Skušnjave sv. Antona
Če bi preiskali vse gozdove pod gorami, bi morda še našli tisto votlino, v kateri je živel sveti Anton puščavnik. Prav tak je bil, kot ga vidimo na starih podobah: z dolgo sivo brado, s črno kapuco na glavi in s temno puščavniško haljo odet. Božje ptice so mu nosile hrano, gozd mu je podarjal jagode in studenec ga je napajal. In v srcu svete samote je bil bolj vesel kot poprej sredi bogastva in hrupnega sveta. Le pastirji in kmetje, ki so prihajali po nasvete in se mu priporočali v molitev, so zašli do njega, a divje živali so ga venomer obiskovale. In Anton je rekel: »Hvaljen, Gospod, ki si ustvaril tako čudovito naravo…«
Tako je bilo vse dotlej, ko se je hudič spomnil, da bi iztrgal Bogu sveto dušo njegovega samotarja. Rekel je: »Prikazal mu bom vse lepote velikega sveta, obudil mu bom spomin na domačijo in na osamelo sestro; naveličal se bo samote ter se izgubil v življenju.« In poslal mu je hude sanje in težke spomine, da je Anton trepetal po vsem telesu ter mu je moral sam Bog pomagati, da je vzdržal. In spet si je rekel hudič: »Sam pojdem do njega in izpremenil se bom v zlat vrč, poln sladkega vina.« Ko je puščavnik drugi dan stopil iz votline, je na skali, ki mu je služila za mizo, stal prelep vrč in rdeče vino se je lesketalo v njem. Tedaj je zavpil Anton: »Nečisti, kdo ti je dovolil prevzeti podobo dobrega vina, ki se spreminja v sveto kri našega Odrešenika?« Prijel je vrč in ga razbil in vino, ki se je razlilo po tleh, je vzplamenelo in zlato se je spremenilo v oglje.
Toda vrag še ni bil premagan. »Spremenil se bom v lepo žensko,« je dejal. »Tej se ne bo mogel upreti.« In priplesal je k Antonu kot mlado, lepo dekle z biserno ogrlico in svilnatim pasom. Toda svetnik ga je oplazil z bičem. »Kdo ti je dovolil oskruniti podobo človeškega telesa, ki je bivališče Svetega Duha?« Hudič pa se je zvil kakor kača in lepo dekle je izginilo, le dim je ostal za njo.
Zdaj je bil vrag v veliki zadregi. »Spremenil se bom v svinjo,« je dejal. »Venomer mu bom hropel ob nogah, ne bo me mogel odgnati ne z bičem ne s križem. Vsak korak mu bom zalezoval… Vso okolico mu bom zasmradil.« In sredi noči je zaslišal Anton kruljenje pred votlino in črn rilec z rdečimi očmi je molel iz teme. »Kdo, zavrženi, ti je dovolil spremeniti se v podobo božje živali, ki ni z ničemer zaslužila takega ponižanja, da bi bila podoba tvoje gnusobe?« »Saj je najgrša med živalmi in nečista po Mojzesovi postavi,« je odgovoril hudič. »Da,« je odvrnil Anton, »toda odkar je Jezus dejal, da omadežuje človeka tisto, kar je v srcu, ne pa, kar gre skozi usta, so vse živali, tudi nečiste, odrešene sramote.« Pa je vprašal hudič: »No, no, pozabil si, da mi je sam Kristus dovolil, da sem se v geraški deželi naselil v svinje…«
Ne, zdaj si ubogi svetnik ni vedel več pomagati. Rekel je le: »Če mi je res Bog dopustil to skušnjavo, pa bodi po božji volji.« In pokleknil je ter molil in zvonček na križu pred votlino je kar sam zazvonil.
»Uboge živalce božje,« je rekel, »ki morate trpeti to sramoto, da je sam hudi duh zlorabil vašo podobo, odpustite mi. Jaz nisem kriv. Toda obljubljam vam, prašički, ve zavaljene mastne kroglice, kadar boste bolne in se bo vaš gospodar obrnil do mene s prošnjo, prav gotovo vas bom ozdravil… Bodite blagoslovljene vse živali, ki vas je Bog ustvaril v svoji slavo in ljudem v pomoč!«
CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 1, str. 52.
Rojstno mesto Boža Voduška je slovenska prestolnica Ljubljana, kjer je zagledal luč sveta 30. januarja 1905. Iz te družine sta znana tudi njegova dva mlajša brata: Vital in Valens. Prvi je bil le dobro leto mlaj Vital je bil pesnik, nabožni pisec in prevajalec. V Ljubljani je študiral bogoslovje in bil leta 1929 posvečen. Leta 1936 je odšel v Združene države Amerike, kjer je skrbel za slovenske izseljence, prevzel je slovensko župnijo v San Franciscu in jo upravljal do smrti (1973). Kot mlad duhovnik si je v domovini prizadeval za liturgično prenovo. Valens, najmlajši od teh bratov Voduškov, pa je bil etnomuzikolog. Po študiju je bil pravnik, vendar je večji del svojega življenja posvetil glasbi, zlasti preučevanju ljudske glasbe. Dolgo časa je bil umetniški vodja Slovenskega okteta, ki je ponesel “slavo” slovenske pesmi po vsem svetu. Bil je tudi urednik glasbenega dela izdaje Slovenske ljudske pesmi I-II (1970, 1981).
Umrl je na slovenski kulturni praznik, 8. februarja 1989. – Božo se je po ljudski šoli in srednješolskem guljenju klopi odločil za študij romanistike na filozofski fakulteti ljubljanske univerze, kjer je že s triindvajsetimi leti diplomiral. Tedanja oblast ga je kot radikalnega kulturnega in političnega demokrata nameščala zunaj Slovenije. Dobil je suplentsko mesto v Banjaluki, ko pa so ga hoteli prestaviti še bolj daleč od doma, v Črno goro, je službo odpovedal in se prepisal na ljubljansko pravno fakulteto. Po diplomi je delal v odvetniških in sodnijskih službah po raznih slovenskih krajih (Ljubljana, Višnja Gora, Ptuj, Maribor). Leta 1939 je odprl lastno odvetniško pisarno v Črnomlju.
Božo Vodušek se je kot pesnik oglasil zelo zgodaj, okoli leta 1920, in pripadal je mlajši generaciji katoliških – ekspresionistov, a ga je od vsega začetka motila bivanjska groza in praznota, kar je izrazil med drugim v pesmi Prečute noči, kjer je zapisal: “Mi smo žejni vodnjaki / v zapuščenih dolinah suše”. Prve pesmi je objavil v rokopisnem dijaškem listu Pramen, potem pa je nekaj let objavljal v Domu in svetu, ko se je pridružil katoliškemu kulturnemu krogu, v katerem je ostal do začetka tridesetih let. V polemiki o odnosu med umetnostjo in svetovnim nazorom, ki je zlasti okoli leta 1929 potekala med Josipom Vidmarjem in katoliškimi besednimi umetniki, se je Vodušek odločno postavil na katoliško stran. Vidmar je zagovarjal misel: umetnik ne sme dovoliti, da bi ga pri njegovem ustvarjanju zavestno vodil njegov svetovni nazor. Vodušek mu je očital, da “v spopadu s krščanstvom ravna kot ‘prosvetljenec’ iz Goethejevih časov ter ‘naravno metafiziko in moralo’ presaja v XX. stoletje. Zato pač ne vidi, da se vprašanje katoliškega pisatelja nikakor ne pojavlja kot umetniški problem, ampak le kot moralni” (Franc Zadravec). Prav tiste čase pa je preživljal hudo krizo razmerja do nazorske skupnosti, iz katere je prihajal. Po svojem izstopu je v proznem sestavku Mladinski problem (Sodobnost 1934) zapisal, da je volja po etični doslednosti njega in vrstnike pripeljala v katoliško mladinsko gibanje.
Po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Voduškov Odčarani svet je najpomembnejša pesniška zbirka pri nas tik pred drugo svetovno vojno in je bila lepo sprejeta, razen pri skrajno konservativnih desničarjih in na komunistični levici. Vanjo je sprejel tudi nekatere pesmi iz zgodnjih let, ne pa religioznih pesmi, ki jih je do leta 1931 objavljal v Domu in svetu, v katerih nemirni iskalec včasih še najde kolikor toliko pomirljiv stik z Bogom. Po letu 1934 svoja iskanja in razmišljanja preliva v sonete in spada med največje slovenske sonetiste po Prešernu. Voduškova pesem je pesem “bolečega razuma”, ki izpoveduje tesnobo in trpnost slovenskega razumnika. Ko se je pesnica Lili Novy zgrozila nad njegovimi “podivjanimi” pesmimi, ji je v sonetu Poet v zadregi odgovoril, da poezija ni le “božanska iskra”, da ne raste le iz tega, kar je moč le v slutnji doživeti, kakor je trdila Novyjeva, temveč mora v njej imeti prostor tudi “trda kost” – najbolj vsakdanja vsakdanjost, ki jo mora pesnik “glodati” tudi z jedko besedo. Vodušek je trdil, da pesniška slava pripada le tistemu, kdor drzno razkriva dušo, nikar pa nežnim, polepotenim glasovom, ki življenje idealizirajo. – Vodušek se je leta 1943 pridružil partizanom v Beli Krajini, po vojni je delal najprej v raznih upravnih službah, nato pa dvajset let (1953-1973) kot znanstveni svetnik na Inštitutu za slovenski jezik pri SAZU. Leta 1976 je za svoje pesniško delo prejel Prešernovo nagrado. Vzporedno z izvirnim pesnenjem je potekalo tudi Voduškovo prevajalsko delo. Že v dijaških letih je prevajal nemškega pesnika Georga Trakla, po drugi svetovni vojni pa se je posvetil prevajanju Goetheja (prvi del Fausta, 1955) in francoskega pesnika Baudelaira. Smrt mu je iztrgala pero iz rok 28. julija 1978.
Rojstni kraj Alberta Schweitzerja je bilo mestece Kayserberg v Alzaciji, pokrajini, ki je bila tedaj še nemška, zdaj pa je francoska. Rodil se je 14. januarja 1875. Oče Louis je bil protestantski pastor, ki mu je zelo zgodaj vlil v srce ljubezen do glasbe. V šolo je šel nerad, saj je bilo s tem konec njegove svobode, učil pa se je lahko. Bilo mu je nerodno, ker so bili njegovi sošolci oblečeni bolj revno kot on. Že od malih nog se je vedno postavil na stran tistih, s katerimi so grdo ravnali ali jim kaj hudega prizadejali. Sovražil je vsako nasilje. Ko mu je bilo dobrih šest mesecev, se je družina preselila v Gunsbach, kjer so se v cerkvi zbirali protestanti in katoličani, ki so složno živeli skupaj. Malega Alberta so pri nedeljskem bogoslužju očarale orgle, na katere je igral njegov oče. Sinka je vzel v šolo in v glasbenem znanju je napredoval tako naglo, da je pri desetih letih že igral pri bogoslužju namesto očeta. Že kot gimnazijec je zaslovel kot največji mojster za orgelske skladbe Johanna Sebastiana Bacha. Kasneje je napisal izčrpno študijo o tem velikem skladatelju – osem knjig Zbranih orgelskih del J. S. Bacha.Z orgelskimi koncerti Bachovih skladb je gostoval po Nemčiji, Franciji, Angliji, Španiji.
Ob veselju do glasbe je Albert čutil tudi poklicanost, da bi ljudi učil častiti Boga in živeti po Jezusovem nauku, zato se je odločil za študij filozofije in teologije. Oboje je končal z doktoratom. Postal je profesor teologije na univerzi v Strasburgu. Nekega dne je s pošto prejel knjižico protestantske družbe o misijonih v afriški državi Gabon. Tam je bilo ogromno bolnih ljudi, pa nobenega zdravnika. “Tja me kliče Bog,” si je dejal in se odločil za študij medicine, da bi mogel ljudem tam doli pomagati. V tem času je spoznal Helene Breslau, hčerko profesorja zgodovine na univerzi v Strasbourgu. Odkrito ji je povedal, da namerava iti kot misijonski zdravnik v Afriko. Ona pa mu je odgovorila: “Kot bolničarka se bom specializirala za tropske bolezni in tako ti bom tam doli koristna.” Poročila sta se in sredi marca 1913 sta se odpeljala v misijone – v Afriko. S sedemdesetimi zaboji medicinskega materiala sta aprila 1913 prispela v Lambarene, otok sredi ogromne reke Ogowe v afriški državi Gabon. Naslednji dan sta si ogledala stavbo, kjer naj bi začela svoje misijonsko poslanstvo: to je bil napol podrt kokošnjak!
Šele čez mesec dni je mogel postaviti barako, v kateri je bilo prostora za šestnajst bolnikov. Teh pa je bilo ogromno. V prvih devetih mesecih po prihodu v Lambarene, je doktor Albert Schweitzer pomagal skoraj sedem tisoč pacientom, proti koncu šestdesetih let pa je k njemu prihajalo na zdravljenje okrog pet tisoč ljudi na leto. S štiriletnim presledkom zaradi prve svetovne vojne, ko sta bila zakonca Schweitzer kot nemška državljana konfinirana, je Albert Schweitzer vodil svojo bolnišnico v džungli do konca svojega življenja, dolgih petdeset let. Čez dan je delal s svojimi temnopoltimi pacienti, ponoči pa je pisal svoje knjige, ki so jih brali ljudje po vsem svetu. Bolnišnica, ki jo je zgradil doktor Schweitzer, je bolj spominjala na afriško vas kot pa na moderno bolnišnico po zahodnem okusu. Sčasoma je zrasla na petinsedemdeset hišic in v njej so lahko dnevno oskrbeli tisoč pacientov. Od Schweitzerjevega prihoda v Afriko pa do njegove smrti leta 1965 so tam poskrbeli za več kot milijon in pol bolnikov in izvedli skoraj dvajset tisoč operacij. Ta afriški doktor, ki je postal slaven po vsem svetu, je bil mož nadvse smešnega videza.
Le redko si je počesal svoje goste lase, njegove kot zemlja stare hlače so bile stokrat pokrpane, žepe je imel natlačene s pismi. Večkrat je prihajal v Evropo, kjer je imel koncerte Bachove glasbe in srečanja, na katerih je zbiral pomoč za svojo misijonsko bolnišnico. Leta 1952 je prejel Nobelovo nagrado za mir. Denar, ki ga je s to nagrado prejel, je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolnišnici v Lambareneju. Ob prejemu te nagrade je dejal, da naj se vsak človek potrudi biti preprostejši; pravičnejši, čistejši, miroljubnejši, prijaznejši, krotkejši, sočutnejši – do drugih ljudi in do vsega stvarstva. Večer svojega življenja je preživel v svoji bolnišnici v Lambareneju, kjer je 4. septembra 1965 tiho zaspal po devetdesetih letih svojega življenjskega popotovanja.
Neki misijonar je pripovedoval, kako je pred časom potreboval fotografijo za potrdilo. Ko se je fotografiral, je poskrbel, da je bila fotografija natančno takega formata, kot je potrebno za dokumente. »Osebno sem jo skupaj s potrdilom izročil uslužbencu za okencem. Ta pa mi je dejal: prinesti morate potrdilo, da je to res vaša fotografija.« Vzel sem fotografijo, jo obrnil proti njemu ter jo postavil ob svoj obraz. Nato se mu z vsem spoštovanjem, ki ga dolgujemo uradnikom, rekel: »Prosim, samo za trenutek poglejte in se prepričajte, da sem na fotografiji zares jaz.« Toda pisar je odgovoril: »Seveda je to fotografija vašega obraza. Toda na hrbtni strani fotografije mora biti podpis odgovornega uslužbenca in žig, da je fotografija res vaša.« Globoko sem se priklonil pred birokratom in se umaknil.
Ana Katarina Emmerich se je rodila na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1774 v vasici Koesfeld v Vestfaliji. Bila je peta od devetih otrok bolj revne kmečke družine in staršem.od vseh otrok najljubša. Mati je bila odločna žena, odprtih oči in treznega mišljenja in taka je bila tudi Antrinka. Tudi po očetu je podedovala nekatere poteze: zamišljeno, pobožno, vizionarsko čud. Prva skrb staršev je bila jedrnata vzgoja otrok v krščanski veri. Antrinka je bila za to izredno dovzetna. Že kot majhna deklica je na paši, pa tudi ponoči cele ure molila in se poglabljala v Kristusovo trpljenje. Družina je bila revna in Antrinka je morala že pri trinajstih letih iti služit kot dekla na kmetijo sorodnika. V šolo je hodila samo štiri mesece. Potem se je izučila za šiviljo in na željo staršev naj bi se čimprej poročila. Njena želja pa je bila vstopiti v samostan. Starši, zlasti oče, so bili gluhi za njene prošnje, toda Ana Katarina je vztrajala. S šivanjem si je prislužila potrebno doto za vstop v samostan, toda šibke šivilje noben samostan ni hotel sprejeti. Ko je zvedela, da avguštinke v samostanu Agnetenberg potrebujejo organistko, zato je sklenila, da se bo naučila orglati pri organistu Sontgenu.
Vendar z učenjem ni bilo nič, saj je v revnem gospodinjstvu vse vpilo po pridni roki in dobrosrčno dekle je garala kot služkinja. Organistova hčerka Klara se je odločila, da gre k avguštinkam v Agnetenbergu. Dobro je igrala orgle in v samostanu so nujno potrebovali organistko. Klara je dejala, da vstopi takoj, če obenem z njo sprejmejo tudi Katarino. Pogoj je bil sprejet in Ana Katarina je pri osemindvajsetih letih pričela svoj noviciat. Po enem letu je opravila prve zaobljube in bila je presrečna.
Ana Katarina je že v zgodnji mladosti veliko trpela, ko je v duhu gledala Jezusovo trpljenje. Ko je leta 1807 nekega dne klečala pred starodavnim križem v cerkvi sv. Lamberta v Kosfeldu, je začutila ostre bolečine na rokah in nogah, ki jih je trpela več let. 29. septembra 1812 pa so se pokazale rane na rokah in nogah in na prsni strani. To kljub njenim prizadevanjem ni moglo ostati skrito. Okrožni zdravnik je prišel, da bi “razkrinkal prevaro”, toda moral je priznati, da so stigme na rokah in nogah Ane Katarine prave rane. V prvih časih so rane pogosto krvavele, pozneje pa le ob petkih. Odkar so se pojavile rane, je uživala vedno manj hrane, nekaj let je živela samo ob vodi in svetem obhajilu. Njena videnja iz Marijinega in Jezusovega življenja, zlasti trpljenja, je zapisoval nemški romantični pesnik Clemens Brentano, ki pa jih je včasih preveč po svoje “dopolnjeval”, kar je upočasnilo postopek za njeno razglasitev za blaženo (postopek se je začel že leta 1891). Ta velika trpinka je umrla 9. februarja 1824. Njene zadnje besede so bile: “Pomagaj, Gospod Jezus!”
Še vedno vztrajamo z Jezusom na gori, kjer pozorno sledimo njegovemu nauku o pomembnih življenjskih vprašanjih. Postava – prišel jo je dopolnit in prav notranja spreobrnitev in ne le golo zunanje izpolnjevanje predpisov, je srce Jezusovega nauka in posledično tudi pomembna točka identitete kristjana. Kdor se trudi, da bi v svojem življenju uresničil to spremembo je resničen, kdor tega ne naredi, je “ponarejen” kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Jeza in sprava – spraviti se moramo z bratom in razrešiti mračne misli in čustva, uresničiti zakon ljubezni, ki ga prinaša Jezus kot dopolnitev in je še kako zahteven. Prešuštvo – važno je razpoloženje v srcu, zato je poželjiv pogled že greh. Ni nam treba odsekati roke, iztakniti očesa – odločiti pa se moramo za to, da se bomo izogibali greha… Dekleta in žene naj gojijo čut dostojanstva in spoštovanja do osebe in telesa, ki je tempelj duha in naj s svojim oblačenjem in obnašanjem ne zapeljujejo v skušnjavo… Maščevanje – si danes nadeva “sodobne” preobleke v obliki oviranja bližnjega pri napredovanju kariere, v širjenju lažnih govoric o nekom, ki je uspešen in slabega mnenja o drugem, da bi mu škodili…, v prevarah bližnjega… Ljubezen do sovražnikov – tu se dotaknemo najgloblje točke kristjanove identitete. Jezus zahteva dejavno ljubezen, če žalitev, zamer in krivic ne moremo pozabiti in jih izbrisati iz spomina kot z računalnikovega diska, naj o njih vsaj ne razmišljamo več in naj o tem ne razpravljamo kar naprej z drugimi… Najbolj nas zanima verska praksa (miloščina, molitev, post…) – je tista povezava kristjana z Očetom, ki jo je potrebno negovati vsak trenutek in s tem tudi oblikovati svojo identiteto. Jezus nas opominja, naj verske prakse ne opravljamo zato, da bi nas ljudje občudovali in hvalili, naj molitve ne izkoriščamo za javne aplavze in vsega tega naj ne delamo samo zato, ker računamo na nagrado, ki nam bo prinesla “stolček” v nebesih. Vsa verska praksa naj se torej dogaja iz čiste ljubezni do dobrega, vse drugo je lupina. Vera nas mora združiti z Očetom, ki nas ljubi in Jezus nam v govoru na gori tudi praktično pokaže (Mt 6,5-15), kako naj molimo.
Res je, Boga ne moremo imenovati Oče, če ga imamo za nekoga , ki je zmeden in oddaljen, ki sodi in kaznuje, ki pošilja nesreče in smrt, ki uživa v trpljenju… Ne moremo ga imenovati Oče, če ga ne čutimo kot prijaznega in prijateljskega obraza, če ga ne čutimo kot očeta in mamo, ki nam je vedno blizu, da nas spremlja in nam pomaga, ki nam pušča svobodo, da delamo tudi napake, in je vedno pripravljen, da nas spet objame in nam odpre vrata svoje ljubezni. Zato ga moramo najprej prositi, da bi se nam dal čutiti tak…
“Kje je Bog?” Na to vprašanje navadno odgovarjamo tako, da dvignemo pogled proti nebu. Tako od nekdaj delajo možje in žene, kajti zdi se jim, da je nebo neskončno, da je povsod. Pa je to le domišljijska predstava – v resnici je Bog povsod, kjer koli živi kakšno njegovo ustvarajeno bitje, pa naj bo še tako majhno in nepomembno. Zato izraz “ki si v nebesih” pomeni “ki si povsod”, “vedno ob nas”. In tako tudi je! Bog je povsod, vedno ob nas. Včasih ni lahko to verovati, in vendar v vsej svoji neskončnosti in lepoti, je povsod…
Božje ime je Bog sam. Posvečevati ga, pomeni priznavati, da v njem ni niti najmanjše sence slabega ali grdega. V njem je vse lepo in dobro. V razgledu, ki je tako lep, da nam zastane dih, je lepota Boga. V dejanju dobrote, ki nas navda z občudovanjem, je dobrota Boga. Vse, kar je na svetu lepo in dobro, prepeva o lepoti in dobroti Boga. Na žalost je zlo prišlo na svet ravno s svobodo, z najlepšim darom, ki nam ga je podaril Bog. In zlo je pokvarilo vse. Pojavila se je sebičnost, hudobija, nasilje, krivičnost, laž, revščina in odrinjenost na rob družbe …
Izpolnjevati voljo nekoga drugega, kdor koli že je, tudi če je to Bog, je sila neprijetna stvar. Tudi On je nekdo drug. Kdove kaj hoče? In če on misli na svojo korist? Če nas tudi on hoče izkoristiti? Nič ne pomaga, če to zanikamo. Tako razmišljanje se vedno pojavlja. To dela izvirni greh, greh, ki je izvir vsega zla, ki je v naši notranjosti, v globini vsakega človeka…
Nebesa so tam, kjer je vse lepo, dobro, popolno. Zemlja je tam, kjer lepo nikoli ni povsem lepo, kjer dobro ni povsem dobro in kjer popolno ne obstaja. Toda nebesa in zemlja nista ločena, odmaknjena ali celo med seboj nasprotna. Ne! Nebesa so že na zemlji. So že v nas. Tako je. Misli na to!
→ Kadar moliš: “Kakor v nebesih tako na zemlji”, obljubi, da boš prinašal njegovo voljo vedno in povsod, tudi v najbolj sušne kraje in v najtežje položaje. Ravno tam je najbolj potrebna!
Pot, na katero se je podal, je bila težka že zaradi strmine, danes pa se je čevljev prijemala še razmočena haloška ilovica, zato so bili koraki še težji. Lahko bi se bil peljal z avtomobilom po cesti, ki so jo pred nedavnim speljali okoli hriba in je vodila mimo soseda, toda želel je zaužiti vso lepoto narave v tem čudovitem jesenskem dnevu. Sončni žarki so ga prijetno greli, od vsepovsod ga je pozdravljalo petje ptic, pomešano s šelestenjem listja in enakomernim žuborenjem potoka.
Nekoč se je po dolgem času spet vrnil iz tujine domov. Na posmehljive pripombe nekaterih škodoželjnih vrstnikov na račun njegove “staromodne” ljubezenske zveze se nikoli ni dosti zmenil. A tokrat so šli predaleč. Sosed, s katerim sta bila nekoč sošolca, vseskozi pa dobra prijatelja, ga je uspel prepričati, da ga njegovo dekle vendarle ne čaka tako zvesto, kakor misli. Sledilo je nekaj slabih besed o dekletu… Do ga je do kraja potolklo. Verjel je. Prijatelj mu vendar ne bi lagal! Kakšno korist bi imel od tega?
Neki trgovec je imel zelo lepo hčerko. Oče se je odpravil na pot, da bi poživil svoje trgovanje, ki je v zadnjem času rahlo upadlo. Na potovanju se je izgubil v gozdu. Prišel je do zapuščenega dvorca, kjer je našel pogrnjeno mizo, pri kateri je jedel, pripravljeno spalnico, kjer je prespal, in lep vrt, v katerem je utrgal veliko vrtnico, da bi jo odnesel hčerki. Komaj jo je utrgal, se je pred njim pojavila zver, ki mu je z renčečim glasom dejala: “Jaz sem zver in vse to pripada meni. Ne moti me, da si jedel pri moji mizi in spal v moji sobi, ne morem pa ti odpustiti, da si na mojem vrtu utrgal rožo. Zato moraš umreti.”
Svojemu mrtvemu bratu Janezu, jezuitu, piše: “Znala sva uživati veličastni mir naših planin, znala vsrkavati vase njih milino, naučila pa sva se živeti tudi sredi groze viharjev.” Rodil se je 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po štirih letih osnovne šole v domačem kraju je šel v meščansko šolo na Jesenice. Na prigovarjanje tamkajšnjega kateheta je čez dve leti v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Svojemu mrtvemu bratu piše: “Sam veš, kako naju je mama opominjala, naj dobro premisliva, preden se odločiva za duhovništvo. Bila je seveda ponosna in vesela.” V želji, da bi šel kot misijonar na Kitajsko, je že sredi prvega letnika bogoslovnega študija prestopil k lazaristom. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Med vojno je kot duhovnik deloval v Ljubljani, Beogradu, Gevgeliji, Peči. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen “misijon”.
Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 v lazaristovski hiši na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Tudi “pred vrati pekla” (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi “zločina proti narodu in državi” obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Svoje jetništvo je preživljal v raznih zaporih, kjer je bilo tudi veliko drugih duhovnikov. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952.
Po ilegalnem prebegu čez mejo (“Med dvema stražarjema sem po njivi sadil čebulo in prišel v Italijo”) je bival osem let v Kanadi. Mikalo ga samotarsko življenje kartuzijanov, vendar se mu poskus takega življenja v francoskem samostanu Selignac ni obnesel. Leta 1966 je Franc Sodja prišel v Buenos Aires, kjer je zastavil vse svoje moči za svoje rojake ter jim s svojim delom pomagal ohranjati vero in zavest slovenstva. Prevzel je vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi, Lanus, v predmestju Buenos Airesa, čeprav je, kot je sam zatrjeval, prišel v Argentino predvsem zato, da bi pisal. Res se je udejstvoval pri Slovenski kulturni akciji, pisal je za list Katoliški misijoni in skupaj z Ladislavom Lenčkom je bil duša misijonskega dela. Čeprav je govoril, da ni bil pripravljen za vzgojitelja, se je v tej vlogi odlično izkazal. “Pri vsakem je iskal osebne sposobnosti in tam poskušal razviti izpopolnjevanje,” je zapisal Andrej Rot, eden njegovih gojencev. “Zavod naj bi bil družina, kjer vsak res brani družinske interese in kjer ima vsak tudi svojo vlogo in nalogo.” Nekdo drug pa je o njem dejal: “Kot dijaki smo čutili, da nas vzgaja svetnik. Kar nam je govoril, je trikrat prej sam živel.”
V Argentini je ostal do leta 1982, ko se je vrnil v Kanado, kjer živi še sedaj. Ko je v 74- letu zbolel za rakom, se je začel poslavljati od sveta in tedaj je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu in tam je zapisal: “Janez, povedati ti moram novico: Zdaj sem jaz na poti k tebi.” Toda ure njegovega zemeljskega pričevanja se še niso iztekle.