Beton

Življenje te včasih vrže ob tla.
In je razlika, ali priletiš na kaj travnatega ... morda mivkasto peščenega ... ali pa se razbiješ in do krvi raniš na skalah ... na grobem betonu ...
Zato mnogi – iz strahu, da se ne bi poškodovali ... da se ne bi ranili ... da ne bi krvaveli ... – svoje življenje omejijo na mehek pesek in se izogibajo trdne podlage. Pa čeprav Jezus v svoji priliki zelo jasno pove, kako se godi tistemu, ki zida na pesku, in kako je s tistim, ki gradi na skali.
Vendar četudi pridre vodovje, ki spodjeda pesek, na katerem zidam, lahko že nekaj lopat cementa povzroči ‘konkretno’ spremembo!

Starši, vsi po vrsti, prav radi pametujemo in prisegamo na svoje vzgojne metode ...
Kuharji odkrivajo svoje skrivne sestavine in recepte ...
Športniki razlagajo driblerske finte ...
Mojstri vseh vrst hvalijo svoje orodje: ta ključ je za to matico ... ta žaga za ta les ...
Zdravilci spet: ta čaj je za to bolezen ... ta žavba za ono ...
Zlepa pa ne boste našli zidarja, ki bi se raznežil ob pogledu na petdeset kilski papirnat žakelj in bi vam s solzami v očeh povedal nekaj ganljivih besed o cementu. Lepo vas prosim, no ... Cement je cement. Poleg vode in peska sestavni del vsakega betona. In to je to. Težko boste kaj več izvedeli od možaka, ki pri mešalcu šteje: štiri lopate peska, pol lopate cementa, tri lopate peska, pol cementa, malo vode ... Mislite, da ve, zakaj in na kakšen način cement poveže vodo in pesek v trd beton?
Ob mešalcu ne šteje izobrazba, temveč izkušnja. In izkušenj ima na pretek. In ve, da potrebuje vodo, pesek in cement. In da je razmerje teh treh različno v temeljih, različno v stopnicah in različno v škarpah. In da napake: preveč ali premalo cementa ali vode ali peska, povzročijo razpoke ali še kaj hujšega.

Moje življenje ni nekaj dokončnega in dokončanega. Je nekaj, kar moram graditi. Vedno znova, iz dneva v dan. In ko se potim ob mešalcu ... ko ‘gradim’ svoje življenje ... uporabljam tri osnovne elemente: pesek, vodo in cement!
Pesek je vera. O, kako hitro zna spolzeti skozi prste ... Grabiš, grabiš, pa nimaš kaj prijeti ...
Voda je molitev. Odžeja ... osveži ... zalije ... A pride tudi suša ...
Cement je božja beseda. Poveže in zlepi ... Da trdnost ... Včasih pa ne da dihati ... duši ...
Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju: temelji mojega življenja so drugačni od stopnic, ki vodijo v višje nadstropje, in moje škarpe, moji okopi so drugačni od okenskih polic ...
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji,« (Ps 127,1), da ne bo kdo rekel, da so te ‘zidarske’ misli iz trte izvite. In če že, sem jih izvil iz tiste Trte, katere mladika sem (Jn 15,5). Tako vsaj upam in se trudim.

In je razlika, ali se ti (življenjske) sanje razblinijo kot milni mehurčki ... ali pa se razletijo na tisoč koščkov. Kot steklo, ki pade na beton.
Ko spet posije sonce, za milnimi mehurčki ne ostane niti lužica. Za steklom boš na kup pometel vsaj črepinje. J

Pred dnevi, ko smo zjutraj pred šolo in službo – kot običajno – molili jutranjo molitev, sem pomislil: Beton!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 10, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)