Kaj naj ti rečem, Bog?

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega leta?
Moja usta so, kot vsako leto, polna obljub … Ti pa se, kot vsako leto, prizanesljivo smehljaš. Saj v svojem vsemogočnem usmiljenju že veš, katere od mojih obljub so prazne … katere bom prelomil … pri katerih bom goljufal … katerih se bom držal … in katere celo izpolnil …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku nove poti?

Moja glava je, kot vsako leto, polna načrtov … Ti pa si, kot vsako leto, nagnil glavo in me skozi napol priprte veke prizanesljivo gledaš. Saj v svoji vsemogočni modrosti že veš, kateri od mojih načrtov so nekoristni … kateri nespametni … kateri pravi … Veš, katere načrte bom spregledal … katere bom opustil … katere načrte pustil nedokončane … in katere bom celo izpeljal …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega obdobja?

Moje srce je, kot vsako leto, polno želja … Ti pa si se, kot vsako leto, popraskal za desnim ušesom in pritajeno zavzdihnil. Saj v svoji vsemogočni dobroti že veš, koliko si želim … in česa … Veš, koliko mojih želja je nemogočih … koliko nepotrebnih … koliko škodljivih … zame in za druge … Veš, česa bom pogrešal … in česa imel v izobilju … Ker veš, česa bi si moral želeti … in mi boš to tudi dal … kot vsako leto …

Kaj naj ti rečem, Bog, na začetku novega jutra?
Moje molitve, moje prošnje se, kot vsako jutro, dvigajo k Tebi … Ti pa se, kot vsako jutro, sklanjaš k meni. Saj v svoji vsemogočni vsevednosti veš, česa te bom prosil, še preden se mi molitev porodi v srcu in še preden prošnja zdrsne čez ustnice … In razpreš svojo dlan in siplješ za dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero …

Kaj naj ti sploh rečem, Bog?
Moja duša je, kot vedno, lačna in žejna … Ti pa si, kot vedno, tu … Vedno … Edini pravi odgovor na mojo lakoto in žejo … Edini, ki lahko poteši mojo lakoto in žejo … Edini, ki me nasiti in odžeja … Edini … Živi kruh in živa voda … Saj v svoji vsemogočni ljubezni veš, da brez Tebe ne morem živeti … In me čakaš … Kakor čakajo potoki voda na jelena v dvainštiridesetem psalmu … Le da to ni psalm, ker si Ti res ta potok … in jaz res ta jelen … ki hrepeni … Kot je čakal oče svojega izgubljenega sina v tisti svetopisemski zgodbi … Le da to ni zgodba, saj si Ti res ta oče … in jaz res ta sin … izgubljeni sin … In ko mi pritečeš naproti … ko mi nadeneš prstan na roko in sandale na noge … ko me oblečeš v novo obleko … Kaj naj ti rečem, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na tretji strani). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 1, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)