God: 16. marec

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika. Po poznem življenjepisu, ki nima zanesljive zgodovinske podlage, so sv. Hilarija, prvega znanega naslednika sv. Hermagorja ali Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu, in njegovega diakona Tacijana mučili pod cesarjem Numerijanom leta 284. Leta 568 so njune relikvije odnesli v Gradež, da jih zavarujejo pred Langobardi.

Mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo takole: Hilarij je bil od mladosti tako poučen v Svetem pismu, da mu je njegov spomin nadomeščal sveto knjigo. Najprej so ga posvetili za duhovnika, kasneje pa za škofa. Imel je služabnika Tacijana, katerega je posvetil za diakona. Leta 283 je cesar Numerijan izdal odlok, da morajo O kristjani darovati rimskim bogovom. V Ogleju je upravitelj Beronij dal privesti predse kristjane, da bi jih zaslišal. Neki poganski duhovnik pa mu je rekel: »Ne ravnaš prav! Zapovej, naj privedejo Marija, škofa kristjanov. Mučijo naj ga, da se ob njegovih mukah drugi premislijo.« Ta duhovnik je sam šel k Hilariju in Tacijanu. »Vstanita, upravitelj vaju kliče!« jima je rekel. »Pojdiva v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa,« je dejal Hilarij.

Škof Hilarij je brez strahu stopil pred upravitelja. Ko mu je povedal, da je škof kristjanov, mu je upravitelj ukazal, naj daruje bogovom. Peljali so ga v Herkulovo svetišče, toda Hilarij ni hotel darovati, zato ga je dal upravitelj prebičati. Ko so ga pretepali, se je v molitvi obrnil k Bogu in ga prosil za moč. To je upravitelja razkačilo, da ga je ukazal na vse mogoče načine mučiti. Hilarij je naredil križ in kipi malikov so se zdrobili.

Za njim so privedli Tacijana in ga vprašali: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »S telesnim imenom se imenujem Tacijan, z duhovnim pa sem kristjan; diakon oglejske Cerkve sem, posvečen od mojega očeta, škofa Hilarija.« Tudi njega so grozovito mučili, nato pa odvedli nazaj v ječo. Ko ga je zagledal Hilarij, je Boga hvalil in junaška pričevalca sta kleče skupaj molila. Zaslišalo se je bobnenje in Herkulovo svetišče se je porušilo. »Glej, kaj sta naredila?« so se poganski duhovniki jezili na upravitelja. »Zakaj jima prizanašaš?« Tedaj je upravitelj zapovedal vojakom, naj ju obglavijo. Ponoči so prišli verniki in obdarili stražarje, da so jim izročili trupli, ki so ju dostojno pokopali.

V koledarju vidite ob današnjem datumu na prvem mestu ime KRISTINE, device in mučenke. To svetnico omenja neko poročilo o trpljenju v sirskem jeziku in tudi rimski martirologij se je spominja na današnji dan. O njej je znano le to, da je umrla mučeniške smrti v Perziji leta 559. Ime Kristina je pri nas zelo pogosto, toda svetnic s tem imenom je več. Najbolj znana je sv. Kristina iz Bolsene pri Rimu, mučenka, katere god je 24. julija. Takrat goduje tudi večina Kristin med nami.

Na drugem mestu je danes ime Zaharija, papeža, ki je bil zadnji Grk na Petrovem sedežu v Rimu. Najvišjo službo v Kristusovi Cerkvi je opravljal od decembra 741 do marca 752. Iz njegove mladosti vemo le to, da so bili njegovi starši begunci, ki so se naselili v južni Italiji v času, ko je bizantinski cesar Leon III. uničeval svete podobe in tiste, ki so jih častili, tudi moril. Družina je morala biti izobražena, saj je bil tudi Zaharija zelo učen mož.

Ko je nastopil papeško službo, je modro presodil položaj, ki mu ga je zapustil predhodnik Gregorij III., Sirec po rodu. Ta se je pred napadi langobardskega kralja Liutpranda zavaroval tako, da se je povezal s spoletskim vojvodom, za hrbtom Langobardov pa še s frankovskim majordomom Karlom Martelom. Zaharija pa je pogumno povabil samega Liutpranda na pogovor o premirju. Langobardski kralj je ponudbo hvaležno sprejel in sklenila sta premirje za dvajset let. Papež Zaharija je kot rojeni Grk znal zavarovati bizantinsko posest v Italiji, predvsem eksarhat v Raveni. Njegova svetniška osebnost je spodbudila langobardskega kralja Rathisa, da je šel v samostan na Monte Cassino. Prestol je zasedel njegov brat Ajstulf, ki je zasedel Raveno in pripravljal se je na pohod proti Rimu. Papež je dobil zanesljivega varuha v frankovskem majordomu Pipinu Malem, ki je po zaslugi prejšnjega papeža dobil dobro vzgojo in se je naučil spoštovati nadnaravno poslanstvo Cerkve. Na papeževo pobudo je Pipin pristal, da je apostol Nemčije sv. Bonifacij leta 742 sklical pokrajinski koncil za vso Nemčijo, na katerem so škofje izjavili popolno vdanost sedežu apostola Petra.

Pipin Mali se je leta 751 obrnil na papeža s prošnjo glede vladarske oblasti. Dotlej je Pipin kot majordom dejansko vodil državo, državni velikaši so mu bili pripravljeni izročiti kraljevsko Čast, če tako odloči papež. Papež Zaharija je brez oklevanja priznal Pipinu kraljevski naslov in pooblastil Bonifacija, naj ga še isto leto mazili za kralja. Papež je v kralju Pipinu dobil zaščitnika, ki ga je varoval pred nasilnim Ajstulfom.

Modrosti in dobrote papeža Zaharija so bili deležni tudi naši slovenski predniki v Karantaniji. V času, ko je vladal ta papež, se je karantanski knez Borut okoli leta 743 odločil za sprejem krščanske vere in zato dobil od Bavarcev pomoč zoper Obre. Ko je za Borutom med letoma 749752 dobil kneževsko oblast nad Slovenci v Karantaniji prvi krščanski knez Gorazd, je dosegel, da je papež Zaharija Karantanijo dodelil kot misijonsko področje irsko usmerjene škofije Salzburg. Pod Gorazdovim naslednikom Hotimir&m je prišel v Karantanijo oznanjat evangelij sv. Modest.

Svetniški papež Zaharija je umrl v marcu leta 752, dan ni soglasno potrjen. Po novem koledarju se obhaja njegov spomin 15. marca.

God: 15. marec

Življenjsko geslo tega ‘pokoncilskega’ svetnika, apostola Dunaja in Varšave, buditelja verske pomladi v janzenistični in jožefinski zimi, je bilo: »Ljubezen nikoli ne reče: to je dovolj!« V svojem razgibanem življenju, ki ni bilo posebno dolgo, je napravil ogromno dobrega kljub temu, da je na vsakem koraku naletel na ovire in nasprotovanja. Najprej se je moral boriti za svoj poklic, potem pa za svoje redovnike. Velikokrat je kazalo, da je bilo vse njegovo delo čisto zaman, vendar Klemen ni nikdar obupal.

Njegovo krstno ime je bilo Janez. Rodil se je 26. decembra 1751 v vasi Tasovice pri Znojmu ja južnem Moravskem. Njegov oče je bil Čeh, ki se je pisal Dvoržak; ko se je preselil v ponemčene Tasovice, so njegov priimek spremenili v Hofbauer. Janezova mati je bila Nemka; bil je deveti od dvanajstih otrok. Po očetu je dobil mehak slovanski značaj, po materi pa nemško žilavost in trdno voljo. Ko mu je bilo osem let, mu je umrl oče. Mati ga je peljala pod križ in mu rekla: »Glej, ta je odslej tvoj oče. Varuj se, da boš hodil po poti, ki je njemu všeč!«

Fant je zgodaj občutil, da je življenje trdo. Bil pa je ubogljiv, pobožen in usmiljen do revežev. Srčno si je želel postati duhovnik, sredstev za šolanje pa ni bilo. Zato je šel v Znojm in se izučil za peka (pisatelj Hünermann je svojemu romanu o sv. Klemenu Dvoržaku dal naslov Pekovski vajenec iz Znojma in je z istim naslovom leta 2008 izšel tudi pri Ognjišču kot 41. knjiga Žepne knjižnice). Hotel je v samostan, a ravno takrat je cesar Jožef II. tisti samostan ukinil; hotel je živeti kot samotar, pa je cesarski ukaz tak način življenja prepovedal. Kot pek je delal na Dunaju, kjer je našel prijatelja Petra Kuzmana, s katerim sta dvakrat potovala skozi naše kraje v Rim. Ko je bil v Rimu drugič, je hotel ostati tam kot samotar in sprejel redovno ime Klemen, ki ga je ohranil tudi kot redovnik redemptorist. Kmalu se je namreč vrnil na Dunaj in študiral je bogoslovje. Upiral se mu je racionalizem, ki so ga bili polni teološki učbeniki. Racionalizem je v krščanstvu priznaval samo to, kar more človek s pametjo doumeti, zametaval pa je verske skrivnosti.

Klemen je postal duhovnik leta 1785 v Rimu in tam vstopil v red redemptoristov. Še isto jesen se je vrnil na Dunaj, da tam ustanovi samostan svojega reda. Načrt mu ni uspel in s prijateljem sta odšla v Varšavo, ki je postala področje Klemenovega več kot dvajsetletnega apostolata. Ustanovil je šolo za revne otroke, poživil je bogoslužje, prisrčno, evangeljsko je oznanjal božjo besedo, odlikoval se je v dobrodelnosti, začutil je potrebo po laičnem apostolatu. Imel je veliko uspeha, nakopal pa si je tudi veliko sovražnikov. »Mnogi so poklekovali pred mano in poljubljali moje stopinje,« je povedal kasneje, »trikrat toliko pa jih je bilo, ki so me obmetavali z blatom.«

Bil je pregnan iz Poljske in spet se je naselil na Dunaju, kjer je v dvanajstih letih postal ‘apostol cesarske prestolnice’. Izredno rad je pridigal, preprosto in blago. Njegova beseda je bila prepričljiva, ker je za njo stala tako pristno evangeljska osebnost. Neštetim je bil duhovni voditelj v spovednici in izven nje. K njemu so posebno radi zahajali študenti, med njimi tudi naš kasnejši misijonar Friderik Baraga, ki je takrat študiral na Dunaju pravo. Pod Klemenovim vplivom se je Baraga odločil za duhovniški in misijonski poklic. Rad je sprejemal mladino. Njegovo stanovanje jim je bilo vedno odprto, tudi takrat, ko ga ni bilo doma, ko je bil na obiskih pri družinah.

Tudi na Dunaju so ga sovražniki hoteli onemogočiti in so mu bili stalno za petami. Umrl je 15. marca 1820. Njegov veličastni pogreb je pokazal, kako priljubljen je dejansko bil. Papež Pij IX. ga je leta 1876 razglasil za blaženega, Pij X. pa leta 1909 za svetnika. Dunaj ga časti kot svojega drugega zavetnika; velja pa tudi za zavetnika pekov.

God: 14. marec

Žena je sonce družini s svojo dosledno iskrenostjo, dostojno preproščino, krščanskim in spoštljivim dostojanstvom, z mirnostjo in ubranostjo svojega duha.« Te besede, ki jih je izrekel papež Pij XII., ko je leta 1942 sprejel skupino novoporočencev, veljajo v polni meri za današnjo godovnjakinjo, nemško kraljico sveto Matildo. Njen mož Henrik ji je po šestindvajsetih letih srečnega zakona pred smrtjo izrekel tole zahvalo: »Zvesta žena, ki sem te po pravici tako ljubil, srčno se ti zahvaljujem, da si krotila mojo jezo, mi vedno dobro svetovala in me navajala k usmiljenju.«

Rodila se je okoli leta 895 na Saškem. Njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odločne volje, njena nagnjenost k gospodovalnosti je bila ovira za svetništvo, toda v tem pogledu jo je modro vzgajala njena stara mati, ki je bila opatinja samostana v Herfordu. Matildina odlika je bila njena sproščenost: vse je osvajala s svojo naravnostjo bodisi kot dekle in nevesta, bodisi kot mati in vladarica.

Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil že vdovec. Videl je Matildo, zatopljeno v molitev in deklica mu je bila tako všeč, da jo je ob tem prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Vseh šestindvajset let njunega zakona je bila ‘dobri duh’ družine in trdna opora moževemu napredovanju. V veliki meri je njena zasluga, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po otroško zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski.

Leta 936 je zatisnila oči svojemu možu Henriku in čakalo jo je 32 let vdovstva. Šele po moževi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Zavedala se je velike odgovornosti za vso vladarsko družino, vendar je spočetka razsojala preveč po svojem srcu. Bolj kot prvorojenca Otona, ki je za možem dosegel kraljevsko krono in je leta 962 postal še rimsko-nemški cesar, je ljubila drugega sina Henrika, ki je bil ‘ves njen’. Toda kasneje je bila nad njim bridko razočarana. Njeno blago in pobožno hotenje je najlepše uresničil tretji sin Bruno, ki je bil od leta 953 nadškof v Kölnu in se je povzpel do svetništva. Sinova Oton in Henrik sta se združila zoper mater z očitanjem, da razmetava družinsko imetje: Matilda je namreč po možu podedovala velika posestva in dohodke uporabljala za cerkve, samostane in dobrodelne ustanove. Njene plemenite namene je spoznala šele Otonova žena Edita, ki se ji je posrečilo, da sta oba brata prosila mater odpuščanja in ji vrnila vdovsko imetje. Poslej je družina živela v lepi medsebojni slogi.

Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Ouedlinburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo, kakor je želela, zraven njenega moža v kapeli gradu Ouedlinburg, nedaleč od samostana.

Upodabljajo jo v vladarski obleki, s cerkvijo v eni roki, v drugi pa s posodo, iz katere deli miloščino; včasih ima ob strani tudi spokorniški bič.

God: 13. marec

Škof Leander spada med najpomembnejše može španske cerkvene zgodovine. Španci ga smejo s cerkvenim dovoljenjem na svojih tleh častiti kot cerkvenega učitelja. Proti koncu 6. stoletja in v začetku 7. stoletja se je po zaslugi ‘svetega triumvirata’, tj. rodnih bratov in škofov Fulgencija (goduje 14. januarja), Leandra in Izidorja Seviljskega (gl. 4. april), bistveno spremenila vloga katoliške Cerkve na Pirenejskem polotoku.

Sv. Leander je bil v tej trojici vodilen, vsestransko razgledan in delaven. Po njegovem pravilu se je ravnala tudi sv. Florentina (gl. 20. junij), četrti svetniški otrok iste družine in začetnica spopolnjene redovniške družbe benediktink. Da razumemo daljnosežnost življenjskega dela sv. Leandra, si je treba priklicati v spomin, da so se po letu 507 Vizigoti (znani tudi pod imenom Zahodni Goti), ki jih je premagal frankovski katoliški kralj Klodvik v južni Galiji in jih odrinil prek Pirenejev, polastili oblasti nad Pirenejskim polotokom. Tako je rimsko prebivalstvo na polotoku, visoko izobraženo in utrjeno v katoliški verski zavesti, moralo priznati vlado arijanskih Germanov, sicer nadarjenih in oblastnih, pa na precej nižji kulturni stopnji. Ljudstvo tujcev ni maralo, vendar so katoliški škofje vernike pomirili in jih spodbujali, naj z dobrim zgledom in uvidevnostjo dobro vplivajo na nove gospodarje. In res je začela arijanska množica spoštovati katoliški način življenja in ga posnemati. Ko je dorastel drugi rod, se je začelo že mirno stapljanje rimskih staroselcev s priseljenci v en narod, ki ga danes imenujemo španski. Škofje so se že pripravljali na odstranitev verskih razlik. V tistem času je nastopil naš svetnik z dobro premišljenim načrtom, kako naj bi odpravili arijansko krivo vero – in spremenili državo Vizigotov v katoliško. Ko je prvič nastopil v javnosti, je bil Leander že preskušen menih z velikim vplivom na okolico. Pozvali so ga na seviljski dvor na posvet v skrajno kočljivem položaju za kraljeviča Hermenegilda, ki mu je oče kralj Leovigild, fanatičen arijanec, prepustil vlado v Andaluziji. Hermenegildova mati je bila katoličanka bizantinskega rodu, prav tako žena Ingunda, po rodu Frankinja, ki je neovirano živela po svojem katoliškem prepričanju in si privzela za svojega svetovalca meniha Leandra. Obadva sta pridobila Hermenegilda za očiten prestop na katoliško stran. Arijanski dvor v Toledu se je zaradi tega razburjal, večina ljudstva pa je Hermenegildov korak navdušeno pozdravila. Tako je Leander sprožil odločitev: začel se je zadnji silovit poskus arijancev, da bi obdržali vlado v vizigotski državi s tem, da bi zatrli katoliško vero. Zaenkrat je zmagal oče Leovigild, sin Hermenegild pa je moral (585) dati življenje za vero (gl. 13. april). Ko pa je Leovigild leta 586 umrl, je njegov drugi sin Reccared raje sledil bratu, postal katoličan in potegnil za seboj vso državo.

Med versko vojno Leandra ni bilo doma. Hermenegild ga je leta 580, pred pravim spopadom obeh nasprotujočih si strank, poslal “v verskem vizigotskem poslanstvu” (tako piše papež Gregor I.) v Carigrad. Bizantinci so bili tedaj v vojni z Vizigoti. Leander je izposloval dve važni odločitvi: prvo, da je bil sklenjen poseben mir s kraljem Hermenegildom, drugo, da se niso vmešavali v notranje prepire na polotoku. Za trajen verski mir je bilo potrebno, da se Vizigoti sami sporazumejo z ostalimi prebivalci. To se je pozneje res zgodilo.

Za Leandra osebno in za njegovo delo po vrnitvi v domovino je bilo nadvse koristno njegovo srečanje z Gregorjem (gl. 3. september), poznejšim papežem, ki se je istočasno mudil kot papežev zastopnik v Carigradu. Oba sta bila meniha. Gregor I. je občudoval Leandrovo asketsko popolnost in njuni duhovni razgovori so bili podlaga za Leandrova redovna pravila, ki jih je nato sestavil za svojo sestro Florentino in so se v življenju odlično obnesla. Po drugi strani je sv. Gregor na Leandrovo pobudo začel pisati razlago Jobove knjige, ki jo je potem z naslovom Moralia posvetil sv. Leandru. Oba sta si bila odslej stalna prijatelja in sta si redno izmenjavala pisma, ki pa so se zvečine zgubila; Leandrovega ne poznamo niti enega v celoti.

Svoje bogato znanje je Leander v večji meri uporabil šele, ko so ga po vrnitvi domov leta 584 izvolili za nadškofa v Sevilli. Tako je lahko na miren in daljnoviden način usmerjal – prisrčno povezan z drugimi škofi – usodno dogajanje, ko je vizigotska država dokončno zapustila arijansko krivoverstvo. Se važnejše je bilo zadrževati strasti množic na obeh straneh in pripravljati novo dobo krščanske sprave. V tem se je Leander izkazal za velikega mojstra. Obračun z arijanstvom je bil opravljen, ko so ob drugi obletnici mučeniške smrti sv. Hermenegilda (13. aprila 587) stolnico v Toledu posvetili po katoliškem obredu. Leander je doživel pravo zmagoslavje še dve leti pozneje, ko je v Toledu III. narodni koncil določil novi cerkveni red, ko se je zgubljala poslednja sled krivoverstva. Leandru so prepustili sklepni govor o veselju Cerkve, da je sprejela vizigotski narod v vesoljno krščansko občestvo. (Ta govor je ohranjen.) Takrat je kralj Reccared vnovič slovesno prisegel zvestobo katoliški veri in je besedo tudi držal. Papež Gregor I. ga je kmalu zatem počastil s svetinjami Jezusovega križa. Vizigotska država se je za stalno spremenila v katoliško in narod je sčasoma dobil enotno ime: Španci. Med njimi so imeli škofje večji vpliv na urejanje javnih razmer kakor pri drugih krščanskih narodih.

S tem je bila prava Leandrova življenjska naloga v bistvu opravljena. Sledilo je še nekako enajst let pastirskega truda in posvetovanj o popolni prevzgoji mladega naroda v katoliškem duhu. Velika opora so bila pri tem pisma papeža Gregorja I. z nasveti Leandru in drugim škofom. Zasluga sv. Leandra je bila zlasti v tem, da je znal razumno postavljati vprašanja in nasvete preudarno in pogumno prilagajati španskim razmeram. Umrl je 13. marca 600. Seviljski nadškof je za njim postal njegov mlajši brat sv. Izidor, eden najbolj učenih mož ob prehodu v srednji vek.

God: 11. marec

Ime Sofronij pomeni v našem jeziku ‘modri’ in se današnjemu slavljencu res prilega. Njegova razlaga verskih resnic o učlovečenem Bogu je srečno dokončala triletne verske spore, ki so vznemirjali krščansko družbo, odkar je dosegla versko svobodo. Sveti Sofronij je bil največji med vsemi jeruzalemskimi patriarhi, luč za vso Cerkev in največja svetniška osebnost v prvi tretjini 7. stoletja. Smrt ga je doletela takoj nato, ko so Jeruzalem zasedli Arabci in so prvi krščanski rodovi prišli pod oblast mohamedancev.

Po rodu je bil iz Damaska, kjer se je rodil okoli leta 560. Verni starši so mu omogočili temeljito in široko izobrazbo. Izšolal se je za retorja in najbrž je bil že učitelj govorništva, zato imajo njegovi spisi lahko umljivo, vendar globoko vsebino. Posvetna modrost ga ni zanimala, raje se je poglabljal v nadnaravne resnice. Obiskal je vse slavne samostane v Palestini, Mali Aziji, na Sinaju in v Egiptu, nazadnje pa je potoval še v Rim. Ko se je od tam vrnil, je šel v Teodozijev samostan blizu Jeruzalema in kot opat postal duhovni vodja palestinskega meništva.

Iz samostana se je oglašal, ko je s svojim temeljitim znanjem branil pravi nauk. V tem času so se prepirali o tem, kako sta se v Kristusu združili božja in človeška narava. Tako imenovani monofiziti so trdili, da se je človeška narava v Jezusovi božji naravi tako použila in skoraj izginila, kakor izgine kapljica sladke vode, ko jo spustiš v morje. Cerkev je določila kot obvezno resnico nauk, da je Jezus pravi Bog in pravi človek. Verski boji so slabili obrambno moč države. To slabost so izrabili Perzijci, ki so leta 614 zasedli Sirijo z Jeruzalemom, cesar Heraklij jih je z zadnjimi močmi premagal šele pred Carigradom (619), po devetletnem vojskovanju je ponovno osvobodil Jeruzalem in leta 529 slovesno postavil na staro mesto Kristusov križ, ki so ga bili ugrabili Perzijci.

Leta 634 je Sofronij na prošnjo škofov, duhovnikov, menihov in ljudstva prevzel službo jeruzalemskega patriarha. Sofronij je videl v tem božji klic, da zdaj po Službeni dolžnosti nastopi v obrambo čiste verske resnice. To je tudi dosledno delal, čeprav je doživljal veliko nasprotovanj. Pri papežu ga je očrnil tedanji carigrajski patriarh Sergij, ki je bil na strani krivovercev, imenovanih ‘monoteleti’, ker so učili, da je v Kristusu ena sama volja, namreč volja njegove božje narave. Po dolgih zapletih je končno le zmagal pravi nauk, ki ga je opredelil jeruzalemski patriarh Sofronij.

Medtem so se Jeruzalemu od vseh strani bližali muslimanski Arabci. Leta 637 se je sveto mesto moralo vdati in priznati oblast drugovercev. Sofronij je ta udarec prenesel z dostojanstvenim mirom. Poveljniku arabske vojske je izrazil željo, da bi se rad osebno pogovoril s kalifom Omarjem glede predaje in pravic za kristjane, ko je mogočni vladar prišel iz Medine v Jeruzalem. Na prošnjo patriarha Sofronija je dovolil, da smejo kristjani še naprej živeti po svoji veri in po svojih cerkvah opravljati svoje pobožnosti. Toda za javnost in tudi po zunanji podobi je bil Jeruzalem poslej muslimansko mesto. Marijina cerkev na nekdanjem tempeljskem prostoru se je morala umakniti veliki mošeji, ki še zdaj nosi ime po kalifu Omarju. Pravijo, da je sv. Sofronija skrunitev svetega prostora tako bolela, da je že 11. marca 638 od žalosti umrl.