“Raziskovanje glasu je prava umetnost”

Simpatična in preprosta Monika Avsenik je vsestranska pevka. Poleg solistične kariere je vokalistka v spremljevalnem bendu Jana Plestenjaka in altistka v zasedbi Perpetuum Jazzile. Živi v Begunjah na Gorenjskem in prihaja iz velike družine petih otrok. Je vsestransko dejavna ter opravlja več poklicev, saj je poleg glasbenega ustvarjanja še učiteljica razrednega pouka in fotografinja.

- Monika, glasba vam je bila položena v zibelko. Prihajate iz najbolj znane slovenske glasbene družine. Kako je bilo odraščati s priimkom Avsenik? Vam je to predstavljalo odgovornost, morda tudi breme?
V mojem otroštvu narodnozabavna glasba ni bila najbolj priljubljena med mladimi, tudi jaz je nisem veliko poslušala. Najraje sem si vrtela tuje pop uspešnice. Danes pa je drugače. Narodnozabavno glasbo poslušajo mladi, vedno več je ansamblov, veselice so dobro obiskane.
Vsekakor je moj priimek odgovornost, ne bi rekla, da je breme. Lahko rečem, da skoraj vedno zaznam spoštovanje, ko nekdo izve, kako se pišem in iz katere družine prihajam. A nikoli se nisem s tem ponašala. Pravzaprav mi je ljubše, če me ljudje spoznajo zgolj kot Moniko, saj ne želim, da so do mene pristranski.

- Kako je potekalo vaše glasbeno izobraževanje?
Nisem akademsko izobražena pevka. Z učenjem solopetja sem začela proti koncu osnovne šole.
Spomnim se svojega prvega obiska koncerta Perpetuum Jazzile leta 2008, ki ga je takrat vodil Tomaž Kozlevčar. Koncert me je prevzel in niti pomisliti si nisem upala, da bom nekoč morda tudi sama članica te zasedbe. Takrat sem bila seveda še premlada, da bi se prijavila na avdicijo, a oče (op. Gregor Avsenik) je poznal Tomaža Kozlevčarja in izvedel, da vodi tudi otroško skupino Pinoccio, ki sem se ji kmalu pridružila.
Pozneje sem se solopetja učila pri Darji Švajger, nato pri Manici Smrdelj in Maji Bevk. Moja trenutna mentorica je Željka Predojević Korošec. Zaradi natrpanega urnika mi ure solopetja uspe obiskati redkeje, kot bi si želela. Raziskovanje glasu se mi zdi prava umetnost, saj lahko vedno odkriješ še kaj novega. Neverjetno je, ko vidiš, kaj vse vpliva na glas. Včasih je prednost včasih pa slabost, da je to inštrument, ki je pravzaprav del našega telesa. Poudarila bi, da je poleg dobre vokalne tehnike interpretacija tista, ki te kot pevca naredi prepoznavnega, drugačnega.

- Kdaj pa ste se z glasbo začeli ukvarjati profesionalno?
Težko bi rekla, kdaj sem se z glasbo začela ukvarjati prav profesionalno. Zagotovo pa je bil moja odskočna deska Festival Avsenik leta 2015, ko sem se prvič predstavila širši javnosti ob očetu na kitari in bratovem Ansamblu Saša Avsenika. V tej zasedbi občasno še vedno nastopam, tako v Sloveniji kot v tujini. Zelo pomembna za moje glasbene začetke je bila pesem Morda pa nekoč, ki je leta 2017 nastala za starega ata Slavka, saj so jo ljudje zelo lepo sprejeli in me spoznali kot solistko. Leta 2016 sem se pridružila zasedbi Perpetuum Jazzile in začela odkrivati čare večglasnega petja. Zelo pa sem hvaležna za izkušnje, ki sem jih lahko nabirala zadnji dve leti kot članica benda Jana Plestenjaka in spoznala nove vidike tega šovbiznisa.

- Našteli ste veliko projektov. Kje pa je najbolj doma vaše srce?
Moje srce je pri glasbi, zato težko rečem, kaj me bolj veseli, kje bolj uživam, saj vsak projekt prinese nekaj novega, drugačnega. Glavno mi je, da je dobra glasba, da uživam, ko pojem, in da se dobro razumem z ljudmi, s katerimi sodelujem. Zelo uživam v ozadju. Takrat lažje pozabim na tremo, a kljub temu me vse bolj zanima pozicija tudi bolj v ospredju. Letos, ko imamo pavzo z zasedbo Jana Plestenjaka in ko nimam načrtovanih nastopov z Avseniki, si želim predvsem najti svojo pot; glasbo, s katero bi se lahko sama izražala.

- Lahko poveste kaj več o petju spremljevalnih vokalov?
V tej vlogi zelo uživam. Pomembno je, da se znajdeš znotraj harmonije, torej da slišiš tako glavno melodijo kot vse ostale, ki zvočno ustrezajo določeni pesmi, in da glavnega pevca – kot bi rekli v glasbenem žargonu – lepo pobarvaš. Sama sem večglasje bolj profesionalno začela odkrivati v zasedbi Perpetuum Jazzile. Nenazadnje je tudi pogoj za delo v takšni zasedbi, da znaš držati svojo linijo in se glasovno pobarvati z drugimi.
Petje spremljevalnih vokalov me je zanimalo dlje časa. Ko sem izvedela, da Jan Plestenjak išče spremljevalno vokalistko, sem na začetku sicer imela pomisleke, če sem prava za to vlogo. Naredili smo prvi poskusni koncert in bila sem sprejeta.

Za seboj imam dve zelo lepi leti z bendom, ogromno koncertov. Poleg tega pa sem se zelo veliko naučim od Jana, ki je pravi frontmen. Rada sem spremljevalna vokalistka, saj se lahko povsem prepustim in uživam v glasbi, ker niso vse oči usmerjene vame. Po drugi strani pa se moraš kot spremljevalni vokalist veliko prilagajati, saj je tvoja naloga, da slediš vodilnemu pevcu. Moraš se mu približati po barvi glasu, načinu petja, zelo pomembna je ritmična usklajenost, dihanje.

- Z Janom Plestenjakom prepevate tudi duete, ki jih v originalu pojejo druge pevke. Vas je kdaj strah peti tovrstne uspešnice?
Največji izziv mi je bilo peti skladbo Soba 102, ker jo poznajo skorajda vsi in sem se spraševala, kako dati v skladbo svojo interpretacijo ter biti kos pesmi. Največjo tremo sem imela pri pesmi V naju še verjamem, ki je za ženski vokal precej nizka in se tudi težko v njej pokažeš kot solist. Še vedno mi je vse skupaj izziv. V prihodnosti si želim postati še bolj profesionalna, predvsem v smislu trdnosti in prepričanja vase, ko je recimo slabša akustika, ko slušalke ne delujejo …

- Kako pa kot spremljevalna vokalistka vadite skladbe? V enem izmed intervjujev ste namreč omenili, da z Janom skorajda nimate vaj in da so koncerti praktično vaše vaje.
Drži. Jan Plestenjak je že toliko let na glasbeni sceni, da vaj z bendom pravzaprav ne prakticira več. Pred večjimi koncerti naredimo eno vajo. Ostalo pa je na posamezniku, da se pripravi. Za spremljevalnega vokalista je pogoj, da dobro pozna pesem, besedilo in interpretacijo glavnega pevca. Sama tako vedno najprej poiščem ali prepišem besedilo, pesem večkrat preposlušam in nato delam po posluhu.

- K nastopu pevca pred publiko danes nujno spada tudi ustrezna in modna pojavnost. Kdo poskrbi za vaš videz oziroma kako pomemben je tudi videz v današnji glasbi?
Za zdaj vse to počnem sama. Pojavnost na odru je povezana z videzom, pripravljenostjo in notranjo energijo. Pred leti sem pela v Cankarjevam domu na gala koncertu s simfoničnim orkestrom. Na generalki sem bila v vsakdanjih oblačilih in počutila sem se majhno, spraševala sem se, če bom kos nalogi. Vse te misli so odpadle, ko sem si oblekla svečano obleko. Zunanja podoba vlije pevcu dodatno samozavest. Vsekakor na pojavnost vpliva predvsem to, kako dobro si pripravljen, koliko vaj imaš za seboj in kakšno energijo lahko daš od sebe. Partner mi je pred leti rekel, da poješ in igraš v skladu s tem, kakršen si, in s tem se zelo strinjam.

- Monika, smo v času viroz, prehladov. Kot učiteljica ste temu še bolj izpostavljeni. Kako skrbite za svoje glasilke?
Decembra sem imela 19 koncertov in prvi se je začel z vročino, a k sreči sem se uspešno ognila hujšim virozam in koncerte oddelala. Preventivno skrbim za imunski sistem, higieno, rada imam čaj in ingver. Je pa za glasilke zelo pomembno, da si spočijejo, tako da pazim na dovoljšno količino spanca. Moja prednost je tudi, da nisem preveč zgovoren človek, raje poslušam kot govorim. Nenazadnje pa je za glasilke pomembno tudi to, da pravilno govorimo (hitrost in jakost govora).

- A bi v primeru bolezni šli čez sebe in vseeno nastopali?
Pred leti sem en teden pred koncertom v domači okolici, ki mi je zelo veliko pomenil, izgubila glas. Z družbo smo bili na koncertu, glasneje sem govorila, pila mrzlo pijačo, za nameček me je prepihala še klima. Da sem dobila glas nazaj, sem morala biti cel teden tiho, kar je bil velik psihični preizkus, saj nisem mogla niti vaditi z bendom in se pripraviti na koncert. Tako sem si vso interpretacijo predstavljala v glavi. Na srečo mi je s pomočjo zdravstvenega osebja in inhalacij uspelo pridobiti glas do koncerta, sem pa bila še cel koncert na trnih, ali bodo glasilke zdržale.
Kot pevko me je zelo strah vozličkov na glasilkah, s katerimi se srečujejo tudi nekatere slovenske pevke. Če bi začutila, da se nekaj dogaja z glasilkami, bi se zato raje prej preventivno ustavila.

- Obiskovali ste srednjo fotografsko šolo, kot pevko vas pa prej v objektiv ujamejo drugi. A vam kdaj fotografije niso všeč?
Vsekakor kot fotografinja opazim stvari, ki jih drugi morda ne. Trudim se, da ne komentiram preveč, včasih pa dam kakšnemu znancu dobronameren nasvet. Moja izobrazba pa mi pride prav tudi pri pisanju scenarijev, iskanju kadrov za videospote in montažo, v čemer zelo uživam.

- Kakšne načrte imate za prihodnje leto?
Letos imam priložnost, da se bolj posvetim svoji solistični karieri. Pred menoj je leto odkrivanja same sebe in bom videla, kam me bo ta pot pripeljala. Slutim pa, da bom zavila bolj v pop vode.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 2 (2024), 66-67.

Božična zgodba v slovenskih pesmih

Duhovniški oktet Oremus sestavljajo duhovniki iz ljubljanske in novomeške škofije. Delujejo od leta 2006, v tem času pa so izdali tri zgoščenke. Zadnja – Božična zgodba v svetopisemskih besedilih in slovenskih pesmih – je decembra 2023 izšla pri Založbi Ognjišče. O delovanju okteta, zgoščenkah in drugih zanimivih tematikah sem se pogovarjala z duhovnikom in pevcem Sebastijanom Likarjem ter umetniško vodjo Damijano Božič Močnik.

- Sebastijan, kdaj se je začela pisati zgodba duhovniškega okteta Oremus? Se je zasedba z leti kaj spremenila?
Sebastijan: Koroški duhovnik Jože Kopeinig je ob neki obletnici Sodalitete (zveze slovenskih koroških duhovnikov) razmišljal, da bi povabil tudi zasedbo slovenskih duhovnikov, da bi peli na omenjeni proslavi. Tako je poklical enega, ta je poznal svoje kolege iz časa semeniškega okteta in pa nekatere druge (dober glas seže …😊), in tako smo se zbrali. Takrat sem bil najmlajši (in tudi ni mi preveč dišala moška zasedba, moram priznati). Dobivali smo se v Šmartnem pri Litiji. Vsi smo mislili, da gre za enkraten nastop, a je nekako vzniknila želja, da bi se še srečevali. No, tako so nastale naše srede, ki nas povezujejo že skoraj 18 let. Kadrovsko, če smemo tako reči, je bilo nekaj izzivov pri baritonu, sicer pa zasedba načeloma ostaja skoraj nespremenjena.

- Oktet je na začetku deloval brez umetniškega vodja. Damijana, kdaj ste se jim pridružili vi?
Damijana: Leta 2013, ko so se pripravljali na snemanje druge zgoščenke, so potrebovali nekoga, ki bi jih na snemanje malce bolje pripravil. Poklical me je g. Janez Rihtaršič, s katerim sva se poznala še iz časov, ko je bil kaplan v Cerkljah na Gorenjskem, če bi imela z njimi pred snemanjem nekaj vaj – no, te vaje enkrat na teden trajajo še danes. Božja volja je, da v vsej tej naši različnosti dobro delamo in da pevci uspešno napredujejo pri skupnem muziciranju, z vztrajnim delom in vajami zmorejo vedno več.

- Kakšne spremembe pa ste pevci opazili po tem, ko je prišla v oktet tudi ženska roka z dodatnim strokovnim znanjem? So vaje postale bolj delovne, kot so bile prej?
To pa zagotovo! Saj veste, kako je, če je na dvorišču več petelinov. Ne gre. V tem smislu smo seveda tudi zelo hvaležni gospe profesorici, da vztraja z nami, da zelo razume duhovniško dušo. To, kar pri njej res cenimo, ni samo glasbena podkovanost, s katero nas drami, ampak njeno spoštovanje do duhovnikov in cerkvene glasbe. Vaje so bolj delovne, to nedvomno, pa nas vendarle razume tudi, če je bil kakšen dan preobremenjen, da se lahko tudi malo sprostimo s kako minutko več klepeta …

- V preteklosti ste izdali že dve zgoščenki. Kaj ste želeli sporočiti publiki?
Sebastijan: Naša prva zgoščenka (Cerkveno leto v pesmi) je bila res velik, velik samorastnik. Skoraj vse smo razporejali in pripravljali sami, snemali smo lahko v prostorih Zavoda Friderika Baraga v Novem mestu; bili smo res neizkušeni. Za nekatere skladbe lahko kar konkretno rečemo, da so slabe. Včasih slišim tudi kakšno od njih v etru in si rečem: »No ja, tako slabo pa spet ni!« Smo pa morali dozoreti in danes bi delali drugače.
Damijana: Kot sem že prej omenila, smo drugo zgoščenko (Za domovino) skupaj posneli. Gospodje so skladbe sami izbrali in se jih tudi sami naučili, jaz sem jim malo pred snemanjem priskočila na pomoč z izboljšavami v interpretaciji. Všeč mi je bilo, kako so skladbe postavili v sklope in s tem med seboj lepo povezali ljubezen do Boga, Marije, do domovine Slovenije.

- Prepevate tako sakralne kot tudi narodne pesmi. Na podlagi česa izbirate repertoar?
Damijana: Želja pevcev je, da se poleg sakralne literature dotaknemo tudi posvetne, predvsem skladb z domoljubno vsebino.
Za zdaj mi še zaupajo, da program sama sestavim, seveda prisluhnem tudi njihovim željam. Rada jih izzovem z dejstvom, da se morajo izpostaviti tudi kot solisti ali pa s petjem v duetu, tercetu, kvartetu. To mi je uspelo tudi pri zadnji zgoščenki Božična zgodba!
Repertoar prilagodim tudi kraju in dogajanju, kamor smo povabljeni, npr. s skladbami skladateljev s tistega področja ali pa v povezavi s cerkvijo, kjer pojemo, in njenim zavetnikom.

- V decembru 2023 je izšla nova zgoščenka z adventnimi in božičnimi pesmimi. Kako kot duhovnik doživljate tovrstne skladbe?
Sebastijan: Glejte, advent je zorenje. Bili so časi, ko adventa sploh ni bilo! Kot pevci smo se vedno kar lotili božičnih (inventar slovenske sakralne božične glasbe je res izjemen, hvala Bogu!), in tako se še danes pozna, da ima cerkvena glasba v adventnem času nekaj lukenj. Ko človek tako zori, spoznava prav dragocenost adventa kot bogoslužnega časa, ki je pravzaprav najlepši, čeprav ni najpomembnejši. Iz tega bogastva smo črpali tudi pri novi zgoščenki in z go. Damijano prišli do realizacije, potem ko nam je predstavila Božično zgodbo Jožefa in Janeza Močnika. Posnetega materiala je veliko, zato smo želeli, da se ne bi ponavljali, ampak bi vzeli nekaj iz starih omar, da ne bo šlo v pozabo.
Damijana: Scenarij za Božično zgodbo je nastal izpod peresa Jožefa Močnika, ki je za svoj moški zbor izbral en adventni napev ter 18 slovenskih božičnih in koledniških. Vse je v celoto povezal s svetopisemskimi besedili. Svojega brata Janeza je, kot prirejevalca vseh naštetih skladb za moški zbor, prosil, da napiše še predigre in medigre med posameznimi skladbami.
Ker smo leta 2009, ko je Jožef načrtoval božični koncert s svojim zborom, v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika v Cerkljah na Gorenjskem pridobili nov koncertni klavir, je Janezu predlagal, da pri pisanju zgodbe to pridobitev izkoristi. Tako je bila Božična zgodba obogatena še z notami za klavir, flavto in violino.
Pri naši izvedbi so tako sodelovali flavtistka Jerneja Čemažar, violinistka Barbara Snedec in organist Dušan Ješelnik. Ob poslušanju naše zgoščenke boste zagotovo prepoznali glas znanega igralca Pavleta Ravnohriba, ki nastopi kot glasnik z branjem svetopisemskih besedil.

- Damijana, kako pa vas nagovarjajo adventne in božične pesmi?
Damijana: Že od otroštva me adventni in božični čas navdajata z velikim veseljem, saj smo ta del cerkvenega leta tudi doma zelo lepo praznovali, predvsem preko petja adventnih in božičnih pesmi, obiska sv. maš, z božično devetdnevnico v pripravi na božič … Vedno znova me čakanje malega Deteta Odrešenika opogumlja, mi daje smisel življenja, prinaša upanje, da nismo sami! Kot pevko in zborovodkinjo me prevzamejo besedila in melodije tega časa.

- Ustaviva se še nekoliko pri izboru repertoarja zadnje zgoščenke. Se vam zdi pomembno, da se publiki predstavi že znane skladbe, za katere je znano, da v poslušalcih prebudijo določena čustva, ali vidite pomen tudi v brskanju po arhivih pozabljenih skladb ali morebiti izvajanju skladb novih skladateljev? Kako to vpletate v svoje delo?
Damijana: Vsekakor je prav, da so na repertoarju tudi znane skladbe, a na zadnji zgoščenki je kar nekaj melodij, ki se jih po korih ne poje prav pogosto oz. so v marsikateri slovenski pokrajini popolnoma neznane. Prepričana sem, da sta te viže želela na nek način narediti bolj prepoznavne tudi brata Močnik, ki sta avtorja pričujoče Božične zgodbe. Poseben čar jim daje narečna beseda in ljudska melodika. Poklicani smo, da ohranjamo našo kulturno dediščino tudi s skladbami, ki so jih peli naši predniki.

- Sebastijan, dotaknimo se še malo duhovniškega življenja. Kako usklajujete duhovniško življenje s petjem v oktetu? Bi rekli, da vam tovrstna druženja koristijo pri opravljanju duhovniškega poklica? Zdi se namreč, da so duhovniki večkrat osamljeni, sploh ob praznikih.
Sebastijan: Če živiš sam, potem se sčasoma prilagodiš. Ni pa vedno lahko. Pravzaprav nikoli ni lahko. To se, če smem biti konkreten in oseben, še posebej kaže prav ob božiču, denimo ob blagoslovu doma. Nesmisel, dokler ga ne osmisliš. To je dejanje družine in zelo težko obred posameznika, vsaj sam sem to dolgo časa mlel. Naše oktetove srede so naporne. Najprej moraš na župniji poskrbeti, da moreš biti tisti večer odsoten, marsikdaj je treba najti zamenjavo za kakšno mašo. To ni več preprosto, a koristi. Včasih si rečem, da bom celo vesel, ko bomo prenehali z delom in se bom lahko naspal, ampak vse to je dodana vrednost, to lahko rečem v imenu vseh.

- Ko smo ravno pri osamljenosti: kot duhovnik ste veliko v stiku s starejšimi, ki jih sodobna bolezen osamljenosti prav tako razjeda. Kako pristopiti do takšnih ljudi v božičnem času in kakšno vlogo lahko ima pri tem tudi pesem?
Veliko. Starejši so po času epidemije še posebej občutljivi in tudi njihova odsotnost pri bogoslužju je opazna. Upam, da naš novi album prinese tudi zavedanje, kaj pomeni občestvo. Živo, ne samo tisto, ki je posneto ali predvajano.

- V prihodnjih tednih vas čaka promocija zgoščenke. Kje in kdaj vas bodo poslušalci lahko slišali v živo?
Damijana: V januarju smo povabljeni v Srednjo vas v Bohinju in v Radovljico, zagotovo nas boste slišali tudi na radijskih valovih.

- Kakšni pa so vaši cilji za prihodnost? Imate kot oktet kakšno novoletno zaobljubo?
Sebastijan: O, še so cilji! Morda po razširitvi, morda po kakšni poti po južni strani ekvatorja … Ali pa preprosto, da bi ostali še kako leto skupaj. 15-letnico nam je odnesla korona, morda se nam pa uspe potruditi do srebrnega jubileja.
Damijana: Pogovarjamo se o tem, da bi zasedbo razširili na 12 članov – v tem je tudi malo simbolike (12 apostolov). S tem bi se razširila tudi možnost repertoarja, saj malce večja zasedba zmore izvesti tudi tehtnejše skladbe. Upam, da se bodo mlajši duhovniki opogumili in se na povabilo svojih starejših sobratov pridružili zasedbi oz. katerega od sedanjih članov zaradi osebnih razlogov tudi zamenjali.

U. Jeglič, Mladinska priloga; Glasba, Ognjišče, 1 (2024), 66-69.

Glasba in glasbeni inštrumenti lahko na otroke delujejo skorajda čarobno in veliko je glasbenikov, ki se zelo dobro spomnijo, kako so se srečali s prvim inštrumentom. Kdaj in kje sta se vidve srečali s citrami in kakšen je spomin na to prvo srečanje?
Neli: Z glasbo sva se srečali že kot majhni deklici najprej doma, nato sva obe začeli z učenjem klavirja na Glasbeni šoli Celje. Do stika s citrami sva prišli po naši selitvi v mamin rojstni kraj Ponikva pri Žalcu, kamor smo se z mami preselile po očetovi smrti. Na Ponikvi imamo Etnološki muzej in v njem so razstavljene citre maminega strica Stanka Kosa; mene je seveda zanimalo, kakšen inštrument je to, saj se mi je zdel kar malce skrivnosten. Pritegnilo me je, da je bil to povsem drugačen, zame nov inštrument. Ni minilo dolgo, in že sem se začela učiti citre pri prof. Citi Galič, po dveh letih pa sem se vpisala v Glasbeno šolo Fran Korun Koželjski Velenje in nadaljevala učenje pri prof. Petru Napretu. Tam sem tudi končala nižjo glasbeno šolo iz citer, sestra Karmen je šla po teh stopinjah za mano. In samo še zanimivost, ker sem omenila glasbeno šolo v Velenju, da je ravno Fran Korun Koželjski napisal prvi učbenik za citre na Slovenskem. 
Karmen: Dodala bi, da sta bila glasba in petje pri nas doma vedno prisotna – ati je igral ustno harmoniko, mami se je že kot otrok učila kitaro in harmoniko, kar je bilo za tiste čase precej neobičajno. Najin stari oče po mamini strani je igral berdo v družinskem tamburaškem orkestru, stara mama pa zelo rada poje. Ljubezen do glasbe sta prenesla na svoje otroke in vnuke. Odnos do slovenske ljudske glasbe in glasbe na sploh sva tako začeli razvijati doma. 

Omenili sta že skrivnostnost, zanimivost citer kot inštrumenta. Kaj pa je bil potem tisti vzgib, da igranje citer vzameta precej resno?
Neli: Pri meni je bila radovednost, raziskovanje nečesa novega pa tudi želja, da vsaj poskusim s tem inštrumentom. Citre so bile zelo redkokje prisotne, in tudi to je bil dodaten draž. Kasneje mi je bilo posebej všeč, da sem se za razliko od klavirja, kjer sem se srečevala predvsem s klasično glasbo, pri citrah srečala z jazzom, bluesom, slovensko ljudsko glasbo, tudi popularnimi skladbami. Citre sem doživljala kot inštrument, ki mi daje nekaj več glasbene svobode v notni literaturi. 
Karmen: Jaz sem bolj ali manj sledila sestrinim stopinjam – kot ona sem tudi sama šla najprej v glasbeno šolo za klavir, nato zraven še citre, ki so tudi mene zelo navduševale in mi predstavljale nekaj skrivnostnega. 
Neli: Poseben korak za obe in potrditev, da sva na pravi poti, pa so bile prve izkušnje, ko sva začeli igrati v duetu. To je bil res korak naprej v najinem igranju. 

Kako bi opisali citre? Na prvi pogled precej razumljiv inštrument, ki pa vseeno v sebi skriva kanček posebne estetike, globine, lepote … 
Neli: Citre so v Sloveniji znane predvsem kot ljudsko glasbilo in so bile v preteklosti doma skoraj pri vsaki hiši. Do danes so se zelo razvile in tudi sami sva šli na študij citer v tujino z namenom, da pridobiva nekaj širine in spoznava res pester repertoar sposobnosti citer. To znanje se sedaj trudiva pokazati na koncertih, ko želiva citre predstaviti v zelo različnih vlogah – kot ljudski, akustični, virtuozni inštrument, na katerem se da odigrati originalne citrarske skladbe ter tudi prirejene skladbe iz obdobja renesanse, baroka do sodobne glasbe.
Karmen: V Nemčiji obstaja že veliko notne literature, napisane za citre. Številni sodobni skladatelji komponirajo za citre. V Sloveniji je predvsem na nas mentorjih, da spodbudimo kolege skladatelje, naj pišejo tudi za citre. In kot je povedala Neli, se je v zadnjih 30 letih citrarstvo v Sloveniji zelo razvilo. Citre se danes poučuje na številnih glasbenih šolah in umetniških gimnazijah tako na osnovni kot srednješolski stopnji. 

Glede glasbene izraznosti se dojemanje citer največkrat zoži na melanholično otožen zvok, ki ga ljudje povezujejo s podobami iz filmov Cvetje v jeseni in podobno …
Karmen: V tem klasičnem pogledu res preozko dojemamo, da gre samo za ljudski inštrument, ki izvablja milozvočne melodije, melanholijo, nostalgijo ... Citre so sposobne veliko širšega glasbenega izražanja, samo spoznati ga moramo. 
Neli: Zanimivo je to dojemanje v širšem evropskem prostoru – Slovenci smo za Nemce, Avstrijce v glasbenem smislu mogoče preveč melanholični, senzibilni, ko gre za našo narodno glasbo, če se pogovarjaš s Hrvati ali Srbi, pa nam pravijo, da smo zelo veseli, ko igramo polke, valčke, ki so večinoma komponirani v durovih akordih. Če zaokrožim: živimo na prepihu kultur in vse to je vplivalo tudi na razvoj in dojemanje citer in na sploh glasbe na Slovenskem. 
Ne moremo pa mimo tega dojemanja v odvisnosti od neke politične, družbene in kulturne situacije. Živimo blizu nemško govorečega prostora, s katerim si delimo precej podobne harmonije; je pa situacija po letu 1945 prinesla določen odklon do citer. Citre so se utišale, ker so imele predznak, da gre za nemški inštrument. Na Slovenskem smo jih poznali že v 19. stoletju kot preprost inštrument – bordunske citre, nato so na prelomu stoletja preko potujočih trgovcev k nam prišle tudi koncertne citre iz germanskega sveta. Po vojni je bilo vse, kar je dišalo po nemškem, v veliki meri odstranjeno, utišano. Zato so se citre redkokje poučevale na javnih glasbenih šolah, pretežno so jih učili zasebni učitelji. 

K temu pogovoru smo vaju povabili tudi zaradi izdaje vajine prve zgoščenke z božičnimi skladbami. Kako je prišlo do ideje, da pripravita božični album?
Karmen: Z Neli sva imeli dolgoletno željo po izdaji albuma – vse od takrat, ko sva začeli nastopati s citrami v duetu. V času študija pa tudi kasneje sva imeli veliko nastopov, od adventnih, božičnih do koncertov čez celo leto z različnim programom, in vedno je bilo po koncertu vprašanje, če imava tudi kakšno zgoščenko za prodajo. 
Leta so hitro tekla, medtem sva se vrnili iz Nemčije nazaj v Slovenijo; v vsem lanskem in letošnjem dogajanju ob epidemiji pa sva videli tudi priložnost, da uresničiva to željo. 

Kako je bilo z izborom pesmi?
Neli: Repertoar, med katerim sva izbirali, je bil pester. Odločili sva se, da na božični album uvrstiva 14 skladb. Med njimi so nekatere zimzelene, za določene sva želeli pogledati malce dlje od že uveljavljenih pesmi – vsi poznamo Glej, zvezdice Božje, Kaj se vam zdi itd. Zanimale so naju starejše, pozabljene božične pesmi, kot so O jaslice borne, Tecite, pastirčki, Nebo je nocoj razsvetljeno … Krasne pesmi z zelo bogato pripovedno vsebino.
Karmen: Hkrati sva z izborom želeli predstaviti citre v različnih vlogah in nagovoriti širše poslušalstvo – od razigranih, veselih otrok do starejših poslušalcev, ki iščejo glasbo za svojo dušo, pa tistih, ki si želijo bolj spevnih, že poznanih božičnih pesmi z versko tematiko in dinamiko. S tem želiva predstaviti pot, ki so jo citre prehodile, da so danes povsem moderen inštrument. [rspot] 

Kaj pa potek snemanja? Kako bi opisali to izkušnjo? 
Karmen: Dokler ne prideš v studio in začneš z delom, si do določene mere sploh ne predstavljaš, kaj vse to delo zajema. Je bila izjemno zanimiva izkušnja, hkrati pa spoznaš, da snemanje vzame veliko časa, ki ga pa ob vseh obveznostih, družini nimaš veliko na voljo. 
Snemali smo postopoma, najprej inštrumenti, nato glas; tako vidiš, kako skladbe dobivajo svojo končno podobo. Zanimivo je, kako različno doživljamo posamezen zvok od dneva do dneva ali kako si lahko bil še prejšnji dan povsem zadovoljen z odpetim delom, pa se ti naslednji dan zgodi, da si z istim posnetkom manj zadovoljen. Gotovo v procesu snemanja nismo iskali popolnosti, želeli pa sva dati vse od sebe in poskrbeti, da bova s končnim izdelkom zadovoljni najprej midve.
Neli: Nekatere pesmi so bile posnete v krajšem času, določene težje skladbe smo snemali z več pozornosti na detajle. Je pa zelo dobrodošlo, da sva s Karmen sestri, da si že dolgo deliva to skupno glasbeno pot in se je med snemanjem nekajkrat zgodilo, da so določeni deli odigrani res usklajeno, ker se tudi v glasbenem smislu čutiva, kako mora neka skladba steči, da bo res zaživela v polnem sijaju. 
Svoj delež je prispeval tudi najin prijatelj Boštjan Čuvan, ki ima dovolj izkušenj, kako morajo posamezne skladbe zveneti glede na svojo zvočno kuliso, besedilo, kje je treba poudariti značaj skladbe, hkrati pa ni obremenjen z zvokom citer, zato je večkrat podal komentar s perspektive snemalca, producenta. 

Kako bi predstavili ta album, ki je na voljo tudi našim bralcem, poslušalcem? Kaj sta z njim želeli sporočiti?
Karmen: Že s samim naslovom Božična skrivnost želiva poslušalce povabiti na pot odkrivanja te skrivnosti, tako dojemanja verske razsežnosti božičnega praznika skozi glasbo kot tudi na pot spoznavanja citer kot inštrumenta. 
Neli: Veseli naju, da je zgoščenka doprinos k naboru zgoščenk s citrarsko glasbo in zgoščenkam z božično glasbo na splošno. 
Karmen: Za naju ni praznika brez glasbe. Želiva si, da bi najina zgoščenka Slovence doma in po svetu nagovorila, jim ogrela srca in polepšala božične praznike. 

 

Neli in Karmen Zidar Kos izvirata s Ponikve pri Žalcu. Sta eni najuspešnejših slovenskih citrark, saj sta tako na državnih kot mednarodnih tekmovanjih za citre in orgle dosegli najvišja priznanja. Obe sta zaključili Glasbeno gimnazijo z glavnim predmetom orgle, se nato uspešno vpisali na študij v tujino in z odliko zaključili univerzitetni diplomski študij z glavnim predmetom citre pri prof. Georgu Glaslu na Visoki šoli za glasbo in gledališče München. Neli je leta 2017 zaključila še magistrski študij v Münchnu. V času študija sta bili zelo povezani z življenjem izseljencev v Münchnu, kjer sta na Slovenski katoliški župniji aktivno sooblikovali kulturni utrip. Med letoma 2015 in 2020 sta bili štipendistki organizacije »Yehudi Menuhin Live Music Now« München. Neli in Karmen kot uveljavljen sestrski citrarski duet nastopata v Sloveniji in tujini. Njun cilj je predstavljati raznolikost, pestrost in lepoto citer, tako v zvokovnem kot tudi v stilističnem pogledu. S pozitivno energijo in veseljem do muziciranja motivirata in spodbujata številne otroke, mladostnike in odrasle k igranju na citre. Neli poučuje citre na Glasbenih šolah Domžale in Grosuplje, Karmen pa na GŠ Nazarje, GŠ Sevnica in Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 68-69.

ženski tercet Nataša, Anica, Natalija z organistko Polono Gantar

- Pri Založbi Ognjišče vam ob letošnjih božičnih praznikih v sodelovanju z ženskim tercetom Nataše Banko, Anice Smrtnik in Natalije Šimunovič ob orgelski spremljavi Polone Gantar predstavljamo glasbeno zgoščenko božičnih pesmi z naslovom Zvezde žarijo. O zgoščenki in adventnem ter božičnem času sem se pogovarjala s sopranistko Natalijo Šimunovič.

- Natalija, z Ano in Natašo ste že dolgoletne prijateljice. Kako ste se spoznale in kdaj ste začele skupaj ustvarjati?
Z Ano Smrtnik sva skupaj obiskovali nižjo glasbeno šolo, kjer sem jaz igrala violino, Ana pa klavir. Z Natašo sva se spoznali v zgodnjih najstniških letih, in sicer je šlo za zanimivo srečanje, dva dni zapored, na različnih dogodkih. Prvo srečanje je bilo na sprejemnih preizkusih za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani, drugo pa dan pozneje na avdiciji za Ansambel bratov Stopar, v katerem sva potem obe prepevali več let. Pozneje smo vse tri postale sošolke na srednji glasbeni šoli. Ana in Nataša sta bili kasneje na Akademiji za glasbo pevsko zelo aktivni, prav na ta način pa sta se bolje spoznali tudi s študentsko kolegico, organistko Polono Gantar. Sama sem se takrat zaradi študija viole gibala v bolj inštrumentalnih glasbenih okoljih, prijateljstvo med nami pa ni minilo. Iz srca sem hvaležna, da smo ga ohranile in da lahko skupaj ustvarjamo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi uredniku Založbe Ognjišče, Mihu Turku, ki nam je omogočil izdajo zgoščenke. Pa tudi njegovi sodelavki Tanji Štuhec, ki se je pravzaprav prva navdušila nad našim petjem, ko nas je slišala ob blagoslovu božjega znamenja v Vrbnjah. Kot tercet namreč priložnostno prepevamo že več let, zgoščenka sakralnih Marijinih pesmi pa je bila naša prva snemalna preizkušnja. Takrat nas je na orgle spremljala Ana, ki je tudi sama organistka. Ker si je želela, da bi se lahko bolj posvetila petju, smo se tokrat odločile, da k sodelovanju povabimo organistko Polono Gantar.

- Na zgoščenki najdemo ljudske božične pesmi, ki so slovenskim poslušalcem dokaj poznane. V čem je posebnost zgoščenke in na podlagi česa ste izbirale skladbe?
Naš cilj je, da ohranimo bogato glasbeno tradicijo slovenske cerkvene glasbe, hkrati pa smo vključile tudi nekaj novitet. Čeprav smo akademske glasbenice, kar pravijo, da se sliši v našem izvajanju, smo želele ohraniti ljudski pevski melos. Takšen glasbeni izraz je na novi zgoščenki pevsko pomagal oblikovati Tadej Sadar. Med znane božične pa smo vključile tudi noviteto, pesem Andreja Missona Zvezde žarijo, za katero je besedilo prispeval Gregor Mali. Opažamo, da organisti po župnijah radi posodabljajo božične repertoarje in da je omenjena pesem pogosto izvajana, s tem pa tudi ljudstvu bolj domača. Kot taka ima potencial, da v prihodnosti postane ponarodela. Tudi zaradi nagovarjajočega besedila smo se odločile, da bo to ime naše zgoščenke. Nekatere skladbe pa smo posnele a cappella, ker se nam je zdelo, da bodo tako bolj neposredno nagovarjale poslušalce. Na takšen način je posneta tudi skladba Sveta noč, ki jo drugače pogosto slišimo v orgelski spremljavi.

- Sami ste zaposleni na glasbeni šoli na Jesenicah, ste tudi mama dveh otrok. Veliko ste v stiku z mladimi. Zanima me, če bi nas moralo po vašem mnenju skrbeti, da bodo slovenske božične pesmi šle v pozabo, glede na to, da na radijskih valovih skorajda ne slišimo več slovenskih cerkvenih božičnih skladb.
Po mojem mnenju bi nas morala skrbeti celotna slovenska glasbena dediščina. Vsa ljudska glasba, vključno s cerkveno, bi morala biti bolj prisotna. Eden izmed glavnih motivov za snemanje zgoščenke je bil ravno ta, da obnovimo in ponovno približamo nekatere slovenske božične skladbe. Na zgoščenki je sicer prisoten dobro vpet material. Dragoceno bi bilo poiskati že bolj pozabljene skladbe. Hkrati pa ne smemo pozabiti tudi na to, da je vredno takšne skladbe še naprej tudi ustvarjati in da spodbuda k ustvarjalnosti na tem področju verjetno ni odveč.

- Kakšen odnos pa imate do pop božične glasbe?
Načeloma me ne motijo, sploh če so z glasbenega vidika kakovostno narejene in imajo sporočilnost, ki je povezana z božičem. Se mi pa postavlja vprašanje primernosti časa predvajanja skladb.

Cerkveno leto jasno loči med adventnim in božičnim časom, ki pa ni vzporeden z glasbeno vsakdanjostjo, ki ji zelo težko uidemo. Zaradi tega so božične pesmi ob vstopu božiča lahko že precej izpete, veliko pričakovanje pa bistveno manjše, saj božič nastopi ob koncu veselega decembra.

- Se pri vas doma še zasliši petje božičnih in tudi drugih slovenskih ljudskih ali ponarodelih pesmi?
Pri nas doma se je vedno pelo in prepričana sem, da bi otroka znala zapeti tudi vse skladbe z zgoščenke. Smo pa zmeraj skrbeli za nekakšno ravnovesje med prepletanjem ljudske in sodobne, popularne glasbe. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da je lahko v bogoslužje vključena tudi kakšna skladba, ki ni nastala za cerkveno liturgijo.
Ko smo pred leti v naši župniji pripravljali program za predstavitev birmancev, smo predstavitev začeli s skladbo Na soncu skupine Siddharta. Verz »jaz ne morem več v temi živet« se da po mojem mnenju odlično povezati s sporočilnostjo zakramenta sv. birme, ko Sveti Duh prinese luč v življenje birmancev. Povem lahko, da se je škof ob prepevanju pozibaval in da mu je bila izvedba verjetno všeč.
- Pred nami je adventni čas. Kako doživljate ta čas?
Prestavljam si, da je bil adventni čas nekoč resnično čas miru, priprave in refleksije. Sama že dolgo nisem doživela mirnega adventa, saj je to obdobje za glasbenike vedno zelo naporno. Po drugi strani pa na dnevni ravni skrbim za refleksije in srečanja z Odrešenikom, tako da bi lahko rekla, da vsak dan znova živim celotno cerkveno leto – od pričakovanj do padcev in rojstva novega upanja …

- Katera je vaša najljubša božična pesem?
Veliko pesmi mi je pri srcu in težko izberem najljubšo. Pri meni igra pomembno vlogo izvedba skladbe, tako da mi je v danem trenutku najbolj všeč tista, ki naredi name največji vtis.Včasih je to lahko tudi le instrumentalna izvedba. Všeč so mi vse pesmi na zgoščenki in pri vsaki lahko začutim bližino z Bogom. Nagovarjajo me prispodobe hlevček, na kamelah jezdijo, zvezdice božje, saj prinašajo najčistejša sporočila, ki jih razume tako otrok kot starček.

- Zgoščenko z božičnimi pesmimi je mogoče kupiti pri Založbi Ognjišče. Vas bodo imeli poslušalci priložnost slišati tudi kje drugje?
Drugega decembra bomo pele na koncertu Karitas v domžalski cerkvi, januarja imamo koncert v župnišču Begunje. Dogovarjamo se še za nekaj drugih sodelovanj, vsekakor pa gre bolj za priložnostne izvedbe. Posamično pa smo vse vokalistke ter tudi organistka zelo aktivne v domačih župnijah.

- Ste priložnostni tercet. V preteklosti ste že izdale zgoščenko z Marijinimi pesmimi, sedaj božično. Imate tudi kakšne načrte za prihodnost?
Begunjski župnik nam je pred kratkim dejal, da zvenimo zelo meditativno. 😊 Zavedamo se tega, kakšen repertoar nam je glede na glasove bolj pisan na kožo. Zelo nas nagovarja liturgija, zaradi česar bi rade v prihodnosti posnele zgoščenko z izborom obhajilnih skladb, morda tudi skladb, ki so primerne za povzdigovanje.

- Kakšne želje in pričakovanja imate za letošnji adventno božični čas?
Želela bi si, da bi za božič pozabili na vsa trenja, prestopili medčloveške zamere in se srečali kot Božji dediči, z iskrenim stiskom roke. Moč za to lahko črpamo iz obljube odpuščanja, ki ga je prinesel Jezus s svojo zmago nad zablodo. Vsem pa želim tudi mirne praznike in da jih preživijo v krogu svojih najdražjih.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 12 (2023), 71-73.

Alja Mandič Faganel je Ljubljančanka, ki je svojo glasbeno pot začela pri osmih letih. Njen instrument je violončelo, ki se ga je sprva učila pri Damirju Hamidullinu. Njen mož je violinist Žiga Faganel, rojen v glasbeni družini.

Alja Mandič je bila s 16 leti sprejeta na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred profesorja Valterja Dešpalja, kjer je z odliko diplomirala in magistrirala. Kasneje se je izpopolnjevala pri Moniki Leskovar in Gavrielu Lipkindu ter svoje znanje nadgrajevala na številnih mojstrskih tečajih. Do danes je prejela več nagrad na tujih in domačih tleh. Kot solistka z orkestrom je nastopila z Zagrebško filharmonijo, Århus Sinfonietto, češkim simfoničnim orkestrom Capellen, orkestrom Budapest Strings, Južnozahodnim komornim orkestrom Pfoerzheim in ansamblom Moscovia. Leta 2016 je bila članica Zagrebške filharmonije, od leta 2017 pa je članica Orkestra Slovenske filharmonije. Sama zase pravi, da ima zelo rada komorno glasbo, solistične nastope in največje orkestrske mojstrovine.
Žigu Faganelu je pri ukvarjanju z glasbo veliko pomenila podpora družine.

Talent in nagrade s tekmovanj so mu pripomogli pridobiti štipendijo za študij na glasbeni šoli Thornton Južnokalifornijske univerze v Los Angelesu. Diplomiral je v razredu profesorice Alice Schoenfeld. Izpopolnjeval se je v Avstriji pri Rainerju Küchlu in Petru Götzlu. Bil je koncertni mojster slovenskih in mednarodnih mladinskih orkestrov in član godalnega kvarteta Tetraktys. Po vrnitvi v Slovenijo se je zaposlil v Orkestru SNG Opera in balet Ljubljana. Leta 2009 je po uspešno opravljeni avdiciji postal član Orkestra Slovenske filharmonije. Kakor Alja tudi Žiga poleg igranja v orkestru najraje igra v različnih komornih zasedbah.

RAZLIKA MED OPERO IN FILHARMONIJO JE OČITNA
Na moje vprašanje, kakšna je razlika med igranjem v opernem in filharmoničnem orkestru, Žiga odgovori, da je razlika predvsem v glasbeni zvrsti oziroma repertoarju ter obsežnosti in raznolikosti sporeda, s katerim nastopajo. V sezoni opernega orkestra se zvrsti približno šest premier in njihove ponovitve ter ponovitve nekaterih uspešnih predstav preteklih sezon. Orkester Slovenske filharmonije pa izvaja predvsem simfonično glasbo. Delo je obsežnejše, bolj dinamično, saj se program in dirigenti menjajo vsak teden. Prav tako se redno menjujejo solisti. Alja doda, da je še posebej lepo opazovati prepletanje vezi in tkanje novih poznanstev z vrhunskimi umetniki, s katerimi sodelujejo.

ŽIVLJENJE FILHARMONIKOV JE DINAMIČNO
Povprašam ju po njunih urnikih v filharmoniji, glede na to, da se vsak teden izvaja drug program. Omenita, da je gradivo za celo sezono dostopno vnaprej in da se domača priprava za nov program začne kak teden ali dva pred skupnimi vajami, včasih tudi več, odvisno od zahtevnosti skladb. Vsak dirigent ima svoj pogled in vizijo o skladbah, ki jih dirigira, zato ne glede na to, kolikokrat smo kakšne skladbe že v preteklosti izvajali, z vsako novo izvedbo odkrijemo nekaj novega.
Vaje potekajo od ponedeljka do četrtka od 9.30 do 13.00, včasih pa, odvisno od težavnosti repertoarja, dodajo še kakšno večerno vajo. Četrtkova dopoldanska vaja služi kot generalka. Abonmajske koncerte imajo običajno ob četrtkih in petkih zvečer, koncerti abonmajskega cikla sodobnih orkestrskih skladb so na sporedu ob sredah, najmlajšim poslušalcem pa so namenjene sobote na koncertih družinskega abonmaja.

UŽIVATA V KOMORNI GLASBI
Čeprav so vikendi v filharmoniji načeloma prosti, Alja in Žiga ne počivata veliko. »Vikende izkoriščava za pripravo na bodoče koncerte. Sva strastna komorna glasbenika in veliko prostega časa nameniva komornemu muziciranju,« pravi Alja. Žiga doda, da se mu zdi zelo pomembno udejstvovanje orkestrskega glasbenika v komorni ali solistični vlogi, saj s tem nadgrajuje in dopolnjuje svoje glasbene vrline. Pred kratkim sta nastopila na Festivalu Maribor, skupaj s pianistom Nejcem Lavrenčičem s programom Poeme večnosti.

POMEMBNA JE KOMBINACIJA
Pri vsakem delu ima pomembno vlogo tudi oprema in pri glasbenikih so to glasbila.
Pravita, da je zelo pomembno, da najdeš pravo kombinacijo inštrumenta, loka in strun, ki ustrezajo tvojemu načinu igranja. Ni vsak inštrument ali lok primeren za vsakogar, tudi če je delo najbolj znanega izdelovalca. Lahko traja tudi več let, da najdeš tisto, kar ti najbolj ustreza. Možnosti je ogromno, nekateri imajo rajši zven starejših inštrumentov, spet drugi imajo rajši novejše ali pa celo naročijo popolnoma nov inštrument, ki jim ga mojster izdela po njihovih željah.
Zanimivo je tudi opazovati, kako se so inštrumenti spreminjali skozi zgodovino. Violina in violončelo sta skozi čas v svojem repertoarju dobivala vse bolj solistično vlogo, zato so zaradi potrebe po večji glasnosti inštrumentov izdelovalci godal posegali po različnih spremembah, kot so dolžina ubiralke, strune, ki so bile nekdaj črevne, danes pa sintetične ali železne. Revolucijo je doživel tudi violončelo, ki v preteklosti ni imel špice, podpora je bila z obema nogama. Tudi oblika in dolžina loka sta se spreminjali glede na akustične potrebe in razvoj tehnike igranja.
Alja igra na violončelo iz konca 18. stoletja, Žigova violina prihaja iz Italije in je iz konca 19. stoletja. Baročni repertoar igra na inštrument iz prve polovice 18. stoletja, ki je bil predelan v izvirno obliko in ima za Žigo še posebno čustveno vrednost, saj je bil nekdaj last njegovega dedka.

VEČNI BACH
Glasba mojstra baročne polifonije in enega največjih skladateljev in glasbenikov vseh časov Johanna Sebastiana Bacha je stalnica Aljinega in Žigovega glasbenega repertoarja. Steber godalne glasbene literature so njegova solo dela za violino in violončelo. »To so dela, h katerim se godalci vedno znova vračamo in vedno se odkrije nek nov svet, nek nov izziv.« Žiga nadaljuje, da danes igra kak stavek povsem drugače, kot ga je pred leti.Povprašam ju o njunem mnenju, v čem je Bach drugačen in če se ga igra drugače. Menita, da se je izvajalska praksa Bahove glasbe skozi čas spreminjala. »Danes imamo dostop do pisnih virov iz Bachovega časa z napotki za izvajanje njegove glasbe. Tako kot drugod v baročni umetnosti, kjer ima okraševanje velik pomen, je tudi pri izvajanju baročne glasbe izredno pomembna ornamentacija. Bach je bil eden prvih skladateljev, ki je ornamentacijo pogosto dosledno zapisoval. S tem nam je sam dal veliko napotkov, kako se morajo njegova dela izvajati.«

POMEN AVTENTIČNOSTI
Dolžnost razgledanega glasbenika je, da je doma v izvajanju glasbe različnih slogovnih obdobij. Skozi študij in kasnejše glasbene izkušnje dobivamo informacije, kako je zvenela glasba v času, ko je bila napisana. Pri tem se mi je postavilo vprašanje, kako se naučiti avtentičnosti in če se s tem srečajo tekom študija. Oba priznavata, da sta imela v času študija odlične profesorje, od katerih sta se ogromno naučila, zdaj pa sodelujeta z mnogimi vrhunskimi glasbeniki in dirigenti, ki jima odpirajo dodaten vpogled v izvajalsko prakso različnih obdobij. »V lanski sezoni smo v Slovenski filharmoniji gostili italijanskega umetnika, skladatelja in dirigenta Federica Mario Sardellija, ki je strokovnjak za glasbo Antonia Vivaldija. V letošnji sezoni se ponovno vrača k nam in ob sodelovanju s tovrstnimi glasbeniki se vedno zelo veliko naučimo,« pravi Alja. Posebna izkušnja za vsakega glasbenika pa je sodelovanje z današnjimi skladatelji. Pri izvajanju sodobne glasbe namreč avtetničnost sploh ni vprašanje, ker se lahko z vprašanji o izvajanju in interpretaciji obrneš na skladatelja samega in pogosto nato skupaj najdemo najprimernejši način izvedbe.

KULTURA IMA V SLOVENIJI VEČJO FINANČNO PODPORO KOT V ZDA
Glede na to, da je Žiga študiral v ZDA, smo se dotaknili še primerjave vloge klasične glasbe v severnoameriški in evropski kulturi. Dejstvo je, da so klasično glasbo iz Evrope v Ameriko pripeljali priseljenci. Državna podpora kulturi v Evropi se precej razlikuje od ameriške. »Veseli me, da naša država kulturo izdatno podpira in je s tem tudi državna podpora klasični glasbi v Sloveniji velika, za razliko od le-te v ZDA, kjer jo podpira izključno le privatni sektor. So pa tam izobraževalni centri zelo kakovostni in so uspeli privabiti največja imena klasične glasbe,« odgovori Žiga. Na univerzi, ki jo je obiskoval v Los Angelesu, sta svojčas violino in violončelo poučevala Jascha Heifetz in Gregor Piatigorsky. Nekatere ugledne glasbenoizobraževalne ustanove v ZDA so odlične in njihovi študenti se zaradi kakovosti njihovih študijskih programov zelo dobro znajdejo v svojih profesionalnih karierah.

SLOVES SLOVENSKE FILHARMONIJE
Pogovor smo zaključili s tem, kakšen sloves ima Slovenska filharmonija v svetovnem merilu. Alja razloži primerjavo kar na podlagi anekdote. Ko je pred nekaj leti svetovno znani tenorist in dirigent Placido Domingo prvič sodeloval z Orkestrom Slovenske filharmonije, se je ob svojem prihodu na vajo priklonil dirigentskemu podiju in dejal, da je počaščen, da lahko stoji tam, kjer je nekdaj stal tudi sloviti dirigent Carlos Kleiber. »V lanski sezoni smo na primer imeli tudi posebno čast večkrat sodelovati s svetovno znanim švicarskim dirigentom Charlesom Dutoitom, kar je bila za vse nas posebna glasbena izkušnja.«
Žiga doda, da smo lahko ponosni, da je od časa od ustanovitve predhodnice Slovenske filharmonije, Academie Philharmonicorum, davnega leta 1701, imela filharmonija skozi svoja različna obdobja stik z največjimi umetniki svojih časov in da med svoje častne člane poleg uglednih domačih umetnikov lahko šteje tudi Ludwiga van Beethovna, ki je naši ustanovi v zahvalo, ko je postal njen častni član, poslal enega prvih izvodov svoje šeste, Pastoralne simfonije, ki ga hrani Narodna in Univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2023), 67-69.

Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih

Andrej Šifrer letos (2022) praznuje okroglo obletnico življenja in 45 let glasbene kariere. Nekatere od njegovih pesmi so postale ponarodele, druge morda še bodo. V pogovoru sva obujala spomine na prehojeno karierno pot in spregovorila o resnejših življenjskih tematikah. Ter vedno prišla do tega, da »sreče ne moreš imeti sam, moraš jo znati razdeliti še drugam«.

Srečala sva se na sončen jesenski dan v enem izmed angleških lokalov v prestolnici. Pravi, da kraj srečanja ni povezan z njegovo naklonjenostjo Angliji, saj gre v tem primeru le za naključje. Tu se vsak teden sreča na kolegiju s svojimi glasbenimi prijatelji. To je eden redkih ritualov, ki jih upošteva v svojem življenju. Med druge rutine prišteje še malico z domačo skupino prijateljev, ponedeljkovo igranje tenisa v Radovljici in torkovo gostilniško druženje v Stražišču. Gre za stvari, ki se mu zdijo v življenju potrebne, a niso nujne in jih lahko brez slabe vesti kdaj izpusti.
Letošnjo jesen je izšla njegova nova skladba »Kdo to prav‘?«. Pesem je namenjena vsem, »ki so izgubili luč na koncu tunela«. V njej med drugim zapoje: »Ni pomembno, kolikokrat vdihneš, pač pa kol‘k‘rat ti zastal je dih … ker v nebesa pridejo le tisti, ki uspeli so pobegnit‘ iz pekla.« S pesmijo je Šifrer želel sporočiti, da so porazi “šmirgl papir”, ki nas izbrusi, in da nas preizkušnje delajo močnejše. Besedilo pesmi naju napelje na pogovor o posebnih trenutkih življenja, ko človeku »zastane dih«. Andrej z nasmehom na obrazu pove, da se mu je to v življenju zgodilo večkrat, ob različnih priložnostih. Dih mu je zastal, ko je prvič srečal svoje glasbene učitelje. Eden izmed njih je bil Jackson Browne, ki je bil njegov idol na daljavo, brez da bi sam to vedel. Dih mu je zastal, ko je prvič igral v Kaliforniji pred večtisočglavo množico. Dih mu je zastal vedno, ko je prvič prijel v roke svojega otroka. Sedaj pa mu dih najpogosteje zastane ob druženju z vnučki, in ko gleda nazaj, kaj je v življenju dosegel.

SEDEMDESETLETNIK
Andrej Šifrer se je rodil na prvi majski dan, pred sedemdesetimi leti. Okroglo obletnico je proslavil v velikem slogu. V domači dnevni sobi sta skupaj s partnerko Mirjam priredila 24 zabav. A največ mu je pomenilo, da je svoj rojstni dan lahko praznoval v krogu družine. »Ko sem februarja poklical sina Martina in mu povedal, da bi rad praznoval rojstni dan z najožjimi družinskimi člani, mi je rekel, da sem ravno malo prepozen, saj so že rezervirali avtodom za Sardinijo. Nato pa sem predlagal, da gremo vsi na Sardinijo. Najeli smo vilo in bilo nas je štirinajst.« Doda, da je z leti spoznal, da največje trenutke najraje proslavlja v miru in sede. Otroci so mu za rojstni dan podarili karto za Wimbledon, kar je izkoristil še za obisk njegovega ljubega Londona in snemanje novih komadov.
Kljub temu da je rad obkrožen z ljudmi in da mu družbe ne manjka, pravi, da ga zares pozna zelo malo ljudi. Pri tem doda: »Moja najslabša lastnost je, da od drugih zahtevam tako visoke standarde, kot jih imam zase.« Širši publiki pa se razkriva skozi svoje pesmi, ki so nekakšen dnevnik. S tem, ko se spreminja sam, se spreminjajo tudi njegove pesmi. Danes verjetno ne bi več napisal tako enostavnega komada, kakršen je »Zaljubil sem se v zobozdravnico«, pove smeje in k temu hitro doda, da se »ne spreminjajo samo mrtvaki in bedaki«.

VEČ DOBREGA KOT SLABEGA
Tekom življenja se je učil skozi različne preizkušnje. Nekaj pa mu jih je bilo verjetno prihranjenih, saj je imel ob sebi odličnega mentorja in pravkar preminulega prijatelja Jureta Robežnika, ki mu je dejal: »Pazi, kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti vse boš srečal na poti navzdol.« V njegovi karieri so bili tako lepi kot manj lepi trenutki. Najhuje mu je bilo, ko je začutil zavist. Malo je namreč ljudi, ki se uspeha lahko iskreno veselijo s teboj, a jih tudi razume, da se vsak vpraša, zakaj pa ni on na njegovem mestu. Najpomembneje pa je, da v 45 letih glasbene poti beleži bistveno več dobrega kot slabega. Zelo lepo je od drugih slišati, da imajo doma vse njegove zgoščenke, nekateri celo intervjuje. Pred kratkim so mu v Gorenjskem muzeju pripravili enomesečno razstavo. Potrudil se je, da je bil vsak četrtek tudi sam na prizorišču, kjer so ga ljudje lahko osebno spoznali. Pravi, da se splača biti Šifrer, ko mož pripelje ženo za rojstni dan na tvojo razstavo ali ko ti učiteljica po šestdesetih letih vrne pesmico, ki si ji jo napisal in podaril v tretjem razredu osnovne šole.

DESETLETJA NAZAJ
Čas zavrtiva nekaj desetletij nazaj, v osemdeseta leta, ko je bilo preveč nastopov. Zato se je moral ustaviti in sedem let ni snemal novih pesmi. Ustvarjati je ponovno začel po tem, ko je v sebi nabral dovolj »materiala«. V karieri je kar nekajkrat sodeloval tudi z velikimi imeni domače in tuje glasbene scene. Z nekaterimi od teh (Aleksander Mežek, Vlado Kreslin, Toni Meglič) je zapel na svojem koncertu ob jubileju, ki ga je priredil 17. septembra v Kranju. Na koncertu je imel tudi posebne goste, otroški zborček Škrjančki iz Argentine. Gre pravzaprav za družino Angelce in Jerneja Bajde iz Mendoze, katerima so trije sinovi in hči podarili 20 vnukov, ki tvorijo to pevsko zasedbo.
V ponos mu je bilo, da sta bila z njim stara glasbena prijatelja, Dave Cook in Bill Thorp, s katerima je pred 45 leti snemal svoje prve pesmi.
Andrej Šifrer zase pravi, da zna uživati življenje in da je zaradi tega pred kratkim zavrnil povabilo ene izmed slovenskih političnih strank, da bi kandidiral za župana. V šali doda, da bodo morali najti nekoga drugega, ki ni tako zadovoljen sam s sabo. Pravi, da je preobčutljiv za politika. Kljub hudomušnim odgovorom pa sem ob pogovoru hitro začutila, da gre za globokega, razgledanega in čustvenega človeka. V svojih pesmih se večkrat dotakne tudi minljivosti. Vprašam ga, kako gleda nanjo. Pravi, da se ne boji smrti, boji pa se trpljenja. »Svoje življenje velikokrat povežem s priliko o talentih. Vedno sem se bal hudobnega hlapca, ki je zakopal svoj talent. Jaz si želim, da bi v primeru, da bi se moral zagovarjati, lahko rekel, da sem izkoristil vse talente.«

BOG DELUJE SKOZI NAS
Eden izmed njegovih novih komadov se imenuje »DNK od Boga«. Pravi, da Bog ne mara lenuhov. Meni, da nas On ni naredil za mlake, ampak za studence. Najprej moramo mi opraviti svoj del, šele nato Stvarnik naredi svoje. »Bog hoče, da smo njegove cevi, da lahko deluje skozi nas. Biti ta cev je največ, kar lahko narediš. To je zame vera. Dobro delo je samo tisto, za katerega nisi pohvaljen, plačan in za katerega nihče ne ve. Ko se enkrat začneš hvaliti s svojo dobroto, to nima več veze z Bogom. Mislim, da je največje poslanstvo kristjana dovoliti Stvarniku, da deluje skozi tebe.« Meni, da Bog ne vrednoti dobrih del na velika in majhna.
Razmišljanje o veri in Bogu zaključi s tem, da zase čuti, kdaj je prevoden za Božje delovanje. V primeru dobre povezave se lahko dogajajo tudi čudeži. Pri tem pa dodaja, da pozna veliko dobrih ljudi, ki niso pripadniki nobene religije, in da dela človeka dobrega predvsem njegova pripravljenost za pomoč drugemu. »Bolj veličastnega občutka ne poznam.«
Na koncu se dotakneva še načrtov za prihodnost. Svoj jubilej praznuje pod sloganom »70 let – NIČ proti VEČnosti«, kar bo tudi naslov nove zgoščenke. Pesmi zanj je snemal v Sloveniji in Angliji.
Bralcem revije Ognjišče pa želi: »(P)ostanite Božje cevi.«

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 11 (2022), 66-67.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

- Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

- V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

- Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

- Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

- Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

- Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

- Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

- Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

- Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

- Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

- Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

- Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. 😉

- Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

(ob obletnici) Ko pomislimo na prireditev Slovenska popevka, se moramo vrniti v majski mesec leta 1962. Točneje od četrtka, 10., do sobote, 12. maja, je potekal prvi festival Slovenska popevka, in sicer v Festivalski dvorani na Bledu. Pred nami je v mesecu maju torej okrogli jubilej 60 let, odkar poteka ta prireditev.
Na Bledu je bilo zanimanje za prvo prireditev res izjemno. Za festival se je prijavilo kar 132 skladb in iz tega res širokega nabora je strokovna žirija (Mario Rijavec, Miha Gunzek, Marjana Deržaj, Janez Martinec, Ferdo Pomykalo, Janez Menart, Mitja Mejak in Žarko Petan) izbrala 20 najboljših. Iz prvih dveh večerov se je v sobotni finale, ki ga je prenašala celotna Jugoslovanska radiotelevizija, uvrstila polovica pesmi. Prvi zmagovalec festivala je bil Stane Mancini s skladbo Mandolina. Na Bledu leta 1962 je veliki Zabavni orkester vodil Jože Privšek, na drugi strani odra pa je bil trio Mojmirja Sepeta. Voditelja prireditve sta bila Helena Koder in Marjan Kralj.
Naslednje leto je festival še potekal na Bledu, kjer je takrat z nagrado žirije slavila Marjana Deržaj s pesmijo Orion, nagrado občinstva pa je prejela pesem Malokdaj se srečava Beti Jurkovič in Lada Leskovarja.
Nato je se je leta 1964 festival selil v Ljubljano, najprej na Gospodarsko razstavišče, nato v Halo Tivoli. Na žalost prireditev ni potekala neprekinjeno vseh 60 let. Svoj razcvet je doživela predvsem v sedemdesetih letih, na začetku osemdesetih pa je začelo zanimanje upadati. Zadnja prireditev Slovenska popevka je bila 1983, nato je sledil 15-letni premor. RTV Slovenija jo je spet oživila leta 1998, ko je na Ljubljanskem gradu slavil Andrej Šifrer s pesmijo Za prijatelje, ki je postala zimzelena skladba mnogih prireditev vse do danes.
Od leta 1998 se je prireditev selila med Ljubljanskim gradom, Križankami, Cankarjevim domom, zadnja leta pa redno poteka v studiu RTV Slovenija. Zadnja prireditev, 44. po vrsti, je potekala 11. septembra 2021, na njej je slavila Raiven s skladbo Volkovi. Zanimivo je, da je na razpis prispelo 113 skladb, strokovna žirija v sestavi Eva Hren, Martin Štibernik, Rok Lopatič, Alja Kramar, Mojca Menart in Aleksander Radić pa jih je za finalni nastop izbrala 12.
Vsekakor gre za prireditev z zelo bogato zgodovino, ki je doživela svoje zlate, uspešne trenutke, pa tudi manj bleščeče, vendar je prav, da se jo ohranja, da se daje priložnost glasbenikom in izvajalcem, da se tudi z udeležbo na takšnem festivalu predstavijo z dobro glasbo in pokažejo svoje delo. Navsezadnje številke zadnjih let kažejo, da je med glasbeniki veliko interesa, saj je leta 2018 na razpis prispelo 100 skladb, leta 2019 67 skladb in nazadnje, leta 2021, kar 113 skladb.

ERJAVEC, Matej, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 71.