Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.

KOMARJI
V Sloveniji je poleg navadnega komarja zelo razširjen in moteč tigrasti komar, ki pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije. Na svetu je okoli 300 različnih vrst komarjev, pikajo pa nas samice. Tigrasti komarji za razliko od navadnega komarja ne brnijo, zato ga ljudje težje zaznamo. Samice vseh vrst komarjev uporabljajo našo kri za nastanjaje beljakovine, ki je pomembna za tvorbo jajčec. Samica najde svojo žrtev s pomočjo kompleksnih čutil oz. kemoreceptorjev, s katerimi zazna izločanje CO2 (ogljikov dioksid) in vlage, telesno temperaturo in telesni vonj. Močnejši ljudje in nosečnice z dihanjem proizvajajo več ogljikovega dioksida, zato jih imajo komarji raje. Za avtohtone vrste komarjev je značilno povečanje aktivnosti v večernih urah, medtem ko je za invazivne vrste (npr. tigrasti komar) značilna celodnevna aktivnost. Komarji letijo le nekaj sto metrov stran od vodnih virov, zato je pomembno, da v stanovanjih in v okolici hiše nimamo stoječe vode. Za oplojeno samico je dovolj že plastičen zamašek, poln vode, da odloži svoja jajčeca, ki se bodo razvila v naslednji rod krvosesov.
Pik komarja najpogosteje povzroči neprijetno srbečico, manjšo oteklino in rdečico, le redko pa tudi resnejše težave. Zaščita pred komarji je ključnega pomena, predvsem če se odpravljate na območja, kjer obstaja večja verjetnost prenosa bolezni s komarji. Največja nevarnost predstavljajo potovanja v eksotične kraje. Komarji najpogosteje prenašajo bolezni, kot so malarija, virus Zahodnega Nila, rumena mrzlica, okužijo nas lahko tudi z virusom zika, denga in čikungunja.
Pred leti so sicer v sosednji Italiji zaznali manjši izbruh okužb z virusom čikungunja, v Sloveniji pa so potrdili primer okužbe z virusom Zahodnega Nila. Čeprav malarija za naša področja ni značilna, pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vsako leto zabeležijo nekaj primerov uvožene malarije.

KLOPI
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
KME je virusno vnetje osrednjega živčevja, z antibiotiki se ne zdravi, se pa lahko preventivno zaščitimo z učinkovitim cepivom.
Pri klopih je pomembno, da dobro pregledamo celo telo. Klopa čimprej odstranimo s pinceto čim bližje glavi in ga povlečemo navzgor. Nikakor ne nanašajmo olja in drugih maščob! Pred klopi se lahko zaščitimo z oblačili in repelenti, dobra zaščita pa je tudi cepljenje proti KME.

OSE IN ČEBELE
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.

MUHE
Predvsem v tropskih krajih so muhe znane prenašalke bolezni. Prenašajo malarijo, filarijazo, rumeno mrzlico, dengo, virusne encefalitise, lišmeniazo, tripanosomijazo, boreliozo in druge bolezni. Posebej pogoste so v človeških skupnostih z nizkimi higienskimi standardi.
Muhe prenašajo tudi mikroorganizme. Nam dobro poznana hišna muha je nadležna žival, ki se je prilagodila na življenje v človeških bivališčih in je razširjena povsod, kjer živi človek. Med bolj znanimi so tudi obadi, ki poleg tega še boleče pičijo. Čeprav hišna muha sama po sebi ni nevarna, obleze vse, tudi iztrebke in na ta način prenaša mikroorganizme. Ličinke muh pa so pomemben element forenzične preiskave trupla.
Muhe imajo ogromen razmnoževalni potencial in veliko mobilnost. Da bi prekinili njihov razmnoževalni cikel, morajo biti ukrepi zatiranja usmerjeni na ličinke in odrasle muhe. Ko enkrat vstopijo v naš dom, se jih težko znebimo, saj se razmnožujejo povsod. Pomembno je, da ustvarite za njih neprijetno okolje za bivanje, v katerem ne bodo želele ostati. Redno čistite svoj dom in odnašajte smeti, še posebej v poletnih mesecih. Rade namreč bivajo v ostankih hrane in drugih odpadkih ter odlagajo svoja jajčeca. Nujno je vzdrževanje higiene bivalnega okolja in okolja zunaj, da bi odstranili potencialna razmnoževalna mesta in vire hrane. Muhe ne marajo močnih eteričnih olj.

OŽIG MEDUZE
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana.
Meduze lahko ožgejo povsod, tudi med brezskrbnim igranjem. Nekatere vrste so majhne (do največ 5 cm), zato jih ne opazimo, občutek pa je neprijeten. Pekoči občutek lahko sami ublažimo relativno enostavno, z nekaj splošnimi priporočili. Vsekakor pa pazimo na obraz in področje okoli oči. Če nas ožge, opečeni predel najprej dobro izpiramo z morsko vodo, potem uporabimo mrzle obkladke (plastično vrečko napolnimo z ledom, uporabimo ledeno pijačo ali ovijemo opečeno mesto z mokro majico za 5–15 minut. Če imamo na razpolago, lahko uporabimo mešanico morske vode in sode bikarbone (razmerje 1:1) ter pustimo delovati 2 minuti. Protibolečinska sredstva lahko uporabimo le izjemoma.
Med najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v našem morju sodi mesečinka. Ima okroglast klobuk, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je ‘narezan’ z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo. Mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje. V zadnjem času se v Jadranu pojavlja tudi kompasna meduza. Prepoznamo jo po tem, da njen klobuk krasi 15 prog, ki se širijo iz centra proti robu in spominjajo na kompas.

 Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 8 (2022), 84-85.

RAZLIKA MED KORISTNIM IN ŠKODLJIVIM
Ozon (O3) je visoko reaktiven plin, ki ga sestavljajo trije atomi kisika. Lahko je ‘koristen’ ali ‘škodljiv’, odvisno, kje se nahaja v ozračju. “Koristni ozon” se nahaja v stratosferi, pravimo mu tudi “stratosferski ozon”, to je plast Zemljinega ozračja, ki sega do višine okoli 50 kilometrov nad zemeljsko površino, največ ozona pa je na višinah med 18 in 25 kilometrov. Sloj ozona predstavlja v stratosferi zaščitni plašč okrog Zemlje, saj filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B.
S terminom “škodljivi ozon” označujemo prizemni (troposferski) ozon. Troposfera je najnižji del Zemljinega ozračja, ki se neposredno dotika zemeljskega površja.

PRIZEMNI ŠKODLJIVI OZON
Prizemni ozon nastane pod vplivom sončne svetlobe iz emisij hlapljivih organskih zmesi (ogljikovodiki) in dušikovih oksidov (NO2), ki jih proizvajajo predvsem nekatere industrijske dejavnosti in vozila, njegova vsebnost v zraku pa se poveča prav v poletnih mesecih. Ima močan vonj, ki ga lahko začutimo po nevihti, ob fotokopirnih strojih ali na primer ob večjih električnih motorjih. Ta vrsta ozona je zdravju škodljiva.
Povečana koncentracija prizem­nega ozona pa škodljivo vpliva tudi na rastline, saj preprečuje fotosintezo in prispeva k oksidaciji. Dolgotrajnejše povečane koncentracije omenjenega plina lahko resno ogrozijo vegetacijo in pridelke na polju.

ZRAK JE POLETI V SLOVENIJI PREKOMERNO ONESNAŽEN PREDVSEM S PRIZEMNIM OZONOM
Onesnaženost z ozonom je v zimskem času bistveno nižja v primerjavi s poletjem, kar pa je razumljivo, saj se visoke koncentracije ozona pojavljajo v sončnih poletnih dneh na lokacijah, kjer so prisotne visoke koncentracije ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Take lokacije pa niso zgolj mestna središča, temveč tudi območja, ki so bolj oddaljena od glavnih virov onesnaževanja zraka in kamor veter odnaša onesnažen zrak. Tako so povečane koncentracije ozona predvsem v Novi Gorici in Kopru, kamor pride onesnažen zrak iz Padske nižine.
Poleg antropogenih virov prispevajo k emisijam predhodnikov ozona in posledično povišanim koncentracijam ozona v ozračju tudi naravni viri oziroma procesi, kot so požari.
K nastanku ozona v zaprtih prostorih pa najbolj prispevajo fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.
Povišane koncentracije prizem­nega ozona se pojavijo v poletnih mesecih čez dan, ker je takrat dovolj sončnega sevanja in sicer med 11. in 16. uro, na Obali tudi dlje, v nočnem času pa so koncentracije ozona zaradi reakcije z dušikovim dioksidom na normalni ravni.
Opozorilna vrednost je definirana kot urna koncentracija, ki je višja od 180 μg/m3 – takrat ozon postane resno nevaren za zdravje ljudi. Ta vrednost je postavljena v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo in je namenjena zaščiti prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo visokim koncentracijam ozona.
Koncentracije se v poletnih mesecih močno povečajo na Obali in na Primorskem, pa tudi drugod, zato je priporočljivo spremljati opozorila (ARSO-Agencija Republike Slovenije za Okolje). O tem pa redno opozarjajo tudi mediji.

DRAŽI DIHALA IN SLABO VPLIVA NA ZDRAVJE
Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči draženje pljuč. Čeprav je ozon v troposferi v splošnem prisoten v nizkih koncentracijah, lahko vdihavanje ozona povzroči številne zdravstvene težave, na primer bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla. Slabo vpliva tudi na številne kronične bolezni, kot so bronhitis, srčne bolezni, astma, povzroča zmanjšanje kapacitete pljuč …
Izpostavljenost ozonu lahko povzroča zdravstvene težave tudi zdravim ljudem.
Ker običajno ozon nastaja v onesnaženem zraku in vročem vremenu, je njegovim škodljivim vplivom izpostavljen vsak, ki ta čas preživlja na prostem. Še posebej so zanje dovzetni otroci, starejši ljudje, delavci na prostem in rekreativni športniki.

NAJVEČ LAHKO NAREDIMO SAMI
Osebe s kroničnimi težavami, predvsem boleznimi dihal in srčno-žilnimi boleznimi naj v času povišanih vrednosti prizemnega ozona ostanejo v zaprtih prostorih, kjer je koncentracija ozona nižja. Tudi zdravim ljudem se priporoča, da se izogibajo naporov v času trajanja previsoke koncentracije. Povišanih koncentracij ozona naj se izogibajo tudi starejši, otroci ter nosečnice. K zmanjšanju prizemnega ozona lahko sami prispevamo tako, da uporabljamo javni promet ali pa kolesa … in se čim manj peljemo z avtomobili predvsem na kratke razdalje, avtomobili so poleg industrije glavni krivec za nastajanje prizemnega ozona.

PRIPOROČILA ZA POLETJE
Splošna priporočila, ki veljajo za vroče, jasne, sončne dni, predvsem od meseca maja do vključno septembra oziroma ob povišanih koncentracijah ozona, so:
Redno zračimo prostore/stanovanja v jutranjih urah ali pozno zvečer. Onesnaženost zraka z ozonom je v notranjih prostorih praviloma nižja kot zunaj, zato svetujemo, da prebivalci v jutranjih urah prezračijo svoje domove, v času najvišje stopnje onesnaženosti pa ne odpirajo oken in vrat.
Popoldne se zadržujemo v zaprtih prostorih, predvsem ob urah, ko je koncentracija najvišja (11–16).
Izogibamo se aktivnostim na prostem med 11. in 16. uro (tudi v hribih, kjer je poleti koncentracija prizemnega ozona visoka).
Od meseca maja do septembra redno spremljamo napovedi in obvestila ARSO v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom.
Pri načrtovanju dnevnih aktivnosti na prostem (še zlasti če načrtujemo intenzivnejšo telesno aktivnost) upoštevamo dnevne napovedi maksimalnih urnih koncentracij ozona in redno spremljamo urne ravni ozona ter preverimo indeks kakovosti zunanjega zraka na spletnih straneh ARSO.
Priporočila veljajo za celotno populacijo, predvsem pa za ranljive skupine prebivalcev.
(NIJZ).

KDO NAJ BO POSEBNO PREVIDEN?
Otroci in nosečnice, starejši ljud­je, astmatiki, bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), bolniki, ki so preboleli Covid pljučnico in bolniki z drugimi kroničnimi pljučnimi boleznimi. Delovno aktivni ljudje na prostem (gradbeni delavci …). Previdni naj bodo tudi nekateri bolj občutljivi zdravi posamezniki.
V zadnjem času je več znanstvenih študij pokazalo, da onesnaževalci zraka, med njimi tudi ozon lahko slabijo imunski sistem in povečajo dovzetnost za virusne in bakterijske okužbe.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 8, str. 84-85.

Kožni rak je najpogostejši rak pri ljudeh. V koži imamo številne različne vrste celic in tkiv, ki se lahko pod vplivom mutacij spremenijo in postanejo rakave. Zato poznamo različne vrste kožnega raka: melanomskega in ne-melanomskega. Melanom ni najpogostejša oblika kožnega raka (predstavlja približno 15 % vseh kožnih rakov), a je najnevarnejša, saj pogosteje metastazira (se razširi na druge organe) in povzroči največ smrti (90 %). Nastane, ko pigmentne celice (melanociti) mutirajo in se prekomerno namnožijo. Mutacija je posledica poškodb celične DNK, ki nastane pod vplivom ultravijoličnega (UV) sevanja sončnih žarkov.
Za kožnim melanomom letno v Sloveniji zboli približno 600 ljudi.

KJE SE NAJPOGOSTEJE RAZVIJE?
Ker imamo večino pigmentnih celic v koži, je melanom na koži najpogostejši, toda pojavi se lahko tudi drugje v telesu, kjer najdemo to vrsto celic, npr. v očeh, črevesju, živčnem sistemu in drugih notranjih organih. Redno jih najdemo tudi v področju dlačnih mešičkov, lahko pa tudi v globini kože, v bezgavkah, v živčnem sistemu in tudi drugih notranjih tkivih. Melanom zato lahko vznikne v različnih organih, najpogosteje (95 %) v koži in približno 5 % v očesu. Melanom se lahko razvije kjerkoli na koži, vendar so nekatera območja pogosteje prizadeta od drugih. Pri moških ga največkrat najdemo na prsnem košu in na hrbtu, pri ženskah pa na nogah. Pogosto se pojavi tudi na vratu in obrazu, redek pa je na mestih, ki so večino časa zaščitena pred soncem, npr. lasišče.

GLAVNI KRIVCI UV ŽARKI
Melanom povzroča predvsem intenzivna občasna izpostavljenost UV žarkom (predvsem UV-B žarkom, sončenje med dopustom ter sončne opekline) in sicer predvsem pri tistih, ki so genetsko nagnjeni k bolezni, manj nevarna pa je dalj časa trajajoča izpostavljenost UV sevanju manjše jakosti. Redko je vzrok lahko tudi izpostavljenost drugim rakotvornim dejavnikom v okolju.

Drugi dejavniki tveganja

• pozitivna družinska anamneza (več sorodnikov zbolelo za melanomom);
• večje število pigmentnih znamenj (ugotovljeno je bilo, da je tveganje za nastanek 4,8-krat večje pri tistih, ki imajo 50 znamenj ali več, kot pa pri tistih, ki imajo na koži manj kot 10 znamenj v odrasli dobi;
• netipična znamenja, velika več kot 6 mm, z nepravilnimi robovi in neenakomerno pigmentacijo;
• prirojena (kongenitalna) znamenja;
• preboleli melanom;
• starost (najpogosteje 50-75 let);
• rasa in kožni tip, saj se melanom pojavlja pretežno pri beli rasi in pretežno pri ljudeh svetlih kožnih tipov; svetlopolte osebe modrih oči imajo večje tveganje za nastanek melanoma; svetli ali rdeči lasje; koža, ki je na soncu
• hitro opečena. Niso pa redki niti bolniki s temnejšim fototipom kože in malo ali skoraj nič pigmentnimi znamenji.
• spol, pogosteje se pojavlja pri moških.

NAJPOGOSTEJŠE OBLIKE KOŽNEGA MELANOMA

• Povrhnje rastoči melanom je najpogostejša oblika, predstavlja 70 % vseh kožnih melanomov; običajno se razvije iz že obstoječega znamenja.
• Nodularni melanom je druga najpogostejša oblika; predstavlja 15 do 30 % vseh kožnih melanomov in raste znatno hitreje kot povrhnje rastoči.
• Lentigo maligni melanom predstavlja 4 do 10 % vseh kožnih melanomov; pojavi se v obliki velike neenakomerno obarvane pege, najpogosteje na ženskem obrazu po 50. letu starosti; raste počasi in redko zaseva.
• Akralni lentiginozni melanom predstavlja zgolj 2 do 8 % vseh kožnih melanomov svetlopoltih; pojavlja se na dlaneh, podplatih ali pod nohtom.

Vsak človek ima na koži “znamenja”. Če so le-ta majhna in se bistveno ne spreminjajo, gre najverjetneje zgolj za nepomembno spremembo. Večja, nepravilna, novonastala, spreminjajoča se “znamenja” pa lahko pomenijo razvijajoči se maligni melanom. Pozorne naj bodo predvsem svetlopolte osebe modrih oči, ki imajo večje tveganje za nastanek melanoma; osebe s svetlimi ali rdečimi lasmi in osebe s kožo, ki je na soncu hitro opečena.

ZMANJŠAJMO TVEGANJA ZA NASTANEK KOŽNEGA MELANOMA
Dokazano je, da UV-žarki povzročajo kožnega raka in staranje kože. Tudi UV-žarki v solariju kožo poškodujejo in lahko povzročijo nastanek kožnega raka.

• Izogibajte se soncu med 10. in 16. uro, spremljajte napovedi UV indeksa ter se izogibajte soncu, ko je ta visok.
• Izogibajte se solariju.
• Uporabljajte zaščitne kreme, ki imajo faktor SPF 30. Nanesite jih preden se izpostavite soncu. Pomembno je, da kreme ki dnevno uporabljate za obraz vsebujejo zaščito pred UV žarki.
• Uporabljajte sončna očala z zaščito UV-A in UV-B.
• Na zaščito pred soncem bodite pozorni, predvsem ko ste ob vodi, na snegu ali pesku, saj ti odbijajo in množijo učinke UV- žarkov.
• Mesečno pregledujte kožo, seznanite se s svojimi znamenji, kožnimi spremembami in madeži. Dobro je vedeti, kaj je vaša ‘normalna’ koža. Pozorni bodite na novo nastale spremembe, ki se večajo ali ne zacelijo v mesecu ali dveh. Pregledujte se v dobro osvetljeni sobi z velikim ogledalom. Preglejte tudi lasišče in predele med prsti rok in nog.

KAKO GA PREPOZNAMO?
Prvi znaki melanoma so običajno sprememba velikosti, oblike ali barve kožnega znamenja. Sumljiva znamenja so tista, ki so nesimetrična in nepravilne oblike, z nepravilnimi, zabrisanimi robovi, neenakomerno obarvana ali večbarvna, večja od 6 mm in nad nivojem kože.

HITRI UKREPI
Če se melanom prepozna in zdravi zgodaj, je skoraj vedno ozdravljiv, sicer pa lahko napreduje in se razširi na druge dele telesa, kjer ga je težko zdraviti in je velikokrat usoden.

TANJŠA JE ZAŠČITNA PLAST OZONA, VEČJA JE GROŽNJA ZA ZDRAVJE
Plast ozona, ki se nahaja v Zemljinem ozračju med 25 in 50 km (stratosfera), absorbira (UV) sevanje in ga zato imenujemo zaščitni plašč. UV svetloba je škodljiva za vse organizme, zato življenje ne more obstajati brez ozonskega plašča. Meritve ozona v stratosferi od konca 70. let prejšnjega stoletja so pokazale, da se ozonski plašč tanjša. Ozon merimo v Dobsonovih enotah (DU), leta 1975 je znašal 300–400 DU, leta 2019 pa 150-200 DU. Tanjša ozonska plast predstavlja slabšo zaščito pred UV žarki in večjo nevarnost za obolenja.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 7 (2022), 82-83.

Največja samostojna komponenta našega telesa je voda, ki predstavlja približno 70% telesne mase. Naše življenje in vsi procesi v našem telesu so odvisni od vode in od pravega razmerja med vodo in elektroliti (natrij, kalij, magnezij, klor) v njej. Delež vode je odvisen od spola, starosti in količine maščevja. Količina vode se z leti zmanjšuje (novorojenčki imajo približno 77% vode, oseba stara 60 let pa okoli 50 % vode).
Voda opravlja v našem telesu več pomembnih funkcij, od transporta (hranilnih snovi, encimov, hormonov, odnaša odpadne produkte, …), je medij za reakcije v celicah , ščiti naše sklepe in organe, vzdržuje telesno temperaturo, prebavo in pravilno izločanje. Zaradi izločanja vode skozi sečila, dihala, prebavila, itd. je vodo potrebno nenehno nadomeščati. To je izjemno pomembno predvsem v poletnih mesecih, ko je zaradi zunanjih visokih temperatur izločanje povečano.

SELEKTIVNO URAVNAVANJE VODE V TELESU
Mehanizem vnosa vode regulirajo receptorji, ki se nahajajo v možganih, v žlezi, ki se imenuje hipotalamus. Vzdražijo se na podlagi spremembe ozmolarnosti krvne plazme, navadno ko izgubljamo vodo, zato jih imenujemo ozmoreceptorji. Slednji zaznajo manjšo količino vode, posledica tega pa je, da občutimo žejo. Dodatno se iz zadnjega režnja druge možganske žleze-nevrohipofize, začne izločati hormon, ki se imenuje ADH (anti-diuretski hormon) in deluje na ledvice. Ta hormon prepreči izločanje vode iz telesa z delovanjem na ledvice. Ledvice z ADH uravnavjo količino vode v našem telesu tako, da se na podlagi ADH poveča prepustnost v ledvicah za vodo, ki se znova absorbira. Posledica tega je, da izločamo manjše količine koncentriranega seča.
Ko je v našem telesu vode dovolj, se ADH ne izloča, ledvici postaneta v končnem delu neprepustni za vodo, izloči se večja količina urina, ki je razredčena.

HIDRACIJA
Vodo pijemo večkrat dnevno, da ne pride do dehidracije ne le takrat, ko smo žejni. V poletnih mesecih, ko se potimo, se telo hladi z znojenjem in na ta način vzdržuje telesno temperaturo. Če je preskrba z vodo slaba, hlajenje telesa ni učinkovito. Zato je ustrezna hidracija poleti potrebna že v mirovanju, pri vsakršni aktivnosti pa je vnos treba povečati.

DEHIDRACIJA
O dehidraciji govorimo, kadar izguba vode v telesu preseže njen vnos. Znaki dehidracije se kažejo na različne načine. Vzdraženje ozmoreceptorjev sproži žejo. Zaradi izločanja ADH in posledične absorpcije vode skozi ledvice v telo, postane urin temno obarvan, pojavijo se tudi občutek suhih ust, glavoboli in utrujenost, omotičnost, pordela koža, mišična šibkost.
Pojavijo se lahko tudi resni znaki dehidracije (hiter pulz, hitro dihanje, ni znojenja, ni urina, zvišana temperatura, ekstremna utrujenost, mišični krči, glavoboli in slabost), ko izguba vode doseže 10 odstotkov, pa postane stanje kritično. Kritični znaki dehidracije so mišični krči, bruhanje, motnje v delovanju srčnega ritma, motnje vida, vroča koža, zmedenost, motnje dihanja, napadi krčev celega telesa, bolečina v prsih in trebuhu ter nezavest.
Kronična dehidracija telesa pa lahko vodi do odpovedi ledvic, možganske kapi, srčnega infarkta, tvorbe ledvičnih kamnov in številnih drugih bolezni in bolezenskih stanj, kot so migrenski glavoboli, bolečine v spodnjem delu hrbta in zgaga.

JE DOVOLJ LE VODA?
Pri osebah, ki uživajo zdravo uravnoteženo prehrano, zadošča na­vadna voda. Čeprav je v poletnih mesecih priporočljivo tudi mešanje soka z vodo ali pa drugi izotonični napitki. Vode ne nadomeščamo s pitjem kave, pravega čaja, gaziranih in alkoholnih pijač, saj kofein in alkohol delujeta diuretično, kar pomeni, da pospešita izločanje vode iz telesa. Tudi sladkor povečuje odvajanje tekočine iz telesa.
Nekoliko drugače je pri osebah, ki so gibalno aktivne. Pri njih je oskrba telesa z vodo še pomembnejša, saj delež vode vpliva na zmogljivost in utrujenost, zagotavlja psihično sposobnost, omogoča uravnavanje telesne temperature in sposobnost regeneracije po vadbi, zato je pri aktivnih posameznikih poleg običajnega dnevnega vnosa potreben dodaten vnos tekočin.
Ker je voda redkejša od telesnih tekočin, se absorbira hitreje kot tekočine, ki so nasičene s sladkorji. Predvsem je voda primerna pri aktivnostih, ki trajajo do 90 minut. Pri dalj časa trajajoči telesni aktivnosti so priporočljivi izotonični napitki, ki poleg vode vsebujejo tudi elektrolite. Z izotoničnimi napitki ne zagotovimo samo dovolj tekočine, pač pa tudi obnovimo zaloge elektrolitov, ki jih izgubljamo med vadbo.

PREPREČIMO DEHIDRACIJO!
Pojav žeje nam pove, da smo že delno dehidrirani. Zato je potrebno poskrbeti za ustrezno nadomeščanje tekočin, zlasti v poletnih mesecih, ob vročinski bolezni ter pred vsako naporno telesno dejavnostjo in po njej, ker zaradi močnejšega potenja izgubimo tudi dvakrat več tekočine kot običajno. Se pa ljudje razlikujemo med seboj, koliko tekočine potrebujemo za dobro hidracijo. Majhni otroci potrebuje 1,5 litra vode na dan, odrasli pa od 2 do 3 litrov. Piti je treba tudi takrat, ko nismo žejni. Občutek žeje po 50.letu pojenja, zato so starejši ljudje še posebno ogroženi in jih je treba spodbujati k zavestnemu uživanju zadostnih količin vode na dan. Barva urina je dober pokazatelj vnosa tekočin. Če je skoraj brezbarven ali zelo svetlo rumen, imate tekočine dovolj.

NEKAJ NASVETOV:

• začnite dan s kozarcem vode;
• ne odhajajte od doma brez stekleničke vode;
• kadar ste lačni, pijte vodo, saj občutek žeje pogosto zamenjujemo z lakoto.

DOMAČ IZOTONIČNI NAPITEK
S preprostim receptom si lahko sami pripravite izotonični napitek za nadomeščanje vode in mineralov, ki jih izgubljamo s potenjem. Potrebujemo:

• 750 ml–1000 ml navadne vode
• ½ žličke soli
• veliko žlico melase ali drugo naravno sladilo, ki vsebuje minerale
• sveže iztisnjen sok limone ali limete
• sveže iztisnjen sok grenivke ali pomaranče
• Izotonični napitek lahko obogatite z dodatkom 1-2 čajnih žlic magnezijevega citrata v prahu.

Za močnejši izotonični napitek se lahko uporablja kokosova voda, ki je naravni izotonik, zelo uporabljen med športno aktivno populacijo. Telesu omogoča boljšo zmogljivost, poleg tega pa pospeši regeneracijo po vadbi. Ker vsebuje kalcij, kalij in klorid, je odličen pri preprečevanju izčrpanosti po telesni aktivnosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 8, str. 96-97.

(extracorporeal shock wave therapy – ESWT)

Terapija z udarnimi globinskimi valovi (ESWT) je neinvazivna, moderna in zelo učinkovita metoda zdravljenja, ki se uporablja v fiziatriji, ortopediji, travmatologiji, urologiji in kardiologiji. V medicini je uporaba udarnih globinskih valov uveljavljena predvsem v urologiji, kjer se kot učinkovito zdravljenje ledvičnih kamnov uporablja že od leta 1980. Več kot 20 let pa se uspešno uporabljajo tudi za obravnavo različnih mišično-skeletnih okvar.
Gre za zvočne (akustične) valove, ki se pretvorijo v udarne valove in se preko sonde in kože prenašajo v globoke podkožne strukture. S prenosom pulznih visoko energijskih valov na podkožna tkiva vplivamo na pospešeno celjenje poškodovanih, vnetih in bolečih struktur. Udarni valovi so v bistvu tresljaji, ki jih čutimo kot neprekinjen pritisk nad bolečo točko.

TERAPIJA
Terapijo z udarnimi valovi vedno predpiše zdravnik specialist na podlagi predhodno opravljene diagnostične preiskave in posveta. Zdravnik bo presodil, ali je terapija z udarnimi globinskimi valovi priporočljiva in varna. Pred začetkom terapije je treba ukiniti tudi protivnetno zdravljenje, ki ga lahko ponovno pričnemo štiri tedne po končani terapiji z udarnimi globinskimi valovi.
Terapija s pripravo traja približno 20 minut in se izvaja le enkrat tedensko. Običajno je potrebnih 3–5 terapij, odvisno od poškodbe in težav.

Na kožo nad bolečim predelom se nanese gel, ki omogoča prenos udarnih valov v telo. Zdravnik ali terapevt z visoko energetskimi zvočnimi valovi obravnava boleče predele telesa (funkcionalne prizadetosti, degenerativne in kalcinirajoče spremembe v tetivno – mišičnem sistemu).
Pri terapiji se uporablja valove s frekvenco 10 do 20 Hz (tresljajev v sekundi), z eno terapijo pa se v telo vnese od 1500 do 3000 udarnih valov. Jakost valov se prilagodi posamezniku glede na njegov prag bolečine. Število in jakost valov sta sicer odvisna od posameznika in območja, ki ga zdravijo, a je za uspeh zdravljenja potrebna tudi zadostna količina energije.
V prvih 24–72 urah po terapiji se bolečina lahko tudi poveča, nakar se postopoma zmanjšuje. Že po prvi terapiji se bolečina lahko zmanjša za 25 do 50 odstotkov, pravi učinki biološke regeneracije pri terapiji z udarnimi globinskimi valovi pa se pokažejo šele nekaj tednov, lahko tudi nekaj mesecev po končanem zdravljenju.

DELOVANJE UDARNIH VALOV IN REZULTATI TERAPIJE
Po splošno sprejeti teoriji o zdravljenju z udarnimi globinskimi valovi ti povzročijo kontrolirane mikropoškodbe bolečega oziroma vnetega področja, zaradi katerih se na novo oblikujejo skupine krvnih žil in živčnih celic, zmanjša se občutljivost receptorjev za bolečino in pospeši regeneracijo tkiva pri kroničnih bolečinskih stanjih. Na ta način visokoenergijski pulzni valovi v telesu sprožijo reakcijo, s katero se zmanjša bolečina in poveča presnovna aktivnost celic, prepustnost membran ter lokalni krvni pretok, kar pospeši proces celjenja. Z udarnimi globinskimi valovi lahko povzročijo tudi proces kavitacije, ki v mehkih tkivih (mišicah, kitah, ligamentih) spremeni velikost in obliko kalcinacij ter olajša njihovo resorpcijo (celo v daljšem časovnem obdobju po končani terapiji).

Najpogostejše diagnoze, kjer se uporabljajo udarni valovi:

• plantarni fascitis (petni trn),
• lateralni epikondilitis (teniški komolec),
• sindrom rotatorne manšete,
• bolečine in zadebelitve ahilove tetive,
• patelarna tendinopatija,
• trohanterni burzitis,
• kalcinacije v ramenskem obroču,
• utesnitveni sindrom,
• vnetja narastišč mišic in tetiv na drugih mestih (stopalo, koleno, medenica, hrbtenica),
• kronično boleče mišično-prožilne točke,
• zunajsklepne kalcinacije,
• sindrom karpalnega kanala,
• natrgana ali nategnjena mišica,
• psevdoartroze.

UPORABA UDARNIH VALOV
Udarne globinske valove se uporablja pri terapiji in zdravljenju različnih bolečin in poškodb, predvsem mišično skeletnih, kadar pri bolniku uporaba drugih metod ni izboljšala bolečega stanja. Dobre učinke se doseže pri kroničnih, dalj časa trajajočih bolečinah.

KDAJ UDARNIH VALOV NE UPORABLJAMO
Terapije z udarnimi globinskimi valovi ne uporabljamo v času akutne faze (faze vnetja), takoj po poškodbi. Tudi za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, imajo izrazito osteoporozo, maligna obolenja na obravnavanem področju in sum na globoko vensko trombozo ter nosečnice, je terapija odsvetovana.

KAJ PRAVIJO ZNANSTVENE RAZISKAVE?
Raziskave so pokazale, da terapija z udarni valovi stimulira:

• pretok krvi, limfe in metabolizem
• prepustnost celične membrane
• proliferacijo matičnih celic
• protivnetni odziv
• krepitev vezivnega tkiva
• nastajanje rastnih dejavnikov

 
PREDNOSTI TERAPIJE
Pozitivni vidiki uporabe terapije za zdravljenje mišično-skeletnih okvar so: varnost, neinvazivnost terapije in dejstvo, da za aplikacijo ni potrebna uporaba anestezije. Rezultati terapije so v večini primerov hitri in na dolgi rok učinkoviti.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 8 (2020), 94-95.

Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Bazilika je ena izmed starejših začimb, saj nekatere vrste gojijo in pridelujejo že več kot 3000 let. Večinoma izvira iz tropskih predelov Azije, danes jo gojimo povsod po svetu, kjer je podnebje dovolj toplo, najbolje pa uspeva v predelih Sredozemlja. Baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče, saj starogrška beseda ‘basileus’ pomeni kralj.
Številni zapisi potrjujejo njeno vsestranskost, uporabljena je bila kot okrasna rastlina in kot začimba, v ljudski medicini je veljala za odlično zdravilo zoper astmo, pljučna obolenja, tuberkulozo in vnetja ledvic.
Tudi novejše znanstvene študije poročajo o njenih številnih zdravilnih lastnostih. Bazilika vsebuje veliko eteričnih olj in drugih bioaktivnih sestavin, ki potrjujejo njene antioksidativne, protivnetne, protivirusne, antimikrobne in druge zdravilne lastnosti. Baziliko se uporablja svežo, zamrznjeno, suho oziroma njena eterična olja ali v obliki farmacevtskih pripravkov.

VIR ANTIOKSIDANTOV, VITAMINOV IN MINERALOV
Bazilika vsebuje veliko antioksidantov, vitamine A, C in K ter minerale, kot so železo, kalcij, mangan, magnezij in kalij. Vsebuje tudi eterična olja, ki prispevajo k zdravilnim učinkom. Cineol, linalol, citral, timol, metilkavikol (estragol), evgenol in metilcinamat. Odvisno od posameznih kombinacij eteričnih olj, ki jih pogojujejo podnebje, rastišče, vremenske razmere in vrsta, ima bazilika svojevrsten vonj.

ZNIŽUJE RAVEN OKSIDATIVNEGA STRESA
Oksidativni stres je vrsta kemičnega stresa v našem telesu, ki nastane zaradi povečane količine škodljivih reaktivnih kisikovih spojin, ki reagirajo z našimi celicami in jih poškodujejo. Telo proizvaja nekaj antioksidantov, vendar jih mora nekaj dobiti tudi iz hrane. Med številnimi antioksidanti v baziliki izstopajo predvsem antociani in beta karoten.

DELUJE PROTIVNETNO
Leta 2017 so raziskovalci analizirali protivnetne lastnosti pripravkov eteričnega olja sladke bazilike. Rezultati so pokazali, da bazilikovo eterično olje pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, ki jih spremlja vnetno stanje.

DELUJE NA JETRA
Študija iz leta 2015 je pokazala, da antioksidanti različnih vrst bazilik, ki so jih v raziskavi uporabili v obliki praška, pozitivno vplivajo na zdravje jeter. Znanstveniki so prašek nanesli po vnosu toksina/strupene snovi, ki je povzročil predhodno poškodbo jeter.

PROTI RAKU
V pregledni študiji iz leta 2013 so opisane vse raziskave, opravljene na živalih, v katerih so preučevali vpliv bazilike na različne vrste raka. Avtorji so zaključili, da biološko aktivne snovi v baziliki povečujejo antioksidativni potencial, spremembo izražanja genov in upočasnjujejo delitve celic ter na ta način pomagajo pri preprečevanju nekaterih vrst kožnih, jetrnih, ustnih in pljučnih rakov. Za potrditev omenjenih učinkov na ljudeh bodo potrebne dodatne raziskave.

ZAŠČITA PRED STARANJEM KOŽE
Na podlagi raziskav ima bazilika lastnosti, ki pomagajo zaščititi kožo pred nekaterimi učinki staranja. V raziskavah so znanstveniki uporabili ekstrakt bazilike na laboratorijskih modelih kože. Rezultati kažejo, da bi lahko ekstrakti bazilike v kremah izboljšali vlažnost kože ter zmanjšali hrapavost in gubanje. Čeprav imajo lahko izvlečki bazilike v določenih odmerkih omenjen učinek, uživanje bazilike ne bo nujno koristilo koži.

ZNIŽUJE KRVNI SLADKOR
V študiji iz leta 2019 poročajo o pozitivnih učinkih izvlečkov iz listov bazilike na raven krvnega sladkorja. Če bodo nadaljnje preiskave potrdile omenjene učinke, bi lahko bili izvlečki bazilike koristni za ljudi s sladkorno boleznijo.

ŠČITI SRCE IN OŽILJE
Bazilika vsebuje snov evgenol, ki lahko ugodno vpliva na visoke vrednosti krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da izvlečki bazilike z visoko vsebnostjo evgenola znižujejo krvni tlak, čeprav se je tlak takoj po prenehanju dovajanja evgenola znova povišal. Raziskovalci so zabeležili nižje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno uživali 300 miligramov (mg) posušenega ekstrakta listov bazilike. Zaključili so, da ekstrakti lahko prispevajo v boju proti nekaterim dejavnikom tveganja za srčno žilne bolezni.

PROTI OKUŽBAM
Raziskovalci so ugotovili, da lahko nekateri pripravki eteričnih olj bazilike delujejo protimikrobno.

PROTI PREBAVNIM TEŽAVAM
Bazilika pomaga pri prebavi hrane in spodbuja delovanje želodca. Ta začimba krepi presnovo, spodbuja peristaltiko in praznjenje črevesja, preprečuje črevesne krče in pozitivno vpliva na ravnovesje črevesne mikroflore.

VSESTRANSKA UPORABA
Poleg farmacevtske industrije uporabljajo baziliko tudi v prehrambni industriji.
Uporabna je v pripravi hrane, kot začimba, za okraševanje hrane in druge dekorativne namene. V parfumski industriji se baziliko uporablja za izdelavo parfumov, mil, šamponov, izdelkov za nego zob. Uporabna je tudi za pripravo krepilnih kopeli.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 7 (2020), 94-95.

UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.