Majanje

Čeprav že čisto na pragu poletja, je maj pravzaprav prvi pravi pomladni mesec.
Morda zato, ker je prvi mesec v letu brez črke R v imenu, in lahko zato jaz svojo zadnjo plat, ki ima cel kup primernih in neprimernih imen, najbolj znano in znamenito teh imen, ter seveda največkrat uporabljeno, pa se prav tako začne s črko R, mirno položim na tla, na cvetočo travo! Saj ste menda že slišali rek, da se v mesecih, ki vsebujejo R, ni zdravo valjati po travi? Če pa trava ni vaša, pa to ni zdravo na noben dan v letu. Se zna zgoditi, da boste morali dokazovati svoje tekaške sposobnosti pred lastnikom, če ga prinese mimo.
Če ste se izognili norim pastem aprila, vas bo maj našel že nekoliko upehane, pomladno utrujene, pomladno razdražene, pomladno vznemirjene … in vas bo zamajal do korenin!
In četudi tega ne priznate na glas, komaj čakate, da se to zgodi. Ker je to znamenje, da ste še živi … da še čutite.
Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna!
Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, čigar lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna!
Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna!
Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete – ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno!
Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna.
Zato si jo mnogi želijo lastiti; zato se mnogi zanjo pulijo in si jo celo kradejo. Kajti pomlad ne požene svežih sokov le v naravi! Pomlad požene tudi kri! In ne zamaje le ljudi! Pomlad lahko zamaje tudi narode in države! Kar pomislite na ‘pomlad narodov’, pa na ‘majniško deklaracijo’ … prav vseeno ali na tisto iz leta 1917 ali leta 1989 … pomislite na ‘slovensko pomlad’ in na gnečo okrog naziva ‘pomladna stranka’!
A je že tako, da svetlobo ceni le nekdo, ki je doživel temo! Le kdor je preživel grozo noči, ve, kaj pomeni jutranja zarja! In le kdor je preživel mrzlo zimo, se resnično veseli pomladi!
Zato mnogi, ki so v prejšnji državi uživali, kot da je poletje in jih je sistem razvajal s plodovi in dobro založenimi jesenskimi kaščami, ne prepoznajo in ne priznajo pomladi lastnega naroda, saj so jih učili, da “jih nič ne sme presenetiti” in jih tako tudi zima še ni presenetila. Za ostale, navadne smrtnike, ki so nam bile ‘samoupravno’ kratene pravice, pa je že prvi sončni žarek in prva lastovka pomenila pomlad … in smo hiteli vrezovat srčke v debla, še preden smo vedeli, katero ime naj vrežemo!
Prav tako človek, ki misli, da iz lastne volje in moči živi brezgrešno, ne prepozna ‘božje pomladi’, ne sliši vetra, ki “veje, koder hoče” in ne čuti srca, ki z novo močjo požene kri po žilah. Kajti zavit v debel plašč samozadostnosti, obut v tople nogavice samovšečnosti, zavit v šal samoljubja in pokrit s kučmo napuha, ne čuti zime greha!
A v nebesih bo ‘večna pomlad’, ne ‘večno poletje’ ne ‘večna jesen’, še manj ‘večna zima’, ki – a ni hecno – kljub ‘večnemu ognju’ vlada v peklu!
Májanje: prepoznati pomlad. Ne zgolj koledarsko in meteorološko, temveč predvsem srčno.
Májati: prepustiti se pomladi. Pomladiti se. Spreobrniti se.
Naj vas zamáje!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)