* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta ... Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik ... Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

* 22. februar 1888, zaselek Škrlje, Sovodnje pri Gorici , † 27. februar 1953, Sovodnje pri Gorici

»Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisja, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni ... Uganka je umotvor, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Tudi pomilovalen nasmeh onega, ki gre preko te vrste zabave, naj ga ne moti. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v veselje.« Tako je o namenu in pomenu ugankarstva, katerega pionir je bil na slovenskih tleh, zapisal leta 1922 Peter Butkovič – Domen, župnik v Zgoniku na Krasu. Tega vsestranskega ustvarjalca predstavljamo našim bralcem ob 130-letnici njegovega rojstva.

POLDRUGO URO PEŠ V ŠOLO V GORICO
Peter Butkovič se je rodil 22. februarja 1888 v Sovodnjah ob Soči. Oče Andrej je bil tovarniški delavec z nizko plačo, zato je k družinskim dohodkom pripomogla mati Karlina, ki je hodila na dnino k sovodenjskim kmetom. Kot otrok je Peter pogosto hodil z njo in je bil na mater vse življenje močno navezan. Po osnovni šoli v Sovodnjah so ga na priporočilo domačega duhovnika vpisali v šolo v Gorici. Vsak dan je v poldrugi uri peš premeril razdaljo od Sovodenj do Gorice. Zatem je nekaj časa stanoval v tamkajšnjem semenišču in nazadnje v mestu. Bil je vsestransko nadarjen. Kot drugošolec je dal pobudo za ustanovitev literarnega lista Prvi cveti in vanj pisal, ga ilustriral in skrbel tudi za ugankarski del. Ko so predstojniki list prepovedali, je začel izdajati Strune, ki so doživele enako usodo. V višjih razredih je začel s pesmimi in prozo sodelovati tudi v javnosti kot Domen Otilijev ali samo Domen.  Jeseni 1910 je vstopil v goriško bogoslovje, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Italijani in Furlani. Po mašniškem posvečenju 26. julija 1913 je ‘pel’ novo mašo na Sveti Gori. Še leto dni je ostal v bogoslovju in opravil zadnji letnik. Nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje (1914–1916), nato na Lokve, od koder je soupravljal Lokovec (1916–1922); zaradi vojne je moral kot begunec v Cerknico. Po vojni je bil župnik v Zgoniku na Krasu (1922–1930), nekaj mesecev na Ravnici (1931), nazadnje pa skoraj polnih 22 let v rodnih Sovodnjah, najprej kot vikar, nato kot prvi župnik novoustanovljene župnije, vse do svoje prezgodnje smrti 27. februarja 1953. Vstajenja čaka na sovodenjskem pokopališču zraven svoje matere, ki jo je tako ljubil. Od leta 1982 nosi njegovo ime sovodenjska šola.

“RAZDAL JE VSE, DA DRUGE BI BOGATIL”
Pesnica Ljubka Šorli mu je v spomin napisala pesem, v kateri njegovo vsestransko razdajanje poudari v dveh verzih: »Kar mu bogastva je podelil Bog, / razdal je vse, da druge bi bogatil.« Bil je mojster peresa: pisal je pesmi in prozo. V pesmih prevladuje osebno razmišljanje, vezano na motiviko božičnih in drugih verskih doživetij. Med vojno je v ospredju moreče vzdušje tega časa ter pokrajinski motivi iz domačega kraja in krajev službovanja. Že v srednji šoli je začel pisati tudi prozo, ki jo je objavljal v zgoraj omenjenih dijaških listih, kot osmošolec (1910) pa je postal sodelavec mladinskega literarnega časopisa Mentor v Ljubljani. Vanj je prispeval dela z močno avtobiografsko snovjo, iz katere najbolj izstopa socialno poreklo in izredno podčrtana ljubezen do matere, pa tudi težko dijaško in študentsko življenje. Umetniško najmočnejše Butkovičevo prozno besedilo je Spokornik s svetopisemskim motivom, objavljeno v reviji Dom in svet. Nekaj zanimivih del je objavil tudi kot literarni zgodovinar, predvsem se je ukvarjal z Gregorčičem. V ljubljanski znanstveni reviji Čas je objavil Pisma iz Bleiweisove dobe ter Nekatoliški pesniki o Mariji. Veliko je tudi prevajal iz številnih tujih jezikov, ne da bi se posluževal posredniških jezikov. Znani so njegovi prevodi iz angleščine, češčine, finščine, francoščine, grščine, holandščine, italijanščine, nemščine, poljščine, ruščine, španščine, švedščine. Če k temu dodamo dva klasična jezika, ki ju je prinesel iz gimnazije ter hebrejščino iz bogoslovja pa še hrvaščino in srbščino, vidimo, da je bil poliglot. »Vsi jeziki so lepi in pa dušo naroda spoznaš najbolje v njih materinščini,« je govoril.

“NEKATERI SE SMEJEJO MOJIM UGANKAM”
Darove svoje bogate domišljije je pokazal na polju ugankarstva, kjer je oral ledino. S svojimi ugankami je bogatil že liste v svojih dijaških letih. Ugankarstvu je ostal zvest tudi kot duhovnik, kljub nerazumevanju ali celo posmehu sobratov duhovnikov in drugih ljudi. »Nekateri duhovski krogi pri nas se še vedno smejejo mojim ugankam,« je zapisal. »Tudi vladika (škof) se ne more sprijazniti s temi neumnostmi.« Njegove naravne sposobnosti na tem področju so spodbujale potrebe urednikov. Filip Terčelj, urednik priljubljenega lista Naš čolnič, ga je spodbujal, naj mu pripravi čim več ugank. S svojim ugankarskim gradivom je polnil več listov. Poleg praktičnega dela, da je sam sestavljal uganke in urejal ugankarske kotičke z objavljanjem ugank drugih sodelavcev, je njegovo najpomembnejše delo na tem področju razprava O zastavljanju ugank, katere posebna vrednost je v tem, da skuša uvajati slovensko ugankarsko izrazoslovje (terminologijo), pri kateri mu je pomagal jezikoslovec Anton Breznik. Zato smemo Butkoviča imenovati očeta slovenskega ugankarstva ali enigmatike. Njegovo ugankarstvo je v precejšnji meri povezano z njegovim risarskim delom. Od risb, ki so služile pretežno kot ilustracije slikovnih križank, je kmalu prešel na ilustracije literarnih prispevkov v različnih revijah ter njihovo opremljanje. Zanj je bila značilna miniaturna risba, pretežno zaokroženih oblik. V teh drobnih risbah je rad upodabljal cvetje, zimsko pokrajino s snegom, od ptic najraje lastovke. S svojimi značilnimi risbami je opremil nekaj revij in pratik.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 42-43

Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Njegovo novomašno/življenjsko geslo 'Povsod Boga'

Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel 'duhovni pretres', ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.

Mučenec Lojze Grozde in 'šolanje' v zaporih

Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni 'razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu 'odsedel' pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.

Bogoslovni učitelj in duhovni voditelj

Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike (stroke, ki razlaga temeljne verske resnice) na teološki fakulteti v Ljubljani in prihajal predavat iz Planine. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi 'hitel' k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 1, str. 48.

* 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA.

»Ne vem, zakaj, toda nekje v globini čutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresničila deset let pozneje: 21. januarja 1977, v 59. letu njegovega res bogatega življenja. Takrat je tudi sam doživel, kar je povedal ob smrti nekega prijatelja leta 1974: »Marsikdaj mislim, da je srečanje umetnika z Bogom čudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za čemer je vse življenje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mučilo.« Karel Mauser je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga.

IZGNANEC Z DOMOVINO V SVOJEM SRCU
Leta 1993 je v zbirki Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišče izšla knjiga Karel Mauser, v kateri je France Pibernik, najboljši poznavalec tega ‘zamolčanega’ mojstra slovenske besede, opisal njegovo življenje in delo. Rodil se je 18. avgusta 1918 v Zagorici, ki je danes del Bleda. Njegov oče je bil kot orožnik premeščen v Gorje, kjer je Karel začel hoditi v šolo, končal pa v Podbrezjah, naslednji očetovi službeni postaji. Požiral je knjige ter sovražil računstvo in matematiko. Vendar pa je ljudsko šolo uspešno končal, želja po znanju ga je gnala na gimnazijo v Kranj. Zaradi matematike je osmi razred ponavljal v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. Jeseni se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in ob študiju je literarno ustvarjal, vseskozi pa je zavzeto opravljal dobrodelno poslanstvo med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Septembra 1943 se je s počitnic z dobrepoljskimi vaškimi stražami zatekel na Turjak, kjer je preživel predajo kot bolničarski strežnik ranjencev. Odpeljan je bil v Kočevje in nato z bogoslovci kot jetnik v stiški samostan. Januarja 1944, v devetem semestru bogoslovnega študija, je izstopil iz semenišča. 6. januarja 1945 se je poročil z Mimi Habjan: v srečnem zakonu sta imela štiri otroke. Konec leta 1945 so novi oblastniki vso družino Mauserjev (staršev in njegovo) izgnali zaradi nemškega priimka. Karel je svojo družino živel v begunskih taboriščih Peggez in Spittal v Avstriji. Družino je preživljal kot težak pri gozdnih delih in graditvi cest. Septembra 1950 je prišel v ZDA, v mestu La Salle (Illinois) je delal v pralnici. Urednik Ameriške domovine Jaka Debevec mu je čez nekaj mesecev omogočil preselitev v Cleveland, poskrbel za stanovanje in službo v tovarni preciznih svedrov. Tam je delal vse do upokojitve zaradi srčne bolezni leta 1974. Njegovo plemenito srce se je kljub ‘uspešni’ operaciji ustavilo 21. januarja 1977.

“ZAME JE IN OSTANE UMETNOST – PREPROSTOST”
Na pot besede umetnosti je Karla Mauserja začel uvajati France Tomšič, njegov profesor slovenščine na kranjski gimnaziji, še bolj pa pesnik in kritik Anton Vodnik na realni gimnaziji v Ljubljani. Karel je začel kot pesnik. Leta 1938 je bila v študentskem listu Mentor natisnjena njegova prva pesem in zanjo je prejel tudi honorar. »Moja sreča je bila tolikšna, da je nisem vedel kam deti. S tem je bila odločena moja pot.« Karel Mauser se je s pesmimi redko oglašal in ni izdal nobene pesniške zbirke. Edina je izšla ob prvi obletnici njegove smrti na željo njegove žene in z darovi prijateljev. Urednik Tine Debeljak ji je po dihu njegovih pesniških utrinkov izbral naslov Zemlja sem in večnost. Bolj kot pesnik se je uveljavil s svojim pripovedništvom.
»Ob izgonu iz domovine je bil literarno komaj poznan,« piše France Pibernik, »toda že takrat je imel v rokopisu vsaj dvoje povesti.« To naj bi bili povest Domačija v Globeli, katere rokopis se je izgubil, in Rotija, ki je bila namenjena Slovenčevi knjižnici leta 1945, pa so izid preprečili dogodki ob koncu vojne. Pisanje je nadaljeval v težkih razmerah v taborišču, ko je imel za to čas le ponoči, čez dan je trdo delal. Snov za novele, povesti in romane je praviloma jemal iz gorenjskega okolja, pa tudi iz svojega življenja. Slednje velja za njegov roman Kaplan Klemen, ki je v nadaljevanjih izhajal v Koroški kroniki od 1948 do 1949. V ‘taboriščnih’ letih je nastala vrsta daljših pripovednih del, k čemur je pripomoglo dvoje: Koroška kronika je nekatere objavljene nadaljevanke ponatisnila v samostojnih knjigah in ponovno je v Celovcu zaživela Mohorjeva družba, pri kateri je v naslednjih letih natisnil veliko večino svojih del, tudi v času, ko je živel in pisal v Ameriki.


“ALI SI TI KAPLAN KLEMEN?”
Po sodbi literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika je najbolj dovršeno pripovedno besedilo v obsežnem Mauserjevem opusu roman Kaplan Klemen. V njem je veliko avtobiografskega: njegovo življenje in knjižno ustvarjanje, predvsem njegovo karitativno delovanje pa v letih, ko je bil v ljubljanskem bogoslovju. Na vprašanje koroškega prijatelja Bernarda Strausa, ki je ob sodelovanju švicarskega pisatelja Gerolda Schmida roman prevedel v nemščino, če je kaplan Klemen on sam, je Mauser odgovoril: »Med nama povedano, veliko je moje zgodbe, le prenesel sem vse, kar sem moral, zakaj mnogi so še živi in bi jim resnica ne bila ljuba.« Roman je izhajal v nadaljevanjih v listu Koroška kronika od maja 1948 do marca 1949, v letu 1950 ga je v nadaljevanjih prinašala Ameriška domovina. V knjigi je prvič izšel leta 1965 pri celovški Mohorjevi, kot nadaljevanka v Ognjišču (september 1989 – december 1992), leta 2001 je doživel knjižno izdajo pri celjski Mohorjevi. »Roman Kaplan Klemen sodi med vrhe Mauserjevega pripovedništva in ga uvrščamo med vrhove slovenske povojne proze« (F. Pibernik). Preveden je bil v nemščino (in doživel več ponatisov), španščino, portugalščino in francoščino. Najbolj obsežno Mauserjevo delo je povest Ljudje pod bičem o slovenski tragediji med drugo svetovno vojno in po njej. Začela je nastajati leta 1949, dokončno podobo pa je dobila leta 1963, ko je izšla v treh knjigah.
Ko je Karel Maser na povabilo Mohorjeve družbe iz Celovca obiskal Koroško, se je z vrha Ljubelja ozrl po rodni gorenjski pokrajini – kot Mojzes z gore Nebo na obljubljeno deželo. Ko se je njegovo življenje iztekalo, je svoji ženi mirno dejal: »Če človek res verjame v Boga, si lepšega ne more misliti kot srečanja z Njim.«

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

* 28. junij 1797, Knežja vas, † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

»Moj sin! Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš le enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih, če boš vselej ubogal Boga, mu vdano služil in ga prisrčno ljubil. Če ne boš ravnal, kot naroča Gospod, če ga ne boš ubogal, če ga boš naprej žalil, boš za to trpel pozneje. Siromak boš vržen v večni ogenj. Premisli vse to. Varuj se greha, ljubi Gospoda, bodi mu vedno pokoren. Spomni se večkrat Jezusa: kot je ravnal on, ravnaj tudi ti, tako boš srečen. Zato pa, moj sin, prebiraj pogosto to knjigo. Tako boš, dobro poučen, delal dobro in se varoval greha. Friderik Baraga, Črna suknja.« Tako je kot skrbni oče nagovoril svoje ljubljene Indijance slovenski misijonar Friderik Baraga na začetku svoje v očipvejščini napisane knjige Katolik Enamiad (1850), v slovenščini Krščanski nauk za Indijance (Družina, 1997). Tega velikega sina našega naroda, ki že pre/dolgo čaka, da bi ga mogli častiti kot blaženega in svetnika, predstavljamo ob 150-letnici smrti.

“BOG TE NESI, SVETI FRIC!”
Življenje Friderika Barage je (do njegovega odhoda v misijone) v povesti Le eno je potrebno (to je bilo njegovo škofovsko geslo) podal pisatelj Karel Mauser. Rodil se je 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču. Pri krstu so mu dali ime Irenej Friderik, toda vedno se je podpisoval le z drugim imenom. Dve leti po Friderikovem rojstvu se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je ob sestrah Amaliji in Antoniji preživel otroška leta. V času šolanja v Ljubljani (1809–1816) je stanoval pri svojem botru Juriju Dolinarju; njegova hčerka Ana je veljala za Baragovo zaročenko. Kot študent prava na Dunaju (1816–1821) se je seznanil s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom in ob njem se je odločil za duhovniški poklic. Kot diplomirani pravnik je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Jeseni leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti ljudem, prestopil je ozke in mrzle pragove janzenizma, ki je slikal Boga kot strogega Sodnika, in vernikom na prižnici in v spovednici govoril o neskončnem Božjem usmiljenju ter zaradi tega prišel navzkriž s sobrati. V Šmartinu je spisal svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je izšel leta 1830. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi tukaj se je z vso vnemo lotil dela: pridigal je o usmiljeni Božji ljubezni do grešnikov, veliko je spovedoval in ljudi navduševal za pobožnost križevega pota. Ljudje so ga imeli radi, duhovniki pa njegove gorečnosti niso cenili. Zaradi tega in spričo velikih potreb v misijonskih pokrajinah, je leta 1830 z dovoljenjem svojega škofa odšel v Ameriko. Ko se je poslavljal od Metlike, je eden od kaplanov zavpil za njim: »Bog te nesi, sveti Fric!«

“DO KONCA BOM OSTAL MED INDIJANCI”
Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati je prispel sredi januarja 1831. Spomladi je v spremstvu škofa šel v naselje Krivo drevo Indijancev Otavcev, svojo prvo misijonsko postojanko, in si pridobil njihovo naklonjenost. Z njimi se je najprej ‘pogovarjal’ po tolmaču, hkrati pa pridno učil njihovega jezika in si začel sestavljati slovar in slovnico tega zelo težkega jezika. Konec leta 1832 je že izšel njegov otavski molitvenik. Septembra 1833 je odšel v novi misijon k Veliki reki (Grand River) ob obali Michiganskega jezera, kjer si je nakopal smrtno sovraštvo belih nakupovalcev živalskih kož, ki so Indijance zastrupljali z žganjem. Poleti 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Očipva na južni obali Gornjega jezera. Tam je ostal 32 let, vse do svoje smrti. Med več kot enoletnim potovanjem po Evropi in obiskom domovine (september 1836–oktober 1837) je zbiral denar za uresničenje svojih načrtov in iskal sodelavce. Jeseni 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko L’Ans, kjer je postavil indijansko vasico. 29. julija 1853 je papež Pij IX. imenoval Baraga za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa. Izbral si je geslo Le eno je potrebno. Za sedež vikariata si je izbral mesto Sault Ste. Marie. Leta 1857 je bil njegov vikariat povzdignjen v redno škofijo. Maja 1866 je s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette. Baraga se ni ustrašil naporov, ko je šlo za zveličanje duš. Začele so mu pešati moči. Na zasedanju škofov ZDA v Baltimoru ga je 7. oktobra 1866 zadela kap. Prepeljali so ga domov. Sledila je popolna onemoglost. Na predvečer praznika Svetih treh kraljev je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja 1868 pa je mirno zatisnil trudne oči.

KNJIGE V SLOVENŠČINI, INDIJANŠČINI ...
Veliko moči je Friderik Baraga posvetil tudi pisateljskemu delovanju. Napisal je vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Od knjig v slovenščini je najbolj znan molitvenik Dušna paša, ki ga je napisal leta 1826, natisnjen pa je bil leta 1830. Knjiga je postala tako priljubljena, da je do leta 1905 izšla v 17 ponatisih v skupni nakladi okoli 150.000 izvodov! Pred odhodom v misijone je napisal še dve knjigi premišljevanj, iz Amerike pa je svoje rojake obdaril s tremi knjigami (Premišljevanje štirih poslednjih reči, Zlate jabelka in Nebeške rože). Za svoje Otavce je že drugo leto svojega delovanja med njimi sestavil molitvenik (1832), ki je izšel še v očipvejščini (1837). Baragove knjige v indijanščini prehajajo od molitvenikov preko del z osnovnim verskim poukom do del moralno vzgojne vsebine. Njegovo osrednje delo v očipvejščini je (v uvodu omenjena) Knjiga razmišljanj (1850, Krščanski nauk za Indijance), ki prinaša razlago glavnih cerkvenih praznikov, božjih in cerkvenih zapovedi. V nemščini je napisal knjigo o značaju, navadah in običajih severnoameriških Indijancev, ki je bila natisnjena v Ljubljani (1837). Velike zasluge si je pridobil kot raziskovalec indijanskih jezikov. Sestavil je slovnico (1850) in slovar (1853) otavsko-očipvejskega jezika. Ko spoznavamo njegovo življenje in neutrudno apostolsko delo, je na mestu vprašanje: kdaj bo prištet med blažene. Škofijski postopek za Baragovo beatifikacijo se je pričel v škofiji Marquette, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga in papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Baraga odslej smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 42-43

več o Frideriku Baragi na naši spletni strani

* 3. december 1867, Lož, † 24. oktober, 1932, Ljubljana

»Pisateljsko pero mi ni ne poklic ne kruh; nikdar mu pa tudi nisem pripisoval one važnosti, da bi njemu na ljubo zanemarjal poklic, ki mi daje kruh ... Pisal sem, ker me je veselilo. V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu ... Pisal sem v prvi vrsti zaradi sebe, da se iznebim, kar me je tiščalo v možganih ... Dasi moje življenje ni bilo posvečeno zgolj ali tudi le v upoštevni meri peresu, pa vendar ni ostalo brez vpliva na pero. Naravno je to. Saj je tudi pisanje del življenja osebe, ki piše, in se mora pisanju poznati to življenje in so občudovanja vredni tisti pisatelji, ki pišejo, pa bi lahko to, kar pišejo, napisal tudi kdorkoli drug. Popis mojega življenja bi se dal v dobrem delu posneti iz mojih spisov.« Tako razlaga v svoji kratki avtobiografiji Življenjepis mojega peresa (1930) Fran Milčinski, ki se je v slovensko književnost zapisal kot humoristični pisatelj. Vendar mu ne gre za smeh in zabavo, temveč hoče z nasmehom na ustih povedati bridke resnice. Med njegova najbolj znana dela spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917) o mladih prestopnikih.

V ŠOLO JE ŠEL ENO LETO PREZGODAJ
Svojo življenjsko pot je na kratko popisal v Življenjepisu mojega peresa. Pričela je 3. decembra 1867 v Ložu na Notranjskem, kjer je tedaj služboval oče, po poklicu davkar, po rodu Čeh. Imel je starejšega brata in dve mlajši sestri. Ko je bil star 4 leta, se je družina preselila v Ljubljano, v Krakovo. V šolo je začel hoditi k Sv. Jakobu. »Posebno bister nisem bil – menda sem bil prezgodaj pričel pohajati v šolo, trije meseci so mi še nedostajali do šestih let. Zdi se mi, vseskozi in v vseh stvareh sem bil za eno leto premalo zrel.« Kot gimnazijec je bil najmanjši in najdrobnejši v razredu, vendar si je med tovariši pridobil ugled z letaki, ki jih je ustvarjal – risbe in besedilo, vse je bilo šaljivo. Po maturi je odšel na Dunaj študirat pravo; preživljal se je sam. V tem času je začel v ljubljanskem šaljivem listu Rogač objavljati svoje prispevke, ki jih je tudi sam ilustriral. Po končanem študiju je nastopil službo na sodišču v raznih krajih, po dveh letih službe v Idriji je bil leta 1897 premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti.
Leta 1910 se je poročil s precej mlajšo Ano Krejči, hčerko ljubljanskega trgovca. Rodili so se jima štirje otroci: Breda, ki je postala slavistka in žena literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, Janez, poznejši specialist za sodno medicino, predsednik SAZU, Franek, kasnejši slavni Ježek, ter Leon, poznejši psihiater Lev Milčinski. Fran Milčinski je tudi svojo družino in sebe humoristično upodabljal v literarnih delih. Leta 1918 je v novi državi postal svetnik na višjem deželnem sodišču v Ljubljani, leta 1920 svetnik na Stolu sedmorice v Zagrebu. Leta 1925 se je upokojil in postal odvetnik. 24. oktobra 1932 je med delom umrl zaradi možganske kapi.

“PISAL SEM SAMO ŠALJIVE STVARI”
Fran Milčinski je bil humorist, satirik, mladinski pisatelj in dramatik. V svoji avtobiografiji je poudaril, da se je z leposlovjem ukvarjal le v prostih urah. »V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu.« Snov je zajemal iz spominov na mlade dni, iz svojega dela pri sodišču ter iz družinskega in družabnega življenja. »Kot kazenski sodnik sem si na razpravah sproti beležil vse, kar se mi je zanimivo zdelo v govorici obdolžencev in prič, v njihovem vedenju, značaju in nazorih. Rad sem stikal tudi po kazenski registraturi.« Sad tega so mnoga njegova dela, med temi znamenite Beležke o kranjskem tepežu (1925). Njegov humor je najznačilnejši v ostri družbeni groteski. Veliko čuta je imel za narodni humor, rad je uporabljal motive iz ljudske šaljivosti v raznih tipičnih slovenskih pokrajinah. Čeprav je v Življenjepisu mojega peresa zatrdil, da je pisal “samo šaljive stvari”, je priznal, da ga je privlačila tudi tedaj moderna realistična in naturalistična struja. Po svoje je bil tudi sam realist, saj je za njegov način pisanja značilno razumsko opazovanje in presojanje življenja. V svojih humoreskah in groteskah biča napake v našem narodnem značaju, kot so: alkoholizem, puhloglavost, sebičnost, častihlepnost, strankarstvo in pravdanje. Pisatelj je v svoji naravno humani usmerjenosti smešil vse, kar se je upiralo njegovemu socialnemu čutu in zdravi pameti. »Njegov humor navadno sloni na risanju in karikiranju človeških značajev, kakor jih je srečeval v sodniški praksi, meščanski druščini in v krogu svoje rodbine ter otrok, pri katerih je ob njihovem duševnem razvoju odkrival vsa trenutek nove, zanimive poteze« (Joža Mahnič).


MLADINSKI PISATELJ IN PRAVLJIČAR
Drugo področje slovstvenega ustvarjanja je bila za Milčinskega vzgojna povest, v kateri je resnobno obravnaval razne probleme, ki jih je poznal iz prakse kazenskega in mladinskega sodnika. »Blizu desetletno naporno delo na tem polju je svojo literarno obliko našlo v Ptičkih brez gnezda.« Izšla je leta 1917 pri Družbi sv. Mohorja v visoki nakladi. Povest je umestil v južni del Ljubljane, kjer je sam preživel otroška leta. V njej graja brezbrižnost staršev do otrok pa tudi zgrešenost tedanjih vzgojnih ustanov. Leta 1905 se je Fran Milčinski prvi v tedanji Avstriji začel sistematično ukvarjati z mladinskim prestopništvom. Leta 1908 je pri sodišču v Ljubljani ustanovil mladinski oddelek. Tam je delal kot varstveni in mladinski sodnik. V prvi vlogi je nadziral vzgojo ogroženih otrok in mladih do 18. leta, v drugi pa je sodil mladostnikom, ki so prekršili zakone.
»Zaradi dece – svoje in druge – sem se lotil tudi pravljic ... Najprej sem v roke vzel pravljiške snovi iz slovenskih narodnih pesmi.« Tako je nastala knjiga Pravljice (1911). Njegova druga knjiga pravljic ima naslov Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917) z ‘grozljivimi’ ilustracijami Ivana Vavpotiča. Leta 1923 je izšla tretja knjiga njegovih pravljic Zgodbe kraljeviča Marka. »Pravljice so ustregle dejanski potrebi. Kmalu so postale popularne ... Moje pravljice so dale pobudo še drugim pravljičarjem.« Fran Milčinski je povezan tudi z začetki slovenskega radia. »Od jeseni 1928 naprej sodelujem v ljubljanskem radiu kot pripovedovalec in sicer za mladino in za one, ki radi slišijo kako šaljivo.«

S. Čuk, Fran Milčinski (1867-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2017), 52-53.

* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51

* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.

OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53