Bildaj voljo za moč v življenju
Ali Boga moti petkov zrezek?
Jan se je z jutranjo brezvoljnostjo privlekel v kopalnico. Naslonjen na rob umivalnika si je rekel: “No, Jan, zdaj pa le odpri oči in poglej v nov dan, ki je pred tabo!” Tako mu vedno znova govori mama. In tudi to, kar je napisano na ogledalu, je njena fora: ‘Nasmehni se! Ta dan je tvoja priložnost!’
Kako naj se nasmehne ob tej kruti jutranji uri? “Kako že pravi Uroš?” je pomislil. “Rana ura slovenskih fantov grob. Če to ni res!” Saj zvečer ni problem – bedi lahko kolikor dolgo hoče, samo zjutraj … Ja, zjutraj!
Slekel je majico in se osvežil s hladno vodo. To zbudi. Potem je iz kota pobral ročne uteži, se postavil pred ogledalo in glasno štel vsak zgib. Opazoval je mišice, ki so v naporu kazale svojo moč. “Ni slabo,” je pomislil, ko je v kopalnico stopil oče in se mu nasmehnil v jutranji pozdrav.
»Si dobro spal?« je vprašal Jan med dvigovanjem in štel: »Devetnajst, dvajset …«
»Tako, tako …« je zamomljal oče med zobno ščetko in peno v ustih. Potem se je, še vedno sklonjen nad umivalnik, zazrl v sina, ki se je ponosno opazoval v ogledalu.
»Si zadovoljen s sabo?« ga je vprašal, ko si je spral usta.
»Enaiiintrideset … mhm … dvaiiiinnntrideset« – in je povesil roke, si oddahnil in vrnil uteži na njihovo mesto. »Ni slabo,« je dodal.
»Za fanta je pomembno, da se utrdi v moči,« je rekel oče.
»Kaj misliš s tem?« je zanimalo Jana. Vedel je, da bo oče pomodroval.
»Pomembno je krepiti moči za življenje. Dobro je, da si ponosen na svoje telesne moči – moški se moramo potrditi v tej moči … samo: bodi pozoren, da bo tudi tvoja notranja moč rasla z močjo tvojega telesa.«
»Kako to misliš?«
»Bodi močan kot osebnost: ne le telo, tudi srčnost in duhovna poglobljenost! Bodi celovit v svoji moči!«
»Si lahko bolj konkreten?« je rekel Jan in čutil, kako ima svoje možgančke še vedno jutranje zaležane. Dvignil je misel k večji pozornosti.
»Bildaj tudi moč svoje osebnosti, ne le svojih mišic,« je pojasnil oče.
»Kako?«
»Na primer tako, da si ne dopustiš, da bi dobil vse, kar ti pade na pamet – da obvladuješ svojo razvajenost, da krotiš svojo fantovsko nestrpnost!« je predlagal oče.
»Ta je pa težka!«
»Je pa izziv!« je odvrnil oče. »Lažje je, če ti postavljajo meje drugi, samo, Jan, sedaj je čas, da si jih začneš zavestno postavljati tudi sam!«
»Tu mi morate še pomagati,« je bil Jan iskren. »V meni je …«
»V tebi je … v vsakem moškem je strast moči – dar, ki je naš ponos, nam je pa lahko v pogubo, če ga ne znamo in zmoremo voditi. Moške moči so silovite in jih moraš obvladati!«
»Kot konje, ki jih imaš na vajetih,« je pripomnil Jan in bil hvaležen očetu, da deli z njim v iskrenosti svoja čutenja. Samo z resničnimi si lahko resničen. Iskren si lahko samo ob nekom, ki se ne spreneveda, ki se ne boji svoje resničnosti in je ne izkrivlja – in z njo samega sebe. Ob njem se ne počutiš sam na svoji poti. Težko je biti sam v svojih doživljanjih!
»Moški mora znati voditi svoje moči,« je dopolnjeval v svoje razmišljanje oče. »Ne dušiti, pač pa voditi!« je poudaril.
»Ni lahko!«
»Je pa nujno! Zato le bildaj, ampak ne le svoje telo – tudi svojo voljo! Fantovska moč se meri z močjo njegove volje! Tisti, ki misli, da mora dobiti takoj vse, kar se mu zahoče, ne bo prišel visoko, predvsem pa ne bo nikoli dosegel tistega moškega zadovoljstva, ki je nagrada za napor, ki terja tudi odpoved!« je bil oče jasen v besedah in s svojo osebnostjo. Prav z močjo svoje osebnosti je Jana vedno znova potrjeval in usmerjal v njegovi fantovski vznemirjenosti.
»In kako se bilda volja?« je s svojim zanimanjem vrtal Jan v očeta.
»V preprostih vsakdanjih stvareh,« mu je odgovoril, ko se je oglasila mama.
»A bi lahko vidva moževala pri mizi?« Zvenela je kot: “Pridita že vendar, čakamo vaju!”
Nedeljska srečanja ob mizi so bila vedno dobra. Janovi sestrici Neža in Ana sta že pričakovali in otroško preprosto čebljali z mamo, ki je prinašala s štedilnika. Jan jima je pogosto zavidal njuno otroškost. Ob njima je še bolj zaznaval, da sam ni več samo otrok, da je vstopil v odgovornost biti odrasel – biti odgovorno samosvoj. Tako, kot je to neizmerno želel, tako je bil pogosto tudi negotov. S prijatelji je lahko delil hotenje biti odrasel, a je delil tudi negotovost in če bi ne imel ob sebi očeta – h komu bi pogledal za odgovore, ki ti jih zastavlja življenje, ko te uči sproti?
Janu je zadišalo po domačnosti, ko je pozdravil mamo in za ‘dobro jutro’ skuštral sestrici, ki sta se kakor ujezili, pa se vendarle več kot veselili svojega velikega brata, ki je možato sedel na svoj stol ob očetu.
»Kaj ne bo salame?« je zanimalo malo Nežo, ko so vsi sedeli za mizo.
»Danes je nedelja,« je spomnila Ana.
»Postna nedelja!« je rekla mama. »In dogovorili smo se, da za postno nedeljo zjutraj ne bo salame.«
Na mizi je bil kolač kruha in ob njem v vrčkih bela kava in čaj.
»Kaj ljubemu Bogu na postne nedelje ne diši salama?« se je oglasila Ana.
Ta veliki so se nasmehnili, ‘ta mali’, pa sta pričakovali odgovor. Vprašali sta resno in na resno vprašanje se ni spodobno smejati!
»In v petek, ali ob petkih Bogu smrdi zrezek?« je spraševala k mami in očetu Neža.
Spogledala sta se. Otroci zastavljajo najtežja in najpomembnejša vprašanja!
»Vesta …,« je začela mama v očitni negotovosti, ko ji je priskočil na pomoč Jan. Zavihal je rokav in pokazal svojo moč. Sestrici sta občudujoče zrli k svojemu bratu.
»Sta videli kako si močan, če treniraš?« Potem je rekel Jan pomenljivo, tako kot se govori, ko si zaupamo pomembno sporočilo: »Trenirati je treba ne le svoje telo, trenirati je treba tudi svojo voljo!«
»Kaj je volja?« ni razumela Neža.
»Volja je, da narediš nekaj, kar je težko!«
»In se ti ne ljubi,« je dopolnila Ana svojega brata.
»Kot se tebi sedaj ne ljubi jesti samo kruh in bi se razvajala s salamo,« je razložil Jan.
»In bi bila razvajenka!« je razumela Ana.
»To ni dobro!« je pripomnila Neža.
»Predvsem pa je za življenje zelo škodljivo!« je rekel zelo zares oče.
»Zato je potrebno trenirati voljo!« je poudaril Jan. »Na preprostih vsakdanjih dogodkih trenirati moč za življenje,« je razlagal sestrama in sam razumel, kar mu je malo prej rekel oče.
»In v postu treniramo voljo,« je rekla Ana.
»In vsak petek,« je dodala Neža.
»Da smo močnejši!« je rekla mama, ko je točila čaj v skodelice.
»Da imamo moč,« je govoril oče in rezal kose kruha, »za napore, s katerimi se moramo soočiti in jih brez močne volje ne zmoremo.« Ozrl se je k Janu in dodal: »Če imaš nekoga rad, boš do njega zahteven, ker veš, da ga moraš usposobiti, da bo zmogel sprejeti realnost in ne idealnost življenja!«
“Ja, to je pomembno!” je pomislil Jan in drobil svoj kos kruha v belo kavo.
GRŽAN, Karel. (Dotik bližine), Ognjišče, 2007, leto 43, št. 03, str. 72-73.
V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
* 21. december 1839, Smokuč, † 8. marec 1937, Okroglo pri Kranju
Dnevnik Jutro je Toma Zupana ob 97. obletnici rojstva imenoval “naš najuglednejši narodni svečenik in najstarejši pismeni Slovenec, naslednik slovanskih apostolov.” Rodil se je 21. decembra 1839 v vasi Smokuč, ki spada pod župnijo Breznica, ki je dala Slovencem mnogo znamenitih izobražencev; Zupan sam jih je opisal 120. Oče Matija je bil posestnik in trgovec s suknom, mati Marija roj. Fertin je bila sestrična pesnika Franceta Prešerna. Prvo šolsko modrost je zajemal v enorazrednici na Breznici; v letih 1848-1858 je obiskoval v Ljubljani normalko (osnovno šolo), kot gojenec Alojzijevišča pa klasično gimnazijo, ki jo je končal z odliko. Po maturi je študiral bogoslovje in bil leta 1863 posvečen v duhovnika. Tega leta je romal na Velehrad na proslavo tisočletnice prihoda sv. Cirila in Metoda na Moravsko in tam si je postavil za življenjski cilj službo narodu. Še kot bogoslovec in nato kot mlad duhovnik je bil prefekt v Alojzijevišču. Zasebno je študiral slavistiko in iz nje napravil izpit pri znamenitem jezikoslovcu Franu Miklošiču na Dunaju. Leta 1867 je postal profesor verouka v Kranju, leta 1879 pa je bil kot profesor prestavljen na ljubljansko gimnazijo, kjer se je odločno zavzemal za slovenski jezik. V letih 1881-1893 je bil vodja Alojzijevišča; ko ga je ljubljanski škof Jakob Missia odstavil, ga je to zelo prizadelo. Po upokojitvi leta 1904 je živel na svojem gradiču na Okroglem pri Kranju, kjer je v 98. letu življenja 8. marca 1937 umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah – v istem grobu je Prešernova sestra Lenka. V oporoki je svoj gradič zapustil slepim, svojo bogato knjižnico Licejski knjižnici, svoje spomine na slavne može pa Narodnemu muzeju.
Tomo Zupan je bil eden številnih duhovnikov iz brezniške župnije; dočakal je redek jubilej – železno mašo (70- letnico duhovništva). Ko so 28. avgusta 1912 v župnijski cerkvi na Breznici odkrili spomenik ljubljanskemu škofu Janezu Zlatoustu Pogačarju, ki je bil rojen v Vrbi, je imel Tomo Zupan dolg govor, v katerem je naštel in opisal znamenite brezniške župljane zadnjih 130 let. Vseh je bilo 120, vendar se je »iz previdnosti« omejil na umrle. V svojem ognjevitem govoru je poslušalce vodil po vseh enajstih vaseh brezniške fare. To so: Breg, Moste, Žirovnica, Selo, Zabreznica, Breznica, Dosloviče, Smokuč, Rodine, Studenčice in Vrba. Iz Žirovnice sta bila doma Prešernova mati in njegov najboljši prijatelj Matija Čop. Kaj je povedal o njima?
O Vrba, srečna, draga vas domača! Kakor neki novozakonski Aron sredi domače duhovščine nam stopi tu pred oko Boštijanov stari stric Josip Prešeren. Imenoval bi ga vrbensko in narodovo drevo. Pripomogel je v šolo sorodnika dvema Ribičevima gospodoma: starejšemu župniku Francetu, ki je pokopan v Vodicah, in mlajšemu župniku Jakobu, ki počiva na Šmarni gori. Ta gospoda sta prava pesnikova strica. Segal je pod roko pesnikovemu bratu Juriju, ki je kot župnik umrl na Koroškem. Tako ima Ribičeva hiša štiri duhovnike… In Ribičev pesnik Prešeren! Lepše nobeden naših pevcev ni proslavil krščanskega zatajevanja, nego Prešeren v veličastnem Krstu pri Savici. Pogan Črtomir se bojuje v tej pesmi za svojo vero in silno sovraži krščanstvo; ki se vzbuja na Kranjskem. Na otoku Blejskega jezera biva to dobo z očetom vred Bogomila. Oba oskrbujeta tukajšnji hram boginje Žive. Bogomila postane Črtomirova nevesta. Po nesrečni bitki s kristjani ubeži edini ostal živ Črtomir ter se ob Savičinem slapu snideta z Bogomilo.
“Rad sem zahajal v mizarsko delavnico”
Pisati je začel v mariborske dijaške liste. Med ljubljanskim študijem se je začel oglašati v dnevnikih z reportažami: tako je pisal o Parizu, o poti po Češkem. K pisanju ga je spodbujala tudi življenjska nuja: že v svojem drugem visokošolskem letu se je namreč poročil z učiteljico Adelo in kmalu se jima je rodila hčerka Alda (nekaj let kasneje še sin Borček). Po diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družinici na Polenšak v Slovenskih goricah, kjer so bivali v dokaj revni viničariji. Čeprav z diplomo v žepu je bil brez dela. “Morali smo se preživljati zgolj od več kot skromne ženine učiteljske plače pa od vrtička pred hišo in gozdnih sadežev pod njo… V največji stiski, duševni in socialni, sem se slednjič lotil pisanja. Najprej sem napisal žalostno zgodbo iz svojih otroških let: med vojno (prvo svetovno) je mama nas otroke na božični večer poklicala v kuhinjo, kjer so moji dve sestri in mene čakala pod skromno osvetljenim in okrašenim božičnim drevescem še skromnejša darila.” Konec leta 1932 je njegovo pisateljevanje (borbo za kruh) pretrgal dekret, s katerim je bil imenovan za suplenta na gimnaziji na Ptuju, kamor se je vsak dan vozil s starim kolesom. Med počitnicami leta 1933 se je družina preselila v Dornavo, kamor je bila premeščena Ingoličeva žena. V ta kraj je postavljeno dogajanje njegovega romana Lukarji (1936), katerega prvi del je izhajal v Ljubljanskem zvonu pod naslovom Zemlja in ljudje, in si z njim pridobil ime. V njem, kot v vseh svojih drugih predvojnih delih (Soseska, Na splavih, Matevž Visočnik) je po načelih socialnega realizma največkrat oblikoval kot glavni motiv spopad med delodajalci in delavstvom. Z njimi je v slovensko pripovedništvo vnesel svet med Pohorjem in Halozami; svet viničarjev, bajtarjev, gruntarjev, lukarjev in splavarjev. Ta svet je poznal od blizu, čutil ga je na “lastni koži”, zato je lahko o njem tako prepričljivo pisal.
Od junija 1941 pa do maja 1945 je Anton Ingolič kot izgnanec z družino živel v Srbiji (Arandjelovac, Zaječar, Ćuprija, Beograd). PO vojni se je vrnil na Ptuj, kjer je bil gimnazijski profesor eno leto, zatem je odšel v Maribor, leta 1955 pa se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Ingolič postal profesor slovenščine na klasični gimnaziji. Ves ta čas so izpod njegovega peresa prihajala številna dela, s katerimi je “zavestno pisal politično tendenčno slovstvo v smislu socialističega realizma, da bi pomagal pri ‘obnovi domovine in izgradnji socializma’, kakor so označevali politična in gospodarska prizadevanja v prvih povojnih letih” (Anton Slodnjak). Posebej velja omeniti njegove izseljenske romane (Kje ste, Lamutovi?, Lastovka čez ocean, Črni labirint), ki jih je napisal, ko je obiskal domala vse dežele, kjer bivajo Slovenci. Ingolič je eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino.
Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, ki je bila dramatizirana, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). “Gradiva sem si dovolj nabral med dolgotrajnim delom v šoli… V roman sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj manifestativnega zanimanja naše družbe za mladino… Kakor so otroci povest o pegecejevcih sprejeli za svojo, tako si je mladina prisvojila Jelkino zgodbo.” Svoje rodovitno pero je Anton Ingolič odložil 11. marca 1992.
“Če priznavamo svetost zamaknjenj in videnj, potem moramo priznati tudi svetost v pomivanju posode in krpanju nogavic. Mati Marjeta je bila svetnica te vrste,” je rekel italijanski salezijanec-pisatelj Teresio Bosco kardinalu Ratzingerju, sedanjemu papežu. Ta mu je dejal: “Toda zakaj niste poskrbeli, da bi mati Marjeta bila razglašena za svetnico?” Bosco pa je odvrnil: “Vi prav dobro veste, da v Vatikanu do pred kratkim niso z naklonjenostjo obravnavali družinskih mater!”
Mati Marjeta je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Anton ni dovolil, da bi se Janez posvečal učenju, zato je mati, da bise izognila vojni v hiši, svetovala Janezu naj gre za hlapca na neko kmetijo. Mati Marjeta se je v vsemi močmi trudila, da je Janezu omogočila šolanje in pot do oltarja. Ko ga je prvič videla v talarju, mu je rekla: “Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.” Ko je 5. junija 1841 prejel mašniško posvečenje, mu je dejala: “Dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.” Ko je Janez Bosko v Torinu ustanovil Oratorij za uboge in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto: “Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu, sem pripravljena iti ta trenutek,” mu je odgovorila in v začetku šolskega leta 1846 prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: prvega je prenočila v kuhinji, ob njeni smrti jih je bilo v Oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti. Dečku, ki je pretepal tovariše, je resno rekla: “Veš, kaj ti bom povedala? Da si hujši kot zverina. Pretepati tovariše? Mar ni Bog oče vseh?” Ko se je nekoč počutila zelo utrujeno in je Janezu rekla, naj jo pusti oditi domov, je Janez dvignil pogled na križ na steni in mati Marjeta je brž razumela njegov odgovor. Ko je prišel v Oratorij Dominik Savio (1854), je rekla sinu: “Veliko dobrih fantov imaš, nobeden pa v lepoti srca ne prekaša Dominika.”
Oktobra 1856 je mati Marjeta zbolela in morala je v posteljo zaradi neprijetnega kašlja. Zdravnik, ki jo je pregledal, je ugotovil pljučnico, ki je v tistih časih za ostarele ljudi pomenila smrt. Mati Marjeta je to vedela, zato je rekla Janezu, naj pošlje po njenega spovednika. Ko je zvečer bedel ob njeni postelji, mu je rekla: “Zbogom, dragi Janez. Pomni, da to življenje pomeni ločitev. Pojdi v svojo sobo in moli zame, ki te pozdravljam zadnjikrat.” 26. novembra 1856 ob treh zjutraj je mati Marjeta umrla. Tisto jutro je don Bosko zbral vse fante Oratorija in jih tolažil: “Izgubili smo mamo, vendar sem prepričan, da nam bo pomagala iz nebes. Bila je svetnica!”
“Boste videli: ta grob bodo ljudje dan za dnem obiskovali,” je dejal bogoslovni profesor in ugledni psiholog dr. Anton Trstenjak ob pogrebu dr. Josipa Demšarja, najstarejšega slovenskega duhovnika, na ljubljanskih Žalah 3. junija 1980. Njegovo žlahtno, svetniško srce, ki je bílo 103 leta in 81 dni, se je ustavilo zadnji dan maja tistega leta. “Ko je ležal na mrtvaškem odru v šempetrski cerkvi, so se kropilci spoštljivo dotikali njegovega telesa, kakor delajo ljudje ob smrti svetnikov.” Profesor Demšar je dejansko bil svetnik, če svetost razumemo (pravilno) kot brezmejno dobroto. Za vse, ki so se srečevali z njim ob oltarju, v spovednici, v vsakdanjem življenju, v šolskih klopeh in predavalnicah, je bil razodetje Božje dobrote. “Poleg njegove splošno priznane dobrote smo na teološki fakulteti posebno cenili njegovo brezprimerno spoštovanje človeka in njegov kristalni duhovniški lik,” je ob pogrebu dejal dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete.
V Ognjišču smo ga “na zvijačo”, ker zaradi izredne skromnosti ni maral, da bi pisali o njem, predstavili ob stoletnici rojstva (marca 1977) in ob osemdesetletnici mašništva (julija 1979). Urednik Franc Bole je moral reportažni magnetofonček skriti pod plašč, da je imel pogovor videz prijateljskega kramljanja, kateremu se je častitljivi mašnik vendarle odprl. Preprosto je spregovoril o svojem življenju, ki se je začelo 12. marca 1877 v Škofji Loki, kjer je končal ljudsko šolo in odšel v Ljubljano na klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na ljubljansko bogoslovje in bil posvečen v duhovnika 22. julija 1899. Prva štiri leta je bil kaplan v Kočevju, zatem je bil dve leti prefekt v dijaškem zavodu Alojzijevišče v Ljubljani. V tem času je bil vpisan na teološki fakulteti dunajske univerze, kjer je dosegel doktorat. V letih 1905-1914 je bil profesor verouka, nemščine in latinščine ter vzgojitelj na Škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, ki jo je ustanovil škof Jeglič. Zatem je bil do leta 1932 profesor verouka na ljubljanskem učiteljišču. “Spotoma” je na filozofski fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani študiral psihologijo in pedagogiko ter leta 1926 (pri 49 letih!) dosegel svoj drugi doktorat. Tretjega, častnega, pa mu je leta 1970 podelila ljubljanska teološka fakulteta, na kateri je bil profesor katehetike in pedagogike od jeseni leta 1920 pa do 25. maja 1965, torej skoraj polnih petinštirideset let, do svojega 88. leta!
Pred kratkim smo praznovali god sv. Valentina, nekdaj prvega pomladina, za mlajše generacije pa vse bolj praznik zaljubljencev. A Slovenci imamo čisto svojega zavetnika »zaljubljenih«; na Gregorjevo, 12. marca, je v naših krajih dan, ko se še ptički ženijo. Nekoč, ko je veljal še stari julijanski koledar, je bil to prvi pomladni dan.
Slovenska dediščina je bogato prepredena z običaji, povezanimi z gregorjevim: Kroparski kovači so včasih na ta praznik prenehali z delom in v sprevodu odšli na »ptičjo vohcet«. Ker je takrat dan že malo daljši, delavcem na Krasu začno nositi popoldansko malico, za to velja rek, da »sveti Gregor južino prinese«. Mojstrom pa ni več treba delati pri luči, zato so ponekod spuščali luč v vodo. Na vnaprej določenem kraju so stari in mladi večer pred Gregorjevim skupaj kurili kresove, drugod delali papirnate ladjice, vanje postavili po več gorečih sveč in jih spustili po vodi. Ponekod pa so v stare peharje nasuli s smolo oblite oblance in jih spuščali po vodi, da bi voda odnesla neprijetno delo pri slabi luči.
Henri Groues – to je njegovo civilno ime – se je rodil 5. avgusta 1911 v Lyonu. Po končani srednji šoli je šel h kapucinom in po sedmih letih redovne priprave in bogoslovnega študija je leta 1938 prejel mašniško posvečenje. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju. Po gorskih krajih okoli Grenobla je reševal Jude in borce, da ne bi prišli v roke Nemcem. Za to svoje delo je prejel visoko odlikovanje: križec častne legije. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v francoski parlament. “To je bilo zelo dolgočasno delo, nisem imel nobenih izkušenj in kmalu sem začutil, da to ni poklic zame!” Ko se je kot poslanec mudil v Parizu, se je na vsakem koraku srečeval z bedo in želel jo je po svojih močeh lajšati.
“Bil sem še poslanec, ko sem zvedel, da je v pariškem predmestju Neuilly-Plaisance na razpolago zapuščena hiša z večjim parkom. Bila je v bednem stanju, vendar kot nalašč za moje načrte: nuditi streho družinam, ki so bile brez stanovanja. Tako sem jo najel in jo začel lastnoročno popravljati na veliko pohujšanje svojih sosedov, ki so videli redovnika v kuti in poslanca z odlikovanjem, kako pleza na streho in postane tesar, zidar, elektrikar, vodovodar, kakor so pač narekovale potrebe. Nekega dne pride k meni moški, ki je bil pravkar izpuščen iz zapora, kjer je odsedel dvajset let zaradi umora.
Bil je ves obupan in ni vedel, od česa naj živi in kam naj gre prenočevat. Rekel mi je, da je poskušal narediti samomor in da te misli še ni zavrgel. Ime mu je bilo Georges in umrl je pred nedavnim. Ta mož je spremenil moje življenje. Rekel sem mu: ‘Jaz ti nimam kaj dati, če pa hočeš delati z menoj, bova skupaj lahko pomagala drugim.'” To srečanje je bilo na neki način rojstni dan občestva Emavs, kajti Georgesu so se kmalu pridružili drugi, večina z roba družbe. Začeli so zbirati cunje in druge odpadke, jih prebrali in očistili, nato pa prodali, izkupiček pa namenili gradnji hiš. “Previdnost nam je pokazala, da je mogoče človeka, ki je postal izvržek družbe, rešiti prav z odpadki.”Med izredno ostro zimo leta 1954 je Abbe Pierre sprožil “vstajo dobrote” in tudi po radiu potrkal na vest ljudi, da so nudili pomoč brezdomcem. Leta 1972 je Emavs prestopil meje Francije in zdaj po vsem svetu deluje nad 350 občestev.
“Živim v nestrpnem pričakovanju smrti. Vem, da je smrt odloženo srečanje s prijateljem,” je zapisal v svoji knjigi Oporoka, ko mu je bilo osemdeset let in je bil še poln moči. Rodil se je 5. avgusta 1912 kot peti od osmih otrok družine Groues v Lyonu. Pri krstu je dobil ime Henri. Ko mu je bilo šestnajst let, se je med potovanjem po Italiji ustavil v Assisiju in tam se je odločil, da bo v življenju šel po Frančiškovih stopinjah. Po vrnitvi domov je vstopil v kapucinski red ter bil po študiju filozofije in teologije leta 1938 posvečen v duhovnika. Iz zdravstvenih razlogov je že naslednje leto izstopil iz reda in postal duhovnik škofije Grenoble in nastavljen za stolnega kaplana v tem mestu. Ohranil pa je svoje redovniško ime Pierre in pod tem imenom je postal znan. Med drugo svetovno vojno se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju.
Izvoljen je bil tudi za poslanca v francoskem parlamentu, kjer je ostal pet let. Ves svoj prosti čas, ki ga ni prebil v parlamentu, je posvetil ubogim, brezdomcem. Že v tem času je ustanovil prvo skupnost Emavs. To se je zgodilo leta 1949 po srečanju z nekim moškim, ki je bil izpuščen iz zapora, pa ni imel kam iti in je hotel narediti samomor. Abbé Pierre ga je sprejel pod streho in mu rekel: “Pomagal ti bom, če mi obljubiš, da bova oba skupaj pomagal drugim.” Rojeno je bilo prvo občestvo Emavs in danes po vsem svetu deluje nad 150 teh občestev.
Na vprašanje, če ga kaj moti, ker ga toliko ljudi pozna in ga ustavljajo na cesti, je dejal: “Dostikrat je to res nadležno; moram pa priznati, da je slava včasih tudi koristna: pozornost ljudi lahko usmerim v to, da mi pomagajo uresničevati načrte za naša občestva.”
“Namesto cvetja in vencev,” je zapisal pred smrtjo, “prinesite na moj grob sezname tisočev družin in otrok, ki ste jim izročili ključe stanovanja.”