O ti moj Job!

Vedel sem, da pride – saj pride v življenju slehernega človeka – do trenutka, ko Bog zamiži na eno oko in reče satanu:
»Dobro. Daj si duška. Da vidiva, koliko je tega moža v hlačah. Da vidiva, ali je mož v hlačah ali je v hlačah srce, v prsih pa luknja in plesniv sir!!«
Vedel sem, da pride trenutek, ko bom moral obuti Jobove čevlje, ko bom moral sprejeti njegovo usodo. Vedel sem, da bom slej ko prej moral vzeti v roko črepinjo in si, na kupčku pepela, začel praskati uljesa na svojem gnilem telesu.
Vedel sem, da pride ta dan.
Trepetal sem pred tem dnem.
Oprezoval sem in si prisluškoval.
Pripravljal sem se na ta dan.
Pa vendar me je ta dan, ko je prišel, ujel nepripravljenega.
Oprezoval sem in prisluškoval.
Trepetal sem pred tem dnem.
Vedel sem, da pride. Ta dan.
Pa vendar ga nisem opazil, ko je prišel.
Oziral sem se proti nebu. Čakal, kdaj se spusti name – od zgoraj – in me pokrije kot s plaščem.
Kdaj pridejo angeli – te ali one sorte – me dvignejo in odložijo, kot na tehtnico, na znameniti kup pepela.
Gledal sem gor...
In videl sem jasne dneve in zvezdno nebo. Videl sem oblake vseh vrst in videl tudi temo.
Potem pa sem, še sam ne vem, zakaj – morda nenadna bolečina v vratu ali kaj podobnega – spustil pogled in z grozo opazil, da že leta brodim do kolen v pepelu. Da ni ne kupček ne kup. Da je morje pepela, jaz pa – če še po vodi ne znam hoditi, kako bi znal hoditi po pepelu – tonem vedno globlje. V pepel.
Od kod ta pepel?

O koliko energije sem ‘pokuril’, ko sem hotel kaj doseči in storiti iz lastnih moči?!
O kolikokrat sem ‘gorel’ v strasti za minljivim, hipnim... za užitkom?! Kolikokrat ‘gorel’ od zavisti?! Kolikokrat ‘izgoreval’ v maščevanju?!
O koliko ladij sem ‘požgal’ in se iz trme napotil peš?! In ‘požigal’ za seboj mostove!
O koliko prepirov sem ‘zanetil’?! In kolikokrat je ‘tlela’ v meni jeza?! In kolikokrat se je ‘vnela’?!

Opazil sem z grozo, da sem obdan z ljudmi, ki me odvračajo od prave smeri. Da si pustim svetovati od ljudi, ki stojijo na bregovih tega sivega pepelnatega morja in me vabijo k sebi. Vsak na svoj breg. Vsak na svojo stran.
Opazil sem, da je moja pot skrita nekje pod vsem tem pepelom ... in da je ne vidim. Da je ne poznam. Da, če tudi bi jo spet uzrl, v meni ni več vere, da je prava.

Opazil sem z grozo, da sem sam. Da ni ne otrok ne družice. Da sem jih izgubil nekje na poti – ki je skrita pod pepelom – in da ne vem ne kdaj ne kje ... ne kako ... ne zakaj ...
Pokleknil sem, da sem se še globlje pogreznil v morje sivine ... in začel tipati in iskati. Da bi našel družico. In otroke. Da bi našel prijatelje. Da bi našel pot.
A zatipal sem le črepinje svojega razbitega življenja ... svojih razbitih sanj in načrtov ...
Zatipal sem le črepinje lončene posode, v kateri sem imel svoj zaklad ...

In ko že držim v roki črepinjo, kaj mi preostane drugega?
Začel bom strgati uljesa s svoje kože ... s svojega telesa ...
Črepinj imam dovolj, da jih izpraskam vse ... ven iz svojega življenja ...
Pepela dovolj ... da se posujem z njim in začnem znova.
»Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!« (Job 1, 21)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)