Še sem živ!

Mraz je.
Pasje mraz!
Vsake toliko zaskrbljen odprem kletna vrata in prisluhnem, če plinska peč še obratuje … če še diha … če še gori … Ali kaj pokašljuje? V preteklosti ji je nekajkrat že zmanjkalo moči ob nepravem času. Bili smo že na tem, da jo zamenjamo, pa jo je ljubeznivi in nadvse potrpežljivi serviser vsakič znova spravil v pogon. Jo tako rekoč obudil od mrtvih.
O, da bi ga vi videli …
Če bi bili pacienti deležni tako obzirne in pozorne obravnave s strani zdravnikov, ne bi poslušali takih kritik o našem zdravstvu!
In če bi možje tako spoštljivo in natančno poslušali svoje žene, kot ta možak vsakič znova prisluhne tej brezdušni mašini, bi ne bilo ločitev! Da o nežnem privijanju vijakov sploh ne izgubljam besed!
A peč ne bo zdržala več dolgo. Stara je. Dvajset let! Kar pomeni, da je v pasjih letih že častitljiva stoletnica! In v tem pasjem mrazu, pač moramo šteti pasja leta.
A nas še greje!
In sem hvaležen peči in seveda serviserju, da pošteno opravljata vsak svoje delo.
Zjutraj in zvečer pa odpiram kletna vrata … in prisluškujem …
Ker je mraz.
Pasje mraz!

Staram se.
Ne bom si prešteval pasjih let, pa čeprav znam biti kdaj prav pasji … Je pa dejstvo, da me ne bi več bilo, če bi bil pes. Kot tudi ni več mnogih mojih prijateljev, znancev in sorodnikov … in me zaradi tega kdaj prime, da bi začel psovati!
Pa me tudi mine … ker se še pravočasno spomnim, da nič ne koristi.
In se ne spodobi! Ker smo vsi v božjih rokah. In Bog že ve, kaj dela! Kdo bo pa vedel, če ne On!
A vsakič, ko omaga kdo od sovrstnikov, kar čutim piš kose … ki švistne blizu mene. Vedno bližje je!

Staram se.
Določeni opravki so postali počasnejši … in težji … Zaenkrat še ne nemogoči, hvala Bogu!... Težji pa!
In začneš ceniti, da kaj lahko še počneš! In zato to počneš z užitkom! In hvaležnostjo!
Ko se srečaš z vrstnikom, ki ima ob sebi bombo s kisikom in cevko na nosu, začneš ceniti sleherni vdih. In izdih. Dihanje, ki je tako samoumevno … in nujno … kar naenkrat postane tudi lépo!
Ko se srečaš z vrstnikom na berglah ali vozičku, začneš ceniti sleherni korak. Počep! Plesni obrat! Kar na lepem, je še pasti lepó!
Ko obiščeš vrstnika, ki je na postelji in ga hranijo in previjajo, začneš ceniti sleherni grižljaj, ki ga lahko sam neseš v usta. In obisk stranišča je kar na lepem praznik!

Staram se.
Zjutraj namesto “Tebe ljubim, Stvarnik moj …” dahnem: “Še sem živ!”.
In zvečer namesto “O, Jezus, blagoslovi me …” molim prav tako: “Še sem živ!”
In sem vesel. Čeprav vem, da pravzaprav odpiram kletna vrata svoje duše … in prisluškujem!
A ni strahu v tem prisluškovanju. Ni bojazni v tem poslušanju! Morda kanec prijetne grenkobe … saj je tako lepo živeti!
Nadvse potrpežljivi in ljubeznivi Serviser pa privija in odvija moje vijake … kuka pod pokrov … posluša … popiha … čisti … Skratka: skrbi, da plamen ne ugasne.
Zato grejem, čeprav sem že star. In pasji.
V zavedanju, da pride dan, ko bom odslužil svoje.
V zavedanju, da ne bom končal na odpadu!
In opravljam svoje delo v tihem upanju, da sem še pod garancijo.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 2, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)