* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika  in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

»Kolika je luč, ki nam sveti v katoliški Cerkvi! Kako neprecenljiv je zaklad večnih resnic, ki ga ona hrani v svojem naročju! In vendar jih toliko ostane v temi, in sicer radovoljno! … V mladosti se sicer vsakdo, bodisi v družini, v šoli, seznani s krščanskimi resnicami, z dolžnostmi, ki jih človek ima do Boga in bližnjega, toda toliko bolj se pozneje zanemarja Božja beseda in posebno krščanski nauk … Zatorej se pa večkrat zgodi, posebno v nekaterih stanovih in po mestih, da osebe, kakor so npr. tiste, ki želijo skleniti sveti zakon, pokažejo pri izpraševanju največjo nevednost v glavnih resnicah svete vere. Pomislimo, da taki ljudje bodo enkrat starši in torej odgojitelji svojih otrok. Pa kako bodo svoje otroke krščansko odgojevali, ko sami od vere malo ali nič ne znajo! Tako prejde nevednost in nemarnost od staršev na otroke in obrodi čedalje bolj žalosten sad.« Tako je v enem svojih pastirskih pisem poučeval svoje vernike Alojzij Matija Zorn, goriški nadškof metropolit v letih 1883–1897. Pred začetkom posta je pošiljal dvojna pisma, za duhovnike v latinščini, za vernike pa v slovenščini in italijanščini, v katerih jih je spodbujal k poglobitvi vere in življenju po njej.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA 23. ROJSTNI DAN
Rodil se je 13. januarja 1834 v Prvačini kot prvi od sedmih otrok učitelja in cerkovnika Antona Zorna in Marijane roj. Gregorič. Lojzek je bil bister, pobožen in ubogljiv otrok. Skrbna mati je zgodaj umrla. Največ zaslug za njegovo šolanje je imel župnik Matija Madon, ki je bil v Prvačini devetnajst let. Po ljudski šoli v domačem kraju je šel v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom leta 1852. Želja očeta Antona in nekaterih profesorjev je bila, da bi študij nadaljeval na Dunaju, on pa se je odločil za semenišče. Tudi bogoslovni študij je končal z odliko. Nadškof Andrej Gollmayr ga je 13. januarja 1857, na 23. rojstni dan, posvetil v mašnika. Nadarjenega mladega duhovnika je poslal na višji bogoslovni zavod Avguštinej na Dunaju, ker je potreboval profesorje za centralno semenišče v Gorici. Dunajski študij je zaključil po treh letih z doktorsko disertacijo o darovih v antični Cerkvi. Ob podelitvi diplome leta 1861 ga je cesar Franc Jožef kot najboljšega absolventa imenoval za dvornega kaplana. Nadškof ga je brž poklical v Gorico. Opravljal je službo nadškofijskega tajnika, profesorja več teoloških predmetov. Leta 1874 je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, kjer so bili bogoslovci iz goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Za to službo ga je ‘priporočalo’ tudi znanje jezikov vseh gojencev. Službi profesorja in ravnatelja sta mu zelo ustrezali, toda 22. avgusta 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa, papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 25. septembra. Za imenovanje je Zorn zvedel od cesarja samega, ki se je 13. septembra mudil v Gorici in je pri večerji nazdravil novo imenovanemu škofu! Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1883 v goriški stolnici, v Poreču je nastopil 4. marca, v Pulju pa 13. maja 1883.

PRVI GORIŠKI SLOVENEC NADŠKOF V GORICI
Poreško-puljski škof je bil samo tri mesece, kajti po smrti nadškofa Gollmayra ga je cesar 22. junija 1883 imenoval za goriškega nadškofa, papež je imenovanje potrdil 9. avgusta, 6. oktobra pa je bil v goriški stolnici umeščen. V habsburški monarhiji so imeli vladarji od 15. stol. dalje pravico imenovati škofe za vse škofije, razen Salzburga in Olomouca, papež je nato imenovanja potrdil. »V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom goriške nadškofije z dne 14. oktobra 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja« (Franc Kralj). Stanje v nadškofiji je dobro poznal, saj je tam 26 let opravljal razne odgovorne službe. Boleče je občutil pomanjkanje duhovnikov. V poročilih, ki jih je pošiljal v Rim, se vidi kričeče nasprotje mesto – podeželje: ljudstvo na podeželju je bilo ‘vdano Cerkvi’, ljudje po mestih pa so bili od verske prakse precej oddaljeni. V času hude gospodarske krize je ljudi svaril pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Znana mu je bila trpka usoda ‘aleksandrink’. Bil je predvsem dušni pastir, kar razodevajo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma. Bil je velik častilec Matere Božje, zelo je priporočal molitev rožnega venca, v nadškofijo je uvedel majsko šmarnično in oktobrsko rožnovensko pobožnost. Dvakrat je vodil vseškofijsko romanje na Sveto Goro. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost: v 14 letih svojega škofovanja je nadškof Zorn posvetil 15 novih cerkva.

NJEGOVA OPORA SO BILI ODLIČNI SODELAVCI.
»Zorn je bil sicer vzoren duhovnik zvest Slovenec, toda mehkega srca in brez prave energije, da bi se mogel in znal postaviti po robu zapletenim narodnostnim in političnim razprtijam na domačih tleh. K sreči je takrat goriška nadškofija imela vrsto odličnih cerkvenih osebnosti, ki so učinkovito posegale v cerkvene in svetne zadeve« (Franc Kralj). Njegov najzvestejši sodelavec je bil Anton Mahnič, bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča, ki je bil ob njem od začetka pa skoraj do konca njegovega škofovanja. S svojo trdnostjo in načelnostjo mu je bil močna opora. Leta 1884 mu je nadškof Zorn zaupal urejanje škofijskega (latinskega) glasila Folium, ki je izhajal vsak mesec. Pod njegovim uredništvom je dosegel svoj višek tako po vsebini kot po tehtnosti razprav. Postal je prava kulturna revija, prva na Goriškem. V njem so bogoslovni profesorji objavljali svoja dela. Veliko je zanj pisal urednik Mahnič: njegovi jasni prispevki, ki so bili tudi kulturno zelo vplivni, so predstavljali mnenje nadškofijskega urada in samega nadškofa. Ko je bil Mahnič leta 1896 imenovan za škofa na Krku, je nadškof Zorn izgubil močno oporo pri svojem delovanju. Skoraj vsi pa so si edini, da je Mahničev odhod vplival tudi na že zelo načeto nadškofovo zdravje. Za njegovo bolezen in smrt je bila najbolj kriva njegova pretirana tankovestnost. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. junija 1897 so ga odpeljali v privatni sanatorij za duševne bolezni na Dunaju, kjer je 8. julija zaradi možganske kapi umrl. Z Dunaja so ga z vlakom prepeljali v Gorico, kjer so ga 14. julija položili v grob na mestnem pokopališču. Od leta 1919 so njegovi posmrtni ostanki v kripti goriške stolnice.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

* 24. maj 1907, Maribor, † 1. september 1981, Podgorje, Koroška.

“Oj ta dvakrat kolednik!”

Ferdinand Kolednik je bil pravi “svetovni popotnik”: v svojem življenju je obredel pol sveta, zato ga je Finžgar v enem svojih pisem imenoval “dvakrat kolednik”. Koledniki so tisti, ki med božičnimi prazniki hodijo od hiše do hiše in pojoč nabirajo darove, on pa je “koledoval” pri raznih vplivnih ljudeh, da bi podprli njegovo delo za širjenje slovenske književnosti v prevodih. Rodil se je pred sto leti: 24. maja 1907 v Mariboru, kjer je bil njegov oče železniški uradnik. Leto dni po očetovi smrti ga je mati odpeljala k salezijancem na Rakovnik; tam je bil ves čas prve svetovne vojne (1914-1919), nato pa tri leta prav tako pri salezijancih v Veržeju.

Od tam je odšel k trapistom v Rajhenburg (Brestanico), kjer je maturiral in končal študij filozofije. Od leta 1929 do 1933 je študiral bogoslovje na teološki fakulteti v Zagrebu, že 25. septembra 1932 ga je v duhovnika posvetil šibeniški škof Jeronim Mileta. Kot duhovnik je nekaj časa deloval v šibeniški in zadrski škofiji. Leta 1935 so ga jugoslovanski škofje poslali za izseljenskega duhovnika v Francijo. Tam je ostal pet let in v tem času je študiral ter dosegel doktorat. Leta 1940 se je vrnil v Šibenik, kjer so ga Nemci leta 1943 aretirali in odpeljali v Nemčijo. Po vojni se je vrnil v Francijo ter se od tam odpravil v ZDA in Kanado. Povsod je deloval med slovenskimi izseljenci. Nemiren romar, kot je bil vse življenje, je šel za misijonarja v Ekvador, od koder se je vrnil v Kanado. Leta 1955 je za stalno prišel v Evropo. Nazadnje se je naselil v Podgorju (Maria Elend) v Rožni dolini na avstrijskem Koroškem, kjer si je postavil prikupen dom in nadaljeval s svojim prevajalskim delom vse do svoje smrti 31. avgusta 1981.

Prevod “Jurija Kozjaka” v 50 jezikih

Že kot srednješolec je kazal izredno nadarjenost za jezike – obvladal jih je celo vrsto v govoru in v pisavi. Ko je hodil po svetu, je z žalostjo ugotavljal, da svet Slovencev ne pozna, zato se je z vso njemu lastno žilavostjo, podjetnostjo in iznajdljivostjo zagnal v delo, da bi Slovence približal svetu. Že leta 1938 je prevedel v odlično francoščino Jurčičevo povest Jurij Kozjak. Med vojno se je zaobljubil, da bo, če ostane pri življenju, oskrbel prevod te knjige v petdeset jezikov! Sam je Jurija Kozjaka prevedel v deset jezikov, za prevode v druge jezike (med drugim tudi v kitajščino in malgaščino) je znal poiskati spretne sodelavce. Skoraj vsem prevodom je Kolednik dodal spremno besedo o pisatelju Josipu Jurčiču, o slovenski zgodovini, o turških vpadih, o stiškem samostanu in o delu stiških menihov v slovenski cerkveni in kulturni zgodovini. Cistercijanskemu samostanu Stična je Kolednik zapustil svoje rokopise in številne prevode Jurija Kozjaka.

Poleg Jurija Kozjaka je Kolednik prevedel v nemščino Desetega brata, Finžgarjev zgodovinski roman Pod svobodnim soncem (izšel je z naslovom Iztok) in povesti Dekla Ančka in Strici, njegovih Sedem postnih slik pa je prevedel v dvanajst jezikov. Seznam njegovih prevodov se ne konča tukaj. Za svoje prevajalsko delo je leta 1955 prejel nagrado Francoske akademije. Leta 1960 je pisal Društvu slovenskih prevajalcev: “Nikdar še nisem od kakih slovenskih (ali jugoslovanskih) oblasti dobil kake podpore ali vsaj kako priznanje za vse to moje gotovo ogromno delo… Koliko idealizma je treba pri širjenju slovenske besede v tujini! Pa z vztrajno voljo gre, mora iti!”

Finžgarjeva pisma Ferdinandu Koledniku

Leta 1963 je pri založbi Steyler izšel v nemškem prevodu Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem z naslovom Iztok in s podnaslovom Roman um Justinian und Theodora (447 strani). Prevod je oskrbel dr. Ferdinand Kolednik, ki je Finžgarja visoko cenil. Polnih trideset let (1932-1962) sta bila v pisnih stikih. Ohranjenih je 86 pisem, razglednic ali dopisnic, ki jih je Finžgar pisal Koledniku. On jih je skupaj s svojimi odgovori shranil in leta 1971 jih je Družba sv. Mohorja v Celovcu izdala v knjigi, ki jo je uredil dr. Martin Jevnikar. Napisal je tudi uvod in nekaterim pismom dodal potrebna pojasnila. “Finžgarjeva pisma Koledniku se odlikujejo po izredni odkritosrčnosti, pa naj govori pisatelj o svoji bolezni in nadlogah, ki so z njo v zvezi, ali o razmerah, ki vladajo okrog njega.” Med vojno (1941-1945) si na Finžgarjevo željo zaradi cenzure in neurejenih razmer nista dopisovala. Kolednik je bil večkrat v Ljubljani in je pisatelja obiskoval.

Iz Finžgarjevih pisem se vidi, kako se je iz ljubezni do slovenstva živo zanimal za Kolednikova prizadevanja, da bi s prevodi seznanil tujce s slovensko literaturo in s slovenskim narodom. Občudoval je njegovo silno voljo in vztrajnost: “Vaše pisanje je pač tako, kakor je avtor Nande: vse mora iti v galop” (24. 1. 1953). “Dragi gospod Nande! Vam je res cel globus kakor vrtiljak, na katerem se vrtite krog zemlje!” (30. 6. 1956). “Ljubi gospod Nande! ‘Ko brez miru okrog divjam…’ Škoda, da ni več Prešerna, da bi o Vas naredil pesmico” (13. 2. 1956).

obletnica meseca 05_2007

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.