»Narodno nošo je potrebno spoštovati«

Ansambel Saša Avsenika vodi vnuk legendarnega slovenskega glasbenika Slavka Avsenika. Z njim smo se pogovarjali o delovanju ansambla, domoljubnih pesmih in o razvoju slovenske narodnozabavne glasbe.

- Vaši začetki segajo v leto 2009. Do danes se je zasedba nekoliko spremenila. Kdo so aktualni člani ansambla?
Naš ansambel deluje že 13. sezono, začeli smo bolj ali manj kot maturanti. Zdaj smo nekateri že starši in poklic glasbenika ni vsakemu ustrezal, zato vedno znova prihaja do sprememb. Od vsega začetka je na harmomniki Sašo Avsenik, po katerem nosi ansambel tudi ime. Na kitari je Matic Plevel, bariton igra Aleš Jurman, klarinet Tommy Budin, trobento pa Denis Daneu. Relativno nova člana ansambla sta pevka Lucija Selak in pevec Luka Sešek.

- Na podlagi kakšnih kriterijev izbirate člane ansambla?
Najprej vedno razpišemo in opravimo glasbeno avdicijo, nato sledijo razgovori, kjer predstavimo naše načrte in poskusimo ugotoviti, če se ujamejo z načrti kandidatov.

- Čutite kakšno posebno odgovornost znotraj svojega delovanja, glede na to, da vaš ansambel na neki način nadaljuje tradicijo prvega ansambla Avsenik?
Odgovornost čutimo, ko poprimemo za glasbila, ko se lotimo skladb, ki jih večina pozna in ljudje že imajo pričakovanja, kako naj bi zvenele – prav tako pa odgovornost prinaša narodna noša, saj predstavlja več kot samo glasbo. Moja želja je, da s svojim delovanjem ljudi ne bi odvrnil od Avsenikove glasbe, pač pa bi jim jo še bolj približal.

- Na katere elemente pa ste pri ustvarjanju glasbe še posebej pozorni?
V prvi vrsti na lepo melodijo, če je viža vokalna, je pomembna tudi sporočilnost. Nato se trudimo še za zvočno podobo, ki vsebuje dober aranžma, dobro izvedbo ter kvaliteten studijski posnetek.

- Junija v Sloveniji praznujemo dan državnosti, ko Slovenci postanemo nekoliko bolj domoljubni. Besedila v glasbi Slavka in Vilka Avsenika so bila velikokrat domoljubna. Kako mlajše generacije gledate na domoljubne pesmi?
Jaz lahko govorim zase. Sam se preko domoljubnih pesmi povežem z ljudmi, ki imajo radi kraje, v katerih živijo, s spomini na družinske izlete, praznovanja in na velike športne dogodke. Določene pesmi pa imajo zaradi zgodovine, domotožja, ali pa hvaležnosti za to, da živimo v lepem, zdravem okolju, še močan čustveni naboj.

- Na kaj ste kot Slovenci poleg glasbe najbolj ponosni?
Ponosni smo lahko na veliko stvari, predvsem na rodovitno deželo z naravno raznolikostjo in lepotami.
Prav tako smo lahko ponosni na ljudi, ki imajo na mnogih področjih nadpovprečne življenjske uspehe bodisi v športu, znanosti, kulturi, kulinariki in drugje. Mislim, da so mnoge dobrodelne akcije ter športni dogodki pokazali, da znamo biti solidarni oz. stopiti skupaj.

- Januarja je izšla študija Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, katere avtor je Peter Stanković, ki v omenjeni študiji ugotavlja, da narodnozabavno glasbo poslušajo bolj ljudje, ki živijo na periferiji in imajo nižjo izobrazbo. Kako komentirate to?
Te razprave sem zasledil v medijih, zato sem se malo poglobil, da bi pravilno razumel, kaj je gospod Peter želel povedati. Najprej me je razbremenilo dejstvo, da govori o sodobni narodnozabavni glasbi, torej ne o Lojzetu Slaku, Francu Miheliču in bratih Avsenik, ampak o moji generaciji. Njegovo sporočilo dojemam kot spodbudo nam mlajšim ustvarjalcem, da ne bi hrepeneli le po hitih in enostavnih refrenih, temveč da bi na široki glasbeni paleti poleg plesne glasbe občasno ustvarili tudi kakšno bolj umetniško usmerjeno delo.
Sicer pa se publika razlikuje že po tem, da nekateri raje obiskujejo koncerte, kjer sedijo in poslušajo, druge pa ritmi glasbe enostavno popeljejo na plesišče in uživajo na tak način. Zavedam pa se, da naši poslušalci prihajajo iz najrazličnejših krogov. Če mi dovolite malo za šalo – mislim, da to, od kod si in kakšno izobrazbo imaš, ne vpliva na to, ali imaš posluh.

- V čem vidite bogastvo in sporočilnost narodnozabavne glasbe danes?
V resnici gre za velik zaklad, saj je ta glasba posebna na več načinov. Ko slišimo npr. latinsko glasbo, si ob njej predstavljamo kraje, govorico, plese itn. Podobno je pri nas: Slovenci zvenimo drugače, pa ne le zaradi jezika ali zasedbe – svojo glasbo preprosto čutimo drugače kot drugi. Torej gre za kulturni zaklad, ki nas hkrati povezuje, veseli, krepi in v svetu predstavlja po nečem, česar drugi nimajo. Ko nekdo sliši našo narodnozabavno pesem, si lahko takoj predstavlja, od kod ta izvira. Po sporočilnosti je vedno širša od domoljubne, včasih žalostne, včasih razvedrilne in vesele.

- Za ponovno priljubljenost narodnozabavne glasbe naj bi bili v Sloveniji zaslužni predvsem Modrijani. Ta glasba je dobila tudi nekoliko modernejšo preobleko, narodna noša več ni nujni rekvizit. Kako gledate na omenjene spremembe?
Modrijani so vsekakor s svojimi velikimi koncerti to glasbo približali mladim. Menim, da je prav, da mladi iščejo nove poti, hkrati pa spoštujejo, kar je bilo pred njimi. Glede na repertoarje mladih ansamblov se mi zdi včasih bolj prav, da nekateri ne oblečejo narodnih noš, saj je njihova sporočilnost drugačna. Spet drugim pa paše, saj s svojim stilom in delovanjem ohranjajo poznan zvok in tradicijo. Čas in publika bosta pokazala, katere poti so bile prave – publika pa se po mojem mnenju veseli tako novosti kot tudi klasike.

- Kako pa vi dojemate narodno nošo? Ste kdaj razmišljali, da bi jo zamenjali za moderna oblačila?
Narodno nošo dojemam kot svečano obleko in jo zelo rad nosim. Ko vidimo nekoga v noši, si lahko predstavljamo, da se obeta kaj lepega oz. veselega – ples, koncert, praznik.
Moje mnenje je, da je naša noša večna klasika, kot je zvok pristnega kvinteta ali tria – čim bi spreminjali naš zvok, bi spremenili tudi obleko. Ko na primer na veselicah igramo plesno zabavno glasbo, zamenjamo oblačila iz spoštovanja do narodnih noš.

- Pred nami je poletje, čas veselic. Kakšna sezona se nakazuje glede na pretekli leti?
Kot kaže, se letos lahko veselimo vrnitve pravih veselic, tako da upam, da bodo naši plesalci končno lahko nadoknadili zamujene plesne korake.

- Rek pravi, da ni veselice brez Golice. Kolikokrat na veselicah zaigrate Golico?
Golico zagotovo zaigramo vsaj dva­krat na večer. Na začetku in na koncu. Kljub temu včasih kdo naroči še dodatno izvedbo. Tako skladba kot njena zgodovina sta neverjetni.

- Katere so druge stare Avsenikove melodije, ki se najpogosteje znajdejo na vašem repertoarju?
Na veselicah npr. Večer na Robleku, Slovenija, od kod lepote tvoje, Planica, Kako lepo je biti muzikant, Mi ga spet žingamo in mnoge druge.
Na koncertih pa poleg Golice in Muzikanta še Veter nosi pesem mojo, Hej Slavko (Te pa tikou vredi).

- Katera pa je vaša najljubša melodija?
Več valčkov si štejem med najljubše: Nežno šepetanje, Cvetoči lokvanj, Veter, Hodil po gozdu sem. Obožujem kombinacijo klarinetov in harmonike.

- Kakšni so vaši načrti za letošnje poletje?
Trenutno se s polno paro pripravljamo na velike dogodke:

• 23. 6., Ljubljanski grad s programom Vse najboljše, Slovenija
• 8. 7., Gipfeltreffen Schladming (AUT), dvojni koncert z velikim nemškim orkestrom pod vodstvom Ernsta Hutterja
• 25. do 27. 8., veliki Avsenikov festival

Poleg tega pa se veselimo, da si naberemo dobre kondicije na vseh prihajajočih veselicah.

U. Jeglič (Mladinska priloga - Glasba), v: Ognjišče 6 (2022), 68-70.

Ljudska glasba je v zgodovini odmevala v vsaki hiši. Ob dolgih zimskih večerih so se zbirali na domačiji, poleti pa so prepevali tako ob delu kakor med vasovanji. Nekatere ljudske pesmi so otožne, druge vesele, tretje malce hudomušne. Takšne, kakršno je življenje. Nastajale so ob različnih priložnostih in se kot take zapisale v srce slovenske folklore. Kljub prodoru moderne glasbe in novih glasbenih zvrsti je ljudska pesem še vedno ljuba mnogim Slovencem, med drugim tudi slovenskemu baritonistu Matjažu Robavsu in slovenskemu citrarju Tomažu Plahutniku. Odločila sta se, da bosta združila moči in tako je nastala zgoščenka, ki sta jo poimenovala kar Slovenska pesem.

OD NESREČNE ZALJUBLJENOSTI PREKO DOMOVINE VSE DO TJA, KJER VESELJE JE DOMA
Na omenjeni zgoščenki najdemo trinajst slovenskih melodij. Prva pesem Dober večer govori o tem, kako je dekle fantu vrnilo prstan in mu s tem dalo slovo. Sledi nekoliko bolj hudomušna skladba Moj očka so mi rekli, ki prikazuje težave fantiča, kateremu je oče dejal, naj se oženi, a ta ni poznal nobene deklice s planine, za vsako vrsto dekleta pa je našel tudi kakšen izgovor. Bleda luna nas popelje v zasanjano moč noči, ko privrejo na dan vsa čustva, posebej še tista, ki so namenjena ljubljeni osebi. Razvedrilna pesem Jaz mam pa konjča belega govori o veselem človeku, ki se veseli svojih dveh konjičkov. Pesem nam s svojim besedilom sporoča, da moramo ceniti stvari, ki jih imamo, in biti za to tudi hvaležni. Peta po vrsti je koroška pesem Ta drumlca je zvomlana. Gre za izredno nežno ljubezensko pesem, ki se na svojevrsten način dotakne vsakega poslušalca. Tako je tudi z naslednjo skladbo Goreči ogenj, ki pripoveduje o zaljubljenem fantiču z nešteto vprašanji in nobenim odgovorom. Tega mu ne nameni niti luna. Sledi veseljaška skladbica Polka je ukazana, ki se nekoliko pošali iz nežnejšega spola, ko si fant išče primerno soplesalko. Osma po vrsti je prekmurska pesem Zrejlo je žito, ki nas povede v prekmurske ravnine in na žitna polja ter nam s tem pričara pridih kmečkega življenja. Ena ptička priletela je še ena od ljubezenskih ljudskih pesmi na zgoščenki. Govori o tem, da je ljubezen bolezen in da je edino zdravilo, ki pozdravi bolečino, čas. Le predi, dekle, predi je znana ljudska pesem, za katero je besedilo napisal blaženi Anton Martin Slomšek. Sledi spet nekoliko otožnejša prekmurska viža Venci veili. Vsa dekleta imajo ovenele vence, le en venec je zelen, saj ga zalivajo dekličine solze, ki so tako močne, da bi razdrobile še kamen. Predzadnja skladba opeva zvon in njegovo zvonjenje. Iz stolpa sem je domoljubna pesem, ko fant prosti zvon, naj mu v tujem svetu obuja spomin na rodno vas. Zgoščenka se zaključi s pivsko pesmijo Le pijmo ga, ki se s svojim šaljivim besedilom dotika tudi teološke vsebine.

MATJAŽ ROBAVS
Matjaž Robavs, ki je na slovenski glasbeni sceni postal prepoznaven v zasedbi Eroika, zadnje leta pa osrečuje publiko v muzikalih, se s glasbo ukvarja že od otroštva. S petjem se je resneje srečal kot dijak in nato nadaljeval študij petja na Dunaju. V Sloveniji in tudi v tujini si je pripel zavidljivo število nagrad, ki so odraz njegovega talenta ter trdega dela.
- Matjaž, na svoji glasbeni poti ste se srečali z različnimi glasbenimi zvrstmi. Pa vendar je znano, da imate od nekdaj radi domačo slovensko pesem. Od kot ta naveza?
Vse glasbene zvrsti, ki jih izvajam kot poklicni pevec, so nastale iz mojega navdušenja, ko smo v otroštvu doma za mizo prepevali. Takrat me je večglasno petje in muziciranje zelo prevzelo. Kot otrok sem si prav gotovo preko ljudskega petja izostril posluh, dobil občutek za lepo fraziranje, naučil sem se prisluhniti drugemu pevcu in se mu barvno približati – to so vse stvari, ki jih tudi kot poklicni pevec še danes s pridom izkoriščam in ki jih tudi na odru potrebujem, da je potem pesem ali pa operna arija lepo zapeta. Vse ima torej svoje začetke v ranem otroštvu; to so bili res lepi časi, rad se jih spominjam in hvaležen sem svojim pokojnim staršem za dar skupnega prepevanja in druženja – te občutke bi res vsakomur privoščil.
- Kaj je tisto, na kar ste kot Slovenec pri slovenski glasbi najbolj ponosni?
Sam sem skoraj deset let preživel na Dunaju, tam sem študiral in živel, ravno ko se je rodila naša država. Bili so lepi občutki, veliko se je govorilo o tem in kolegi s celega sveta na Univerzi za glasbo so me veliko spraševali, ali smo res imeli vojno, kako je, ko se rodi nova država, kako smo praznovali ... Spomnim se tistih občutkov v sebi in še danes me spreleti mraz, ko se spomnim, kako sem bil kot Slovenec ves prežet s ponosom. V tistem času sem tudi posnel album Domovinske pesmi, delno sem jih snemal tudi s Policijskim orkestrom in sem bil poln domovinskega naboja. Domovinske pesmi sem vedno uvrščal tudi na svoj repertoar, ko sem gostoval v tujini – tako se spomnim leta 1997 gostovanja na Japonskem in njihovega navdušenja nad lepoto slovenske ljudske pesmi, da ne govorim o gostovanjih med Slovenci v Ameriki in Kanadi, ko začutiš njihova hrepenenja, spomine in žalost, ko zapoješ pesem, ki se je spomnijo iz časov svojega otroštva.
- Morda se vse te zgodbe berejo kot neki spomini iz preteklosti, kot nekaj, kar sploh ne obstaja več, pa vendar bi morali pripadnost domovini, jeziku, pesmi, narodu v sebi vedno znova prebujati in živeti.
Kakšen pomen pa ima nova zgoščenka za vas? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Vse pesmi so mi res zelo drage in na vsako me veže nek prijeten spomin. Tako težko katero koli izpostavim. Včasih mi je bolj pri srcu ena, včasih spet druga; odvisno od trenutka, od razpoloženja ali pa ljudi, s katerimi se takrat družim.
S snemanjem albumov slovenskih ljudskih pesmi, ta je že peti, želim pustiti nek spomin za prihodnje, hkrati pa čutim kot svojo dolžnost, da to, kar mi je bilo dano po starših, posredujem naprej – morda se bo koga dotaknilo do te mere, da bo želel prevzeti mojo popotno palico in nadaljevati tam, kjer bom nekoč jaz končal.
- Junija Slovenci praznujemo dan državnosti. Pripravljate v poletnem času kakšne koncerte, na katerih boste prepevali slovenske domače pesmi?
Še ves junij bom gostoval v Begiji z operno produkcijo Don Pasquale, na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer predavam, pa bo takrat še izpitno obdobje, tako da še kaj dodatnega ne bo mogoče. Me pa vedno znova kličejo ljudje, ki želijo pripraviti lep večer slovenskih ljudskih pesmi – in ko te pesmi zazvenijo ob spremljavi na citre, so to še posebej lepi občutki – želim si, da bi jih bilo v življenju še veliko – in me vabijo na mnoga skupna srečevanja; kjer nas namreč povezuje pesem, tam smo ponavadi zbrani dobri in zadovoljni ljudje.

TOMAŽ PLAHUTNIK
Slovenski citrar Tomaž Plahutnik je po izobrazbi glasbeni pedagog in je zaposlen kot učitelj citer na Glasbeni šoli v Kamniku. Spada med najbolj dejavne slovenske citrarje, saj se ukvarja tudi s pisanjem priredb za citre in tako pripomore k slovenski glasbeni zakladnici, da ljudske pesmi ne bodo potonile v pozabo. Tudi Tomaž si je s svojim delom pridelal lepo število uspehov in nagrad.
- Citre oz. klavir malega človeka so instrument, ki je bil v preteklosti na naših tleh zelo priljubljen. Danes pa se zdi, da le malo ljudi še zna igrati na citre. Kje menite, da je vzrok za takšno stanje?
Mislim, da je stanje danes ravno obratno. Res je, da so bile v preteklosti citre doma skoraj v vsaki slovenski hiši, in res je tudi, da so po drugi svetovni vojni skoraj zamrle, a so z Mihom Dovžanom po letu 1986, ko je bilo v Grižah organizirano prvo srečanje slovenskih citrarjev, doživele pravi razcvet. Danes so citre vključene v izobraževalni program na nižji in srednji glasbeni šoli (26 glasbenih šol po celi Sloveniji). Imamo vse več odličnih mladih citrarjev in citrark, ki se izobražujejo in so tudi že končali študij citer v tujini. Naši citrarji posegajo po prvih nagradah na mednarodnih tekmovanjih in Slovenci po številu citrarjev (mladih in starejših) postajamo kar nekakšna citrarska velesila. Združeni in povezani smo v Citrarskem društvu Slovenije in vsi, ki jih zanimajo dejavnosti slovenskih citrarjev, si o tem lahko preberejo na naši spletni strani: citre-drustvo.si.
- Večina ljudi misli, da so citre kot ljudsko glasbilo namenjene predvsem za igranje ljudske glasbe. Pa vendar ni tako. Kakšne glasbene zvrsti sami igrate na citre in kaj si želijo igrati vaši učenci?
Na citre se da igrati skoraj vse vrste glasbe, od klasike, jazza do sodobnih atonalnih kompozicij. Sam sem zvest bolj tradicionalnim zvrstem, predvsem pa mi je blizu slovenska ljudska in ponarodela glasba. To, kar znam in kar čutim, želim prenašati tudi na svoje učence.
- Ne nastopate le na domačih tleh, temveč ste večkrat gostovali tudi v tujini. Kako druge kulture gledajo na citre? So jim poznane?
Citre so za poslušalce, tudi če jih ne poznajo, vedno zelo zanimiv instrument in jim radi prisluhnejo, predvsem ker je njihov zvok lep, blagozvočen in nevsiljiv. Drugje po svetu pa so prepoznavne predvsem po glasbi iz filma Tretji človek iz leta 1949, za katerega je glasbo napisal in tudi v filmu zaigral dunajski citrar Anton Karas.
- Kakšen pomen pa ima za vas nova zgoščenka? V kateri pesmi ste se najbolj začutili?
Zame je nastopati in tudi snemati s tako odličnim pevcem, kot je Matjaž Robavs, vedno velik užitek. Pri njem cenim prav to, kako zelo čuti slovensko ljudsko pesem in ima do nje tako spoštljiv odnos. Tako sva s to zgoščenko na čisto najin način dodala en odtenek v bogato paleto slovenskega glasbenega izročila.

Urška Flisar, Glasba. Ognjišče (2017) 6, str. 90

V času, ki ga je zaznamovala epidemija covida-19 in z njo tudi množična odpoved dogodkov, smo se organizatorji festivala sodobne krščanske glasbe Ritem srca odločili, da lanski festival prestavimo v letošnjo pomlad. Z novim terminom bi radi preizkusili tudi možnost organizacije festivala na prostem, ki bo tako 24. maja letos res potekal pod milim nebom v neposredni okolici Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani.

Na letošnjem festivalskem odru se bo z novo glasbo predstavilo osem izvajalcev, ki so bili izbrani na predhodnem razpisu. Z nami bodo: SPES, Franci Rotar, Svetnik, Brigita Pintar, Neža in Damjan Pančur, Nika Pirnat, Urška Šutar ter Matej Šoklič. Vsi nastopajoči bodo v živo odpeli svoje nove pesmi ter ob spremljavi festivalskega benda izvedli tudi druge domače in tuje krščanske glasbene uspešnice.
Čaka nas prekrasen pomladni večer pod milim nebom, ki bo zaznamovan s pesmijo in slavljenjem. Vabljeni!

Skupina SPES
SPES je skupina mladih glasbenikov iz Veržeja in Logatca, ki jih poleg družinskih in prijateljskih vezi združuje tudi glasba. Izvaja širok repertoar zlasti sodobne krščanske glasbe, tudi avtorske. »Naš razvoj je zanimiv. Iz začetnih iskric družine Ivančič smo se preimenovali v SPES, kar v latinščini pomeni upanje. V vsakem trenutku življenja je treba ohranjati upanje in ga živeti v polnosti. Edino pravo in zanesljivo upanje je Bog, ki je vedno zvest.«
V desetih letih so s sodobno krščansko glasbo slavili, pričevali, bogatili svete maše, poroke, slavljenja, pričevanja, glasbene večere, koncerte, se udeleževali Ritma duha in Ritma srca ter Marijafesta.
Z ustvarjanjem sodobne krščanske glasbe želijo pričevati Zanj in današnji generaciji približati to čudovito Božjo ljubezen, ki nas obdaja. Preko avtorskih pesmi stremijo k pristnemu izražanju krščanskih vrednot. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Ti, ki skriješ.

FRANCI ROTAR
»Po sedmih letih igranja klasike na klavirju in teorije v glasbeni šoli sem preskočil na kitaro. Nekaj prvih akordov mi je pokazal družinski prijatelj, potem pa sem se večino učil prek interneta,« je dejal Franci dodal: »V osnovni in srednji šoli sem pel pri zborih, nato pa sem se malce oddaljil od glasbe. Še vedno sem pisal besedila in igral med prijatelji, nisem pa toliko zahajal v studio. V zadnjem času se s prijatelji trudim, da bi luč sveta ugledalo nekaj novih oz. zame starih pesmi.
Na Ritmu srca si želim nastopati, ker je dobra priložnost, da glasbeniki pokažemo svoje duhovno obarvane pesmi.« Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Don Boscova.

SVETNIK
Skupino Svetnik smo na glasbenih straneh Ognjišča že večkrat gostili in večina ve, da je skupina že dolgo, vse od leta 2001, dejavna na področju sodobne krščanske glasbe. Ko izvajajo svojo glasbo, zanje to ni nastop za publiko, ampak s petjem in igranjem poskušajo voditi vse zbrane v intimen prostor osebnega srečanja z Gospodom.
Zasedba se je skozi leta veliko spreminjala, steber skupina pa ostaja Tadej Vindiš, ki je tudi večinski avtor glasbe in besedil. Povejmo še, da je skupina do zdaj izdala pet studijskih albumov – peti , ki nosi naslov Popolna ljubezen. Skupina Svetnik je bila tekom let tudi redni udeleženec festivalov Ritem duha, Marijafest in Ritem srca ter s svojim več kot 20-letnim neprekinjenim ustvarjanjem predstavlja enega bolj izkušenih in plodovitih ustvarjalcev na področju slovenske sodobne krščanske glasbe. Na letošnjem festivalu se bo skupina predstavila s pesmijo Glej, prihajam.

BRIGITA PINTAR
Brigita je 24 letna študentka Pedagoške fakultete in prihaja iz Dola pri Ljubljani. O sebi pravi, da je skavtinja, rada ima ples, še posebej pa petje pri maši ter druženje s prijatelji. »Zelo rada poslušam različne zvrsti glasbe, med njimi tudi slovensko in tujo ritmično duhovno glasbo. Letos se bom na Ritmu srca predstavila tretjič, in sicer s pesmijo En Gospod, ena pot, ki sta jo s skupnimi močmi napisala Leon Oblak in Damjan Pančur.«

NEŽA IN DAMJAN PANČUR
Pevka in glasbenica Neža Pančur – Nessy, ki je do nedavnega delovala pod svojim dekliškim priimkom Bračun, je izdala svojo prvo ploščo z naslovom Seznam želja. Ploščo bi lahko označili kot kvaliteten pop izdelek s pridihom nashvillskih kitar, ki njenim skladbam dajejo prepoznaven zvok. Večinski avtor skladb in producent je Nežin soprog Damjan Pančur. Damjan je kot multiinstrumentalist že 15 let prisoten na slovenski glasbeni sceni. Kot avtor je sodeloval na mnogih glasbenih festivalih, kot so Slovenska popevka, Ema, Melodije morja in sonca, Fens ... Na festivalu Ritem srca je v preteklih letih sodeloval kot avtor skladb in izvajalec.
Na festivalu Ritem srca sta Neža in Damjan v zadnjih letih kar stalna gosta, njune pesmi pa se redno vrtijo tudi v programu Radia Ognjišče. Na letošnjem festivalu se bosta predstavila s pesmijo Angel varuh.

NIKA PIRNAT
Nika prihaja iz Jarš pri Domžalah. Po izobrazbi je diplomirana biologinja, bodoča magistrica molekulske biologije in profesorica biologije. Glasba jo spremlja že od malih nog, vse odkar se je začela učiti violino v Glasbeni šoli Domžale. Sodelovala je pri Mladinskem mešanem zboru sv. Stanislava, zborovsko pot je nadaljevala kot članica Ženskega pevskega zbora Moj spev, na samostojni pevski poti pa se je izpopolnjevala tudi na programu jazz petja ter kasneje tudi klasične tehnike petja pri Evi Černe v Centru Černe-Avbelj.
Dandanes glasbeno največ ustvarja v Akustičnem duetu NikaAnže, letos pa se želi z avtorsko skladbo Mesto Jeruzalem samostojno predstaviti tudi na Festivalu sodobne krščanske glasbe Ritem srca, kjer bo nastopila prvič.

URŠKA ŠUTAR
Urška prihaja iz Dekanov in je po poklicu pravnica. O sebi pravi, da rada odkriva globine – »v tišini ter na dolgih sprehodih z Njim, ob opazovanju nežnih Gospodovih del v drugih, ob rolanju, ob branju dobrih knjig ter ob premlevanju svojih vprašanj ali spoznanj s potrpežljivimi sogovorniki. Včasih postane govorjenje preokorno ali morda pretežko. Takrat sem med drugim hvaležna za dar glasbe, ki mi dovoli, da z njo povem in slišim vse tisto, kar še ostaja skrito v meni.« Na letošnjem festivalu se bo predstavila prvič, in sicer s pesmijo Sveta evharistija.

MATEJ SOKLIČ
Matej Šoklič prihaja z Lancovega pri Radovljici. Z ženo imata dve navihani hčerki. Po izobrazi je prof. športne vzgoje, zaposlen pa je v ustanovi Cirius Kamnik kot vzgojitelj gibalno oviranih mladostnikov. Poleg športa ga od vedno spremlja tudi glasba – z njo se je ukvarjal v glasbeni šoli Radovljica, kot študent pa se je vpisal na glasbeno šolo GŠ Vič-Rudnik, kjer se je učil solopetja. Konce tedna preživi z glasbeno skupino (Aufbiks), s katero nastopajo na najrazličnejših dogodkih in slovesnostih. Na letošnjem festivalu se bo predstavil s pesmijo Hiša.

JERMAN, Andrej in ERJAVEC, Matej (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 66-67.

»Jezus ostane z mano v še tako temni noči«

• Na 65. izboru Pesmi Evrovizije, ki bo tokrat potekal v Rotterdamu, bo Slovenijo s skladbo Amen predstavljala Ana Soklič, s katero smo se pogovarjali o njenem glasbenem ustvarjanju, doživljanju in pripravah  na nastop za pesem Evrovizije.
  
  Ana, z glasbo se ukvarjate od malih nog. Ste že kot deklica sanjali o tem, da bi kdaj nastopali na Evroviziji?
  Po pravici povedano nikoli nisem sanjala o nastopu na Evroviziji. Imam pa evrovizijskega navdušenca v družini. To je moj brat Vid. Večkrat sem ga v teh pomladnih mesecih ujela s kompilacijskim CD-jem skladb iz posameznih držav. Res pa je, da sem si šov večkrat ogledala, tako kot večina ljudi.
  
  Kako potekajo priprave na Evrovizijo?
  Predvsem se poskušam čim bolj umiriti. Fizična in psihična priprava sta nujni. V kratkem se tudi dobim z režiserko, s katero bova pilili najmanjše detajle nastopa. Obenem pa me je tega obdobja tudi strah. Vendarle gre za enega najbolj gledanih dogodkov v Evropi oziroma na svetu.
  
  Glede na epidemiološko situacijo so pripravljeni štirje modeli za izvedbo letošnje Evrovizije. Se tudi sami pripravljate na vse štiri modele, ali poskušate to odmisliti?
  Trenutno sem izjemno zaposlena z vsemi detajli okrog nastopa in dnevi zelo hitro minevajo. Zato se z organizacijo ne obremenjujem preveč. Kolikor vem, je s strani organizatorja potrjen načrt B. To pomeni, da v Rotterdam odhajamo. Upam, da se do našega odhoda nič ne spremeni. Sicer pa zaupam ekipi RTV Slovenija, ki poleg priprav na nastop veliko moči usmerja tudi v zaščitne ukrepe, da bomo v Rotterdamu čim bolj varni.
  - Pesem Evrovizije je prvič potekala leta 1956.
  - Prvič po 65 letih festival ni bil izpeljan leta 2020. Razlog je bila epidemija covida-19.
  - Na letošnjem izboru bodo sodelovali lanski izvajalci, a z novimi skladbami.
  - Izvajalci prihajajo iz 33 držav.
  - Geslo letošnje Evrovizije je »Open Up« (Odpri se).
  
  Evrovizija ni zgolj glasbena prireditev, ampak gre za pravi glasbeni »cirkus«. Letošnji nastopajoči boste prikrajšani za kar nekaj »leska« evrovizijske drame. Kako gledate na to?
  Ja, res je! Vendar mi to ne predstavlja posebnih težav, nasprotno. Sem bolj umirjen tip človeka, ki svojo uteho največkrat poišče v naravi in njenih zvokih, stran od hrupa in nepotrebnih mašil. Kot sem bila seznanjena, naj bi bilo letos precej manj novinarjev kot običajno. Tudi druženje med delegacijami bo omejeno. Veliko manj bo spoznavanja, povezovanja med glasbeniki. In tukaj vidim največjo škodo. Nova poznanstva so vedno dobrodošla. Vedno mi je v veselje glasbo in izkušnje deliti z ljudmi, ki delujejo na istem področju. Ampak verjamem, da bomo kljub omejitvam našli poti, da se povežemo.
  
  Skladba Amen spada v glasbeno zvrst gospela. Kdaj ste se z gospelom prvič srečali?
  Skladba spada v žanr pop glasbe. Drži pa, da vsebuje tudi primesi gospela, ki ga je moč zaznati v zvoku spremljevalnih vokalov. Na to zasedbo sem najbolj ponosna in hvaležna, da je prišlo do sodelovanja. Imeti v svoji skladbi take pevce so bile moje sanje.
  Mislim, da bo že desetletje in pol od tega, če ne več, odkar sem se srečala z gospelom. Izjemno močni, prezentni glasovi, ki govorijo o večnem upanju in svetlobi, ki nas čaka v posmrtnem življenju. Kaj bi si človek še želel lepšega?
  
  Kakšni se vam zdijo odnosi znotraj slovenske glasbene industrije? Se dobro počutite v njej?
  Kako lepo je to v nekaj besedah povzela dobitnica nagrade zlati globus, izvrstna filmska in gledališka igralka Meryl Streep, ko je ob zaključnem govoru citirala besede svoje prijateljice, princeze Lee: »Take your broken heart and make it into art!« (Vzemi svoje razbito srce in ga spremeni v umetnost.)
  Tudi sama sem zastopnica le-teh. Umetnost mi pomeni življenje, narediti nekaj zase in za druge, da se bomo počutili manj sami na tem planetu – to se mi zdi pravo poslanstvo živega človeka. 
  
  V enem izmed intervjujev ste omenili, da zna biti glasbeni svet zelo naporen. Pri vas je vplival tudi na zdravje. Ali sedaj bolj poslušate svoje telo?
  Žal se nič ne da osvojiti čez noč, vse je na dolgi rok, kot je rekla ena od profesoric klavirja, ga. Marija Kolar iz Radovljice: »Delaj, vadi. Znanje bo prišlo. Dolgo časa bodo zgolj kapljice, pred njimi komaj zaznavno pršenje, takrat ko boš najmanj pričakoval, pa se zna uliti dež!«
  Najljubši pevec, pevka:
  Mariah Carey, Gregory Porter.
  Najljubši slovenski kraj: Bohinj.
  Jutra ali večeri? Večeri.
  
  
  Na kakšen način si najraje napolnite energijo?
  Najraje grem v naravo, kjer si vzamem čas zase, poslušam ptice na bližnji vejici drevesa. Zelo rada tudi vrtnarim skupaj z družinskimi člani. Obožujem pomlad, ko še ni prevroče in ko ti pride naproti vreme za »en pulover«. Takrat je čas za urejanje gredic tulipanov in narcis. To me navdaja z mirnostjo, ko s prsti v zemlji pripravljaš vse za novo življenje. Enostavno čudovito in neprecenljivo! :) 
  
  V medijih ne skrivate svoje verske pripadnosti. Kaj vam pomeni vera?
  Vera mi pomeni življenje. Tako kot glasba. Ni enega brez drugega. Sploh v industriji, v kateri delujemo glasbeniki, te lahko povrne v srčiko tvoje osebnosti in te sestavi, če si ji – razburkan kot si – zmožen prisluhniti. To je najtežje.
  
  Imeli ste krščansko vzgojo, a pravite, da se je vaša vera z leti spremenila. Kaj je temu botrovalo?
  Res je, vzgojena sem bila v krščanskem duhu, predvsem gre tu zahvala moji mami. Krščena sem bila šele v prvem razredu. Oče naju ni želel peljati, tako da naju je v hudem nalivu v cerkev peljal sosed.
  Moje težave z zdravjem so tekom let še toliko bolj pripomogle, da sem se spomnila na svoje bistvo, na svoj dom. Veste, ljudje, tudi najbližji, ponoči zaspijo. Jezus pa ostaja in prisluhne tvojim mislim in bolečinam v še tako temni noči.
  
  Kaj pa po vašem mnenju pomeni biti dober kristjan?
  Nekako živeti tako in biti do drugih tak, kot bi si sam želel, da te drugi ljudje tretirajo in komunicirajo s tabo, v zmernosti, brez občutka, da smo samoumevni. Ker nismo. Danes smo, jutri pa nas morda že ne bo več. 
  
  Kakšni so vaši načrti po Evroviziji? Si boste vzeli kaj časa za počitek?
  Po Pesmi Evrovizije si bom zagotovo vzela čas za počitek. Da strnem misli, se umirim in si začrtam nove cilje. Želja je veliko. In čas za izpolnjevanje bo po povratku domov.

JEGLIČ, Urška, (Mladinska priloga - Glasba). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 76-77.

Slovenski saksofonist, skladatelj in dirigent velja za enega uspešnejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije. Po študiju v New Yorku se je vrnil v Slovenijo in si doma ustvaril družino, na kar je zelo ponosen. Kot otrok se je raje podil za žogo, a to se je spremenilo, ko je v roke prijel svoj najljubši instrument – saksofon.

- Lenart, na slovenski glasbeni sceni ste poznani predvsem kot uspešen saksofonist, skladatelj in dirigent. Kako pa bi opisali samega sebe?
Hmm. Nikoli še nisem dobil takšnega vprašanja. Po moje bo najlažje, če povem, katere stvari rad počnem. Glede na to, da sem že drugič postal očka, na kar sem zelo ponosen, sem rad z družino, s starejšim sinom se že kar lepo igrava, saj ima malo čez 3 leta. Kolikor imam časa, ga torej rad preživim z družino. Poleg družine pa je moja največja ljubezen saksofon – v vseh vidikih: od popravljanja, preizkušanja raznih instrumentov in njihove opreme do vadenja in igranja na koncertih. Vse to najraje počnem. Potem pride tudi komponiranje in aranžiranje ter občasno dirigiranje. Tudi te zadeve so na moji listi stvari, ki jih rad delam. Potem pa še šport, in sicer odbojka. To je zame daleč najlepši šport tako za igrati kot za gledati. Rad tudi kuham, dobro jem, dobro pijem in rad se družim najrazličnejšimi ljudmi.

- V enem izmed vaših intervjujev sem prebrala, da ste na začetku igrali klavir, a da vas ta v resnici ni preveč pritegnil. Zanima me, kaj ste pri igranju na klavir pogrešali.
V bistvu me je v tistem obdobju (med 7. in 14. letom) bolj zanimal šport. Rad sem se igral zunaj s prijatelji, igrali smo nogomet, hokej na kotalkah in podobno. Veliko časa sem preživel zunaj in vadenje klavirja je bilo zame takrat res ovira. Moj starejši brat je bil čisto drugačen od mene in je vadil že pri sedmih letih. Starši so nekako pričakovali, da bo tudi z mano tako, pa je bilo ravno nasprotno. Vadenju klavirja sem se precej upiral. Čeprav mi je klavir šel kar dobro od rok, me kljub temu ni veselil.

- Črno-bele tipke ste zamenjali za saksofon. Osebno se mi zdi to precej moderen instrument. Kdaj in kako je navdušil vas? Se spomnite, kakšen je bil vaš prvi stik s saksofonom?
Ja, kot najstnik seveda nisem poslušal jazza, ampak bolj kak pop in rock. V glavi sem imel zvok saksofona recimo iz skladbe Tine Turner »Simply The Best«. Fasciniran sem bil nad zvokom in videzom saksofona. Ne vem, zakaj, ampak izjemno me je navdušil. Ker so starši pričakovali, da se ga bom hitro naveličal, mi ga v začetku niso kupili, ampak po čudnem naključju sem dobil od glasbene šole popolnoma nov saksofon na izposojo. Tako se je saksofonistična pot začela in se – upam – še dolgo ne bo končala. 

- Ko opazujem glasbene šole, se mi zdi, da se ta inštrument redko kdo loti igrati že v »samem štartu« oz. da se prehod na saksofon zgodi kasneje. Bi rekli, da je to zaradi težavnosti igranja, nepoznavanja instrumenta v začetku ali je kak tretji razlog?
Ne vem, moram reči, da do sedaj o tem nisem razmišljal. Težavnost instrumenta vsekakor ni razlog, saj je saksofon mnogo lažje igrati kot recimo klarinet ali prečno flavto. Je pa res, da je bolj masiven od naštetih instrumentov in ga je treba obesiti za vrat. Sam imam kot serviser zadnje čase kar mlade stranke – tudi 8-letnike. Tako da se časi očitno spreminjajo. Je pa res, da bi bilo po mojem mnenju dobro, da bi vsak učenec, ki se želi poklicno ukvarjati z glasbo, najprej naredil par letnikov klavirja. Meni je to zelo koristilo. Sam sem začel saksofon igrati šele pri 14-ih, pri 21-ih pa sem že šel v New York študirat. Tako da za ta prehod je še dovolj časa. Tudi moj prvi profesor Primož Fleischman je začel s klavirjem, in če se ne motim, profesorica na KGBL Tjaša Perigoj prav tako. Klavir je najbolj univerzalen instrument, zato ga vsakemu priporočam za osnovo.

- Kakšen bi bil vaš nasvet za tiste, ki se spogledujejo s saksofonom in bi se morebiti tudi odločili za igranje tega inštrumenta?
Naj nimajo nobenih zadržkov. Prej kot se bodo lotili zadeve, boljše bo.  Kot pa že rečeno, naj se zraven učijo še klavir. Ne bo jim žal.

- Sami ne skrivate navdušenja nad jazzovsko glasbo. Je bilo od nekdaj tako?
Ne, ljubezen do jazza je zares zaživela šele na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli – zdaj je to KGBL. Namen mojega vpisa je bil, da bom lahko igral saksofon v pop/rock skupinah, in vedel sem, da če se bom naučil improvizirati na jazzovski način, bom lahko igral karkoli. Ko pa sem se v jazz poglobil, se je moj fokus obrnil nanj.

- Je naklonjenost jazzovski glasbi celo prednost, če ne celo predpogoj, da si lahko dober saksofonist?
Dober je relativen pojem. Saj imamo načeloma dve smeri – klasični saksofon in jazz saksofon. Če želiš biti dober klasični saksofonist, potem predanost jazzu ne bo pomagala. Sicer pa je študij jazz saksofona najbolj univerzalen, in če obvladaš jazzovsko improvizacijo ter razumeš jazzovsko harmonijo, lahko igraš katerikoli stil, od narodnozabavne glasbe do free jazza.

- Videti je, da je jazz tudi zelo kompatibilen s saksofonom. Obstajajo morda določene glasbene zvrsti, ki saksofonu ne ustrezajo najbolj?
Zdi se mi, da je v klasiki še najmanj prostora za saksofon. Instrument je dokaj mlad, zato v primerjavi z drugimi instrumenti zanj ni napisane veliko literature. Zato tudi v simfoničnih orkestrih nima rednega stola. Preostanejo jim samo modreni skladatelji 20. stoletja ali pa, da igrajo dela, ki so bila napisana za druge instrumente, recimo Bachove suite za violončelo in podobno.

- Del svoje izobrazbe ste pridobivali na študiju v ZDA. Kaj vam je ta izkušnja dala? Se radi vračate tja?
Rad se vračam tja, posebej v New York, kjer sem preživel 8 let. New York ima posebno energijo, ki jo je težko opisati z besedami. Odkar imam družino, ne grem več tako pogosto tja, bi pa morda že bil čas, da spet odletim za kak teden ali dva. Večno bom hvaležen New Yorku za življenjsko in glasbeno izkušnjo, ki mi jo je dal, ogromno sem se naučil od mojstrov – nekateri niso več živi –, skratka, odlična izkušnja. Sem pa tudi vesel, da sem zdaj tukaj, da imam družino, krasno službo in svojo saksofonistično delavnico, kar bi v New Yorku zelo težko imel.

- Bi nam lahko še na kratko prestavili vibrato tehniko, ki jo je med pihala pripeljal ravno saksofon?
Vibrata na uporabljam preveč. Nekako ni del mojega stila. Tu in tam ga malo uporabim v kakšni baladi. Sicer pa so močni vibrati značilni predvsem za saksofoniste, ki so ustvarjali v 1930-ih in 1940-ih. Kasneje se je spet pojavil v 1960-ih, vendar v drugačni obliki. Vibrato sicer doda tonu neko osebnost in je dober efekt, vendar mi ni všeč, če ga kar avtomatično uporablja na vsakem tonu.

- Ste že uveljavljeni saksofonist z veliko kilometrine – kako izbirate repertoar oz. sodelovanja, h katerim vas vabijo?
Sodelovanja izbiram glede na kvaliteto glasbenikov, kvaliteto glasbe in karakter glasbenikov. Vse troje vpliva na mojo odločitev. Seveda je glavni razlog, da kakih sodelovanj ne vzamem, čas, ki ga nimam ravno na pretek. Če vidim, da se mi neka zadeva časovno ne bo izšla, jo odpovem, četudi je zadoščeno vsem trem zgoraj omenjenim kriterijem.

- Kako bi opisali dobro glasbo? S svojim glasbenim ustvarjanjem ste veliko bolj posvečeni kvaliteti kot nekateri, ki jim je v ospredju komercialna kvantiteta. Znamo Slovenci prepoznati, ceniti in prisluhniti dobri glasbi?
Nekaj posluha za dobro glasbo je – vsekakor. In mislim, da vedno bo. Slovenci smo kulturen narod, čeprav v kulturo ne investiramo največ denarja. V bistvu ga dajemo precej premalo. Mislim, da se ne zavedamo, kaj narodu v resnici piše zgodovino. To je kultura. Dobra glasba je zame tista, ki je dobro izvedena, kar pomeni, da jo izvajajo dobri izvajalci, in ki je dobro napisana – da imajo besedila globino in pomen ter da ima glasba emotivni naboj in glasbeno sporočilnost. Stilsko sem pa odprt. Prisluhnem tudi klasični glasbi, popu, rocku, elektronski glasbi in včasih tudi narodnozabavni.

- Na katerih projektih trenutno delate? Kje vas lahko v kratkem slišimo?
Ta mesec imamo z Big Bandom RTV Slovenija 10 koncertov, privatno pa jih imam še kakih 5. Tako da je tole morda preobsežno vprašanje. 

- Moto, ki vas vodi skozi življenje …
Ničesar ne jemlji preresno.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 84-86.

Prijazna, pristna in preprosta glasbenica, Nina Strnad, spada med najboljše slovenske vokalistke. Ljubezen do jazz glasbe jo je peljala tudi čez mejo ter ji prinesla mnoge glasbene nagrade. Eden izmed zadnjih Nininih projektov je bilo snemanje albuma Trenutki z Jožetom Privškom, ki ga je pred kratkim izdala z Big bandom RTV Slovenije. Več o pevki, njeni strasti do jazza in glasbe nasploh ter o tem, kaj ji pomenijo prazniki, lahko preberete v spodnjem intervjuju.

- Nina, spadate med najboljše slovenske vokalistke. O tem pričajo tudi razna priznanja z glasbenih festivalov oz. tekmovanj. Zanima pa me, kdaj ste se zaljubili v jazz glasbo in se odločili, da boste svojo kariero gradili na tej glasbeni zvrsti.
Moja ljubezen do jazza sega nazaj v čas pubertete, ko sem spoznala svojo dolgoletno mentorico Nado Žgur. Ona mi je jazz pobliže predstavila in me vpeljala v čudoviti svet tega žanra.

- Kaj je prva asociacija, ko pomislite na besedo jazz?
Jazz glasba zame predstavlja predvsem močan osebni izraz. Ne glede na to ali gre za instrumentalni ali vokalni jazz, se glasbeniki ob izvajanju zatekamo k svojim idejam, občutenjem in nenazadnje tudi potrebi po izražanju. Jazz je ena tistih glasbenih zvrsti, ki od izvajalca in prav tako od poslušalca zahteva pozornost in zbranost. Morda mi je ravno zato zanimiva, saj vsakič znova predstavlja izziv.

- Se vam zdi, da je jazz v Sloveniji dobro sprejet?
Težko bi tako na splošno rekla ja ali ne. Menim, da je položaj malo bolj zapleten. Vsekakor smo Slovenci dovzetni za jazz glasbo, je pa res, da nam je velikokrat predstavljena kot nekaj mnogo bolj zapletenega in nedosegljivega, kot dejansko je. Konec koncev večina pozna pesem Fly me to the moon, ki v bistvu spada pod jazz zvrst, vendar jo redkokdo dojema tako.

- Svojo glasbeno podkovanost ste poleg Slovenije pridobili tudi v tujini. Glasbeno pedagogiko ste študirali v Celovcu, svoje znanje ste izpopolnjevali tudi v New Yorku. Kaj ste kot glasbenica dobili v tujini, česar v Sloveniji ne bi mogli prejeti?
V Sloveniji na akademski ravni jazz glasbe žal ni mogoče študirati. To se mi sicer ne zdi nujno slabo, saj zato vsi, ki se vrnemo domov, s seboj prinesemo neko svežo energijo in s tem obogatimo naš glasbeni prostor. Je pa to vsekakor eden od razlogov, da sem šolanje tam nadaljevala. Poleg tega bi seveda izpostavila še pomembne življenjske izkušnje, ki jih tu zagotovo ne bi dobila.

- Čeprav ste dobili veliko glasbenih priznanj v tujini, ste se odločili, da boste svojo kariero gradili v domovini. Se spogledujete tudi z željo, da bi se v prihodnosti preselili v tujino in tam ustvarjali?
Priznam, da mi je bilo težko zapustiti dom in z velikim veseljem sem se vrnila. Glede na vse, kar sem v preteklosti doživela in videla, lahko trdim, da je kvaliteta življenja v Sloveniji na visoki ravni. Zame je to nenadomestljivo. Veliko razmisleka sem v tujini posvetila tudi svojim željam, ambicijam in ugotovila, da si želim ustvarjati doma. Verjamem namreč, da imam odgovornost do ljudi, ki so me podpirali in vzgajali ter jim na nek način vrniti energijo, ki so jo vame vložili.

- Ko človek opazuje vaše petje, takoj opazi kako lahkotno zapojete pesmi ter kakšna izvrstna interpretatorka ste. Bi nam zaupali, kaj kot pevka sami na sebi najbolj občudujete in kaj vam predstavlja največ težav, izzivov?
To vprašanje je verjetno eno težjih, ki jih lahko glasbeniku postavite. Lahko bi napisala elaborat na temo težav ali izzivov. Veliko jih je in neprestano se menjujejo. Enkrat je to zdravje, drugič fizična pripravljenost, spet tretjič poznavanje materiala, potem je tu še dejanska izvedba in doseganje zastavljenega. Izzivov in težav nikoli ne zmanjka. Je pa res, da se z leti in izkušnjami z njimi laže spopadaš. Najbolj ponosna sem verjetno ravno na to, da me težave ne ustavijo in se vsakič znova z njimi spopadem. Zaenkrat uspešno.

- Ustavimo se še malo pri vaši interpretaciji besedil. Kaj je vaš recept za dobro interpretacijo? Se lahko vživite v vsako glasbeno zgodbo?
Dobra interpretacija zahteva predvsem dobro poznavanje besedila in zgodbe oz. njenega bistva. Seveda si vsak pesem interpretira po svoje in ozadje oblikuje na podlagi svojih čutenj, vendar mora biti bistvo vedno zajeto in primerno predstavljeno. Vsekakor obstajajo pesmi, ki mi nekako ne ležijo, in s tem ni nič narobe. S pesmimi je kot z ljudmi; z nekaterimi se ujameš in jih takoj razumeš, z drugimi pa pač ne.

- Ni skrivnost, da najraje pojete v živo. Pravite tudi, da je jazz najbolje poslušati v živo. Kakšno vlogo igra za jazz pevca občinstvo?
Res je, posnetki, kakršnih koli oblik v sklopu nastopov pri meni ne pridejo v poštev. Sem strog zagovornik glasbe v živo in pri tem ne popuščam. Občinstvo ima izredno veliko vlogo, ne samo v jazz glasbi, tudi pri drugih zvrsteh. Poslušalci lahko s svojimi odzivi in obnašanjem naredijo koncert odličen ali pa zelo naporen. To se odraža na vseh ravneh glasbe. Največji užitek je, kadar stopiš na oder in čutiš, da te občinstvo z veseljem posluša ter v celoti sprejema. Tisti koncerti so ponavadi odlični za vse prisotne.

- Imate pri ustvarjanju glasbe pred očmi ciljno publiko?
Niti ne. Nabora glasbe se lotevam bolj skozi željo, kaj ljudem ponuditi oz. kaj čutim, da lahko ponudim. Vzemiva za primer album Trenutki z Jožetom Privškom, ki smo ga ravnokar izdali z Big bandom RTV Slovenija. Že par let se mi poraja misel, da je potrebno našo zakladnico melodij raziskati in jo glasbeno podpreti z današnjimi glasbeniki. Ta želja se kaže tudi pri plošči, ki sva jo posnela s Petrom Miheličem, V luči življenja. Kot naročeno sem bila s strani RTV Slovenija povabljena k sodelovanju pri ustvarjanju projektov, posvečenih Jožetu Privšku. Ta album bi lahko bil poln glasbe, ki jo že poznamo, npr. Silvestrski poljub, Nad mestom se dani ..., vendar sva se z Lenartom Krečičem složno odločila, da je potrebno ponuditi neko drugo, neraziskano plat in tako poiskala pesmi Na krilih hrepenenja, Cesta bela, V najini sobi je vedno poletje. Za naju so to nove, pozabljene pesmi, ki si zaslužijo mesto v naši glasbi in nedvomno bodo na katerega od poslušalcev naredile vtis, za katerega bi bil sicer prikrajšan.

- Kakšno glasbo pa poleg jazza sami najraje poslušate? Katera glasba vas najbolj napolni z energijo, katera vas po drugi strani najbolj umiri?
Poslušam zelo različno glasbo in je v svojih mislih v resnici ne delim na žanre, ampak bolj na občutke, ki mi jih pusti. Težko odgovorim, katera glasba mi da en ali drug občutek, ker je to močno odvisno od mojega trenutnega počutja.
Nahajamo se v adventnem času. Za mnoge je december eden izmed najlepših mesecev v letu. Je tako tudi pri vas, glede na to, da je za glasbenike december precej naporen mesec?
December je zame v zadnjih letih precej zapleten mesec. Po eni strani se vsi želijo družiti, po drugi strani pa je z vidika dela to najbolj natrpan mesec v letu. Za češnjo na torti imam decembra tudi rojstni dan, tako da je zmeda kar velika. Se pa vsako leto kot otrok razveselim snega in če ta zapade decembra je to še toliko lepše.

- Kako pa sami najraje preživljate praznike? Vam več pomeni božič ali silvestrovanje, novo leto?
Prazniki so zame bolj delovne narave, tako da kar hitro zbežijo mimo. Seveda pa mi veliko pomeni, če se ob različnih priložnostih zbere vsa družina.
Kaj bi povedali bralcem revije Ognjišče ob vstopu v novo leto?
Vsem želim v novem letu veliko dobre in pomenljive glasbe, ki jim nudi stik s svojim bistvom.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str. 84-85.

Skupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje ... S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.

- Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.
- Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo ... Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino ... In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.
- Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo ... Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje ...
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit ... Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.
- Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah ...), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud.
- Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
- Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.
- Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo ... želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.

ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.

Čestitke Luki Sešku za zmago v oddaji Znan obraz ima svoj glas - preberite si, kaj je kakšen mesec prej povedal za Ognjišče:

Luka Sešek, pevec, plesalec, igralec, je slovenski javnosti postal znan s sodelovanjem v oddaji Slovenija ima talent, letošnjo jesen pa zabava gledalce z imitiranjem glasbenikov v oddaji Znan obraz ima svoj glas. Deček mnogih talentov pa je tudi pravi fant od fare, ki kljub slavi in medijskemu hrupu ni pozabil na Boga – ta ima še vedno zelo pomembno mesto v njegovem vsakdanu.

Luka, glasba vam je bila položena že v zibelko. Se še spominjate svojega prvega nastopa?
Hmm, če sem čisto iskren, ne. Spominjam se svojega prvega gledališkega nastopa, pevskega pa res ne. Čudno. :)
Čeprav se z glasbo ukvarjate že vse življenje, ste postali slovenski javnosti bolje poznani s sodelovanjem v projektu Slovenija ima talent. Zakaj ste se odločili za sodelovanje? Menite, da bi se brez sodelovanja v šovu teže prebili na slovensko glasbeno sceno?
Sam nikoli nisem bil pristaš pevskih tekmovanj. Priznam. Zdelo se mi je, da če si dober, te bodo ljudje že nekako slišali in te našli. A kmalu sem dojel, da ni tako. Šov, kot so Talenti, je najboljši recept, da tvoj glas prodre do ljudi po Sloveniji. Meni ni niti malo žal! Pridobil sem nove izkušnje z živim nastopanjem pred kamero. Spoznal sem nove ljudi. Dobil sem več ponudb za nastope. In navsezadnje sem tudi zaradi Talentov v šovu Znan obraz ima svoj glas. Hvaležen sem za to fantastično izkušnjo. Še enkrat bi šel. ;)
Poslušalci, gledalci in mediji so vas hitro vzljubili kot »najstarejšega sina Jureta Seška«. Ste kdaj dobili občutek, da vas publika primerja z delom vašega očeta in da se morate zaradi tega še bolj izkazati?
Res je. Priznam, da me primerjava in nenehno povezovanje z očetom včasih kar malo moti. Pa ne zato, ker ne bi bil na to ponosen, ampak zato, ker hočem biti sam svoj. Luka Sešek. Ne sin znanega radijskega voditelja Jureta Seška. Veliko ljudi misli, da sem na sceni zaradi očeta. Ampak res ni tako. On me popolnoma pusti, da se razvijam in delam sam. Čisto sam.
V čem pa se po svojem mnenju razlikujete od drugih glasbenikov? Kaj vas dela izjemnega?
Hmm. Mogoče bi na prvem mestu izpostavil svoj, se mi zdi, unikaten vokal. Potem to, da tudi plešem. Znam igrati na štiri instrumente. Ukvarjam se tudi z gledališčem. Predvsem pa se borim za to, da glasba dobi pravi pomen. Vsak dan je bolj kot vsebina glasbe pomemben videz izvajalca. In to se mi zdi popolnoma zgrešeno. Že tako nas mediji in socialna omrežja pumpajo z idealnim videzom, idealno postavo. Muzika pa je čisto nekaj drugega.
Naštete lastnosti vam zagotovo pomagajo tudi v projektu Znan obraz ima svoj glas, v katerem sodelujete letošnjo jesen. Ste se z imitiranjem srečali že kdaj prej?
Ne. Nikoli. To je zame nekaj čisto novega. No, vedno sem se rad afnal s kakšnimi drugimi glasovi, a na tak način, kjer je treba združiti imitiranje, petje, ples in navsezadnje tudi igro, pa še ne.
Pa vendar v enem tednu ni lahko osvojiti glasbenika/glasbenice, v katerega se prelevite v nedeljo zvečer. Kaj vam povzroča največ težav in kaj vam gre najbolje od rok?
Najbolj zahtevna naloga zame je, glasovno se približati originalu. Če hočeš nekoga glasovno imitirati, moraš zelo dobro poznati svoj glas in njegovo obnašanje, da znaš uporabiti pravi del glasu, pravi nastavek. In mogoče me to, da sem še kar mlad, malo heca. Nisem še čisto spoznal svojega glasu.
Najbolje pa mi gre od rok kombinacija plesa in petja. Vesel sem, če mi Miha (naš koreograf) pove, da bo naslednja točka plesna.
Če bi si lahko sami izbrali katerega koli glasbenega izvajalca/izvajalko, ki bi ga lahko oponašali, kdo bi to bil?
Jan Plestenjak.
V kateri glasbeni zvrsti pa se sami počutite najbolj domačega?
V pop baladah. To je moj dom. In tako zvrst tudi poslušam.
Na glasbeno pot ste zajadrali s svojo glasbeno skupino Proper. Koliko časa že sodelujete?
S fanti sodelujemo dobro leto. Že na prvi vaji smo se res dobro ujeli. Vsi imamo približno isti okus za glasbo, poslušamo skoraj iste izvajalce, pri nastajanju komada imamo zelo podobne ideje. Skratka, nobeden ne izstopa. Nobenega člana ni, ki bi skupino zaviral. Vsi imamo enake interese in skupaj se borimo. Res, res sem vesel, da smo se našli in upam, da bomo skupaj do konca!
V skupini vas spremljamo le kot vokalista. Bi vam igranje in petje hkrati postavljalo velik izziv?
Ne. Sem že navajen, da med brenkanjem kitare ali igranjem klavirja odpiram tudi svoj kljunček in spuščam glasove. ;)
Končajva tam, kjer sva začela. Pri družini, ki vam v zibelko ni položila le glasbe, temveč tudi vero. Kaj vam pomeni vera? Kdo je za vas Bog?
Zame vera predstavlja velik del mojega življenja. Ko mi je hudo, ko se znajdem v enosmerni ulici, ko me daje trema, ko sem utrujen in se mi ne da čisto nič več, takrat zaprem oči in zmolim. Tudi če samo en očenaš. To mi pomaga. Vzgojen sem bil v krščanski družini, kjer vera zaseda kar visoka mesta. Kdo je pa zame Bog? Izključno samo ljubezen in spoštovanje do sočloveka. V tem se skriva Bog!
Ali z glasbo tudi kdaj slavite Boga? Se mu kdaj zahvalite za vse talente, ki ste jih prejeli?
Definitivno! Včasih, ko mi je še čas dopuščal, sem pel pri mladinski skupini, v naši župniji. Sam obožujem slavljenja in ritmično-duhovno glasbo.
Pred nami je adventni čas, čas, ko se kristjani pripravljamo na rojstvo Odrešenika. Kako doživljate to pripravo?
To so zame najlepši čas v letu. Z družino ob nedeljah prižgemo svečko na adventnem venčku ter se trudimo, da se tudi med tednom zberemo za mizo, zmolimo, kakšno zapojemo in se, vsak posebej, zahvalimo Bogu za vse čudovite stvari, ki nam jih pošilja v življenje!
Bralcem revije Ognjišče sporočam, ... da ostanite taki, kot ste, in širite pozitivo. Če človek samo jamra, ni nikoli nič bolje. Bodimo hvaležni za to, kar imamo!
FLISAR, Urška, Luka Sešek. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 92-93.