* 13. maj 1927, † 27. april 2020

(ob obletnici) Akademik, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, literarni zgodovinar, pisatelj dr. France Bernik se je rodil 13. maja 1927 v Zapužah pri Ljubljani (med Dravljami in Podutikom); mladost pa je preživel v Guncljah. Realno gimnazijo je končal v Ljubljani leta 1946, diplomiral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz trinajste (slavistične) študijske skupine leta 1951, bil do 1957 asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, tedaj izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve, Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (znanstveni sodelavec, višji znanstveni sodelavec in znanstveni svetnik). 1977 je postal nazivni izredni profesor, 1984 nazivni redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Največ se je ukvarjal s slovensko književnostjo (19. in 20. stoletja v evropskem prostoru). Med letoma 1992 in 2002 je bil predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2003 pa njen častni član. Leta 1997 ga je odlikoval tudi papež Janez Pavel II. z Redom sv. Gregorja Velikega z veliko srebrno medaljo in listino o imenovanju za viteza komendatorja – Eques commendator Ordinis sancti Gregorii Magni, – istega leta je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije. Prejel je naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti (1994), Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju literarnih znanosti (1999). Med odlikovanji so še: red dela z zlatim vencem (1987), Recherche de la Qualité Mednarodnega reda sv. Fortunata (1993), zlatna povelja humanizma – povelje decenije (Sarajevo, 1993), zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1997) in avstrijski častni križ za znanost in umetnost I. reda (2010). Lani sta mu Interdisciplinarni doktorski program Ameriške študije Filozofske fakultete v Ljubljani in Center za irske študije Inštituta za anglistiko in amerikanistiko na dunajski univerzi podelila priznanje za življenjsko delo na področju slovenske literarne zgodovine in kritike.

France Bernik je objavil več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig: Lirika Simona Jenka (Ljubljana, 1962), Fran Levec (Ljubljana, 1965), Cankarjeva zgodnja proza (Ljubljana, 1976), Simon Jenko (Ljubljana, 1979), Problemi slovenske književnosti (Ljubljana, 1980), Tipologija Cankarjeve proze (Ljubljana, 1983), Ivan Cankar – Monografska študija (Ljubljana, 1987), Slovenska vojna proza 1941-1980 s soavtorjem Marjanom Dolganom (Ljubljana, 1988), Slowenische Literatur im europäischen Kontext (München, 1993), Študije o slovenski poeziji (Ljubljana, 1993), Ivan Cankar – Ein slowenischer Schriftsteller des europäischen Symbolismus (München, 1997), Obzorja slovenske književnosti (Ljubljana, 1999), Spektrum ustvarjalnosti (Ljubljana, 2004), Simon Jenko – Monografija (Maribor, 2004), Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Od 1992 do 2002 (Maribor, 2005), Ivan Cankar – Monografija (Maribor, 2006).

Leta 1996 je bil tudi gost meseca v Ognjišču, in urednik Franc Bole, ki ga je obiskal na sedežu SAZU, ga je vprašal tudi o tistih časih (1957), ko so ga iz političnih razlogov izključili z univerze

• To je bilo dogajanje, ki je bilo zunaj mojih moči in reči moram, da za to ne krivim nikogar. Začel sem znova, verujoč v svoje sposobnosti in pa v veliko sožitje s svojo ženo, ki mi je v težkih letih stala ob strani in me podpirala. Ostal sem zvest stroki, za katero sem se odločil, in to se mi zdi največje zadovoljstvo. To je resnično tisto, kar mi pomaga živeti. To je, če se izrazim z besedami Viktorja Frankla, dunajskega logoterapevta, in našega akademika Antona Trstenjaka, “smisel življenja”. Smisel življenja ni le iskanje smisla, temveč tudi najdenje le-tega. Smisel je tisto, kar našemu življenju daje vrednost in samopotrditev.

še nekaj njegovih misli:

• Nisem konfliktna osebnost, temveč sem povezovalni človek in to uresničujem tudi na akademiji. Bil sem in sem predsednik vseh, ne glede na stroko in svetovnonazorsko usmeritev. Moja težnja je držati akademijo skupaj, da vsi sledimo enemu samemu cilju, ki smo mu zavezani: služiti slovenski znanosti in slovenski umetnosti.
• Imam krščansko vzgojo in rad prebiram verske časopise, kolikor le morem. To so moji duhovni temelji, ki so nas oblikovali in nas oblikujejo še danes.

več
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

pripravlja Marko Čuk

* 22. januar 1945, † 11. april 2020

(* ob obletnici) Alojz Uran se je rodil 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto. Ob srečanju s poznejšim beograjskim nadškofom Perkom  je spremenil odločitev. Po romanju na Brezje se je vpisal na teologijo ter bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1970 posvečen v duhovnika. Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.

Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu. V začetku devetdesetih je tudi sodeloval pri začetkih izgradnje vseslovenskega cerkvenega e-omrežja. ki so ga na kratko poimenovali VRNET; zaživelo je leta 1994 in se pozneje prelilo v rkc.si.

Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK. Prvega septembra istega leta je tudi podpisal enega zelo pomembnih dokumentov v času vodenja ljubljanske nadškofije: odlok o ustanovitvi Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Njegova zasluga je tudi, da je nadškofija sprejela odločitev o novogradnji prostorov za osnovno šolo in vrtec. Niso vsi delili njegove vizije, a pokazalo se je, da je poleg gimnazije širitev dejavnosti na osnovno šolo in vrtec pomembna za prizadevanje Cerkve pri vzgoji in izobraževanju otrok.

Kakor je sam povedal, ga je vodenje nadškofije zelo obremenjevalo – tako zelo, da je načelo njegovo zdravje. »Čutil sem veliko težo; kako je danes težko biti odgovoren za neko veliko skupnost, ko nazadnje, posebno kot nadškof, ostaneš čisto sam – samo z Bogom, saj se določenih stvari ne moreš z nikomer pogovoriti, ampak se moraš sam odločati. To so bili stresni momenti, ki so povzročali tudi zdravstvene težave s srcem.«
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po tem dogodku je preživel nekaj težkih let, za katera je sam dejal: »Verjetno, da je bila potrebna tudi v mojem osebnem izkustvu ta izkušnja neke negotovosti, neke bolečine, nekega notranjega stanja težkih trenutkov. In tako sem tudi jaz čutil, da je to Božja previdnost; in če to z vero vzameš, če zaupaš, Gospod že ve, kaj dela. Gotovo ima nek načrt, ki ga jaz ne razumem, ampak zaupam, da bo on to izpeljal v dobro. Vse je Bog vključil v svoj večji načrt in danes sem hvaležen tudi za tista leta, ki so bila mogoče najtežja v mojem življenju.« Tudi takrat je bilo treba izrekati: Da, Oče in ostajati zvest in se spomniti ležanja na tleh ob posvečenju, da te dogodki in dogajanje ne zlomijo.

Po vrnitvi v Slovenijo se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

Nadškof Alojz Uran je bil zvest prijatelj Radia Ognjišče, pogosto je romal z njimi, se udeleževal radijskih počitnic ter pripravljal kateheze.
Bil je tudi naš »radijski škof«. Spremljal nas je od začetka, posredoval Božji blagoslov ob mnogih pridobitvah, spremljal romarje in počitnikarje, pripravljal nagovore, prijazno mahal na našem skupnem dvorišču … Kadarkoli je nadškof Uran vstopil v našo radijsko klet je zasijalo sonce, prinesel je žarek veselja, dokaz, da je Bog Ljubezen in, da dela po ljudeh. Njegovo močno orodje je bil. (Jure Sešek)

S hvaležnostjo se ga spominjamo tudi pri Ognjišču. Zelo je bil povezan z romanjem bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje, ki ga vsako leto pripravlja Ognjišče. Lahko rečemo, da je tam delal vse: najprej je kot bogoslovec vozil in prenašal stole za romarje. Od leta 1980, ko je postal župnik v Šentvidu, pa je v župniji organiziral zbiranje stolov za romarje in prevoz na Brezje, od leta 1981 pa je na Brezjah vsako leto (do leta 1992, ko je bil imenovan za pomožnega škofa) vodil petje v pripravi na mašo in med njo. Takole se je sam spominjal tega sodelovanja z Ognjiščem na Brezjah:
Že v prvih letih sem bil v organizacijskem odboru romanja bolnikov in invalidov. Spominjam se, kako smo »nabirali« stole, skrbeli za organizacijo, parkirne prostore… Veliko stvari je bilo treba postoriti! Predvsem sem pa na tem romanju z velikim veseljem vodil petje. Saj sem vodil petje tudi na drugih srečanjih, a videti invalide in bolnike, kako so, kljub težavam bolezni, skušali sodelovati, je bilo nekaj posebnega. To mi je dajalo vedno novih moči. Tudi od tu poznam veliko ljudi, ki me po različnih krajih Slovenije ustavljajo in govorijo: »Joj, kako lepo je bilo takrat na Brezjah!« (Alojz Uran)
Pri odločitvi za duhovništvo so imele Brezje odločilno vlogo. Pri Mariji Pomagaj sem kot maturant prosil za razsvetljenje, da bi se prav odločil. V svoji notranjosti sem čutil glas: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kakor če boš postal duhovnik«. To je bilo potem odločilno za nadaljnje delo. Že doma sem se naučil biti pozoren do človeka in mu skušal pomagati. Tako sem se kot duhovnik začel kmalu srečevati z bolniki. Vse ljudi iz domače vasi – verne in neverne, borce ali kogarkoli sem povabil na novo mašo. Zato sem imel do vseh dostop in so se potem lahko, zlasti starejši, spravili pred smrtjo z Bogom in s Cerkvijo. Mislim, da sem se prav prek Ognjišča, prek Predala dobrote začel ·srečevati z bolniki v širšem krogu. Obiskovali smo bolnike, jim vozili pakete, prinašali Miklavža. To sem nadaljeval tudi kot župnik v Šentvidu. Ko sem prihajal na romanje na Brezje, so me nekateri že poznali, z drugimi pa sem se tam spoznal.
Zame je bilo vedno izredno lepo doživetje in spodbuda. Ko vidiš nekoga, ki je telesno močno prizadet, pa uzreš njegov pogled, kako nosi življenje v sebi, si misliš: »Jaz sem zdrav, pa včasih tečen in nemogoč!« Mislim, da so za zdrave ljudi bolniki velika ‘terapija’ proti slabi volji ali naveličanosti. Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku. Takrat je bila to zame rešitev. Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje. (Ognjišče 2/1993)

4. septembra 2005 je kot ljubljanski nadškof metropolit vodil somaševanje ob praznovanju 40-letnice Ognjišča v Postojni, na katerem se je pred Postojnsko jamo zbralo okrog 10.000 vernikov. Pri zahvalni maši je nadškof Uran poudaril, da se tudi Cerkev na Slovenskem zaveda pomembnosti poslanstva, ki ga opravlja Ognjišče, posebej je omenil skrb za male ljudi, za “naše preizkušane brate”, ki v reviji tudi dobijo besedo.Opozoril je na probleme našega časa, ki deloma izvirajo tudi iz enostranskega načina obveščanja …
“Prepričan sem, da človek ni bil nikoli tako globoko prestrašen kot je danes, pod vplivom enostranskega predstavljanja resnice. To ne pomeni, da ni res, kar nam je sporočeno, ampak to ni vsa resnica, ni celotna podoba življenja. V življenju je veliko več lepega in dobrega kot pa slabega.” Prav verski mediji imajo zato, po prepričanju nadškofa, izrednio pomembno nalogo pri oblikovanju celovitega pogleda na življenje. “V veliki zmedi pogledov in vrednot ima prav krščansko oznanilo zgodovinsko vlogo, saj besedo življenja in upanja nujno potrebujemo za preživetje,” je še povedal nadškof Uran ob 40-letnici Ognjišča.

Tudi ko je postal škof in kasneje nadškof, je rad sprejel povabilo in vodil somaševanje na romanju invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezjah. Prvič že v leta 1993 na “srebrnem” romanju, ob nadškofu metropolitu dr. Alojziju Šuštarju in še šestih naših škofih. – Romarsko mašo za invalide in bolnike pri Mariji Pomagaj je prvič vodil leta 1995, ko se je zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok in je Radio Ognjišče romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. – Med somašniki je bil tudi leta 1998 ob tridesetem romanju, ki ga je vodil nadškof dr. Franc Rode. – Leta 2005 pa je romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev vodil že kot nadškof. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. – Romanje je vodil tudi na jubilejnem romanju leta 2008, ko je bil na obisku v Slovenijji milostni kip Fatimske Gospe, maša pa je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko. – Leta 2010 je bil ob bolnikih, invalidih in ostarelih kot upokojeni ljubljanski nadškof  in romanje imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev.

Dvakrat je bil tudi gost meseca v našem Ognjišču, prvič februarja leta 1993, ko je postal ljubljanski pomožni škof, .. in nazadnje leta 2004, ko ga je papež imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita.

Služenje nadškofa Urana je bilo po besedah nadškofa Zoreta v duhu škofovskega gesla, ki si ga je izbral: »Da, Oče!« Živel je poslušnost Očetu, ki se jo je učil od Gospoda Jezusa Kristusa.

Gospod nadškof, hvala vam za vse!

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. “Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!”; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. “Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.”: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli

• Doma so nas vzgajali: tvoje življenje ima smisel samo, če boš na svetu naredil čim več dobrega.
  
• Spominjam se očeta, ki je pokleknil sredi hiše in molil …Vedno, ko mi je bilo v življenju težko, je vstala pred menoj ta podoba … In mislim, da je tu tudi odgovor, zakaj sem izbral za škofovsko geslo: “Da, Oče”.
  
• Doma sem bil vajen očetu reči: Da, ata.
  
• Mama me je spodbujala: »Mariji se priporoči, Marija je mama. Marija te pozna in te ima rada.« Pri njej sem opazil  to gotovost, da sem se tudi jaz navzel preproste  in zaupne molitve k Mariji.
  
• Kadar sem bil slabe volje ali kadar je bilo v življenju kaj težkega, sem vedno šel na obisk h kakšnemu bolniku … Obišči bolnika in on ti bo dal novo spodbudo za življenje.
  
• Že doma sem spoznal, kako nekaj lepega je, ko nekomu narediš dobro ali mu nakloniš lepo besedo, pa ti tega ne more vrniti. Dolgo časa nisem vedel, kje bo moje mesto, da bi to lahko uresničil, vendar vem, da Bog uslišuje tako iskanje in take prošnje. V gimnazijo sem hodil s kolesom. Do Bežigrada sem lahko zmolil en rožni venec. Vse to mi je pomagalo oblikovati neko željo, kje bi lahko storil čimveč dobrega.
  
• Zavestno sem se trudil spoštovati vsakega človeka, posebej tistega, ki je kakorkoli prizadet in potreben večje pozornosti. To je lahko tudi klošar ali pijanec. Včasih sem si v srečanju s temi ljudmi, ki so mi pripovedovali svojo zgodbo, dejal: Če bi jaz rasel v takih razmerah kot je on, Bog ve, kakšen bi bil!
  
• Ne gre drugače, kot da, ko gledaš nazaj, da živiš ta trenutek in se pripravljaš tudi naprej. Zdi se mi, da je Božja zvestoba v preteklosti, ki sem jo vedno čutil, tisto zagotovilo za sedanjost, da si radosten.
• Skozi vse različne preizkušnje to predstavlja tudi zagotovilo in upanje za prihodnost. Božja zvestoba v preteklosti je upanje za prihodnost.

pripravlja Marko Čuk

Ko se rojeva dan tvojega zemeljskega slovesa, se spominjam poti, ki sva jo preživela skupaj … saj veš, da že četrti dan razmišljam samo o tem, zdaj bom tudi nekaj zapisal … (morda mi bo lažje) … o tem, kar se nama je dogajalo … zgodilo … v teh skoraj štiridesetih letih na skupni poti s teboj oče Franc, oče urednik, Frenk … ali preprosto Bole, kot sem ti pravil … ti pa meni Mare.Tako sva se navadila in tako je ostalo vse do konca.

Začelo pa se je davnega leta 1978, za veliko noč … ko me je pot po “bogoslovski dolžnosti” pripeljala za tri dni v Koper … “zašel sem” tudi na uredništvo Ognjišča … in bil navdušen nad tem, kar si mi pokazal … kako nastaja ta časopis, to Ognjišče (ki ga dotlej, moram priznati, nisem prav navdušeno bral … le takrat, ko smo imeli doma ob nedeljah “obvezno branje” verskega tiska). Ko si mi pokazal vse tiste kupe gradiva (revij, časopisov …) in razne druge šare … sem si mislil: kako bi jaz užival v tem urejanju, iskanju, pospravljanju … prebiranju … kakšno navdušenje

In že čez nekaj let, prav neverjetno, sem spet stal pred tistim “kupom” … pa nisem prav nič načrtoval, tako so drugi določili … eno leto spoznavanja župnije je prineslo še bolj poglobljeno spoznavanje dela na uredništvu, tvoje pisanje, silno razgibani dnevi sredi meseca, razkopavanje in urejanje, poglabljanje … izmenjava redkih besed s Silvestrom Čukom … medklici (Čuketo to, Silvo ono …) vse je delovalo tako usklajeno, tu in tam kakšen vic, pa sta se spet zakopala v revije, knjige …tu in tam kakšen povišan ton … in je nastajalo in nastalo. “Porodniška” si ti pravil tem dnem … rojevanja Ognjišča.

Sprejel si me, dal si mi roko … ostal sem, vzel si me za svojega … ko me je marsikdo “dal na stran”, pustil, zapustil … Pa nisi mislil samo na to, da si dobil delavca, na statistiko mahnjenega tipa, ki mu je bilo pospravljanje in sortiranje zelo pri srcu … ne, nisi mislil samo na to, da bi zdaj končno lahko nekdo pospravil vse tiste kupe … ne, ne … začelo se je prijateljsko sodelovanje (Mare, menda se bomo ja tikali … in tako je bilo) … nisi veliko govoril o tem, kaj moram narediti … pustil si, da sem se lahko veliko družil s škofijskim tajnikom Lojzetom (pravil si mu Gigi ali Pulcino ali ...) bližje sva si bila po letih in lahko sva se veliko pogovarjala … tudi o tistem, o čemer si ti, oče urednik, lažje samo pisno odgovarjal …ali pa pismo spravil v predal … Dragi Bole, tako se mi je vsaj zdelo … toda hvaležen sem ti tudi za to “slučajnost”. Veliko pa smo se pogovarjali o tem, kaj bomo naredili … vedno si govoril v množini … “zdaj moramo to, zdaj ono” … pustil si, da sem se učil tako, da sem te spremljal … da sem gledal in se učil … včasih se je bilo treba tudi bolj potruditi in napeti možgančke (Mare, kaj pa ti misliš …kako bi naredili to?).

Počasi pa si mi zaupal tudi težje naloge, odgovornosti … zgodilo se je, da sem se zaradi bolezni oblikovalca v LJ moral na hitro priučiti za tehnično urejanje in pripravo Ognjišča za tisk … in tako so se začele najine poti v Ljubljano … vsak mesec za dva dni … da smo Ognjišče “spravili” v tiskarno … tudi v Kopru se je vedno dogajalo toliko novega … skupaj s Silvestrom sta ugotovila, da bi Mare lahko tudi kaj napisal … kakšno veselje, saj veš … postal sem “leteči reporter” po raznih cerkvenih dogodkih, posvečenjih … doma pa sem te še spremljal .,. tudi tako, da sem ponoči v prostoru zraven tvoje pisarne “delal s teboj” pozno v noč … ko si pripravljal odgovore … Zdaj se zavedam, da sem bil zraven, ko je nastajala beseda, ki je gradila prihodnost, mladim dajala luči, ki je ogrevala  s toploto, povezala z ljubeznijo … kar tekmovala sva, kdo bo dlje zdržal … koliko navdušenja sem doživljal ob tebi, s kakšno vztrajnostjo si delal dan in noč: ponoči si tiskal plakate za nove knjige, pisma poverjenikom, pesmarice za romarje na Brezjah, … podnevi si prvi hitel razkladati knjige, ki so prišle iz tiskarne, vozil si pakete na pošto, koliko potrpljenja si pokazal, ko si moral dobesedno klečati na pošti in lepiti številke na pakete … nisi se pritoževal … s kakšno dobro voljo si obiskoval invalide, koliko novega upanja si prinašal preizkušanim .. kako si znal videti ljudi, ki so potrebni pomoči … pomagal vsakemu, ki je prišel mimo, ki si ga srečal v težavi …

Pa me nisi hotel “privezati” nase … ne, razumel si tudi, da “človeku ni dobro samemu biti”, sprejel si tudi mojo Katarino, kasneje si z zanimanjem spremljal najino mlado družino … prihajal si k nam, spraševal, se hecal, povedal kakšno življenjsko, ki smo si jo zapomnili … vedno si se zanimal, kako kaj punce … še pred tednom si me vprašal, kako jim gre …

Znal si se tudi veseliti …. in kako veselo je bilo, ko je revija prav v letu mojega prihoda dosegala 100.000 naklade, čez pet let smo bili na vrhu (105.000), nekaj neverjetnega, si rekel …. založba je izdajala knjige  v deset, petnajst tisočih naklade … pa se nisi ustavljal, ne … že si gledal naprej … Iz Francije si pripeljal računalnik … kako smo ga ogledovali, to “čudo tehnike” … hodili okrog njega, ko si ga po vseh “carinskih mukah” pripeljel v Koper. Potem pa sva začela iskati … kako bi našla pri nas koga, ki bo nama lahko kaj pomagal … koliko poti, spraševanja, “namišljenih strokovnjakov” … pa nisi obupal … rojevalo se je namizno založništvo. Tvoja ideja je bila, da bi Ognjišče v celoti sestavili in pripravili za tisk doma … skupaj sva iskala slovenske pisave (“fonte”) … strokovnjake, tudi čez mejo … in je uspelo,  ni bilo več treba hoditi v Ljubljano … uredništvo se je v tistih letih še okrepilo … prišel je Božo Rustja … nove tehnične možnosti so se odpirale dan za dnem … in ti si vse to spremljal, ne le spremljal, popolnoma si mi zaupal, ko sem previdno “poprosil”, da nekaj res rabimo (Seveda, Mare, bomo nabavili,  samo, da bomo šli naprej, moramo naprej …!) … kako ponosno si pripovedoval “okrog”, kako delamo pri nas v Kopru to in ono … kaj vse in koliko novega smo “pogruntali” ….glede vsebine pa si še naprej vedno in povsod prisegal na tvoj “okus povprečnega Slovenca”

Začel si graditi nove prostore, naš “bilding”, kot si rad rekel, in v njem si načrtoval tudi prostore za radio … ja, tudi o radiu smo v začetku devetdesetih veliko govorili … morda sam nisem bil tako navdušen kot ti, sprva ti nisem prav verjel … morda sem bil preveč zagledan v tiskano besedo, morda sem se ustrašil hudega izziva … zdelo se mi je, da so tvoji “radijski pogovori” z Aljošo … samo ena od tvojih tehničnih muh … enodnevnic, pa si me vztrajno prepričeval in prepričal… Nisi pa se ustavil: že si razmišljal o televiziji … Takrat si mi na najinih številnih vožnjah “preroško” govoril o tem, kako veliki časi prihajajo, da nikakor ne smemo zamuditi priložnosti … koliko si mi znal povedal o odgovornosti: da moramo postati tudi mi soustvarjalci, da je vsak kamen v stavbi pomemben za njeno trdnost, ne le tisti, ki se vidi … (Mare, ni nujno, da si minister, župan, direktor …) … In od osamosvojitve naprej te je navdajalo silno upanje, da bo zdaj vse veliko lažje, da bo šlo bolj gladko … pa je ta nova doba prinesla tudi kakšno grenko razočaranje in ugotovitev: “Delo v ilegali je bilo bolj rodovitno …” A si vztrajal na poti v novo tisočletje … nekdaj so bili v tvojih mislih mladi bralci … na pragu tisočletja je Ognjišče vedno bolj družinski časopis … prihajali so mladi sodelavci … Miha Turk, pa Benjamin, Matej … in počasi si začel svoje obveznosti prelagati na ramena mlajših … ali smo pripravljeni, usposobljeni, dovolj odgovorni, iskrivi, imamo dovolj idej … sem se spraševal …

Vedno pa si govoril, da je pomembno verjeti v ideale in biti pripravljen se žrtvovati zanje … da je treba imeti oči odprte za znamenja časa … po naravi si bil vedno optimist, težave te zlepa niso spravile na tla … v tem ti nekako nisem mogel slediti. V zadnjem času sem ti večkrat potožil … kako bi bilo dobro, če bi se, kljub drugačnim časom, znali še vedno vsaj malo več žrtvovati, razdajati svoje moči in svoje znanje … tudi pri našem delu na uredništvu. Da bi znali biti blizu vsem, odprti za oddaljene, izgubljene, iskalce … da bi znali delati tudi brez priznanja, ne glede na to, kaj rečejo drugi, brez podpore … tudi ob nasprotovanju, oviram (ki jih v tvojem življenju ni manjkalo) … pa si mi rekel, da moram zaupati … da si tudi ti molil in prosil, zaupal in verjel v Božjo previdnost, da te je vedno spremljala Moč … da si dobil dobre sodelavce …

Ko danes gledam nazaj … poskušam pa tudi naprej in v vse smeri (tako kot si gledal ti) … in te imam živo pred očmi … razumem, da si bil silno močan zgled, pa tudi luč, trdna skala … da si imel srce, veliko srce za vse … in da si se vse življenje trudil, da dovršiš službo (poslanstvo), ki si ga prejel od Gospoda Jezusa in izpričeval blagovest o Božji milosti … trdno prepričan, da brez tega življenje res ne bi imelo nobene vrednosti …

Naj se sliši še tako zguljeno, toda res sem ti neskončno hvaležen za vse, kar sem se naučil ob tebi, pa tudi hvaležen Bogu, da mi je naklonil vsa ta leta … še vedno pa, dragi Bole,  ne morem dojeti, da se je najina skupna pot tako nenadoma končala, saj si se mi še pred dnevi tako iskreno zahvaljeval za “zgodnji obisk” … A Bog je usmiljen in on že ve …naj ti nakloni zasluženo plačilo, dragi Bole.

Zdaj se pa moram vrniti k vsakdanjemu delu, saj veš, marčevsko številko Ognjišča moramo “spraviti v tiskarno”, pa čeprav je danes dan tvojega pogreba … da se bom na koncu lahko spomnil na tisti tvoj znameniiti C’è l’abbiamo fatta anche questa volta (Tudi tokrat nam je uspelo) … s katerim si pred desetletji odločil, da je Ognjišče “zrelo” za tisk in greva lahko domov.  Pa saj je bilo pri našem delu velikokrat (vedno) tako, da se je vse prepletalo, da se je mudilo, in so se še in še … iskre kresale … kot na kakšni urgenci … kjer sva se tudi zadnjič … razšla (Dobro je, dobro … so bile tvoje zadnje besede tisto jutro)  … in zate je bilo prav dobro …

… ti pa si zdaj v Božjem miru …

… zato se te upam še nekaj prositi: bodi z nami, stoj nam ob strani, prosi pri dobrem Bogu za nas … za iskrivost, za pogumne odločitve, za odločnost … odgovornost … da plamen ne ugasne

Hvala ti, dragi Bole … ostajaš v spomnu srca, s hvaležnostjo

Mare

Ko je direktor Miha Turk v torek, 18. februarja 2020 zjutraj zbral uredništvo in upravo Ognjišča, novici nismo mogli verjeti … resničnost, da je v bolnišnici prestopil prag večnosti naš “oče urednik” nas je zelo prizadela. Pred dnevi so ga res sprejeli v bolnišnico zaradi poškodbe, a je že šlo na bolje, toda Gospodar življenja, ga je poklical k sebi … da tako dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti” … brez česar bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti …

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe in tam je leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče, ki je v nekaj letih postalo najbolj razširjen slovenski mesečnik. In prav v okviru urejanja te revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas in to službo opravljal tri leta. Po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji naše družbe je iskal poti, kako uresničiti zamisel “katoliškega”. Junija 1994 se je oglasil Radio Ognjišče iz koprskega studia, proti koncu novembra istega leta pa iz ljubljanskega studia. Njegovi blagoslovljeni valovi pokrivajo celo Slovenijo in so številnim poslušalcem nepogrešljiv družabnik. …

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997),  Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

Francovi spomini na mlada leta:

Moj rojstni kraj so Koritnice pri Knežaku. Tam sem hodil tudi v osnovno šolo, ki je bila v italijanščini. Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V družini nas je bilo pet otrok, eden je umrl še kot dojenček , tako, da smo ostali štirje, midva z bratom in dve sestri. Sestri sta bili starejši in sem ju moral pridno ubogati.

Brat, ki je od mene starejši, je bil v malem semenišču na Reki. Ta šola ni bila tako strogo namenjena duhovniškim poklicem, kot nekatera mala semenišča. Šel sem za njim, ko mi je bilo kakšnih dvanajst let. Pouk je bil v italijanščini . V šoli so bili v glavnem dečki z Reke, ki so italijanski jezik dobro obvladali. Po priključitvi leta 1947 so se mnogi Italijani izselili, med njimi tudi reški škof in mnogi fantje semeniščniki, ki so odšli v mesto Piso, znano po poševnem  stolpu. Nas pa so poslali v Pazin, kjer so po vojni ustanovili semenišče. Tako sem en tuj jezik – italijanski – zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav ta odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bral in se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.

Živ sem bil res, prav tako drži, da se nisem posvečal samo študiju. Tudi v Ljubljani sem ogromno bral, skripta in snov za izpite pa sem v nekaj dneh in nočeh dal skozi«. Sem pa redno obiskoval predavanja in tudi drugim pomagal pri študiju. Filozofija me je pritegnila. V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig; izdali smo npr. prevod francoske knjige Daniela Ropsa o maši z naslovom Missa est (K maši, bratje) in jo celo opremili s fotografijami, ki smo jih sami izdelali. Med bogoslovnim študijem mi je uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece »štopal« po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.

 Živel sem v težkih in prelomnih (odgovornih) časih. V mladosti druga svetovna vojna, ko smo na gimnaziji na Reki živeli v stalnem strahu pred bombardiranjem. Pomanjkanje hrane. Jezikovne težave, osnovno in nižjo gimnazijo v italijanščini, višjo gimnazijo v hrvaščini (semenišče v Pazinu). Bogoslovje v Ljubljani, ne da bi imeli en sam tuj časopis ali revijo, z veliko volje po znanju in načrtih za bodoče delo na župniji. Bil sem med prvimi študenti, ki smo dobili vizo za tujino. V dvojnih počitnicah sem v treh mesecih z avtoštopom prekrižaril Francijo, Belgijo, Švico. Odkrival sodobni francoski verski tisk. Prvo službeno mesto: župnik v Postojni in sedem let dela z mladino, kljub vsem oviram, zasliševanjem, zaporu. Zamisel o mladinskem časopisu, ki ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Tiskanje prvega letnika v lastni “režiji” na ciklostil (1965). Ob navdušenem sprejemu bralcev tedanjega Farnega Ognjišča, končno le sprejetega v tiskarni v Kopru in s premestitvijo na “obalo”, za župnika v Bertoke in potem za urednika v Koper, se začenja moja doba dela za tisk in medije (Ognjišče, knjige, Radio Ognjišče, TV3, avdio in videokasete…) (2002)

nekaj njegovih “zgodovinskih” misli

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča … to je naše delo in skromen uspeh minulega leta … Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino … pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila … Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE…staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost … Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih” vernikov. (1975 – ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)

»Kako nekaj izrednega je biti Jezusov prijatelj (Ne bom vas več imenoval služabnike ampak prijatelje) tudi če bi bil to samo en dan, samo na novi maši. Če pa to pomnožimo z dnevi, ki so v šestdesetih letih in z mašami, ki jih v tem času opravi duhovnik, lahko samo strmimo nad Jezusovo dobroto, nad čudežem Jezusove dobrote. (…) Še marsikaj je skrito in vseh milosti ne vidimo. Sam se vse življenje čudim, da mi je Bog dal toliko svojih darov in prijateljev, ki so mi stali ob strani. Njemu in vsem vam prisrčna hvala! Vem, da nisem na vse te načrte odgovoril, kot bi moral, zato se priporočam v vašo molitev, da bi Bog ob svoji sodbi ne bil preveč strog z menoj.«

nekaj misli o očetu uredniku Francu Boletu

Škof Jurij Bizjak je ob biserni maši Franca Boleta (8. julija 2018) njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Najprej kot župnijski upravitelj v Postojni, potem v Bertokih in v Sv. Antonu in v stolni župniji v Kopru, kjer je še zdaj pomočnik. Na poseben način pa je naš zlatomašnik služil Cerkvi na Slovenskem kot ustanovitelj revije in radia Ognjišče, kot izdajatelj na stotine knjig, kaset, videokaset, zgoščenk in drugih publikacij.

»Vse moči in svoje znanje je posvetil širjenju duha modrosti in razumnosti med ljudmi: S svojim mnogovrstnim oznanjevanjem z govorjeno in pisano besedo se je velikokrat noč in dan trudil, … da bi dosegel tudi vse obrobne in oddaljene, vse izgubljene in iskalce.« Bil je tudi poln Duha svéta in moči, saj je od začetka svojega delovanja videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti videli niti opazili. Oral je ledino tudi na področju karitativne dejavnosti in dobrodelnosti … in “koliko reči je danes samoumevnih po zaslugi očeta Franca, ki je v svojem času videl pravo smer in z močno roko utiral pot delom krščanske dobrodelnosti in krščanskega usmiljenja”… . … Gospod pa ga je (kot apostola Pavla) učil strahu Gospodovega: »Koliko različnih preizkušenj in pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil naš slavljenec, vedo vsi njegovi bližnji sodelavci, za mnoge pa seveda ve samo on. (…) Z Duhom spoznanja (preseganja zakonitosti tega sveta in stegovanja po zakonitostih nebeškega kraljestva) pa se je slavljenec Bole vse življenje trudil, da dovrši sluižbo, ki jo je prejel od Gospod Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti” … brez tega bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti …

• več o njegovem življenju in delu
• prejem Meškovega priznanja
• državno odlikovanje ustanovitelju Ognjišča
• Franc Bole, urednik revije Ognjišče

pripravil Marko Čuk

* 25. oktober 1925, † 4. februar 2005
(*ob obletnici*) Janez Bitenc se je rodil v glasbeni družini (oče je igral violino, mama klavir), in že v prvih letih svojega življanja je na domačih “glasbenih popoldnevih” srkal glasbene melodije. Ko ga je oče vpisal v glasbeno šolo, je glasba postala stalna spremljevalka njegovega življenja. Pel je v otroškem zboru in se nalezel lepote otroškega petja in skladbic, ki so jih prepoevali. Tako so se mu vtisnile v spomin, da je kasneje začel pisati pesmi za otroke. Poleg tega pa je bil Janez Bitenc mojster pripovedovanja. Tudi to lastnost je prinesel iz mladosti: doma je poslušal staro mamo, ki mu je pripovedovala zgodbe in kupovala knjigice … Kasneje je študiral glasbeno zgodovino, profesor Marolt mu je napovedal, da bo pisal pesmi za “mamenke”, (otroke, ki se držijo mame za krilo) … zaposlil se je na radiu (uredništvo narodne glasbe) … toda ob tem delu je honorarno učil otroke prvih glasbenih korakov … ustanovil radijski otroški zbor, postal urednik mladinskih radijskih glasbenih oddaj, vodil glasbeni vrtec … To ga je tako veselilo, da je začel skladati pesmi za otroke … otroci so ga spodbujali, da je pisal pesmi o živalih, uvajal jih je v petje tako, da jim je pesmico predstavil s kratko pravljico in jim tako približal vsebino pesmi. … Veliko pesmi in  pravljic je napisal (za celo polico knjig in kaset) … v pogovoru za Ognjišče je dejal da je pesmi okoli tristo, glasbenih pravljic pa blizu 60. Obiskoval je šole, najbrž jih zlepa nihče ni obiskal toliko … in na srečanjih z otroki je pripovedoval zgodbice, prepevali so njegove pesmice, še in še so ga vabili ….

Napisal je tudi veliko božičnih pesmi za otroke, za našo založbo Ognjišče je uglasbil deset pesmic na besedilo Berte Golob. Izšle so v zbirki pobarvank, ki jih je likovno opremila Silva Karim (Pastirica Urška, Sveti Miklavž, Sveti Martin, Anton Martin Slomšek, Škof Baraga, Sveti Frančišek, Marija Pomagaj na Brezjah, Mati Terezija, Sveti Jurij, Oče Damijan) … izšle so v številnih ponatisih in prenovljenih izdajah.

S hvaležnostjo se ga spominjamo.

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12
S. Čuk, Janez Bitenc (1925-2005), Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2025), 42-43.
in na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

(*ob obletnici) Doma iz Bučečovcev v ljutomerski okolici, … po osnovni šoli v Križevcih in v Radgoni je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru, tam tudi končal bogoslovje in bil leta 1901 posvečen v duhovnika. Po novi maši je na Dunaju študiral biblične vede in dosegel akademski naslov doktor. Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do upokojitve (1951), Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani. Zelo pomembno je bilo njegovo prizadevanje za obstoj slovenske univerze, ki je imela ob ustanovitvi (23. julija 1919) pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Med obema vojnama je univerzi v Ljubljani grozila okrnitev ali celo ukinitev, (dovolj naj bi bila univerza v Beogradu), boriti se je bilo treba za vsako delovno mesto … (več o slovenski univerzi in Slavičevi vlogi v prilogi Ognjišča 12/2019)

Več kot dvajset let je ob drugem delu posvetil prevajanju Svetega pisma …  Njegov prevod (male preroke je prevedel njegov naslednik na TF dr- Jakob Aleksič) so uporabili pri “mariborski izdaji” celotnega Svetega pisma (prva knjiga “je izšla šele leto po njegovi smrti –  1959, zadnja – četrta pa leta 1961) … potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).

Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je skupaj z cerkvenim zgodovinarjem dr. Francem Kovačičem z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Pri dobri pripravi memoranduma pa so bili njegovi najboljši informatorji o Prekmurju duhovniki Jožef Klekl, Štefan Kuhar, Ivan Baša in Ivan Jerič … Naša delegacija je imela že od srede februarja 1919 gradivo za obravnavo Prekmurja pripravljeno. Zahtevala je Prekmurje s porabskimi Slovenci do Monoštra. Utemeljitev te zahteve je napisal Slavič, ki se je skliceval na obstoječe jezikovno stanje. …

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina – ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

pripravlja Marko Čuk

* 8. maj 1895, El Paso, Illinois; † 9. december 1979, New York, ameriški nadškof, TV pridigar 

(ob obletnici) Fulton Sheen je okoli leta 1950 v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu in televiziji. Rad je govoril, da je “radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš – televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas”. V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: “Bog te ljubi!” Če bi sveti Pavel, veliki “apostol narodov”, živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. “Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu.”

21. decembra 2019 je bila predvidena slovesnost njegove beatifikacije, ki pa je bila odpovedana, ker so nekateri ameriški škofje zahtevali, naj se beatifikacijski postopek še enkrat temeljito preveri. Vzrok za to odločitev bi lahko bila tožba iz leta 2007, v kateri Sheenu očitajo, da je na položaju newyorškega škofa prikril primer spolne zlorabe. Julija 2019 je papež Frančišek priznal čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo priljubljenega škofa.

več:
ČUK, Silvester. Fulton J. Sheen. Prvi televizijski pridigar. (Pričevanje). Ognjišče, 2002, leto 28, št. 11, str. 82-83

pripravlja Marko Čuk

* 14. november 1920, Grmada nad Trebnjem, † 29. junij 2007, Ljubljana

(* ob obletnici) Rojen je bil v zaselku Grmada (takrat v župniji Dobrnič) in krščen pri istem krstnem kamnu kot častitljivi božji služabnik misijonski škof Friderik Baraga. Po končani ljudski šoli v Trebnjem je osem let obiskoval gimnazijo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Po odlično opravljeni maturi se je jeseni leta 1940 vpisal v ljubljansko bogoslovje, že naslednje leto pa ga je škof Rožman poslal na papeško univerzo Gregoriano v Rim. 27. oktobra 1946 je bil posvečen v duhovnika in na praznik Vseh svetih, 1. novembra, je pel novo mašo v Rimu, ker domov ni smel. Tam je leta 1949 končal študij z doktoratom iz teologije. Med študijem je resno zbolel na pljučih in odšel se je zdravit v Švico, kjer je opravljal odgovorne službe: najprej je bil kaplan v St. Moritzu, potem profesor filozofije na liceju v Schwyzu, obenem je študiral, veliko pisal in predaval po Švici in po Evropi. Zatem je bil profesor moralne teologije v bogoslovnem semenišču v Churu, rektor novoustanovljene Visoke bogoslovne šole v tem mestu, (…) Leta 1971 je postal tajnik tisto leto ustanovljenega Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE), ki združuje vse katoliške dežele Evrope. V začetku leta 1977 se je vrnil v Slovenijo. Po treh letih spoznavanja razmer v domovini, povsem drugačnih od tistih v Švici, je bil 23. februarja 1980 imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila pa je v ljubljanski stolnici prejel škofovsko posvečenje. Kot škof je ohranil svoje novomašno geslo “Božjo voljo spolnjevati”. Po svojih najboljših močeh in talentih jo je skušal uresničevati v sedemnajstih letih svoje škofovske službe, pa tudi v desetih letih “pokoja”, ko je vedno močneje pritiskalo nanj breme bolezni in starosti. (…) Njegova rodovitna življenjska pot se je iztekla v 87. letu.

Leta 2016 smo pri založbi Ognjišče izdali tudi knjigo Naš nadškof Šuštar, ki jo je pripravil in uredil njegov nekdanji tajnik, zdaj pa ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik (razprodano)

več o nadškofu Alojziju Šuštarju na naši spletni strani

pripravlja Marko Čuk

* 12. november 1898, Novo mesto, † 8. november 1999, Maribor

(* ob obletnici) Leon Štukelj se je rodil  v Kandiji pri Novem mestu kot tretji otrok v družini Štukelj. V Novem mestu je hodil v deško šolo in gimnazijo, kjer se je v novi telovadnici (ki je bila zanj “najlepši prostor”) srečal s telovadci novomeškega Sokola. V Zagrebu je študiral pravo, študij je po vojni nadaljeval v Ljubljani. Po očetovi smrti leta 1921 je bil njegov edini cilj končati študij in nastopiti plačano prakso na sodišču ter s tem zagotoviti sebi in mami sredstva za življenje. Družino si je ustvaril leta 1937: poročil se je Lidijo Plemelj in rodila se jima je hčerka Lidija (Lidka). Vsa leta druge svetovne vojne so se stiskali v maminem stanovanju v Novem mestu in se preživljali samo z njegovo plačo. Pri novih oblastnikih je bil slabo zapisan in po vojni je bil odpuščen. Pokojnino (1965) si je prislužil z raznimi službami, nazadnje je bil komercialist pri gostinski zbornici. V javnosti je bil pozabljen, šele po rojstvu slovenske države je bil deležen časti kot športni velikan in plemenit človek. Leon Štukelj je bil zrazit optimist, če ne bi bil, bi že zaradi tega ne živel toliko časa”. Stoletnico rojstva je praznoval z nami, njegovo srce je zastalo 9. novembra 1999, tri dni pred 101. rojstnim dnem.

»Svojo dolgo, a nepozabno pot vrhunskega tekmovalca v gimnastiki sem končal z Berlinom (1936). Za menoj je bila kar štirinajst let dolga doba nenehnih velikih tekmovanj, v katerih sem seveda doživel in preživel vse, kar športnik sploh lahko doživi. Pri tem je seveda treba imeti pred očmi razmere tistega časa in tistih let, ko vendarle ni šlo za tekme denarja, politike in medijev, ampak za čisto tekmovalnega duha, za željo uspehih, samopremagovanju in seveda zmagah. (…) Pri tisti moji telovadbi je šlo za poudarjeno ljubiteljsko ozadje, za leta velikega prijateljstva in preprostega medsebojnega občudovanja, za tovarištvo, ki ni imelo meja in ki ga danes velikokrat tako pogrešamo.« Tako je ob koncu svoje tekmovalne poti povedal Leon Štukelj, naš najuspešnejši olimpijec. Nastopal je na treh olimpijskih igrah (Pariz 1924, Amsterdam 1928, Berlin 1936) ter osvojil 3 zlate, 1 srebrno in 2 bronasti medalji. Zgodbo svojega življenja je razkril v knjigi Prvih 100 let, ki je izšla ob stoletnici njegovega rojstva.

njegova misel

Katoliška vera je izjemno močno zasidrana v slovenskem človeku. Vodila ga je skozi zgodovino in Slovenija ni v tem pogledu nič posebnega. Na naši celini je z nekaj izjemami doma krščanstvo, v tem delu Evrope pa katoliško izročilo. Ko razmišljam o veri, ugotavljam, da gre za verske predpise, ki so visoko moralni, ki pa jih je seveda treba razumeti in se jim prilagajati, jih upoštevati in jih izvajati. Ljudje, ki so nastrojeni proti verskim prepričanjem, se radi zatekajo k zgodovini in nam iz nje posredujejo informacije o stranpoteh nekaterih ljudi iz verskega življenja. Toda jaz vse te reči jemljem normalno in jih tudi razumem na preprost način. Cerkev je končno ustanova ljudi, vodijo jo ljudje, ljudje pa so bili v zgodovini in so še danes taki in drugačni. Človek želi odgovor na osnovno vprašanje: od kod prihajamo in kam gremo. Na ta vprašanja odgovarjajo vsa verstva, zato ima vsak tudi pravico, da se opredeli za katerokoli vero. To pravico morata vsaka družba in država spoštovati, vsako smešenje ali pa zmanjševanje pomena človekove vere je nedostojno. Država mora spoštovati to človekovo opredelitev in jo zaščititi z zakoni.«

 več:
S. Čuk, Leon Štukelj (1898-1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2019), 44-45
in na naši spletni strani: 

pripravlja Marko Čuk

* 20. december 1932, Spodnje Brezovo (Višnja Gora), † 9. november 2020

(ob obletnici) Angelca Škufca je od leta 1992 ogrevala naše Ognjišče s svojimi zgodbami. »Imam kar precej znancev, ki mi povedo, da ob prejemu Ognjišča najprej pogledajo, če je v njem kaj mojega, kar z veseljem preberejo. Nekateri me tudi okregajo, da so moje zgodbe prekratke.« Kdor jih bere, sam pri sebi reče: “Ja, res je, tako je naše življenje!” Njene pripovedi so pričevanja evangeljske zvestobe v malem. »Vsaka zgodba ima resnično jedro, marsikaj pa spremenim. V vsako zgodbo pa položim nauk, čeprav nevsiljivo, a kdor želi, ga lahko najde.« V Ognjišču je bilo objavljenih okoli sto petdeset njenih zgodb, z njimi je napolnila dve knjigi: Šopek cvetja in trnja (1997) v založbi Cistercijanske opatije Stična in Božji mlini (2002) v naši založbi.
Rodila se je v družini s štirinajstimi otroki (sedem let starejši brat Stanislav je bil duhovnik). Ko je imela tri leta, sta jo vzela k sebi teta in stric, ki sta bila brez otrok. Zanju je skrbela do njune smrti v hiši, ob kateri je bil mlin. Zaradi vojne je imela samo štiri razrede osnovne šole, rada je brala in se ob tem ‘šolala’ za ljudsko pisateljico. Veliko je trpela zaradi šibkega zdravja. Kadar ji je bilo hudo, se je zatekla v Stično k patru Simonu Ašiču, ki je bil njen duhovni voditelj. Govoril ji je: »Angelca, do prihodnjega ovinka! Zdaj si tam, kjer te Bog potrebuje, kjer te hoče imeti. On bo pokazal, kako naprej.« Večer življenja je preživela v domu za starostnike, od koder se je preselila v nebeški dom večne mladosti. Angelca, hvala ti! (sč)

njena zadnja zgodba je bila objavljena v novembrskem Ognjišču 2020

“Bomo šli kmalu v nebesa?”

»Ljubi Bog, ne morem razumeti, zakaj sta moja sinova tako različna, saj sem oba enako vzgajala?« je Hrastarjeva mati pogosto v molitvi spraševala Boga. Dominik, starejši, ki je bil že v službi kot poklicni šofer, je živel tako, kot ga je učila mati, in po tem, kar si je spoznaval pri veroučnih srečanjih in v družbi ministrantov. Če mu je bilo le mogoče, nikoli ni opustil nedeljske maše. Če je bil v nedeljo v službi in ni mogel k maši, je šel k maši med tednom ali pa naslednjo nedeljo k dvema mašama. Filipa, mlajšega, pa je s težavo in z obljubami komaj pripravila do birme, potem pa je bil gluh za vse njene prošnje, da bi še kdaj šel v cerkev. »Nebeški Oče, za oba te prosim: Dominiku pomagaj, da vztraja na svoji poti, Filipu pa daj spoznanje, da se obrne od svoje zgrešene poti.«
Nedeljsko dopoldne je mati kuhala kosilo. Dominik, ki se je vrnil že od druge maše, ki se je je udeležil, ker je vedel, da bo naslednjo nedeljo v službi, je posedel pri njej v kuhinji. Filip je malo prej zlezel iz postelje in sedel na kavč pred televizijo v dnevni sobi. Vendar je ni prižgal, ampak je vlekel na ušesa pogovor med materjo in bratom v kuhinji.
»Dominik, bojim se zate, da bi svetega obhajila ne prejemal nevredno. Že ko si šel v šoferski poklic, mi ni bilo všeč, ker so šoferji na slabem glasu. Šoferji se ustavljate v gostilnah in morda se neprimerno obnašate do deklet, ki so tam v službi. Res me skrbi,« je rekla mati.
Filip se je privoščljivo nasmehnil: “Zdaj je tudi naš svetniček (tako je rekel bratu) dobil svojo lekcijo. Me prav zanima, kako se bo zagovarjal.”
»Mama, lepo te prosim, da si zaradi teh reči ne delaš skrbi. Res sem šel med šoferje, ki so – tudi po krivici – na slabem glasu. Veliko let sem bil ministrant in pri mladinskem verouku vse do službe. Prav zaradi šoferskega poklica jemljem življenje bolj resno. Koliko nesreč vidim in to mi da misliti. Mama, ali misliš, da bi mogel z grehom v duši sesti za volan?« Mama ni odgovorila, Dominik pa je nadaljeval: »Za nas šoferje velja nenapisano pravilo, da smo z eno nogo v zaporu, z drugo pa v grobu. Če nesrečo povzročiš, tudi brez krivde, se lahko znajdeš v zaporu, če pa si žrtev nesreče – se ve, kaj se zgodi. Zato se dobro zavedam, kaj me čaka dan za dnem,« je zamišljeno odgovoril Dominik in oba sta utihnila.
Mati je pripravila kosilo in za nedeljsko mizo se je zbrala vsa družina. Dominik je, kot vedno, kadar so bili skupaj, zmolil molitev pred jedjo.
Že med molitvijo se je Filip porogljivo nasmehnil in takoj po molitvi dejal: »No, svetniček, bomo šli kmalu v nebesa?«
Dominik sprva ni razumel Filipovega zbadljivega vprašanja, nato pa je pomislil, da je Filip najbrž slišal njegov pogovor z mamo, in je bolj sebi kot Filipu odgovoril: »Lahko prav kmalu, saj nam preti toliko nevarnosti.«
Med kosilom je v družini vladala mučna tišina in zadrega. Po kosilu je Dominik šel počivat, ker ga je čakala nočna vožnja. Sestra je pomila posodo in pospravila kuhinjo, Filip pa je, kot navadno, odšel, ne da bi povedal, kam gre.

***
Nekaj tednov pozneje je v zgodnjem jutru pri Hrastarjevih zabrnel zvonec. Filipu, ki se je na klic prvi oglasil, je policist povedal žalostno vest: »Dominik Hrastar je bil udeležen v prometni nesreči.«
»Ali je hudo?« je prestrašeno vprašal Filip.
»Žal najhuje,« je sočutno potrdil policist.

***
Nekaj dni zatem se je v cerkvi in na pokopališču zgrnila velika množica, da se poslovi od priljubljenega mladega moža, s katerim so se srečevali ob nedeljah. Stari župnik je s solznimi očmi in tresočim glasom končal svoj poslovilni govor: »Dragi Dominik, predober si bil za ta svet, zato te je Bog vzel k sebi. Kdo te bo nadomestil v cerkvi, v tvojem mladostnem navdušenju in tvoji zvestobi?«
»Dominik, dragi brat, odpusti mi, ker te nisem imel dovolj rad. Tvoj prostor ne bo ostal v cerkvi prazen,« je v svojem srcu sklenil Filip, ko je položil beli cvet na njegovo krsto.

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 48-49

pripravlja Marko Čuk