Ti, pa obračaš strani …

Pred dnevi sem poslušal čudovito glasbo.
V majhni dvoranici še manjše glasbene šole sem sedel med zelo redko posejanim občinstvom, sestavljenim zgolj iz peščice staršev, ki so si sredi tedna in delovnega dne vzeli čas ali pa celo dopust zato, da so prišli poslušat svoje glasbeno nadarjene otroke na državno tekmovanje, dveh blago nadutih mentorjev ter treh članov komisije, ki so škripali s stoli in si med muziciranjem mladih glasbenikov polglasno šepetali pripombe.
Bil sem nervozen.
Ne le zaradi škripanja stolov, šepetanja in nadutosti.
Tudi ne zaradi dejstva, da sem bil v dvorani navzoč kot eden od omenjenih staršev, vedoč, da “sad mojih ledij” ta trenutek za odrom z violo v prepoteni roki trepeta pred nastopom in bi čutil dolžnost, da takole v duhu, iz sočutja in očetovskega ponosa, še jaz malo zatrepečem.
Ne. Bil sem nervozen, ker me je spreletela misel o krutosti in nesmiselnosti tega početja: Namesto, da bi mlade ljudi spodbudili in naučili, da bi s svojimi talenti – po svetopisemsko – trgovali, jih silimo, da s temi – od Boga danimi talenti – tekmujejo! In tako s talenti, namesto da bi zmagali (1Kor 9,25), prav po človeško trgujejo!
Na odru je igral klavirski trio. Dva očalasta mladeniča, ki jima je ravno odgnal prvi puh, eden za klavirjem, drugi z violončelom, in pa mladenka z violino, samozavestna, očitno zavedajoč se svoje lepote in talenta. Oblečeni svečano. Črno. Kot za pogreb.
Dvořák, Klavirski trio op. 90 št. 4 v e- molu … Poco adagio-Vivace non troppo …
Igrali so … Fenomenalno!
Če sem zaprl oči, me je glasba odnesla pod nebo, v nebesa …
Če pa sem oči odprl, sem videl trojico mladih ljudi, napetih, kot zdravniki med odprto operacijo srca. Njihovi prsti so izvabljali bravurozne, lahkotne tone … kot bi vetrc ujčkal milne mehurčke … Na njihovih obrazih pa nobene lahkotnosti, nobenega nasmeška, nobenih milnih mehurčkov. Zgolj zbranost, napetost … skoraj strah. Seveda: v igri ni le zmaga. Tu so nagrade, točke, štipendije, kariera … To so pomembne reči. Resne. Svete. In lahko postanejo pomembnejše od glasbe same!
Potem pa sem opazil mladenko, ki je sedela ob klavirju in je mlademu umetniku obračala strani na notah. Verjetno kakšna sošolka, prijateljica, oblečena preprosto, vsakdanje. Belo.
A njen obraz je žarel.
Kajti na njenem obrazu je žarela muzika, ki smo jo vsi skupaj poslušali.
Uživala je v glasbi. Uživala! In obračala strani! Fenomenalno!

Včasih se med mašo ozrem po cerkvi, po obrazih.
Razen otrok, ki klepetajo in se zabavajo po svoje, vidim le zbrane, napete obraze, na katerih se zrcali skoraj strah. In žalost. In skrbi. Življenje, pač … ki ga živimo.
Pa tudi: v cerkvi smo! Tu je vse po vrsti resno. In sveto!
Duhovnik nam prebere evangelij, veselo novico, a če bi kdo gledal le naše obraze, bi lahko sklepal, da so nam prebrali smrtno obsodbo. Duhovnik razlomi Kruh, srca pa nam utripljejo počasi in plaho … kot med operacijo!
Kje so milni mehurčki božje ljubezni?
Kje so nasmeški božjega usmiljenja?
Kje je lahkotnost večnosti?
Kje radost zmage nad smrtjo?
Resno in sveto? Seveda!
A Najsvetejši obrača strani. In obraz mu žari zaradi muzike!

Jokala je pod križem. Jokala s truplom v naročju. Jokala je pred grobom.
On pa je v grobu obrnil stran. In telo mu je zažarelo!

Izzvenel je zadnji ton. Zaploskali smo. Člani komisije za mojim hrbtom so vzklikali: »Bravo!« Napetost je popustila. Končno se je zarisal nasmešek na prepotenih mladih obrazih.
Mladenka, ki je obračala strani pa se je – tiha in neopazna – zmuznila z odra.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)