Zakaj morajo nedolžni trpeti
Vsakokrat, ko gledam slike pohabljenih, lačnih, me pretrese in sprašujem se, le zakaj morajo tako trpeti. Zakaj mora ubogi otročiček, ki ni nikomur nič naredil, stradati in zaman prositi za kos kruha. Zakaj se morajo mnogi že roditi prizadeti ali pohabljeni. Čeprav je trpljenje Kristusov poljub (mati Terezija), se vseeno ne morem sprijazniti s tem dejstvom, ne morem razumeti te neenakosti. Nekdo se rodi zdrav in živi srečno celo življenje, drugemu pa ni z ničemer prizaneseno. Zakaj mora za grehe staršev (mati je jemala kontracepcijske tablete) trpeti otrok? Poznam več takih primerov.
Prav tako tudi ne bom nikoli razumela, zakaj nimamo vsi vsaj približno enakih pogojev, da spoznamo Kristusa, da spoznamo naš cilj. Veliko jih je, ki se rodijo v ateističnih družinah in žive v takem okolju, ki vero zavrača. Kako naj ti ljudje verujejo, ko so z rojstvom pogojeni, in ves čas, ko oblikujejo svojo osebnost, ne slišijo nič v prid vere? Ne vem, kje, ampak slišala sem že, da imamo vsi enake pogoje, da spoznamo Kristusovo pot in hodimo po njej, praksa pa mi govori drugače. Sprašujem se, kakšna je krivda moje sošolke, ki so jo starši ves čas uvajali v primarnost materije, da ne veruje in je srečna na svoji krožnici, ki ne vodi nikamor? Zakaj tudi njej niso dani pogoji, tako kot meni?
Zakaj je meni dano, da imam verno mamo, zakaj so bila meni dana znamenja, ki so me vodila v Stržišče, ona (in še mnogi) pa bodo leta ali kar celo življenje hodili po krožnici, namesto da bi se vzpenjali k svojemu cilju in, nenazadnje, kaj bo s temi ljudmi po smrti? Saj vendar za svojo nevero sami niso nič krivi? Morda boste rekli, da bi se lahko vključili k mladinskemu verouku, šli v cerkev, toda premagati bi morali ovire, ki so za marsikoga nepremagljive (sprememba navad, odpor staršev…)
Dragi oče, zahvaljujem se vam že, če ste moje pismo prebrali do konca, neizmerno pa bom hvaležna, če mi boste tudi odgovorili. Z vprašanji sem že prišla na dan, vendar mi niso znali odgovoriti. Z odgovorom: »Tako mora biti,« pa nisem bila zadovoljna.
Dolores
Pri vprašanjih zakaj zlo, zakaj trpljenje, čemu krivice, neenakost, lakota, bolezni, invalidnost in smrt na tem našem svetu, morda pomislimo, da je Bog naredil vse narobe. Zakaj naš svet ni popoln? Kriminalci in hudobni ljudje so zdravi, dobri ljudje pa trpijo. Zakaj Bog dovoli, da umre mati mladoletnih otrok, ničvrednež, ki dela slabo in ogroža bližnjega, pa je zdrav. Mi bi takemu poslali infarkt ali raka, materi pa zdravje! Toda Bog ni hotel imeti le popolnega sveta, ki se neizogibno ravna po njegovih zakonih, to je že imel, ko je ustvaril materialni svet z vsemi njegovimi čudovitimi zakoni, hotel je nekaj več: ustvaril je človeka in mu vdihnil neumrljivo dušo ter mu dal sposobnosti, da bi ustvarjeni svet še izpopolnjeval. Dal mu je nadvse dragocen dar – svobodo. Sam se lahko odloča, kaj bo storil. Dar svobode pa se lahko uporabi za dobro ali za slabo. Vemo, da sta prva človeka, ki ju Sveto pismo imenuje Adam in Eva, na tem izpitu padla. Bolj sta verjela hudobnemu duhu (kači), kot pa Bogu. To je bil greh napuha (»bosta kakor Bog«) in nezaupanja do Boga. Nekaj se je v človeški naravi prelomilo, temu pravimo izvirni greh.
To niso pravljice za otroke.
V nas je neka dvojnost, kot pravi sv. Pavel: »V sebi odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo. Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo, v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih« (Rim 7, 21-23). Če ne bi vedeli za izvirni greh, si ne bi mogli razložiti, kako to: vemo, kaj je prav, pa vendar nas strasti in poželenje silita, da delamo narobe.
Večino trpljenja in gorja povzroči prav greh. Če bi obvladali svoje strasti in bi živeli v miru in slogi, bi ne bilo lačnih otrok, ločenih družin, zapuščenih starčkov, brezposelnih in lačnih. Naš pesnik Simon Gregorčič je lepo zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, če kruh delil bi z bratom brat…« Za vse hudo in za vse krivice Bog ni nič kriv, krivi smo sami.
So bolezni, pohabljenost, invalidnost, smrt »enake možnosti za vse«?. Tu pa je Bog kriv? Ljudje bi s pravilno uporabo razuma, lahko premagali mnoge bolezni. Če bi farmacevtska industrija ne temeljila na pohlepu velikih multinacionalk po dobičku, bi bilo tudi marsikaj drugače. Glavni krivec za trpljenje je človek sam. Res je, vsi nimamo enakih možnosti na vseh področjih. Vendar za srečo to ni bistveno. Naši predniki so imeli veliko manj materialnih dobrin, manj udobnosti, malo šol, pa so bili najbrž bolj srečni, kot smo mi sedaj, ker so imeli veliko več vere. Tudi danes ni rečeno, da je tisti, ki ima veliko, bodisi intelektualnih zmožnosti ali zdravja in lepote (športniki, pevci, filmski igralci), premoženja, tudi bolj srečen. Poglejmo te afriške otroke na sliki, nimajo skoraj ničesar, kar imajo otroci pri nas, pa kar prekipevajo od veselja.
Glede vere Bog seveda upošteva to, da nekdo ni imel možnosti verske vzgoje. Od nas vseh zahteva plemenitost srca. Vsi imamo vest, ki nam govori, kaj je prav in kaj ne, po njej se moramo ravnati. To je potrebno za zveličanje. Mislim, da bomo v nebesih zelo začudeni, ko bom med zveličanimi našli tudi take, ki smo jih imeli za »ateiste«. Bog se razodeva po svojih delih in nemogoče je reči: vse to je nastalo samo od sebe, slučajno. In mnogi teologi so prepričani, da bo ob smrti mnogim postalo jasno, česar prej niso razumeli, in se bodo odločili za Boga.
Franc Bole, Pismo meseca, Ognjišče, 2007, leto 43, št. 8, str. 6-7
Kar malo sem se zamislil ob vašem pismu. Najprej zato, ker sem mislil, da kristjani vendarle drugače razmišljamo kakor večina drugih ljudi. A očitno ni tako, ker je dejstvo, da tudi nekateri kristjani zagovarjajo splav in nekateri so celo soudeleženi pri tem. Težko tudi razumem vašo naperjenost proti otrokom. Pravite, da mnogi otroci po svetu trpijo lakoto, ker je preveč otrok. Čisto tako preprosto vendarle ni. Ne, tisti otroci so lačni, ker so njihovi državni voditelji nesposobni ali pokvarjeni. Navajate uboge dežele. Na primer Afriko. Nekatere države so tam zelo bogate z redkimi kovinami in podobnim. Samo od dobička tistih rudnikov bi država lahko s pravičnimi davki pobrala toliko sredstev, da bi nahranila otroke. Še boljše bi bilo, če bi rudarje in druge delavce pravično plačali, da bi lahko preživeli svoje družine, če bi začeli graditi ceste in drugo, kar je potrebno za izkoriščanje rud in bi tam spet zaposlili veliko staršev, ki bi s pravično plačo lahko preživljali sebe in svoje otroke. Torej za revščino ni krivo veliko število otrok, ampak nepravičnost in nepravilnosti v družbi.
Z vami se lahko strinjam, da v vojnah otroci zelo trpijo. Težko je gledati prizore ranjenih ali celo ubitih otrok. Težko gledati zapuščene in lačne otroke. A tega problema spet ne bi rešili s tem, da matere ne bi več rojevale. Niso te matere krive za vojne, ampak so krivi drugi, predvsem ljudje, ki imajo moč in bogastvo in odločajo o vojnah. Sprašujete se, kje je Bog, da ne vidi trpljenja otrok v vojni? Zapleteno vprašanje, kakor je zapleteno vprašanje zla v svetu, a na kratko naj zapišem, da Bog še kako dobro vidi to trpljenje in sliši jok otrok in krik mater. To trpljenje ni po njegovi volji, saj je posledica nespoštovanja njegovih zapovedi. Bog bi moral odvzeti človeku svobodno voljo in iz človeka narediti robota, da bi zatrl zlo. Zato je vsako tako trpljenje, kakor ga vi opisujete, krik vsem, da se spreobrnemo in zaživimo po Božjih zapovedih.
Naj ti najprej razložim besedo »tercijani«, ki jo uporablja tvoj mož. Navadno se srečujemo z izrazom tercijalka, ki prvotno pomeni članico tretjega reda. Mnogi redovi imajo poleg prvega in drugega reda, ki predstavljata moške in ženske člane reda z redovnimi zaobljubami, še tretji red, ki združuje tiste kristjane, ki nimajo zaobljub, jih pa privlači duhovnost ali karizma tistega reda. Karizma pomeni poseben dar, zavzemanje za določeno krepost ali delovanje na nekem področju življenja. Frančiškanska karizma je npr. uboštvo, za salezijance delo z mladino itd. Tretjeredniki so torej laiki, ki živijo v svetu in po zgledu redovnikov uresničujejo njihovo karizmo. Najbolj znan je tretji red sv.Frančiška. Včasih so ti člani v svoji pobožnosti in vnemi pretiravali, zato je ta beseda dobila slabšalni pomen: neživljenjsko pobožni.
Slovenci radi romamo v domača in tuja svetišča. Večji domači romarski kraji so najbolj obiskani prav ob prazniku Marijinega vnebovzetja ali velikem šmarnu. Številne Marijine cerkve, na gosto posejane po naših tleh, so za božjepotna svetišča ‘razglasili’ pobožni ljudje sami, ko so tja romali. Zdaj pa glede tega veljajo določila Zakonika cerkvenega prava (1983), kjer beremo: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki« (kan. 1230). »Da se božjepotno svetišče lahko imenuje narodno, mora to potrditi škofovska konferenca; da se lahko imenuje mednarodno, je potrebna potrditev Svetega sedeža« (kan. 1231). V Cerkvi na Slovenskem so škofijska božjepotna svetišča tale: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). Za slovensko narodno božjepotno svetišče je bila 1. januarja 2000 razglašena bazilika Marije Pomagaj na Brezjah. (sč)
Četrta božja zapoved se ne omejuje na to, kot navadno mislimo, »ubogati starše«, ampak naroča: »Spoštuj očeta in mater.« V »spoštovati« ni poudarek na »ubogati«, kar je razumljivo za otroke, ampak na odnosu, ki ga moramo imeti do staršev. Spoštovati pomeni ceniti, upoštevati, imeti rad, vključuje seveda tudi pokorščino, torej »ubogati« in biti hvaležen, ne postavlja pa te v neko podrejeno vlogo.
Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Ob obisku raznih cerkva, posvečenih naši nebeški Materi Mariji, sem opazila, da niso posvečene Mariji kot taki, ampak po raznih dogodkih ali skrivnostih njenega življenja in njene vloge v načrtu odrešenja. Ali ima Marija različne naloge tudi kot naša priprošnjica? (Terezija)
Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu. “Nisem pričakoval, da bom doživel tako visoko starost,” je dejal pred šestimi leti. “Večkrat sem doživel hude bolezni ali nesreče. Pa je Božja previdnost čudovito skrbela zame.” Rodil se je 14. novembra 1920 kot prvorojenec očeta Alojzija Šuštarja in matere Marije roj. Kukenberger v zaselku Grmada, ki sedaj spada pod župnijo Trebnje, takrat pa še pod župnijo Dobrnič, zato je bil mali Alojzij krščen pri istem krstnem kamnu kot naš svetniški kandidat misijonski škof Friderik Baraga. Za njim sta zakonca Šuštarjeva posredovala življenje še devetim otrokom. Od teh so še žive tri sestre, ki so brata nadškofa spremljale na zadnji poti. Na svoje otroštvo je imel najlepše spomine. “Nikdar ne bom Bogu dovolj hvaležen, da sem bil rojen v zelo verni družini. Posebno živo mi je v spominu moja mama, ki je doživela visoko starost. Tik pred smrtjo sem bil na obisku pri njej. Spominjam se zelo prisrčnega nasmeha, preden je umrla.” V večnost je odšla 29. julija 1983; dobra tri leta prej je bila navzoča pri njegovem škofovskem posvečenju v ljubljanski stolnici. Ko ji je šel povedat, da je imenovan za škofa, mu ni hotela verjeti! Oče je umrl razmeroma mlad leta 1957.
Po končani ljudski šoli v Trebnjem je nadarjeni Lojze po posredovanju dekana Tomažiča prišel v Zavod sv. Stanislava v Šentvidu, kjer je osem let obiskoval gimnazijo. Njegov tedanji prefekt (vzgojitelj) Janez Jenko, poznejši koprski škof, je o njem kot sedmošolcu (1939) zapisal: “To je fant blagega značaja, pri katerem so dokaj harmonično razvite vse duhovne sile: um, srce in volja. Smatram, da je najboljši fant v srednji šoli. Je zelo delaven, pozoren za stiske in potrebe tovarišev in skuša jim pomagati… Je res dober in mnogo obeta.” Lahko rečemo: preroške besede! Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim, kjer je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Tri leta prej, 27. oktobra 1946 pa je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel (mimogrede: prav ta dan je bil v Krakovu posvečen v duhovnika Karol Wojtyla, poznejši papež Janez Pavel II.).
Med študijem v Rimu je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal razne službe, vedno bolj odgovorne. Najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem je postal profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, tamkajšnji škof Johannes Vonderach ga je imenoval za svojega vikarja. V tej službi je s sodelavci pripravil zelo uspelo škofijsko sinodo. Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. Navezal je stike z mnogimi pomembnimi cerkvenimi in civilnimi osebnostmi, ki so bili zelo dobrodošli v času osamosvajanja Slovenije, za katero je imel nadškof Šuštar velike zasluge.
V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo “Božjo voljo spolnjevati”. Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih “pokoja”, ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti.
“Ni ga skladatelja pri nas, ki bi tako široko ‘pokrival’ vsa področja cerkvene pesmi; vse od njene vsebinske naravnanosti v bogoslužno dogajanje cerkvenega leta, do široke uporabe vseh uveljavljenih pevskih zasedb,” je zapisal skladatelj Jože Trošt ob stoletnici rojstva skladatelja Lojzeta Mava, ki mu posvečamo ta zapis ob tridesetletnici njegove smrti. “Pri Mavu najdemo vse: prvovrstne božične, postne in velikonočne pesmi, odlične Marijine, obdobne in praznične skladbe. Premore tako latinske kot slovenske maše, ki jih je pisal že davno pred koncilsko prenovo. Ima pesmi vseh vrst: lahke za podeželske zbore, kot tudi reprezentančno mogočne, ki lahko brez zadrege zastopajo našo pesem kjerkoli zunaj domovine.” Vernim ljudem se je izredno priljubila njegova pesem Marija, mati moja, ki so jo iz hvaležnega srca peli vsi ob njegovem pogrebu. V melodiji te pesmi, ki jo – pogosto s solznimi očmi – pojemo ob sklepu raznih cerkvenih slovesnostih in ob pogrebih, je Lojze Mav povedal nebeški Materi Mariji, kako rad jo ima.
“Mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava,” je ob njegovem pogrebu na ljubljanskih Žalah 25. julija 1977 dejal dr. Franc Rode, tedanji predstojnik slovenskih lazaristov, kasneje ljubljanski nadškof in metropolit ter sedanji kardinal, skladateljev rojak. Lojze (uradno Alojzij) Mav se je rodil 21. junija 1898 v “mežnariji” v Grobljah pri Domžalah očetu Francu in Mariji roj. Sirnik. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano je leta 1919 opravil “vojno maturo”, ker je bil proti koncu prve svetovne vojne vpoklican na fronto, s katere se je vrnil ranjen. Vpisal se je teološko fakulteto novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Po prvem letu študija je leta 1920 vstopil v Misijonsko družbo (lazariste), ki je imela svojo hišo v Grobljah. Po noviciatu je nadaljeval bogoslovni študij in 29. junija 1924 ga je tedanji ljubljanski škof Anton B. Jeglič posvetil v duhovnika. Na dan nove maše v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani, 30. junija 1924, je na spominsko podobico zapisal molitev:”Ne zlatih strun, Gospod, le dno mi pravo daj; preveč je drugih strun povsod, a (čisto) vse brez dna: napuh duha, zavist srca, strast in blesk ter grešna tla. Ne takih strun, Gospod, bojim se jaz zlata; ponižne strune prosim Te vrh čistega srca.” Po novi maši je nastopil prvo službo pri sv. Jožefu v Celju. Ljudje so ga vzljubili kot dobrega pridigarja in vnetega spovednika. Po šestih letih delovanja v Sloveniji so ga predstojniki poslali na Čukarico v Beograd. Tam je prišlo do nesporazuma z vodstvom Misijonske družbe lazaristov, ki je preobrnil njegovo življenje.
Po nedolžnem obsojeni Lojze Mav je po prestani kazni leta 1938 prišel v Ljubljano in prevzel službo organista na frančiškanskem koru, kjer je pomagal br. Kaniziju Friclju. Dokler so mu moči dopuščale, je bil organist in dirigent v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Ljubljani. V teh letih trpljenja je ustvaril nekaj najlepših pesmi, med njimi že omenjeno “Marija, mati moja”. Za mnoge pesmi je sestavil tudi besedilo (Zvonovi so zopet zapeli, Sveti Jožef naš čolnič vesla, Bodi nam pozdravljena). Zaradi zglednega življenja in predanosti cerkveni službi mu je škof Anton Vovk od Svetega sedeža izposloval, da je ponovno smel maševati, sicer le zasebno v samostanski kapeli. Pri tem postopku je posredoval dr. Jakob Ukmar iz Trsta, osebni prijatelj papeža Janeza XXIII. Svojo drugo “novo mašo” je Lojze Mav daroval na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1959. Kmalu zatem je bil sprejet med kler ljubljanske škofije. Bil je otroško srečen. Tisti, ki so ga osebno poznali, pričujejo, da je bil kljub vsem udarcem otroško igrive narave. “Koliko lepih in na moč šaljivih uric smo mladi doživeli v njegovi družbi” (Marjan Ribič). Ko je služboval v Celju, je poročil svojega brata Franca, ki je živel na rojstnem domu in je imel družino s trinajstimi otroki. Stric Lojze je rad prihajal k njim in njegovi nečaki so ob stoletnici njegovega rojstva odkrili nekaj lepih spominov nanj. Pri igri jih je učil, da morajo znati tudi mirno izgubljati; za Miklavža jim je podaril lastnoročno izdelane igrače. “Nikoli ne bom pozabila, kako je stric jokal, ko smo poslušali njegove pesmi,” se spominja nečakinja.
Ko ga je proti koncu življenja v njegovi sobici pri frančiškanih obiskal skladatelj Jože Trošt, mu je Lojze Mav pripovedoval, kako je sam komponiral. “Ko ga je ‘prijelo’, je skladbo naredil v eni sapi, nekako instinktivno in brez kakšnega globljega razmišljanja. Tako nastale skladbe so po njegovem mnenju najboljše.” Priznani skladatelj Matija Tomc se sprašuje, kako to, da so Mavove pesmi, posebej še Marijine, tako prirasle k srcu pevcev, ko vendar ni imel kake posebne glasbene izobrazbe. Sam odgovarja: “Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je komponiral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh.” Sedanji kardinal Franc Rode, takrat predstojnik slovenskih lazaristov, je ob Mavovem pogrebu, 25. julija 1977, dejal: “Te mile pesmi, kjer se izraža mehka otožnost in hrepenenje po odrešenju, so lahko privrele samo iz zelo čistega srca, iz otroškega srca. Tako je bilo srce Lojzeta Mava.”
Od tam so ga domov v Groblje vzeli naš brat, sestri in naši starši, ki so takrat še bili doma, in so skupaj skrbeli za strica. Mama je tudi trikrat na teden hodila peš k maši v Domžale in od tam s pooblastilom župnika prinesla stricu sveto obhajilo… Njegovo stanje se je še poslabšalo in junija 1975 so ga vzeli lazaristi v svojo hišo, kjer so mu stregle sestre usmiljenke. Ponj sta prišla predstojnik slovenskih lazaristov dr. Franc Rode in dr. Anton Štrukelj. Hvala Bogu in vsem, ki so pomagali, da je stric 23. julija 1977 zaspal v Božjem miru.” Ob odprtem grobu so mu zapeli njegovo pesem: “Ob koncu pa, Marija, / naj umrem v ljubezni tvoji, / končani bodo boji, / pri tebi bom doma.”