Naslov tokratnega prispevka je kar stavek. Tak, ki se morda sliši oziroma bere nenavadno, pa je resničen vsaj toliko kot tisti, da je zemlja okrogla. Drugo dejstvo je, da se tega zelo pogosto ne zavedamo – da vsako naše dejanje, hoteli ali ne, v naši okolici sproži določen odziv.

Tako lahko razložimo tudi marsikateri izid nedavnih županskih volitev. Niso namreč dovolj samo vnaprej pripravljene (kvalitetne) PR-vsebine, temveč tudi ostale veščine, ki jih (bolj ali manj dobro) uporablja kandidat. Morda se niti ne zavedamo, pa vendar nam oseba, ki stoji pred nami (naj bo to v razredu, dvorani, na ulici ali pa na TV-zaslonu), veliko sporoča tudi z izbranimi oblačili, gestikulacijo, telesno držo, glasnostjo in hitrostjo govora. Neverbalna komunikacija je pri ustvarjanju vtisa izredno pomembna. Kar 55 odstotkov informacij namreč razberemo iz telesne govorice. 38 odstotkov informacij nam pove glas in zgolj 7 odstotkov sama vsebina. To seveda ne pomeni, da ta ni pomembna. Sama rada poudarjam, da šele ko vemo, kaj želimo povedati, imamo sploh pravico govoriti. Ves čas pa nam mora biti jasno, da v resnici ni mogoče nekomunicirati. Če na soočenjih za župana eden od kandidatov molči, lahko v očeh gledalcev izpade nesamozavestno. Pa četudi molči zgolj zato, ker je njegov protikandidat zelo vnet za razlage in v resnici res težko pride do besede ...

Še en primer. Morda poznate zgodbo kakega kolega ali sošolca na razgovoru za poletno počitniško delo. Bil je vljuden, prijazen, primerno oblečen, da je ustrezal profilu osebe, ki so jo iskali, pa vendar odgovorne osebe ni prepričal. Ste se kdaj vprašali, zakaj ne? Kaj je bilo odločilno, da ga niso izbrali? Odgovor je na dlani: ko komuniciramo z drugim, zaznavamo njegov odziv in njegovo počutje ter na to odgovarjamo s svojimi mislimi in čustvi. Naše obnašanje tako sprožajo notranji odzivi na to, kar vidimo in slišimo. Kar pomeni, da morda vaš kolega na razgovoru ni bil čisto prepričan, da bi rad preživel poletje delovno, in se je to nekako čutilo. Seveda pa si podjetja želijo zagnanih mladih, ki bodo podjetju doprinesli svežo energijo in bodo dejansko v pomoč.

BRSKANJE PO SPOMINU ... IN OBČUTKIH
Kako smo se ob nekom počutili, marsikdaj ostane v spominu bolj kot kar koli drugega. Ko se pripravljam na delavnico javnega nastopanja, običajno odprem dokument s katere od prejšnjih izvedb in svoje zapiske. Najprej zato, da si posredovana sporočila čim bolj živo prikličem v spomin in iz tega izluščim, kako bi želela izpostaviti svoje znanje tokrat. Prelistam mnenja udeležencev, pregledam fotografije, preberem opazke, ki sem si jih zapisala. To je izhodišče za pripravo nove zgodbe in novega izziva. Tudi pred začetkom pisanja tega prispevka sem storila enako. Lep občutek, ker so bili udeleženci zadovoljni, delavnica jim je bila prekratka, želeli bi si več srečanj, še več vaj in prakse. Tudi ti spomini so nezapisani in nedokumentirani del dogajanja.

OBRNIMO NEVERBALNO KOMUNIKACIJO SEBI V PRID!
V resnici lahko to tudi čisto zares storimo. Če ne želimo zanemarjati neverbalne komunikacije, je prav, da ob prvem stiku upoštevamo tudi možnost, da ima oseba tremo in da se zato ne zmore pokazati v najboljši možni luči. Ali jo ima ali ne lahko ugotovimo tako, da pozorno opazujemo, kaj nam sogovornik sporoča s telesom mimo besed, ko odgovarja na naše vprašanje. Odlično se obnese tudi prepoznavanje sogovornikovega čustvenega stanja (ali je jezen, vesel, žalosten, ali mu je morda nerodno). Če ima prekrižane roke na prsih, se zapira vase, če roke skriva za hrbtom, ga je morda strah, če nenehno ponavlja en in isti gib s prsti, je živčen ... Če pa smo mi tisti, ki gremo na pogovor za počitniško delo, se lahko ravno zaradi nezavednih sporočil, ki jih oddajamo, poskusimo že vnaprej pripraviti nanj. Že doma dobro premislimo, kakšna so pričakovanja podjetja, kaj želimo sporočiti, s kakšnimi argumenti bomo nastopili, kako bomo zastavili svojo predstavitev, da bo zanimiva, da bodo čim bolje spoznali naše prednosti in pozitivne lastnosti, in že vnaprej zvadimo odgovore na najbolj pogosta vprašanja. Ta so: zakaj želimo delati pri njih, kakšno plačilo pričakujemo in zakaj mislimo, da bi se morali odločiti za nas. Pri tem bodimo pozorni, kako se počutimo, ko izrečemo določene besede – to bo namreč zelo verjetno občutil tudi naš sogovornik.

DAJTE PRILOŽNOST POHVALI IN POZITIVNI NARAVNANOSTI
Sicer pa še vedno velja, da je največ, kar lahko storimo za sogovornika, to, da prepoznamo, razumemo in spoštujemo njegove pozitivne lastnosti. Z drugimi besedami: če je le mogoče, se potrudimo pri sogovorniku pohvaliti to, kar se zdi najbolj očitno. Morda je za kaj nadarjen, je zabaven ali bister? Poleg tega smo vsi veliko raje v družbi pozitivno naravnanih ljudi.

Če se le da in če so okoliščine primerne, poskusimo sogovornika nasmejati. Ali pa bodimo vsaj dobre volje. Ljudje imajo namreč o ljudeh, ob katerih se dobro počutijo, zagotovo bolj pozitivno mnenje kot o tistih, ki v njih ne vzbujajo tako dobrih občutkov. Če tega početja niste vajeni, je morda začetek leta pravi čas za tovrstno delo na sebi.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 82-83.

Kakšno moč imajo besede! Naj bodo zapisane ali izgovorjene, za seboj puščajo res široko paleto odzivov. Kar pomisli: lahko te pomirijo, potolažijo, raznežijo, razveselijo, ganejo, dolgočasijo, zbegajo, prestrašijo, vznemirijo, užalijo, razjezijo in še kaj. Ob pravilni izbiri besed lahko tudi mimobežni klepet dodatno začiniš in v sogovorniku vzbudiš zanimanje. Pa ne samo v vsakdanu, pozitivne učinke izrečenega lahko opazuješ tudi pri predstavitvi seminarske naloge v prihodnjem šolskem (študijskem) letu.

Besede uporabljamo izključno ljudje, zagotavljajo pa nam spoznavanje občutkov, doživetij in početij drugih. Navadno jih poudarjamo z gestami, tonom glasu in mimiko obraza. Beseda lahko sproži prepir ali ustvari premirje, lahko konča ljubezen ali začne odnos, lahko poglobi ali prekine prijateljstvo, lahko prinese dobiček ali povzroči propad in še marsikaj. Gre za sredstvo, s katerim lahko marsikaj popravimo – ali pokvarimo. Gotovo si že izkusil učinek grobe, nepremišljeno izrečene besede, ki te je morda zabolela, pa tudi upadanje občutka jeze ob iskreno izrečenem »Oprosti!«. Torej smo tudi mi odgovorni za občutke, ki jih s svojimi besedami povzročimo v drugih. Pogosto se premalo trudimo, da bi se jih naučili zavestno, obvladano in konstruktivno uporabljati. Včasih se zdi, da se ne zavedamo čisto, da je beseda, ki jo izgovorimo, v resnici dejanje.

Čisto enako kot je dejanje brenkanje po kitari ali kuhanje slastnega kosila. Beseda ima namreč precejšnjo moč, pa naj bo ukaz (»Začni igrati! Pritisni gumb!«), predlog (»Dobro bi bilo, da bi to storil ...«) ali spoznavno gradivo (»Utrujena sem.«). In ob tem ne morem mimo turkmenskega pregovora, ki pravi: »Če govoriš s pametjo, je jezik tvoja odlika. Če govoriš, kar ti pade na pamet, je jezik tvoja nesreča.« In kako do premišljenega govora? Z vajo lahko dosežeš ogromno!

ČUSTVA IN PRIDEVNIKI SO KLJUČ
V svoj govor vnesi čustva. To storiš z ustrezno glasnostjo, hitrostjo, intonacijo, izgovorjavo in premori. Povedano lahko nato še poudariš s kretnjami. Toda pazljivo pri njihovem doziranju, malo je lahko hitro preveč in tako lahko nehote izpadeš nervozen. Da si boš laže predstavljal, kako različno lahko izpade tvoj govor zgolj z različnimi poudarki, ti priporočam naslednjo vajo. Stavek »Jaz se svojega nastopa zelo veselim« preberi šestkrat naglas, s tem da vsakič poudariš drugo besedo. Prvič torej poudari besedo jaz, naslednjič se, tretjič svojega in tako naprej. Pri tem bodi pozoren na dejstvo, kako zelo se z različnimi poudarki v resnici spreminja pomen stavka.
Zavedaj se, da z vsemi pridevniki, načinom govora in tudi z mimiko sogovorniku ali občinstvu posreduješ dodatno oceno naklonjenosti ali nenaklonjenosti ... Poglejmo primer. Če izgovorim samo Andraž, več od imena ni znanega. Če povem, da je sošolec, s tem povem, v kakšnem odnosu sva. Če dodam še besedno zvezo najbolj prijazen, ti bo jasno, da sem mu naklonjena. Nasprotno pa boš v primeru, če ti rečem, da je Andraž izredno nesramen, vedel, da z njim najverjetneje ne hodim v kino.
Predlagam, da uporabljaš opise, s katerimi boš sogovorniku še bolj približal zgodbo. S pridevniki lahko orišeš marsikaj. Spodbujaj notranje predstave posameznika, ker si ljudje tako prej prikličejo v spomin, kar si povedal. Ko skušaš orisati dogajanje, se raje nagibaj k uporabi pozitivnih primerjav. Na primer: »Ana me je po enotedenskem oddihu sprejela s takim navdušenjem in iskrenim veseljem, kot da me ni videla že leta!« Ljudje si bodo take primerjave namreč hitreje zapomnili.

NAPOTKI PRED OSVEŽITVIJO
Preden se ohladiš v morju ali ob kepici svojega najljubšega sladoleda, še nekaj namigov, ki ti lahko pridejo prav pri izboru in posredovanju sporočil. Če bi bilo besedilo napisano, bi se bralec lahko vrnil k delu, ki ga zanima, ob govoru pa tega ne more storiti, zato si moraš res prizadevati, da si kar se da razumljiv. Skušaj biti kar se da natančen in korekten, kratek in jedrnat. In imej v mislih, da si bodo prej kot vse, kar si povedal, priklicali v spomin, kako so se počutili ob tvojem govoru. Da bi jim vseeno kar čim več ostalo v spominu, uporabljaj asociacije: primerjave, metafore ali kaj podobnega.

Mi sami lastne besede slišimo – tudi če jih ne izgovorimo. Zelo pogosto nam tik pred nastopom ali pa povabilom simpatije na limonado po glavi roji vse mogoče. Naj nanizam nekaj predlogov, kako lahko namesto negativnih sugestij, ki jemljejo pogum, oblikuješ pozitivne:

- Tega zagotovo ne bom zmogel./Zmorem.
- Položaja ne obvladam./Vse imam pod kontrolo.
- Slabo se počutim./Super sem.
- Groza me je./Svojega nastopa se veselim.
- Zakaj ravno jaz?!/Veseli me, da sem tukaj in zdaj.

Potrudi se, da boš vedno, ko boš začel razmišljati o negativnih scenarijih, vse obrnil na pozitivno plat.
Verjetno že samo ob prebiranju zgornjih stavkov čutiš, kako vplivajo nate. Prepričana sem, da bi, če bi se ljudje zavedali moči besed, ravnali z njimi precej bolj v rokavicah, torej pošteno razmislili, preden jih izrečejo. Pozitivna beseda kot most med dejanji namreč lahko krepi odnose med ljudmi in poraja nova občutja, spodbude in projekte. Zatorej srečno in previdno z njihovo (upo)rabo!
Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 08, str. 82.

Tokrat se bomo posvetili temi, ki jo boste lahko v prakso spravili kar na plaži, morda med pogovorom z osebo, ki jo boste na novo spoznali, ali pa pri opazovanju ljudi, ko boste čakali v vrsti na sladoled. V naslednjih vrsticah bo namreč v ospredju govorica telesa. Ne bi bilo super, če bi lahko zlahka ugotovili, ali je vaš sogovornik sproščen, in hitro ocenili, ali pove vse, kar se mu podi po glavi? Tega se lahko naučite!

Pa začnimo z izsledki raziskave psihologa Paula Ekmana. Ta je ugotovil, da se pri ljudeh med laganjem poveča gibanje v spodnjem delu telesa. Ljudje, ki so sodelovali v intervjujih in dobili navodilo, naj pri odgovorih lažejo, so izrazito povečali število gibov z nogami. In kaj ta zaključek pomeni za nas, navadne smrtnike? Kadar dvomiš, ali oseba govori resnico ali ne, preveri, kaj počnejo njegove noge in stopala. So pri miru ali ne? Sicer pa v primeru da oseba stoji, ločimo štiri glavne položaje: stojo v pozoru, razkoračeno stojo, stojo z eno nogo naprej in prekrižane noge. Čisto vse položaje vidim na uvodnih srečanjih tečajev retorike in točno vem, kako se počutijo tečajniki. Za stojo v pozoru (stojiš pri miru, obe nogi in telo vzravnani) velja, da je oseba neopredeljena, torej da ne želi niti sodelovati niti oditi.

Razkoračena stoja simbolizira premoč, saj je to položaj, pri katerem so noge čvrsto vkopane v tla in sporočajo, da oseba ne namerava oditi. Pri položaju z eno nogo naprej je teža telesa na enem boku, sprednja noga pa kaže naprej. Gre za najbolj priporočljiv položaj pri javnem nastopanju, saj sporočamo, da smo sproščeni, odprti in da obvladamo položaj. Toda pozor, da se ne boš izdal – z njo lahko sporočamo tudi, katera oseba nam je najbolj zanimiva: proti njej namreč najpogosteje usmerimo vodilno nogo. Prekrižane noge za razliko od odprtega položaja nog kažejo na zaprt ali obramben odnos. Tako stoji večina ljudi, ko se znajdejo v skupini, kjer nikogar ne poznajo in se počutijo nelagodno.

MEDOSEBNE RAZDALJE IN DRŽA
Če si po prebranem že pomislil, da je treba vedno vzeti v obzir, da smo si ljudje različni in da lahko druge kulture s seboj prinašajo precejšnje razlikovanje v pomenih besed in kretenj, ne bi mogel imeti bolj prav. Do razlik pa pride tudi pri dojemanju osebnega prostora. Ne potrebujemo ga vsi enako veliko. Vse je odvisno od gostote naseljenosti v kraju, kjer smo odraščali, torej lahko rečemo, da je pogojen s kulturo.

V Evropi velja, da je prostor s polmerom nad 3,6 m od telesa javno območje, družabno območje sega od 1,2 do 3,6 m od telesa, osebno območje pa ima polmer od 46 cm do 1,2 m od telesa. Ko govorimo o zaupnem območju, pa smo na manj kot pol metra: od 15 do 45 cm od telesa. V praksi ti seveda ni treba meriti razdalje med tabo in tvojim sogovornikom, dovolj bo, da se teh razlik zavedaš in se potrudiš, da ne vdiraš v osebni prostor drugega.Poleg tega, kako daleč od osebe stojiš, je seveda vsaj enako pomembna tudi tvoja drža. Za začetek bodi obrnjen proti sogovorniku, tudi z nogami. In to v vsakem primeru, ne glede na to, ali stojiš ali sediš. Drži se vzravnano, saj s tem vzbujaš zaupanje. Roke naj bodo ob telesu, in sicer nekje pri popku. Če ne veš, kam z njimi, jih zaposli – v njih imej povodec, denarnico, vstopnico ... In ko z nekom želiš navezati stik, rok nikoli ne prekrižaj. Žal ta položaj uporabi marsikdo, ko mu je nelagodno. Žal pa zato, ker se s to gesto zapremo. Pravzaprav naredimo oviro, s katero poskušamo nezavedno zaustaviti nekaj nezaželenega. Za povrh se s tem, ko prekrižaš roke, izrazito zmanjša tudi tvoja verodostojnost. Tako so pokazale raziskave, ki so jih izvedli čez lužo. Dve skupini prostovoljcev sta poslušali identično predavanje, v eni skupini s prekrižanimi rokami, v drugi pa sproščeno. Skupina, v kateri so imeli prostovoljci roke trdno prekrižane čez prsi, si je zapomnila kar 38 odstotkov manj kot druga skupina. Prostovoljci v prvi skupini so bili tudi bolj kritični do predavateljev in predavanja.

TUDI KRETNJE SI LAHKO RAZLAGAMO NAPAČNO

Redko se poglabljamo v pomen številnih preprostih kretenj, ki jih delamo vsak dan. Večina misli, da je trepljanje po hrbtu, ki se pojavi proti koncu objema, znak naklonjenosti. V resnici pa pomeni, da je objema konec in da naj druga oseba prijem popusti. Poljub v zrak, ki ga spremlja izumetničeno cmokanje, pa je samo nadomestilo pravega poljuba, ki ga ne želimo dati.
Ko sem se pripravljala na enega od tečajev, mi je bilo jasno, da se moram izobraziti tudi na področju govorice telesa. In kaj hitro ugotovila, da bi bila, če bi se odpravila v Novo Zelandijo ali Južnoafriško republiko, pečena. Sama namreč precej gestikuliram in če pri nas dvignjen palec pomeni OK oziroma dobro, bi tam z identično (sunkovito) kretnjo (jezno) sporočila, naj gre prejemnik sporočila nekam. V teoriji se lahko temu nasmejemo, če pa bi se to zgodilo na kakšnem poslovnem sestanku, bi se verjetno iz tega težje izmotali brez posledic.

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 07, str. 82.

Eno od osnovnih zavedanj odnosov z javnostmi je, da komuniciramo tudi, ko ne komuniciramo. Pa misliš, da to velja tudi za družabna omrežja? Tudi če „molčiš“, torej nič ne komentiraš, nič ne napišeš ali objaviš, ... se nekje v ozadju še vedno beleži, kaj si si ogledal, čigavo stran ali profil obiskal, kako pogosto obiščeš stran in v katerih delih dneva ... Skratka, virtualno sled puščaš in s tem nekomu nekaj sporočaš, pa če to hočeš ali ne.

Vloga družbenih omrežij se je z leti povečala, tako v zasebne kot poslovne namene. Takšne rasti, kot jo danes doživljajo spletne strani, ki temeljijo na gradnji družbenih omrežij in ustvarjajo vsebine uporabnikov, si pred leti verjetno nihče ni upal napovedati. So pa družena omrežja le del vsega, kar ponuja splet. Poznamo namreč več vrst spletnih socialnih omrežij. Forumi so ena izmed prvih spletnih mest, ki so omogočala komuniciranje med ljudmi, in so prisotni že kar nekaj časa. Tu si ljudje ob različnih temah izmenjavajo mišljenja ter izkušnje. Blogi so spletni dnevniki, namenjeni ljudem, ki radi pišejo članke in delijo svoje misli. Razlikujemo med osebnimi blogi in blogi, namenjenimi določeni temi. Mikroblogi so po načinu podobni blogom – na njih uporabniki sporočajo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Namenjeni so za sporočanje osebnih kratkih misli ali novic ali pa za sporočanje globalnih novic. Najbolj znano spletno mesto, ki omogoča mikrobloganje, je Twitter. Instagram je pogosto uporabljeno spletno mesto za objavo fotografij.

V tem primeru gre za to, da lahko uporabniki svoje slike naložijo, jih označijo s ključnimi besedami in omogočijo ljudem, da oddajo svoje komentarje. YouTube je najbolj znano spletno mesto za objavljanje posnetkov. Tu objavljamo videoposnetke ter jim dodamo ključne besede, da jih drugi najdejo v spletnem iskalniku. Pod videoposnetkom lahko objavljamo komentarje, če seveda avtor posnetka to dovoli, lahko pa videe tudi ocenjujemo. Mreženje je že dolgo časa prisotno tudi v strokovnih krogih. Omogoča, da se posameznik poveže z drugimi strokovnjaki z določenega področja. Poslovna omrežja ponujajo uporabnikom številne priložnosti. Najpopularnejše poslovno omrežje je Linkedln. Družbena omrežja pa nam omogočajo, da ostajamo v stiku s prijatelji ali sklepamo nova prijateljstva. Najbolj priljubljeno družabno omrežje za zdaj ostaja Facebook.

ŽIVLJENJE NE BO NIKOLI VEČ, KOT JE BILO
Družbena omrežja so že pred nekaj leti konkretno posegla v naše življenje, in zelo hitro po tem, ko smo jih „vzeli za svoja“, je postalo jasno, da njihov namen ni zgolj povezovanje ljudi, temveč in predvsem kovanje dobička prav z našo pomočjo. Ali prek prodaje oglasnega prostora ali pa tako, da tisti, ki zbirajo informacije o našem obnašanju, le-te prodajajo marketinškim oddelkom velikih podjetij. Dejstvo pa je, da so družbena omrežja prostor, kjer se zbirajo množice. Te ustvarjajo vsebine, jih med seboj delijo in si, konec koncev, tudi pomagajo z informacijami. Dvosmerna komunikacija je tako v virtualnem svetu prešla v komentiranje, objave osebnih življenjskih zgodb, sodelovanje na forumih, pisanje blogov, dodajanje slik, filmov, izgradnjo mreže prijateljstev in še kaj. A vendar sama verjamem, da virtualni svet, pa naj posnema realnega, kolikor hoče, ne bo nikoli nadomestil tistega, česar smo deležni tu in zdaj. Le bodite pozorni na to, kaj se zgodi v vas, ko roko sočloveku stisnete v živo in mu s tem daste vedeti, da ga cenite! Enako velja za objeme, podarjene nasmehe, lepo besedo in morda naše uho! Menim, da se realno izkustvo nikoli ne more umakniti virtualnemu svetu, torej všečkanju in deljenju misli in slik na Facebooku, Instagramu ali Twitterju.

NE POZABI: KAR OBJAVIŠ, OSTANE!
Naše početje na spletu ima posledice tudi v realnem življenju. Kako se torej izogniti objavam, ki bi te lahko stale dobre službe? Vedno imej v mislih, da lahko vsak tvoj zapis, če je komu to v interesu, nekdo shrani ali posname ter poišče. Enako velja za fotografije, ki jih objaviš. Ne pomaga, če imaš zelo ozek krog FB-prijateljev. Sodelavcu, ki se je pred lokalnimi volitvami izpostavil in jasno zapisal svoje mnenje, se je zgodilo, da si je neka Facebook „prijateljica“ izposodila eno od njegovih hudomušnih fotografij, ki jih je pred časom objavil na tem družabnem omrežju. Na koncu je pristal v občinskem glasilu, v katerem si ni želel biti, da niti ne omenjamo, s kakšno spremno besedo … Skratka, nikoli ne veš, kdaj bo kateri od tvojih znancev, ki si jih potrdil za virtualnega prijatelja, zamenjal službo, ali pa, kaj se bo v prihodnosti dogajalo s teboj, kam te bo zanesla pot. Verjemi, da je veliko bolj modro, da stvari, ki so se ti zgodile, osebno deliš s tistimi, ki so ti res blizu.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 82-83.

Si se že kdaj vprašal, kdo pripravi besedilo za nagradno igro ob objavi fotografije tvoje najljubše pijače na Facebooku? Si morda kdaj pomislil, kdo si je zamislil TV-oglas, zaradi katerega si za razliko od tvojega TRR računa bogatejši – za najnovejše superge? Si med prebiranjem časopisa naletel na časopisni članek, v katerem si izvedel veliko novega o podjetju, kjer bi si želel nabirati svoje naslednje delovne izkušnje? Kdo stoji za temi vsebinami, kdo jih pripravi, kdo si jih zamisli? Zaposlene, ki so specializirani za področje upravljanja odnosov z javnostmi, imajo vsa večja podjetja. Imenujejo se svetovalci za odnose z javnostmi.

Svetovalec za odnose z javnostmi skrbi za odnose z mediji, kar v najbolj grobem orisu pomeni, da pripravlja obvestila za objavo v množičnih medijih (sem spadajo tudi družbena omrežja, kot so Instagram, Facebook, Twitter ...) ter sodeluje z novinarji, blogerji, vlogerji in vplivneži (angleško influencerji). Navadno skrbi za oblikovanje, vzdrževanje in ohranjanje medsebojnih odnosov z različnimi javnostmi. Teh pa je kar precej ... Če vzamemo za primer neimenovano podjetje, lahko hitro ugotovimo, da želimo zaposlenim prenesti druga sporočila kot kupcem, dobaviteljem ali delničarjem.

Vse to so javnosti, ki v določenem trenutku potrebujejo različne informacije. Zato ne glede na to, kje je svetovalec zaposlen oziroma za koga dela, povsod načrtuje in izvaja komunikacijske programe in aktivnosti. Javnost obvešča o dogajanjih, načrtih in spremembah, na primer o novem voznem redu, izdelku ali storitvi, ter preučuje odzive uporabnikov. To pomeni, da vsebino, ki jo želi skomunicirati, pripravi in posreduje na način, ki ustreza ciljni publiki. Da to lahko uspešno stori, mora svoje delo res obvladati. Nekateri take svetovalce imenujejo kar PR (angleško public relations) strokovnjaki oziroma v žargonu piarovci. Med njihove redne delovne obveznosti spadajo: dober govorni nastop, sprotno obveščanje novinarjev, organiziranje novinarskih konferenc, priprava razstav, oglasov pa tudi revij in biltenov, ki so namenjeni zaposlenim v podjetju. Poleg tega pripravljajo, raziskujejo in pišejo različna informativna ter promocijska gradiva. Vse predstavljeno velja za velika podjetja, ki imajo na razpolago več finančnih sredstev. V manjših organizacijah ali podjetjih lahko tovrstna dela opravlja ena sama zaposlena oseba, ki morebiti pripravlja še oglase in druge podporne aktivnosti na področju trženja.

KAKO POSTANEŠ SVETOVALEC ZA ODNOSE Z JAVNOSTMI?
Temeljna znanja na področju odnosov z javnostmi pri nas daje študij komunikologije na Fakulteti za družbene vede. Za delo sta pomembni dobra govorna izurjenost in spretnost pisanja, šele večletne delovne izkušnje pa omogočajo tudi dobro vodenje ekipe sodelavcev. Delovni dan v oddelku za odnose z javnostmi je pogosto podoben čebelnjaku, kjer zvonijo telefoni, ropotajo tiskalniki, potekajo pogovori, pritekajo pritožbe in pohvale, zahteve vodstva in želje novinarjev. Poslovna srečanja, novinarske konference, otvoritve in potovanja pripomorejo k razgibanosti dela, terjajo pa tudi posebne vrste zmožnosti za osredotočenost in pozornost pri delu. Ponekod dajejo pri zaposlovanju na ta delovna mesta prednost novinarjem ali ekonomistom. Za učinkovito delo na področju odnosov z javnostmi je pomembno dobro poznavanje in uporaba računalnika ter druge sodobne tehnološke opreme, ki omogoča hiter dostop do spletnega informacijskega omrežja. Strokovnjaki za odnose z javnostmi morajo biti vešči pisanja in govornega izražanja, zato morajo dobro poznati svoj jezik, pa tudi enega ali več tujih. Najboljši svetovalci za odnose z javnostmi so dobri poznavalci psihologije in komuniciranja, odprte narave ter pošteni.

TO DELO MORAŠ IMETI RAD!
Kot opažam, si ljudje včasih ne predstavljajo, kako naporno delo so v resnici odnosi z javnostmi. Za menoj je že več kot 20 let, ki sem jih (najprej kot študentka, nato pa kot redno zaposlena) preživela v različnih organizacijah. Ravno v agenciji za odnose z javnostmi sem se naučila največ, pa vendar na ta čas gledam kot na najbolj naporna delovna leta mojega življenja. Čeprav je bilo delo izredno zanimivo (delala sem za različna podjetja in na različnih projektih), bi kot največji izziv ocenila nepredvidljiv delavnik in s tem povezano organizacijo dela. Nikoli namreč ne moreš natančno napovedati, kdaj bo kateri od novinarjev poslal vprašanje, na katerega boš moral odgovoriti v čim krajšem času. Pogosto so novinarji potrebovali odgovore oziroma podatke za članek, ki je izšel naslednji dan, meni kot predstavnici podjetja pa je bilo seveda v interesu, da sem podjetje, ki sem ga zastopala, predstavila v kar najboljši možni luči, tako da sem se kljub morebitnim drugačnim načrtom usedla za računalnik in začela z delom ... Lahko bi rekli, da biti komunikacijski strokovnjak pravzaprav ni samo delo, ampak kar način življenja. Načeloma se dela v običajnem delovnem času, včasih pa, dokler traja večja promocijska ali informativna prireditev, tudi dlje. Po potrebi se dela tudi za konec tedna. Delovni dan je pogosto nestalen, kot tudi potovanja in srečanja s tujimi partnerji ter različnimi javnostmi. Običajno se dela v večjem delovnem prostoru, kjer zna biti precej glasno. Ker delavnik pogosto posega v prosti čas zaposlenih, je tovrstno delo dolgoročno zagotovo precej naporno, zato ga je na prvem mestu treba imeti rad. Če te vse našteto ni odvrnilo ali prestrašilo, si morda iz pravega testa za PR-strokovnjaka in mi boš lahko nekoč, če se kdaj srečava, povedal, če sem pri opisu povprečnega delovnika na kaj pozabila.

URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 82-83.

S komunikacijo, če je dobra, lahko dosežemo mnogo: kaj razrešimo, razjasnimo, uspešneje obveščamo in bolj kvalitetno raziščemo. To velja tako za neposredno oziroma osebno komunikacijo kot tudi za tisto, ki poteka prek računalnika, GSM-a ali tablice. Pri slednji moramo biti še dodatno previdni. Elektronska pošta ima namreč številne in neprecenljive lastnosti, a te se izkažejo kot prednosti samo, če upoštevamo njene zakonitosti.

Elektronsko pošto (lahko) uporabljamo za osebno komunikacijo. Zagotovo si že kdaj poslal ali prejel vabilo na rojstnodnevno zabavo. Pri t. i. neformalni komunikaciji smo načeloma sproščeni, ker naslovnika poznamo. A če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali zgolj s klasično priporočeno pošto, je dandanes elektronska pošta v marsikaterem primeru enostavnejša in hitrejša dodatna možnost tudi za tovrstna opravila. Elektronsko pošto torej uporabljamo tudi za formalno komunikacijo, ki se ji posvečamo tokrat. Najpogostejši primer je prijava na razpisano delovno mesto. In da boš v tem primeru vedno ravnal prav: elektronsko dopisovanje načeloma ni namenjeno dolgemu pisanju. Zato se potrudi, da si kratek in jedrnat. Skrbno izbiraj besede in se potrudi, da tvoji zapisi niso dvoumni. V primeru da si jih naslovnik napačno razloži, lahko ostaneš brez povabila na razgovor za tebi všečno delovno mesto.

V primeru formalne komunikacije nikoli ne pošiljaj verižnih pisem. Pravzaprav lahko vse ne-je povzamem v zlato pravilo: bodi zelo konservativen pri vsem, kar pošiljaš. Ena pomembnejših zakonitosti v elektronskem dopisovanju pravi, da na prejeto e-pismo odgovori takoj. V primeru da zaradi prezasedenosti tega ne moreš storiti, priporočam, da se vseeno odzoveš čisto na kratko, in sicer da potrdiš prejem e-pisma in napoveš, da se boš kmalu oglasil. Pa nikakor ne pozabi na zadevo – brez zapisanega naslova se lahko kaj hitro zgodi, da bo prejemnik tvoje pisanje (nehote!) spregledal.

NAPOTKI, NAPOTKI, NAPOTKI ...
Verjamem, da se ti morda na prvo branje zdi, da je zaradi vseh pravil, ki jih navajam, e-dopisovanje težje, kot si si morda predstavljal. A zagotavljam ti, da je to samo občutek ob spoznavanju novosti. Ko boš enkrat usvojil osnove, boš postal pravi strokovnjak in iz tvojega pisanja bosta vela samozavest in znanje, ki ju bodo začutili tudi naslovniki!
Zato: pri formalnem dopisovanju se izogibaj uporabe ozadij, neberljivih pisav, animacij, slik, različnih slogov in podobno. Bodi zelo obziren pri pošiljanju morebitnih prilog (na primer fotografij): naj ne bodo pretežke oziroma naj jih ne bo preveč. Ena izmed večjih napak pri e-dopisovanju je zagotovo ta, da e-pismo, ki je namenjeno več osebam, razkriva vse naslovnike (torej elektronskih naslovov ne skriješ v skrito kopijo). In nenazadnje, tako kot pri običajnem dopisovanju pismo končaj s pozdravom in podpisom.

PAZI NA JEZIK!
Pri pisanju pisem, voščil, vabil in drugih besedil je raba knjižnega ter slovnično in pravopisno ustreznega jezika obvezna. Pri elektronski pošti pa se zelo pogosto zgodi, da zapademo v površnost, uporabljamo pogovorni jezik, pri tem pa zanemarjamo slovnična pravila. A verjemi, naredil boš izjemen vtis, če boš v formalnih e-vodah obdržal vse elemente vljudnega pisanja in upošteval slovnična pravila. Kar zamisli si, kaj se lahko zgodi, če te potencialni delodajalec zaradi tega, ker si spremno besedilo ob posredovanem življenjepisu zapisal na hitro in nisi bil pozoren na morebitne pravopisne napake, označi za površno osebo, kar ti v resnici nisi.

KAKO SPLOH IZGLEDA E-PISMO?
Vsako e-sporočilo je sestavljeno iz glave in telesa sporočila. Glava običajno vsebuje podatke o pošiljatelju in naslovniku sporočila ter naslov sporočila. Sledi vsebina oziroma telo sporočila (ang. body), ki ga sestavljata tekst in podpis. Naslov prejemnika običajno vpišeš v vrstico za (ang. to). Če želiš posameznim osebam poslati sporočilo le v vednost, vpišeš njihove naslove v polje kp (ang. cc). V tem primeru bodo naslovi iz tega polja vidni vsem ostalim prejemnikom sporočila. Če tega ne želiš, uporabi polje skp (ang. bcc). To je zagotovilo, da bodo naslovi vseh ostalih prejemnikov ostali skriti.

Če sem s tokratno temo vzbudila tvoje zanimanje, pa v zgornjih vrsticah ne najdeš odgovora na katero od tvojih dilem, vabljen, da se mi oglasiš na anita.urbancic@ognjisce.si. In seveda lahko že v tem e-pismu upoštevaš tokratne napotke! Pa srečno!
URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 82.

Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.

Razgovori v večini primerov potekajo bolj kot ne po ustaljenem postopku. Vse se začne s pozdravom in stiskom roke. Ponavadi sledi okvirna predstavitev kandidata, torej tebe, tej pa pogovor o tvoji izobrazbi, izkušnjah, veščinah, interesih, sposobnostih ter pričakovanjih. To so področja, ki običajno zanimajo delodajalce. In ravno zato so hkrati to tudi vprašanja, na katera se lahko predhodno pripraviš.

»Povejte nekaj o sebi!«
Ta poziv je v resnici, če dobro pomisliš, odlična priložnost, da na kratko opišeš svojo izobraževalno in delovno pot ter osebnostne lastnosti. Zato: poudari svoje interese, dodatne aktivnosti in hobije ... Torej morda vse, česar nisi navedel v življenjepisu, se pa povezuje z razpisanim delovnim mestom. A pri tem pazi: ne hvali se, pa tudi ne bodi preskromen.
»Zakaj bi želeli delati v našem podjetju?«
Da lahko odgovoriš na to vprašanje, je priporočljivo, da podjetje dobro poznaš. Predlagam, da se seznaniš z njihovim poslanstvom in vizijo. Najverjetneje ju boš našel na uradni spletni strani. Pozanimaj se, kateri so njihovi deležniki, kateri projekti jih zanimajo, na katera tržišča se želijo širiti ... Povej, kaj te navdušuje. Tako boš laže odgovoril na to vprašanje v pozitivnem duhu, torej tako, da boš povezal svoje prednosti z usmeritvami podjetja.
»Imate delovne izkušnje na sorodnem področju?«
Seveda je najbolje, da bi na to vprašanje odgovoril pozitivno. Če pa delovnih izkušenj slučajno nimaš, izkoristi vprašanje za to, da povežeš do sedaj pridobljena znanja in veščine z nalogami na delovnem mestu, za katerega kandidiraš.
»Zakaj želite zapustiti sedanje delovno mesto?«
Ne pojasnjuj morebitnih slabih odnosov z aktualnim delodajalcem ali zaposlenimi. Ker se lahko potencialni novi delodajalec poveže s sedanjim, bodi pri odgovorih previden. Predvsem pa nikoli, ne glede na vse, ne kritiziraj sedanjega delodajalca.
»Zakaj menite, da naj bi zaposlili prav vas?«
Zelo pomembno je, da preučiš podjetje, dejavnost in področje ter delovno mesto, za katerega kandidiraš, ter poiščeš nove ideje ter zamisli, ki bi pripomogle k razvoju in večji učinkovitosti podjetja. Ko jih boš delil s potencialnim delodajalcem, boš s tem pokazal, kako razmišljaš in kaj bi pridobili s tem, ko bi izbrali tebe.
»Kakšne so vaše pozitivne lastnosti?«
Poudari svoje izkušnje, znanje, sposobnosti ter osebnostne lastnosti. V poslovnem svetu so najpogosteje cenjene socialne in čustvene kompetence za delo v skupini, samoiniciativnost, lojalnost ter predanost podjetju in delu. Seveda pa je od delovnega mesta, za katerega se poteguješ, odvisno, če je potrebna še kakšna veščina, na primer sposobnost slepega tipkanja – za delo tajnice.
»Katere so vaše slabosti?«
Naj te to vprašanje ne preseneti. Razmisli, katere so tvoje morebitne slabosti, ki bi jih lahko uporabil kot prednosti na bodočem delovnem mestu. Če ti, na primer, nekdo pravi, da si trmast, se lahko potencialnemu delodajalcu predstaviš kot izredno vztrajna oseba. To pa je lahko v poslu pozitivna lastnost, kajne? Poudari, da nihče ni popoln, da se zavedaš svojih pomanjkljivosti ter da načrtuješ, da jih boš popravil oziroma nadgradil ter da si pripravljen na nadaljnje učenje.
»Kako bi vas opisali vaši prijatelji, kolegi, sodelavci?«
Priporočljivo je, da jih predhodno o tem povprašaš. Morda boš ob njihovih odgovorih prijetno presenečen, morda boš izvedel o sebi kaj novega ... Na razgovoru pa izmed vseh lastnosti, ki jih bodo navedli tvoji prijatelji, izpostavi tiste, ki so zaželene za opravljanje delovnega mesta. Predvsem tiste lastnosti, ki jih delodajalci najpogosteje iščejo, na primer socialne in čustvene kompetence.
»Vaši cilji v prihodnosti. Kje se vidite čez pet ali 10 let?«
Najslabše bi bilo, da bi odgovoril, da nimaš ciljev. Ali da bi navajal cilje, ki se nanašajo na zasebno življenje. To namreč ne sme biti tema zaposlitvenega razgovora. Zatorej še pred intervjujem dobro razmisli, kaj si želiš v karieri in kaj bi želel početi čez nekaj let. Pri odgovoru na to vprašanje je navadno boljše, če nisi preveč ambiciozen (tudi če je tisto, kar bi rad navedel, resnično tvoj cilj), prav tako pa ne bodi preskromen. Zlata sredina bo najboljša. Poudari, da sta med tvojimi cilji tudi neprestan profesionalni razvoj in želja po vztrajnem delu.
»Kdaj bi lahko začeli z delom?«
Ne pozabi: iz tvojih odgovorov lahko potencialni delodajalec sklepa, kakšen si v odnosu do ljudi, s katerimi delaš. Najbolje bi bilo, da odkrito pojasniš, kakšna je situacija pri tebi, tudi če se moraš o tem še dogovoriti s sedanjim delodajalcem.»Kakšna so vaša pričakovanja o plači?«
Če je le mogoče, se predhodno pozanimaj, kakšne so plače v tej panogi, oziroma še bolje, v tem podjetju. Če boš navedel previsok znesek, te lahko imajo za predragega, če boš izrazil željo po nižji plači, kot jih imajo, pa te lahko doleti nižje plačilo, kot bi te lahko.
»Imate tudi vi kakšno vprašanje?«
To je tvoja priložnost! Zastavi vprašanje, ki bo nazorno prikazalo tvoje poznavanje podjetja in njegove dejavnosti. Pa srečno!
Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 09, str. 82.

Ko človek v iskalniku odtipka besedo retorika, najde res veliko zadetkov, predvsem pa tudi – veliko ponudb. Delavnica retorike, tečaj javnega nastopanja, šola za javno nastopanje in retoriko, šola retorike, tečaj retorike ... Kako izbrati pravi način usvajanja znanj, na kaj biti pozoren?

Vsaj toliko kot je različnih poimenovanj, je tudi različnih ponudb: trajanje posameznega srečanja, skupno število ur, cena ... Pa se ustavimo za začetek prav pri njej. Ne dopusti, da te zavede (nizka) cena! Naj opis tečaja vsebuje čim več informacij o obsegu posredovanih znanj, na kakšen način jih bodo posredovali, posebno pozornost pa nameni tudi samim izkušnjam izvajalca. Priporočam, da izbereš tečaj, za katerega vidiš, da te bo o retoriki učil nekdo, ki ve, kako se temu streže, torej ima konkretne izkušnje s tega področja. Nikakor ne izberi nekoga, ki je morda samo prebral kakšno knjigo o retoriki in sedaj izvaja predavanja. Ker tega ne moreš kar vedeti, ti svetujem, da preveriš, kakšne informacije o izvajalcu ponuja svetovni splet.

Če o njem ne boš našel niti enega zadetka v povezavi s komunikacijo, najverjetneje ne prihaja iz teh vod. Toplo ti priporočam, da se odločiš za tečaje, na katerih se prepletata tako teorija kot praksa. Pa veš zakaj? Poglejmo na čisto enostavnem primeru. Če bi se mi cele tri ure pogovarjali o tem, kako se moraš držati, ko nastopaš, kdaj se pravzaprav začne tvoj nastop, kako je dobro, da zamotiš roke med govorom, na kakšen način izvajaj očesni stik s publiko ..., sem prepričana, da bi si zapomnil večino tistega, kar bi slišal. Vem pa tudi, da bi bil, ne glede na tvoje siceršnje sposobnosti, veliko bolj okoren, ko bi vsa ta nova znanja iz misli skušal prenesti v realnost. Da niti ne omenjam, da bi v sami praksi marsikaj pozabil. V teoriji nam je namreč zelo pogosto vsem jasno, kaj moramo storiti, da bi izvedli nastop samozavestno ... A kaj, ko nas praktična izvedba pogosto prestraši in tako, čeprav gre samo za nastop pred soudeleženci, pogosto ne zmoremo takoj upoštevati vsega, kar smo se naučili. Informacije, ki jih prejmemo, se morajo namreč usesti, dobro usidrati v spomin. Menim, da je vadba pred sotrpini najboljša, saj oni najbolje opazijo tvoj napredek iz srečanja v srečanje. Ja, čisto prav si prebral! Priporočam, da je srečanj več, zato, da lahko znanje dodobra ponotranjiš, doma svoj nastop zvadiš in nato iz prve roke izveš, kje vse bi lahko svoj nastop še izboljšal.

DODATNI NAČINI UČENJA

Verjetno marsikdo pomisli, da bi se česa naučil sam, v varnem zavetju doma. S tem seveda ni čisto nič narobe. Na tržišču je kar nekaj DVD-jev s tovrstno tematiko. Če si jih ogledaš kot dopolnilo, kot dodatno vsebino, lahko zagotovo izveš kaj novega ali morda na kakšno dilemo pogledaš z drugega zornega kota. Sicer pa močno odsvetujem, da bi svoje vzorce obnašanja pred in med nastopanjem spreminjal zgolj ob poslušanju – sicer konkretnih, iz prakse vzetih – nasvetov. Znanje še najbolje spraviš v prakso – z vajo. In zelo dobro je, da dobiš povratno informacijo o potencialnih napakah oziroma pomanjkljivostih. To pa je mogoče samo, če nekdo tvoj nastop spremlja. Razmisli tudi, da nastop posnameš in si ga ogledaš. Zagotovo se boš ugledal v čisto drugi luči kot se boš počutil med nastopanjem. In hitro ugotovil, da obstajajo občutja, ki jih lahko skriješ, da pa kamera (oziroma oči tvojega občinstva) ujame(jo) marsikatero podrobnost, ki ji ti ne namenjaš prav dosti pozornosti, izda pa mnogo. Recimo prepletanje prstov, s čimer izžarevaš negotovost..

RAZNOLIKOST PONUDBE
Po trenutno dostopnih podatkih je za tečaj retorike potrebno odšteti od borih 45 evrov (za študente) do vrtoglavih 800 evrov in celo več. Konkretna razlika, kajne? Zato: ne glede na globino tvojega žepa, če imaš težave z nastopanjem, ne obupaj in poišči nekaj, kar si lahko privoščiš. Prav nobena ura, ki jo vložiš vase in v svojo rast, namreč ni vržena stran
Pa še nekaj: vse, česar se naučiš, čim prej prenesi tudi v prakso v šoli, na fakulteti oziroma na delovnem mestu. Kajti čeprav radi rečemo, da se dobro blago samo hvali, se še tako dober izdelek ne bo predstavil sam. Potrebuje verodostojnega in prepričljivega govorca. Kar lahko postaneš tudi ti, zato kar na delo!

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 06, str. 82.