2. junij

LETA 1835 ROJEN SV. PIJ X.

02 06 1835 papez PijXPAPEŽ, KI MU JE VOJNA STRLA SRCE († 1914)

Sv. Pij X. – Giuseppe (Jožef) Sarto, ki je vodil Cerkev v letih 1903-1914, je šel v zgodovino kot "evharistični papež" zaradi svojih dveh pomembnih odlokov: o pogostnem prejemanju obhajila in o zgodnjem prvem obhajilu otrok. Rodil se je v majhni vasi Riese v pokrajini Veneto na S Italije, v revni družini poštnega sla Giombata Sarta, ki se mu je rodilo še osem otrok. Bistrega Bepija je kaplan sam učil, da bi lahko nekoč šel v šole, čutil je, da ima duhovniški poklic. Mama Marjeta ga je pogosto jemala s seboj v bližnje Marijino svetišče Cendrole. Domači župnik ga je naučil nekaj latinščine in Bepi je uspešno opravil izpite za gimnazijo v Castelfrancu. Po maturi je šel v semenišče v Padovo in 18. septembra 1858 je prejel mašniško posvečenje in v domači župniji pel novo mašo. Najprej je bil kaplan v kraju Tombolo sredi padovska ravnine. V župniji, ki ni bilka na dobrem glasu, se je vrgel na delo in ko je po devetih letih odhajal, so si ljudje zapomnili tri stvari: vse, kar je imel, je delil z revnimi, veliko je bral in študiral in njegove dobre pridige, ki jih je skrbno pripravljal in najprej prebral svojemu župniku. Ko mu je bilo dvaintrideset let, mu je bila zaupana župnija Salzano pri Mestrah. Kot župnik se je zelo izkazal med kolero, ki je tod razsajala leta 1873. Obiskoval je bolnike, jim stregel, podeljeval zakramente. Zelo važno mesto je imel verski pouk, sam je sestavil katekizem, da bi ljudem na jasen način približal glavne verske resnice ... Škof je tako odličnega duhovnika hotel imeti pri sebi in ga je poklical za kanonika v Treviso. Tam je bil spiritual, skrbel je za duhovno oblikovanje bogoslovcev. Kot škofijski kancler je bil v službi treh škofov. Leta 1884 ga je papež Leon XIII imenoval za škofa v Mantovi, izgovarjal se je, da ni sposoben, toda nič ni pomagalo. Svojim duhovnikom je toplo priporočal verski pouk za otroke in odrasle, ki ga je poučeval tudi sam. Njegova prva skrb je bilo bogoslovno semenišče. Po desetih letih je prišla novica, da je imenovan za beneškega patriarha in hkrati povišan v kardinala.. V Benetkah si je prizadeval za lepo bogoslužje in cerkveno glasbo, ki spodbuja k pobožnosti. Zelo je spodbujal evharistično življenje, leta 1997 je pripravil v Benetkah velik evharistični kongres. Bil pa je ljudski patriarh, na svojih sprehodih po mestu je rad služil preprostim in se z njimi pogovarjal. Ko je 20. julija 1903 umrl Leon XIII., ki je vodil Cerkev 25 let, je Sarto odhajal v Rim na volitve in dajal: »Vrnil se bom, živ sli mrtev." Ko se je v konklavu glasovanje obrnilo tako, da je začel dobivati lepo število glasov, je kardinale rotil: Sem nezmožen in nevreden, pozabite me. Pri sedmem glasovanju je bilo vseeno izvoljen. Izbral si je ime Pij X in prizadeval si je za notranjo prenovo življenja v Cerkvi. Zaradi njegove zavzetosti so mu dali vzdevek živi ogenj. Posodobil je rimsko kurijo, veliko je storil zas prenovo bogoslužja in cerkvenega petja, odločil, da se svetna oblast ne sme vmešavati v papeške volitve in izdal omenjena dekreta, po katerih se je imenoval evharistični papež. Dotlej so smeli otroci k prvemu svetemu obhajilu šele pri dvanajstih, trinajstih, zdaj pa je odločil, da se to lahko zgodi že pri sedmih letih, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega. Silno ga je prizadel začetek prve svetovne vojne julija 1914. Vojna mu je dobesedno strla srce. Papež Pij XII. ga je 1951 razglasil za blaženega, tri leta kasneje pa je bil prištet med svetnike.

več:
S. Čuk, Sv. Pij X. - evharistični poapež. Ob 150-letnici rojstva: Priloga, v: Ognjišče 9 (1985), 29-36.

nekaj njegovih misli:

  • Vse prenoviti v Kristusu. (papeško geslo)
  • Kristus je s posebno ljubeznijo ljubil otroke.
  • Cerkev mora svoj nauk prilagoditi zahtevam časa in je treba prestrogo evangeljsko moralo omiliti.
  • Trpim za tiste, ki umirajo na bojiščih ... Rad bi žrtvoval svoje življenje, da bi preprečil bolečine tolikim ljudem.

 

LETA 1840 ROJEN THOMAS HARDY

11 01 1928 Thomas HardyANGLEŠKI PISATELJ IN PESNIK († 1928)

Pravo ime angleškega pisatelja in pesnika Thomasa Hardyja je bilo Max Gate. Zaradi težkih življenjskih razmer je bil deležen skromnega šolanja, zato se je veliko sam izobraževal. V mladih letih je pomagal pri restavriranju cerkva. Ko se je začel ukvarjati s poezijo, je opustil misel na duhovniški poklic. Med njegovimi številnimi deli, ki jih preveva čedalje globlji pesimizem, je najbolj znan roman Čista ženska. Njegova junakinja je nemočna žrtev brezčutnih sil.

 

LETA 1846 ROJEN ANTON KRŽIČ

02 06 1846 Anton KrzicDUHOVNIK, KATEHET, PISATELJ, UREDNIK († 1920)

Rojen v Rakitni je gimnazijo in teologijo študiral v Ljubljani, bil leta 1871 posvečen v duhovnika, kaplab v Preddvoru, katehet na uršulinskih šolah in od 1891-1913 profesor verouka na učiteljišču v Ljubljani. Bil je zelo aktiven tudi na drugih področjih, na socialnem in karitativnem (Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov .,..) kasneje častni kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja. Kot mladinski in ljudski pisatelj je ustanovil list za otroke Angelček (od leta 1885 je izhajal kot priloga mladinskem listu Vrtcu, ki ga je od leta 1894 tudi sam urejal). Zelo se je zanimal za razvoj novejše pedagogike in metodike ter skušal pridobitve uporabljati za verouk, vodil je tudi Društvo slov. katehetov (ustanovljeno 1907), sestavljal je SP zgodbe za otroke in svetopisemska kateheza, napisal je tudi kratko katehetiko ...

več:
S. Čuk, Anton Kržič (1846-1920): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2016), 52-53.

 

LETA 1891 ROJENA ILKA VAŠTE

02 06 1891-Ilka-Vaste(ROJENA BURGER) PISATELJICA ROMANA O PREŠERNU († 1967)

Novomeščanka Ilka Vašte, ki je kot učiteljica službovala v več slovenskih krajih, se je v svojem pisateljevanju posvetila predvsem povesti in romanu v Jurčičevem slogu. Njeno najboljše delo je Roman o Prešernu (1937 in več izdaj). Manj znan je roman Izobčenec (o Janezu Trdini). Napisala je tudi zbirko pravljic za mladino.

 

LETA 1924 ROJEN VLADMIR KOS

02 06 1924-Vladimir-KosDUHOVNIK, JEZUITSKI MISIJONAR, PESNIK, FILOZOF († 2022)

Rojen v Murski Soboti, gimnazijo hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo... Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino ..., ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem... Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem) . Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos. Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1995) 6-10.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  • Če se ni mogoče izogniti zahtevi "Delaj dobro, ne delaj zlega!", se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  • Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  • Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  • Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: "Hočeš poskusiti z Menoj?"
  • Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: "Delaj dobro, opusti zlo!" Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  • Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja - je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  • Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega - dobrina. S tega vidika je tudi resnica - dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  • Če se mi posreči, da "ustvarim" pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  • K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

 

LETA 1925 ROJEN TONČEK PANGERC

02 06 1925 Toncek PangercALPINIST, USTANOVNI ČLAN IN ORGANIZATOR PLANINSTVA MED SLOVENCI V ARGENTINI († 1954)

Rojen je bil na Bledu med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se po vojni umaknil v Avstrijo. Ko so ga Angleži s preostalimi vrnili partizanski vojski, je bil zaprt, leta 1947 pa je odšel v Italijo in leto kasneje v Argentino. Navdušen gornik je bil že doma, v Argentini je bil eden ustanoviteljev Slovenskega planinskega društva v Bariločah. Preplezal je številne prvenstvene smeri, bil je član dveh večjih patagonskih odprav: na Cerro Valentin (najvišji vrh Celinskega ledu – z Dinkom Bertoncljem) in v pogorje Paine Oeste, kjer je leta 1954 umrl pod plazom. Po njem se imenujeta jezero (Laguna Tonček) v pogorju Osrednja katedrala in gora ob Lautaru (Cerro Pangerc).

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

 

LETA 1962 UMRL FRAN SALEŠKI FINŽGAR

02 06 1962-Fran-Saleski-FinzgarDUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PREVAJALEC (* 1871)

Med slovenskimi duhovniki, ki so se uveljavili kot pesniki in pisatelji, je najbolj znan in priljubljen Franc Saleški Finžgar. Ob devetdesetletnici svojega življenja je zapisal: »Rodil sem se leta 1871, 9. februarja ob treh zjutraj. Nobenega življenja nisem pokazal... Tudi moja šibka mamica je bila nezavestna... Žene so obupane zmajevale z glavo in prerokovale: 'Kar sklenila bosta. Oba hkrati'... Prerokbe žena so bile v zmoti. Šibka moja mati je učakala sedeminosemdeset let, za mano se zapirajo vrata devetdesete zime. Tak je bil sklep Previdnosti od vekomaj.« Zbranim je v svoji hiši na Mirju, kjer je preživljal zadnja leta »nepokojnega pokoja«, povedal, da sta mu najljubši knjigi Sveto pismo in Gruden-Malova Zgodovina slovenskega naroda. »Prva zato, ker v njej Bog odkriva obrise svojega božjega reda v zgodovini človeštva, druga pa zato, ker se mi v njej odkrivajo očetov naših imenitna dela.« Svojo bogato in razgibano življenjsko pot je popisal v nadvse zanimivi knjigi, ki ji je dal naslov Leta mojega popotovanja. Sprva je nameraval napisati svoj življenjepis kot roman, potem pa se je odločil drugače. »Roman je vendarle roman. Dokument ne more biti,« je zapisal v predgovoru. »Ker sem preživel nad pol stoletja sredi najbolj razgibane dobe slovenskega naroda in prišel v stik z vrhovi našega kulturnega in političnega dela, utegne biti res koristno, če svoje življenje kar odkritosrčno napišem ... Eno spoznanje pa mi je rodilo popotovanje skozi dolgo dobo življenja, to namreč: Človekovo življenje in življenje človeštva sploh je tako skrivnostno zapleteno in skrotovičeno, da ga nobena učenost ne bo razvozlala.« Ko je dopolnil 81 let je napisal zadnjo stran »popotovanj«. Izšla je leta 1962 pri Mohorjevi družbi kot sedma, zadnja knjiga njegovih izbranih del. Izida knjige, ki jo je težko pričakoval, ni dočakal, ker je malo prej, na današnji dan 1962, umrl v častitljivi starosti 91 let.

več:
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1991), 67.
S. Čuk, Franc Saleški Finžgar in postaje njegovega popotovanja: Priloga, v: Ognjišče 2 (2012), 68-75.
S. Čuk, Finžgarjeva hiša: Domače Ognjišče, v: Ognjišče 2 (2016), 131.
K. Vrtačnik, Fran Saleški Finžgar: Mojstri besede, v: Ognjišče 6 (2009),78-79.

nekaj njegovih misli:

  • Bog nas vabi k sebi po dobrih starših, po evangeliju, po šibah, ki si jih tolikokrat sami spletamo, po dobrih in slabih zgledih, po veselju in križih, po notranjih nagibih in ganotjih, na vse načine nas vabi, toda vse je le očetovsko vabilo, ni pa nasilje ni suženjstvo, je sveta svoboda.
  • Poglejmo v družino! Vez družine je edinole ljubezen. Vse drugo je slepilo. Zakaj je danes toliko razbitih družin? Toliko ločitev zakonov? Spet trdim: ker ni duha posta, duha odpovedi, premagovanja.
  • Sveti Pavel je z enim stavkom, z enim poveljem rešil vse to: "Drug drugega bremena nosite." To je vsa modrost skupnega življenja.
  • Niti za korak se ne boš premaknil v življenju, to se pravi, ne boš dosegel ne uspeha in ne napredka razen s samoodpovedjo. Post ni mrtvičenje telesa, nima namena uničevati telesne sile, post je le pot do zmage duha nad materijo, pot do zmage nad silami gole telesnosti, ki je tako vabljiva in hkrati tako kruta.
  • Človek ostane človek do sodnega dne. Nad človeštvom pa sije božji duh ter snuje božja misel.
  • Pri vseh narodih so trinogi, ko so zavrgli Boga, hoteli biti sami po božje češčeni. Zgodovina dokazuje, da je vsa njihova moč in vse njih nasiljem rodilo le nesrečo in prekletstvo.
  • Življenje je prečudna in zapletena zgodba za vsakega človeka. In kar dva si nista popolnoma enaka ne po obličju in ne po srcu.
  • Zvon je prav gotovo posebno glasbilo. Zvon ima dušo in ima srce. Zvon čuti s človekom in človek čuti z njim.
  • Kako težko pričakujemo zvestega prijatelja, ki mu lahko zaupamo, kar vsakemu ne moremo in nočemo. Po takem zaupanju, po taki spovedi je klic in žeja naše narave.
  • Danes pišejo in trdijo, češ da je krščanstvo odpovedalo. Krščanstvo ni odpovedalo in nikoli ne bo, odpovedali smo mi, kristjani.
    več:

 

LETA 1973 UMRL LOJZE ZUPANC

02 06 1973-Lojze-ZupancPISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST (* 1906)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred več kot sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh