10. april

LETA 1885 ROJEN JOŽA GLONAR

10 04 1885 Joza GlonarLITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC († 1946)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

 

LETA 1886 ROJEN ALOJZIJ REMEC

10 04 1886 Alojzij RemecDRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1952)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

 

LETA 1887 ROJEN PAVEL GOLIA

10 04 1887 Pavel GoliaPESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1959)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

... več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

nekaj njegovih misli ...

Živeti je lepo, le malo sreče / je treba imeti, dragi. To je vse. / Seveda vse, prav vse, je opoteče. / Naposled tudi srečni srečno umre.

Čuj, bedni bratec, ki nikjer / miru ne najdeš! Po dobravi / gre vsako noč tak božji mir, / da ti srce in dušo spravi. / / Sred božjega miru boš miren / našel še nepoznano pot / in pojdeš blag, opran in veren / s tiho ubranostjo odtod.

Šteti so nam jasni dnevi. / rok nas je izdal, / in morda zavesa drevi / pade že do tal.

 

LETA 1931 UMRL KAHLIL GIBRAN

10 04 1931-Kahlil-GibranPESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK (* 1883)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini ...

nekaj njegovih misli ...

Delo je ljubezen, ki je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.

Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.

Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.

Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.

Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.

... več njegovih misli

 

LETA 1935 UMRL HENRIK TUMA

10 04 1935-Henrik-TumaSLOVENSKI POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC (* 1858)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, ki je umrl na današnji dan, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

 

LETA 1955 UMRL PIERRE TEILHARD de CHARDIN

10 04 1955 Theilhard de ChardinFRANCOSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, FILOZOF IN PALEONTOLOG (* 1881)

Na velikonočno nedeljo leta 1955 - bilo je 10. aprila - je v New Yorku, v hiši svojega reda, ‘kakor pade drevo’, omahnil 74-letni jezuitski pater Teilhard de Chardin, znanstvenik, paleontolog in geolog, raziskovalec zgodovine našega planeta iz njegovih zemeljskih plasti in odtisov življenjskih sledi v njih. Mnogi ga smatrajo za največjega genija prejšnjega stoletja in okoli njegovega imena in njegovih idej se že od njegove smrti neusmiljeno tolčejo zagovorniki in nasprotniki. V svojih spisih je razvil zaneseno pesniško in globoko krščansko vizijo vesolja, ki se začenja v Bogu in se steka vanj. Božja misel na začetku je zanj ALFA, Kristus kot zadnji kamen vsega razvoja in vse rasti vesolja pa je točka OMEGA. Tudi pri nas so izhajala njegova dela (Pojav človeka, Hvalnica vesolja, Božje okolje ...)

Rodil se je 1. maja 1881 v gradu Sarcenat pri Clermont-Ferrandu. Od očeta, ki je bil plemiške krvi in po telesu pravi velikan, je podedoval naravnost strastno ljubezen do narave in sam piše, kako je kot majhen otrok občudoval materino vero in je to vero tudi sprejemal, častil pa je Boga v koščku železa. “Zdaj se moram tem otroškim predstavam nasmehniti, hkrati pa sem prepričan, da se je kasneje moje češčenje Boga stopnjevalo v tej smeri.” Boga je videl povsod navzočega. “Še toliko prostora nimaš, da bi pokleknil pred Bogom; poklekneš lahko samo v njem,” je zapisal v spisu Božje okolje. Ko mu je bilo sedemnajst let je staršem dejal, da bi rad postal čim boljši kristjan in vstopil je v jezuitski red. Še vedno so ga z nezmanjšano silo privlačile naravoslovne znanosti. Leta 1911 je postal duhovnik. Čas med prvo svetovno vojno je preživel v vojaški službi kot sanitejec, in prejel je več medalj za hrabrost. Po vojni je doktoriral iz geološke biologije in nekaj časa predaval na univerzi institut Catholique v Parizu. Potem je pustil predavanja In odpotoval na Kitajsko, svojo znanstveno domovino. Tu je sodeloval pri odkopavanju „pekinškega pračloveka", našega davnega prednika. Potoval je po tej prostrani deželi, se od časa do časa vračal v Evropo, po zadnji vojni pa se je ustalil v svoji ljubljeni Franciji. Zaradi svojih nazorov o evoluciji vesolja in vsega živega je imel težave z Rimom, zato so ga predstojniki poslali v Ameriko. Tu je še naprej znanstveno deloval, dokler ni na velikonočno nèdeljo zvečer, prav kot je sam želél, odšel “k Njemu, ki prihaja k nam”.

več:
ČUK, Silvester. Teilhard de Chardin. evolucija stvarstva od Božje misli do Kristusa. Ognjišče, 1975, leto 11, št. 4, str. 7.
ČUK, Silvester. Pater Teilhard de Chardin — ob stoletnici rojstva. Ognjišče, 1981, leto 17, št. 7-8, str. 27.

nekaj misli Teilharda de Chardina
* Kadar človek hoče doseči svojo lastno in živo polnost, se mora najprej osredotočiti v sebi, se zatem usmeriti v svojega bližnjika in se nazadnje osrediti v nečem, kar je večje od njega.
* Zvezda, ki jo svet pričakuje, a ne zna izreči njenega imena niti ceniti njene prave razsežnosti, celo ne razločiti njenih najbolj duhovnih in božjih žarkov - to, glejte, je nujno Kristus, njega pričakujemo.
* Tisto, kar iz nekega človeka izžareva, je vredno več kot njegovo ljubkovanje.
* Bog v svojem najbolj živem in najbolj učlovečenem dejstvu nikakor ni daleč od nas, morda celo onstran otipljivega, nasprotno, čaka nas na vsakem koraku v dejanju in delu, ki ga imamo v rokah. Skoraj bi rekel, da ga imam na konici peresa, krampa, čopiča, igle – pa tudi misli in srca.
* Moj Bog, da bi bil jaz ob vsaki minuti tak, kot si me ti želiš, in da bi bil vselej tam, kjer me čakaš.

... še več misli patra de Chardina

 

LETA 1957 UMRL FRAN TRATNIK

10 04 1957 Fran TratnikMOJSTER SATIRIČNE KARIKATURE (* 1881)

Slovenski slikar Fran Tratnik je akademski študij začel in končal v Pragi, vmes pa je študiral na Dunaju in v Münchnu. Kot odličen risar in ilustrator je že v študijskih letih sodeloval pri raznih avstrijskih in čeških (predvsem humorističnih) listih z ostrimi satiričnimi karikaturami. Kasneje se je posvetil socialni problematiki in dosegel umetniški vrh v risbah Slepci in ciklusu Goriški begunci. Uveljavil se je tudi kot portretist.

 

LETA 2012 UMRL FRANCE ŠPELIČ

10 04 2012-France-SpelicDUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA (* 1927)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje ... Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega 'evangelija', kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

... več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.

»Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.«

Pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh