Emanuel

Na sveti večer ali za božič si marsikdo, ko se odpravlja v cerkev, reče: “Grem malo prej, da bom lahko še sedel ...” In verjetno se marsikomu pritakne kaka pikra misel in malo slabe volje, celo jeze na tiste, ki nam takole na naše praznike zasedejo naše sedeže v naši cerkvi! Nam tako rekoč ukradejo naš prostor pred našim Bogom!

In se človek res vpraša, ko takole zastane pred jaslicami in se zazre v mili Jezuščkov obraz:
Čigav pravzaprav je ta Bog? Komu pripada? Komu pripada ta Otrok?
Je morda Marijin? Na čudežen in svet način ga je spočela, ga devet mesecev nosila pod srcem, ga rodila in mu sledila do Kalvarije ... ter še čez?
Ali pripada Jožefu, ki ga je spustil v svojo hišo, v svoje srce in mu, skupaj z Marijo, nudil varno zavetje?
Pripada morda oslu in volu, ki sta ga prva prepoznala, ga priznala, ga grela s svojim telesom in sapo?
Morda Jezus pripada čredi? Ovcam, ki so se nagnetle okoli staje in s svojim meketanjem preglasile angelsko petje?
Morda pastirjem, ki so se jim črede zamešale? Ki so se jim misli zamešale, ko so uzrli prikazen angela? Ki so stekli, prestrašeni, za svojimi ovcami in zdaj buljijo: s strahom in radovednostjo, s svetim spoštovanjem in prav nespodobno v ta čudni hlevski prizor?
Morda pa božje Detece pripada angelom? Do nedavnega je bil z njimi v raju, tam so mu prepevali, tam so ga častili, zdaj pa so mu sledili na mrzlo Zemljo. Je njihov?
Morda Jezus pripada trem modrim kraljem, ki so ga obsuli z darili?

Ali Jezus pripada prvim učencem, ki so pustili vse in šli za njim? Ki so svoja življenja posvetili oznanjevanju nove vere: vesele novice, da nas Bog rešuje?
Ali Jezus pripada prvim mučencem, ki so za tega čudnega Boga ljubezni in odpuščanja, darovali svoja življenja? Ki so jim sekali ude, jih žgali, kamnali, žagali, sekali, streljali ... vse do danes ... in še danes ... Je njihov?
Ali morda pripada teologom, ki so vero v tega Otroka razložili, utemeljili, očistili, vzpostavili ... zakomplicirali, zameglili ... takrat in danes? Je to Dete v hlevu Bog teologov? Je Bog teologom? Kdo bi vedel?
Morda pa Jezus pripada oblastnikom, kraljem in vladarjem tega sveta, knezom, veljakom, predsednikom in podpredsednikom ... blagajnikom ..., ki so si ga skozi zgodovino lastili ... in si ga še lastijo ... Ki so si ga delili in si ga še delijo kot vojaki suknjo na Golgoti?
Ali pripada morda duhovnikom, v čigar rokah je moč in milost, da to Dete znova in znova prikličejo na oltar, v hostijo? Pripada Jezus škofu? Nadškofu? Kanonikom? Monsinjorjem? Kardinalom? Papežu? Je njihov? JE njihov?

Ali Jezus morda pripada nam, vernim kristjanom, ki ga po tolikih letih še vedno kličemo za Boga? Ki mu zidamo cerkve, kapele, samostane, tabernaklje ... Ki ga v cerkve, kapele, samostane, tabernaklje zapiramo ... da bi nam ne ušel ... da bi morda ne prišel v naša srca?

Ampak, če boste zadosti dolgo stali pred jaslicami ... če boste Otroku zadosti dolgo gledali v oči ... boste spoznali in doumeli, da Jezus ne pripada nikomur! Prav nikomur! Mi pripadamo njemu!

Jezus ni tiranski Bog nad nami, niti prežeči Bog pod nami. Jezus ni novodobni Bog v nas, niti proletarski Bog med nami. Jezus je Emanuel (Mt 1,23), kar pomeni: Bog z nami.
Bog z nami!
In je to Dete Bog Marije in Jožefa, osla in vola, črede in pastirjev ...
In je to Dete Bog angelov in Modrih z vzhoda, učencev in mučencev, duhovnikov in kraljev ...
In je to Dete Bog cerkvene in posvetne hierarhije. Je Bog papežu in dalajlami, Putinu in Trumpu, Janši in Kučanu ... Je Bog levih in desnih, svetih in posvetnih, pobožnih in promiskuitetnih ...
To Dete je Emanuel: Bog z nami!
In je Bog sodnikov in obsojenih, je Bog krivih in nedolžnih, zvestih in prešuštnih, popolnih in grešnih ...
Je Bog nas, ki si lastimo cerkvene klopi in je Bog tistih, ki nam te klopi ob praznikih zasedejo ...
Ne pripada nikomur, pa je vendar od vseh ...
Je Bog tistim, ki ga častijo in je Bog tistim, ki ga preganjajo ...
To je nori Bog: Bog, ki noro ljubi vse svoje otroke ... Vse!
To je Bog, ki se napoti za izgubljenimi ovcami, ki sprejema odprtih rok izgubljene sinove, in išče do onemoglosti razsute in izgubljene drahme ...
Ta Otrok je Bog, ki ljubi ... ki je Ljubezen sama ... Je začetek in konec, alfa in omega ...
Je Bog, ki ne pripada nikomur, pa je vendar od vseh ... ker vsi pripadamo njemu ...
Vsi smo Njegovi ...
To je Emanuel. Bog z nami!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)