* 8. junija 1883 v župniji Breznica na Gorenjskem; 7. marca 1965, Rim

Imel je ključ do papeževega srca

“Bog nam je v preteklosti pošiljal velike može, ki so kot svetilniki vodili naše korake,” je zapisal Marko Benedik v svoji knjigi Ambasador Cerkve na Slovenskem, v kateri lepo prikaže življenje in delo p. Antona Prešerna, ki je bil več kot tri desetletja (1931-1965) najbolj znana in najvplivnejša slovanska osebnost v Rimu, središču katoliške Cerkve. Vsa ta leta je bil asistent jezuitskega generala za slovanske province. Neki visok vatikanski prelat je dejal o njem: “Pater Prešeren ima ključ do srca papeža Pija XII.” V hudih časih med drugo svetovno vojno in takoj po njej so mnogi Slovenci pribežali v Rim in v p. Antonu Prešernu našli iskrenega prijatelja, ki jih je reševal iz njihovih stisk. Kot posrednik pri papežu in vatikanskih uradih je bil nepogrešljiv pomočnik svetniškemu nadškofu Antonu Vovku, ki osebno ni mogel iti v Rim. Z njegovim imenom je povezano še marsikaj, med drugim tudi Papeški zavod Slovenik v Rimu. Ta naš veliki rojak, ki pa je pri nas skoraj nepoznan, je bil leta 1908 – pred sto leti – v večnem mestu posvečen v duhovnika.

Nadškof Anton Vovk je bil pranečak Franceta Prešerna, Anton Prešeren pa ni bil sorodnik našega največjega pesnika, bil pa je nečak škofa Antona Bonaventure Jegliča, kajti njegova mati Jožefa je bila Jegličeva sestra, ki se je poročila s Simonom Prešernom iz Zabreznice, ki spada pod župnijo Breznica. Imela sta osem otrok: štiri sinove in štiri hčere. Dva od sinov sta umrla v nežnih letih, od štirih hčera so tri postale redovnice zagrebške usmiljenke. Anton je bil po vrsti četrti, rojen 8. junija 1883. Stric Anton Jeglič je od leta 1882 deloval v Sarajevu, kjer je nadškofu Stadlerju pomagal pri organizaciji redne cerkvene uprave. Istega leta je bila v Travniku ustanovljena gimnazija, edina srednja šola v Bosni, ki so jo vodili jezuiti. Leta 1894 je stric Anton poklical enajstletnega nečaka Antona na to gimnazijo, ki jo je kot “primus” (prvak razreda) končal z maturo leta 1902. Stric Anton Jeglič, tedaj že ljubljanski škof, ga je kot bogoslovca ljubljanske škofije poslal študirat v Rim. Stanoval je v zavodu Germanik in študiral na papeški univerzi Gregoriani, ki jo vodijo jezuiti. Kot študent je bilo zelo dejaven v Akademiji sv. Cirila in Metoda, ki je povezovala Slovence in Hrvate. Mašniško posvečenje je Anton Prešeren prejel 28. oktobra 1908. Ob njegovi novi maši v kapeli Germanika je bil navzoč tudi stric-ljubljanski škof. Naslednje leto je Anton Prešeren rimske študije končal z dvojnim doktoratom – iz filozofije in teologije. Stric škof, ki je vedel, da nečak Anton želi postati jezuit, ga je poklical domov in ga poslal za kaplana v Borovnico, da bi med ljudmi spoznal “slovensko dušo”.

Leta 1910, dve leti po svoji novi maši, je Anton Prešeren vstopil v jezuitski red. Noviciat je, kot član avstrijske province, opravil v Št. Andražu na Koroškem. V letih 1913 do 1918 je deloval kot profesor na jezuitski teološki fakulteti v Innsbrucku. Po ustanovitvi jugoslovanske države je zapustil Innsbruck. Šel je v Sarajevo, kjer je postal ravnatelj Visoke bogoslovne šole ter predavatelj moralne teologije, pedagogike in katehetike. Čeprav kot jezuit še “mlad”, je leta 1922 postal provincial jugoslovanske jezuitske province. Odprl je nekaj novih ustanov: dijaško semenišče v Travniku, na Jordanovcu v Zagrebu največjo jezuitsko stavbo v provinci, v Ljubljani dom duhovnih vaj. Leta 1926 je ustanovil Bengalski misijon v Indiji, kjer so delovali slovenski in hrvaški jezuiti (6 Hrvatov in 12 Slovencev, zadnji je bil Jože Cukale, ki je umrl leta 1999).

Delavnega in priljubljenega jugoslovanskega provinciala p. Antona Prešerna je vrhovni predstojnik (general) Družbe Jezusove p. Vladimir Ledochowski, po rodu Poljak, poklical v Rim kot svojega asistenta za slovanske province. To nalogo je opravljal vse do svoje smrti – polnih štiriintrideset let in sicer pod tremi generali. Naučil se je šestih slovanskih jezikov in romunščine, da je lahko z jezuiti slovanskih provinc in romunske govoril v njihovem jeziku. Pred Prešernovim prihodom je bila slovanska navzočnost v Rimu neznatna, po njegovi zaslugi pa se je kmalu povečala, zlasti v jezuitskih ustanovah. Pater Prešeren je bil zelo cenjen svetovalec v slovanskih zadevah že v času papeža Pija XI. (1922-1939). Njegov ugled in vpliv pa se je še dvignil za časa Pija XII. (1939-1958). Vrata do njega so mu bila vedno odprta in pogosto je dosegel, da je papež ljudi v stiski sprejel v zasebni avdienci. S papežem Janezom XXIII. (1958-1963) pa se je p. Prešeren osebno poznal iz Bolgarije, kjer je bil nadškof Angelo Roncalli apostolski delegat. Zadnji del zgoraj omenjene knjige je posvečen delu p. Antona Prešerna za Cerkev na Slovenskem. Po njegovi zaslugi so bili v Vatikanu dobro obveščeni o cerkvenih razmerah na Slovenskem po drugi vojni. Ko je škof Anton Vovk leta 1960 prišel v Rim na obisk “ad limina”, so ga sprejeli kot pričevalca vere v času komunizma. V rimskih arhivih so ohranjena temeljita poročila o verskem življenju v Sloveniji, ki jih je škof Vovk pošiljal “Beleju” (hišno ime) – p. Antonu Prešernu, ta pa jih je dostavljal ustreznim vatikanskim uradom. Bil je duša občestva rimskih Slovencev, ki so z njegovo smrtjo 7. marca 1965 izgubili očeta.

(pričevanje – Ognjišče 08_2008)

* 22. januarja leta 1920, Trento, † 14. marec 2008, Rim

“Pesem Božje ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen”

Sredi vojne vihre je mlada učiteljica Silvia Lubich s prijateljicami v zaklonišču prebirala evangelij. “Spominjamo se, da je bila ena prvih strani iz evangelija, ki smo jo brale, Jezusova oporoka,” je zapisala. “Počasi smo prehajale od besede do besede in se je vsaka razsvetlila. In bilo je – sedaj to razumemo – kakor bi kdo govoril: ‘Glej, v šoli se moraš naučiti veliko stvari, toda povzetek je tole, tole in tole: Posveti jih v resnici… da bi bili vsi eno… imeli boste polnost veselja… boste eno, kakor sem jaz eno z Očetom… itd.’ Zdelo se nam je, da oporoka povzema ves evangelij.” Ob tako poglobljenem branju evangelija se je v njih utrjevalo prepričanje: “Če bi se zgodilo nemogoče in bi bili uničeni vsi evangeliji (knjige) na zemlji, bi rade živele tako, da bi lahko ljudje v nekem smislu ponovno napisali evangelij, ko bi gledali naše življenje.” Kardinal Tarcisio Bertone je v nagovoru pri pogrebu dejal: “Življenje – to res lahko rečemo – Chiare Lubich je dejansko pesem Božji ljubezni, Bogu, ki je Ljubezen.”

“Ko se je v Trentu začela (Božja) pustolovščina, nisem imela nobenega programa, nisem slutila ničesar. Zamisel o gibanju je bila v Bogu, načrt v nebesih.” Trento na severu Italije je njeno rojstno mesto. Rodila se je 22. januarja 1920 kot druga od štirih otrok. Pri krstu je dobila ime Silvia. Ko je pri osemnajstih letih z odliko končala srednjo šolo, je želela iti študirat na katoliško univerzo v Milanu, a ni bilo denarja. Zaposlila se je kot učiteljica. Njeno življenje je preoblikovalo romanje v Loreto leta 1939. Istega leta je vstopila v tretji red sv. Frančiška in si privzela ime Chiara (Klara), s katerim bo zaslovela po vsem svetu. Prelomen datum njenega življenja je bil 7. december 1943, ko je odgovorila na Božji klic: “Daruj se vsa meni!” Po njenih stopinjah je šlo nekaj prijateljic. Med bombnimi napadi na Trento so v zaklonišču ob sije sveč prebirale evangelij in jih je, kot smo že zvedeli, prevzela Jezusova oporoka. Nekoč jih je neki duhovnik vprašal: “Ali veste, kdaj je Jezus najbolj trpel?” Odgovorile so, da takrat, ko je Oljski gori krvavi pot potil, on pa je dejal: “Ne, Jezus je najbolj trpel takrat, ko je na križu zaklical: ‘Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?'” Chiara je prijateljicam rekla: Če je bila Jezusova največja bolečina tedaj, ko se je čutil zapuščenega od svojega Očeta, mu bomo sledile takemu: zapuščenemu Jezusu.”

To bo ena od stalnic duhovnosti porajajočega se gibanja fokolarov. Njihovo sobivanje ob Jezusu je posnetek nazareške hišice, imenuje pa se “fokolar” (ognjišče), kraj, kjer ogenj ljubezni greje srca in razsvetljuje razum. Ta ljubezen ustvarja in ohranja edinost. Druga stanlnica Gibanja fokolarov je “beseda življenja”. Chiara razlaga: “Izbrale smo stavek iz evangelija, ga meditirale, napravile smo razlago (to nam je moral potrditi nekdo, ki je predstavljal Cerkev), nato smo ga živele.”

Na škofijski ravni je gibanje že leta 1947 potrdil nadškof v Trentu, ki je dejal: “Tu je Božji prst.” Leta 1962 je papež Janez XXIII. gibanje priznal pod imenom Marijino delo. Pred drugim vatikanskim koncilom, med njim in po njem je Chiara Lubich navezovala ekumenske stike s predstavniki drugih krščanskih Cerkve; leta 1967 se je v Carigradu srečala s pravoslavnim ekumenskim patriarhom Atenagorom I. Leta 1977 je v Londonu prejela nagrado Templeton “za napredek vere”. Ta dogodek je nekako začetek dialoga z drugimi verstvi. Marijino delo ali Gibanje fokolarov se je širilo po vsem, prodrlo je tudi na Vzhod skozi “železno zaveso”. Leta 1990 je Papeški svet za laike odobril statute Marijinega dela ali Gibanja fokolarov. Chiara Lubich je veliko potovala po vsem svetu kot glasnica evangeljskega miru, dialoga in sodelovanja. Na prvem mednarodnem srečanju cerkvenih gibanj in novih skupnosti na Trgu sv. Petra v Rimu na binkošti leta 1998 se je pred papežem Janezom Pavlom II. obvezala, da si bo prizadevala za občestvo med gibanji. Aprila 1999 je na povabilo Slovenske škofovske konference obiskala Ljubljano: nagovorila je poslance v slovenskem parlamentu in množico vernikov v cerkvi sv. Jožefa, kjer ji je nadškof Franc Rode izročil Odličje sv. Cirila in Metoda. Vesoljni svet je “obšla” tudi s svojimi spisi – v slovenskem prevodu imamo kar 40 njenih knjig. Po daljši bolezni je odšla v naročje Večne Ljubezni 14. marca 2008.

ČUK, Silvester. Chiara Lubich. (Pričevanje). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str 27.

* 15. avgusta, Ciudad Barrios; 24. marca 1980 San Salvador

Z revnimi na njihovem križevem potu

Kako so ga revni ljudje, za katere je kot dobri pastir v duhu Jezusovih blagrov skrbel, imeli radi, je pokazal njegov pogreb 30. marca 1980, na cvetno nedeljo, v San Salvadoru. V mesto je privrela ogromna množica – nad 250.000 ljudi z vseh koncev države in tudi od drugod, kajti umorjeni nadškof Romero je bil kot neustrašen borec za socialno pravičnost znan po vsem svetu. Pokopali so ga v mestni stolnici in ljudje so začeli brž romati na njegov grob. Zanje je “santo Romero”, čeprav je cerkveni postopek za njegovo razglasitev za blaženega šele na prvi stopnji: leta 1997 se je začel škofijski postopek in papež Janez Pavel II. je zanj dovolil naziv “božji služabnik”. Nadškof Romero se je s tem papežem srečal med njegovim prvim apostolskim potovanjem v Mehiko, ko je 28. januarja 1979 odprl tretje splošno zasedanje škofovske konference Srednje in Južne Amerike v mestu Puebla. Škofom je jasno povedal, da se “teologija osvoboditve”, ki iz Kristusa dela socialnega reformatorja in revolucionarja, zamolčuje ali celo taji pa njegovo božanstvo in odrešenjsko poslanstvo, ne sklada z evangelijem. Nekateri so tožili nadškofa Romera, da se spogleduje s “teologijo osvoboditve”. Romero je to odločno zanikal. “Stična točka z levičarskimi skupinami je korist ljudstva, za katero se borimo. Zavračam pa njihov nerazumen način, da bi te cilje dosegli z nasiljem, z orožjem.” Papež Janez Pavel II. ga je smatral za mučenca. Ko je dvakrat – leta 1983 in 1996 – obiskal El Salvador, je obakrat zahteval, naj v uradni program vključijo tudi obisk groba nadškofa Romera v stolnici glavnega mesta, čeprav nekaterim to ni bilo po volji; ti krogi zdaj tudi zavirajo postopek razglasitve Romera za blaženega. V veliki meri je ta zastoj tudi posledica menjave na papeškem sedežu. Znano je, da so bile zadeve blaženih in svetnikov Janeza Pavlu II. zelo pri srcu.

Oscar Arnulfo Romero y Galdamez je izšel iz revne družine, zato je tudi on “kakor Kristus, svoje življenje povezal s službo najbolj ubogim in tistim, ki jih je družba potisnila na rob”, kot ga je označil papež. Ko sta se približno mesec dni pred Romerovo smrtjo srečala v Rimu, je papež potrdil njegovo usmeritev. “Dejal mi je, da sta obramba socialne pravičnosti in prednostna ljubezen do ubogih izhodiščni točki za delovanje Cerkve.” Rodil se je 15. avgusta 1917 v kraju Ciudad Barrios na jugu države. Oče, ki je bil v poštni službi, ga je dvanajstletnega dal učit za mizarja, za kar je bil kar nadarjen, še bolj pa ga je mikalo učenje. Po posredovanju dobrotnikov so se mu izpolnile želje številnih revnih dečkov pobožnih družin: leta 1930 je bil sprejet v semenišče pri klaretincih v mestu San Miguel, kjer je ostal sedem let. Od tam je odšel v jezuitsko bogoslovje v San Salvadoru. Kot odličnega študenta ga je škof poslalna filozofske in teološke študije na papeško univerzo Gregoriano v Rimu. Po končanih študijih je bil 4. aprila 1942 posvečen v duhovnika.

Kmalu zatem se je vrnil v domačo škofijo San Miguel, kjer je dvajset let opravljal različne cerkvene službe. Leta 1966 je postal ravnatelj medškofijskega bogoslovja v San Salvadoru in tajnik škofovske konference El Salvadora. Leta 1970 je postal pomožni škof nadškofije San Salvador, pet let kasneje mu je bilo zaupano vodstvo škofije Santiago de Maria, 23. februarja 1977 pa se je vrnil v San Salvador kot nadškof in metropolit. Po vzgoji in po značaju je bil precej umirjen, v levičarskih krogih je veljal za “konzervativnega” in spričo tega so ga samopašni oblastniki z veseljem sprejeli, upajoč, da jih ne bo “vznemirjal” z zavzemanjem za uboge in zatirane. Kmalu se je zgodilo prav to. Nekaj tednov po nastopu službe nadškofa je pod streli “varnostne službe” (od vlade najetih morilcev) padel jezuit p. Rutilio Grande, njegov najboljši prijatelj, ki je spodbujal brezpravne “campesinose”, naj se združujejo v boju zoper nasilne oblastnike. “Ko sem gledal mrtvega prijatelja, ležečega tam na tleh, sem pomislil: ‘Če so ubili njega zaradi tega, kar je delal, potem moram tudi jaz hoditi po isti poti’.” In odtlej je neustrašeno obsojal socialne krivice, mučenja in uboje. Za ceno lastnega življenja.

(pričevanje 03_2008)

* 2. oktober 1869, Porbandar, Gudžarat, Indija, † 30. januar 1948, New Delhi, Indija

“Kristusov govor na gori mi seže do srca”

Mohandas Gandhi se je rodil 2. oktobra 1869 v Porbandurju v Indiji kot četrti in zadnji otrok očeta Karamchanda in matere Putlibai, ki je bila globoko verna hindujka. Njen zgled je odločilno vplival na vse njegovo življenje. Pod vplivom njene vere je razvil svoje spoštovanje do vseh oblik življenja in svoje ideje o miroljubnosti in nenasilju. Otroštvo je preživel v srečni družini. Ko je imel komaj trinajst let in je bil še šolar, so ga starši – po takratni indijski navadi – poročili s Kasturbo, hčerko tamkajšnjega trgovca. Njun zakon je trajal 62 let. Po šestih letih se je rodil njun prvi sin in tedaj je Mohandas odšel študirat pravo v Anglijo, ki ga je končal leta 18 91 in postal odvetnik. Po vrnitvi v Indijo sta zakonca dobila drugega sina, pet let kasneje tretjega, leta 1900 pa še četrtega in zadnjega, ker sta se Gandhi in Kasturba sporazumno odpovedala spolnemu življenju. Po vrnitvi v domovino se je Gandhi hotel uveljaviti kot pravnik, toda brez uspeha. Ko so mu ponudili priložnost, da bi branil bogatega indijskega trgovca v Južni Afriki, je odšel tja ter tam ostal 21 let. Hitro je spoznal, da njegovi indijski rojaki v tej deželi nimajo nobenih političnih pravic. Postal je voditelj indijske skupnosti. Ljudi je učil, naj se za svoje pravice borijo z močjo resnice in ljubezni (satyagrahi). “Uprli se bomo samo krivičnim in tiranskim zakonom, toda naš odpor bo brez nasilja. Pustili bomo, da nas bodo pobijali, zapirali, toda upirali se bomo še vedno, vse dotlej, da bodo belci zadobili čut za pravico in nam bodo dali svobodo.” Leta 1915 se je Gandhi vrnil domov v Indijo z ženo in štirimi sinovi. Priredili so mu slovesen sprejem. Gandhi se je odločil, da se ne bo bojeval za indijske pravice, dokler ne bo poznal vseh težav v Indiji. V Sabarmatiju blizu Ahmedabada je zgradil svoj “ashram”, skupnost ljudi, odločenih, da bodo živeli po njegovih pravilih. Njihovo življenje so vodili: poštenost, resnicoljubnost, celibat in revščina. Gandhija so kmalu spoznali kot vodilnega borca za človekove pravice. Odločil se je, da se bo boril proti angleški vladavini v Indiji. Ta boj je po osemindvajsetih letih prinesel Indiji osvoboditev izpod angleške nadvlade. Vzel je v roke palico in začel potovati po Indiji, ki naj bi postala svobodna vseh njenih ljudi. Simbol vere in zaupanja v zmago je postal preprost kolovrat. Da bi bojkotirali angleško blago, je Gandhi rotil Indijce, naj ga doma tkejo sami. Sam je vsak dan izdelal dvesto vatlov preje.

Leta 1930 je angleška vlada v Indiji razglasila državni monopol nad soljo: Indijci ne smejo pridobivati soli iz lastnega morja, to pravico imajo le Angleži, ko lahko prodajajo sol za vsako ceno. Gandhi je šel z osemdesetimi tovariši na pohod proti morju. Ko so prišli so obale, so zajeli vodo iz Indijskega oceana, ki bo dala indijsko sol. Posnemali so jih milijoni Indijcev in dosegli so pravico do predelave soli. Gandhi je vztrajal pri svoji borbi za neodvisnost svoje domovine, čeprav so ga vedno znova zapirali. Organiziral je molitvena srečanja, sprejemal je odposlance, pridigal je hrabrost, odpuščanje in resnicoljubnost. Njegovo delo je obrodilo sad: opolnoči med 14. in 15. avgustom 1947 je Indija postala samostojna. Gandhi ni bil srečen, kajti povsod so se vneli krvavi boji med hindujci in muslimani. Odločil se je, da bo gladoval do smrti. “Post bom zaključil, ko bom pomirjen vedel, da so povsod, v vseh skupnostih, srca združena.” Tega ni dočakal, kajti prehitela ga je nasilna smrt po strelih hindujca, ki ni mogel razumeti Gandhijeve ljubezni do muslimanov.

pričevanje 01_2008