Page 11 - Drobne zgodbe z biserom

Saj ne bo nič zraslo

»Vsako poletje, ko ugriznem v svež paradi-

žnik, se spomnim na dogodek, ki se je zgodil v
semenišču,« pripoveduje neki duhovnik. »Trije
prijatelji smo prosili, da bi smeli imeti vrt. Našo
študentska hiša je bila v spodnjem delu velike-
ga mesta. Ni bilo velikega dvorišča. Pravzaprav
je bilo le neasfaltirano umazano parkirišče. Za
svoj vrt smo načrtovali tisti del dvorišča, kjer je
največ sonca.

Trije študentje smo torej šli k predstojniku in
mu razodeli načrt, da bi radi majhen prostor,
kjer bi posadili nekaj paradižnikov in kumar.
Edini strošek bi bil, da bi si sposodili grablje,
kramp, motiko. Seveda pa bo težko dobiti pred-
stojnikovo dovoljenje. Nihče od nas treh, ki smo
sklenili obdelovati vrt, ne bo pozabil odgovora
na našo prošnjo. Predstojnik nam je brezdušno
rekel: 'Izgubljate čas! Saj ne bo nič zraslo! Če pa
res želite, kar nadaljujete z delom.'

Dobili smo predstojnikovo dovoljenje. Očistili
smo zemljo kamenja, ter ga zložili na posebnem
mestu. Prikazala se je črna, rodovitna zemlja, ki
je čakala na seme. Pogledali smo drug v druge-
ga in enoglasno ponovili: 'Saj ne bo nič zraslo!'

Posadili smo paradižnik in zrasel je tako viso-
ko, da je bil bolj podoben paradižnikovem dre-
vesu kot navadnemu paradižniku.

Vedno, ko se zberemo kolegi iz semeniških
let, si ponovimo dogodivščino o našem vrtu: Saj
ne bo nič zraslo!«

POKAŽI MI DEJANJA 133