* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

Kuralt Martin1OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.
Kuralt Martin0
OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53

* 13. januar 1837, Prvačina, † 8. julij 1897, Dunaj

Zorn Alojzij Matija0»Kolika je luč, ki nam sveti v katoliški Cerkvi! Kako neprecenljiv je zaklad večnih resnic, ki ga ona hrani v svojem naročju! In vendar jih toliko ostane v temi, in sicer radovoljno! ... V mladosti se sicer vsakdo, bodisi v družini, v šoli, seznani s krščanskimi resnicami, z dolžnostmi, ki jih človek ima do Boga in bližnjega, toda toliko bolj se pozneje zanemarja Božja beseda in posebno krščanski nauk ... Zatorej se pa večkrat zgodi, posebno v nekaterih stanovih in po mestih, da osebe, kakor so npr. tiste, ki želijo skleniti sveti zakon, pokažejo pri izpraševanju največjo nevednost v glavnih resnicah svete vere. Pomislimo, da taki ljudje bodo enkrat starši in torej odgojitelji svojih otrok. Pa kako bodo svoje otroke krščansko odgojevali, ko sami od vere malo ali nič ne znajo! Tako prejde nevednost in nemarnost od staršev na otroke in obrodi čedalje bolj žalosten sad.« Tako je v enem svojih pastirskih pisem poučeval svoje vernike Alojzij Matija Zorn, goriški nadškof metropolit v letih 1883–1897. Pred začetkom posta je pošiljal dvojna pisma, za duhovnike v latinščini, za vernike pa v slovenščini in italijanščini, v katerih jih je spodbujal k poglobitvi vere in življenju po njej.

MAŠNIŠKO POSVEČENJE NA 23. ROJSTNI DAN
Rodil se je 13. januarja 1834 v Prvačini kot prvi od sedmih otrok učitelja in cerkovnika Antona Zorna in Marijane roj. Gregorič. Lojzek je bil bister, pobožen in ubogljiv otrok. Skrbna mati je zgodaj umrla. Največ zaslug za njegovo šolanje je imel župnik Matija Madon, ki je bil v Prvačini devetnajst let. Po ljudski šoli v domačem kraju je šel v Gorico, kjer je obiskoval gimnazijo in jo zaključil z odličnim uspehom leta 1852. Želja očeta Antona in nekaterih profesorjev je bila, da bi študij nadaljeval na Dunaju, on pa se je odločil za semenišče. Tudi bogoslovni študij je končal z odliko. Nadškof Andrej Gollmayr ga je 13. januarja 1857, na 23. rojstni dan, posvetil v mašnika. Nadarjenega mladega duhovnika je poslal na višji bogoslovni zavod Avguštinej na Dunaju, ker je potreboval profesorje za centralno semenišče v Gorici. Dunajski študij je zaključil po treh letih z doktorsko disertacijo o darovih v antični Cerkvi. Ob podelitvi diplome leta 1861 ga je cesar Franc Jožef kot najboljšega absolventa imenoval za dvornega kaplana. Nadškof ga je brž poklical v Gorico. Opravljal je službo nadškofijskega tajnika, profesorja več teoloških predmetov. Leta 1874 je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča, kjer so bili bogoslovci iz goriške, tržaško-koprske, poreško-puljske in krške škofije. Za to službo ga je ‘priporočalo’ tudi znanje jezikov vseh gojencev. Službi profesorja in ravnatelja sta mu zelo ustrezali, toda 22. avgusta 1882 ga je cesar imenoval za poreško-puljskega škofa, papež Leon XIII. je imenovanje potrdil 25. septembra. Za imenovanje je Zorn zvedel od cesarja samega, ki se je 13. septembra mudil v Gorici in je pri večerji nazdravil novo imenovanemu škofu! Škofovsko posvečenje je prejel 14. januarja 1883 v goriški stolnici, v Poreču je nastopil 4. marca, v Pulju pa 13. maja 1883.

Zorn Alojzij Matija1PRVI GORIŠKI SLOVENEC NADŠKOF V GORICI
Poreško-puljski škof je bil samo tri mesece, kajti po smrti nadškofa Gollmayra ga je cesar 22. junija 1883 imenoval za goriškega nadškofa, papež je imenovanje potrdil 9. avgusta, 6. oktobra pa je bil v goriški stolnici umeščen. V habsburški monarhiji so imeli vladarji od 15. stol. dalje pravico imenovati škofe za vse škofije, razen Salzburga in Olomouca, papež je nato imenovanja potrdil. »V svojem nastopnem pastirskem pismu duhovnikom in vernikom goriške nadškofije z dne 14. oktobra 1883 je posebej poudaril, da se zaveda razlik v značaju, navadah in jeziku zaupanih mu vernikov, vendar z zaupanjem nastopa odgovorno službo v zavesti, da nas druži ena vera, ki more premostiti vsa nasprotja« (Franc Kralj). Stanje v nadškofiji je dobro poznal, saj je tam 26 let opravljal razne odgovorne službe. Boleče je občutil pomanjkanje duhovnikov. V poročilih, ki jih je pošiljal v Rim, se vidi kričeče nasprotje mesto – podeželje: ljudstvo na podeželju je bilo ‘vdano Cerkvi’, ljudje po mestih pa so bili od verske prakse precej oddaljeni. V času hude gospodarske krize je ljudi svaril pred izselitvijo iz domovine in jih opozarjal na nevarnosti, ki jih čakajo v tujini. Znana mu je bila trpka usoda ‘aleksandrink’. Bil je predvsem dušni pastir, kar razodevajo tudi njegova vsakoletna pastirska pisma. Bil je velik častilec Matere Božje, zelo je priporočal molitev rožnega venca, v nadškofijo je uvedel majsko šmarnično in oktobrsko rožnovensko pobožnost. Dvakrat je vodil vseškofijsko romanje na Sveto Goro. V njegovem času se je zelo poživila tudi gradbena dejavnost: v 14 letih svojega škofovanja je nadškof Zorn posvetil 15 novih cerkva.

    »Jaz, ki me je previdnost Božja za vašega nadpastirja izvolila, po stari navadi stopim v tem svetem času pred vas ter vas opominjam z besedami svete Cerkve: Kristjani, čas sv. posta odpira nam vrata nebeška, sprejmite ga torej v molitvi in pokori, da boste na dan vstajenja z Gospodom se veselili!«
    (nadškof Alojzij Zorn)

NJEGOVA OPORA SO BILI ODLIČNI SODELAVCI.
»Zorn je bil sicer vzoren duhovnik zvest Slovenec, toda mehkega srca in brez prave energije, da bi se mogel in znal postaviti po robu zapletenim narodnostnim in političnim razprtijam na domačih tleh. K sreči je takrat goriška nadškofija imela vrsto odličnih cerkvenih osebnosti, ki so učinkovito posegale v cerkvene in svetne zadeve« (Franc Kralj). Njegov najzvestejši sodelavec je bil Anton Mahnič, bogoslovni profesor in ravnatelj semenišča, ki je bil ob njem od začetka pa skoraj do konca njegovega škofovanja. S svojo trdnostjo in načelnostjo mu je bil močna opora. Leta 1884 mu je nadškof Zorn zaupal urejanje škofijskega (latinskega) glasila Folium, ki je izhajal vsak mesec. Pod njegovim uredništvom je dosegel svoj višek tako po vsebini kot po tehtnosti razprav. Postal je prava kulturna revija, prva na Goriškem. V njem so bogoslovni profesorji objavljali svoja dela. Veliko je zanj pisal urednik Mahnič: njegovi jasni prispevki, ki so bili tudi kulturno zelo vplivni, so predstavljali mnenje nadškofijskega urada in samega nadškofa. Ko je bil Mahnič leta 1896 imenovan za škofa na Krku, je nadškof Zorn izgubil močno oporo pri svojem delovanju. Skoraj vsi pa so si edini, da je Mahničev odhod vplival tudi na že zelo načeto nadškofovo zdravje. Za njegovo bolezen in smrt je bila najbolj kriva njegova pretirana tankovestnost. Očital si je, da je za vse nerede v škofiji kriv osebno sam. Zadnje mesece pred smrtjo se ga je polastila akutna melanholija. 25. junija 1897 so ga odpeljali v privatni sanatorij za duševne bolezni na Dunaju, kjer je 8. julija zaradi možganske kapi umrl. Z Dunaja so ga z vlakom prepeljali v Gorico, kjer so ga 14. julija položili v grob na mestnem pokopališču. Od leta 1919 so njegovi posmrtni ostanki v kripti goriške stolnice.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

Vovk Anton0Rožmanov  naslednik Anton Vovk, v pravnem pogledu ljubljanski pomožni škof (1946–1959), zatem rezidencialni škof ter nazadnje nadškof (1961–1963) pa je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka, ki mu posvečamo ta zapis ob petdesetletnici blažene smrti, je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.

 

 

Sto let za Francetom Prešernom v isti zibelki

Vovk Anton3»Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren,« je rekel škof Anton Vovk nahujskanim razgrajačem v Dolenjskih Toplicah. »Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.« Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Že zgodaj je izgubil oba starša: oče je umrl leta 1904, mati pa leta 1917. Dva razreda osnovne šole je končal na Breznici, naslednja dva in šest razredov gimnazije pa v Kranju, zadnja dva pa na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je novembra 1919 vpisal na Teološko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani. 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika.

Vovk Anton4 Tri leta je bil kaplan v Metliki, kjer so ga ljudje vzljubili zaradi njegovega sončnega značaja, zlasti pa zato, ker je bil odličen pridigar, spovednik in organizator. Leta 1926 je bil prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo njegovo glavno delo poučevanje verouka. Po odhodu župnika Matija Škerbeca v Kranj je škof Jeglič na željo vseh 1. decembra 1928 Antona Vovka imenoval za njegovega naslednika. Bil je najmlajši župnik v škofiji. Škofovo zaupanje je popolnoma opravičil s svojo bogato pastoralno dejavnostjo. Tržiški župnik je bil natanko štirinajst let (od 1. septembra 1926 do 1. septembra 1940). »Življenja, dela, veselja in skrbi sem doživel dosti. Bogu naj bo vse darovano, kateri naj mi bo ob sodbi za tržiška leta milostljiv.«

Težka bremena za močna ramena

Vovk Anton6Škof Gregorij Rožman je leta 1940 Antona Vovka poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Na njegova ramena, ki so bila močna, še krepkejši pa je bil njegov duh, je naložil razna bremena in službe. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja. S tem se je zanj začela trnjeva pot celjenja ran osiroteli škofiji in urejanje odnosov z državnimi oblastmi, ki so izsilile izjavo o lojalnosti, niso pa izpolnile nobene obljube za nemoteno delovanje Cerkve na duhovnem področju. Slovenska posebnost v vsej komunistični Jugoslaviji je bila, da so duhovniki za svoje dušnopastirsko delo potrebovali pristanek notranjega ministra in lokalnih oblasti. Odnose z oblastniki je zaostrilo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945, ki ga je podpisal tudi generalni vikar Anton Vovk.

Vovk Anton8V njem so škofje opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Začelo se je sistematično preganjanje generalnega vikarja Vovka. Ko ga je papež Pij XII. 1946 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, se je slovenska vlada čutila prizadeto, ker je bilo imenovanje sprejeto brez predhodnega posvetovanja z njo in brez njenega pristanka. Hoteli so preprečiti škofovsko posvečenje, ki je po posredovanju zvezne vlade bilo 1. decembra. Slovenska vlada ga ni priznala kot škofa in mu je dala vedeti, da se z njim pogovarja le 'kot z navadnim državljanom'. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji 'postavila na lastne noge' in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil.

Tudi v najtežjih urah je zaupal v Gospoda

Vovk Anton7Vovkovo škofovsko geslo 'V Gospoda zaupam'je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval tudi v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. O tem pričajo njegovi osebni zapisi od 1945 do 1953, ki so izšli v knjigi V spomin in opomin (Družina, Ljubljana 2003). Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.

Vovk Anton9Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu 'neznanec' škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje.

Trideseti ljubljanski škof in prvi nadškof

Vovk Anton10Po smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v ZDA je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 imenoval za tridesetega rednega (rezidencialnega) škofa ljubljanske škofije. Ko je končno dobil potni list, je škof Vovk januarja 1960 odšel v Rim, da opravi predpisan obisk pri papežu (ad limina). Papež Janez XXIII. ga je sprejel 1. februarja in srečanje, ki ga je škof opisal v pastirskem pismu po vrnitvi iz Rima, je potekalo v prisrčnem vzdušju. Izpustil je podatek, ki ga omenjajo priče tega srečanja. Ko se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, je Janez Dobri, ki je vedel za Vovkovo junaško pričevanje, odvrnil: »Jaz bi moral poklekniti pred vami!« Škof Vovk se je udeležil dveh sej pripravljalnega odbora in sodeloval je na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila. Nadaljevanja koncila ni dočakal.

Vovk Anton13Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. V svojem slavnostnem govoru je nadškof Vovk med drugim dejal: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.«

Duhovna oporoka svetniškega nadškofa

Vovk Anton14Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov. Dober teden dni pred svojo smrtjo, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, je svojemu tajniku Franciju Vrhuncu z bolniške postelje narekoval svojo duhovno oporoko, v kateri prepoznavamo njegove svetniške poteze.

»Danes je god sv. apostolov Petra in Pavla. Zame je to najbolj srečen spominski dan življenja, saj sem bil na ta dan pred 40 leti posvečen v mašnika. Bogu neizmerna hvala za to. Večje milosti mi ni mogel dati. Zaradi bolezni trpim. Ne vem, če še kdaj doživim današnjo obletnico. Naj bo vse Bogu darovano ... Hudo mi je, ko ne morem danes posvetiti novomašnikov. Molim, da bi bili dobri. Ohrani jih, Gospod, in blagoslovi vse naše duhovnike! Neizmerno jih imam rad. Zato, ker so Gospodovi in zanj delajo in trpijo. Zelo mi je hudo, če sem bil kdaj s kom bolj trd. Res, le potreba je to prinesla in moji zmučeni živci. Sproti sem odpuščal, vse pozabil, za isto prosim tudi vse svoje drage sobrate. Pri vsaki sv. maši sem se rad vseh duhovnikov spomnil, za vsakega umrlega sem takoj maševal. Nadvse bom srečen, če mi bodo duhovniki in redovniki vračali molitveni spomin. Hudo mi je, ker letos zaradi bolezni ne morem na birme.

Vovk Anton15Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!« Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«

Vovk Anton2Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!

»O Bog, v škofu Antonu Vovku
si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušnje. Prosimo te,
poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami še močneje
zablestel njegov zgled
in bosta po njem rasla
naša vera v tvojo
očetovsko Previdnost
in zaupanje v Marijino
materinsko varstvo.
Po Kristusu, našem
Gospodu.
Amen.«

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 5, str. 72.

* 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno Goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem.

Aljaz Jakob1»Jakob Aljaž od leta 1889 župnikuje na Dovjem pod Triglavom in vsa dolga leta do današnjega dne je z neverjetno telesno in duševno čilostjo, s čudovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za katere je sicer treba strokovnjaških študij in izkušenj, kot samouk in bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega slovanskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice, stal je od početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo oklenil našega Planinskega društva, ki je zmagovito tekmovalo z nasprotniki in moglo razviti delovanje, katerega uspehi se morejo meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi ti uspehi sploh ne bili doseženi, vsekakor pa ne v sedanjem obsegu!« Tako je uredništvo Planinskega vestnika januarja 1922 slavilo ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža, ko so začeli objavljati njegove zanimive Planinske spomine, ki so izhajali na prvih straneh do junija 1923. Ta ‘očak’ slovenskega planinstva si je sam postavil spomenik na vrhu Triglava, najvišje slovanske gore – Aljažev stolp.

DOMOTOŽJE GA JE PRIVEDLO Z DUNAJA DOMOV
V Planinskem vestniku (avgust–november 1923) v Opisu mojega življenja je spregovoril o sebi. Rodil se je 6. julija 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro kot četrti od osmih otrok kmečke družine. Oče je bil nevešč branja, mati pa je znala dobro brati in je imela skoraj vse nabožne bukve zadnjih dveh stoletij. Na prigovarjanje materinega sorodnika kanonika Jurija Zavašnika, ki je spoznal nadarjenost malega Jaka, so ga vpisali v ljubljanske šole. Po maturi leta 1866 je šel študirat na Dunaj za profesorja klasičnih jezikov. Pridružil se je literarnemu krogu, ki se je zbiral okrog Stritarja. Kmalu se mu je začelo tožiti po domovini, posebno po gorah, ki jih je v mladih letih občudoval s Šmarne gore. Na Dunaju je vzdržal samo eno leto. Vrnil se je domov in se vpisal v ljubljansko bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1871. Po novi maši je služboval kot kaplan v Tržiču, od tam pa je šel za župnika na Dobravo pri Kropi in od tam se je leta 1887 prvikrat povzpel na Triglav, ki je postal njegova velika ‘ljubezen’, zlasti po letu 1889, ko je prišel v njegovo bližino kot župnik na Dovjem. Ljudem, ki so bili zaupani njegovi duhovniški skrbi, je bil kakor oče. Svojim Dovžanom je bil tudi svetovalec v raznih zadevah, rad jih je materialno podprl. Na Dovjem je ostal vse do smrti, 4 maja 1927. Do leta 1904, ko je prestal težko operacijo, je neštetokrat plezal po strmih stenah ob vsakem vremenu, pa je ostal cel in zdrav. Kratka pot po ravnem, iz cerkve v župnišče, pa je bila zanj usodna: padel je in si zlomil nogo, za posledicami te nesreče je umrl. Na njegovem nagrobniku na južni steni dovške cerkve je napis, ki ga je sestavil pesnik Silvin Sardenko: “Vsako jutro v zarji novi / naši zažare vrhovi – / gledajo – kdaj prideš spet – / ki si bil jim varuh svet: / Naš triglavski kralj Matjaž / župnik z Dovjega – Aljaž!”

Aljaz Jakob2

NAJVIŠJI POSESTNIK – ‘LASTNIK’ VRHA TRIGLAVA
Takrat, ko je Jakob Aljaž prišel za župnika na Dovje, so se po naših gorah šopirili Nemci. Leta 1893 je zaživelo Slovensko planinsko društvo, ki je temu hotelo narediti konec. Dovški župnik je takoj šel na delo. Leta 1895 je na vrhu Triglava (2864 m) postavil stolp, potem ko je skalni vrh kupil od dovške občine za 1 goldinar in tako postal ‘najvišji posestnik’ na Slovenskem. Njegov načrt za stolp je izboljšal mojster Anton Belec iz Šentvida. Stolp ima obliko pokončnega valja s premerom 125 cm, okrog tri metre višine, s streho v obliki stožca. Zgrajen je iz kosov železa, težkih od 15–20 kg, ki so jih krepki nosači znosili na Triglav, mojster Belec s pomočniki ga je 7. avgusta 1895 postavil. Aljažev stolp je bil kmalu široko znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je zaslovel po Janku Mlakarju, ki je popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga komaj stlačil v stolp. To je bil samo začetek. Na veliko jezo Nemcev je leta 1896 začela rasti Triglavska koča na Kredarici. Les zanjo so spravljali gor pozimi po posebni Aljaževi tehniki, drug gradbeni material pa so na svojih hrbtih znosili močni fantje iz Kota na Kredarico. Koča je bila slovesno odprta 10. avgusta 1896. S to kočo se je začelo množično zanimanje za Triglav. Turisti so prihajali zlasti ob nedeljah, zato se je kmalu pokazala potreba po kapelici in še isto leto je Aljaž nedaleč od koče dal postaviti kapelico v čast Lurški Materi Božji. Po njegovi zamisli, z njegovim delom in denarjem so planinci dobili še Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava, Aljaževo malo kočo v Vratih in Aljažev dom v Vratih. Lastnoročno je napravil in popravil več planinskih poti v Triglavskem kraljestvu.

SLOVENSKA PLANINSKA HIMNA ‘OJ, TRIGLAV MOJ DOM’
Jakob Aljaž ni bil samo navdušen planinec, ampak tudi glasbenik in skladatelj. Že kot osmošolec je vodil zbor gimnazijcev in pel v kvartetu. Bil je glasbeni samouk, v svet glasbene umetnosti ga je temeljiteje uvedel Anton Foerster, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Podpiral je njegovo cecilijanstvo, prizadevanje, da iz cerkvene glasbe odstrani vse posvetne vplive. Na Dovjem je Aljaž ob spodbudi Antona Foersterja in Mateja Hubada začel tudi komponirati. Napisal je kar lepo število zborovskih skladb, ki so po oceni skladatelja Stanka Premrla, “preproste in lahke, a krepke in so se mnogo pele”. Najraje je imel besedila Simona Gregorčiča. »Dopisovala sva si z Gregorčičem. Zelo ga je veselilo, ker sem uglasbil več njegovih pesmi v lahkem slogu.« Med drugim je uglasbil njegovo pesem Nazaj v planinski raj, ki so jo zapeli ob pesnikovem pogrebu v Gorici 26. novembra 1906, preden so umrlega prepeljali k zadnjemu počitku k Svetemu Lovrencu na Libušnje. Na tej zadnji poti je prijatelja spremljal tudi Aljaž. Gotovo pa je najbolj znana Aljaževa pesem Oj, Triglav moj dom, za katero je besedilo napisal znani slovenski filozof Aleš Ušeničnik pod psevdonimom Slavin. Prvič je bila objavljena že leta 1896 v Planinskem vestniku. Za moški zbor je bila prirejena kot slavnostna pesem ob odprtju Triglavske koče na Kredarici 10. avgusta 1896. Postala je ‘himna’ slovenskega planinstva. Po sodbi glasbenih strokovnjakov je Aljaževo najpomembnejše delo za slovensko glasbo Slovenska pesmarica v dveh delih (1896 in 1900). V njej je zbral najbolj znane zborovske skladbe slovenskih skladateljev in je z njo spodbudil nastajanje pevskih zborov na podeželju in širjenje slovenske umetne pesmi med ljudstvom.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

* 4. junij 1907, Novo mesto, † 19. junij 1966, Novo mesto.

Kozina Marjan1»Najplemenitejše glasbilo je človeški glas, saj izžareva neko posebno toplino in izraznost osebnosti, ki je ne more doseči nobeno umetno izdelano glasbilo. Edino človek govori in lahko tedaj združi z muziciranjem prepričevalno moč besede ter tako zajame še eno mogočno izrazno sredstvo. Zato je področje vokalne glasbe v vseh dobah ogromno. Od preproste narodne pesmice do velikih kantat in oper sega polje vokala; nepoznani ljudski umetniki in največji mojstri so v neštetih odtenkih s pomočjo glasbe in besede izrazili vse, kar je občutilo človeško srce.« Tako je v svoji knjigi ABC glasbe (Lipa, Koper 1957) zapisal skladatelj Marjan Kozina, ki je bil na glasbenem področju vsestranski ustvarjalec: od opernega in simfoničnega do vokalno-instrumentalnega in filmskega. Pomemben je zlasti zaradi svojega tehtnega prispevka slovenski glasbeni kulturi. Njegovo bogato zapuščino sta sin Jurij in hči Metka leta 1986 podarila Zgodovinskemu arhivu v Novem mestu, kjer se je rodil pred sto desetimi leti.

NOTE JE POZNAL PREJ KOT ČRKE
Zibelka mu je tekla v Novem mestu v ugledni meščanski družini. Očetu Juriju, sodnemu pristavu, in materi Mariji, rojeni Rozina, se je rodil 4. junija 1907. Leta 1910 se je družina preselila v Vipavo, kjer je oče postal predstojnik okrajnega sodišča. Marjan je tam obiskoval prva dva razreda osnovne šole. Ko je bil oče Jurij leta 1915 vpoklican k vojakom, je družino poslal nazaj v Novo mesto, kjer je Marjan nadaljeval šolanje vse do mature na novomeški gimnaziji. Odraščal je v družini, ki je ljubila glasbo. Starša sta bila glasbeno izobražena in sta rada muzicirala. Marjan je poznal note, še preden je začel hoditi v šolo. Kot gimnazijec je hodil k uram petja, učil se je klavir in violino in kasneje tudi orgle pri skladatelju Ignaciju Hladniku, organistu v kapiteljski cerkvi. Poleg glasbe je bila njegova strast matematika  in po maturi je najprej vpisal matematiko in fiziko na ljubljanski univerzi. Jeseni 1928 je začel študirati glasbo na dunajski akademiji pri profesorju Josephu Marxu. Študij je nadaljeval v Pragi: pri Josefu Suku kompozicijo, pri Nikolaju Malku dirigiranje. Oboje je končal z odliko (leta 1931 in 1932). Ko se je vrnil domov, je bil dve leti korepetitor v ljubljanski Operi, nato pa se je preselil v Maribor. Prevzel je mesto dirigenta zbora in orkestra pa tudi ravnatelja Glasbene Matice. Leta 1935 se je poročil s kolegico, pianistko Nedo Andrijaničevo in v zakonu sta se jima rodila sin Jurij (1937) in hči Metka (1939). Jeseni so se preselili v Beograd, kjer je dobil mesto profesorja na glasbeni akademiji, veliko je tudi komponiral; po drami Iva Vojnovića je pisal opero Ekvinokcij in jo do leta 1943 dokončal. Vrnili so se v Ljubljano, septembra 1943 se je po razpadu Italije priključil narodnoosvobodilnemu gibanju. Organiziral je zborovske tečaje, ustanavljal godbe, veliko je tudi komponiral.

Kozina Marjan2

NAJVEČKRAT IZVEDENA SLOVENSKA SIMFONIČNA SKLADBA
»Svet ob Krki, Dolenjska, na obeh straneh Gorjancev, pa še posebej Novo mesto s svojim čarom, s posebno romantično okolico in mehkobo pokrajine, vse to je odločilno vplivalo na bodočega skladatelja in ga oblikovalo kot človeka,« je o Marjanu Kozini zapisal Primož Kuret. Po vojni je bil nekaj časa profesor na glasbeni akademiji v Beogradu, toda želel se je vrniti domov in z veseljem je sprejel povabilo, da pride v Ljubljano za prvega upravnika novo ustanovljene Slovenske filharmonije. Vodil jo je tri leta, dokler ni bil leta 1951 imenovan za profesorja kompozicije na ljubljanski glasbeni akademiji, leta 1953 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. To je bilo najbolj ustvarjalno obdobje njegovega življenja. Najgloblje in najveličastneje se je izpovedal v simfonični pesnitvi s stavki Ilova gora, Padlim, Bela Krajina, Proti morju. Nastajala je med letoma 1946 in 1949. Vse štiri skladbe – stavki v simfoniji – so med seboj vsebinsko povezani in predstavljajo pretresljiv spomenik boja slovenskega ljudstva za svobodo (P. Kuret). Bela Krajina, ki jo je skladatelj označil kot simfonični scherzo, je s svojim optimizmom predstavljala voljo do življenja vsega naroda. Glasbeniki so jo izvajali v vseh mogočih glasbenih zasedbah. Po tej pesnitvi, ki je koncertno največkrat izvedena slovenska simfonična skladba, so nastala še nekatera druga dela. Njegovo zadnje večje simfonično in nedokončano delo je simfonična pesnitev Davnina (1960), zamišljena kot prvi del cikla O Novem mestu, njegovem rojstnem kraju, ob praznovanju šeststoletnice. Bil je tudi mojster samospeva. Uglasbil je nekaj pesmi Srečka Kosovela, Lili Novy in nekaterih drugih slovenskih pesnikov.

SKLADATELJ FILMSKE GLASBE – KEKČEVA PESEM
Marjan Kozina je bil eden prvih slovenskih skladateljev, ki so pisali filmsko glasbo. Leta 1948 je napisal glasbo za prvi slovenski povojni igrani film Na svoji zemlji, ki ga je po scenariju pisatelja Cirila Kosmača režiral France Štiglic. Ocene so bile zelo pohvalne. Po uspehu tega filma, je glasbeno opremil film Dolina miru (1956), za kar je na filmskem festivalu v Pulju prejel zlato Areno. Še prej, leta 1951, je napisal glasbo za prvi slovenski mladinski film Kekec, ki ga je po povesti Josipa Vandota režiral Jože Gale. Kozinova glasba v tem filmu ni doživela takega priznanja kot tista v filmu Na svoji zemlji, čeprav so Kekčevo in Mojčino pesem slovenski otroci vzeli za svojo po vsej naši domovini. Kritiki so tudi tej pesmi, ki ji radi prisluhnemo še danes, očitali, da “tako kot Kekec in Mojca ne pojo kmečki fantiči in dekliči pod Špikom in Jalovcem”. Če hočemo biti pravični, moramo priznati, da je v njej pokazal veliko posluha in razumevanja za otroško dušo, kar potrjujejo tudi druge pesmi za otroke. O glasbi za film Dolina miru je dejal, da se mu je posrečila, ker je z njo zajel svojo dolino, kakor jo je gledal iz svoje zidanice na Trški gori.
Leta 1960 je bil upokojen. Leta pokoja je preživljal v Piranu ali na svoji Trški gori. Nenehno je snoval, toda ustvarjalna moč je zaradi bolezni pojemala, ugasnila je v novomeški bolnišnici 19. junija 1966. »Nemirni romar je odšel pogledat dežele onstran tuzemskega bivanja,« je o njem zapisal njegov dolenjski rojak pesnik Tone Pavček. »Bil je svetla pojoča nota slovenske glasbe, bistrež v pomenku in pisanju, človek z veliko dušo in otroškim srcem, Slovenec, ki ni bil narejen po čisto slovenski meri.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 5, str. 52-53.

* 22. april 1877, Postojna, † 25. februar 1959, Ljubljana

Kraigher Lojz1»Lojz Kraigher je pisal predvsem v velikih formah, v romanu in drami. Kot zdravnika in pristaša filozofskega materializma ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, ki jo je pojmoval najprej fiziološko, četudi se je trudil, da bi v leposlovnih delih presojal opažanja v etičnem smislu. Zaradi tega pa svojim spisom ni mogel dajati enotne ubranosti, zlasti ker je preveč očitno ljubil prikazovanje zablod, pregreh in napak, tako da njegove etične, narodne in socialne misli izzvenevajo brez globokega odmeva v duši vznemirjenega bralca.« Tako je literarno ustvarjanje pisatelja Lojza Kraigherja na kratko označil Anton Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo (1968). Pripadal je drugi generaciji slovenskih naturalistov. Literarno se je razvijal v ožjem krogu slovenske moderne ter bil eden najboljših prijateljev Ivana Cankarja. Ni bil zadovoljen z uvrstitvijo med naturaliste in se je čutil bolj kot Cankarjev realistični učenec. Predstavljamo ga ob 140-letnici njegovega rojstva.

OČE MEDICINSKE FAKULTETE UNIVERZE V LJUBLJANI
Rodil se je 22. aprila 1877 v Postojni, njegov rod pa izvira iz Furlanije. Pisateljev ded Giorgio je sredi 19. stol. prišel v Postojno kot krošnjar in kmalu postal premožen trgovec in posestnik. Imel je deset otrok; prvorojenec Alois, prav tako trgovec in posestnik, se je poročil z Josipino Lavrenčič; Lojz je bil prvi od njunih trinajstih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Postojni, prva dva gimnazijska razreda v Novem mestu, kjer je spoznal Otona Župančiča, preostale razrede pa v Ljubljani. Na predlog sošolca Dragotina Ketteja je bil sprejet v literarni krožek Zadruga in tam srečal Ivana Cankarja, s katerim je navezal prijateljstvo. Po maturi leta 1897 je na Dunaju študiral medicino. Družil se je s slovenskimi študenti in tudi veliko pisal. Še kot študent se je poročil z Viktorijo Juvančič, s katero je imel šest otrok. Po končanem študiju (1903) in obvezni praksi v Ljubljani je deloval kot zdravnik v Bovcu. Leta 1907 se je z družino preselil k Sveti Trojici v Slovenskih goricah, kjer je prevzel mesto okrajnega zdravnika. Leta 1914 je dobil službo v Ljubljani. Med prvo svetovno vojno je bil vojaški zdravnik, po vojni pa je postal vodja ljubljanske bolnišnice. Ob ustanovitvi univerze v Ljubljani leta 1919 si je zelo prizadeval, da dobi tudi medicinsko fakulteto, zato velja za očeta ljubljanske medicinske fakultete. Po ‘dvajsetletnih disharmonijah’ se je ločil od prve žene in se povezal z drugo. Leta 1922 je odšel v München, kjer je opravil zobozdravniško specializacijo ter do leta 1929 opravljal zobozdravniški poklic na Goriškem, nato pa v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno se je vključil v OF, leta 1944 je bil interniran v Dachau. Po vojni je bil vodja medicinske knjižnice in urednik Zdravstvenega vestnika. Leta 1958 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je 25. februarja 1959 v Ljubljani.

ZANIMALI SO GA PREDVSEM LJUBEZENSKI MOTIVI
Lojz Kraigher je slovstveno začel delovati proti koncu gimnazije, živahneje pa v dunajskih letih. Objavljal je v raznih listih, sprva pod psevdonimi, od leta 1911 s pravim imenom. Zanimali so ga predvsem ljubezenski motivi, ki se jih je loteval dokaj drzno. V njegovem zgodnjem pisanju je bilo precej grobega naturalizma in prevratniških idej, zato so mu uredniki črtali kak premočen izraz ali kar dele besedila. »Najrajši je obravnaval negativne pojave izvenzakonskega in zakonskega življenja, a čeprav je večinoma pravilno ugotavljal njihove vzroke in posledice, ni vedel zoper nje svetovati nič drugega kakor splošne fraze o vzdržnosti in zvestobi« (Anton Slodnjak). Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), ki je nastajal od leta 1910 do 1913. Od prvotno zamišljene ljubezenske novele se je besedilo razraslo v zajeten politični roman, ki je izšel v dveh delih tik pred začetkom prve svetovne vojne. Škrobar predstavlja številne takratne slovenske uradnike, ki so zaradi kruha in kariere zatajili svojo narodno zavest. Naturalistično opisovanje ljubezni in spolnosti imamo v romanu Mlada ljubezen (1923), ki se dogaja v meščanski Ljubljani okoli leta 1900.
Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram. Najbolj je pomembna Školjka (1908), drama v treh dejanjih, ki je premiero doživela v Zagrebu leta 1918, v Ljubljani šele 1921. »Tema je ibsenovska: narava in družba ženo podrejata moškemu, ki je surov in gospodovalen; pravo ljubezen bo doživela, ko se bo emancipirala, ko bo razbila meščanski zakon in se svobodno odločala o življenjskem tovarišu« (Joža Mahnič).

Kraigher Lojz0SPOMENIK PRIJATELJU IVANU CANKARJU
Lojz Kraigher je prvič srečal Ivana Cankarja kot gimnazijec v literarnem krožku Zadruga in brž sta postala prijatelja ter ostala vse življenje. Od jeseni 1910 do pomladi 1911 je bil Cankar njegov gost pri Sveti Trojici. Po prijateljevi smrti 11. decembra 1918 je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo. Najprej je to storil z Umetnikovo trilogijo (1921). To so tri enodejanke. Prvi del, Umetnik v tujini, opisuje Cankarjevo dunajsko ljubezen, drugi del, Umetnik v domovini, njegovo ljubezensko razmerje na Rožniku, obiske dijakov in slutnje smrti, tretji del, Umetnik v nebesih, poveličuje Cankarjevo umetnost: umetnik je kljub ogorčenim ugovorom slovenskih kulturnih voditeljev sprejet med nebeščane in prva ga pozdravi njegova mati. V tretjem delu je posnemal slog Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski in vanj vpletel podobe iz pisateljevega resničnega življenja pa tudi iz njegovih umetniških del. Lojz Kraigher si je za eno svojih življenjskih nalog določil prodreti v bistvo Cankarja, človeka in umetnika. Pri tem prizadevanju pa sta preveč prihajala do izraza njegov zdravniški poklic in osebni temperament. Sad desetletnega dela je bila monografija Ivan Cankar, študije o njegovem delu in življenju, spomini nanj, ki je izšla v dveh zajetnih knjigah, obsegajočih skupno 1500 strani, leta 1954 in 1958. V delu, ki razodeva močno ljubezen do prijatelja, spremlja Cankarjevo življenje in ustvarjalnost od mladih začetkov vse do smrti. Stalno mu je pred očmi razlika med Cankarjevo človeško nebogljenostjo umetniško veličino, med njegovim osebnim pesimizmom in družbeno borbenostjo. Po sodbi literarnih zgodovinarjev Kraigher ni vedno pravičen, ker gleda na prijatelja z očmi zdravnika.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2017) 4, str. 52.

* 5. oktober 1840, Cerknica, Slovenija, † 29. marec 1917, Ljubljana

Gerbic Fran1»Kar me navdušuje s svojo izredno lepoto ali velikostjo, razvname mojo fantazijo. Posebno pa me spodbujajo lepe poezije onih naših pesnikov, kateri pišejo svoje pesmi tako, da se mi zde kakor rožice, ki so zrasle na domačih tleh naših logov in gajev in bi skoraj rekel, da nosijo že tudi primerni napev s seboj ... Ker se kaj rad pečam z uglasbitvijo pesmi, so mi predvsem naši domači pesniki najbolj pri srcu in to Prešeren in Gregorčič. Zanima me pa tudi mlajša generacija, v kateri sem našel mnogo za glasbo primernih poezij in sem tudi mnogo njih uglasbil. Najbolj pa sta me k skladanju izpodbujala prva dva, zato ker je v njih vse tako neprisiljeno, da se mi je zdelo vedno, kadar sem jih čital, da že slišim primerno melodijo zraven.« Tako je v svoji Avtobiografiji (1911) zapisal skladatelj Fran Gerbič, ki je ob Antonu Foersterju in Benjaminu Ipavcu pomenil vrh slovenske glasbene romantike. Bil je naš najbolj vsestranski glasbenik svoje dobe. V slovenski glasbi ima častno mesto kot organizator in učitelj. Predstavljamo ga ob stoletnici njegove smrti.

UČITELJ PRI SEDEMNAJSTIH LETIH
Rodil se je 5. oktobra 1840 v Cerknici. Imel je štiri brate in dve sestri, trije bratje in ena sestra so umrli v otroških letih. »Ne oče ne mati nista bila muzikalna, oba pa sta imela dober posluh, mati je pela otrokom uspavanke.« Pri šestih letih je začel hoditi v ljudsko šolo v Cerknici in pri cerkvenem zboru je pel alt. Ko mu je bilo enajst let, je prišel v ljubljanske šole in leta 1857 končal učiteljišče in bil nastavljen za učitelja v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Bil je tudi organist in v ta čas spadajo njegovi prvi skladateljski poskusi, ki so bili leta 1862 natisnjeni pod naslovom Glasi slovenski. Leta 1865 je odšel na praški konservatorij nadaljevat glasbene študije – solo petje in kompozicijo. Vendar se je posvetil skoraj izključno šolanju svojega glasu. Ko je dveletni študij z odliko končal, je bil leta 1868 angažiran kot tenorist v praškem Narodnem gledališču. Na prigovarjanje hrvaškega pisatelja Avgusta Šenoe je že naslednje leto odšel v Zagreb, kjer je kot prvak novoustanovljene hrvaške Opere in eden prvih velikih slovenskih tenoristov deloval vse do leta 1878, ko je zaradi bolezni za nekaj časa prenehal s petjem. V Zagrebu se je poročil s češko pevko Emilijo Daneševo. Ponovno je kot operni pevec nastopal v Ulmu in Lvovu, kjer se je zaradi smrti enoletnega sina in bolezni za vselej poslovil od opernega odra. Posvetil se je glasbeno učiteljskemu delu. Štiri leta (1882–1886) je bil na lvovskem konservatoriju profesor solo petja in dirigent moškega zbora. Leta 1886 se je odzval vabilu Glasbene Matice, Čitalnice in Dramatičnega društva iz Ljubljane in nastopil službo kot učitelj, pevovodja in kapelnik. Za odhod v Ljubljano se je odločil, da pripomore k razvoju slovenske glasbe.Gerbic Fran2

UČITELJ, KI JE VODIL UČENCE Z LJUBEZNIJO
To je bil čas narodnega prebujanja in geslo je bilo: vse za svoj narod! Gerbič je povabilo iz Ljubljane sprejel, »čeprav mi je vodstvo konservatorija v Lvovu hotelo zvišati plačo za toliko, kolikor so mi v Ljubljani ponudili plače za vsa tri mesta. Da me ne vleče v domovino boljše gmotno stanje, številke dovolj jasno govore, pač pa čutim v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj storim za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini.« Brez Gerbiča in njemu podobnih mož slovenska glasba ne bi tako kmalu stopila na lastne noge. Od nalog, ki jih je Fran Gerbič sprejel v Ljubljani, je bilo najbolj pomembno vzgojno delo v glasbeni šoli Glasbene Matice, kjer je poučeval petje, teorijo, harmonij in klavir. Pod njegovim vodstvom se je ta šola hitro razvijala. Število učencev je naglo naraščalo in Gerbič je moral poskrbeti za nove učne moči in uspelo mu je pridobiti odlične sodelavce (Mateja Hubada, Karla Jeraja). Izdelali so učni načrt. Gerbič je napisal prva temeljna glasbeno pedagoška dela: Metodika pevskega pouka, Glasbeno oblikoslovje, Pevsko šolo. V svoji reviji Glasbena zora je objavil nekaj člankov s področja harmonije in klavirske igre. Leta 1911 je v Avtobiografiji zapisal: »S poučevanjem glasbe se pečam dolga leta, zdaj poučujem že petindvajseto leto v šoli Glasbene Matice ... Spominjam se prav živo vseh svojih učencev, kateri so pokazali nadarjenost za glasbo.« Pavel Kozina, eden od njih, je ob Gerbičevi smrti priznal: »Hodil sem po svetu, spoznal veliko učiteljev petja, med vsemi pa dajem tebi prvo mesto. Bil si učitelj, ki vodi učenca z ljubeznijo do stvari, potrpežljivo vedno višje in višje.«

»MOJ EDINI POKLIC JE GLASBA«
»Kot skladatelj sem nastopil prvič v ljubljanski čitalnici, ko se je izvajal moj zbor ... Prva moja kompozicija bili so Glasi slovanski, ki so izšli v lastni izložbi leta 1867. Kritika je ta moj prvi poizkus pozdravila prav simpatično« (Avtobiografija). Če hočemo Gerbiča pravično soditi kot skladatelja, moramo upoštevati čas, v katerem je živel. Tedanji skladatelji so bili v glavnem samouki, vneti rodoljubi. Vse njihove pesmice imajo preprosto obliko narodnih pesmi: povečini je samo melodija s podloženim besedilom, s spremljavo klavirja. To je bila doba, v kateri se je pri nas iz narodne pesmi začela razvijati umetna pesem. Te slovenske pesmi so se pele pri narodnih veselicah in so imele edini namen: povzdigniti narodno zavest. Fran Gerbič je kot skladatelj skupaj z drugimi starejšimi skladatelji oral ledino na polju slovenske glasbe. Bil je izredno plodovit in je do konca svojega življenja ustvarjal nova dela: svetne in cerkvene skladbe, prvo slovensko simfonijo (Lovska simfonija, 1915), celo dve operi (Kres, Nabor). Njegovo ustvarjanje preveva narodna zavest, čuti se vpliv poljske in zlasti češke glasbe (kot študent v Pragi je osebno spoznal Antonina Dvoržaka in Bedřicha Smetano), vendar je svojim delom vtisnil lasten izraz. Njegovi samospevi razodevajo odlično poznavanje zakonitosti človeškega glasu. Od leta 1886 je sistematično pripravljal ustanovitev profesionalne slovenske opere. To se je uresničilo leta 1892, ko so v Ljubljani odprli slovensko Deželno gledališče. Prva predstava je bila 3. oktobra: uprizorili so opero V vodnjaku češkega skladatelja Vilima Blodeka. Delal je do zadnjega: ko je šel na svoje posestvo v Cerknici, je staknil pomladanski prehlad, ki mu je 29. marca 1917 ugasnil dih življenja.

ČUK, Silvester. Fran Gerbič (1840-1917). (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str. 52-53.

* 18. februar 1923, Ljubljana, 14. oktober 1986, Ljubljana

Stih Bojan1»Neskončno dobrotljivi in usmiljeni Bog je v svoji milosti dovolil Savlu postati Pavel. Ko pa berem anonimno pismo (v njem neznani pisec namiguje, da je Štih “še daleč od tega, da bi si pred smrtjo klical duhovnika”, op.sč), spoznam, da nam slovenskim grešnikom ni bila, ni in tudi ne bo dodeljena milost, ki jo je prejel sveti Pavel ... A ko pride ura slovesa in smrti, že zdaj se obračam k milosti za pogum, bom prosil tolažnika, da mi lajša bolečino in odveže grehov, ki sem jih morebiti storil v dobri in naivni veri proti človeku in človeštvu. A kdo je doslej na tem svetu brez greha živel, delal in se bojeval za svobodo?« Tako je v svoj dnevnik zapisal Bojan Štih, iskren iskalec resnice, kritik, esejist, gledališčnik in urednik, ki ga predstavljamo ob trideseti obletnici smrti. Pred odhodom v večnost je poklical prijatelja Jožeta Kastelica, tedaj župnika na Blokah. Ko ga je okrepil z zakramenti božjega usmiljenja, mu je Štih dejal: »Ti si najboljši človek. Ko se mi življenje izteče, te prosim, da me pokoplješ. Želim si ne le cerkven, ampak pravi krščanski pogreb!«

“V DRUŽINI SEM SE NAUČIL MISLITI IN DELATI.”
»Po rojstvu pripadam Ljubljani, čeprav je bila moja mati z Bizeljskega, iz Stare vasi pod Svetimi gorami, oče pa iz Slovenskih Goric. Moja mati je bila dunajska služkinja, ki je veliko brala in je v cerkvi svetega Štefana ob nedeljah molila za svojo srečo in tudi za srečo svojih prihodnjih otrok. Oče je bil premogovni delavec na dunajskem južnem kolodvoru, ki se je kasneje izobrazil kot delavec do finančnega izvedenca.« Tako je Bojan Štih v svojem razmišljanju za televizijski portret 17. oktobra 1983 predstavil svoje starše, ki so se po poroki preselili v Ljubljano. »Moja zibelka je stekla 18. februarja 1923 na Starem trgu, v župniji svetega Jakoba. Župnik, ki me je krstil, je bil Janko Barle.« Stih Bojan2V Ljubljani je obiskoval osnovno šolo in nato realno gimnazijo. Iz gimnazijskih let mu je ostal v lepem spominu veroučitelj Peter Šorli. »Rekel bi, da so bile njegove veroučne ure literarna in filozofska vzgoja.« Po maturi leta 1941 se je odločil za študij slavistike in primerjalne književnosti na univerzi. Študij je prekinil zaradi vojne, leta 1942 je bil interniran v Gonarsu, od koder je s sedmimi sotrpini pobegnil in se pridružil partizanom na Primorskem. Leta 1944 je prišel v Belo krajino, po vojni je opravljal razne politične funkcije v Beogradu. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nadaljeval študij na univerzi in leta 1957 diplomiral. Delal je v uredništvu Naših razgledov, potem pa kot ravnatelj služboval po slovenskih gledališčih: v ljubljanski Drami, celjskem gledališču, v Mestnem gledališču v Ljubljani, v mariborski Drami, zatem pa pri Viba filmu. Znan je bil po svojem ostrem in kritičnem pisanju. »Pišem, kar mislim, in to, kar mislim, bom povedal svoji domovini.« Njegov glas je utihnil 14. oktobra 1986.

NJEGOVI LJUBEZNI: GLEDALIŠČE IN FILM
Stih Bojan4Najbolj ustvarjalna leta svojega življenja je Bojan Štih posvetil gledališču in filmu. O tem nam govori sam, kakor je leta 1983 povedal v pogovoru za Mladino. »Moja osnova sta literatura in zgodovina. Literatura in zgodovina pa sta podlaga teatru, filmu, tisku. Imel sem srečo, da sem imel vrsto vzgojiteljev, ki so me spodbujali k delu. Genialnost je seveda božji dar. Jaz ga nimam. Lahko pa sem delaven... V ljubljanski Drami sem bil od leta 1961 do srede leta 1969, ko je izbruhnila dramska kriza, ki je bila prvi dokaz, da samoupravljanja ni mogoče avtomatično prenašati v kulturno sfero, kajti samoupravljanje izkoriščajo povprečneži, lenuhi, nenadarjeni ljudje, ki ustvarjalnim in delavnim onemogočajo, da bi izpeljali svoje zamisli.« Drama je takrat bila med vodilnimi evropskimi gledališči, saj je igrala od Moskve do Rima, Züricha, Budimpešte. Stih Bojan5Ravnatelj Štih je v ljubljanski Drami uveljavil zahteven repertoar, večinoma s sodobnimi svetovnimi in slovenskimi deli. Decembra 1969 je odšel v Celje in sprejel mesto upravnika tamkajšnjega gledališča. »Potem so me povabili v Maribor, kjer sem poskušal dati neko novo vizijo gledališča. V dveh, treh letih sem te ideje le nekako izpeljal, in takrat sem gledališču rekel nasvidenje – takrat (1982) je namreč prišlo Vibino vabilo. Priznati moram, da sem se stežka odločil...« O svojem delu pri slovenskem filmu je dejal: »Mislim, da smo uspeli nekaj narediti... Jaz sem si postavil dve načeli: prvo, prenoviti generacijo ustvarjalcev, dobiti novo generacijo, ki bi odpirala nove teme in nove vidike, in drugo, obdržati produkcijo od 4 do 5 filmov na leto.«

SPOMINI NA BOŽIČNE PRAZNIKE OTROŠTVA
Stih Bojan3Bojan Štih je bil poročen s priznano slikarko Melito Vovk, po materinih stopinjah je šla njuna hčerka Ejti, ki že dolga leta živi v Boliviji. Njeno pismo za božič leta 1984, v katerem piše, kako je v tej tropski deželi postavljala jaslice, je prebudilo njegove čudovite spomine na božične praznike otroštva. »Spomnim se smrek in smrečic, ki so jih prodajali na Kongresnem trgu. Ko sem z materjo in očetom hodil po tem, na asfalt postavljenem gozdu, sem vroče prosil nebo, da bi na sveti večer zagledal v sobi božično drevesce polno lučk, okraskov vseh vrst in barv, pod drevesom pa jaslice, pred katerimi sem klečal in z otroško vročo sapo grel dete Jezusa ... Predno smo (zvečer) vstopili otroci in starši v sobo, kjer je bilo drevesce in kjer so stale jaslice, je oče obhodil s kadilom na žerjavici v lopatici za premog stanovanje, stopnišče pa tudi klet in podstrešje. Bile so to blage vonjave, s katerimi sem živel do novega leta in še naprej ... Ko smo stopili v sobo z drevescem in jaslicami, nas je mati pokrižala in objela. Poljubila nas je na čelo, bog vedi zakaj sem takrat videl solze v materinih očeh ... Potem ko smo stopil k drevescu, je oče vključil radijski sprejemnik in kmalu smo zaslišali staro Sveto noč, ki bi morala biti himna evropskih narodov ... V kuhinji smo sedli k večerji. Toda predno smo se dotaknili jedi, smo otroci nesli v kletno stanovanje, kjer sta živela upokojenca, darila. Bila sta stara, revna in sta težko živela ... Ko smo se vrnili z obiska, smo sedli k mizi. Molili smo, predno smo se dotaknili vilic in nožev ... Zdaj večkrat premišljujem o tej naši molitvi in vedno v njej odkrijem znak in simbol počlovečenja, zakaj prav ta molitev nam je preprečila, da bi planili po jedeh kot razbojniki iz zasede ...«

ČUK, Silvester. Bojan Štih (1923-1986). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2016, leto 51, št. 10, str 52-53.

Zajemi vsak dan

Vzeta v nebo je, a z nami živi, / da človek utrujen poti ne zgreši. // Po stezi med polji k tebi hitim, / šopek molitev v roki držim.

(Lojze Kozar ml.)
Ponedeljek, 15. August 2022
Na vrh