Gregor Krek
* 8. marec 1840, Četena Ravan, † 2. avgust 1905, Gradec
Na univerzi v Gradcu, glavnem mestu zvezne dežele Štajerske v sosednji Avstriji, ustanovljeni v 16. stoletju, so nekdaj študirali številni slovenski izobraženci. Na tej univerzi je bila tudi stolica za slovenski jezik, za katero je dal pobudo Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Bil je tudi prvi profesor slovenščine tam. Ob predavanjih je začel pisati in objavljati šolska dela: Abeceda za Slovence, kateri se hočejo slovensko brati naučiti, Nemško-slovenske branja, Novi nemško-slovenski bukvar ali ABC. Kakšnega pol stoletja kasneje je njegovo delo na tej znanstveni ustanovi nadaljeval slavist dr. Gregor Krek, ki si je prizadeval, da se v Gradcu ustanovi stolica za slovansko filologijo, kar se je uresničilo leta 1870, in prav ta mož, ki je umrl pred sto leti, je bil prvi profesor te stroke.
Brez podpore domačih, ker ni hotel postati duhovnik
Nekdanje čase so šli kmečki sinovi v šole večinoma zato, da postanejo duhovniki. S tem namenom so starši poslali v ljubljansko gimnazijo tudi Gregorja Kreka, ki se je rodil 8. marca 1840 v vasi Četena Ravan v slikoviti Poljanski dolini na Gorenjskem. Kot dijak je imel Gregor vso oskrbo v zavodu Alojzijevišče na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer je zdaj Teološka fakulteta. Starši so mu namenili duhovniški poklic. V višjih gimnazijskih razredih se je, kot še nekateri njegovi sošolci, navdušil za slovenstvo in slovanstvo ter je sklenil tudi sam sodelovati v tem narodnem preporodu. Po šestem razredu gimnazije je izstopil iz Alojzijevišča in si našel zasebno stanovanje. “Njegovi domači so spoznali, da se njihove želje ne bodo uresničile, zato so mu odtegnili vso podporo” (Janez Dolenc).
Moral si je pomagati sam in sicer s pisanjem: postal je priden sodelavec Bleiweisovih Novic. Uredniku Bleiweisu je pošiljal razne članke, npr. napotek dijakom, kako naj zbirajo ljudsko slovstvo, objavil je tudi svoj zapis povedke Divji mož. Poglabljal se je v slovanske jezike in njihove književnosti. Leta 1858 je začel Anton Janežič izdajati literarno glasilo Slovenski glasnik, v katerem je objavljal literarne in poučne prispevke iz vse Slovenije in že v prvih številkah zasledimo med sodelavci tudi ime Gregorja Kreka. Najprej je v njem objavil dopis, kako se mladina na gimnaziji narodnostno prebuja, proti koncu leta pa je v svojem dopisu sporočal, da je v tisku zbornik ob stoletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika. V Slovenskem glasniku je objavil tudi svojo prvo pesem Otožnost.
Občudovalec in posnemovalec Prešerna
Gregor Krek je bil že v dijaških letih navdušen bralec Prešernovih Poezij “in začel je sam kovati podobne pesmi ter jih objavljati” (Janez Dolenc). Prva, Otožnost, je bila natisnjena, kot povedano, v Janežičevem Slovenskem glasniku. V njej je v sedmih kiticah izpovedal svoje domotožje po rojstnem kraju, ki ga je moral kot majhen zapustiti. Naslednje leto je objavil ljudsko pesem Rožmanova Alenčica, ki jo je “zapisal, kakor jo je čul”. Ob tem je povedal, da je zapisal še več starih izročil iz domačega okolja, toda ti zapisi se niso ohranili. Krek je “koval” pesmi, vendar pesniškega daru ni imel. To potrjujejo tile verzi iz njegove pesmi Pisarija, ki je nastala po Prešernovi Novi pisariji, in se v njej spomni na usodo našega največjega pesnika: “Lej, poezijo rajnega Prešerna / postrani gleda domovina verna, / ker se ubogi revež je spozabil, / da v lastnem ognju lastni glas je rabil.” Svoje pesmi je izdal v zbirki Poezije, ki je izšla v Ljubljani leta 1862. Za uvodom so bili oddelki: Pesmi, Jesenske žalostinke in Soneti – v tem oddelku je bil tudi sonetni venec z akrostihom Polakovi Milici. “Pesniške oblike, izraze in podobe, si je izposodil pri Prešernu, Levstiku in Jenku, jih dopolnil s ponesrečenimi primeri in koseskizmi ter zašel v prazno verzificiranje konvencionalnih občutkov” (A. Pirjevec).
Leta 1860 je uspešno opravil maturo in se jeseni vpisal na graško univerzo: študiral bo klasične jezike. “Ker od doma ni dobil pomoči, je zagrizeno študiral, presenetil profesorje na prvih kolokvijih z odličnim znanjem, in kmalu so mu priskrbeli štipendijo” (J. Dolenc).
Krekovo uspešno znanstveno delo
Več uspeha kot pesnikovanje je imelo znanstveno delo Gregorja Kreka, ki je leta 1864 z doktoratom končal študij na graški univerzi in se potem začasno zaposlil na graški realni gimnaziji. Ves čas študija je načrtoval, da mora na graško univerzo priti tudi slavistika, zato je opustil poezijo in se posvetil slavističnim raziskavam. Z nekaterimi znanstvenimi delu mu je uspelo tudi šolsko ministrstvo na Dunaju prepričati, da je treba na univerzi v Gradcu ustanoviti stolico za slovansko filologijo (jezikoslovje). To se je uresničilo 20. marca 1870: Gregor Krek je bil imenovan kot edini predavatelj in je dobil naslov “izredni profesor”. “Vestno se je pripravljal na predavanja in raziskoval posebno ljudsko slovstvo vseh Slovanov. Leta 1874 je predavanja strnil v knjigo Einleitung in die slavische Literaturgeschichte (Uvod v zgodovino slovanske književnosti). To njegovo temeljno delo, ki je kasneje izšlo še enkrat močno razširjeno, mu je prineslo sloves učenjaka po vsej Evropi, osebno pa naslednje leto imenovanje za ordinarija, rednega profesorja za slovansko filologijo na graški univerzi” (J. Dolenc). Delo je vzbudilo splošno zanimanje zaradi obravnavanih etnografskih, mitoloških in literarnih vprašanj. “Druga predelana in pomnožena izdaja (1887), ki ima zlasti bogati bibliografijo, vsebuje v prvem delu najvažnejše vesti lingvistične paleontologije in starih piscev o jeziku, zgodovini in kulturi starih Slovanov, v drugem delu pa splošne opombe o slovanski tradicionalni književnosti in njenem odnosu do kulturne zgodovine” (A. Pirjevec). Gregor Krek je predaval vse do upokojitve leta 1901, 2. avgusta 1905 je v Gradcu umrl. Pokopali so ga na ljubljanskih Žalah.
(obletnica meseca – Ognjišče 09_2005)
“Trpeli ste po nedolžnem kot Kristus”
Danijel Halas se je rodil 24. junija 1908 v Črensovcih. Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Murski Soboti in v Ljubljani, leta 1929 pa je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 9. julija 1933 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika, naslednjo nedeljo je pel novo mašo v svoji rojstni župniji. Novomašni pridigar je bil domačin Jožef Klekl starejši, svetniška duša in odličen duhovni voditelj, ki je na Halasa zelo vplival. Danijel, za prijatelje Dani, je bil po novi maši pol leta kaplan v Ljutomeru, nato pa štiri leta v Lendavi, kjer so ga vsi spoštovali kot gorečega in modrega duhovnika. Bil je blag in razumevajoč služabnik božjega usmiljenja v spovednici, širitelj češčenja Jezusovega in Marijinega srca in kot odličen katehet velik prijatelj otrok. Na podlagi vseh teh odlik je bil 1. januarja 1939 imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije Velika Polana. Ko so Madžari med drugo svetovno vojno zasedli Prekmurje, je bil konec oktobra 1941 aretiran z obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti in v budimpeštanskih zaporih je prebil sedem mesecev s prekmurskima duhovnikoma Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Iz zapora je svojemu somboteljskemu škofu napisal soldo pismo, v katerem mu je pojasnil, da je vse “njegovo sodelovanje s komunisti” v tem, da jih ni hotel ovaditi. “Ali lahko duhovnik, ki je nekoga ovadil, računa na to, da bo sploh še kdo prišel k njemu po nasvet? Morda med verniki niti spovedancev ne bo imel več.”
Pisatelj Miško Kranjec (1908-1983), doma iz Velike Polane, je Danijela Halasa ovadil kot enega glavnih “begovcev”, pripadnikov bele garde v Prekmurju, čeprav je zgodovinsko dejstvo, da belogardizma v Prekmurju sploh ni bilo. Dobre štiri mesece po Kranjčevi ovadbi Pokrajinskemu komiteju KP Slovenije, je Martin Žalig, privrženec in učenec Miška Kranjca, “neko noč po novem letu 1945” v gomiliški šoli, župnija Turnišče, predlagal likvidacijo dekana Ivana Jeriča in župnika Danijela Halasa. Mladi komunisti so temu nasprotovali. “Povedali smo jasno, da se ves čas okupacije nista umazala s kakim sodelovanjem z okupatorjem, da nista nikdar Slovencev izdala. Halas je rajši šel v ječo, kakor da bi enega Slovenca izdal. Potem smo izjavili, da če se to zgodi, se bomo mi mlajši ločili od skupine.” To je Ivanu Jeriču povedal eden od tistih mladih. Jerič je razmišljal, s čim naj bi se pregrešil župnik Halas. “Nekoč mi je pripovedoval, da sta Miško Kranjec in Martin Žalig ustanavljala v Polani Društvo kmečkih fantov in deklet, on pa je članicam Marijine družbe prepovedal, da bi vstopale v to društvo, ker je brezversko. To je torej njegov greh!”
Na tihi petek, 16. marca 1945, se je Danijel Halas v večernih urah s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil po svoji uradni dolžnosti kot spovednik šolskih sester. Prijatelji na Hotizi so ga ustavljali, naj prenoči pri njih, ker ni varno hoditi ponoči. Na križišču z glavne ceste proti Polani so ga zgrabili štirje možje, dva pa sta stopila iz grmovja. Med surovim pretepanjem so ga odvlekli do Mure, ga tam na bregu ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. “Bil je oblečen v šal in dolgo suknjo, ki je bila takrat predpisana za duhovnike, in ki sta se zataknila za vejevje vrb ob vodi. Zato ga je brodar našel, sicer bi ga odneslo naprej na Hrvaško in morda nihče zanj ne bi vedel,” je v pogovoru za Ognjišče (11/2000) povedal Ivan Camplin, ki je štiri leta mlajši od Danijela Halasa. Na pogrebu, ki je bil 21. marca 1945 v Polani, je bilo izredno veliko ljudi, ki so bili ob novici o umoru priljubljenega duhovnika zgroženi. Žalni govor ob pogrebu, ki je bil župnikovo zmagoslavje, je imel lendavski kaplan Ivan Koren. Med množico vencev je bil eden z napisom: SLAVA MUČENIKU! “Kljub strahovanju so se na njegovem grobu kmalu začele prižigati lučke, ki so od vsega začetka prižigale svetlobo, v katero mora stopiti zelo zanimivi lik velikopolanskega župnika Danijela Halasa – mučenca,” je zapisal v svoji knjižici ob devetdesetletnici njegovega rojstva Franc Halas (Poti k Bogu, junij 1998). Od julija 2001 se verniki vsak 21. zbirajo v Polani k molitvi za Halasovo beatifikacijo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.
“Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi,” je zapisal glasbeni zgodovinar Stanko Trobina v svoji knjigi Slovenski cerkveni skladatelji (Založba Obzorja, Maribor 1972). V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji.” Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ki se je izteklo pred štiridesetimi leti. Ob slovesu so mu ljubljanski zapeli njegov čudovito lepi rekviem – latinsko mašo za rajne.
Po maturi leta 1899 je Stanko Premrl vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil po štirih letih študija leta 1903 posvečen v duhovnika. Po dveh mesecih je nastopil svojo prvo duhovniško službo kot kaplan na Vrhniki, kjer pa je bil le eno leto. Potem je šel študirat glasbo na Dunaj. Tedanji ljubljanski škof Jeglič ga je poslal v te šole na priporočilo Frančiška Lampeta, ravnatelja Marijanišča, in Mihaela Arka, poznejšega idrijskega dekana, kateremu so ugajale Premrlove klavirske skladbe. Pri odličnih učiteljih je študiral kontrapunkt in kompozicijo, kot stranske predmete pa še solo petje, zborovsko šolo, glasbeno zgodovino in branje partitur. V tem času je mladi študent v trenutnem navdihu napisal melodijo na besedilo Prešernove Zdravice. Sam pripoveduje: “Vnanja pobuda za Prešernovo Zdravico je prišla iz vipavskega Šentvida od vikarja Matija Vrtovca, ki je na koncu članka Vinske trte hvala prosil pesnika kot prvega pevca med nami, pevca ljubezni, naj v vezani besedi zloži hvalnico trti. Prešeren se mu je odzval in res naslednje leto (1844) zložil tako hvalnico in položil vanjo svoje misli o slovenstvu, slovanstvu in človečanstvu. Zanimivo je, da je Zdravico kot pevsko skladbo prvi komponiral tudi šentviški rojak. Zložil sem jo v konservatorijskih letih v počitnicah na Vipavskem (na Lozicah), objavljena je bila prvič v Novih Akordih.” Skladateljev nečak Jože Semič se iz pripovedovanja svoje matere, ki je bila njegova sestra in je imela trgovino na Lozicah, spominja, da je stric nekega dne prišel k njej in ji rekel, naj mu brž da kakšen kos papirja. Ko mu ga je dala, je naglo narisal nanj notno črtovje, nato pa vanj z odločnimi potezami vpisal melodijo naše slovenske državne himne.
Ko se je Stanko Premrl po končanem glasbenem študiju na Dunaju vrnil v Ljubljano, so ga “neusmiljeno” obložili z delom. Najprej je bil imenovan v odbor Cecilijinega društva in za profesorja na Orglarski šoli, leta 1909 pa je v treh ključnih službah nasledil Antona Foersterja: kot ravnatelj stolnega kora in organist, kot vodja Orglarske šole in kot urednik Cerkvenega glasbenika (sprva le njegovih glasbenih prilog). Poučeval je tudi petje v bogoslovju in zatem na Teološki fakulteti, na konservatoriju, pozneje Akademiji za glasbo je bil redni profesor za orgle do upokojitve leta 1945. Raziskovalec slovenske glasbene zgodovine dr. Edo Škulj v orisu življenja in dela Stanka Premrla za Primorski slovenski biografski leksikon našteva naslove Premrlovih cerkvenih vokalnih in orgelskih skladb – prvih je čez 1000, drugih pa nad 600. Med njegovimi cerkvenimi pesmimi, ki so postale “ljudske”, naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Škulj dalje piše, da ločimo tri dobe Premrlovega ustvarjanja: od 1900 do 1916, ko je vodilna osebnost ne le cerkvene, temveč slovenske glasbe sploh; od 1916 do 1930, ko je komponiral svoje najboljše skladbe, tretja doba pa traja od 1930 do smrti. Kot ravnatelj stolnega kora in organist je ustvaril posebno šolo interpretacije. Neprecenljivo delo je opravil tudi kot profesor in glasbeni vzgojitelj. Čeprav je bil vedno bolj krhkega zdravja, je dočakal “krepkih” skoraj 85 let: njegovo srce je zaigralo zadnji akord 14. marca 1965 v Ljubljani.
Rodil se je 6. avgusta 1868 v kraju Villeneuve-sur-Fere. Oče je bil višji uradnik, zato se je družina pogosto selila. Njegova domača vzgoja je bila “brezbrižna”. Odraščal je v tistih letih, ko je bilo med francoskimi izobraženci v modi, da so bili brez vere. To je bila “žalostna doba scientizma”, nazora, da lahko sprejmemo za resnico samo tisto, kar se da videti ali z aparati zaznati. Zaradi “spodobnosti” je pri dvanajstih letih prejel prvo sveto obhajilo, ki pa je bilo za dolga leta tudi zadnje. Pod vplivom okolja in slabega čtiva je vero kmalu popolnoma izgubil. V velikem Parizu, katerega je sovražil, je bil osamljen. Štirikratni “brez” v njegovem mladem življenju: brez veselja, brez ljubezni, brez čistosti, brez smisla.
»Pred časom sem gledal fotografije, ki so bile posnete ob mojem mašniškem posvečenju in novi maši. Ko sem gledal ljudi za ‘glavno mizo’ na pogostitvi, sem pretresen ugotovil, da so vsi razen moje nečakinje v maminem naročju in mene že umrli: moj oče in moja mama, moj stric duhovnik, župnik moje rojstne župnije in župnik župnije, v kateri sem imel novo mašo, in vsi drugi. Vsakdanje spominjanje se je spremenilo v oster opomin moje umrljivosti in umrljivosti vseh nas.« Tako je v svojem razmišljanju Ko umirajoč ležim novembra 1997 zapisal naš rojak Alojzij Ambrožič, nadškof v Torontu v Kanadi. Potem si zastavlja vprašanje: “Kakšna bo moja smrt in smrt drugih? Takšno vprašanje nima odgovora, preprosto zato, ker se smrt vsakemu od nas zgodi samo enkrat.” In še: “Ali bom pustil Bogu, da me bo ljubil, ko bom umrl?” Njemu je bil odgovor na ti vprašanji dan 26. avgusta 2011, ko se je po dolgem in posvečenem življenju v dveh domovinah – Sloveniji in Kanadi – preselil v večno domovino vseh ljudi in vseh narodov.
V knjigi Kdo kakor Bog (Družina, Ljubljana 2005) je med njegovim izbranimi mislimi tudi Razmišljanje o otroštvu, zabeleženo marca 1993. Rodil se je 27. januarja 1930 v vasi Gabrje, ki spada pod župnijo Dobrova pri Ljubljani, kot drugi od sedmih otrok. Čeprav je kot šolar doživljal strahote vojne, “z nedvomno gotovostjo lahko trdim, da sem imel srečno otroštvo,” je zapisal. »Hotel sem samo pohajati po gozdovih, nabirati kostanj in ga peči, se med pašo izgubiti v knjigi pripovedk … Vse podeželje je bilo moje, prav tako gobe in jagode, ki so kar vabile, da bi jih nabral. In čudoviti občutek svetega spokoja na nedeljsko popoldne. Kako bi bil tedaj poimenoval te občutke, ne vem, se jih pa dobro spominjam.« Ta zaklad spominov ga je spremljal, ko je moral maja leta 1945 kot petnajstleten deček skupaj s svojimi zapustiti »raj« svojega otroštva in iti v begunstvo. 
V stiskah in težavah begunskih taborišč je družino še tesneje povezovala medsebojna ljubezen in močna vera. »Moji starši so bili, če danes pomislim nanje, bolj ali manj revni in v družbi niso izstopali. Postopoma sem odkrival, da mama in oče nista popolna, toda nikoli mi ni prišlo na pamet. da bi si zaželel druge starše. Če bi si danes moral izbrati starše, bi si izbral očeta in mater, ki sta mi bila dana. Moji bratje in sestre: imeli smo svoje bitke, prepire in nesoglasja, za katere starši niso imeli časa, da bi se ukvarjali z njimi, vendar ne najdem besed, s katerimi bi opisal hvaležnost za slehernega izmed njih. Lojze je v Ljubljani začeto gimnazijo končal v begunskem taborišču v Spittalu. Septembra 1948 so se Ambrožičevi izselili v Kanado, kjer so prvo leto občutili ‘neizmerno osamljenost’. Ustvarili so si nov dom v bližini Toronta. Lojze je kmalu vstopil v bogoslovno semenišče in bil 4. julija 1955 posvečen v duhovnika. 
Po dveh kaplanskih letih je za tri leta odšel na študij v Rim, po vrnitvi v Toronto je bil sedem let profesor Svetega pisma v semenišču, pa spet v Evropo, tokrat v Nemčijo in leta 1970 je v Würzburgu dosegel doktorat iz teologije. Šest let je predaval Sveto pismo nove zaveze, potem pa je kot strela z jasnega prišlo imenovanje za torontskega pomožnega škofa. Škofovsko geslo Kdo kakor Bog mu je navdihnil zavetnik torontske stolnice nadangel Mihael, čigar ime pomeni prav to. »Bil sem prepričan, da bom vse življenje profesor, kajti v tem poklicu sem bilo zelo zadovoljen.« To je bilo leta 1976 in v tej novi službi je bil odgovoren predvsem za priseljence, ki je v tej največji kanadski škofiji ogromno (v Torontu vsako nedeljo mašujejo v 28 jezikih!). Leta 1986 ga je papež imenoval za nadškofa pomočnika s pravico nasledstva, za torontskega nadškofa in metropolita pa leta 1990. Ko je prijel za krmilo, je torontska nadškofija štela 1,1 milijona, v šestnajstih letih (1990-2006) njegove pastirske službe pa je njihovo število predvsem zaradi priseljencev z vseh koncev sveta naraslo na 1,8 milijona katoličanov. 
Kot drugi Slovenec v zgodovini Cerkve je leta 1998 postal član kardinalskega zbora. V škrlatu papeževih svetovalcev je oktobra 1998 obiskal Slovenijo, svojo prvo domovino. Svojim rojakom na Dobrovi je zagotovil: »Ne bi znal biti Neslovenec, čeprav že nad petdeset let živim zunaj Slovenije. Seveda nisem Slovenec, kot bi bil, če bi ostal doma – vmes sem postal še kaj drugega, toda Slovenec ostajam z dušo in srcem.« Najvišje je sijalo sonce nad Torontom od 22. do 29. julija 2002, ko je mesto preplavila množica 600.000 mladih, zbranih ob papežu Janezu Pavlu II. za 17. svetovni dan mladih. Kardinal Alojzij Ambrožič, njihovih gostitelj, je po koncu SDM dejal: »Moj pogled na mlade se je spremenil, pritegnil me je svet, ki ga ustvarjajo mladi. Prevzelo me je njihovo navdušenje, domišljija, upanje.« Po smrti papeža bl. Janeza Pavla II. aprila 2005 je bil kot prvi Slovenec med volivci novega papeža – Benedikta XV. Leta 2006 se je upokojil in zadnje obdobje življenja preživel v starostnem domu, imenovanem po njem Hiša Previdnosti kardinala Ambrožiča, kjer se je 26. avgusta 2011 srečal s smrtjo in se, kot je zapisal, “svobodno predal Očetovemu ljubečemu objemu”.
Kdor je počasen za jezo, kaže na veliko razsodnost, kdor je nagle jeze, povzdiguje bedaštvo. (Prg 14,29)
Neka žena se je oglasila pri svojem zdravniku in se pritoževala nad boleznimi, ki naj bi jo težile. Zdravnik jo je natančneje pogledal in se prepričal, da z njenim zdravjem ni nič narobe. Sumil je, da je glavni vzrok za njene težave njen negativen pogled na svet, zagrenjenost in slaba volja.
Nemško mesto Bonn. Noseča žena je prišla k zdravniku, da bi ji naredil splav. Mož je imel nalezljivo spolno bolezen. Imela sta že štiri otroke. Najstarejši je bil slep. Drugi je umrl kmalu po porodu. Tretji otrok je bil gluhonem. Četrti pa je imel – tako kot mati pljučno bolezen – jetiko. Zdravnik je tako dal malo upanja, da bi bil peti otrok zdrav.
Matic je sedel tako, da se je s hrbtom naslonil na steno. “Lepo diši v tvoji kuhinji,” je rekel, “zelo sladko!” Nekako je moral začeti. “Vem, kadar pečem cimetove zvezdice, vedno tako diši…”
“Zakaj pa žene nisi pripeljal s seboj? Saj je že bila v Sloveniji.” Spogledala sva se. Pred desetimi leti je prišel na žegnanje z visoko, suho plavolasko. Vzvišeno je gledala okoli, in ko mi je hotel podati roko, ga je grdo pogledala. Bila sem jezna, odšla sem stran in si obrisala oči. “Trapa!” sem si rekla takrat. “Kaj si sploh videla na njem?” Žegnanje je minilo in spomin na tisto srečanje zbledel.