Domiselni Božiček

Študentje so prejemali še zadnja naročila, kako naj igrajo Božička. Nakupovalno središče je bilo že božično okrašeno, ko je Aleš začel kot študent delati v njem: igral je Božička.
»Delate lahko karkoli, samo ne smete strašiti otrok,« jim je zabičeval direktor. »Niti če bi starši to želeli.«
‘Oborožen’ s tem nasvetom je začel svoj prvi delovni dan. Prvi otrok, ki je prišel do njega, je ob pogledu nanj začel neusmiljeno jokati. Prestrašil se je Božička z dolgo belo brado. Niso ga mogli pomiriti niti starši, ki so mu dopovedovali, naj bo priden fantek, niti Aleš sam, ki je tudi skušal potolažiti jokajočega otroka.
Tedaj pa se je Alešu porodila zanimiva misel. Začel je odlagati ‘uniformo’ Božička. Kos za kosom. Začel je z brado. Otrok je brž nehal jokati in ga začel začudeno gledati. Aleš je odložil rdečo kapo in prikazali so se kodrasti lasje. Snel je očala in prikazale so se prijazne modre oči. Slekel je še rdečo obleko in pod njo je bil navaden fant v kavbojkah in srajci. Otrok je začudeno gledal, potem pa se je njegov obraz razlezel v nasmeh.
Med otrokom in Alešem se je vzpostavil odnos zaupanja. Aleš si je zato začel znova oblačiti uniformo, ob tem pa je dečku pripovedoval zgodbo, kako je pred davnimi časi Bog sam prišel k nam in je živel med nami. Da bi se ga nihče ne bal, je prišel med nas kot čisto navaden otrok. Otrok ga je poslušal z odprtimi usti.
Kmalu je moral deček naprej, ker so prihajali drugi otroci. Dečkovi starši so odhajali razočarani: »Kakšna škoda,« so dejali, »uničil je vso čarobnost.«
“Morda je res konec čarobnosti, zato pa je začetek čudenja nad čudežem, da se je Bog rodil kot človeški otrok,” je pomislil študent.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2016), 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..