Spet kliče nas ...

Na steni naše dnevne sobe – ki ji, če prav pomislim, nikoli nismo rekli dnevna soba, ampak vedno le 'veranda', ker je ata, ko je hišo počasi dograjeval in širil, ker se je dograjevala in širila tudi družina, verando pač obzidal in jo predelal v 'dnevno sobo' – je, kar pomnim, vedno visela slika Brezjanske Marije. Visela je tam že pred mojim rojstvom ... in visi tam še danes, ko smo se otroci odselili in dograjujemo in širimo svoje hiše, kot se nam pač dograjujejo in širijo naše družine ... In ata že nekaj let ni več med nami ...
cusin kolumna 05 2015Marijina slika je vedno visela na tej steni ... vedno na tem mestu ...
Televizija je nekajkrat zamenjala svojo pozicijo v sobi. Prav tako kavč seveda, logično sledeč poziciji televizije ... A Marija je svojo pozicijo obdržala!
Premikali smo omare ... in mizo ... A Marija se ni premaknila!
Zamenjali omare ... in mizo ... A Marije nismo zamenjali!
Mizo smo sploh postavili iz sobe ... A Marija je ostala v sobi!
Zamenjali smo okna, zavese in tapete ... A Marijina slika je vedno visela na steni ... vedno na istem mestu!
Slika je visela na steni še v prejšnji državi, ko so iz lokalnega časopisa prišli delat intervju z očetom. Za zaključek pogovora je novinar pritisnil še fotografijo: ata, mama in pet otrok smo pozirali v verandi, v naši dnevni sobi, in na steni za nami je kraljevala Marija Pomagaj. Ko pa je članek izšel v časopisu, smo Marijo zaman iskali na fotografiji. Na steni za nami je visela le uokvirjena bela lisa!
Ah, ta žametni komunizem, po katerem se mnogim kolca. Ampak se ne pritožujem. Ne, kje pa. Nenazadnje smo lahko še veseli in hvaležni, da nam v okvir niso podtaknili maršala ali kakega drugega 'svetnika', mar ne?!
Milostna podoba Marije Pomagaj je bedela nad našim odraščanjem, nad našo puberteto, nad našimi odhajanji in prihajanji ... tudi nad razhajanji! Marija Pomagaj je bedela nad našo družino. Slika na steni naše verande je bila 'mušter' za premnoge atove upodobitve Brezjanske Marije. Naslikal jo je tolikokrat, da 'muštra' kmalu ni več potreboval. Njeno podobo je imel vedno pred očmi. In jo je lahko upodobil 'na pamet'. Iz srca! Slikal pa je tako ali tako vedno iz srca ... saj drugače ni znal! In tudi Marijino podobo ... Marijo samo ... je nosil v srcu. Oblast mu jo je morda lahko zbrisala na fotografiji v režimskem časopisu, a do njegovega srca moč te oblasti ni segla!
In kljub temu, da v naših hišah ... v naših dnevnih sobah ... visijo Marijine slike, ki nam jih je vsem poklonil ata, mislim da te slike niso tako pomembne! Ata nam je poklonil bistveno več ... oziroma tisto bistveno: Zgled, da mora človek imeti veliko in odprto srce ... da v to srce lahko marsikaj pride in gre ... marsikdo lahko vstopi in se poslovi ... A človek si mora v življenju, v srcu zgraditi 'verando' ... dnevno sobo ... in v tej dnevni sobi dnevno častiti Boga in Njegovo Mater!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

 

Zajemi vsak dan

Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge! Razglašenosti zasebnega življenja segajo v javno.

(Janez Evangelist Krek)
Torek, 25. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh