Stanislav Lenič
* 6. november 1911, Župeča vas, † 4. januar 1991, Ljubljana
“Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel.”
Najprej spregovori o svojem bridkem otroštvu in težki mladosti. Rodil se je 6. novembra 1911 v Župeči vasi v župniji Cerklje ob Krki kot najmlajši od štirih otrok zakoncev Martina in Marije Mladkovič. Kmalu po njegovem rojstvu je oče odšel v Ameriko, da bi mogel kaj dokupiti k malemu posestvu. Ko mu je bilo nekaj več kot pet let, je izgubil dobro in pobožno mater. Spominja se njenega pogreba: “Na pokopališču so nas otroke razdelili med sorodnike in nismo šli več na svoj dom.” Stanko je večkrat menjal varuhe, nazadnje je prišel k mamini teti in bil tam za pastirja. Postal je ministrant in kaplan Matej Tomazin se je zavzel za nadarjenega dečka. Štirinajstletnega je poslal v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je z odliko maturiral in se brez oklevanja vpisal v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1937 je bil prefekt v dijaškem zavodu Marijanišče, ko je bil tam za ravnatelja Jože Pogačnik, kasnejši nadškof. Jeseni 1939 ga je škof Rožman poklical za škofijskega tajnika, kjer je ostal do konca avgusta 1947, ko je bil aretiran in obsojen na dvanajst let ječe.
V tej službi je bil najožji sodelavec škofa Rožmana in zanesljiva priča dogodkov v tistih burnih časih. “Po svoji naravi je bil Rožman človek z dobrim in mehkim srcem”, se spominja Lenič, “nikdar pa ni bil politik.” Ko je pri italijanskih okupatorjih prosil za zaprte slovenske ljudi, je Leniču zaupal: “Nihče ne ve, koliko notranjega odpora me vedno stane, ko grem pred okupatorja. Pa grem, da pomagam nesrečnim ljudem.” Ko je škof Rožman ob koncu vojne odšel v tujino, je Lenič ostal na škofiji in bil v oporo škofu Antonu Vovk, obenem pa je dokončal študij teologije z doktoratom. Leta 1947 je bil zaprt in, kot rečeno, obsojen na dvanajst let ječe; v zaporih je prestal skoraj osem let, od tega dve leti v samici. V tej samoti je pričakoval žalosten veliki teden. “Tedaj sem doživel nekaj čudežnega. Na cvetno nedeljo sem bil naenkrat napolnjen z neizmerno srečo. Počutil sem se najbolj srečnega človeka na svetu in to ves veliki teden. Poln notranjega veselja in tolažbe: Bog je z menoj, jaz tu nisem sam.”
Ko je spomladi leta 1955 prišel iz zapora, se ni smel vrniti na škofijo. Škof Vovk ga je imenoval za župnika v Sodražici, kjer je ostal devet let. “To so bila najlepša duhovniška leta. Zelo hitro sem se vživel v te naravno zdrave in brihtne ljudi. Poznal sem vse njihove družine, poznal radosti in bridkosti. Vse so mi zaupali.” Nadškof Jožef Pogačnik, ki je leta 1963 nasledil nadškofa Vovka, je Leniča leta 1964 poklical v Ljubljano in ga imenoval za generalnega vikarja, tri leta kasneje je prišlo iz Rima imenovanje za pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1968. Svoje škofovsko geslo “Blagor Gospodove črede” je uresničeval ob nadškofih Pogačniku in Šuštarju. Poleg tega, da je bil njuna “desna roka”, je imel še posebne naloge: skrb za duhovne poklice, delo za prenovo bogoslužja po koncilu in skrb za slovenske izseljence.
Tem se je posvetil z veliko ljubeznijo in jih je pogosto obiskoval. Najbolj srečen je bil med ljudmi, ko je kot škof-birmovalec obiskoval župnije. V začetku leta 1990 je v svojem stanovanju nerodno padel, bil dalj časa priklenjen med štiri stene svoje, 4. januarja 1991 pa je njegova vesela duša poletela v večno kraljestvo svobode in miru. Ob njegovi smrti je nadškof Šuštar zapisal: “Ponovno je škof Lenič poudarjal, da sam osebno vsem odpušča in da želi samo to, da bi prišlo povsod v slovenskem narodu do sprave in odpuščanja in da bi čimbolj odstranili vse posledice hude preteklosti.”
pričevanje 11_2007
V majhen, zelen nahrbtnik sem že dan pred tem potlačila rezervne nogavice, nekaj jabolk in v časopisni papir zavit velik krajec kruha. Toliko, da ga je bilo dovolj za obe. Dobro sem vedela, da babica v svoji veliki črni pompaduri – tako je pravila svoji žametni, lesketajoči se torbici – skriva tudi kakšen priboljšek zame. Tako me hrana ni skrbela.
Ko poslušam Radio Ognjišče, slišim veliko lepega, številna obvestila in vabila za duhovne vaje in dneve verskega poglabljanja. Za mnoge te informacije niso zanimive in radio prestavijo na drug program.
In vendar vse to ne zmanjšuje dejstva, da je v naši kulturi največ zasvojencev prav – zasvojencev z alkoholom! Nedvomno pri nas največ gorja, največ osebnih in družinskih stisk, pa tudi največ otroškega trpljenja, povzroči prav alkohol! Strokovnjaki vedo povedati, da prav alkohol botruje največjemu deležu prometnih nesreč…
Poti do alkoholizma so v naši družbi zelo različne. Ker je alkohol nekaka obredna pijača, se z njim prej ali slej sreča zelo velik del mladih. Mnogi kar doma v družini, brez slabe vesti staršev, brez zlih namenov in pričakovanj. Pitje alkoholnih pijač postane tako navada, vzorec – pijemo pri jedi, »za prebavo«, pijemo v družbi »za dobro voljo«, pijemo »na zdravje«… In nikoli ne moremo vnaprej vedeti, kdo od teh mladih ljudi, ki začne piti kar tako, ker pač živi v okolju, ki je naklonjeno pitju alkoholnih pijač, bo postal alkoholik. Pijemo pa tudi zato, da »bi si pomagali«, ob različnih težavah: prebavnih, razpoloženjskih… In spet nikoli vnaprej ne vemo, kdo ob teh, ki »pijejo samo za zdravje« bo postal alkoholik…
Jud, ki je postal kardinal katoliške Cerkve
Mladi Aaron je bil bister učenec, zelo so mu bili pri srcu jeziki in književnost. Mati mu ni dovolila brati stripov, oče pa mu je prepovedal iti iz hiše ob krščanskih praznikih. Aaron je skrivaj prebiral Sveto pismo. Ko je leta 1939 izbruhnila druga svetovna vojna, sta starša zaupala Aarona in Arlette v varstvo neki ženi v Orleansu, sama pa sta se umaknila v nezasedeno cono. Mati Giselle se je kmalu vrnila v Pariz, kjer jo je policija aretirala. Odpeljana je bila v koncentracijsko taborišče Auschwitz in tam bila leta 1943 umorjena. Oče pa se je ves čas vojne skrival in dočakal osvoboditev.
Po vojni se je Aaron Jean-Marie Lustiger vpisal na Sorbono, kjer je hotel študirati književnost. Kmalu se je odločil za študij teologije, ker je hotel postati duhovnik. Nekaj časa je bil v semenišču pri karmeličanih v Parizu, potem pa je študij nadaljeval na tamkajšnjem Katoliškem inštitutu. Na veliko noč leta 1954 je bil posvečen v duhovnika. Obred je od cerkvenih vrat spremljal tudi oče Charles, ki se je kasneje s svojim “izgubljenim” sinom spravil. Mladi duhovnik je bil do leta 1959 študentski kaplan na Sorboni, potem pa deset let direktor Richelieujevega centra v Parizu. Nadaljnjih deset let (1969-1979) je bil župnik pri Sv. Ivani Šantalski v Parizu, kjer je bil nekaj časa njegov kaplan Andre Vingt-Trois, zdaj njegov naslednik kot pariški nadškof. Svojega nekdanjega župnika se spominja kot ognjevitega pridigarja: “Ko je on govoril, si začutil, da pridiga nekemu anonimnemu občestvu. Vsakdo od poslušalcev je imel občutek, da nagovarja njega osebno.” Papež Janez Pavel II. ga je 10. novembra 1979 imenoval za škofa v Orleansu, kjer je nemudoma znova ustanovil škofijsko bogoslovno semenišče, ker je skrb za duhovniške poklice smatral za eno svojih prvenstvenih nalog. Že po petnajstih mesecih se je od Orleanska poslovil, kajti papež ga je imenoval za nadškofa v Parizu, naslednika umirjenega kardinala Françoisa Martyja, ki je zaradi starosti odstopil. Dve leti zatem je novi pariški nadškof postal član kardinalskega zbora.
Kardinal Lustiger je bil znan kot izredno energičen delaven človek in zaradi tega se ga je prijel vzdevek “buldožer”. Deloval je v duhu svojega škofovskega gesla “Bogu je vse mogoče”. Kot pariški nadškof je uvajal novosti pri vzgoji duhovnikov (v 25 letih svoje škofovske službe je posvetil okoli 200 duhovnikov, tretjino vseh, ki zdaj delujejo v Parizu), v sekulariziranih predelih francoskega glavnega mesta je dal graditi nove cerkve, ustanovil je katoliško radijsko postajo Notre-Dame in katoliško TV postajo. Udeleževal se je demonstracij v podporo človekovih pravic. Eno najlepših doživetij njegove škofovske službe v Parizu je bilo svetovni dan mladih leta 1997, kjer se je ob “starem” papežu Janezu Pavlu II., njegovem prijatelju, zbralo milijon mladih z vsega sveta. Zaradi starosti se je 11. februarja 2005 odpovedal svoji službi.
Cankarji so zelo star rod, ki ga moremo po matičnih knjigah vrhniške župnije zasledovati skoraj od začetka 17. stoletja. Neposredni predniki Ivana Cankarja, prvaka slovenski pisateljev, so živeli v Veliki Ligojni pri Vrhniki. Pisateljev stari oče Jakob, po poklicu krojač, je kupil leseno bajto na vrhniškem Klancu. Tam se je rodil Jože, oče našega pisatelja, ki je bil prav tako krojač in se je leta 1867 oženil z Nežo Pivk. V njunem zakonu je bilo dvanajst otrok, osem deklic in štirje fantički: dva sta se oprijela krojaštva, dva pa sta študirala in dosegla intelektualen poklic. Za pisateljem Ivanom, ki ni končal nobene višje šole, je stopil na pot učenosti Karlo, njegov najmlajši brat – za njim so prišle na svet tri sestre. Karlo se je rodil 14. oktobra 1877. Po končani osnovni šoli na Vrhniki je za poldrugo leto starejšim bratom Ivanom odšel v Ljubljano na gimnazijo. Do pomladi 1895, ko je Ivan prvič padel pri maturi, sta stanovala skupaj. Kot gimnazijec je bil Karlo član dijaškega društva Zadruga in njegov tajnik. Z izvirnimi in prevedenimi črticami in gledališkimi poročili v Slovencu, Domu in svetu, Ljubljanskem listu in Zgodnji Danici. Zaradi svoje bistrosti je kmalu zaslovel kot “Cankar mlajši”. Šolanje v Ljubljani so mu omogočili razni dobrotniki, sprva zlasti Luka Jeran, urednik Zgodnje Danice, velik podpornik revnih dijakov. V Ljudski kuhinji je zanje ustanovil posebno “mizo”, kjer so dobili hrano za majhen denar ali zastonj. Morda se je tudi iz hvaležnosti do svojih dobrotnikov Karlo po maturi leta 1900 odločil za študij bogoslovja, kar bratu Ivanu – kot smo že zvedeli – ni bilo prav nič všeč.
Pred odhodom na Dunaj jeseni 1896 je Ivan Karlu izročil v varstvo svojo korespondenco in nekaj svojih rokopisov. Čeprav sta bila Ivan in Karlo po svetovnem nazoru na nasprotnih bregovih, sta si bila izmed vseh bratov in sester najbližja. Ivan mu je pisal sto pisem, ki jih je Karlo skrbno hranil, medtem ko je Ivan vsa njegova raztrgal. V svojih pismih je Ivan bratu Karlu natančno in odkritosrčno poročal o svojem življenju, nazorih, literarnem delu, o namenu posameznih spisov, zato so ta pisma neprecenljive vrednosti za poznavanje Cankarja in njegovega dela.
Veliki dunajski brat pisatelj je bil kar naprej “suh” in v številnih pismih prosi svojega mlajšega ljubljanskega brata, naj mu nujno pošlje kaj denarja, kar je Karlo tudi storil. Poravnaval je Ivanove dolgove v Ljubljani, posredoval je pri založnikih njegovih spisov, da so mu nakazovali honorar. Ivana je podpiral tudi iz Sarajeva. Decembra 1908 mu je jamčil (in pozneje sam plačal) za tisoč kron posojila pri Kmetski posojilnici na Vrhniki, češ da potrebuje denar za poroko.
Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je poučeval na šoli kot katehet. Od 1906-1916 je bil urednik Hrvatskega dnevnika, ki ga je povzdignil v najbolje urejevan sarajevski list. V njem je objavil v hrvaškem prevodu nekaj bratovih črtic še pred njihovo objavo v izvirniku. Od 1908 do 1923 je bil škofijski tajnik. Od 9. septembra do 10. novembra 1909 je bil pri njem kot gost nadškofa Stadlerja brat Ivan, ki se je tam spravil z Bogom (na smrtni postelji mu je brat Karlo pomagal obuditi popolno kesanje, spovedal pa ga je Finžgar) . Veliko je pomagal pri izdaji Ivanovih Zbranih spisov. Po zadnji vojni se je naselil v Ljubljani, kjer so ga pod streho sprejeli frančiškani. S te zadnje postaje svojega življenja je odšel v večnost 9. februarja 1953.
Duhovniško poslanstvo je v številnih odgovornih nalogah in službah z veseljem vršil več kot 66 let od triindevetdesetih, ki mu jih je Gospodar življenja naklonil. Rodil se je pred sto leti – 26. septembra 1907 v Idriji v rudarski družini. Oče Jožef je bil doma iz Šebrelj, mati Ivana Tušar pa iz Žirov. Imel je sedem let starejšo sestro Pavlo, s katero je bil vseskozi prisrčno povezan. Osnovno šolo je obiskoval v Idriji, tam je končal tudi znamenito realko, na kateri so se izšolali številni nadarjeni rudarski sinovi. Po maturi se je, kot že omenjeno, odločil za študij matematike na univerzi v Bologni, ki ga je končal z doktoratom. Kot diplomirani matematik je jeseni 1930 vstopil v goriško bogoslovje in z mašniškim posvečenjem 17. marca 1934 dosegel svoj pravi poklic. Na novi maši v Idriji dva dni kasneje je pridigal sam. V začetku julija 1934 je nastopil službo župnijskega upravitelja v Črnem Vrhu nad Idrijo, ker so fašistični oblastniki tamkajšnjega župnika Filipa Kavčiča poslali v konfinacijo. Čeprav je tam ostal le enajst mesecev, se je tako vživel, da se je še po desetletjih spominjal mnogih družin po tej raztreseni župniji.
Leta 1935 ga je nadškof Margotti poklical za župnijskega upravitelja v Vrtojbo in sicer zato, da bi poučeval matematiko v malem semenišču v Gorici. Po dobrih dveh letih je bil imenovan za slovenskega vikarja v goriški stolnici, kjer je deloval do leta 1943, ko je bil imenovan za spirituala (duhovnega voditelja) bogoslovcev v Centralnem semenišču, kjer so bili bogoslovci slovenske, italijanske, hrvaške in furlanske narodnosti. Bil je iskan pridigar za duhovne vaje in ljudske misijone, ker je svoje prisrčne besede potrjeval s svojim zgledom duhovnika po Božjem Srcu.
Komunistična oblast s tem ni bila zadovoljna in nahujskana drhal ga je dvakrat z brcami vrgla čez mejo. (Za to barbarsko dejanje se mu je novogoriška občina uradno opravičila leta 1991.) Po drugem izgonu je šel v Rim, kjer je s temi žalostnimi dogodki seznanil papeža Pija XII. Rekli so mu, naj se vrne v Gorico. Sprejeli so ga z odprtimi rokami. Začel je poučevati matematiko najprej v nižjih razredih, potem pa na klasični gimnaziji in liceju. Za slovenske srednje šole je napisal Fiziko v štirih delih. “Lepo je bilo delati z mladino. S tistimi, ki so prihajali iz vernih družin, sem navezal stike tudi izven šole.” Kot profesor je začel zbirati fante v krožkih, s krožki pa se je rodila tudi potreba po letovanju. Na lastne stroške je dal zgraditi kočo sv. Jožefa v Žabnicah pod Svetimi Višarjami, kamor je hodil z mladimi poleti in tudi pozimi. Leta 1967 je postal ravnatelj dijaškega zavoda Alojzijevišče, kjer je pomagal že dolga leta. Ko je bila leta 1972 ustanovljena slovenska personalna župnija v Gorici pri Sv. Ivanu, je postal njen prvi župnik – voditelj pastoralnega središča. Zaradi izrednih zaslug na cerkvenem področju je leta 1963 prejel papeško odlikovanje – naslov monsinjorja, ki se je vsem zdelo tako upravičeno, da je ta naziv pomenil isto kot “Franc Močnik”. Veliko si je prizadeval za slovensko pisano besedo kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe, zlasti pa kot dolgoletni urednik tednika Katoliški glas, za katerega je tudi veliko pisal.
Luč sveta je zagledal v Belci pri Mojstrani na dan sv. Mihaela nadangela, 29. septembra 1907, zato so mu pri krstu dali ime Miha. Tam je preživel svoja otroška leta, se seznanil z zakonitostmi gorjanskega življenja in se že kot deček zagledal v “robe” – skalne stene in vrhove. Skoraj vsak dan je srečeval “triglavskega župnika” Jakoba Aljaža, ki je prišel za dušnega pastirja na Dovje leta 1889 in je tam ostal vse do smrti leta 1927. Aljaž je čuječe nadziral in usmerjal Mihove prve korajžne korake v gore. V osnovno šolo je hodil na Dovjem med prvo svetovno vojno. Gimnazijo je obiskoval v Kranju, kjer je leta 1927 maturiral. Od leta 1924 do 1927 po bolj ali manj uhojenih stezah spoznal domala ves naš alpski svet, ponavadi s starejšim bratom Franjom. Leta 1925 se je že oglasil v Planinskem vestniku in poročal o svojih prvih vzponih. Istega leta je bil na Grossglocknerju, po vrnitvi pa je preplezal še nekaj domačih vrhov, ker ga je gnala želja po spoznavanju slovenske domovine. M
Miha Potočnik je že v mladih letih vneto prebiral Planinski vestnik, mesečno glasilo slovenskih planincev, ki je začel izhajati leta 1895. Prvič se je v njem oglasil leta 1925, po letu 1928 pa je postal eden njegovih najzvestejših sodelavcev. V svojih planinskih spisih in opisih je planinstvo predstavil kot šolo samovzgoje. Njegove vodilne misli povzema Tine Orel v uvodu knjige Srečanja z gorami (Cankarjeva založba, Ljubljana 1968), ki prinaša izbor Potočnikovih planinskih spisov, takole: “Kdor si za svoj prosti čas izbere gore, najde v njih sebi ustrezno okolje…, odkriva pa človek tudi sam sebe, uči se ceniti preprostost in užitke, ki jih civilizacija ne nudi. Etična vrednota planinstva so izkušnje in spoznanja, ki bi jih težko kje drugje dobil. Gora ne podarja ničesar, pač pa vzbuja v človeku najboljše, najbolj nesebične lastnosti.” Kdor zahaja v planine, ve, da so pravi planinci ljudje odprtega srca, vedno pripravljeni pomagati.
Miha Potočnik je bil med ustvarjalci prvega slovenskega celovečernega igranega filma Triglavske strmine, ki ga je režiral Ferdo Delak, scenarij je napisal pisatelj Janez Jalen (po poklicu duhovnik, ki se je slovenskim bralcem priljubil s svojimi knjigami Ovčar Marko, Trop brez zvoncev, Bobri), snemala pa sta Metod Badjura in dr. Stanko Tominšek. Film so prvič predvajali 9. decembra 1932. Eden od prizorov tega filma je poroka Miha Potočnika na vrhu Triglava. O snemanju filma je “triglavski ženin” poročal v drugi številki Planinskega vestnika leta 1933. Prisluhnimo mu. “Začeli smo ob koncu julija /1932/. Pisatelj Janez Jalen, gorenjska korenina in sam navdušen turist, ki se je poskušal že v plezanju, nam je izročil rokopis s preprostim dejanjem, ki film poživi in razgiba, da ni nikjer dolgočasen in enoličen, temveč zaokrožen in v skladu z našim ‘odrom’ – gorenjskimi planinami…
Sedem polnih delovnih dni smo se mudili od jutra do večera po triglavski steni… Dvakrat, trikrat smo potem oblezli še Martuljkovo skupino… Mnogo svojega časa smo prebili pri prijaznih ljudeh v Srednjem vrhu, kjer smo imeli pravi ‘teater’; filmali smo z vnemo in navdušenjem prizore iz kmečkega življenja ob delavnikih in praznikih… Naš namen je bil pokazati v filmu vse pristno in naravno, z domačimi ljudmi v domačem kraju, skromno in intimno…”