Anton Prešeren
* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim
Imel je ključ do papeževega srca
“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 – pred sto leti – v večnem mestu posvečen v duhovnika.
Nadškof Anton Vovk je bil pranečak Franceta Prešerna, Anton Prešeren pa ni bil sorodnik našega največjega pesnika, bil pa je nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, kajti njegova mati Jožefa je bila Jegličeva sestra, ki se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice, ki spada pod župnijo Breznica. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere. Dva od sinov sta umrla v nežnih letih, od štirih hčera so tri postale redovnice zagrebške usmiljenke. Anton je bil po vrsti četrti, rojen 8. junija 1883. Stric Anton Jeglič je od leta 1882 deloval v Sarajevu, kjer je nadškofu Stadlerju pomagal pri organizaciji redne cerkvene uprave. Istega leta je bila v Travniku ustanovljena gimnazija, edina srednja šola v Bosni, ki so jo vodili jezuiti. Leta 1894 je stric Anton poklical enajstletnega nečaka Antona na to gimnazijo, ki jo je kot “primus” (prvak razreda) končal z maturo leta 1902. Stric Anton Jeglič, tedaj že ljubljanski škof, ga je kot bogoslovca ljubljanske škofije poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani, ki jo vodijo jezuiti. Kot študent je bilo zelo dejaven v Akademiji sv. Cirila in Metoda, ki je povezovala Slovence in Hrvate. Mašniško posvečenje je Anton Prešeren prejel 28. oktobra 1908. Ob njegovi novi maši v kapeli Germanika je bil navzoč tudi stric-ljubljanski škof. Naslednje leto je Anton Prešeren rimske študije končal z dvojnim doktoratom – iz filozofije in teologije. Stric škof, ki je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, ga je poklical domov in ga poslal za kaplana v Borovnico, da bi med ljudmi spoznal “slovensko dušo”.
Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še “mlad”, je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).
Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti – polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk “ad limina”, so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal “Beleju” (hišno ime) – p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.
(pričevanje – Ognjišče 08_2008)
“Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”
To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”
Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.
Z revnimi na njihovem križevem potu
Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on “kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob”, kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. “Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve.” Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.
Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za “konzervativnega” in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo “vznemirjal” z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli “varnostne službe” (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne “campesinose”, naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. “Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: ‘Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti’.” In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.
Bogastvo je v različnosti! Čeprav je na svetu danes že več kot 6 milijard in 640 milijonov ljudi, ni niti enega človeka, ki bi bil popolnoma enak nekomu drugemu. Včasih se je različnost ugotavljala s prstnimi odtisi, potem z roženico, ki ni pri dveh povsem enaka, danes pa zvemo največ o svoji različnosti z DNK ali gensko kodo, ki je zapisana v vsaki naši celici z vsem našim poreklom. Vem, da ti ne govoriš o tej različnosti, ampak o možnostih, ki jih nekdo ima, posebno v svojem duhovnem razvoju. Toda tudi tu velja, da je vsak človek enkratno bitje in Bog ga kot takega tudi ocenjuje.
Viktor Parma se je rodil 20. februarja 1858 v Trstu. Oče Ivan, policijski uradnik, čigar predniki so bili iz Slavonije, se je v Trstu oženil z Matildo de Matei, hčerko nekdanjega Napoleonovega častnika, ki je bil z njim v Rusiji, pozneje pa je postal major avstrijske vojske. Doma so najbrž govorili italijansko in Viktor se je šele dokaj pozneje naučil slovenščine in je kot dijak tretjega gimnazijskega razreda v Novem mestu celo padel iz tega predmeta. Tekoče pa je govoril italijansko, nemško in nekoliko hrvaško (po očetovih prednikih). Njegovo življenje je bilo eno samo romanje: najprej so se selili iz kraja v kraj, kamor je bil premeščen oče Ivan, kasneje pa je enaka usoda čakala Viktorja, ki je pristal v istem poklicu. Družina se je selila iz Trsta v Zadar, od tam v Novo mesto, v Metliko, pa spet v Zadar, od tam pa v italijanski Trento, kjer je Viktor leta 1876 maturiral in odšel na Dunaj študirat pravo. Na počitnice je odhajal v Celovec, kamor je bil medtem premeščen oče. Ko je leta 1881 končal študij prava, je postal praktikant pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Kmalu pa so se začela romanja po raznih slovenskih krajih: od Ljubljane, Kočevja, Kranja, Krškega, Litije, Postojne, Logatca, Litije, Kamnika, Črnomlja in še tretjič Litije. Vlada pač ni rada gledala uradnika, ki je delal na narodnem, kulturnem in umetniškem področju. Njegovim prošnjam, da bi ga po sedemindvajsetih letih službovanja po podeželskih krajih prestavili v Ljubljano, niso ugodili. Po kazenski upokojitvi leta 1915 se je preselil na Dunaj, leta 1920 je prišel k sinu na Pragersko, kjer je dobil vabilo, da pride kot častni kapelnik v opero v Maribor.
Tako oče kot mati sta bila glasbeno nadarjena in odlična pianista, zato ni čudno, da je to podedoval tudi njun sin Viktor. Kot dijak je v Zadru sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. Kot gimnazijec je v Novem mestu nastopal kot violinist. Ustanovil in vodil je dijaški orkester in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tam je pri Brucknerju študiral kompozicijo, v knjižnici pa je študiral operne partiture. Kot študent je med počitnicami v Celovcu napisal koračnico Duh slovenski. Čeprav se je po njegovih žilah pretakala (tudi) italijanska kri, je bil odločen Slovenec in prav zaradi njegovega narodnostnega delovanja so ga tolikokrat službeno premeščali, ga celo suspendirali in predčasno upokojili. Viktor Parma je bil po značaju tak, kot njegova glasba: veder, živahen, blag in ljubezniv.
Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko pozornost posvečal melodiji po vzoru italijanskih skladateljev. V njegovih delih je težišče na spevnih melodijah in bleščečih pevskih linijah ter spretni instrumentaciji. To jim je zagotavljalo uspeh pri poslušalcih ne samo na Slovenskem, ampak tudi po drugih slovanskih deželah takratne monarhije. Med prvo svetovno vojno je živel na Dunaju, po vojni je dobil službo kapelnika Narodnega gledališča v Mariboru, kjer je dirigiral mnoge svoje opere in operete. Tam je tudi ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski orkester. V mestu ob Dravi se je njegovo življenje izteklo na božični praznik, 25. decembra 1924.
Viktor Parma velja za očeta slovenske opere. Njegova opera Urh, grof celjski (1895) na libreto pesnika Antona Funtka je namreč prva v celoti komponirana slovenska zgodovinska romantična opera. Njegova enodejanka Ksenija (1896) je bila poleg Försterjevega Gorenjskega slavčka največkrat izvajana slovenska opera (libreto sta napisala F. Goestl in A. Funtek). Na prošnjo gledališča deželnemu predsedniku, če bi lahko skladatelj dirigiral eno od predstav, je dobil dovoljenje samo pod pogojem, da plakati ne navajajo njegovega uradnega položaja (okrajni komisar) in da se po predstavi ne pojavi na odru. Ob koncu je občinstvo priredilo tako viharne ovacije, da je bil Parma prisiljen priti na oder in se zahvaliti. Naštejmo vsa Parmova dela na področju scenske glasbe: poleg dveh že omenjenih oper je napisal še operi Stara pesem (1897) in Zlatorog (1919), nedokončana je ostala opera Pavliha; bil je tudi mojster operete, napisal je štiri: Caričine Amazonke (1902), Nečak (1906). Venerin hram (1908) in Zaročenec v škripcih (1917). Napisal je tudi markantno scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarje (1903) in Mogočni prstan (1923). Po sodbi glasbenih poznavalcev je Parmovo najboljše in najbolj zrelo operno delo Zlatorog, za katero mu je besedilo napisal avstrijski pisatelj Richard Brauer. Med vsemi odrskimi deli Viktorja Parme so daleč največji uspeh doživele Caričine Amazonke. Krstna izvedba je bila 24. marca 1903 v Deželnem gledališču v Ljubljani, potem pa so osvajale poslušalce v Pragi, Zagrebu, Plznu. Besedilo sta posodobila in “očistila” Kozma Ahačič in Igor Grdina in v tej verziji je opereta doživela krstno koncertno izvedbo 8. februarja
Tisto zimo pa je stopil v hišo s svežnjem v rokah. Z velikim svežnjem, omotanim v rjav papir in zavozlanim z vrvico. Otresel je sneg s plašča, ga otepel še z ramen, potrkal je s čevlji ob prag – vedno je nosil težke, visoko zavozlane čevlje – stopil je v hišo in dal tisti sveženj na klop k peči.
“Kristusov govor na gori mi seže do srca”
Po vrnitvi v Indijo sta zakonca dobila drugega sina, pet let kasneje tretjega, leta 1900 pa še četrtega in zadnjega, ker sta se Gandhi in Kasturba sporazumno odpovedala spolnemu življenju. Po vrnitvi v domovino se je Gandhi hotel uveljaviti kot pravnik, toda brez uspeha. Ko so mu ponudili priložnost, da bi branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). “Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo.” Leta 1915 se je Gandhi vrnil domov v Indijo z ženo in štirimi sinovi. Priredili so mu slovesen sprejem. 
Gandhi se je odločil, da se ne bo bojeval za indijske pravice, dokler ne bo poznal vseh težav v Indiji. V Sabarmatiju blizu Ahmedabada je zgradil svoj “ashram”, skupnost ljudi, odločenih, da bodo živeli po njegovih pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade. Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji, ki naj bi postala svobodna vseh njenih ljudi. Simbol vere in zaupanja v zmago je postal preprost kolovrat. Da bi bojkotirali angleško blago, je Gandhi rotil Indijce, naj ga doma tkejo sami. Sam je vsak dan izdelal dvesto vatlov preje.
Leta 1930 je angleška vlada v Indiji razglasila državni monopol nad soljo: Indijci ne smejo pridobivati soli iz lastnega morja, to pravico imajo le Angleži, ko lahko prodajajo sol za vsako ceno. Gandhi je šel z osemdesetimi tovariši na pohod proti morju. Ko so prišli so obale, so zajeli vodo iz Indijskega oceana, ki bo dala indijsko sol. Posnemali so jih milijoni Indijcev in dosegli so pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, pridigal je hrabrost, odpuščanje in resnicoljubnost. Njegovo delo je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Gandhi ni bil srečen, kajti povsod so se vneli krvavi boji med hindujci in muslimani. Odločil se je, da bo gladoval do smrti. “Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena.” Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.
“O rodni dom, o hiše očetove streha ti”
Ivan Cankar, s katerim se je seznanil pri Kreku, ga je pritegnil v svobodomiselno Zadrugo, kjer se je seznanil s Kettejem in Murnom. Julija 1898 je maturiral in jeseni odšel na Dunaj študirat zgodovino in zemljepis; študij je absolviral, diplomiral pa ni. Ko se je leta 1901 vrnil v Ljubljano, je bil nekaj časa pomožni profesor, zatem več let domači učitelj v tujini. Po ponovni vrnitvi domov leta 1910 je bil najprej gledališki dramaturg in nato mestni arhivar. Leta 1913 se poročil z Ano Kessler in v zakonu imel tri otroke, ki so navdihovali njegove čudovite pesmi, namenjene otrokom.
V njegovi prvi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) je opazen vpliv ljudskega pesništva, nove romantike in dekadenčnih tokov. “Čaša opojnosti je knjiga, ki je ne cenim,” je priznal v pogovoru z Izidorjem Cankarjem. “Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi.” V zbirki Čez plan (1904) prevladuje volja do življenja in pojavijo se domovinski motivi. Umetniški vrh je Župančič dosegel s svojo zbirko Samogovori (1908), v kateri je na veličasten način izpovedal svojo ljubezen do domovine v pesmih Prebujenje, Z vlakom, predvsem pa z veličastno pesnitvijo Duma. “V Dumi sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in s čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje.” Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Mlada pota in V zarje Vidove. Potem je kot pesnik dalj časa molčal, ker se je ukvarjal z gledališčem in s prevajanjem.
Oton Župančič velja za našega najboljšega pesnika za otroke, v katerih kaže čudovit posluh za otroško dojemanje sveta. Spodbude za svoje najboljše otroške pesmi je dobil v domačem družinskem krogu. Navdih se mu je sprožil ob mladi ženi in prvorojencu Marku, ki je postal vse do danes priljubljeni Ciciban. Za njim sta prišla še sin Andrej in hčerka Jasna. Župančič je izdal štiri pesniške zbirke za otroke: Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915), Ciciban in še kaj (1915). O otrocih kot bralcih je Župančič zapisal: “Otrok je najbolj razumen bralec. To mislim tako, da gre s svojim prirojenim čutom vsaki knjigi, ki jo dobi v roke, naravnost do njenega jedra, kakor gre čebela vsaki cvetici naravnost do medu.”
Njegove pesmi v Pisanicah so polne sonca in pomladi, sproščenosti in veselja, šaljivosti in hudomušnosti. Župančičevi najboljši knjigi za otroke sta Sto ugank in Ciciban; Župančičev junak Ciciban je najbolj priljubljen še danes. V teh pesniških biserih se je Župančič čudovito približal otroškemu mišljenju in čustvovanju ter načinu izražanja. To mu je omogočilo, da je otrokom neprisiljeno in prepričljivo spregovoril o nekaterih temeljnih vrednotah, kot so dobrota, resnicoljubnost, ljubezen do matere, do domače besede in domovine.