20. april

ok. LETA 570 ROJEN MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (+ 632)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje).

več o islamu v knjigi, ki jo je izdalo Ognjišče Vplivna verstva sveta

 

LETA 1883 ROJEN HINKO NUČIČ

21 05 1970 Hinko NucicGLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER († 1970)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

 

LETA 1889 UMRL MATEJ CIGALE

20 04 1889 Matej Cigalepravnik, jezikoslovec in urednik (* 1819)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

več:
S. Čuk, Matej Cigale: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1999), 20-21.

 

LETA 1892 ROJEN p. BERNARD AMBROŽIČ

20 04 1892 Bernard AmbrozicFRANČIŠKAN. DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK († 1973)

Rojen v Gabrju pri Dobovi je kot gimnazijec postal frančiškan. Mašniško posvečenje je prejel leta 1915 v Mariboru. Nato se je kot študent slavistike in klasične filologije usposobil za profesorja. Nekaj let je deloval na Slovenskem, leta 1925 pa je odšel v ZDA in v Lemontu pri Chicagu ustanovil slovensko pastoralno središče. Po drugi svetovni vojni je pomagal slovenskim emigrantom v ZDA, leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo, kjer je zbiral razkropljene slovenske emigrante. Zanje je izdajal verski list Misli.

 

LETA 1893 ROJEN IVAN NEPOMUK ZORE

08 06 1987 Ivan Nepomuk ZoreJEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG († 1987)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

 

LETA 1900 UMRL ANTON KOS

20 04 1900 Anton KosPRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK (* 1837)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

 

LETA 1912 ROJEN JOŽE DOLENC

20 04 1912 Joze DolencUREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1994)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo ... ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem ...), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 - štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. Čuk, Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4, (2022), 40-41.

 

LETA 1928 ROJEN ANTON DROBNIČ

18 01 2018 Anton DrobnicPRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE († 2018)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

  • Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  • Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

 

LETA 1934 UMRL P. HUGOLIN SATTNER

20 04 1934-Hugolin-SattnerSKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN (* 1851)

"Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu," je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

 

LETA 1993 UMRL TONINO BELLO

20 04 1993-Tonino-BelloITALIJANSKI DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1935)

Ko je Tonino Bello leta 1982 postal škof v mestu Molfetta na jugu Italije, je imel škofovsko palico (pastorale) iz oljkovega lesa, lesen je bil tudi njegov naprsni križ, škofovski prstan pa je bil ulit iz poročnega prstana njegove mame. Pred prihodom v njegovo škofovsko mesto so ga vprašali, kakšen grb ima, da ga postavijo nad glavna vrata stolnice in škofijske palače. "Grb? Na to sploh nisem pomislil!" In odločil se je za znamenje, ki je bilo nad vhodom v cerkev v njegovi rojstni župniji Alessano. Za škofovsko geslo - vodilo svoje službe - si je izbral verz iz 34. psalma: "Ponižni naj slišijo in se veselijo."

"Hvala, zemlja domača, skromna in revna, ki pa si mi prav zato dala bogastvo brez primere: da razumem uboge in da sem jim danes na razpolago ter jim služim," je dejal kot škof. V veliko pohujšanje svojih sodelavcev je kmalu po prihodu v Molfetto sprejel v škofijsko palačo pet družin, ki so bile brez stanovanja. "Škofija je velika, precej prostorov je neizkoriščenih, mnoge sobe so prazne. Dajmo torej streho tistim, ki jo potrebujejo."

več:
S. Čuk, škof Tonino Bello. "Ponižni naj slišijo in se veselijo": Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

  • Pišem zvečer na god sv. Valentina, praznika zaljubljencev. Če bi se zaljubili v Jezusa, kot ste se v življenju zaljubili v neko bitje ali v neko ubogo misel, bi se svet spremenil.
  • Na vse življenje moramo gledati kot na pričakovanje Gospoda, ki nikoli ne prihaja točno po urniku, ki ga določamo mi, pač pa se vedno ravna natančno po srečanjih, ki jih določa on. Naša naloga je, da ga znamo pričakovati.
  • Tudi najmanjše dejanje dobrote je podlaga za upanje in zagotavlja pričakovanje boljših časov. Z drugimi besedami: prižgati vžigalico pomeni neizmerno več kot preklinjati temo.
  • Imam lahek križ na prsih in težek križ na hrbtu. Ta pa je, kot sem doumel, le košček tistega križa, ki ga je nosil On.
  • Križ je najvišje razodetje božje ljubezni do nas... Kalvarija ni le studenec ljubezni, ni samo vodovod upanja, ampak je tudi izvir vere.
  • Prehoditi tistih nekaj korakov od Kalvarije do vrta velike noči je zgolj božji dar. Prav na tej najkrajši poti se dogaja najdaljše potovanje, ki lahko doleti človeka v potovanje od nevere k veri.
  • V svetopisemskem jeziku usmiljenje ne pomeni predvsem sočutje, temveč bolj nežnost, zvestoba, dobrota, odprto srce, velikodušnost, nesebičnost.
  • Med kruhom, ki prihaja v usta človeka, in besedo, ki izhaja iz božjih ust, je slednja bolj pomembna. Kruh ti namreč omogoča, da hodiš, beseda pa usmerja tvoje korake.
  • Bolečina ni zadnja obala človeka. Je zgolj neizogibna veža, kamor stopiš, da odložiš prtljago svojih lastnih grehov ali grehov drugih.
  • Tu doli na zemlji človek pričakuje vrnitev Gospoda. Zgoraj v nebesih pa Gospod pričakuje vrnitev človeka. Vrnitev, ki jo je mogoče uresničiti z molitvijo, z življenjem v uboštvu, pravičnosti, čistosti, iskrenosti, ljubezni, z evangeljskim pričevanjem in z močnim čutom solidarnosti.
  • Samo v tišini zorijo velike reči življenja: spreobrnjenje, ljubezen, žrtev, smrt.

 

LETA 1995 UMRL ALOJZIJ TURK

20 04 1995-Alojzij-TurkDUHOVNIK IN BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1909)

"V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to," je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. "Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje ... Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal."

... več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2009) 11

Iskalec in zbiralec Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. Čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda.

(Tonino Lasconi)
Nedelja, 26. Maj 2024
Na vrh