Davorin Jenko
* 9. november 1835, Dvorje, Slovenija, † 25. november 1914, Ljubljana
Iz šole je pobegnil domov
Njegova življenjska pot se je pričela v kmečki hiši v Dvorjah blizu Cerkelj na Gorenjskem 9. novembra 1835. Pri krstu so mu dali ime Martin, kot študent na Dunaju pa je postal Davorin in odtlej se je podpisoval samo s tem imenom. Mali Martin je že kmalu pokazal tolikšno bistrost, da so ga starši sklenili poslati v šolo. Vendar ne v Cerklje, kjer je učiteljeval neki Terček, čigar “edino veselje bila kerčma”. Osemletnega sina je mati odpeljala v Kranj in ga vpisala v prvi razred. Bilo mu je dolgčas po domačem okolju, zato jo je popihal domov.
Seveda pa se je moral nemudoma vrniti. Bil je med boljšimi učenci; za sošolca je imel tudi poznejšega pesnika Simona Jenka. Iz Kranja je odšel na ljubljansko normalko, kjer je bil sprva odličen učenec, potem pa je začel popuščati in kazalo je, da iz njega ne bo nič.Gimnazijo je vendarle končal in sicer v Trstu. Po maturi leta 1858 je odšel na Dunaj študirat pravo in uspešno opravil prvi izpit. Potem pa je študij zanemaril in se posvečal bolj glasbi, za katero je bil zelo nadarjen, ni pa imel ustrezne izobrazbe. Prvo glasbeno znanje je utegnil dobiti v Kranju in zatem v Ljubljani. Jenko sam je dejal, da sta bila tam njegova učitelja Gašper Mašek in Gregor Rihar, zlasti iz Riharjevih skladb je dobival prve nauke o komponiranju. Širše se mu je glasbeni svet odprl v Trstu, kjer sta ga poučevala Francesco Sinico in Luigi Ricci. Nekaj glasbene izobrabe pa tudi nekaj kruha si je prislužil kot pevec na koru tržaške stolnice. Še več možnosti je imel na Dunaju, kjer so študenti leta 1859 osnovali Slovensko pevsko društvo, Jenko pa je posta vodja njegovega pevskega zbora in to nalogo opravljal zelo dobro. “Peli smo, da so nas angelci poslušali,” je zapisal Josip Stritar.
“Naprej” – prva slovenska narodna himna
V dunajskih letih je Davorin Jenko napisal svojo najbolj znano pesem “Naprej zastava Slave”, prvo slovensko narodno himno, ki so jo z navdušenjem prepevali na številnih čitalniških in drugih prireditvah. Slovensko pevsko društvo jo je javnosti predstavilo 22. oktobra 1860 v priljubljeni dunajski gostilni Pri zlatem rešetu. Ob pomislekih nekaterih, da skladba ni izvirna, je Jenko odločno pribil: “Ne, ta melodija je moj umotvor in je plod hipnega navdušenja!” Avstrijske oblasti so pesem Naprej nekaj časa prepovedovale, ker je spodbujala izražanje narodne zavesti.
Leta 1885, ob petindvajsetletnici nastanka te himne, so v ljubljanski čitalnici pripravili Jenkov večer, na katerem so izvajali samo Jenkove skladbe. Najprej so zapeli Naprej, potem pa še številne druge, ki se pojo še danes (Pobratimija, Mornar, Lipa zelenela je, Kje so moje rožice, Bom šel na planince, Sijaj, sijaj, sončece, Gozdič je že zelen idr.). Jenko je svoje skladbe tudi pridno objavljal. Junija 1861 je izšel njegov prvi “opus” z naslovom Slovenske pesme za četverospev, samospev in glasovir, v začetku leta 1862 drugi zvezek z naslovom Slovenske narodne pesmi, ki ga je posvetil Slovenkam. Isto leto so izšle še njegove uglasbitve Prešernovih pesmi. Ob petdesetletnici Napreja je ljubljanska Glasbena matica 6. novembra 1910 pripravila “častni večer” v počastitev njegovega avtorja. Na tej prireditvi so izvajali samo Jenkove skladbe, tudi iz beograjskih let.
Tudi Srbom je napisal narodno himno
Ob koncu dunajskega obdobja (jeseni 1862) je Davorin Jenko iskal službo. Čeprav je bil že priznan skladatelj, ga domovina ni marala, zato je sprejel mesto pevovodja pri pravoslavni cerkveni občini v vojvodinskem mestu Pančevo. Službo je nastopil v začetku leta 1863, vendar se v tem majhnem gnezdu ni mogel udomačiti, zato je v prvi polovici leta 1865 dal Pančevu slovo. “Beogradsko pevačko društvo” mu je ponujalo službo pevovodja, ki jo je rad sprejel. Na tem mestu je bil do poletja 1869. V teh letih je srbskemu narodu podaril obilo novih skladb. Decembra 1869 je šel za eno leto v Prago, da bi izpopolnil svoje glasbeno znanje. Ko se je vrnil, je znova prevzel vodstvo zbora Beograjskega pevskega društva ter sklenil pogodbo z Narodnim gledališčem, pri katerem je najprej vodil zbor, potem pa je bil skoraj tri desetletja njegov kapelnik. V srbskem okolju je razširil svojo glasbeno dejavnost na instrumentalno in scensko glasbo. Napisal je glasbo za okoli 90 iger, ki jih je uprizarjalo beograjsko gledališče. Leta 1872 je za igro “Markova sablja” napisal zborovsko skladbo “Bože pravde”. Že po prvi izvedbi (11. avgusta 1872) jo je navdušeno občinstvo imenovalo “srpska himna”, leta 1882 je tudi uradno postala “srpska kraljeva himna”, kar je ostala do leta 1918, med prvo in drugo svetovno vojno pa je bila sestavni del jugoslovanske himne. Po smrti svoje prijateljice igralke Vele Nigrinove se je preselil v Ljubljano, kjer je 25. novembra 1914 umrl.
obletnica meseca 11_2004
Slovenska zastava na novomašnem slavju
Mašniško posvečenje je Jožef Klekl prejel v sombotelski stolnici 11. julija 1897, 25. julija pa je imel novo mašo v domači župniji na Tišini. Štajerski rodoljub Franc Gomilšek je v Slovencu (leta 1929) zapisal, da je bil na Kleklovi novi maši, kamor je prinesel dve slovenski zastavi in ju dal pritrditi zraven madžarske zastave. “V uti pa sem dobremu ljudstvu poudarjal pomen tega trenutka, ko sta prvikrat na ogrsko-slovenski zemlji zaplapolali slovenski narodni zastavi. Ljudstvo je bilo izredno veselo in navdušeno.”
Tam je imel vernike Hrvate, Nemce in Madžare, posvečal se je vsem, največ z osebnimi stiki. Naslednje leto (1903) ga že najdemo kot kaplana v Črensovcih, kjer je na Ivanocyjevo pobudo 8. decembra 1904, na praznik Brezmadežne, izdal prvo številko Marijinega lista, ki je izhajal do leta 1941. Kmalu po prihodu se lotil obnove župnijske cerkve in z vso vnemo se je trudil za duhovno življenje v župniji. Uvajal je češčenje Jezusovega in Marijinega srca, priporočal je pogosto spoved in obhajilo. Leta 1905 je bil Klekl – ne da bi za to prosil – spet premeščen in sicer za župnika k Sv. Sebeščanu v Pečarovcih. V razmeroma kratkem času je obiskal vse družine in jih navduševal za pristno krščansko življenje. Ob tem je spoznaval tudi socialne razmere ljudi. Obnovil je cerkev in župnišče, še naprej je izdajal Marijin list. “Delo je požrlo moje moči. Zgubil sem popolnoma zdravje… Živci so mi popolnoma odpovedali, še posebej mi je oslabelo srce.” Zaprosil je za upokojitev in 1. oktobra 1910 se je preselil v Črensovce.
Tako je napisano na Kleklovem nagrobniku na soboškem pokopališču. “Če je bil Klekl pred letom 1910 dušni pastir posameznim župnijam in če je soboška dekanija po omenjenem letu svojega dobrega in gorečega duhovnika, potem je po upokojitvi postal dušni pastir in voditelj vsega Prekmurja” (S. Zver). Ko si je nekoliko opomogel, je spet začel delati in sicer po zelo “železnem” dnevnem redu. Vstajal je ob štirih, sledila je ura premišljevanja in molitve, zatem maša, navadno doma, kjer je imel oltarček, včasih pa tudi v cerkvi. V cerkev je šel vsak dan molit pred Najsvetejše. Tu je črpal moč za svoje poslanstvo. Poleg Marijinega lista je ustanovil in dalj časa urejal tednik Novine, “pobožen, družbeni, pismeni list za vogrske Slovence”. Prva številka je izšla 8. decembra 1913, na “Marijin den”. Poleg Ivanocyjevega Kalendarja Srca Jezušovega (1904) imata Kleklov Marijin list in Novine največ zaslug za obujanje in ohranitev zavesti pripadnosti prekmurskih Slovencev matičnemu narodu. Leta 1919 so si Novine za nekaj časa prisvojili boljševiki so Kleklu stregli po življenju, med drugo svetovno vojno pa so ga preganjali Nemci in Madžari. V letih 1920-1929 je bil Klekl poslanec Slovenske ljudske stranke v beograjskem parlamentu in je veliko delal na socialnem področju. 20. julija 1947 je v Črensovcih obhajal zlato mašo, 30. maja 1948 pa je v Murski Soboti sklenil svojo življenjsko pot.
Claire se je rodila 26. oktobra 1953 v Parizu, toda prvih pet let svojega življenja je preživela v Rabatu (Maroko). Imela je štiri brate in sestre, ki so bili od nje starejši od petnajst do štiriindvajset let. Vse od takrat, ko se je začela zavedati sebe, je bilo v Claire izjemno veselje do življenja. Starši so jo skrbno vzgajali tudi v veri. Božje stvari so se ji tako vedno zdele nekaj naravnega. Ko ji je bilo dve leti in pol, ji je mama nekoč v cerkvi dejala, da bo med obhajilom za trenutek morala ostati sama, Claire pa ji je povsem mirno rekla: “Nisem sama, skupaj sem z Jezusom.” Že v nežni mladosti je zbolela in dolgo časa so jo mučile hude bolečine.
Po vrnitvi v Francijo je pri petih letih in pol prejela prvo sveto obhajilo. Zaradi bolehnosti je prva štiri leta osnovne šole končala doma prek dopisnega tečaja. Učenje ji ni delalo težav in tako ji je ostalo dovolj časa za igro, branje, risanje, učenje klavirja ter navdušeno ukvarjanje z otroki iz sosedstva v počitniških dneh. Pri osmih letih in pol je nekoč pri mizi vprašala očeta: “Očka, ali veš, kaj bi rada po-stala kasneje?” Odgovoril je: “Mislim, da sem uganil: želiš si postati redovnica.” Nasmehnila se je: “Hočem postati sveta, to je to! To je več.. kot postati redovnica, kaj?” Po četrtem razredu osnovne šole je septembra 1964 vstopila v internat sester Srca Jezusovega v Toulousu, kjer je obiskovala višje razrede osnovne šole. V teh štirih letih se je njeno duhovno življenje lepo razvijalo. Ker je bila zelo družabna, si je pridobila veliko prijateljic. Iz tega časa je ohranjen njen dnevnik, ki so ga našli šele po njeni smrti. Zapisi v njem razodevajo njeno izredno duhovno zrelost, ki je ne bi pripisovali trinajstletni deklici. Nekega dne je zapisala: “Daj, da bi človeštvo tudi zaradi mene napredovalo proti Bogu.” Ko je prišla v najstniška leta, je pogosto mislila na misijonarski poklic, vendar ne kot redovnica.
Po končani osnovni šoli se je vrnila v objem svojih staršev, katerim se je vedno priporočala v molitev. Silno je trpela, ko sta zbolela -najprej oče, potem pa mama, ki je ostala v bolnišnici priklenjena na posteljo več kot eno leto. Leta 1971 je bila več mesecev bolna tudi Claire. Ko je bila odpuščena iz bolnišnice, je uspešno opravila maturo, potem pa se je odločila za študij umetnostne zgodovine in restavratorstva v Toulousu. Za restavratorstvo je takrat obstajala ena sama zares dobra šola in sicer v Rimu. Odlično je prestala sprejemni izpit in maja 1972 je šla študirat v Rim. Med romanjem v Lurd, ki se ga je udeležila kot bolniška strežnica, je “napolnila svoje baterije”, da je povsod izžarevala veselje božjega otroka. Prišlo pa je obdobje, ko se je začela nevarno prilagajati duhovno površni in zanemarjeni okolici, kar so drugi opazili prej kot ona sama. Ko se je zavedla nevarnosti, v katero se je podajala, je iz krize izšla še močnejša in hvaležna je bila staršem za njihove molitve. Najsrečnejše obdobje njenega življenja so bili tedni, ko je delala v asiški baziliki kot restavratorka.
Pred tem je romala v Sveto deželo in od tam je staršem pisala: “Mislim, da me je Bog izbral, da postanem najsrečnejše bitje v svoji generaciji.” Kipeča od sreče in veselja je prišla 18. decembra 1974 domov za božične počitnice. 4. januarja 1975 je zvedela, da ima meningitis, 22. januarja pa je za to boleznijo umrla. V rojstni škofiji Auch v Franciji je pred leti postala svetniška kandidatka.
Potem ko je naštel vseh osem blagrov, se je Jezus obrnil neposredno k poslušalcem: “Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko” (Mt 5,11-12) 
Danes nimamo možnosti, da bi se z Gospodom srečevali na viden in oseben način, tako kot so ga srečevali apostoli. Evangelija ne sprejemamo neposredno iz Gospodovih ust ampak po besedah naslednikov apostolov (škofov) in duhovnikov, redovnikov in laikov. Evangelij lahko oznanjamo z besedami, še bolj pa z dobrimi deli. Dobra dela ne vključujejo vseh tistih dolžnosti, ki jih ima kristjan, to so delali tudi farizeji in pismouki, ampak so to resnična dejanja ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Ne toliko besede, tudi če so resnične, ampak dobra dela vodijo ljudi do spoznanja Očeta. S temi dobrimi deli in v posnemanju Jezusa Kristusa v njegovi ljubezni do vseh, so učenci božji otroci. Samo s to ljubeznijo smo kristjani lahko sol zemlje in luč sveta. Če v Cerkvi ni ljudi, ki s svojim življenjem pričujejo, da je Bog ljubezen, ne more doseči svojega najvišjega cilja: pripeljati ljudi do spoznanja Očeta. V sedanji družbi, ko mnogi naši sodobniki mislijo in živijo, kakor da Boga ne bi bilo, ali pa jih privlačijo razne čudne oblike verovanja, je potrebno, da vsi mi, ki se imenujemo kristjani potrdimo, da je vera sad osebne odločitve, da evangelij vodi naše osebne izbire in smeri našega življenja. Če ne naredimo nič razsvetljujočega in rodovitega za človeštvo, postanemo ugasnjena luč in sol, ki se je pokvarila. Če nismo luč sveta in sol zemlje, ne bo manjkalo le naše pričevanje, ampak bomo tudi sojeni poslednji dan: taka sol se vrže ven in jo ljudje pohodijo.
Jasno je, da ne govori o zunanji in formalni dopolnitvi, ampak o globokih notranjih spremembah, ki zahtevajo radikalno notranjo spreobrnitev: “Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.” Ta globoka notranja spreobrnitev je srce Jezusovega nauka, krščanstva in posledično tudi identitete kristjana: kdor sprejme in išče način, kako v svojem življenju uresničiti to spremembo, je resničen kristjan, kdor tega ne naredi, je “ponarejen” kristjan, čeprav njegovo ime najdemo v krstni knjigi. Ta del evangelija je zato še kako aktualen. Jezusova beseda je jasna: on ni prišel odpravit zapovedi, ampak jih dopolnit. Tudi danes se med nami kaže ta napetost, ki jo je občutil Jezus: na eni strani moralna strogost v imenu postave, na drugi strani pa moralna popustljivost v imenu ljubezni. V čem je nova pokorščina Božji volji? Takoj jo opazimo v nekaterih konkretnih v Jezusovih besedah, ki jih je izrekel. Dovolj je spomniti, da potreba po ljubezni, na kateri temelji ves Jezusov nauk – evangelij in njegovo življenje je razodevanje ljubezni Očeta – ne dopušča nobene popustljivosti pa tudi ne pretirane strogosti v imenu postave.
Običajno pisci to pripoved postavijo na začetek knjige zgodb in z njo dajo bralcu poduk: »Ne berite te knjige naenkrat! Ne požrite je na dušek, ampak jo počasi, kapljico za kapljico vsrkavajte vase! Veliko globlje boste doživeli sporočilo zgodb, če boste prebrali vsak dan eno…« Tako ali podobno nagovarjajo bralce. Zaupam njihovi modrosti.
Če bi to zgodbo napisal jaz, bi jo raje tako zasnoval, da bi golobica preživela. V pripovedi bi dal ptici leteti, vse dokler ne bi do konca izkazala plemenito usmiljenje gozdu, živalim, skratka vsej naravi. Še več! Dal bi, da bi se golobica spočila za nove napore. Ne bi ji bilo treba umreti. Tudi nam ni treba umreti, ko se žrtvujemo. Pomembno je, da delamo, da letimo in da nosimo, pa čeprav le nekaj kapljic vode, ki jih bomo odvrgli na ogenj, pogasili žejo in prinesli upanje tistim, ki so ga izgubili. Važno je, da smo lahko golobice, ko pa je na svetu toliko tako različnih požarov.
“Vedno sem imel rad ljudi. Vedno sem skušal ljudi spraviti. Vedno sem skušal biti orodje božje ozdravljajoče ljubezni,” je zapisal v tej knjigi in vsi, ki so ga osebno poznali, potrjujejo resničnost teh njegovih besed. Rodil se je 2. aprila 1928 v mestu Kolumbija v ameriški zvezni državi Južna Karolina v družini italijanskih priseljencev. Oče Giuseppe, ki je bil kamnosek, je umrl za rakom, ko je imel Joseph komaj šest let, in mama Maria se je po njegovi smrti zaposlila kot šivilja, da je preživljala njega in štiri leta mlajšo hčerko Elaine. Joseph je po končani gimnaziji hotel študirati medicino. “Postati zdravnik se mi je zdelo plemenito prizadevanje, ki me bo usposobilo za pomoč ljudem in mi hkrati dajalo sredstva za varno življenje.” Po prvem letniku medicine se je spoprijateljil z dvema mladima duhovnikoma in ob njiju je začutil, da bo ljudem še veliko lažje pomagal kot duhovnik. Po končanem študiju bogoslovja po raznih zavodih je bil leta 1952 v Kolumbiji posvečen v duhovnika. Štirinajst let je opravljal različne službe v domači škofiji. Leta 1966 ga je papež Pavel VI. imenoval za pomožnega škofa v Atlanti in z 38 leti je bil tedaj najmlajši katoliški škof v ZDA. Kmalu je bil izvoljen za generalnega tajnika ameriške škofovske konference. Leta 1972 ga je papež Pavel VI. imenoval za nadškofa v Cincinnatiju, kjer je ostal skoraj deset let, vmes je bil nekaj let predsednik ameriške škofovske konference. Zaradi svoje odločne in jasne obrambe temeljnih evangeljskih vrednot (spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, svetost zakonske zveze in družine, delo za mir in pravičnost) je užival velik ugled ne le med katoličani. Papež Janez Pavel II. mu je leta 1982 zaupal vodstvo velike nadškofije Chicago in pol leta kasneje ga je imenoval za člana kardinalskega zbora. “Zadnjih štirinajst let je bilo najplodovitejših in najbolj blagoslovljenih v mojem življenju.” Med “blagoslove” je kardinal Bernardin štel tudi dvoje hudih preizkušenj, ki sta ga zadeli proti koncu njegovega življenja.
Novembra leta 1993 ga je neki neznan fant (iz medijev je zvedel, da se piše Steven Cook) obtožil, da ga je, ko je bil nadškof v Cincinnatiju, spolno zlorabil. Zavedajoč se popolne nedolžnosti v tej zadevi, je takoj posredoval javnosti izjavo: “Ker nisem videl tožbe in ne vem podrobnosti obdolžitev, vem eno, in kategorično izjavljam: V svojem življenju nisem nikoli nikjer ob nobenem času in na nobenem kraju nikogar zlorabil.” Umetno sproženi vihar je divjal več kot tri mesece, dokler se kardinal ni srečal s svojim tožiteljem in sta oba doživela globoko olajšanje ob iskreni spravi. Izkazalo se je, da je fanta, ko se je šolal v kolegiju, res nadlegoval neki duhovnik; pravnik, ki je zadevo vzel v roke, pa mu je svetoval, naj obtoži kardinala Bernardina, ker bo tako prav gotovo dobil visoko odškodnino. Drugi “blagoslov” za kardinala Bernardina pa je bil rak na trebušni slinavki, ki so ga zdravniki odkrili junija leta 1995. Mesec kasneje je bil operiran in potem je “prestal” vso potrebno terapijo. Zdravniku, ki mu je predlagal, da lahko prihaja v bolnišnico neopažen skozi zadnja vrata, je odgovoril: “Najprej sem duhovnik, potem sem bolnik.” V času zdravljenja se je imel za “neuradnega kaplana” rakavih bolnikov. Dosledno je živel po svojem škofovskem geslu: “Kakor tisti, ki služijo.” Zdravljenje je bilo uspešno in kazalo je, da je rak premagan. Toda po petnajstih mesecih mirovanja se je vrnil in tokrat je napadel jetra. Operacija ni bila mogoča. V zadnjih dveh mesecih življenja je kardinal Joseph Bernardin čutil dolžnost povedati svoja razmišljanja in spoznanja v knjigi Dar miru. Ob koncu svojega življenja je bil miren. Mir je sprejemal kot dar Boga in s to knjigo deli mir z nami. To svojo “duhovno oporoko” je izpisal 1. novembra 1996, le trinajst dni pred svojo smrtjo. Njegova zadnja poteza je bila izpisati naslov knjige in se podpisati (prijateljem) na naslovno stran.
Edvard Kocbek je bil sin Prlekije, slovenske pokrajine, ki je rodila nad sto duhovnikov in razumnikov, med njimi psihologa dr. Antona Trstenjaka, politika dr. Antona Korošca, jezikoslovca Frana Miklošiča, pisatelja Ksaverja Meška, literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, pisatelja Stanka Cajnkarja. Njegov rojstni kraj je Sv. Jurij ob Ščavnici, današnji Videm, kjer je zagledal luč sveta 27. septembra 1904. 0 svojem življenju in delu je spregovoril v dolgem razmišljanju Kdo sem?, ki ga je bral 27. aprila 1967 v tržaškem Kulturnem domu, leta 1974 pa je izšlo v knjigi Svoboda in nujnost, s katero je celjska Mohorjeva počastila pisatelja ob njegovi sedemdesetletnici. Oče je bil organist, živeli so v tuji hiši, obdelovali so nekaj zemlje, vendar so tolkli revščino. Pa vendar je imel na otroštvo prav lepe spomine. Ko je začel hoditi v šolo, je postal ministrant, zvonar in deklamator, “očetu sem bil v pomoč pri cerkvenih opravilih, cerkev mi je bila domača kakor rojstna hiša ali hiša sosedov”.Ko je moral oče k vojakom in na fronto, je Edi odšel na mariborsko klasično gimnazijo, zatem je bil nekaj časa gimnazijec na Ptuju, zadnja dva gimnazijska razreda pa je končal spet v Mariboru.
Po maturi se je odločil za študij bogoslovja, pred koncem drugega letnika pa je iz protesta zoper krivico v hiši, ki ni bila poravnana, izstopil. Odšel je v Ljubljano študirat romanistiko, prevzel uredništvo lista Križ na gori, ki se je kasneje preimenoval v Križ, sodeloval je tudi pri reviji Dom in svet. Po diplomi leta 1930 je šele naslednje leto dobil službo in sicer v Bjelovaru na Hrvaškem, ker je bil v Sloveniji zaradi svojih naprednih idej nezaželen.
Lista Križ na gori in Križ sta bila glasili tedanje katoliške slovenske mladine, povečini vključene v križarsko gibanje. O svojem delovanju v tem času je Kocbek v pogovoru za Ognjišče ob svoji sedemdesetletnici povedal, da so si mladi kristjani, vključeni v to gibanje, prizadevali za to, da so “v enotni viziji spajali združenje vseh Slovencev, politično samostojnost, novo družbeno in medčloveško ureditev. Predvsem pa smo se z živo vero vračali k evangeliju in več krat prijeli za bič, s katerim je Jezus pregnal iz templja računarje in mešetarje. Bili smo uporniki, ki smo zavračali zgolj zunanjo prakso, mrtve oblike življenja, nemoč verovanja in sterilnost organizacij.” Iz Bjelovara je bil prestavljen v Varaždin, kjer je spoznal svojo ženo Zdravko, s katero se je leta 1936 poročil. Dve leti poprej je izdal svojo prvo pesniško zbirko Zemlja, s katero je dokazal svojo veliko pesniško moč ter nakazal novo smer tako imenovanega duhovnega oziroma magičnega realizma (France Pibernik). Tudi kasneje je bila poezija najmočnejši izraz njegovega literarnega ustvarjanja.
Kocbek je s svojimi spisi že pred drugo svetovno vojno spodbujal k dejavnemu sodelovanju pri reševanju slovenskega narodnega vprašanja. Kmalu po ustanovnem sestanku OF se je vključil v njeno delovanje in bil kot predstavnik krščanske skupine od avgusta 1941 do konca vojne član Izvršnega odbora OF. “Osvobodilni fronti se je pridružil v iskrenem prepričanju, da bodo v njenem programu kot stalnice ostale narodna osvoboditev in združitev, socialno pravična družbena ureditev, enakopravnost koalicijskih skupin in njih svetovnih nazorov. V resnici pa so se stvari razvijale precej drugače,” je zapisal Joža Mahnič, ki je ta dogajanja spremljal od blizu.Spomladi 1942 je Kocbek odšel v partizane. Iz partizanskih let so v knjižni obliki izšli njegovi trije dnevniki: Tovarišija (1949), Slovensko poslanstvo (1964) in Listina (1967).
Kocbek je vse življenje pisal dnevnik. Zadnji zapis (31. decembra 1978) se končuje z besedami: “Vse bolj sem sam…” Zadnje mesece je v odsotnosti preživel v domu za starejše na Bokalcah, kjer je 3. novembra 1981 umrl.
Prizadevanje, da bi dosegli svobodo, je čisto osebno in neprenosljivo. Ni dedno. So ljudje, ki bi nas radi prepričali, da je dovolj, da se zatečemo k guruju ter mu zaupamo, da bomo dosegli odrešenje, dovolj je, da se mu predamo, prepustimo, da smo mu pokorni. Guru vse ve, guru zna delati, guru je že prišel tja, kamor bi mi radi prišli. On nas bo povlekel za seboj, kakor lokomotiva vleče za seboj vagone, če mu bomo zvesti. Guru je najboljši plavalec. Ni se ti treba bati. Morda nas guru prepričuje: “Ne boj se!” A če ne znam plavati in me bodo vrgli v reko, bom utonil.
Življenje povezano z železnico
Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda.” Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.
Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). “Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje” (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.
Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel’čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj “pogovarjata” kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.
Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.