Bingljanje z nogami

Gledal sem med mašo svojega najmlajšega poba, ministranta, kako se je – skoraj sedemleten – skobacal na stol, se razkomotil in pobingljal z nogami kakih dvajset, trideset centimetrov od tal!
In sem pomislil: Kako lépo je življenje, ko si otrok ... ko ne dosežeš tal ...

Ko te nosijo po rokah in se, ker še ne znaš hoditi, seliš iz naročja v naročje in je tvoje življenje eno samo crkljanje! Ko je tvoja edina resna skrb v dnevu, ali boš podrl kupčka in kdaj boš spet jedel! In malo kasneje, ko si že skoraj sedemleten, kdaj bodo počitnice in ali bo Miklavž prinesel to, za kar si ga prosil! Ko se lahko skobacaš na katerikoli stol in pobingljaš z nogami ... Trdna tla pa so daleč ... daleč ... vsaj dvajset, trideset centimetrov stran!
Nebesa!

In potem raseš!
Res je: dotikaš se tal, dotikaš se sveta ... Pridejo prve skrbi, celo prve dolžnosti. A vsak dan je čisto novo doživetje! In svet je lep: Leži pod tvojimi nogami kot pisana, čudovita, čudežna, leteča preproga, ki te odnese, kamor želiš ... Zato – skoraj sedemnajstleten – letiš ... Le redko stopiš s preproge ... Le redko se dotakneš tal ...

In raseš še naprej!
Iz otroka si postal mlad fant. Sveta nič več zgolj ne odkrivaš, ampak ga osvajaš. Na širnem polju sveta si si ujel iskrega vranca, ki mu je ime Čas. Naiven kot si, misliš, da si ga ukrotil ... Jé ti iz roke in domišljaš si, da si njegov gospodar ... Pokaš od moči in želja ... zato vranca ženeš proti ciljem hitreje, kot si želi dirjati sam ... Preskakuješ – skoraj sedemindvajsetleten – vse ovire na poti ... Le redko razjašeš ... Le redko se dotakneš tal ...
A pride dan, ko ti vranec pobegne ...
Čas gre naprej, ti pa za njim peš! Morda si res nehal rasti, nisi pa še nehal sanjariti! Prvič v življenju se zaveš tal po nogami ... Prvič v življenju te čevlji ožulijo in zvečer bolijo noge zaradi prehojene poti! A greš! Močan si! Klanec je morda strm, ti pa si trmast! Trmast in močan zadosti, da si iz polen, ki ti jih življenje meče pod noge, narediš še križ! In si ga naložiš! Ter si – skoraj sedeminštiridesetleten – domišljaš, da boš odrešil svet ... ali pa ga vsaj nekoliko popravil ...

Potem pa lepega dne – skoraj sedemdesetleten – prideš na vrh gore ... odložiš križ ... in spoznaš, da to ni bila Golgota ... da je to čisto en drug hrib ... Morda celo z grozo ugotoviš, da križa, ki si si ga naložil, nisi prinesel niti do plota ... da si se ves čas sprehajal le po domačem dvorišču ...
In te zaboli telo! Célo telo! Ne zaradi križa, ne zaradi prehojene poti! Zaboli te ... kar tako. Ker je že toliko doživelo! Ker je že toliko pretrpelo! Ker se je, bodimo iskreni, toliko veselilo in uživalo! Ker je toliko dobilo in toliko dalo. In ugotoviš, da kar te boli, sploh ni telo – ampak duša!

In ležeš! V posteljo. Teh dvajset, trideset oblazinjenih centimetrov od tal! Da zaslutiš nebesa!

Slej ko prej pa ležeš na tla. In moraš sprejeti hlad. Moraš sprejeti podlago, trdoto.
Objameš svet, ki si ga imel možnost spoznati. Objameš svet, ki si ga želel odkriti. Objameš svet, ki si ga želel imeti, posedovati. Objameš svet, ki si ga želel popraviti in rešiti. Objameš svet, ki si mu želel ubežati.
In se skobacaš na prestol, pripravljen le zate. Zlezeš v Naročje, ki te čaka.
Razkomotiš se in pobingljaš z nogami.
Ne dosežeš tal!
Nebesa!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)