Samarijanka

Na vroč poletni dan se odpraviš k vodnjaku.
Sama.
Pet mož si imela. In ta, ki si zdaj z njim, ni tvoj mož.
Kdo ve, koliko otrok imaš ... s petimi možmi ... in s tem, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož. A k vodnjaku se odpraviš sama.
Vsi so žejni, vsa družina: ta, ki si zdaj z njim in ni tvoj mož, in otroci ... njegovi in tisti od prej. Vsi so tvoji. In vsi so žejni.
Še živina je žejna.
In ti. Tudi ti.
A le ti vzameš vrč in se odpraviš k vodnjaku. Po vodo.
Vroče je. Poletje je. Poldne je.
Vse, kar diha in lazi, si je poiskalo zavetja v senci. In čaka. Trpi žejo in čaka.
Čakajo možje in ta, ki to ni ... Čakajo otroci ... Čaka živina ... Čaka družina ...
Vsi čakajo in pričakujejo ... le ti ne čakaš. Vzela si vrč in odšla k vodnjaku.
Nihče ti ne pomaga. Nihče ne ponudi pomoči. Kajti to je žensko opravilo. Ženska je ta, ki bo prinesla vode. Ženska ... žena ... mati ...

Feministke si že pulijo lase in pišejo pamflete!
Varuhinja človekovih pravic je razočarana in napiše protestno pismo predsedniku vlade.
Predsednik vlade v televizijskem nagovoru državljanom izrazi svoje nestrinjanje, razočaranje in ogorčenje nad stanjem v družbi, ki dopušča takšno izkoriščanje.
Poslanci v parlamentu ustanovijo dva odbora: enega za vodo in drugega za vrče, ter preiskovalno komisijo, ki naj ugotovi, kdo je popil zadnji požirek vode ... in tako v odborih kot v komisiji poskrbijo za potrebno in zakonsko zahtevano žensko kvoto.
Ko bo proti večeru sonce malo popustilo, se bodo na ulice zgrnili protestniki: vse mogoče in vsemogočne nevladne organizacije, ki jih financira vlada ... civilna, a žal necivilizirana družba ... društva in neformalna združenja ... ter vsi tisti, ki so za trideset srebrnikov ali manj, vedno pripravljeni nositi transparente in kričati parole ...
Zgodil se bo narod!

Ti pa vsega tega niti ne opaziš. Kajti vroče je in vodnjak ni tako zelo blizu.

Skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Moški bo že od izgona iz raja dalje hodil lovit in nabirat. Otroci bodo morda poskrbeli za drva in ogenj, medtem ko bo mož čuval stražo. Žena pa bo nosila vodo.
Morda se komu ne zdi lepo. In prav.
Morda se komu zdi, da se krši kaka konvencija.
Morda res ni po bontonu.
Morda bo kdo celo rekel, da se krši četrta božja zapoved. Morda bo kdo pomislil, da se krši celo prva in največja ... tista o ljubezni do bližnjega ...
Morda.

A skrb za vodo je ženska skrb.
Pot k vodnjaku je pot žene.
In mati je ta, ki poteši žejo.
Mati je ta, ki prinese vodo svoji družini. Da pijejo mož in otroci.

Kaj vse drugega se s to vodo še zgodi ... kaj se z njo dela: pere, pomiva, čisti, riba, umiva, splakuje ... pa je stvar bontona in konvencij in zapovedi – tako prve in največje, kot tudi četrte in vseh drugih – in ne nazadnje tudi in predvsem ljubezni! Predvsem ljubezni!

Kajti ko se na vroč poletni dan odpraviš k vodnjaku ... sama ... je tam Nekdo, ki ti reče: »Daj mi piti!«
In čeprav veš, da so doma žejni ... da čaka družina ... da čaka živina ... čakajo otroci ... in čaka mož, ki to ni ... Čeprav te tudi Ta, ki te je prosil vode, le opazuje in ti ne pomaga zajeti ... zajameš in mu daš piti!
In Ta, ki je pil ... Ta, ki te je prosil vode ... ne reče ne “Hvala!” ne “Koliko sem dolžan?” ...
Reče: »Jaz ti bom dal piti. Žive vode. In nikoli več ne boš žejna. Ne ti ne tvoji otroci ne tvojih pet mož, ki si jih imela, ne ta, ki si z njim in ni tvoj mož!«
In niti za hip ne pomisliš, da je blazen ... da mu je sonce stopilo v glavo ... da mu je sonce stopilo možgane in tisto malo razuma, ki ga premorejo možje ... Rečeš le: »Daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila sem zajemat!«
In res ni pomembno, ali si rekla to zato, ker si utrujena od dela in skrbi, ali ker te boli telo zaradi teže vrča in teže življenja ... ali si morda ujela odblesk sonca v Njegovih očeh ter spoznala, da ni le odblesk temveč Sonce samo ... ali si morda rekla to zato, ker si mu res verjela ...
Res ni pomembno, da nisi niti slutila, da Ta, ki ti ponuja živo vodo, vodo spreminja v vino in vino v kri ...
Pomembno je, da si sprejela dar, ki ti Ga je ponudil.
Kajti sprejela ga nisi le zase, temveč za vse, ki jim daješ piti. Sprejela si dar za moža, ki to ni ... za otroke ... živino ...

... pa tudi za feministke in varuhinjo človekovih pravic, za predsednika in parlament, za poslanke in poslance, za vsa združenja in društva, za organizacije in civilno družbo, za protestnike in ženske kvote ...

Sprejela si Dar Življenja!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)