pb 2018 11bKdor prebira zapise v rubriki Credo (Verujem), s katero pisatelj Alojz Rebula napaja bralce slovenskega katoliškega tednika Družina od leta 1998, bo v tem romanu zasledil marsikaj, kar je prebral tam. Lahko bi rekli, da je to njegova osebna izpoved vere ali pa kar družinska, kajti v Andru in Adeli, ki že šestdeset let živita v srečnem zakonu, prepoznamo častitljivega pisatelja in njegovo zvesto družico. V enem od pogovorov odkrijeta moški, oziroma ženski pogled na krščanstvo. On pravi, da je vse, kar verjamemo, “ena sama nevidnost” razen obstoja Kristusa in zgodovinskost evangelijev. Ona mu odvrne: »Kam greste moški s svojim umovanjem? Zame krščanstvo ne bi moglo biti prava vera, če ne bi bilo v bistvu preprosto: prihod Boga med nas, njegovo učlovečenje za nas, njegovo vstajenje v potrditev, da je res Bog.« On je odraščal v krščanski družini, njo, hinduistko (v romanu), pa je spreobrnil misijonar iz Evrope. V osebi tega širokosrčnega misijonarja prepoznamo svetniškega duhovnika Jakoba Ukmarja.

    Alojz Rebula
    OB PRITOKU JANGCEKJANGA
    Mladika, Trst 2018, strani 111,
    cena broš. 16 €
    Naročila:
Dogajanje romana je postavljeno na Kitajsko, ki je del Svetunije, svetovne zveze držav, po vzoru Evropske unije. Njen predsednik Laborgracij je izdal dva protiverska dekreta: s prvim je prepovedal govoriti o nadnaravnem, neskončnem, po katerem misleči človek teži; z drugim pa je zapovedal koledarsko reformo, ki naj bi uvedla novo ero v zgodovini naše Zemlje. Dekret je ukinjal koledarska izhodišča raznih religij: judovske, krščanske, muslimanske in druge. Zdaj naj bi se začela nova doba z nazivom ‘humanistična era’. Napoved takega človeka so manjšinski kristjani videli v drugem pismu apostola Pavla Tesaloničanom, kjer piše o Kristusovem drugem prihodu. »Naj vas nihče ne vara na kakršen koli način. Kajti prej mora priti odpad in se razodeti človek nepostavnosti, sin pogube« (1 Tes 2,2-3).

Naslov tega kratkega romana se nanaša na vizijo, po kateri je Katoliška cerkev svoj sedež začasno premestila iz Rima v vzhodno Kitajsko. Tja jo je pritegnil razcvet Kristusove vere po padcu komunizma, toda v nekaj desetletjih je tudi Kitajsko prekrila atmosfera zahodnega sveta, odtujena nadnaravi. Tako papež Janez Pavel III. po kakšnem stoletju odloči vrnitev Svetega sedeža v Rim ... Roman skuša slutiti prihodnost sveta in Cerkve, potem ko se je Evropska unija razširila v Svetovno unijo.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 11, str 108-109.

pb 2018 08b»Nekega dne sem pomislila, da bi prav vsak dijak iz mojega razreda izgubil svojo vzvišenost, če bi samo en dan moral preživeti v razmerah ciganskega tabora, od koder sem prišla. Ta misel mi je pomagala, da sem se kdaj pa kdaj počutila močnejšo od njih, kot bi bila nad njimi.« Tako že proti uspešnemu koncu svojega ‘pobiranja’ prizna romsko dekle Lenka, ki so skupaj z mlajšim bratcem Tončijem rešili iz ciganskega tabora in ju izročili rejniški družini. Tam otroka sicer nista bila lačna kruha, lačna sta bila ljubezni, naklonjenosti, zavarovanosti, kar otrok najbolj potrebuje. Vse to sta jima skušala zagotoviti ‘krušna’ starša Lejla in Jurij, ki sta ju posvojila. »Oba sta se zelo trudila, da bi otroka začutila nov, prijazen dom, ga sprejela za svojega in čutila varnost.« Lepa in izredno nadarjena Lenka je bila zaradi boleče izkušnje otroštva zelo nezaupljiva in se je le počasi odpirala. Potrebovala je nekoga, ki bi mu lahko brez pridržka zaupala v prepričanju, da je ne bo razočaral. Začela je prihajati na pogovore k modri, izkušeni ženi, ki je znala poslušati in s to pozornostjo zdraviti notranje rane. Ob tem ji je prišlo na misel: »Lenka govori meni, a v resnici prepričuje in spodbuja samo sebe.«

    Silva Matos
    NEVIDNE VEZI
    Mohorjeva družba, Celovec 2018, strani 184,
    cena vez. 24,00 €
    Naročila:
Lenka se je znova in znova vračala k starim zameram. Dolga je bila pot do spoznanja, da odpuščanje prinaša veliko lajšanje. Nazadnje je našla toliko moči, da je odpustila tudi svoji mami, s katero je bila kljub vsemu na neki način povezana. »Če se človek nauči poslušati sebe, svoje občutke, srce, je bližje resnici, kot če posluša svoj razum.« Pisateljica je na zadnjo stran knjige ‘pritisnila pečat’ – z velikimi črkami je povzela njeno sporočilo in nauk: Odpreti srce, Znati poslušati, Deliti z drugimi, Rasti, Videti lepoto, smisel.

Avtorica knjige Silva Matos ob pripovedovanju veliko pove tudi o sebi. O tem, da kot psihoterapevtka najprej in samo posluša, opazuje, beleži – beleži dogodke, Lenkine besede, njena stanja in razpoloženja, njen videz in njene obleke. Hkrati beleži tudi svoje lastne občutke, ki so jih v njej sprožali Lenkini obiski. Psihoterapija je po definiciji zdravljenje s pogovorom – kar boste razumeli, ko boste knjigo prebrali do konca. Proces zdravljenja se začne s poslušanjem (Martin Lisec).

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 8, str 108-109.

pb 2018 06cSlovenci radi romamo. Nekdaj, ko je bila naša domovina pretežno kmečka dežela, je bil romanjem namenjen ‘medmašni čas’ – od 15. avgusta do 8. septembra, zdaj pa se je ta čas raztegnil na vse poletje pa še dlje. Današnja romanja so ‘po obliki’ drugačna od nekdanjih, ‘po vsebini’ pa so bistveno enaka: iskanje stika z Božjim na svetem kraju v občestvu z drugimi. Slovenci veljamo za Marijin narod. Večina romarskih svetišč na slovenskih tleh je posvečenih Materi Božji, vseh šest slovenskih škofij ima svoje osrednje marijansko romarsko svetišče, narodno svetišče pa je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah.

Večino slovenskih božjih poti je predstavil Franci Petrič v knjigah Duša, le pojdi z mano. V njih je posegel tudi prek meja naše sedanje države, vendar vseh ni dosegel. ‘Marljiva mravljica’ Mariza Perat v tej knjigi predstavlja romarska svetišča na oglejskih, primorskih tleh – pa tudi glavna slovenska, Petričeve predstavitve pa dopolnjuje z opisom svetišča Rože Skrivnostne v Krminu, predvsem pa z zgodbo o Materi Božji ‘Žanjici’ v Porčinju nad Čedadom, kjer se je leta 1855 Marija prikazala desetletni Tereziji Duš in ji vzela iz roke srp ter požela šop trave.

    Mariza Perat
    Po romarskih stopinjah naših prednikov
    Goriška Mohorjeva,
    Gorica 2018, strani 223,
    cena broš. 18 €
    Naročila:
To se je zgodilo 8. septembra, na praznik Marijinega rojstva. Ko je Marija požela travo, je deklici vrnila srp ter rekla: »Pojdi domov in vsem oznani, naj ne skrunijo praznikov in naj ne preklinjajo.« Deklica je kasneje postala redovnica in je umrla v sluhu svetosti, stara komaj 25 let. Porčinj je bil dolgo pozabljen, zdaj pa privablja številne romarje, tudi iz Slovenije. Ob branju teh zapisov bogatimo svoje znanje o slovenski zgodovini, spoznavamo pa tudi naše kraje v preteklosti. To je dragocena šola ljubezni do domovine, ki je pri nas na žalost povsem zanemarjena.

Mariza Perat, rojena 14. aprila 1939 v Gorici, po poklicu učiteljica, je vneta kulturna delavka med Slovenci na Goriškem. Že v dijaških letih je začela pisati za otroško revijo Pastirček, kmalu pa se je oglašala tudi v verskem tedniku Katoliški glas (zdaj Novi glas). Napisala je več radijskih iger in pravljic za otroke. Njena ‘nadaljevanka’ Goriški sprehodi je izšla v knjigi (1985). Pričujoča knjiga vsebuje izbor njenih zapisov o božjih poteh doma in na tujem, ki so izhajali v Novem glasu.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 6, str 109.

pb 2018 02b»Neverjetno, kako je bister! Samo govoriti ne zna!« boste slišali od skoraj vsakega ljubitelja psov, ki jih je na Slovenskem vedno več. V ljubki zgodbi Hudournikov Lisko, ki je bila napisana leta 1941, in od takrat že velikokrat ponatisnjena v veselje mladih bralcev, ta štirinožni človekov prijatelj tudi govori. No, govoriti mu da pisatelj Fran Saleški Finžgar, kar se dogaja v basnih, kjer se živali obnašajo kot ljudje. Finžgar sam je tisti ‘gospod Hudournik’, po katerem je ta priljubljena mladinska knjiga dobila naslov. V njej je temu gospodu ime France Kališnik. Naveličan zatohlega pisarniškega zraka v Ljubljani, si omisli lično brunarico – bajto Murko v kraljestvu gora. Ko je zahajal tja gor na dopust ali le za kakšen dan, je pogosto prišla nevihta, zato so mu domačini dali ime Hudournik. O tem možu, se pravi o sebi, pisatelj pripoveduje nekaj zgodbic.

V vseh nastopajo živali. V prvi srečamo mišjo družino, ki se je čez zimo naselila v Hudournikovi bajti Murki. Nekaj posebnega je miška Preklica, ki se ji maščuje njena sebičnost. Zaradi požrešnosti žalostno konča tudi polhica Lišpavka. Glavni junak knjige je psiček Lisko, ki ga je gospod Hudournik kupil od svoje nekdanje sošolke, ko je z vlakom potoval na dopust.

    Fran Saleški Finžgar
    Gospod Hudournik
    Založba Karantanija, Ljubljana 2017
    strani 108, cena vez. 16,90 €
    Naročila:

Govorila mu je, da je psiček nekaj posebnega, ‘pravi amerikanec’, bil pa je čisto navaden mešanec, toda gledal ga je tako vdano, da ga je kupil. Skupaj sta korakala v planino in že med potjo mu je povzročil nevšečnosti. Presenetljivo hitro se je nanj navezal. Vzel ga je v šolo in Lisko je bil zelo dober učenec, a je svoje znanje nekajkrat zlorabil v škodo gospodarja. Kadar ga je Hudournik kregal, se je Lisko obnašal zelo skesano, da se je gospodarju omehčalo srce. Ob prihodu v Ljubljano je Liska ‘ugrabil’ konjederec in Hudournik ga je komaj rešil.

Za kratek oddih sem šel večkrat na morje. Z zadnjih morskih počitnic sem se vrnil ves betežen. Šel sem k zdravniku. Ko sva se pogovorila in me je preiskal, mi je napovedal tole: »Prav nič niste bolni. Toda za morje niste. Za vaše počitnice so gore. Pod njimi ste doma. Tja hodite na oddih.«... To me je pregnalo in prisililo, da sem si stesal svojo kočico na Zabreški planini. Tam sem se ugnezdil (1934). Ob začetku druge svetovne vojne sem se iz Murke umaknil. (F. S. Finžgar, Leta mojega popotovanja)

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 2, str 108-109.

pb 2018 01aČe bi radi bili nekaj ur v plemeniti, žlahtni družbi, vzemite v roke tole knjigo, v kateri je šestnajst kratkih črtic tržaškega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Iz njih veje toliko dobrote in lepote, da nas objamejo kot dišeče kadilo v teh prazničnih dneh. »Kako revnejši bi bili spomini, ko bi iz njih ne sijale jaslice iz našega otroštva!« pravi v daljši črtici Betlehem iz UNRRA paketov. Prva leta po drugi svetovni vojni je porušena in lačna Evropa dobivala pomoč iz Amerike. Takrat so bili Martelančevi še v Ljubljani. »Ko je družinski poglavar z nožem odpiral bajni paket, je bila ob kuhinjski mizi grobna tišina. Oči so samo gledale, kaj roke vlečejo iz tiste skrinje najnovejše zaveze ...« Od vseh zakladov se je on kot otrok najbolj razveselil zavojčka cigaret znamke CAMEL in sicer zato, ker je bilo na drugi strani zavojčka naslikano neko mesto Bližnjega vzhoda. »Zame je bil to v hipu Betlehem. Povečal sem ga in podaljšal, po svoje pobarval, kot sem vedel in znal. In nastala je kulisa, ki se je mojim prvim povojnim jaslicam tako imenitno podala.«

    Saša Martelanc
    Srečanja za spomin
    Mohorjeva družba, Gorica 2017,
    strani 125, cena broš. 16,90 €
    Naročila:

Kasneje je bil v Trstu zvest sodelavec Radijskega odra. S tem je povezana prisrčna zgodba Razglednice za gospo Justino, v kateri pripoveduje, kako ga je neka lepa časopisna novica spodbudila, da je napisal božično radijsko igro, ki je bila toplo sprejeta. »Včasih pozabljamo, da je vsakdo izmed nas neizmeren bogataš. Naše je vse, kar smo kdaj videli, doživeli in nam je bilo všeč.« Hvaležno srce ima to lastnost, da hudo in slabo pozablja, globoko pa si vtisne v spomin vse dobro in lepo. In to ga napolnjuje z veseljem, ki ga širi okoli sebe kot naš pisatelj. ‘Dodatno vrednost’ dajejo besedilu mehki oljnati pasteli mlade slikarke Kristine Martelanc.

Saša Martelanc (1934), časnikar in literarni ustvarjalec, je svoja prva leta preživel v Ljubljani, a se je v povojnem času preselil v Trst, saj so bili njegovi starši po rodu iz Barkovelj. V tržaškem okolju je kmalu našel svoj življenjski prostor, tu je maturiral na klasičnem liceju, se zaposlil na radiu Trst A in si ustvaril družino. Pri Goriški Mohorjevi družbi so doslej izšle že tri knjige njegovih črtic (Melodija, Veter iz ljubih daljav, Kam potujejo večeri), ki razodevajo, iz kakšnega srca so privrele.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 1, str 108.

pb 2017 09aTo zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu ... Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

    Vito Mancuso / Nives Meroi
    Sinaj
    Mohorjeva družba, Celje 2017, strani 151, cena broš. 18,50 €
    Naročila:

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor ...” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo ... Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

pb 2017 05aCeljska Mohorjeva družba zvesto uresničuje načrt, da slovenskim bralcem posreduje vse zgodbe italijanskega pisatelja Giovannina Guareschija, katerih junaka sta bojeviti župnik don Camillo in ‘rdeči’ župan Peppone, ki v javnosti nastopata kot zagrizena nasprotnika, dejansko pa eden brez drugega ne moreta biti. Vseh zgodb je 246, v dosedanjih petih knjigah smo jih dobili 206, torej lahko pričakujemo šesto, zadnjo, nekoliko debelejšo knjigo.

    Giovannino Guareschi
    Don Camillo in Peppone 5
    Mohorjeva družba, Celje 2017, strani 356, cena broš. 20,00 €
    Naročila:

Privlačna stran so besedni dvoboji med Pepponejem in njegovimi pajdaši ter don Camillom, v katerih župnik skoraj redno zmaguje. Še bolj pa so zanimivi pogovori don Camilla s Kristusom na križu v njegovi cerkvi, pred katerega prihaja hladit svojo vročo glavo. Križanega Gospoda hoče ‘pridobiti’ na svojo stran, nazadnje pa mora priznati, da ima on prav. Toda niso vse zgodbe take, da bi se ob njih nasmejali ali vsaj nasmihali, nekaj je tudi takih, ob katerih se zamislimo. V tej knjigi sta me prevzele zlasti tiste, v katerih nastopajo otroci, katere so njihovi ‘rdeči’ očetje, ki so se ‘razstrupljali’ od vere, prikrajšali za lepa doživetja Miklavža, božiča. V zgodbi Vest srečamo Suhiča, sina mlade vdove, zagrizene aktivistke, ki “ga je vzgajala kot prosto pasočega žrebca”. Če se je zgodilo kaj slabega, so brž vedeli, kdo je to storil. Bil je kot divjaček, kljub temu pa ni bil brez vesti, kar je dokazal na pretresljiv način: na smrt bolan je vrnil ukradeno žogo. Tudi za don Camilla je bila to uganka, zato je Jezusa vprašal: »Kako je lahko ta otrok storil to, kar je storil, ob grozni vzgoji, ki je je bil deležen? Le kdo ga je naučil razlike med dobrim in slabim, če pa je vedno živel v zlu?« Kristus se je nasmehnil in odgovoril: »Vesti se ni mogoče naučiti, vest je nagon, don Camillo.«

Zdi se da je krščansko usmiljenje umrlo. Toda hvala Bogu ni tako: usmiljenje in dobrota sta še živa v srcih ljudi. In če je od tisočih dogodkov, o katerih poročajo časopisi, devetsto devetdeset poročil o hudobiji in zgolj deset o dobroti, naj nas teh devetsto devetdeset ne spravi v obup, ampak naj nas teh deset pripravi do tega, da pozabimo tistih devetsto devetdeset, in nam da upanje na prihodnost, v kateri bosta vladala mir in dobrota.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 5, str. 120

pb 2017 03cKardinal Carlo Maria Martini, ki je več kot dvajset let vodil milansko nadškofijo, se je po ‘upokojitvi’ leta 2002 umaknil v Jeruzalem, kamor ga je kot strokovnjaka za Sveto pismo že od nekdaj vleklo. Tam se je posvetil molitvi in študiju. Leta 2007 je k njemu prišel avstrijski jezuit Georg Sporschill, ki živi med otroki na ulicah v Romuniji in Moldaviji. »V Jeruzalemu sva se veliko pogovarjala o današnji mladini, pogosto dolgo v noč, četudi sam zgodaj vstajam,« pove kardinal v Predgovoru. »Ponoči se misli rojevajo lažje kot v stvarnosti belega dne. Kaj pričakujejo mladi? In kaj pričakuje svet od mladih. Težaven svet zahteva njihovo angažiranost. Iz nočnih pogovorov v Jeruzalemu je nastala tale knjižica.« Podnaslov O tveganjih na poti vere nakazuje, o čem je tekel pogovor.

    Carlo Maria Martini
    Nočni pogovori v Jeruzalemu
    Mohorjeva družba,
    Celje 2016, strani 127, cena broš. 17,50 €
    Naročila:

Knjiga je razdeljena na sedem enot, na začetku vsake je vprašanje mladih, na podlagi katerega pater Porschill zastavlja kardinalu svoja vprašanja. Zelo globoki so njegovi odgovori v prvi ‘enoti’ Kaj prinaša življenje, ki je tudi najdaljša (26 strani). »Njegovi odgovori kažejo, da gre za velikana misli in srca, ki ima zelo razločno sliko o trenutnem položaju v Cerkvi in svetu in hkrati tudi jasno vizijo o tem, kakšna naj bi bila prihodnost,« je v spremni besedi (‘Sanjal sem o mladi Cerkvi’) zapisal Roman Globokar. Njegova razmišljanja se v marsičem ujemajo s pogledi papeža Frančiška (o Cerkvi ubogih, o tem, da mora Cerkev ‘korakati“ in ne obtičati na mestu, o vlogi žensk v Cerkvi …). Na vprašanje nekega Roberta, zakaj se je odločil za jezuite, pove, da ga je pritegnila njihova predanost, ki je je bil deležen v njihovi šoli. Kot izredno nadarjenega mladeniča ga je privlačilo tudi to, da v jezuitskem redu igra veliko vlogo izobrazba.

Za duhovnika ali škofa ni lepšega, če mu mladi postavljajo vprašanja. Prvi pogoj za dobre in globoka vprašanja je veliko zaupanje. Zaupanje je nasprotje strahu. Pri svojih srečanjih z mladimi nikoli nisem podvomil o tem, da mi imajo nekaj povedati, da se hočem učiti od njih. Med mladimi sem našel prijatelje, ki so mi bili v moji zahtevni škofovski službi v veliki škofiji v največjo pomoč. Pripovedovali so mi o življenju in odprli so mi vrata v svet mladih.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 3, str. 120

Zajemi vsak dan

Človek ne postane svetnik s tem, da se prepričuje, da je boljši od grešnikov, ampak ko spozna, da je eden izmed njih in da so vsi skupaj potrebni Božjega usmiljenja.

(Thomas Merton)
Četrtek, 17. Januar 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh