Preljubi moj slovenski kristjan! (9)

(...) Kakšne vzgoje so, doma in v šoli, deležni naši otroci? Kakšnih vzgledov? Pogledov? Nazorov? Nasvetov? Doma in v šoli!?
Doma, kot so ga poznali naši starši, nad katerim sta lebdeli in bedeli očetova palica in materina ljubeča roka, prva je delila pravico in čuvala dom, druga pa je delila hrano in čuvala ognjišče, že zdavnaj ni več. Ne bom sodil, kaj je prav in kaj narobe. Nekdo, ki je bil večkrat tepen kot sit, ima popolnoma upravičeno drugačne poglede na vzgojo in življenje kot tisti, ki mu ni ničesar manjkalo, tudi ljubezni ne. A dejstvo je, da so naši očetje odvrgli palice, domove in stanovanja pa smo začeli zaklepati, naše matere pa so odkrile zamrznjeno hrano, ognjišče pa je zamenjal plinski štedilnik. In zdaj, ko smo že sami starši, nas prepričujejo da sta dom in družina »preživeta forma, ki v sodobnem svetu ne more več adekvatno opravljati svoje primarne funkcije« in nam zato kot prednostno izbiro ponujajo »partnerstvo«, kjer se bosta dva očeta ali dve materi bojda uspešneje spopadla s sodobnim starševstvom.
Tudi šole, kot smo jo poznali svoj čas, ni več. Pa temu niso krivi samo šolniki naše polpretekle zgodovine. Če prisluhnemo blaženemu Antonu Martinu Slomšku, katerega god obhajamo konec septembra, vidimo da korenine ljuljke, ki je zrasla s pšenico, segajo precej dlje v zgodovino:
»Učitelj ne sme misliti, da je svojo dolžnost dovršil, če je svoje učence gladko brati in čedno pisati naučil. Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce … Novim šolskim prerokom je znanje glavna stvar, verske vaje pa le pritiklina. Toda ne pomislijo, da je znanstvena omika brez pobožnosti za vsako ljudstvo samo olišpan grob njegovega blagostanja … Grešijo vsi tisti šolski postavodajalci, starši in vzgojitelji, ki hočejo šole le posvetne imeti, šolsko mladino predvsem za minljivi svet izšolati, ne pa tudi za večnost.« Pa še nekaj za starše: »Otroška vzgoja je najimenitnejše delo, ki ga malokdo prav zna, čeravno le dvojno opravilo ima: otroke skrbno varovati, jih pridno učiti in vsega dobrega vaditi … Kako slabo ravnajo starši, ki svoje otroke pomehkužijo, jim vse po volji pustijo, glavo s prevzetnimi mislimi napolnijo, čez svoje otroke nikoli kaj hudega slišati ne marajo, od otrok pa radi sprejemajo tožbe čez druge in se za otroke, krive ali nedolžne, potegujejo.«
Kot bi bilo zapisano včeraj, kaj! A naj te ne zavede! Nikakor nisem eden tistih zavrtežev, ki prisegajo le na staro, preizkušeno in bežijo pred novim in nepoznanim. A modrim besedam bom prisluhnil vedno in vsepovsod. Moliva, draga sestra, dragi brat v Kristusu, kot so včasih naši predniki: Za zdravo pamet! Za našo mladino! Za oblastnike! Za starše! Za duhovnike! Za mir! Moliva, da bova ob jeseni življenja mirne vesti potegnila črto, preštela pridelek in pridelano, pobrano, potrgano in požeto pospravila v kašče večnosti.
Tega ti v letošnji jeseni v polnosti želim!

G. Čušin, Na začetku, Ognjišče 9 (2010) 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)