Jacques Maritain
* 18. novembra 1882, Paris; † 28. aprila 1973, Toulouse
Jacques Maritain, ki velja za največjega katoliškega filozofa 20. stoletja, je bil rojen 18. novembra 1882 v Parizu v protestantski družini, odraščal pa je brez verske vzgoje.Njegov stari oče Jules Favre je bil eden od ustanoviteljev tretje francoske republike (leta 1870). Kot študent na znameniti pariški univerzi Sorboni je srečal študentko Raisso Umancov, Judinjo iz južne Rusije, ki je pribežala v Francijo z materjo in mlajšo sestro Vero. Mlada študenta sta že ob prvem srečanju začutila, da spadata skupaj. Na dolgih sprehodih sta se veliko pogovarjala in spoznala sta, da ju mučijo enake stiske. Prvi žarki odrešujoče svobode so posijali v njuni duši, ko sta poslušala predavanja filozofa Henrija Bergsona, ki je bil po rodu Jud, a se je vedno bolj bližal krščanstvu. Prevzel ju je zlasti njegov nauk o “notranjem vpogledu v življenjsko resnico”: človek, ki globoko pogleda v svojo notranjost, se zave, da je svobodno bitje in zato odgovoren za svoja dejanja in svoje življenje.
Ta nauk jima je pomagal na poti do Boga. Pri tem je odigral odločilno vlogo Leon Bloy, “absolutni katoličan”, ki jima je odkrival neprecenljivo vrednost molitve, žrtve in uboštva. Jacques Maritain je kasneje zapisal, da v tem možu nista našla “pobeljenega groba”, temveč “počrnelo katedralo”, ki pa je bila “znotraj vsa bela”. Ko sta se Jacques in Raissa 26. novembra 1904 poročila, sta izbrala skupno geslo: “Do popolne resnice!” Pri tem iskanju je odigralo odločilno vlogo prijateljstvo z Bloyem. Ko sta Maritainova premagala čustvene, razumske in družinske ovire, sta 11. junija 1906 v cerkvi Srca Jezusovega na Montmartru prejela sveti krst in z njima tudi Raissina sestra Vera, ki je ostala pri njiju vse do svoje smrti leta 1959. Hiša Maritainovih je postala priljubljeno zbirališče krščanskih izobražencev. S posebnim dovoljenjem sta imela v njej tudi kapelo in v njej je bilo Najsvetejše.
Krstna milost je pomagala k novemu, vedno lepšemu razvoju Jacquesove filozofske misli: od Bergsonove filozofije se je obrnil k razmišljanju sv. Avguština in predvsem k sistematičnemu razglabljanju sv. Tomaža Akvinskega. Začutil je, da modrost tega prodornega in svetniškega misleca ponuja rešitev temeljnih vprašanj o Bogu in svetu in da ima katoliška Cerkev prav, da je njegovo filozofijo, po njem imenovano tomizem, vpeljala v svoje bogoslovne šole. Ko se je oklenil filozofije sv. Tomaža, si je nakopal prezir Sorbone, ki je priznavala vse filozofije razen Tomaževe. Leta 1914 je bil Jacques imenovan za profesorja zgodovine moderne filozofije na Institut Catholique v Parizu.
Od leta 1923 sta Maritainova prirejala jesenske tomistične krožke. Jacques je ogromno pisal; vseh njegovih knjig (nekatere je pisal skupaj z Raisso) je nad štirideset, med najbolj znanimi sta Prvenstvo duhovnega in Stopnje znanja. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne sta se z ženo pred nacisti umaknila v ZDA, kjer sta ostala do leta 1944, ko ga je predsednik republike general De Gaulle pregovoril, da sprejme mesto francoskega veleposlanika pri Svetem sedežu. V diplomatski službi se ni počutil najbolje in po štirih letih sta se z Raisso vrnila v Francijo. Leta 1959 je umrla svakinja Vera, nekaj mesecev zatem pa še Raissa. Veliki modrijan se je leta 1961 pridružil skupnosti Malih bratov Charlesa de Foucaulda v Tolousu. Kot ugleden katoliški laik je bil povabljen na drugi vatikanski koncil. Ob njegovem zaključku, 8. decembra 1965, mu je papež Pavel VI. predal poslanico koncila intelektualcem in mu dejal: “Cerkev se vam zahvaljuje za vse, kar ste storili zanjo v svojem življenju.” Leta 1970 je sprejel redovno obleko Malih bratov, 28. aprila 1973 pa je 91-letni očak odšel v Očetov dom. Vstajenja čaka ob svoji ljubljeni ženi Raissi.
(pričevanje 06_2005)
Pokojni pater Simon Ašič je – verjetno ob svoji zlati maši, 50-letnici mašništva – opisal svojo življenjsko pot. Pričela se je 30. novembra 1906 v zaselku Trebež v župniji Brestanica (tedaj Rajhenburg) ob Savi. Pri krstu so mu dali ime Jožef, klicali pa so ga za Pepija. Oče Franc je bil izučen kovač, mati Marija/Minka Sotošek pa šivilja, imeli pa so majhen kos zemlje za preživljanje. Za njim sta se rodila še brat Maks, ki je po nekaj mesecih umrl, in štiri leta mlajša sestra Marija, ki je leta 1935 postala sestra Benjamina v družbi Frančiškank Brezmadežnega spočetja in še danes živi v Krškem. Družina se je otepala z revščino, zato je oče leta 1910 odšel v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil in se po treh letih vrnil. Domov je pošiljal denarno pomoč, sam pa je ostal v Ameriki kot invalid: v rudniku ga je namreč zasulo. Umrl je leta 1961. Mama Minka, ki ji je Pepi – pater Simon veliko pomagal s svojimi zdravili, pa se s tega sveta poslovila leta 1964.
Do ljudske šole v Brestanici je bilo za otroke skoraj dve uri hoda, zato je Pepi začel hoditi v šolo šele z devetimi leti. Že prej pa je bil pastirček: doma je pasel njihovo edino kravico, pogosto pa je pomagal pasti veliko čredo svojemu tri leta mlajšemu prijatelju Ludviku, poznejšemu stiškemu opatu Rafaelu Ašiču (1909-1980). Po prvi svetovni vojni je 22. avgusta 1919 prišel kot gojenec v Stično. Skupaj s 15 sošolci je bil vpisan na klasično gimnazijo v Ljubljani, študirali pa so v Stični in ob koncu leta so prihajali tja profesorji iz Ljubljane in jih spraševali. Bili so vzorni dijaki. Leta 1924 je vstopil v samostan in z redovnim imenom Simon začel noviciat, ki ga je končal leta 1925 z začasnimi zaobljubami, slovesne večne zaobljube pa je izpovedal leta 1928. Leta 1925 je 12 članov stiške redovne družine, med njimi klerik Simon Ašič, odšlo na Poljsko “obujat v življenje” samostan Mogila pri Krakovu. Tja se je kasneje še dvakrat vrnil. Na Poljskem je maturiral, bogoslovne študije je začel v Nemčiji, končal pa na teološki fakulteti v Ljubljani leta 1934. Profesorji so ga nagovarjali k študiju za doktorat, vendar je to preprečila prevelika zaposlenost mladega patra, predvsem pa druga svetovna vojna, ki jo je preživel v stiškem samostanu. Med tem strašnim viharjem se je tja zateklo veliko ostarelih pregnanih duhovnikov in beguncev iz Štajerske in Gorenjske. Zaupani so bili skrbi patra Simona. “Bila je vojna in nobenih zdravil ni bilo. Pa sem si rekel: pomagati moram tem ljudem po svojih močeh. Ljubezen do nabiranja rož sem imel že v mladosti. In tako sem se začel resno ukvarjati z zdravilnimi zelišči in tudi z literaturo, ki govori o tem.” To je nadaljeval še pozneje in svoje izkušnje je začel zapisovati. Iz teh zapiskov so se rodile tri knjige-uspešnice, ki so v letih 1985-1989 izšle pri celjski Mohorjevi družbi: Pomoč iz domače lekarne I. in II., Priročnik za nabiranje zdravilnih zelišč.
Po drugi svetovni vojni je opravljal razne odgovorne službe: postal je prior (opatov pomočnik), prevzel je skrb za stiško župnijo, veliko se je trudil za prenovo stiške bazilike. Novi oblastniki pa so vsa njegova prizadevanja (in tudi delo celotne stiške družine) “nagradili” z nenehnimi zasliševanji, grožnjami, zapornimi kaznimi. “Vsega skupaj sem bil po letu 1945 nad petdesetkrat zaslišan, petnajstkrat pred sodiščem, osemkrat obsojen, pa sem pet obsodb zavrgel, tako iz trte so bile obtožbe zvite.” Opat Anton Nadrah je v svojem nagovoru ob njegovem pogrebu dejal, da je bil “vedno korajžen, vesel – tudi takrat, kadar so drugi obupovali”. Dan je začenjal z molitvijo križevega pota in nato rožnega venca. Tako je napolnil svoje srce z božjo “energijo”, ki jo je posredoval številnim obiskovalcem in dopisovalcem, ki so pri njem iskali pomoči v raznih tegobah in težavah.
Po rojstnem kraju Cervignanu del Friuli, kjer je zagledal luč sveta 25. novembra 1894, bi ga imeli za Furlana, saj priimek Mesesnel ne pove veliko o narodnosti. Vendar je bil “pravi” Slovenec. Njegov oče Franc je ob času njegovega rojstva služboval kot železniški strojevodja v tem furlanskem mestecu, mati Amalija, roj. Birtič, pa je bila gospodinja. Na življenjsko pot sina Franceta je najbrž vplivalo tudi dejstvo, da je bil njegov oče po materini strani direkten potomec znamenitega slovenskega slikarja Matevža Langusa (1792-1855), ki je bil doma iz Kamne Gorice in je veliko slikal za cerkve; med drugim je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. V sorodu je bil tudi s plemiškima družinama Kappus von Pichelstein in baroni Schellenburgi. Med šolanjem si je gmotno pomagal s štipendijo, ki so baroni Schellenburgi namenjali revnim sorodnikom svoje rodbine.
Tega leta je tudi maturiral in se jeseni vpisal na dunajsko univerzo: na filozofski fakulteti je kot glavni predmet poslušal umetnostno zgodovino, poleg tega pa se je vpisal na slikarski oddelek tamkajšnje umetnostne akademije. V študentskih letih je nanj idejno močno vplival Ivan Cankar in povezal se je s preporodovskim gibanjem. Med prvo svetovno vojno je bil poklical “pod orožje” in študij je mogel nadaljevati šele po koncu vojne in sicer sprva na zagrebški univerzi.
Iz ljubljanskih šol in tudi kasneje kot študent na Dunaju, v Zagrebu in nazadnje v Pragi, je med počitnicami rad zahajal k sorodnikom v Vipavi (bivali so v današnjem župnišču), ki mu je postala drugi rojstni kraj. Prezbiterij tamkajšnje župnijske cerkve sv. Štefana je z veliki freskami iz življenja in mučeništva tega svetnika poslikal v Benetkah šolani slovenski slikar Janez Wolf (1825-1884) in spadajo med njegova najboljša dela. “To resnično monumentalno delo sodi med najvišje dosežke v stenskem slikarstvu 19. stoletja na naših tleh” (Marijan Zadnikar). Verjetno ga je tudi ogledovanje teh mogočnih podob spodbudilo, da se je med nadaljevanjem študija umetnostne zgodovine na Karlovi univerzi v Pragi (od poletnega semestra 1920) poglabljal v tega mojstra in študij leta 1922 končal z doktorsko disertacijo o slikarju Janezu Wolfu. Zaradi strokovnega izpopolnjevanja je še eno leto ostal v Pragi. Po vrnitvi v Ljubljano je bil štiri leta (1923-1927) na filozofski fakulteti asistent Izidorja Cankarja. Imel je tudi pomembne vloge pri umetnostnozgodovinskem društvu ter v Narodni galeriji. Razvil je plodno kritiško dejavnost. Njegovo poglavitno delo je bilo preučevanje slovenskega slikarskega realizma od pobudnika Janeza Wolfa pa do impresionistov. Njegova že omenjena odlična monografija o slikarjih Janezu in Juriju Šubicu, ki je prvič izšla leta 1940, je bila plod dolgotrajnega študija. Pripravil je tudi več razstav: v Pragi razstavo modernega slovenskega slikarstva, v Ljubljani pa razstavo slovenskega portretnega slikarstva in retrospektivno razstavo Ivane Kobilce.
“Po nekajletnem službovanju in zavzetem delovanju v Ljubljani ga je nenaklonjenost starejših kolegov po krajši brezposelnosti pripeljala v daljno Makedonijo,” je zapisal njegov sin Janez (1931), tudi umetnostni zgodovinar, “kjer je v Skopju deloval na povsem drugačnem področju – kot konservator, arheolog in končno kot profesor na tamkajšnji filozofski fakulteti.” Načrtno je začel preučevati umetnostno in arheološko preteklost Makedonije (tedaj se je imenovala Južna Srbija), “prav tako sodobno umetniško tvornost in tako pripomogel h kulturnemu dvigu zatiranega makedonskega naroda” (Marko Vuk). Leta 1930 je postal honorarni predavatelj, 1933 docent, 1938 pa izredni profesor za bizantinsko umetnost na skopski filozofski fakulteti. Kot predavatelj je sodeloval na več bizantoloških kongresih. Zanimal se je tudi za pomembna arheološka izkopavanja (Stobi, Caričin grad). Tudi iz daljne Makedonije se je zanimal za novejše slovensko slikarstvo, spremljal je razstave in se oglašal s tehtnimi kritičnimi prispevki v reviji Sodobnost. Leta 1938 se je vrnil v Ljubljano in pri Spomeniškem uradu kot konservator za Slovenijo nasledil Franceta Steleta, leta 1939 pa je bil imenovan za honorarnega predavatelja za bizantinsko umetnost na ljubljanski univerzi. Zadnja leta je zbiral gradivo o likovni umetnosti ob slovenski zahodni meji. “Vojna, med katero se je aktivno vključil v odporniško gibanje, je njegovo delo prekinila, s tragično smrtjo 4. maja 1945, žal, za vedno. S svojim konservatorskim, zlasti pa s kritičnim in publicističnim delom je dr. France Mesesnel načel novo obdobje naprednejše kritične in umetnostnozgodovinske misli pri nas” (Janez Mesesnel)
Njegova življenjska pot se je pričela 3. novembra 1894 v trdni kmečki družini na Selih pri Zagorju ob Savi, v kateri je bilo sedem otrok – šest bratov in ena sestra. Po končani osnovni šoli v rojstnem kraju so starši nadarjenega Franca poslali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Štirinajstletni dijak je med počitnicami leta 1908 izgubil očeta Jakoba, ki se je pri delu smrtno ponesrečil. Ovdoveli materi Tereziji, ki je imela na skrbi sedem mladih sirot, je priskočil na pomoč svak Franc Hrastelj, župnik in arhidiakon v Slovenskih Konjicah. Poskrbel je za šolanje svojega nečaka, ki se je po maturi vpisal na mariborsko bogoslovje (čeprav je bil iz ljubljanske škofije, kamor spada župnija Zagorje). 30. junija 1917 je bil posvečen za duhovnika lavantinske (mariborske) škofije, novo mašo pa je pel pri svojem stricu-dobrotniku v Slovenskih Konjicah. Eno leto pred mašniškim posvečenjem mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan.
“Štiri leta taboriščnega življenja inventarne številke 27640 v Dachavu, satanske metode sistematičnega izničevanja človekove osebnosti in zanikanja svetosti življenja, je Franc Hrastelj pretresljivo popisal v svojih spominih,” je v predgovoru h knjigi zapisal zgodovinar France M. Dolinar, njegov zagorski rojak. “Gre za pretresljivo izpoved človeka, ki je bil soočen z dnom človeške družbe, popolnim razvrednotenjem človeške osebnosti, satansko okrutnostjo svojih mučiteljev, ki pa je kljub peklu nemškega koncentracijskega taborišča zmogel ohraniti nedotaknjeno svojo vero v neizmerno božjo ljubezen in nezlomljivo voljo do življenja kot največjega božjega daru človeku.”
Iz tistega pekla se je vrnil domov, novi “ljudski oblasti” pa očitno ni bilo prav, da se je še en duhovnik živ vrnil iz nemškega koncentracijskega taborišča, zato so ga trikrat zaprli za nekaj mesecev. Po zaporu je bil nekaj časa duhovni pomočnik pri Sv. Marjeti ob Pesnici in pri Sv. Rešnjem telesu v Mariboru, leta 1947 pa je postal rektor cerkve sv. Alojzija v Mariboru, kjer je ostal 32 let. Cerkev je skrbno obnovil, še bolj pa mu je bilo pri srcu občestvo, ki se je zbiralo v njej. Šestnajst let opravljal tudi službo škofijskega arhivarja.
Njegovo najpomembnejše delo v tem obdobju je bilo zbiranje in urejanje gradiva za Slomškovo beatifikacijo. Ob stoletnici Slomškovega prenosa sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor (1959) je napisal šmarnice Marijin otrok – božji služabnik Anton Martin Slomšek. Leta 1962 je za celjsko Mohorjevo pripravil (z Janezom Poljancem) Knjigo o Slomšku. Kar dvanajst let (1960-1972) je v našem verskem listu Družina izhajala njegova zgodovinska povest o Slomšku z naslovom Otrok luči, ki jo je Založba Družina leta 1999, ko je papež Janez Pavel II. med svojim drugim obiskom Slovenije razglasil Slomška za blaženega, izdala v knjižni obliki. To je zajetno delo, ki obsega 678 strani! Poleg starejših zgodovinarjev Kosarja in Kovačiča je bil Hrastelj nedvomno najboljši poznavalec našega prvega blaženega. “Ob proučevanju Slomška je zorel tudi Hrastelj za božje kraljestvo,” je lepo zapisal France M. Dolinar. “Sorodniki se ga spominjajo kot blagega, veselega in dobrosrčnega človeka. Odlikovala ga je velika ljubezen do slovenske domovine, do slovenskega človeka in do slovenske cerkvene pesmi.” Njegova življenjska pot se je iztekla 20. decembra 1981 v Mariboru.
Popotnik je prišel na Kitajsko in tam srečal misijonarja. Zanimalo ga je, kako uspešen je pri oznanjevanju evangelija. Misijonarjev odgovor je bil presenetljiv. Povedal mu je svojo izkušnjo: »Ne iščem jaz ljudi, ampak oni iščejo mene!«
Marija je rekla:
(ob obletnici izvolitve) Temu izrednemu papežu smo v Ognjišču posvetili veliko strani. Ko smo se od njega poslavljali, smo se na straneh priloge na kratko sprehodili skozi dolga leta njegovega papeževanja. Ob vsaki letnici smo navedli njegova apostolska potovanja po svetu in listine (okrožnice, spodbude, apostolska pisma), ki so pomembne za življenje Cerkve v sedanjem svetu.
Najprej (od 25. januarja do 1.februarja) je obiskal Mehiko. Pomembno je bilo njegovo prvo potovanje v domovino Poljsko, ki pomeni začetek družbenih sprememb na evropskem vzhodu. Med svojim tretjim dolgim potovanjem na Irsko in v ZDA se je ustavil tudi v stekleni palači Združenih narodov. Proti koncu leta je šel še na krajše potovanje v Turčijo. Smernice svoje papeške službe je zarisal v svoji prvi okrožnici Človekov Odrešenik, ki je izšla 4. marca 1979 in katere bistveno sporočilo je: “Prva skrb Cerkve je človek.”
1981 – Eno samo, toda “maratonsko” apostolsko potovanje: od 16. do 27. februarja je obiskal Pakistan, Filipine, otok Guam, Japonsko in Aljasko. Njegove načrte je preprečil atentat na Trgu sv. Petra v Rimu 13. maja. Potrebno je bilo dolgo zdravljenje na kliniki Gemelli, kamor se je pozneje večkrat vračal, zato je imenoval “Vatikan 3” (Vatikan 2 je poletna rezidenca Castelgandolfo). Dokumenti: okrožnica O človeškem delu ter dve apostolski pismi.
1984 – Štiri apostolska potovanja – najprej na Daljni Vzhod, najdaljše od vseh (38.500 km), med katerim je obiskal Južno Korejo, Papuo-Novo Gvinejo, Salomonske otoke in Tajsko; Švica (Svetovni svet Cerkva); Kanada; Srednja Amerika (Dominikanska republika in Portoriko). Od njegovih listin tega je najpomembnejše apostolsko pismo O odrešilnem trpljenju, ki ga je začel pisati v bolnišnici.
1986 – Apostolska potovanja: Indija; Kolumbija; Francija (Ars, Taize); Daljni Vzhod (Bangladeš, Singapur, Otočje Fidži, Nova Zelandija, Avstralija in Sejšelski otoki). Pomemben dogodek tega leta je bila molitev za mir v Assisiju 27. oktobra, pri kateri so sodelovali predstavniki vseh velikih verstev sveta. Za binkošti (18. maja) je izšla okrožnica O Svetem Duhu.
1991 – Apostolska potovanja: Portugalska (Fatima); četrtič v domovini; Čenstohova (šesti svetovni dan mladih), Madžarska; drugič v Braziliji, katoliški deželi kričečih socialnih krivic. Datum 1. maja, mednarodnega praznika dela pa tudi sv. Jožefa Delavca, nosi okrožnica Ob stoletnici (okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju.
1995 – Apostolska potovanja: Filipini (pri papeževi maši v Manili 4 milijone ljudi!), Papua-Nova Gvineja, Avstralija, Šri Lanka; Češka; Belgija; Slovaška; enajstič v Afriko (Kamerun, Južna Afrika, Kenija); ZDA (govor v palači OZN). Dokumenti: dve pomembni okrožnici – Evangelij življenja, v kateri papež svari pred “civilizacijo smrti” in pričuje za “civilizacijo življenja”; in Da bi bili eno (o delu za edinost kristjanov).
1998 – Apostolska potovanja: Kuba, kjer je nekoliko “omehčal trdega komunista” Fidela Castra; Nigerija (dvanajstič v Afriki); tretjič v Avstrijo; drugič na Hrvaškem – razglasitev kardinala Alojzija Stepinca za blaženega. Pomembna dokumenta: apostolsko pismo Gospodov dan (o praznovanju nedelje) in okrožnica Vera in razum (o odnosu med vero in znanostjo).
2004 – Apostolski potovanji: Švica (Bern) in Francija-Lurd, kamor je 15. avgusta romal kot bolnik med bolniki ob 150-letnici razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. To je bilo 103. in tudi zadnje apostolsko potovanje pastirja sveta. Z apostolskim pismom Ostani z nami, Gospod je razglasil “leto evharistije” (od oktobra 2004 do oktobra 2005).
Prvo leto je izšlo samo šest številk Farnega ognjišča, ki je bilo pri bralcih “toplo sprejeto”, kot beremo v sporočilu iz uredništva na zadnji strani druge številke. “Vsa naklada je pošla, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov.” Ustvarjali smo ga z ljubeznijo in z ljubeznijo je bilo sprejeto. Koprčani in Postojnčani smo si delo razdelili. Postojnska “redakcija” je skrbela v glavnem za besedila, risbe in razpečavanje svojih izvodov (800, Koper 500), Koper pa naj bi poskrbel za razmnoževanje in vezavo. Mladina v Kopru se je ob podpori nekaterih starejših vernikov z navdušenjem “vrgla” na delo. Delalo se je udarniško in velikokrat tudi ponoči.
Leta 1966 je naklada Ognjišča iz meseca v mesec naraščala in ob koncu leta je znašala že 18.000 izvodov. Prvo številko tretjega letnika (1967) smo tiskali 36.000, toda bilo je še premalo, kajti oglašali so se vedno novi naročniki. Koprska tiskarna s svojimi majhnimi zmogljivostmi ni bila več kos tolikšni nakladi, zato je z novim letom 1968 tiskanje Ognjišča prevzela tiskarna Delo v Ljubljani z modernimi rotacijskimi stroji. To leto je Ognjišče dobilo barvni ovitek, naklada pa je še vedno rasla. Prvi presenetljivi “višek” je dosegla leta 1971, ko se je povzpela na 85.000, potem pa “sedem debelih let” vztrajala na tej razveseljivi številki.
Ognjišče je postopoma spreminjalo svojo podobo, kar je tudi pripomoglo k njegovi (številčni) rasti. Letnik 1970 je prinesel dve novosti: nekoliko večji format ter štiribarvni tisk na boljšem (premaznem) papirju. Prvih pet številk je imelo 50 strani (+ 4 strani ovitka), nadaljnje pa 64 strani, tak obseg je ostal vse do leta 1991, ko se je ovitek tiskal posebej. Po vsebini pa je Ognjišče ostalo v bistvenih potezah zvesto svoji zasnovi “ob rojstvu”, izpovedani v uradni listini, poslani Sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS: “Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je mladini primerna. V skladu s katehetskim pravilnikom ter koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih.”
Vsebinsko so bile (in so v glavnem še) ustaljene in nepogrešljive rubrike: Molitev, Pismo meseca, Gost meseca, Priloga, Naši preizkušani bratje, Predal dobrote, Pisma, Povest, Humor, Križanka. Zadnja leta se jim je pridružilo nekaj novih, ki so zelo povezane z vsakdanjim življenjem (Na obisku, Zgodbe s srcem, Življenje nas uči, Pričevanje, Obletnica meseca, Moj pogled, Potopis, Psiholog svetuje, Internet, Tehnika, Narava in zdravje). Med najbolj “vedno zelene” spada rubrika Priporočamo, berite, ki v vsaki številki vabi k branju treh novih knjig.
Naše delo ni bilo omejeno le na mesečnik Ognjišče, že leta 1966 smo začeli bralcem pošiljati tudi knjige z versko in vzgojno vsebino. Zaživeli sta zbirki Mala knjižnica Ognjišča in Žepna knjižnica Ognjišča: v prvi je izšlo enajst manjših del v skupni nakladi 255.000 izvodov, v drugi pa dvajset knjig v skupni nakladi 382.000 izvodov. V najbolj visoki nakladi (40.000 izvodov) je izšel življenjepis papeža Janeza XXIII. Pri bralcih so bili lepo sprejeti življenjepisni romani nemškega pisatelja Wilhelma Hunermanna o raznih svetniških osebnostih (sv. Pij X., sv. Janez Vianej, sv. Janez od Boga), ker na živih zgledih kažejo uresničene krščanske vrednote. Leta 1980 smo se vključili v mednarodno izdajo zbirke Cerkev in njena zgodovina italijanske verske založbe Jaca Book iz Milana. Slovenski prevod zbirke, ki obsega deset knjig velikega formata, je izhajal v nakladi 5.000 izvodov, ki so bili takoj razprodani. Enako tudi zbirka z naslovom Sveto pismo in njegova zgodovina. Obe zbirki smo poimenovali Mladinska verska enciklopedija.
Leta 1984 smo začeli sodelovati z angleško založbo Lion in tako je nastala zbirka Veroučna knjižnica Ognjišča, v kateri je izšlo osem knjig. Rekordno naklado je doživelo “rdeče” Kratko Sveto pismo s slikami: od leta 1979 do danes smo ga natisnili v nakladi okoli 80.000 izvodov! Prvi “veliki založniški podvig” Ognjišča je bila monografija Lepa si, zemlja slovenska s čudovitimi fotografijami Janka Ravnika, ki je v kratkem doživela dve izdaji in dosegla naklado 20.000 izvodov. Posrečena je bila tudi monografija Lepote slovenskih cerkva z besedili umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja in fotografijami Jožeta Anderliča.
Zadnja leta je knjižno snovanje pri Ognjišču vedno bolj živahno. Vsako leto “zagleda beli dan” kar precej knjig, ki jih bralci z veseljem sprejemajo. Naše “uspešnice” so zlasti razne zgodbe (z biserom, za pogovor, za dušo, s semeni upanja), ki jih nabira naš urednik Božo Rustja. To so knjige, ki jih lahko podariš tudi takim ljudem, ki z Bogom niso “domači”. Med knjige te vrste spada tudi Misel za lepši dan, za katero je Silvester Čuk izbral misli, ki lahko postanejo vodilo našega dneva; prav tako tudi njegova knjiga Svetnik za vsak dan v dveh delih. Naše knjige lahko naročite na upravo v Kopru, kupite pa jih lahko tudi v vseh knjigarnah z verskim tiskom v Ljubljani, Mariboru, Celju, Murski Soboti, v Ajdovščini.
Povečana založniška dejavnost Ognjišča je terjala nove moči in tudi večje prostore. Leta 1984 smo dobili svežo moč: na uredništvo je prišel Marko Čuk, ki je postal tehnični urednik ali oblikovalec Ognjišča in to nalogo z veliko predanostjo opravlja še danes. Sredi leta 1989 se je začela uresničevati zamisel o novih prostorih Ognjišča, ker so bili dotedanji premajhni. Po načrtih arhitekta Iztoka Čančule je bil leta 1990 na desnem krilu škofijskega doma v Kopru zgrajen prizidek, ki se arhitekturno ujema s hišo, obsega pa prostore, ki jih potrebuje Ognjišče. V kletnih prostorih je veliko skladišče (ki pa je še premajhno), v prvem nadstropju je pisarna uprave (“dvor žena”), za njo pa je “presveto” – pisarna očeta urednika. V istem nadstropju je na desni priročno skladišče, kjer so na policah razstavljene vse naše izdaje (Ognjišče, knjige, glasbene in video kasete). V tem prostoru naša uslužbenka “pakira”, kar naročajo naši bralci. Poleg njega je manjša soba, v kateri je sedež knjigovodstva in računovodstva Sončne pesmi ter Radia Ognjišče. Na nasprotni strani je družabni prostor s francoskim imenom “foyer”, ki pomeni “ognjišče”. Tam se zberemo h kavici, malici ali ob kakšnem praznovanju.
V drugem nadstropju so trije prostori namenjeni tehničnemu uredništvu. Tam je na mizah in ob njih polno ekranov, računalnikov, tiskalnikov, ki so nepogrešljiva “orodja” za ustvarjanje Ognjišča in knjig. Z njimi dela dolgoletni tehnični urednik Marko Čuk, kateremu zadnje čase pomaga Matjaž Starc. Ena soba pa je nekakšen “fotografski arhiv”, kjer so shranjeni diapozitivi, fotografije, razglednice, zadnje čase tudi CD-ji z digitalnimi slikami. Na levi strani drugega nadstropja je knjižnica z leposlovnimi in strokovnimi knjigami, ki so dragocena pomoč pri našem pisanju. Poleg knjižnice je svetla delovna soba Boža Rustje, našega odgovornega urednika. V tretjem nadstropju prizidka je troje stanovanj. Nove prostore, v katere se je Ognjišče vselilo prve dni maja, je blagoslovil škof Metod Pirih 7. maja 1991.
Pojavile so se nekatere nove rubrike, kot Moj pogled (pogovor z znanimi slovenskimi osebnostmi), Internet (ki mladim veliko pomeni), Film, Mladi med seboj, So to res ponudbe? (o raznih verskih ponudbah po okusu sodobnega potrošniškega človeka).
Še bolj zanimiva je postala v letniku 2004, ko jo je prevzela Alja Napotnik. Ta letnik je prinesel “revolucionarno” novost: “dodatek” Za oddih in navdih, v katerega so na 16 straneh vključene vse zgodbe naših dopisovalcev, ki so bile poprej razporejene na raznih straneh, ter povest v nadaljevanjih (zdaj pa tudi misli rubrike Zajemi vsak dan). Ognjišče ima od lanskega januarja 116 strani; vezani letnik 2004 šteje 1392 strani in je kar zajetna knjiga, ki tehta 1.850 kg (za primerjavo: vezani letnik Ognjišča 1985 – 768 strani na časopisnem papirju – tehta samo 0,750 kg).
Včasih je to “šlo” na roke, potem na pisalne stroje, danes pa že na računalnik. Tudi številni sodelavci nam pošiljajo svoje prispevke po elektronski pošti. Ne znam si več predstavljati časov, ko so ljudje pošiljali rokopise, nato so jih v uredništvu popravili, pa pretipkali in oddali v tiskarno. Danes “poje” elektronika. Saj veste, “moderni ljudje”, kot bi rekel “oče urednik”, oddajamo prispevke zadnji trenutek, ker pač moramo upoštevati še najnovejša dognanja znanosti… Prejeta besedila sodelavcev “prekopiramo”, po potrebi slovnično popravimo in v roke jih vzame tehnični urednik. Slednji dobi tudi fotografije v elektronski obliki (pdf obliki?). Če dobi slikovno gradivo v klasični obliki, ga mora še skenirati.
Postavljene strani je potrebno še enkrat pregledati, kajti elektronika lahko tudi kdaj zataji. Kaj pa tudi mi, ljudje. Prepričati se je treba, da niso pod fotografijami napačni podnapisi ali kaj podobnega. Več možnosti za napake je, če se mudi. Mudi pa se skoraj vedno, kajti datum oddaje Ognjišča neizprosno določa tiskarna.Včasih smo oddajali v tiskarno rokopise, danes pa potujejo v Ljubljano po elektronski pošti do najmanjše podrobnosti izdelane strani v “pdf” obliki. Kako lepo je, ko ni več treba v tiskarno nositi rokopisov in kasneje filmov, (no, kar precej let smo nosili “matirane strani” in “špigle”, to je, ogledala, kjer vidimo, kako bo izgledala natisnjena stran) in trepetati, ali bo okrog Razdrtega tako visok sneg z burjo, da bo oviran promet.
Danes se spominjamo obletnice rojstva slikarja, risarja in ilustratorja Jurija Šubica. Umetnostni zgodovinar France Stele je o njem zapisal: “Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo.” Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk.
Jurij je bil pet let mlajši od brata Janeza: rodil se je 13. aprila 1855 v Poljanah nad Škofjo Loko. Tudi on je bil zaznamovan z umetniškim darom svojega rodu. “Risati je zanj pomenilo prav toliko kot brati ali pisati; risanje je bil tisti način, s katerim se že kot otrok izražal z zavzetostjo in veseljem in ta talent je kasneje razvil do resničnega mojstrstva” (Tomaž Brejc). Mladost mu je potekala podobno kot bratu Janezu: najprej je opravil “hišno” šolo očeta Štefana. Iz očetove podobarske delavnice je jeseni leta 1872 odšel k mojstru Janezu Wolfu v Šentvid nad Ljubljano. Mojster je brž spoznal nadarjenost svojega mladega učenca in nagovarjal ga je, naj gre študirat na Dunaj. Naslednje leto je res odšel tja gor, toda na umetniško akademijo se je mogel vpisati šele leta 1874. Študij ni trajal dolgo, kajti moral je obleči vojaško suknjo, ki jo je nosil tri leta. Komaj se je rešil, že jo je moral ponovno obleči in se iti vojskovat v Bosno, ki si jo je bila tedaj monarhija priključila. Tam je pridno risal.
V svojih “francoskih” letih je večkrat prihajal domov, kjer se je uveljavil tudi kot knjižni ilustrator (risal je za Stritarjev dunajski Zvon, za nekatere njegove pesnitve, upodobil je nekatere slovenske običaje in šege); z bratom Janezom je postal začetnik slovenske umetniške knjižne ilustracije. Med portreti, ki jih je v tem času naredil za domovino, izstopata upodobitvi pisatelja Ivana Tavčarja in njegove soproge Franje.
Ko je naslikal zgovorno podobo Marijinega obiskanja za veliki oltar ljubljanske cerkve na Rožniku, je dal Zahariju, očetu Janeza Krstnika, obraz pariškega hišnika, Elizabeti pa obraz hišnikove žene, tako se je slika ljudem še bolj približala. Tak neposredni življenjski utrip odlikujejo tudi druge Jurijeve oltarne slike. Našemu umetniku je bilo odločeno le kratko življenje, tako kot bratu Janezu. Odpravil se je v Leipzig, da bi tam poslikal neki gradič, toda 8. septembra 1890 mu je smrt iztrgala čopič iz rok in tujina mu je dala grob.
V očeh ljudi je že svetnica
Sedanji papež Janez Pavel II., Marijin poseben varovanec, na katerega se verjetno nanaša “tretja fatimska skrivnost”, ki jo zapisala sestra Lucija leta 1941 in jo izročila leirijskemu škofu, ta pa jo je poslal v Rim, se je s sestro Lucijo srečal trikrat: leta 1982, ko se je kot fatimski romar zahvalil Mariji, ker je ob atentatu 13. maja 1981 “prestregla” kroglo in mu rešila življenje; drugič 13. maja 1991 ob deseti obletnici atentata na Trgu sv. Petra v Rimu, tretjič pa 13. maja 2000, ko je razglasil za blažena Franceka in Jacinto. Pred tem srečanjem ji je poslal posebno pismo, ki razodeva, kako globoka duhovna povezava je bila med papežem in to edinstveno redovnico.
Sestra Lucija, ki na videz sploh ni kazala svojih let, saj je bila videti mladostna, se zadnje mesece ni počutila dobro. 21. novembra 2004 jo je obiskal rektor božjepotne cerkve v Fatimi, ki je povedal: “Govorila je zelo potiho, toda bila je vedra.” Ko je zvedela, da so papeža odpeljali v bolnišnico Gemelli, je hotela imeti vesti o njem vsak dan. Ko so ji povedali, da se je papež vrnil domov, se je pomirila. V soboto, 12. februarja 2005, ko se je zdravstveno stanje sestre Lucije zelo poslabšalo, je zanjo prišel faks iz Vatikana: obsegal je eno samo stran z velikimi črkami, dejansko je bilo to zasebno pismo, očetovski blagoslov, napisan z velikimi črkami, ki pa ga sestra Lucija ni mogla več prebrati, kajti 13. februarja 2005 se je preselila v večnost. Dan njenega pogreba, 15. februarja, je bil dan narodnega žalovanja. Pokopali so jo na samostanskem pokopališču, čez eno leto pa naj bi njene posmrtne ostanke položili ob grobnico blažene Jacinte in Franceka. Saj vsi trije spadajo skupaj.
Most na reki Kwai je povezan z eno znamenitih zgodb druge svetovne vojne, ki je navdihnila tudi znani film. Razmere za jetnike v japonskem vojnem ujetništvu so bile zares nevzdržne in umrljivost zelo visoka. 