Avgustiranje

Avgust je veličasten mesec. Vzvišen. In častitljiv.
To pač pomeni njegovo ime v latinščini. Ki je meni, ki sem ‘neklasično’, oziroma še ‘socialistično’ izobražen, priznam, bolj latovščina!
A avgust je pameten mesec. In moder. Oziroma: avgust je mesec za pametne. In modre. Pametne naredi modre, modre pa izmodri v skoraj sinje. Da so take barve, kot nebo in morje.
Moder človek je torej – poleten!
A česa nas pravzaprav uči avgust?! Česa nas uči poletje?
Da se vse lépo enkrat konča – a da to še ni konec! … Vse mine – a v tej minljivosti, v tem koncu, je skrit nov začetek. Morda celo začetek modrosti!
Potem, ko nam vroči julij pogreje kri, da mladim skoraj vre, starejše pa opomni, da so še živi … potem, ko julijsko sonce mlade opeče po razgaljeni koži, starejšim pa pogreje kosti … pride avgust, ki v svojem poletnem vrhuncu predvideva spust … umiritev … prehod … Na vrata trkajo obveznosti: šola in pobiranje pridelkov. Pričakujejo nas nove poti in delo kliče.
Avgust pravi: »Užij življenje, uživaj … a to ni vse, kar te v življenju čaka. To ni vse, kar je v življenju. To ni vse življenje. To ni konec.«
In da ne bo pomote: ko govorim o “uživanju življenja” in o “uživanju v življenju”, nikakor nimam v mislih nesmiselnega in brezsmiselnega uživaštva v smislu ‘vasemetanja’ in ‘izsebebruhanja’, poležavanja in ‘podležavanja’ ter drhtenja v sladostrastju … temveč cikam na resnično strastno in srčno pogoltno lakoto po življenju. V mislih imam užitek – pa četudi boleč – v sleherni sekundi sleherne minute sleherne ure slehernega dne! Užitek v vsem, kar pride! Užitek v zavedanju, da se le enkrat živi; in da naše življenje ne premore prestave za vzvratno vožnjo. Ni rikverca! Ni umika! Je le naprej: včasih v jurišu, včasih v koraku. Včasih na konju in včasih na psu.
Če živiš pravilno in prav, če živiš, kot te uči avgust, potem je vsak povratek domov, pot naprej.
»Nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Bogu!« je dejal nekdo, ki je avgust nosil še v imenu: Sveti Avguštin. Ki velja za modrega moža. Priznam, da nisva znanca, saj naju loči teh petnajst stoletij … če sem – socialistično izobražen – prav preštel. Sem pa nekaj modrih ljudi že srečal v svojem življenju. Dva sem imel priliko in milost spoznati prav od blizu. Prvi je moj, žal že pokojni oče, drugi moj, še vedno živi in trdoživi tast. Ki je, mimogrede, tudi Avguštin.
Precej sta se razlikovala in precej imata skupnega:
Prvi umetnik, drugi kmet.
Prvi je prebral knjig za več življenj, drugi – po lastnih besedah – ni prebral niti ene knjige.
Prvi je ljubil glasbo, a ga nisem nikoli slišal peti, drugi poje, kjer le mora in kolikor more … še v spanju.
Oba sta delala z rokami: prvi z domišljijo, drugi s stvarno zemeljsko logiko. Prvi je ustvarjal, drugi popravljal. In če je umetnost ‘popravljanje’ sveta, potem je tudi popravljanje pokvarjenega svojevrstna umetnost.
Prvi je smrčal in drugi še vedno smrči. Nevzdržno. A oba sta premogla ženi, ki sta kljub nevzdržnemu smrčanju zdržali ob njima. Prvi mi svoje modrosti šepeta že iz onstranstva … po kanalih spominov, drugi svoje modrosti deli iz naslanjača … v obujanju spominov.
Oba zgovorna. Oba modra. Vsak iz svojega konca, iz svojega zornega kota. Saj je modrost modra, kot morje in nebo. Modrost ni zelena.
Kopno se loči od morja in zemlja od neba. A kjer se stikata morje in nebo, je potrebno zelo napeti oko, da opaziš tisto drobno črto, ki ju ločuje. Kajti modrost je modra … skoraj sinja. In je poletna!
Ali kot je zapisal pesnik (in pesniki so po večini modri ljudje): »Mornar, ko je najvišji dan, izmeri morje in nebesno stran!«
To je torej avgust. Lahko bi za naslov vzel tudi izraz ‘avgustovanje’ – ne nazadnje si naslove izmišljujem sam in jih boste zaman iskali v Slovarju Slovenskega Knjižnega Jezika – a sem namenoma in nalašč izbral ‘avgustiranje’. Ker z ‘gustiranjem’, v sebi nosi slutnjo ‘guštiranja’, okušanja … uživanja v okušanju.
Če življenje zgolj živimo, potem se hitro pripeti, da životarimo.
Življenje je treba uživati. Treba ga je užiti. Treba ga je vzdržati … kot avgust. Treba je spoznati vse okuse življenja … ne le sladke, tudi grenke … in nenavadne. Kot recimo cimet in kumina. Kdo bi si mislil?! Njam!

Avgustirati – Umiriti svoje srce v Bogu. Zavedati se, da je “uživanje življenja” dejstvo, medtem ko je “uživanje v življenju” odločitev.
Avgustiranje – zbliževanje morja in neba. Uživanje sadov modrosti.
ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)