Nadomestna mati

Ime ji je bilo Nada. Prvi dan šolskega leta je učencem petega razreda izrekla drobno laž, kot večina učiteljic jim je namreč rekla, da ima vse enako rada. Vendar to ni moglo biti res, ker je v prve klopi sedel deček z imenom Marko.
Učiteljica Nada je opazovala Marka že prejšnje leto in videla, da se redno igra z drugimi otroki. Oblečen je bil bolj slabo in se ni redno umival. Znal je biti neprijeten. Nada je včasih kar uživala, ko je podpisala mastne enojke z rdečim kemičnim svinčnikom pod njegove izdelke.
V šoli, kjer je Nada učila, je bil učitelj na koncu leta dolžan prebrati mnenje učiteljev iz prejšnjih razredov, preden je napisal svoje mnenje o posameznem učencu. Učiteljica Nada je poročilo o Marku ohranila za konec. Ko ga je prebrala, je bila zelo presenečena.
V prvem razredu je o Marku pisalo: »Marko je bister otrok in stalno se smeje. Urejen je in lepo vzgojen. Pravo zadovoljstvo je, da ga poznaš.« V drugem razredu je bilo zapisano: »Marko je odličen učenec, vsi ga imajo radi. Ima pa težave doma, ker je njegova mama neozdravljivo bolna.«
V tretjem razredu: »Težko je prenesel materino smrt. Trudi se, kolikor more, a njegov oče sploh ne skrbi zanj, če se nič ne spremeni, bo to slabo zanj.« V četrtem razredu: »Marko se je zaprl vase, za šolo se ne zanima več. Nima veliko prijateljev in včasih pri pouku zaspi.«
Učiteljica Nada je sedaj razumela, v čem je težava. Hudo ji je bilo, ko so ji učenci prinesli božična darila zavita v lepih darilnih papirjih, le Marko je prinesel nespretno zavito v navadni papirnati vrečki. Učiteljica je z velikim odporom odprla prav njegovo darilo. Nekateri otroci so se začeli smejati, ko je v vrečki našla ogrlico iz plastične imitacije kamenčkov in jih je nekaj tudi manjkalo in napol prazno stekleničko parfuma. Umirila je otroke, ko je rekla, da je ogrlica zelo lepa in si jo nadela okrog vratu, parfum pa si je nanesla na roko.
Marko je ostal zadnji v razredu in ji rekel: »Gospa učiteljica, danes ste dišali kot nekdaj moja mama.« Ko so otroci odšli, je skoraj eno uro jokala. Od tega dne je nehala otrokom predavati, ampak jih je začela učiti. Posebno pozornost je posvečala Marku. Več ko je delala z njim, toliko živahnejši je postal. Bolj ko ga je spodbujala, bolj je napredoval. Na koncu leta je bil Marko eden najboljših učencev v razredu. Čeprav se je zlagala, da ima vse učence enako rada, je bil Marko njen najboljši učenec.
Naslednje leto je našla Markovo sporočilo, da je ona najboljša učiteljica, ki jo je imel v svojem življenju.
Minilo je šest let, preden je dobila novo sporočilo od Marka. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji v razredu in da jo ima še vedno za najboljšo učiteljico v življenju. Čez štiri leta je dobila še eno pismo. Napisal je, da mu je bilo včasih težko, a je vseeno končal fakulteto z najboljšimi ocenami. Nadi je še enkrat zagotovil, da je najboljša učiteljica v njegovem življenju. Pismo je podpisal z dipl. ing.
S tem pa še ni konec zgodbe. Prišlo je še eno pismo. Marko je sporočil, da je spoznal dekle in da se bo poročil.
Razložil je, da mu je oče pred nekaj leti umrl in prosil je gospo Nado, da bi na poroki sedla na mesto, pripravljeno za ženinovo mamo. Seveda je Nada pristala na to. Če že ugibate – da, nadela si je ono ogrlico in oni parfum.
Objela sta se in Marko je šepnil: »Hvala, gospa Nada, ker ste verjeli vame. Najlepša hvala, ker ste mi omogočili, da sem v življenju nekaj dosegel.«
Gospa Nada je s solzami v očeh tiho dejala: »Marko, motiš se, ti si mi omogočil, da naredim nekaj v življenju. Pred tem nisem vedela, kako je treba učiti.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2016), 30.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.