Marija Magdalena

Kako naj bi vedela, kdo jo kliče?
Kako naj bi ga prepoznala, ko je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni?
Ko je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. Ker ji je bolečina izruvala srce in ji ga vzela. Zagrizla vanj. Ga vrgla stran?
Kako je, zaprtih oči, sploh našla pot? Kako se je pretipala po praznih jutranjih ulicah? Kako je, miže, prepoznala pot do vrta? Ko še nikoli prej ni bila tu?! So jo vodili kamni ob poti, še vedno krvavi? Kako, da se kri še ni posušila? Kako je vedela, da je kri in ne jutranja rosa? Če je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Če je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A če nima srca, kako da čuti žalost? Kako da jo boli srce, ko nima več srca? Kaj jo boli, ko v njej zeva praznina? Kako lahko boli praznina? Jo boli rana? Ali ta luknja? Ki je kot grob. Kot prazen grob.

Kako je lahko grob prazen? Kako sploh vidi, da je grob prazen, ko ima zaprte oči? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A srce ji pravi, naj odpre oči! A kdo ji to pravi, ko srca ni več? Ko ji ga je vzela bolečina. Ne razume. Kako naj razume? Ko pa ji razum pravi, naj posluša srce! In naj odpre oči!
In odpre oči. In se zablešči. Se zabliska. In je svetloba bela kot sneg. In je nekdo, ki ni On. Celo dva sta. Ki sta odvalila kamen od groba in sedla na kamen. Ki sta zlagala povoje in prtiče v praznem grobu. Kjer Njega ni bilo. Ki sta sedla ob vzglavje in vznožje. Kjer Njega ni bilo. Ki sta ji rekla: »Njega ni!«
In Njega res ni bilo. To je videla. Čeprav je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni. A kje je? Kako, da ga ni? Ko je bila ob Njem ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je zaprla oči in rekla, da jih ne bo več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.
A zdaj je odprla oči. In srce. Oči spet vidijo in srce spet bije. A Njega ni!
Tedaj jo je nekdo poklical.
A kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, pa čeprav je spet imela srce. In oči odprte. Ko pa je iskala Njega. Ko je hotela videti Njega. Ki je iz nje odgnal sedem hudih duhov. Ki je od nje odgnal sedem grehov. Ko je grešila sedemdesetkrat sedemkrat in ji je sedemdesetkrat sedemkrat odpustil. Ki je šla za Njim. Ki je bila z Njim, ko je zakričal in izdihnil. Ki je mrtev. In je zato zaprla oči.
Zdaj pa ima oči odprte in ga gleda, a ga ne prepozna. Kako naj bi ga prepoznala? Ko pa je živ! Kako naj bi ga prepoznala, ko pa je iskala Njega, ki bi moral biti v grobu. Ko pa je čakala Njega, da bi prišel iz groba.
Potem pa jo je poklical po imenu.
In ni bilo več nobenih vprašanj. In le en odgovor.
Ker je videla preko groba. Spoznala ga je skozi grob. Ker ni prišel iz groba. Tudi on je šel skozi in preko. Ni se vrnil. Šel je naprej. Dalje in dlje.
Ni se vrnil, a je bil tu.
Šel je dalje, pa je vendar ostal.
Ker se ljubezen nikoli ne vrača po isti poti. Ker ljubezen spremeni vsako pot. In vse poti. Ker gre naprej. Dalje in dlje. Pa vendar vedno ostane. In je tu.
Kot On.
Gledala ga je. Bleščečega. Svetlega. Svetega.
Gledala ga je z očmi, oteklimi od solza in groze preteklih dni. In ga videla z očmi, ponovno odprtimi. Z novim srcem.
Gledala je njegovo telo, lahno, kot da veter veje skozi odprto dlan. In videla, da je močnejši od viharja smrti.
Videla je njegovo telo umreti na križu. In ga gledala preko groba bolj živega kot prej. Ker je vstal v Življenje, ki ne umre več. Ki ne umre.
Videla ga je. Gledala ga je. In se ga ni smela dotakniti.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)