Gore ... hribi in doline ...

V trenutku slabosti ...
načet od poletnega, počitniškega brezdelja ...
skoraj dolgčasa ...
sem pogledal proti vrhu gore in vrgel kost ničhudegasluteči možinji, ki je mirna in zamišljena sedela poleg mene, rekoč: »Bi šla? Morda?«
Možinja se na videz ni zmenila za kost, čez čas pa je brez besed vstala, šla in mi – ničhudegaslutečemu – pripravila sendviče, v nahrbtnik vrgla še prvo pomoč ter pulover in mi zjutraj ... še v trdi temi ... na vprašanje: »A ti to čisto resno?!« mirno in zamišljeno odgovorila: »Zvečer mi boš hvaležen.«
In sva šla. Čisto resno.
Vzpon kot vzpon. Naredila sva tako rekoč vse napake, ki jih mora narediti nekdo, ki se vsake toliko zbudi iz turističnega dremeža in se gre igrat planinca: Od tega, da sva malo zgrešila pot in sva se vrnila na izhodiščno točko, do tega, da sva se v prvo strmino zagnala kot da gre za svetovno prvenstvo in je bilo posledično pri vdihu vedno premalo sape, pri izdihu pa vedno preveč. Ko bi bilo potrebno zaužiti malo vode, se nisva ustavila, ker sem bil “ravno v naletu”, ko pa sva se končno ustavila, sem se nažlampal, da se mi je potem med hojo polivalo čez rob. In je bila majica mokra kot da sem se polil in ne pil!
Skratka ...
Ugotovil sem, da imam želje sedemnajstletnika, voljo štiriindvajsetletnika in kondicijo šestdesetletnega kadilca. Z astmo. In umetnim kolkom.
A kot že tolikokrat prej, se je znova izkazalo, da če je duh voljan ... meso – pa naj je še tako slabo, slabotno, ali v mojem primeru: polmrtvo – nima izbire. In mora iti, kamor ga peljeta glava in srce. Malo trme pri vsem tem početju nikakor ni odveč, čeprav bi bila boljša – kondicija!
Prišla sva na vrh. Pôt je bil obrisan. Razgled je bil lep. Čaj sladkan.
Na vrsti je bil povratek v dolino, »da bo še kaj od dneva«, kot se reče ... In sledil je tisti čudni življenjski paradoks – ki je znan vsakemu turistu, ki se kdaj pa kdaj igra planinca, le naivnež, kot jaz, ga vedno znova pozabi in boleče izkusi v praksi – da je spust težji in nevarnejši od vzpona. A duh je, čeprav nekoliko skrhan, moje klinično mrtvo telo vseeno privlekel do doma.
Zvečer, ko so se mi povrnili občutki v spodnjih okončinah, o kaki hvaležnosti ni bilo ne duha in sluha. Niti slutnje.
A po nekaj dnevih, ko sem lahko spet brez bolečine zravnal hrbet ... ko sem lahko vstal iz fotelja brez pomoči rok ... sem pogledal proti vrhu gore in rekel: »Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!«
In sem bil hvaležen.

In razmišljam: Naše življenje so hribi in doline ... Vzponi in spusti ...
Gore. Same gore:
Gora Horeb, gora božjih zapovedi ...
Gora Tabor, gora spremenjenja ...
Gora Blagrov, gora življenjske modrosti in vere ...
Oljska gora, gora premišljevanja in sprejetja, pa tudi gora vnebohoda ...
Gora Kalvarija, gora trpljenja, ki je – a ni hecno? – bolj hrib kot gora ...
In gora Gospod poskrbi, v deželi Morija, gora popolnega darovanja ...morda najtežja od vseh, a je spust sladak ...
In so ljudje, ki se vzpenjajo kar naprej ... vsak dan druga gora ... celo več gora v enem dnevu ...
In so ljudje, ki se vse življenje vzpenjajo le na eno od gora ...
So ljudje s kondicijo ...
In so ljudje, ki se vsake toliko zbudijo iz turističnega dremeža in se grejo igrat ... človeka ...

In je hvaležnost. Ob večernem mraku. Ko gledaš goro in ji šepetaš:
»Osvojil sem te. Spet. Morda ne zadnjič!

ČUŠIN, Gregor, (kolumna) Ognjišče (2016) 9, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)