* 2. december 1886, Ljubljana; 29. december 1962, Jesenice

Življenjske postaje železničarjevega sina

Betlehem - rojstni kraj Andreja Snoja je bil Šentvid nad Ljubljano, kjer je bil njegov oče železničar - progovni delavec. Rodil se je 2. decembra 1886. Kmalu po njegovem rojstvu je oče "napredoval" v železniškega čuvaja v Lescah na Gorenjskem. Ta druga postaja je bila Andrejev Nazaret, kraj, kjer je - kot njegov ljubljeni Gospod (pri predavanjih je namesto imena Jezus vselej dejal "naš Gospod" in se pri tem rahlo priklonil) - "napredoval v modrosti, rasti in milosti" (Lk 2,52). Tam je družina z osmimi otroki ostala do očetove upokojitve leta 1917. Prve požirke šolske učenosti je srkal v Lescah in nato v Radovljici. Gimnazijo je obiskoval v Kranju (1898-1906) in že od drugega razreda dalje se je vzdrževal sam z instrukcijami, kajti očetova plača je bila skromna, potrebe družine pa velike. Dijak Andrej je na lastni koži občutil socialne krivice in bil je med zvestimi Krekovimi učenci. Po maturi leta 1906 se je vpisal na visoko bogoslovno šolo v Ljubljani. Julija 1910 je bil posvečen v duhovnika in novo mašo je pel pri Mariji Vnebovzeti v Lescah. [kof Jeglič ga je poslal študirat na Dunaj, kjer je bil leta 1913 promoviran za doktorja bogoslovja. Po vrnitvi v domovino je bil eno leto prefekt na škofijski gimnaziji v Šentvidu, potem pa šest let (1914-1920) profesor verouka na državni realki v Idriji. Zadnja postaja njegovega življenja je bila Ljubljana, kamor je prišel na povabilo novo ustanovljene slovenske univerze. Od leta 1920 pa vse do svoje smrti (tudi po državni upokojitvi leta 1952) je na teološki fakulteti predaval predmete, povezane s študijem Nove zaveze. Vmes se je strokovno izpopolnjeval: najprej na Bibličnem inštitutu v Rimu (1922-1923), nato pa na Biblični šoli v Jeruzalemu ter na potovanjih po svetopisemskih deželah Palestine, Sirije in Egipta (1935-1936). Ta potovanja je popisal v poljudnih črticah, ki so izšle v knjigi Križem po Palestini (1938). Ob svojem marljivem znanstvenem delu je dr. Andrej Snoj rad priskočil na pomoč v dušnem pastirstvu. "Spovedoval sem in pridigal, kjer koli so me naprosili. Saj sem bil za to posvečen!" Dolga leta je bil "kaplan dobrovoljec" pri Sv. Jakobu v Ljubljani, nato pri uršulinkah. Jeseni leta 1962 je zbolel in 29. decembra tega leta je v jeseniški bolnišnici prestopil prag večnosti.

Predavanja - srečanja z "našim Gospodom"

Pisec spominskega članka v Družini je ob njegovi smrti lepo označil njegovo profesorsko delo: "On ni dokazoval, dajal je videti Jezusa, srečati se z njim." Tedanji dekan teološke fakultete dr. Stanko Cajnkar je dodal: "V njegovi skromnosti smo mogli videti odsev Kristusove ponižnosti, v njegovi dobroti, prijaznosti in postrežljivosti je bilo čutiti zgled in zapoved božjega Učitelja." Razlagati Gospodovo veselo oznanilo je bilo njegovo glavno opravilo več kot štirideset let. Njegovo ime pa je neločljivo povezano s prevajanjem Svetega pisma Nove zaveze iz izvirnega grškega besedila, pri katerem sta sodelovala Frančišek Jere in Gregorij Pečjak. Leta 1925 so izšli Evangeliji in Apostolska dela; Andrej Snoj je pripravil uvode in opombe, prav tako tudi za Apostolske liste in Razodetje (1929). Ta prevod Nove zaveze je izšel še trikrat: 1937-1939, 1948 in 1961. "Vesel sem, da je bila ta sveta knjiga tiskana in je danes v rokah slovenskega ljudstva." Prvo izdajo Evangelijev in Apostolskih del je pospremil s kratkim uvodom, kjer piše, da so "posamezne knjige Svetega pisma po obliki preproste, kakor je preprosta človeška govorica... toda kljub vsej preprostosti in različnosti se vse knjige strinjajo v veličastno enoto in imajo čudovito moč do človeških src - govori pač Bog sam, ki je srca ustvaril". Po drugi izdaji Nove zaveze je za njeno boljše razumevanje pripravil knjigo Uvod v Sveto pismo Nove zaveze (Ljubljana 1940), ki jo je sestavil kot učbenik za slušatelje teološke fakultete, vendar je pisana "kratko in poljudno", da je bila "dostopna tudi manj izobraženim bralcem". Sredi vojne vihre (1943) je sestavil "evangeljsko harmonijo": pripoved posameznih evangelistov je uskladil tako, da pred nami lepo zaživi Jezusov lik. Knjižici majhne oblike (9x13 cm) je zaželel, da "bi bila sprejeta z isto ljubeznijo kot je bila sprejeta žepna izdaja evangelijev, in naj bi v času strašnih vojnih grozot... vsem, ki se bodo vanjo zatopili, kazala pot k Njemu, ki je Luč, Resnica in Ljubezen". Pisal je tudi strokovne razprave. Njegova velika zasluga je, da je v knjižnici samostana sv. Katarine na Sinaju odkril staroslovanski glagolski rokopis Euchologium Sinaiticum in napravil seznam vseh staroslovenskih rokopisov, ki jih je našel v tamkajšnji knjižnici (38) in o tem napisal tehtno razpravo, objavljeno leta 1936 v Bogoslovnem vestniku. Njegov naslednik na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Marijan Peklaj izreka priznanje: "Dr. Andrej Snoj je bil ena tistih svetih osebnosti v slovenski kulturi, za katere moramo biti Bogu iz srca hvaležni."

(obletnica meseca 12_1996)

* 6. maj 1768, Drabosinje (Drabosenig) /Kostanjah na Koroškem, † 22. december 1825, Umbar (Umberg), Koroška.

"Prosim vse vkupa moje perjatle noj prejatelce, katerim jas te moje rajme zapustim, de posieg mau mejte enu vsmilano serce prueti Jezusu noj Mariji noj Jožefu noj prueti sakateromi sromaki, kateri bo vas za kej prosov. Storite po vašej premožnosti inu skažite anu doro serce prueti sačomi, zakaj vsi smo bratri noj sestre." Tako je v predgovoru k svoji Pastirski igri zapisal koroški bukovnik Andrej Šuster Drabosnjak, čigar življenje se je izteklo pred 170 leti. "Mislim, da je to eden najlepših in najpretresljivejših pozivov h krščanski ljubezni do bližnjega, porojeni iz iskrene pobožnosti, in priča o Drabosnjakovem globokem socialnem čutu," sodi raziskovalec naše ljudske dramatike dr. Niko Kuret.

"En poredni paur u Korotane"

Pred kakšnimi štiridesetimi leti še niso vedeli datuma Drabodnjakove smrti, tudi danes še ne vemo prav veliko o njegovi osebnosti. Najbolj temeljito se je z Drabosnjakom ukvarjal koroški narodopisec in literarni zgodovinar France Kotnik. V Koledarju Mohorjeve družbe iz Celja za leto 1950 je objavil zapis "Pri Zvrhnjem Drabosnjaku", v katerem oriše življenjsko pot tega zanimivega moža. Rodil se je 6. maja 1768 na samotni kmetiji Pri Zvrhnjem Drabosnjaku nad Vrbo na Koroškem, ki takrat še ni bila letovišče ob jezeru, ampak preprosta slovenska vas. Med tremi sestrami in dvema bratoma je bil Andrej najmlajši. Po vsej verjetnosti je hodil v šolo, ker je znal pisati slovensko in nemško. Ko je bil star petindvajset let, se je poročil (1793). V zakonu se mu je rodilo enajst otrok in starša sta z veliko družino imela precej skrbi, zlasti mati Neža, ker je oče Andrej često zahajal z doma k prijateljem in v gostilno. Bil je zelo družaben človek, velik šaljivec, zato je bil v družbi priljubljen. Ob nedeljah in praznikih so k njemu prihajali ljudje, da jim je "prerokoval" iz kart in dlani. @enskam je zlagal "rajme" (pesmice), možem pa je (brez uspeha) pomagal kopati zaklade. Tedaj so bili težki časi Napoleonovih vojn in Drabosnjakova Koroška je bila od 1809 do 1814 pod Francozi. Ljudstvo je moralo francoske vojake zalagati z živežem. Posledica tega je bila lakota, ki so se ji pridružile še razne bolezni, tako da se je število prebivalstva zelo skrčilo. "Ane hude cajte smo doživeli mi," je potožil Drabosnjak. Kmetovanju se je posvečal le delno, pomagal si je s tiskom in razpečavanjem svojih in tujih knjig, ki pa so mu jih zaradi njegovih revolucionarnih idej zaplenili. Ob koncu življenja si ni več opomogel iz gmotnih težav: še pred letom 1824 je Drabosnjakovina prišla na boben, Andrej je postal gostač v mlinu, kjer je iskal tolažbe v branju Svetega pisma, premišljevanju Kristusovega trpljenja in Marijine žalosti. Umrl je 22. decembra 1825 na Umbaru, na domu svojega prvorojenca Gregorja.

"Mož, ki je pesmi iz zemlje oral"

Tako je Drabosnjaka označil pesnik Oton Župančič. Ta mož je neutrudno pisal "rajme" razne vsebine. Pesmi je zlagal kar med svojim delom in jih sproti zapisoval. "Ko je oral, so se mu v brazdah pletli verzi," pove France Kotnik, "in ko je izoral brazdo in z volički prišel na ozare, si jih je zapisal." Menda je imel svinčnik obešen na oralu, za klobukom pa nekaj papirja. Postal je eden najpomembnejših bukovnikov, kakor so na Koroškem imenovali redke pismene ljudi, ki so se ukvarjali s knjigo in pisanjem živega jezika. Pravi bukovniki niso samo zbirali in prepisovali, ampak tudi sami pisali, prirejali in prevajali spise in knjige iz drugih jezikov. Najbolj so jih mikali misticistični, celo praznoverni spisi, spisi s področja praktične ljudske medicine ter razni zagovori ("žegni"), ki so se širili s prepisi. Na vsa ta področja sega Drabosnjakovo pisanje. Nekaj svojih del je izdal v tisku, povečini so se širila med ljudstvom v rokopisih. Svoje "rajme" je izdal v knjigi Svovenji OBACE (= ABC), sodeč po jeziku, pred letom 1811. Drabosnjak je pisal v bohoričici v nekoliko požlahtnjenem narečju svojega rojstnega kraja, v svojih poznejših delih pa se že približuje knjižnemu jeziku. V knjigi njegovih pesmi, ki se je izgubila, je bilo 406 poučnih in satiričnih verzov. Pred letom 1811 je izšel tudi njegov Zber petih različnih pesnitev: Ena lepa zelu nova latania od tah hudah žien, Očitna spued za piance, Pesem od napitah bratrov, Rajmi od mlinariov. Kot bukovnik je prevedel in priredil nekatere nemške "ljudske" knjige. V usnje vezani rokopis iz Sveč na Koroškem vsebuje naslednja Drabosnjakova dela: Prerokovanje od tega Ebekšuštarja, Unteršberg al bukeli od Matjaža, Ena liepa historia od te liepe Magdalene. V Študijski knjižnici na Ravnah na Koroškem imajo trdo vezan molitvenik, v katerem so združeni rokopisni prepisi treh Drabosnjakovih "bukvic", ki imajo te naslove: Molitoune bukvice za sakidanje potriebe, Bukvice svetega križa ali od Kristusoviga terplenja, Bukvice od Andreija Drabosnjaka, tu je eniga paua u Korotane.

Drabosnjakove igre so "andohti"

Andrej Šuster Drabosnjak si je največjih zaslug pridobil na področju slovenske ljudske dramatike na Koroškem. Prevedel ali priredil je več iger: Božično pastirsko-trikraljevsko igro (pred 1814), Pasijonsko igro (1818), ki ji je dal naslov Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga lubiga Gospuda, Igro od zgubleniga sina. Ljudsko izročilo ima v spominu še tri druge Drabosnjakove igre, ki pa so se izgubile in so znane samo po vsebini, ki je pri vseh treh svetopisemska: o egiptovskem Jožefu, o Amanu in Esteri, o bogatem možu in evangeljske prilike.

V predgovoru (Na moje prijatale) k igri o izgubljenem sinu je Drabosnjak napisal besede, ki se Kuretu zdijo vodilo njegovega dela: "Jes to komedijo knism naredov da bi kratek čas meli / Al pa da bi čest od ludi želeli / Vso čest bomo mi Bogu dali / In te eksempel ludem za pobolšanje nali." Predstavo Pasijona, ki jo je Drabosnjak sam pripravljal, ne pa dočakal, je imel za "andoht" - pobožnost. "Kateri ima to za en smeh / Ta pade noter v te narveči greh." Naštete tri igre, posebej Pasijon, so Kostanjčani igrali od leta 1826, ko je bil prvič postavljen na oder, v rednih presledkih več kot sto let, navadno pa dve leti zaporedoma, po večkrat v postnem času, zadnjič leta 1935. Nastopali so ne samo v Kostanjah, ampak tudi drugod na Koroškem in s tem veliko pripomogli k ohranitvi slovenščine. ponovno so Pasijon v Kostanjah pripravili leta 1982, nato pa leta 1990 v narečni obdelavi Herte Lausegger. Pri tej izvedbi, ki jo je režiral Franci Končan iz Ljubljane, je nastopilo 41 igralcev pa še pevci iz raznih koroških krajev. Vse tri Drabosnjakove igre so izšle v priredbah za sodobni oder in za radio: pripravila sta jih Bruno Hartman in Niko Kuret. Božično-trikraljevsko pastirsko igro v Kuretovi priredbi z naslovom Ta sveti dan, veseli dan je o božiču 1966 zaigralo Slovensko gledališče v Trstu.

(obletnica meseca 12_1995)

5. januar 1892, Ljubljana, † 5. maj 1985, Ljubljana

»Ivan Cankar je bil kot glasnik lepše bodočnosti svojega naroda in trpečega človeka usmerjevalec mojih pogledov na človeško družbo. Morda kot on sam, sem trdno verjela, "da bo napočila zarja tistega dne ..." Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju, je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha. Moje prizadevanje, da bi 'napočila zarja tistega dne', se je končalo z zaporom in absolutno izključitvijo iz družbe, ki je zavladala pri nas v imenu idej, na katere sem prisegala. Le ta razlika je bila, da so bili moji cilji različni od njihovih ... Nikoli nisem mislila na svojo osebno blaginjo, marveč na tiste, ki so bili kakorkoli prikrajšani in zapostavljeni ...« Tako je v svoji avtobiografiji z naslovom Skriti spomin (Nova revija, Ljubljana 2005) zapisala Angela Vode. Slovencem jo je predstavila Alenka Puhar, ki je poskrbela za natis njenih zapiskov. Po njeni spremni besedi v knjigi in njenih drugih zapisih povzemam to predstavitev ob obletnici te plemenite in pogumne žene.

UČITELJICA PRIZADETIH OTROK, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK

Spomini Angele Vode zajemajo tri vsebinske sklope/obdobja njenega življenja: Aktivistka, Kaznjenka, Izobčenka. V prvi polovici svojega življenja je opravila pionirsko delo kot učiteljica prizadetih otrok in kot organizatorka gibanja za pravice žensk. Rodila se je 5. januarja 1892 v Ljubljani kot najmlajša v železničarski družini, kjer je odraslost doseglo troje deklet in en fant. Bila je inteligentna, lepa in dobrega srca. Po osnovni šoli je na dekliški srednji šoli na Mladiki naredila učiteljsko maturo in nekaj let učila po vaseh v okolici Ljubljane. Leta 1917 je navdušeno hodila okoli in zbirala podpise za Majniško deklaracijo. Bila je vedoželjna, nadvse delavna in družbeno angažirana, zato se ni poročila. Tri desetletja, tja do druge svetovne vojne, se je trudila, da bi se ljudem v spodnjih slojih družbe bolje godilo, zlasti ji je šlo za to, da bi se bolje godilo ženskam. Ko se je usposobila za defektologinjo, je redno delala v šoli za manj nadarjene. Sprejemala je funkcije v raznih ženskih organizacijah. Veliko je tudi pisala o teh vprašanjih, njeno glavno delo je bila knjiga Ženska v današnji družbi (1934). Ideale, ki so jo pri tem vnetem delovanju vodili, je razglašala (ilegalna) komunistična partija, zato se je vključila vanjo že leta 1922, vendar v njej ni imela nobene funkcije. Leta 1939 je odločno nasprotovala paktu med Hitlerjem in Stalinom in se s tem pregrešila proti partijski disciplini, zato so jo izključili. »Kako žalostno, da sme imeti vsaka kokoš več samostojnega mišljenja kot ga sme imeti komunist!« je zapisala. Kmalu je spoznala, da gre ob osvobodilnem boju slovenskim komunistom za sovjetizacijo. Med vojno se je pretežno ukvarjala z dobrodelnimi akcijami za internirance. Leta 1944 so jo Nemci poslali v taborišče Ravensbrück.

"OB NJEJ SI SE TUDI V ZAPORU POČUTIL KOT ČLOVEK"

Ko so komunisti leta 1945 prišli na oblast, so začeli poravnavati stare račune. Angela Vode je bila sicer sprejeta nazaj na posebno šolo, vendar ni dobila stalne zaposlitve. Napisala je več kritičnih spisov o tem, kar so počeli novi oblastniki, toda nič ni bilo objavljeno, ker ni bilo več publikacij, ki bi tiskala kritične misli. Maja 1947 je bila aretirana kot 'špijonka' in 'agentka': v vseh štirih točkah, ki so jo bremenile, je nastopala tujina – vsak stik z ljudmi na drugi strani meje je bil vohunski in kazniv. Na tako imenovanem Nagodetovem procesu, na katerem so sodili petnajstim obtožencem, so bile izrečene tri smrtne kazni. Angela Vode je bila obsojena na 20 let zapora s prisilnim delom in po njem na petletni odvzem državljanskih pravic. V svojih spominih pripoveduje o aretaciji, zaslišanjih in zaporu. Tu gre za prvi opis ženskih kaznilnic in prisilnega dela v povojni Sloveniji. Pred vojno je bilo število žensk med obsojenci neznatno, zadoščala je ena sama kaznilnica (v Begunjah), ki so jo vodile nune in v kateri je vladal režim strožjega internata. Po vojni pa je bila med obsojenimi dolgo časa približno četrtina žensk. »Svet, ki jih je čakal po aretaciji, je bil štala.« Zapornice so mučili telesno in duševno, "da bi čimprej crknile". Zaporno kazen je prestajala večinoma na gradu Rajhenburg-Brestanica. Angela Vode je v zaporu močno izstopala. Tudi v najslabših razmerah je ohranila svoje dostojanstvo in s svojo moralno močjo je pomenila oporo mnogim. Ena od sotrpink je dejala: »Ob njej si se tudi v zaporu počutil kot človek.«

"PIŠITE, PIŠITE – PA ZA PREDAL"

Zaprta je bila od maja 1947 do januarja 1953. Izpustitev je bila pogojena s političnimi razmerami. Tito je prosil za sprejem v Veliki Britaniji, kamor je hotel po naklonjenost in finančno pomoč, prej pa se je moral 'izkazati'. Bila je zelo bolna in shujšana do kosti. Naselila se je pri starejši sestri Ivanki Spindler. Kot politična obsojenka, ki so ji bile odvzete državljanske pravice, ni mogla dobiti pokojnine, zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, socialne pomoči. Ko je po mnogih zapletih dobila dovoljenje, da sme v dar sprejeti pisalni stroj, se je lotila pisanja in prevajanja. Leta 1958 je spet pridobila državljanske pravice in se zaposlila kot tajnica na šoli lesne in oblačilne stroke. Leta 1960 se je upokojila in začela s pisanjem spominov, ki jih je dokončala leta 1970. Bili so skrbno skriti, najdlje v nekem ljubljanskem župnišču. Z nečakom Janezom Spindlerjem se je dogovorila, da jih bo skušal objaviti po njeni smrti. Njenih avtorskih besedil nihče ni hotel objavljati. Slavistka Marja Boršnik, njena stara znanka, jo je potolažila: »Pišite, pišite – pa za predal! Bomo že po vaši smrti objavili!« – »Torej naj jaz pišem, da bodo oni izdajali moje stvari po moji smrti? In da bodo imeli proste roke pri potvarjanju resnice, mojih resničnih izjav!« Na zadnji strani njenih spominov beremo: »Teh vrst mi ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in, kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz.« Pri vseh trdih preizkušnjah je dopolnila 93 let. Umrla je 5. maja 1985. V zadnji želji je prosila za cerkven pogreb in prepovedala obvestiti javnost. Želela je samo krščansko slovo od sveta.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 5, str. 48.

* 3. marec 1843, Zgornji Tuhinj nad Kamnikom, † 6. april 1907, Ljubljana

Frančiškanski glasbenik in skladatelj p. Angelik Hribar je s svojimi preprostimi, prisrčnimi melodijami nagovoril ljudsko dušo. Njegove pesmi za vse dobe cerkvenega leta vedno radi pojemo, prav do srca seže njegova otroško zaupna Ti, o Marija. Ob njegovi prezgodnji smrti je Andrej Kalan, urednik Cerkvenega glasbenika, zapisal: »Prištevati ga je med najpopularnejše cerkvene glasbenike. In ker ima vsak boljši skladatelj tudi svoje posebno mesto v kulturni zgodovini, bi glede njega izrekli svoje skromno mnenje takole: Izšel je iz ljudstva, delal je za ljudstvo, ki se je hvaležno poprijelo njegovih skladb. V zgodovino preporoda slovenskega cerkvenega petja bi ne mogli pogrešati p. Angelika Hribarja – on je trden most, ki je strnil dobo Riharjevo in dobo cecilijansko v lepo harmonijo, v trajno celoto. Začetek njegovega glasbenega delovanja sega v dobo Gregorja Riharja (1796–1863), ko je gospodovala lahka, poskočna melodija v preprostem narodnem tonu, cecilijanstvo pa je vpeljalo resno umetno pesem, ki se je postopoma uveljavljala tudi po naših cerkvah.«

Peti sin glasbeno nadarjene družine

Skladatelj, ki ga predstavljamo, je bil sin Tuhinjske doline. Rodil se je 3. marca 1843 v Zgornjem Tuhinju, kjer je bil oče cerkovnik in je imel pet sinov, ki so bili vsi glasbeno nadarjeni. Glasbeni dar sta s študijem mogla razviti in uveljaviti zadnja dva: Anton in Jožef. Anton se je samo iz ljubezni do glasbe učiteljskemu poklicu. Najdlje je služboval na Goriškem in je užival velik ugled kot pevovodja, organist in skladatelj. Peti. najmlajši, je bil Jožef, ki je pozneje kot redovnik dobil ime Angelik. Šolal se je v Kamniku in v Ljubljani. Kot gimnazijec se je posvetil glasbi, učil se je petja in igral je na klavir. Njegova učitelja sta bila Kamilo Mašek in Anton Nedved. Po šestem gimnazijskem razredu je stopil v frančiškanski red. Po maturi in študiju bogoslovnih ved je leta 1867 prejel mašniško posvečenje. Po novi maši je bil učitelj glasbe na ljudski šoli v Kamniku. Leta 1873 so ga redovni predstojniki poslali v Ljubljano in mu zaupalo vodstvo cerkvenega kora v frančiškanski cerkvi. Kot organist je na njem ostal vse do smrti. Opravljal je tudi službe: več let je bil kurat v bolnišnici, ki takrat ni imela lastnega duhovnika, bil je kurat na Gradu (zapori) in v prisilni delavnici; dolgo časa je bil katehet v Šiški, priljubljen spovednik in pridigar. Težišče njegovega dela je bila cerkvena glasba: bil je skladatelj in organist. Ko je bila leta 1878 ustanovljena orglarska šola, je takoj prevzel mesto učitelja za klavir, figuralno petje in gregorijanski koral. Na pobudo ljubljanskega škofa Jakoba Missia je z nekaterimi drugimi glasbeniki odšel v benediktinski samostan Seckau v Avstriji, da sliši, kako se pravilno poje koral. Na tej šoli je poučeval nad sedemindvajset let in se ob Antonu Foersterju tudi sam glasbeno izpopolnjeval.

Orglanje je bila njegova življenjska naloga

Ko je p. Angelik Hribar prevzel nalogo pevovodje in organista, so na frančiškanskem koru za višje glasove uporabljali še deške glasove. To pa je povzročalo velike težave: dečki so kmalu mutirali in pevovodja je moral iskati vedno nove višje glasove. Leta 1890 je prišel iz Novega mesta v Ljubljano p. Hugolin Sattner, da bi prevzel vodstvo frančiškanskega kora, je sklenil temu narediti konec. Namesto deških glasov je vpeljal ženske glasove in šele zdaj je bilo mogoče, da se je frančiškanski povzdignil do dovršenosti. Delo na koru sta si p. Hugolin in p. Angelik delila tako, da je prvi navadno dirigiral, drugi pa orglal. Orglanje pri službi božji je imel za svojo življenjsko nalogo. Igral je vedno umirjeno in v cerkvenem duhu. Skladatelj Franc Ferjančič v svojem zapisu o p. Angeliku pravi: »Naj omenim iz njegovega orglanja malenkost, ki pa je naredila name velik vtis. Na dan nekega občnega zbora Cecilijanskega društva v Ljubljani je bila popoldne v frančiškanski cerkvi adoracija pred izpostavljenim svetim Rešnjim telesom s petjem in z litanijami. Orglal je p. Angelik. Od začetka je igral najmogočneje s polnimi orglami. Prav v tistem trenutku, v tisti sekundi, ko je diakon odprl tabernakelj, se je naenkrat mogočno orglanje spremenilo v tiho, nežno igranje. Človeku se je zazdelo, kakor da bi tedaj, ko so se odprla vratca tabernaklja, orgle same padle na kolena v globokem spoštovanju pred Najsvetejšim. Bil je duhovit domislek p. Angelika, ki je dosegel popoln uspeh.« V dolgoletnem sodelovanju sta si p. Angelik in p. Hugolin, ki je bil priznan skladatelj, izbistrila največ glasbenih vprašanj. Ob izvajanju raznih skladb sta odkrivala, kaj je pisano za zbor in kaj ne. To ju je tudi spodbujalo k ustvarjanju.

Zadel je harmonijo, ki ustreza ljudski duši

V zgodovino slovenske cerkven glasbe se je p. Angelik Hribar zapisal predvsem kot skladatelj. »Njegov duhovni obraz, ki se zrcali iz njegovih skladb, je tako svojstven, tako domač, tako res slovenski, da ga ni mogoče zamenjati s kom drugim: je v vsakem oziru samonikla glasbena osebnost,« je o njem zapisal glasbenik Anton Dolinar. Se danes velja, kar je dognal pred sedemdesetimi leti: »Pogledi po naših cerkvenih korih jasno spričujejo, da je Angelikova pesem med nami tako zakoreninjena, da je postal nepogrešljiv del njihovega repertoarja: šteti ga moremo za Riharjem med najpopularnejše skladatelje.« Naj navedem nekaj njegovih pesmi, ki so postale prav ljudske: Čuj iz višav veseli glas, Kedaj, Zveličar, prišel boš, Ponižno tukaj pokleknimo, Pridi skoraj, Jezus moj, Srce jaz ljubim presladko, V zakramentu vse svetosti, višek pa je Ti, o Marija. Njegove pesmi, zlasti prvih let, so povsem preproste, a sočne in živahne. Njihova posebna odlika je, da se naslanjajo na ljudsko melodijo, zato so njegove cerkvene pesmi povsod priljubljene. Nekaj skupnih zbirk sta izdala s p. Hugolinom Sattnerjem, tako Marijinih kakor tudi mašnih pesmi. Angelikove se jasno ločijo od Hugolinovih in takoj bi jih spoznal, četudi ne bi bile imensko označene. Vsaka pesem spričuje, da je Angelik ves izšel iz ljudstva in da drugačen ni hotel biti. Več njegovih skladb in tudi vse tri latinske maše so izšle v Cerkvenem glasbeniku. Sam je izdal nekaj zbirk. Blaga melodija njegovega življenja je izzvenela 6. aprila 1907. Po njegovi smrti sta p. Hugolin Sattner in Stanko Premrl izdala tri zvezke njegovih skladb.

Silvester Čuk

* 29. avgust 1894, Pazin (Hrvaška), † 6. junij 1981, Ljubljana

Življenje povezano z železnico

Začetna postaja življenja Angela Cerkvenika je bil Pazin, mesto v hrvaški Istri (po drugi svetovni je bilo tam semenišče, kjer so se kot srednješolci pripravljali na svoj poklic številni slovenski duhovniki, ker na Slovenskem takega zavoda dolgo ni bilo). Luč sveta je zagledal 29. avgusta 1894. Oče Franc je bil dacar, kasneje gostilničar, mati Katarina pa je bila Hrvatica iz vasi Šujeviči v okolici Pazina. Družina se je preselila v Ilirsko Bistrico, še preden je Angelo začel hoditi v šolo, tako da so v družini govorili slovensko. Prva dva razreda ljudske šole je obiskoval v Trnovem pri Ilirski Bistrici, naslednja dva v Trstu ter še dve leti nemške pripravnice za gimnazijo. Hrvaško državno gimnazijo (1907-1914) je končal s predčasno vojno maturo, ker je bil vpoklican k vojakom. Kot častnik je služboval v različnih krajih, med vojno bil dvakrat ranjen. "Pisateljevo življenje je bilo tesno povezano z železnico," je zapisala Berta Golob v knjižici Znani obrazi (Ljubljana 1980). "Zanjo se je odločil takoj po prvi svetovni vojni, ko je bilo treba najti zaposlitev. V raznih upravnih službah je bil pri železnici vse do leta 1950.

Zaposlitev v zvezi z vlaki in železno cesto mu je omogočala tudi poceni potovanja in prav to je bilo tisto, zaradi česar se je Cerkvenik s službo hitro sprijaznil. Zelo si je želel spoznati čimveč sveta. Potovanje mu je postalo kar usoda." Pogosto se je selil, potem se je za dalj časa ustalil v Ljubljani, kjer je opravljal razne službe. Leta 1939 je bil premeščen v Beograd h generalni direkciji državnih železnic. Tam je dočakal upokojitev (1951), potem pa se je vrnil v Ljubljano.

Slovenske pesmi in hrvaška proza

S pisanjem se je Angelo Cerkvenik začel načrtno ukvarjati po prvi svetovni vojni, ko je dobil službo pri Južni železnici. Svoje prve slovenske pesmi in hrvaško prozo je objavljal v literarnem glasilu Naprijed. Kasneje je sodeloval pri mnogih slovenskih in hrvaških listih, predvsem levičarskih, tako: Maska, Kres, Naprijed, Rdeči pilot, Delavec, Ljubljanski zvon, Delavska politika, Mladina, Ujedinjeni železničar, po vojni: Obzornik, Pionir, Ciciban, Slovenski poročevalec, Primorski dnevnik.

Omeniti velja Cerkvenikove drame iz delavskega življenja, od katerih je bila večina tudi uprizorjena. Naj nekatere naštejem: V kaverni (1924), ki je prva slovenska kolektivistična drama, dramska trilogija V vrtincu (1925), Greh (1926) in Očiščenje (1927). "Tudi prozna dela se gibljejo skoraj vsa v svetu delavstva in bojev za delavske pravice, v njih pa je opaziti tudi močno satirično tendenco; posebno ko gre za malomeščansko okolje" (Marijan Brecelj). V knjižni izdaji je izšla njegova najobsežnejša povest Orači (1932), še prej pa Daj-nam danes naš vsakdanji kruh (1929). V svojih proznih spisih je pogosto posegal tudi v prikazovanje ob prvi svetovni vojni, ki jo prestajal na različnih frontah: najprej na Tirolskem, zatem na soški fronti, kjer je bil pri Doberdobu ranjen, pa na ruski fronti, kjer je bil drugič ranjen. Bil je tudi zavzet sindikalni delavec: pred vojno je aktivno sodeloval v Zvezi delavskih prosvetnih društev Svobod in pri Cankarjevi družbi.

Mladinske povesti z živalskimi junaki

Vsi dobro vemo, kakšna prijateljstva znajo sklepati otroci z živalmi, zato ni čudno, da otroci pa tudi že malo bolj odrasli radi vzamejo v roke katero od mladinskih povesti izpod peresa Angela Cerkvenika. Ena najlepših je nedvomno Ovčar Runo, zato jo vedno znova tiskajo. V njej je Cerkvenik spletel'čudovito zgodbo o psu in starem pastirju, ki se med seboj "pogovarjata" kot dva-človeka. Hudobneži psa ugrabijo, vendar bo Runo znal najti pot k svojemu žalostnemu gospodarju. Kakšno veselo snidenje bo to! Po vojni je Cerkvenik napiše povest Sivi o ovčarskem psu, ki pomaga partizanom v boju proti Nemcem (1947), zatem sta izšli še povesti Medvedek s Kočne (1953), Medvedek s Križeve gorice (1956). Nazadnje (1961) pa še mladinska povest Markov beg; postavljena v dobo fašistične okupacije Primorske. Nekatera Cerkvenikova dela so prevedena tudi v tuje jezike, pa tudi Cerkvenik je nekaj prevajal iz tujih jezikov, zlasti hrvaščine.

Včasih se je kaj polemično oglasil, pisal je tudi ocene knjig nekaterih slovenskih pisateljev prva leta po prvi svetovni vojni. Kot železniški uslužbenec je prekrižaril številne evropske države (Nemčija, Češka, Danska, Švedska, Nizozemska, Francija, Italija, Anglija), nekatere je obiskal tudi večkrat. Zadnja postaja njegovega življenjskega popotovanja je bila Ljubljana, kjer je umrl 6. junija 1981 v častitljivi starosti 87 let.

(obletnica meseca 08_2004)

* 14. junij 1782, Idrija, † 7. februar 1859, Ljubljana

"Ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je nedvomno ena tistih veli­kih osebnosti slovenske cerkvene, verske in kulturne zgodovine, ki stoji po krivici v senci svojega velikega sodobnika in prijate­lja, lavantinskega škofa Antona Martina Slomška," meni zgodovinar France Dolinar. Kot škof je omogočil izdajo novega prevoda Svetega pisma ter Nemško-slovenskega in Slovensko-nemškega slovarja, Za revnejše dijake je ustanovil zavod Alojzijevišče. Tega zapostav­ljenega dobrotnika se spominjamo ob obletnici rojstva.

Skoraj pol življenja škof

Doma je bil iz "živosrebrne" Idrije, kjer se je 14. junija 1782 rodil očetu Gašperju, rudarskemu nadzorniku, in materi Katarini Kahl kot tretji izmed desetih otrok. Prvo šolsko učenost je nabi­ral na idrijski trirazredni glavni šoli in na tamkajšnji triraz­redni privatni gimnaziji. Potem je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani. Leta 1799 je končal tečaj modroslovja in 1803 študij bogoslovja. Za prejem mašniškega posvečenja je bil po predpisih premlad, zato ga je nadškof Brigido posvetil v diakona in mu dal službo kateheta ljubljanskih rokodelskih vajencev in delo v pisar­ni nadškofijskega tajnika. Ob koncu leta 1804 je bil posvečen v duhovnika. Zaradi slabega zdravja je bil poslan za beneficiata in kaplana v rodno Idrijo. Novi ljubljanski škof Anton Kavčič, idrij­ski rojak, ga je imenoval za ravnatelja škofijske pisarne. Pouče­val je tudi modroslovje v ljubljanskem bogoslovju. Kot referent za šole se je leta 1816 preselil v Trst. Tam ga je 27. februarja 1824 doletelo cesarsko imenovanje za ljubljanskega škofa. Ko je Rim imenovanje potrdil, je bil Anton Alojzij Wolf 3. oktobra po­svečen za škofa. Ko je prijel za krmilo škofije, mu je bilo 42 let in na tem odgovornem mestu je ostal 35 let - skoraj polovico svojega življenja. Župnije svoje škofij je šestkrat obhodil na kano­ničnih vizitacijah. V stikih z ljudmi je znal biti zelo prisrčen, v škofijskem dvorcu v Ljubljani pa je nastopal kot knez in škof. Umrl je 7. februarja 1859 in vstajenja čaka v kripti stranske ka­pele v ljubljanski stolnici.

Njegov dijaški zavod Alojzijevišče

"Eno od Wolfovih najznačilnejših in najbolj daljnosežnih dejavno­sti so bila njegova prizadevanja na šolskem področju, predvsem napori za uvajanje slovenskega učnega jezika in skrb za šolanje revnih, nadarjenih dijakov. Slednje se je uresničilo zlasti v za­vodu Alojzijevišče, ustanovi, ki jo je škof Anton Alojzij namenil pomoči pri šolanju takih dijakov" (Andrej Vovko). K temu ga je gnala skrb, da bi škofija imela dovolj dobro vzgojenega in izobra­ženega duhovniškega naraščaja. Leta 1845 je odkupil hišo z vrtom na današnji Poljanski cesti, jo na svoje stroške obnovil in dozi­dal. Jeseni 1846 je hiša sprejela prvih 22 gojencev. Škof Wolf jih je izročil v varstvo sv. Alojzija, zavetnika mladine, in po njem je zavod dobil ime Alojzijevišče (latinski napis Collegium Aloysianum vidimo tam še danes). Škof je v oporoki imenoval Aloj­zijevišče za svojega glavnega dediča, kateremu pa je zapustil tudi obveznost, da oskrbi natis Slovensko-nemškega slovarja. V letih od 1845 do 1896 je bilo v Alojzijevišče sprejetih 667 gojen­cev, od katerih jih je postalo duhovnikov 256 (38%). Med gojenci Alojzijevišča najdemo mnogo uglednih imen slovenskega kulturnega in javnega življenja, kot so: Fran Levstik, Josip Stritar, Josip Jurčič, Ivan Prijatelj, Franc Saleški Finžgar... Svojo nalogo je zavod opravljal do leta 1910 - še pet let zatem, ko je ljubljanski škof Jeglič ustanovil Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Poslopje in vrt Alojzijevišča sta vzela v najem najprej ljubljansko bogoslovje, zatem pa Teološka fakulteta. V letih 1970-1972 je ob sta­rem Alojzijevišču zrastel "prizidek" Teološke fakultete.

Wolfovo Sveto pismo in dva slovarja

V slovensko cerkveno in kulturno zgodovino se je škof Wolf zapi­sal kot velikodušen mecen. S to besedo označujemo človeka, ki prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost,znanost. Škof Wolf si je ta naslov zaslužil z ustanovitvijo Aloj­zijevišča, z denarno podporo za novi slovenski prevod in izdajo Svetega pisma (1856-1863) in obeh slovarjev - nemško-slovenskega, ki je izšel leta 1860, in slovensko-nemškega, ki je bil natisnjen leta 1895. "Slovenska izdaja celotnega Svetega pisma sredi 19. sto­letja, ki jo upravičeno imenujemo po ljubljanskem škofu Wolfu, je pomemben mejnik ne le na področju prevajanja in izdajanja Svetega pisma v slovenskem jeziku, temveč ima tudi splošen kulturni pomen za naš narod. Da je to besedilo izšlo kot prevod latinske Vulgate z opombami in uvodi, prevedenimi iz nemščine, so vplivale tedanje razmere v Cerkvi" (Marijan Peklaj). Vodstvo zahtevnega načrta za nov slovenski prevod celotnega Svetega pisma je škof Wolf zaupal Juriju Volcu, semeniškemu spiritualu v Ljubljani, ki je pridobil 14 zelo dobrih sodelavcev. Prevod, ki se odlikuje po lepi sloven­ščini, blizu sodobni knjižni, je izšel v šestih zvezkih. Kot veljavno slovensko katoliško Sveto pismo je bil v rabi nekako sto let. Poleg Svetega pisma je bil škofu Wolfu zelo pri srcu nemško­slovenski in slovensko-nemški slovar. Izid obeh je finančno pod­prl. Izdelavo prvega je prevzel Matej Cigale in izšel je leta 1860. Škof Wolf je videl natisnjeno le prvo polo, ki so mu jo poklonili za zlato mašo. Drugi slovar pa je pripravil Maks Ple­teršnik in izšel je v letih 1894-1895.

(obletnica meseca 06_2002)

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

Izbral je poklic, za katerega ni imel veselja

Luč sveta je zagledal 9. januarja 1856 v revni koči v Globokem pri Rimskih Toplicah kot prvorojenec kmeta, ki je s slabim gospodarjenjem posestvo zapravil. Ko je bil star tri leta, se je skupaj s starši preselil v Senožeti k teti Agati (Ajtki), očetovi sestri, ki je bila kot kopališka strežnica v Rimskih Toplicah premožna žena in je s svojimi prihranki odkupila tudi njegov rodni dom. Po končani ljudski šoli ga je poslala v celjske šole, kjer je končal gimnazijo. Po maturi leta 1877 je stopil v mariborsko bogoslovje, čeprav do duhovniškega poklica ni imel pravega veselja. Iz hvaležnosti do tete je pridno študiral in bil že po tretjem letniku 22. julija 1880 posvečen za mašnika. Po dokončanih bogoslovnih študijah je julija 1881 postal kaplan v Podsredi in tam ostal dve leti. Zatem je bil šest let (1883–1889) kaplan v Šmarju pri Jelšah. V svoji bojeviti narodni zavednosti se je tam zapletel v spore z nemškim uradništvom in nezavednimi tržani, ki so mu narekovali politično budnico Mi vstajamo. Notranje je bil vedno bolj razdvojen in naslednja leta se je vedno pogosteje selil: iz Šmarja pri Jelšah k Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, od tam v Vitanje, eno leto je bil upravitelj svoje rojstne župnije Sveta Marjeta pri Rimskih Toplicah, od tam je bil poslan za kaplana v Mozirje.

Kot kaplan v Škalah pri Velenju, zadnji postaji svoje duhovniške službe, je leta 1898 stopil v pokoj. Nekaj mesecev kasneje je nastopil službo mestnega arhivarja v Ljubljani, ki jo je vestno opravljal vse do svoje smrti. Zaradi svojega duhovnega nemira in kritik na račun svojega pesniškega ustvarjanja je postajal vedno bolj vase zaprt in razdražljiv. Za posledicami kapi je 10. junija 1912 v Ljubljani umrl in pokopali so ga v grobnici Pisateljskega društva na Navju.

Čaša tvoja je življenje tvoje

Anton Aškerc je premagoval strah pred smrtjo in notranjo praznoto z vero v nadčasovno vrednost svojega literarnega dela, kakor že mnogi pesniki pred njim. To je jasno izpovedal v svoji znani pesmi Čaša nesmrtnosti. Svojo prvo pesem, domoljubno romanco Trije popotniki je objavil kot bogoslovec (s psevdonimom Gorazd) v Ljubljanskem zvonu.

Kot kaplan v Podsredi se je resneje posvetil poeziji. Ko je Zvonu poslal svojo romanco Madonna (poznejšo Slikarjevo sliko), je urednik Fran Levec takoj spoznal njegov odlični epski dar in mu svetoval, naj se posveti predvsem pripovednemu pesništvu. Od decembra 1882 so se v Zvonu vrstile dovršene balade, romance in prilike. Motive zanje je zajemal najrajši iz burnih časov slovenske preteklosti (Brodnik, Stari grad, Slovenska legenda), posebej velja omeniti venec devetih balad Stara pravda o tragediji slovensko-hrvaškega kmečkega punta leta 1515. Navdihovala ga je tudi zgodovina slovanskih narodov (Svetopolkova oporoka, Mutec osojski).

Bogat vir mu je bilo narodno izročilo (Mejnik, Godčeva balada, Botra). Aškerčeva posebnost so njegove parabole, v katerih je izpovedoval svojo življenjsko filozofijo (Čaša nesmrtnosti, Prva mučenica, Dvorski norec, Kristus in Peter). Leta 1889 je Anton Mahnič ostro grajal mnoge Aškerčeve pesmi. Aškerc je odgovoril tako, da je o veliki noči 1890 izdal izbor svojih najboljših pesmi v knjigi Balade in romance in sicer s pravim imenom. Ta nam kaže Aškerčevo poezijo na višku. Z leti je njegova pesniška moč pešala. Zelo rad je potoval po slovanskih deželah in Bližnjem vzhodu. Tuji kraji so mu vračali veselje do literarnega dela. Pisal je hitreje in tudi več, izdal je še nekaj svojih zbirk in del, ki pa niso bila na višini pesmi v prvi zbirki. Spričo odklonilnih kritik je bil vedno bolj zagrenjen.

Ostal mu je neizbrisni duhovniški pečat

»Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih (Leta mojega popotovanja) pripoveduje: »V Ljubljani sem se mnogo družil tudi z Aškercem. Shajala sva se večkrat zvečer v kolodvorski restavraciji ... Tedaj (1900–1902) je bil kljub civilni službi še vendar ves kaplanski. Kolikokrat sva se pogovarjala o dogodivščinah po raznih kaplanskih službah, o obhajilih ponoči, v snegu, dežju. Bil pa je po svoje nervozen, kar siten ... Zelo ga je bolelo, ko so ga mladi začeli kritizirati. "Poglejte, te ljudi sem jaz vzgajal, sedaj me pa psujejo!" se je ves nesrečen pritoževal. Aškerc ni bil srečen. Nekaj ga je grizlo. Zvedel sem, da je rekel sestri, ko je vsako leto za brata odbiral nekoliko ponošeno obleko in vzel iz omare tudi talar. Gledal ga je in obesil nazaj v omaro: "Morda ga bom še rabil." Gospa Tavčarjeva pa mi je rekla pri Čadu, ko smo slučajno prišli skupaj ob kavi: "Kaj menite o Aškercu? Vse duhovsko je odložil. Zdi se mi, da so to le tako veliki in skrivnostni blagoslovi, da se jih nihče ne more popolnoma otresti." Tako je sodila žena, ki je prav gotovo bila zelo svobodoumna, a vendar ... Menda je bil Aškerc prav zato nazadnje tako bojevit.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6, str. 50.

* 30. maj 1862, Dolenčice pri Javorjah pri Škofji Loki, † 6. avgust 1905, München.

Slovenski slikar Anton Ažbe je bil v bavarski prestolnici znana osebnost, saj je tam vodil zelo cenjeno slikarsko šolo. V njej je poučeval do sto in več študentov iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Iz njegove šole so izšli znameniti slovenski impresionisti: Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen. Njegov učenec je bil tudi Vasilij Kandinsky (1866-1944), slavni slikar ruskega rodu, ki je postal svetovno znan s svojimi abstraktnimi umetninami. "Anatomija mi ni šla, zato sem vprašal Ažbeta, ali se je moram res tako brezhibno naučiti. 'Seveda, dragi moj, anatomijo morate izvrstno obvladati. Gorje vam, če boste pred slikarskim stojalom pomislili nanjo! Umetnik ne misli, ko dela.' Še danes se ravnam po teh nasvetih," je izjavil Kandinsky leta 1929.

Ne duhovnik niti trgovec, temveč slikar

Poljanska dolina je dolina omikanih ljudi, ki veliko berejo, in so tudi zelo pobožni. Zato je razumljivo, da je bil Anton Ažbe, rojen 30. maja 1862 v zaselku Dolenčice, ki spada pod župnijo Javorje nad Škofjo Loko, določen za duhovniški stan. Že od ranega otroštva je bil slabotnega zdravja, zaradi poškodbe hrbtenice tudi majhne postave in slabih nog, zato ni bil uporaben za kmečka dela.

Po zgodnji očetovi smrti je ugodil varuhovi volji in je šel v Celovec, da se izuči za trgovca, toda izkazalo se je, da je tudi za to preslaboten, zato so mu dovolili, da je šel za "vajenca" k slikarjem, ker je kazal nadarjenost za risanje. Dvajsetleten je prišel v delavnico uglednega ljubljanskega slikarja Janeza Wolfa (1825-1884), ki je slikarsko znanje pridobil v Benetkah in drugod po Italiji ter je veljal za najbolj izobraženega slovenskega slikarja tedanjega časa. Svoje znanje je znal posredovati tudi učencem, med katerimi je bil tudi Anton Ažbe, ki je v njegovi šoli tako hitro napredoval, da je kmalu postal sodelavec svojega mojstra, ko je s freskami poslikaval župnijsko cerkev v Zagorju ob Savi in potem še frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Wolf je svojega nadarjenega učenca leta 1882 poslal študirat na dunajsko akademijo, kjer je ostal dve leti; leta 1884 pa se je Ažbe vpisal na munchensko akademijo in se med šestletnim razvil v odličnega risarja. Do svojega prvega učitelja, slikarja Janeza Wolfa, je Ažbe ohranil globoko spoštovanje. Večkrat je omenjal, da je od umirajočega mojstra dobil "umetniško oporoko" -navodila, kako je treba vzgajati mladi slikarski rod.

Odličen učenec postane izvrsten učitelj

Anton Ažbe je bil med najboljšimi učenci munchenske Akademije in nekateri profesorji so navezali z njim prijateljske vezi. Neki sodobnik je zapisal, da je bil Ažbe "že med študijem znan kot odličen poznavalec slikarskega postopka in tovariši so ga pogosto prosili za korekture. Vsak študent, ki ni bil doma v anatomiji ali kompoziciji, je odšel k Ažbetu: 'Svetuj mi - pomagaj mi!' In Ažbe ni samo svetoval, temveč je tudi zares pomagal in popravljal." Spomladi 1891 je odprl majhno korektorsko zasebno šolo, ki pa je kmalu postala znamenita Ažbetova šola, v kateri je poučeval številne študente iz vse Evrope in tudi iz Amerike. Umetnostni zgodovinar Tomaž Brejc njegovo šolo lepo predstavi (Enciklopedija Slovenije). "Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Pri pouku sta bili posebej cenjeni njegova nezmotljiva korektura in pedagoški žar, osebna dobrota in toleranca. Znamenita je postala šola po letu 1896, ko so se ji priključili številni ruski študentje, med njimi znani aristokrati...

Pri poučevanju je Ažbe izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize sočasnega slikarstva... Izhodišče sta predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda in študij po modelu, vendar je tudi pri tem poudarjal individualno naravo umetniškega šolanja in učencem puščal popolno svobodo odločitve in izbire... V kolorističnem pogledu je poudarjal temeljno pravilo, da barv ne gre mešati med seboj na paleti, temveč jih je treba polagati drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije."

Samo sedem risb in osem slik

Od celotnega opusa Antona Ažbeta danes poznamo samo sedem risb in osem slik, ki so nastale od leta 1885 do 1904. Vseh teh petnajst del hranijo v Narodni galeriji in v Narodnem muzeju v Ljubljani in v zasebni lasti. Zakaj je tako malo njegovih umetnin? Ne drži domneva, da je Ažbeta tako vsega použivala šola, da od njenega odprtja naprej ni več slikal. Dunajski likovni kritik Arthur Roessler je leta 1902 zapisal, da je obiskal atelje Antona Ažbeta in v njem videl veliko njegovih slik in skic. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v Munchen in Berlin.

Najstarejša od Ažbetovih ohranjenih slik je Avtoportret s posvetilom bratu iz leta 1886; v levem zgornjem kotu slike plava majhna paleta s poudarki živih barv in nekaj čopičev kakor sporočilo: "Tudi jaz sem slikar." Iz drugega obdobja Ažbetovega slikanja, ki je trajalo tako dolgo kakor njegova šola, so se nam ohranile samo štiri slike: Starec s črno ovratnico, Zamorka, Pevska vaja in V haremu (naslikana okoli leta 1903). Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka iz leta 1895 nesporno mojstrska študija, delo, ki ga med vsem, kar je Ažbe naslikal, najpogosteje navajajo, obenem pa tudi delo, ki je že marsikaj prispevalo k njegovemu umetnostnemu življenjepisu (K. Ambrozić). Čeprav je bil Ažbe ves čas v "visoki münchenski družbi", je umrl sam in zelo osamljen zaradi raka na grlu 5. avgusta 1905, star komaj triinštirideset let.

(obletnica meseca 08_2005)