Vitamin B12 je eden izmed osmih vitaminov B kompleksa, ki je strukturno največji in najkompleksnejši. Imenujemo ga tudi kobalamin, saj ima v zgradbi atom kobalta. Njegova absorpcija, ki poteka v zgornjem delu tankega črevesja, je zapletena, saj se mora vitamin B12 predhodno vezati z beljakovino v želodcu in nato z intrinzičnim (notranjim) faktorjem v dvanajstniku. Vitamin telesu zagotovimo v glavnem s hrano živalskega izvora (meso, ribe, jajca, mlečni izdelki), v rastlinski hrani ga skorajda ni. Priporočen dnevni vnos za odraslega človeka znaša 2,5 µg na dan, tak vnos zagotovimo z uživanjem mešane in uravnotežene prehrane. Pogosto ga primanjkuje vegetarijancem in veganom, osebam s slabimi prehranskimi navadami, starejšim in alkoholikom.

VITAMIN B12 VPLIVA NA MNOGE PROCESE NAŠEGA TELESA:

• Delovanje in razvoj živčnega sistema
• Delovanje imunskega sistema
• Delovanje srca
• Nastajanje rdečih krvnih celic in delitev celic
• Kofaktor sinteze dednega materiala -DNK
• Metabolizem aminokislin in maščobnih kislin v celicah
• Zmanjša utrujenost in izčrpanost

POMANJKANJE VITAMINA B12
Vzroki:

• Poseben režim prehrane (dolgoletno vegetarijanstvo in veganstvo).
• Potrebe po večjem vnosu (nosečnost, kadilci, alkoholiki).
• Starejše osebe nad 60.let (pri starejših osebah pride do pomanjkanja vitamina B12 zaradi motenj v delovanju prebave predvsem želodca, trebušne slinavke in dvanajstnika). Premalo želodčne kisline ali intrinzičnega faktorja (oboje nastopi v starosti) lahko povzroči pomanjkanje vitamina. Ker pa ima telo velike zaloge B12, lahko mine več let, preden se pomanjkanje dejansko opazi.
• Slabša absorpcija (motnja v izločanju želodčne kisline in prebavnih encimov, operativni posegi želodca in tankega črevesja, bolezni kot so vnetje želodca in trebušne slinavke, Chronova bolezen, celiakija, prisotnost parazitov v črevesju).
• Dedne bolezni.
• Nekatera zdravila (metamorfin za zdravljenje sladkorne bolezni, antiepileptiki..).

Posledice:

1. Nevrološki simptomi (Vitamin B12 je pomemben za ohranitev živčnega sistema, njegovo pomanjkanje lahko vodi do nepopravljivih posledic. Lahko se pojavijo mravljinčenje in odrevenelost, motnje ravnotežja, motnje vida, motnje kognitivnih funkcij; motnje spomina).
2. Hematološki simptomi (Pojavi se slabokrvnost ali megaloblastna anemija).
3. Prebavni simptomi (Izguba apetita, prebavne motnje, težave z ustno sluznico in pekoč jezik).
4. Drugi znaki (utrujenost in oslabelost).

VNOS VITAMINA B12
Od 13. leta dalje in odrasli potrebujejo 2.5 -3 µg vitamina B12 na dan. Omenjeno količino vitamina dobite že z dnevnim zaužitjem ene pleskavice, ki vsebuje mešano meso (130g). Potrebe po vitaminu B12 se povečajo v nosečnosti (3,5 µg dnevno) in pri dojenju (4 µg). Višje dnevne vnose potrebujejo osebe z moteno absorpcijo tega vitamina in druge rizične skupine. V takih primerih se vitamin dodaja v obliki prehranskih dopolnil ali z uživanjem prehranskih izdelkov obogatenih z vitaminom B12 (žitarice).

VSEBNOST V ŽIVILIH
Vitamin B12 za razliko od ostalih B vitaminov v naravi sintetizirajo skoraj izključno bakterije. Zato je prisoten v živilih, ki so bakterijsko fermentirana, vendar le v sledovih in živilih živalskega izvora, ki so vitamin B12 dobile iz mikrobiote (mikroorganizmi črevesja) v prebavnem traktu oziroma iz hrane.
Največ vitamina B12 najdemo v drobovini (telečjih in svinjskih jetrih) in mišičnem mesu prežvekovalcev, ribah, školjkah, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih.
V tabeli je prikazana vsebnost vitamina B12 v določenih živilih. Povzeto iz nacionalnega portala o hrani in prehrani ter OPKP (odprta platforma za klinično prehrano).

PREHRANSKA DOPOLNILA
Pri osebah z večjim tveganjem za pomanjkanje vitamina B12 (stroga vegetarijanska prehrana in veganstvo), pri alkoholikih in osebah s slabimi prehranskimi navadami se priporoča dodajanje tega vitamina v obliki prehranskih dopolnil. Vitamin B12 mora biti v prehranskih dopolnilih dodan v eni izmed aktivnih oblik, kot cianokobalamin, hidroksikobalamin, metilkobalamin ali 5-deoksiadenozilkobalamin. Najbolj pogosta oblika je cianokobalamin, ker cianid stabilizira molekulo kobalamina, ki bi v nasprotnem primeru v stiku s svetlobo razpadla.
V primeru motene prebavne absorpcije, se lahko uporabi intramuskularne injekcije.
Odvečna količina vitamina B12 se enostavno izloči z urinom.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Kajenje cigaret je na svetovni ravni pomemben dejavnik tveganja za bolezni organskih sistemov in razvoj raka.
Uživanje tobaka v kakršni koli obliki izzove med uporabniki psihološki in fiziološki odziv. Nikotin, aktivna sestavina tobaka, povzroča odvisnost, kar ima za posledico dolgotrajno uporabo tobaka. Tobak se lahko kadi, žveči, sesa ali njuha. Tobak je razdeljen na gorljive in negorljive tobačne izdelke. Med gorljive tobačne izdelke spadajo: cigarete, cigare, cigarilosi, male cigare, vodne pipe (nargile) in pipe. Negorljivi tobačni izdelki vključujejo elektronske (e)-cigarete in druge oblike za žvečenje, sesanje ali njuhanje.
V Evropski uniji je najbolj razširjena uporaba tobaka kajenje cigaret pri 28 % ljudi, starih nad 18 let. Glede na raziskave o tobaku pri odraslih na svetovni ravni, je razširjenost trenutne uporabe tobačnih izdelkov 21,3 % pri odraslih, starih nad 18 let. Distribucija porabe tobačnih izdelkov vključuje: 17 % za cigarete, 1,8 % za cigare/cigarilose/filtrirane male cigare, 0,3 % za pipo, 0,6 % za vodne pipe/nargile, 3,3 % za elektronske cigarete in 2,5 % za brezdimni tobak.

Omenjeni trendi so v ostrem nasprotju z uporabo tobaka v 19. stoletju, v katerem je bila prevladujoča uporaba tobaka za žvečenje in tobaka za pipe, saj ni bilo množične proizvodnje cigaret. Te manj priljubljene metode uživanja tobaka, čeprav še vedno nezdrave, so bile teoretično povezane z manjšim tveganjem razvoja raka in smrtnimi primeri, povezanimi s kajenjem. Z dostopnostjo cigaret je kajenje postalo lažja izbira uporabe tobaka med številnimi mladimi in odraslimi po vsem svetu. Cigarete so zasnovane tako, da omogočajo globoko vdihavanje dima v pljuča, kar zagotavlja visoko raven nikotina v možganih v 10–20 sekundah po vdihu. Zaradi tega hitrega dviga ravni nikotina je kajenje cigaret tista oblika uživanja tobaka, ki povzroča odvisnost.

ELEKTRONSKE-CIGARETE
Elektronske cigarete ali elektronski sistemi za dovajanje nikotina so pripomočki, pri katerih listi tobaka ne izgorevajo ali se ne uporabljajo, pač pa se namesto tega uparja nikotin, ki ga uporabnik nato vdihne.
Medtem ko se je uporaba cigaret med mladimi zmanjšala, se uporaba elektronskih cigaret v tej populaciji povečuje. Elektronske cigarete so trenutno najpogosteje uporabljena oblika tobaka med srednješolci na svetovni ravni. E-cigarete uporabljajo baterijsko grelno napravo za dovajanje nikotina prek hlapov. V eni izmed znanstvenih študij so opazili, da kajenje e-cigaret vodi v nižje ravni nikotina v krvni plazmi v primerjavi s kajenjem cigaret. E-cigarete običajno vsebujejo nikotin, raztopljen v raztopini, sestavljeni iz propilen glikola in/ali glicerina ter arome. Druge strupene snovi, kot sta formaldehid in akrolein, so lahko v e-cigaretah prisotne v zelo nizkih količinah v primerjavi z običajnimi cigareti. Čeprav je uporaba e-cigaret v porastu, je v znanstvenih člankih posebej izpostavljeno, da so kratkoročni in dolgoročni učinki e-cigaret na zdravje omejeni ali manjkajoči. To je ključno predvsem za mlajšo populacijo, ki so v primerjavi s starejšimi odraslimi bolj ranljivi za negativne posledice izpostavljenosti nikotinu. Med učinke zagotovo sodi zasvojenost in nevarnost za poseganje po drugih snoveh, ki povzročajo odvisnost, pomanjkanje pozornosti in motnje razpoloženja.

TOBAČNI IZDELKI IN RAK
Tobak, zlasti kajenje, povzroča različne vrste raka. Nikotin raka ne povzroča, vpliva pa na to, da postanemo odvisni od tobaka. Največje tveganje za nastanek raka izhaja iz izgorevanja tobaka ali njegovega dima. Pri gorenju namreč nastajajo najbolj toksične snovi, tudi rakotvorne. S tobačnim dimom kadilec vdihuje preko 7.000 zelo strupenih in škodljivih snovi v obliki plinov ali delcev, vsaj 70 izmed njih je rakotvornih. Izpostavljenost tobačnemu dimu povzroča raka tudi pri nekadilcih, ki vdihujejo tobačni dim kadilcev in otrocih staršev kadilcev.
Pri kadilcih je tveganje za nastanek pljučnega raka 20–25-krat višje kot pri nekadilcih. Dlje ko pri osebi traja kadilska navada, več cigaret kot pokadi na dan in mlajša kot je oseba ob začetku kajenja, večje je tveganje.
Največja nevarnost izhaja iz gorljivih oblik (tobačnega dima), saj večina rakotvornih snovi nastane pri izgorevanju.
Tobak in tobačni dim vsebujeta številne snovi, ki so znane povzročiteljice raka. Nekatere rakotvorne snovi so naravni del rastline tobaka. Določne, kot na primer benzen, formaldehid in tobaku specifični nitrozamini, pa nastanejo pri izgorevanju tobaka ali med njegovo predelavo, sušenjem, staranjem ali shranjevanjem. Število in količina rakotvornih snovi se lahko med posameznimi tobačnimi izdelki in državami razlikuje. Določene vrste brezdimnega tobaka se lahko proizvajajo z manjšo koncentracijo tobaku specifičnih nitrozaminov, ki so ena od glavnih rakotvornih snovi v tobačnih izdelkih. Zaradi neprekinjene uporabe tobaka in s tem neprekinjene izpostavljenosti rakotvornim snovem, se lahko razvije rak.

VRSTE RAKA
Pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov in akutna mieloična levkemija. Skupno lahko kajenju pripišemo več kot tretjino (35 %) omenjenih vrst raka, več kot 80 % raka pljuč in raka grla, med 20 in 50 % rakov spodnjih sečil, žrela, požiralnika, ustne votline, jeter in želodca ter 20 % ali manj ostalim vrstam raka.

DRUGE BOLEZNI
Kajenje tobaka škoduje tako rekoč vsakemu organu v telesu. Poleg raka povzroča bolezni dihal (kronična obstruktivna pljučna bolezen, poslabšanje astme, pogostejši kašelj, povečano izločanje sluzi, težave pri dihanju, pogostejše in resnejše okužbe dihal), bolezni srca in ožilja (koronarna srčna bolezen in srčni infarkt, možganska kap, ateroskleroza) ter številne druge bolezni, med drugim sladkorno bolezen, revmatoidni artritis, bolezni oči, motnje imunskega sistema, nizko kostno gostoto pri ženskah in zlome kolka, parodontalno bolezen idr..

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2022), 86-87.

 

Zagotovo ste že preizkusili ljudsko priporočilo, da »ko v grlu zaboli, grgraj žajbljev čaj«. To zelišče, ki je doma v Sredozemlju, naj bi pomagalo pomiriti vnetje sluznice. Žajbelj pa ima tudi številne druge učinke, predvsem vsebuje veliko antioksidantov, zato si skodelico čaja iz njegovih posušenih listov lahko privošči vsak.
V starem Rimu je žajbelj veljal za dragoceno zdravilno rastlino. Ime izhaja iz grške besede salvare, kar pomeni rešiti/zdraviti. V srednjo Evropo je najverjetneje prišel v 6. stoletju preko Alp v prtljagi benediktinskih menihov. Od takrat so ga vzgajali na samostanskih vrtovih. Pozneje je postal zelo priljubljena začimba, ki jo uporabljamo še danes. Najpogostejša sta navadni žajbelj (Salvia officinalis) in španski žajbelj (Salvia lavandulaefolia).

BOGATA SESTAVA
Učinkovine, ki jih najdemo v žajblju, so čreslovine in triterpeni, pa tudi eterično olje z glavnimi učinkovinami tujonom, cineolom in kafro.
Vsebuje vitamine, predvsem vitamin K (za kri in kosti), nekaj vitaminov A, C in E ter mineralov (baker, cink, magnezij).
Bogat je z antioksidanti rutinom, elagično kislino, rožmarinsko kislino, klorogensko kislino, kofeinsko kislino ... To so snovi, ki nam koristijo na različne načine, ščitijo naše celice, tako da preprečujejo škodo, ki jo v telesu povzročajo prosti radikali.

ŠTEVILNI UČINKI
Žajbelj se tradicionalno uporablja pri prekomernem potenju (npr. v menopavzi) in pri prebavnih motnjah, kot so izguba teka, napenjanje, driska in vnetje črevesa. To zelišče deluje nekoliko protimikrobno, zaradi česar lahko ugodno vpliva tudi na zdravje ustne votline, zato se uporablja kot sredstvo za izpiranje ali sredstvo za grgranje pri vnetju/krvavenju dlesni, pa tudi pri manjših poškodbah in vnetjih kože.

Pomaga pri Alzheimerjevi bolezni
Nedavni izsledki znanstvenih študij, opravljenih na dveh vrstah žajblja, S. officinalis in S. lavandulaefolia, so pokazali, da lahko določene vrste žajblja dobro vplivajo na kognitivne sposobnosti in ščitijo pred nevrološkimi, nevrodegenerativnimi motnjami. Druge študije so pokazale, da lahko žajbelj izboljša spomin pri mladih, zdravih osebah. Poleg tega izboljšuje razpoloženje.

Ureja krvni sladkor in lipidni profil
V študiji, ki je vključevala 40 bolnikov s sladkorno boleznijo in povišanim holesterolom, so po trimesečnem uživanju izvlečkov lista žajblja ugotovili: nižjo vrednost krvnega sladkorja na tešče, nižjo povprečno raven krvnega sladkorja v obdobju treh mesecev in nižji celokupni holesterol, trigliceride in ravni slabega holesterola LDL. Zabeležili pa so povišano raven HDL ali dobrega holesterola. S tem so potrdili antihiperglikemične učinke in izboljšanje lipidnega profila pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Klinična študija, izvedena na 80 posameznikih s slabo nadzorovano sladkorno boleznijo tipa 2, je potrdila, da žajbelj pozitivno vpliva na raven sladkorja v krvi. Raven krvnega sladkorja pri posameznikih, ki so prejemali žajbelj, se je po dveh urah znatno znižala v primerjavi s kontrolno skupino. Ta študija je zaključila, da lahko žajbelj pomaga ljudem s sladkorno boleznijo pri znižanju ravni glukoze na tešče in po obroku.

Deluje protivnetno
Čeprav bo potrebnih več dokazov za potrditev protivnetnega delovanja, nekatere spojine v žajblju delujejo izrazito protivnetno. Študija, ki je preučevala učinke žajbljevih spojin na vnetni odziv fibroblastov (celice vezivnega tkiva dlesni), je pokazala, da nekatere spojine žajblja zmanjšajo tovrstno vnetje. Ostale študije potrjujejo protivnetno, protimikrobno in protiglivično delovanje.

Blaži vročinske oblive in druge težave v menopavzi
Že od nekdaj se je žajbelj uporabljal za blažitev vročinskih oblivov in prekomernega potenja, pa tudi za motnje razpoloženja, nespečnost … v menopavzi. Mnoge raziskave to tudi potrjujejo. V trimesečni raziskavi, kjer so ženske dnevno prejemale izvlečke žajblja v obliki tablet, so ugotovili, da se vročinski oblivi, nočno potenje, motnje srčnega ritma, motnje razpoloženja značilno zmanjšajo v primerjavi s kontrolno skupino žensk, ki izvlečkov niso prejemale. Raziskave potrjujejo vpliv žajblja na hormonski in živčni sistem. Žajbelj naj bi pomagal tudi proti potenju dlani in nog.

Spodbuja prebavila
Zaradi vsebnosti čreslovine in grenčine žajbelj spodbuja delovanje žolča in jeter oziroma spodbuja prebavo mastne hrane. Zato nutricionisti priporočajo, da so mastne jedi pripravljene z žajbljem. Eterično olje razkužuje in lajša krče, čreslovina povečuje učinek proti driski.

Deluje protirakavo
Pri raku je značilna nenormalna rast in nenadzorovana proliferacija celic. Pomemben dejavnik pri rasti tumorjev je angiogeneza (nastajanje novih krvnih žil). Večina solidnih/trdih tumorjev je za preživetje, rast, invazijo in metastaze odvisnih od angiogeneze. V eni izmed študij so ugotovili, da izvleček S. officinalis v farmakoloških koncentracijah zavira angiogenezo. Druge študije so pokazale citotoksično delovanje učinkovin v žajblju na celice adenokarcinoma ledvic in prostate.

ŽAJBLJEVI LISTI
Nosilci zdravilnih učinkov so pri žajblju listi. Bogati so z zgoraj opisanimi bioaktivnimi snovmi. Liste nabiramo mlade, ko še niso žilavi. Koristijo nam tako sveži kot posušeni v obliki čaja, poparkov ali kot surovina za izdelavo eteričnega olja in alkoholnih izvlečkov.

UPORABA IN NEŽELENI UČINKI
Ni znano, da bi običajni žajbljev odmerek povzročal težave, razen pri osebah z večjim tveganjem (odsvetuje se uživanje v času nosečnosti in dojenja, pri otrocih, mlajših od 12 let, in pri ljudeh z epilepsijo). Zdravilni pripravki iz žajbljevega izvlečka in eteričnega olja naj se uporabljajo previdno, v manjših količinah in kratek čas. Uporaba naj ne traja dlje, kot je predpisano. Eterično olje namreč vsebuje tujon, zaradi katerega uporabo žajblja v večjih količinah in daljši čas odsvetujemo. Topnost eteričnih olj je večja v alkoholu ali v maščobah (listi žajblja, kuhani v mleku), zato je previdnost pri uporabi v tem primeru ključnega pomena.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2023), 86-87.

Literatura:
Walch S, Tinzoh L, Zimmerman B, Stuhlinger W, Lachenmeier D. Antioxidant capacity and polyphenolic composition as quality indicators for aqueous infusions of Salvia officinalis L. Front Pharmacol. 2011;2:29.
Hadri A, Gomez Del Rio M, Sanz J, Coloma A, Idaomar M, Ozanas B, et al. Cytotoxic activity of α-humulene and transcaryo-phyllene from Salvia officinalis in animal and human tumor cells. An R Acad Nac Farm. 2010;76:343–56.
Imanshadi M, Hosseinzadeh H. The Pharmacological effects of Salvia species on the central nervous system. Phytother Res. 2006;20:427–37.
Eidi M, Eidi A, Bahar M. Effects of Salvia officinalis L. (sage) Leaves on memory retention and its interaction with cholinergic system. Nutrition. 2006;22:321–6.
Keshavarz M, Bidmeshkipour A, Mostafavi A, Mansouri K, Mohamadi-Motlagh H. Anti tumor activity of Salvia officinalis is due to its anti-angiogenic, anti-migratory and anti-proliferative effects. Cell J. 2011;12:477–82.

Čedalje več ljudi je pretežkih, prekomerna telesna teža pa slabo vpliva na zdravje. Resne težave nastopijo, ko se odvečni kilogrami kopičijo in vodijo v debelost in z njo povezana bolezenska stanja. Med glavne razloge za odvečne kilograme prištevamo spremenjene, nezdrave prehranjevalne navade, saj se čedalje več ljudi prehranjuje v restavracijah s hitro hrano; drugi razlog pa je povečana gibalna neaktivnost. Posledica tega je, da ljudje uživamo energijsko bogato hrano in preobilne obroke, ki jih zaradi sedečega načina življenja ne uspemo porabiti. Po drugi strani pa zaužijemo premalo ključnih hranil. Energijsko bogata hrana organizma ne nasiti in dodatno poveča željo po hrani. Tudi kupljene pripravljene jedi imajo višjo energijsko vrednost od doma pripravljenih. Enako velja za pijače z dodanimi sladkorji.
Ko govorimo o zdravi, varni in uravnoteženi prehrani, je potrebno omeniti tudi priporočen režim prehrane, ki obsega število dnevnih obrokov in časovni razmak med njimi in energijsko vrednost zaužite hrane v dnevnem jedilniku.
Mnoge raziskave potrjujejo, da izpuščanje zajtrka in dnevnih obrokov vodi v debelost, saj naj bi večje število dnevnih obrokov vplivalo na apetit.

ZAJTRKUJ
Zajtrk sodi med dobre prehranjevalne navade, redno zajtrkovanje pa je prehranski vzorec, ki lahko prispeva k zmanjševanju telesne teže pri odraslih, opuščanje zajtrka pa je povezano s tveganjem za nastanek prekomerne telesne teže tudi pri otrocih.
Zajtrk dobro vpliva na nadzor apetita, uravnava nivo krvnega sladkorja in zmanjša utrujenost čez dan. Z rednim zajtrkovanjem zmanjšamo tveganje za povečanje telesne teže in razvoj določenih bolezni, npr. sladkorne tipa 2. S prehranskega vidika se izboljšata zlasti kakovost in količina dnevnega prehranskega vnosa, zmanjša pa se tudi tveganje za pomanjkanje nekaterih pomembnih hranil v prehrani.
Z zajtrkom že zjutraj zagotovimo telesu dovolj energije za dobro delo in razmišljanje, kar je s fiziološkega vidika presnove zelo pomembno.
Zajtrk naj bo pretežno sestavljen iz polnovrednih žitnih izdelkov, ki ugodno vplivajo na zmeren dvig krvnega sladkorja; v kombinaciji z beljakovinskim živilom (mleko, mlečni izdelki, pusti mesni izdelek...), kar še dodatno izboljša kognitivne zmožnosti in razpoloženje. Priporočljivo je uživanje dodatkov zelenjave in sadja ali soka, kar zviša hranilno vrednost obroka.

PREHRANSKE NAVADE
Slabe prehranjevalne navade se poleg opuščanju zajtrka odražajo v neprimerni razporeditvi obrokov preko dneva, v neustrezni izbiri živil v naših obrokih ter v prekomernem uživanju škodljivih maščob, sladkorja in soli. Nagnjeni smo tudi k hitremu prehranjevanju, ki praviloma predstavlja hrano nižje hranilne in visoke energijske vrednosti z dodanimi aditivi. Sodeč po raziskavah, le tretjina odraslih prebivalcev Slovenije uživa sadje večkrat dnevno, zelenjavo pa le slaba petina. Več kot polovica prebivalcev svojo hrano dosoli. Prav tako polovica prebivalcev 3 krat na teden uživa suhomesnate izdelke in druge predelane mesnine. Petina odraslih pa uživa aromatizirane in gazirane brezalkoholne pijače 3 krat tedensko.
Največ nezdravih prehranjevalnih navad je zaslediti pri mladih, med aktivno delovno populacijo, pri nižje izobraženih ljudeh in ljudeh s slabšim ekonomskim položajem. Slabim prehranjevalnim navadam so podvrženi otroci, ki so zgodaj izpostavljeni stalnim povišanim količinam maščob, sladkorja, soli in umetnih dodatkov v telesu, kar vsekakor ne more biti dobro izhodišče za zdravo odraslo življenje.

Z REDNIM GIBANJEM VZDRŽUJEMO TELESNO TEŽO
Za vzdrževanje telesne teže je pomembna ustrezna bilanca med vnosom hrane in njeno porabo. Presežek energijskega vnosa je močno povezan z zgoraj omenjenimi navadami, redno gibanje skupaj z uravnoteženo prehrano pa vzdržuje energijsko ravnovesje, saj se odvečni kilogrami nabirajo, kadar je energijski vnos večji od porabe. Redno gibanje prispeva tudi k nastanku mišične mase, nasprotno se ob dolgotrajni telesni neaktivnosti zmanjša mišična masa in poveča maščobna masa. Mišična masa je pomemben potrošnik energije v telesu, z gibanjem na dolgi rok pa preprečimo kopičenje odvečnih kilogramov in zmanjšujemo nalaganje maščevja v predelu trebuha.
Iz raziskav je razvidno, da je za zmanjšanje telesne teže poleg gibanja nujno potrebno spremeniti prehranski režim. Vzdrževanje telesne teže z redno vadbo je mogoče z vsaj štiri do pet krat tedensko vadbo, ki traja od 30-50 minut ali več, za mladostnike pa vsaj 60 minut na dan. Za vzdrževanje telesne teže je torej potrebnih 150 minut aktivnosti na teden, nekateri priporočajo celo 300 minut zmerne vadbe na teden Iz tega je razvidno, da je gibanje nujni sestavni del preventivnih programov. Za izgubo telesne teže pri prekomerno težkih osebah pa je poleg vadbe nujno potrebna omejitev energijskega vnosa. Kakorkoli, vsako povečanje gibanja v trajanju in intenzivnosti ima potencialni vpliv na telesno težo.

Z REDNIM GIBANJEM NAD DEBELOST
Za osebe z debelostjo je priporočljivo pred gibanjem opraviti pregled, saj je debelost sama po sebi dejavnik tveganja za mnoge bolezni. Na podlagi obravnave je potrebno sestaviti individualni progam vadbe in jedilnik, ki naj bo pod nadzorom usposobljenih strokovnjakov.
Trenutno ni na voljo znanstvenih raziskav, v katerih bi našli priporočila o količini vadbe, ki je pomembna za znižanje telesne teže pri debelosti. Najbrž je vzrok temu zdravstveno stanje debelih posameznikov. V mnogih študijah omenjajo načelo ‘več je boljše’. Vsekakor pa s povečevanjem ravni gibanja rastejo številne druge koristi, zmanjša namreč tveganje za umrljivost za vsemi vzroki in je najboljše zdravilo za vzdrževanje telesne teže na dolgi rok.

ČLOVEŠKO DELO DELUJE KOT STROJ
Energija, ki jo dobimo s hrano, je kemična energija (E), ki jo telo porabi, da opravi neko delo (A) in odda toploto (Q).E= A + Q
Kdaj hujšamo?
Kadar skupno opravljeno delo organizma presega energijo v zaužiti hrani: E< A + Q
Kdaj se redimo?
Kadar energija zaužite hrane presega oprav­ljeno delo: E > A + Q

 

Slabe prehranjevalne navade (izpuščanje zajtrka, kosila, uživanje sladkarij, mastnega mesa in mesnih izdelkov, industrijsko pripravljenih jedi ...) vodijo v povečan energijski vnos in razvoj debelosti.
Izguba telesne teže, ki jo dosežemo zgolj z rednim gibanjem, je skromna (< 3% začetne telesne teže), kljub temu da je redna aktivnost ključna za dolgoročno izgubo telesne teže in vzdrževanje telesne teže.
Redno gibanje skupaj s prehransko intervencijo znatno poveča izgubo telesne teže in izboljša sestavo telesa (poveča se delež mišične mase, zmanjša delež maščevja in obseg trebuha).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 01, str. 94.

Virusi so majhni mikroorganizmi, ki uporabljajo celice živih organizmov za svoje razmnoževanje in delovanje. Obstaja več kot 5.000 različnih vrst virusov, ki lahko okužijo vse vrste organizmov (rastline, živali in človeka). Povzročajo različne oblike bolezni, tako da napadajo gostiteljske celice in izzovejo imunski odziv organizma, lahko pa napadajo celice in se v njih razmnožujejo, pri tem pa ne povzročajo vidne škode.

Ker virusi za svoje delovanje potrebujejo žive celice, obstajajo od obstoja življenja. Virusi lahko prizadenejo celo telo (ošpice, vodene koze ...) ali določene organe (dihala, prebavila, jetra ...).

VIROZE
So okužbe, ki jih povzročajo raz­lični tipi virusov, ki povzročajo težave v dihalih in prebavnem sistemu, predvsem v črevesju. Predstavljamo vam nekaj vrst virusov, ki so najpogostejši v zimskem času: adenovirusi, respiratorni sincicijski virusi ter virusi gripe, črevesje pa prizadenejo predvsem rotavirusi in kalicivirusi.

Rotavirusi:
so virusi, ki povzročajo okužbe prebavil pri živalih (prašičih, govedi itd.) in človeku. So najpomembnejši povzročitelji virusnih gastroenteritisov (vnetja prebavil) pri majhnih otrocih. Odporni so proti različnim razkužilom, uničijo jih lahko le alkoholi, fenoli in različne kisline. Ker se hitro širijo in so kužni, povzročajo izbruhe in epidemije v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, oziroma tam, kjer se zadržuje večje število ljudi ...). Najpogosteje obolevajo otroci v starosti od 6 do 24 mesecev. Rotavirus okuži celice črevesne sluznice in povzroči njihovo odmrtje. Sluznica tankega črevesja ni več sposobna absorbirati hranil in vode, zato je posledica te okužbe vodena driska, lahko pa tudi bruhanje in povišana telesna temperatura ter bolečine v trebuhu. Znaki izzvenijo v manj kot tednu dni. Težave z drisko lahko trajajo dlje časa, dokler se sluznica črevesja ne obnovi.
Ker se v blatu obolelih oseb nahaja veliko število infektivnih virusov, so zelo pomembni higienski protiukrepi. Rotavirusi na rokah preživijo približno štiri ure, zato je pomembno razkuževanje predmetov, s katerimi je oboleli prišel v stik. Rotavirus lahko z rokami prenesemo v hrano ali v vodo in ga širimo naprej.
Pri tovrstni okužbi je pomembno poskrbeti za hidracijo telesa, priporočljivo je uživanje probiotikov.

Kalcivirusi
Povzročajo akutne gastroenteritise, vnetje želodca in črevesja. Spremljata ga bruhanje in driska, traja približno 3 dni. Tudi v tem primeru je pomembna hidracija telesa.

Adenovirusi
Okužbe z adenovirusi so zelo pogoste v hladnih mesecih (pozimi in zgodaj spomladi), njihovo kapljično širjenje pa je težko preprečiti, zato je pomembno redno umivanje rok. Adenovirusi povzročajo vnetja zgornjih dihal (nahod, vnetje žrela) in spodnjih dihal (bronhitis, bronhiolitis in pljučnica), očesnih veznic, vnetje prebavil, sečil. Adenovirusi, ki povzročajo vnetje očesne veznice ali akutno okužbo dihal, se prenašajo preko okuženih kapljic na razdalji do največ 1 metra, ali preko predmetov, na katerih so izločki dihal. Adenovirusne driske se prenašajo fekalno-oralno. Glavni vir okužbe je blato obolelih ljudi. Okužene osebe izločajo virus v blatu 10 do 14 dni; povprečno 2 dni pred pojavom driske in še 5 dni po prenehanju driske. Z neupoštevanjem higienskih navodil (zlasti pomanjkljivo umivanje rok) se virus prenese v živila in povzroči okužbo naprej.

RVS (respiratorni sincicijski virusi)
RSV je najpogostejši povzročitelj akutnega brohiolitisa dojenčkov in majhnih otrok, pri večjih otrocih in odraslih povzroča blažja prehladna obolenja. Je lahko prenosljiv s kašljanjem, kihanjem in neposrednim stikom. Poleg tega lahko virus preživi več ur na različnih površinah, kljukah... ali na uporabljenem robčku. Hitro se širi v prostorih, kjer se zadržuje veliko število ljudi (vrtci, šole, nakupovalna središča).

Rinovirusi
Gre za virus, ki povzroča navadni prehlad. V navaden prehlad je vpletenih več 200 virusnih sevov, med njimi so rinovirusi najbolj pogosti. Pojavi se kašelj, oteklo žrelo, izcedek iz nosu, kihanje, utrujenost, glavobol, ki po navadi ponehajo v nekaj dneh, nekateri med njimi pa so prisotni do tri tedne. Pri odraslih vročina na splošno ni prisotna, je pa običajna pri mladih in pri otrocih. Kašelj je, če ga primerjamo s kašljem pri gripi, običajno mile oblike. Pri številnih virusih, ki povzročajo prehlad, lahko tudi pride do asimptomatskih okužb. Izpljunek ali izcedek iz nosu je lahko različnih barv.

Virus influence A, B in C
Razlika med virusom gripe in ostalimi akutnimi virusnimi obolenji dihal je načeloma zelo majhna. Simptomi so običajno zelo podobni, so pa pogosto pri virusu gripe močneje izraženi.
Virus influence A povzroča epidemije in pandemije, virus influence B povzroča omejene izbruhe okužb npr. v šolah, vrtcih. Virus influence C okuži posameznike in ne povzroča epidemij. Občasno in povsem nepričakovano se pojavljajo novi podtipi virusa gripe in povzročijo pandemijo. Pandemski virusi influence so običajno kombinacija živalskih in človeških virusov. Postopne majhne spremembe virusa so odgovorne za vsakoletne, sezonske epidemije.
Prenaša se kapljično do razdalje enega metra, ter preko okuženih površin. Potek bolezni je odvisen predvsem od delovanja imunskega sistema. Oseba je najbolj kužna pred pojavom bolezni in prve dni gripe. Pojavi se visoka temperatura, glavobol, bolečine v mišicah in kosteh, dražeč občutek v žrelu in suh kašelj, mrazenje, izčrpanost. Zanki hitro izzvenijo, razen kašlja, ki lahko traja tudi več tednov. Virus gripe lahko poškoduje sluznico dihal in omogoči prodor bakterijam v pljučno tkivo, zato se lahko kot zaplet gripe razvije bakterijska pljučnica. Ta zaplet je pogostejši pri starejših ljudeh in kroničnih bolnikih. Pred gripo se lahko učinkovito zaščitimo s cepljenjem, ki je priporočljivo predvsem za kronične bolnike in bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.

PREVENTIVA
Virusom se žal ne moremo izogniti, tudi njihovim napadom ne. Zato je pomembno, da okrepimo imunski sistem z zdravo in uravnoteženo prehrano, telesno aktivnostjo in dovolj spanja. Med zelo pomembne preventivne ukrepe, predvsem v tem času, sodi skrb za higieno rok, prezračevanje prostorov, izogibanje obljudenim javnim prostorom ter zaščita ust med kašljanjem in kihanjem.
V primeru, da nas viroza poleže, moramo poskrbeti za počitek in dovolj tekočine, druge simptome (temperaturo, boleče grlo in kašelj) lahko blažimo z zdravili, ki so na voljo brez recepta. Obisk pri zdravniku je priporočljiv predvsem pri tveganih skupinah posameznikov ter v primeru, da simptomi ne izginejo ali da se stanje ne izboljšuje.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 1, str. 98.

Čeprav sta prekomerna telesna masa in debelost posledici zapletenih interakcij med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi dejavniki, je pridobivanje telesne mase posledica presežnega vnosa energije (hrane) v primerjavi z njeno porabo. Kljub temu da je bilo osebam s prekomerno telesno maso in debelostjo ponujenih na stotine, če ne celo na tisoče strategij za hujšanje ali diete, ostaja zmanjšanje prekomerne telesne mase in iskanje učinkovitih strategij za izgubo in vzdrževanje slednje še vedno velik izziv za zdravnike, raziskovalce in osebe, ki se s kilogrami borijo. Delež posameznikov, ki izgubijo težo in jo uspešno vzdržujejo, je med 1 in 5 %.

SO KRIVI GENI?
Genetika ima pomembno vlogo v etiologiji debelosti. Vendar ji ne moremo pripisati pandemične razsežnosti porasta debelosti v zadnjih dveh desetletjih. Večji del krivde lahko pripišemo vedenjskim in okoljskim dejavnikom, ki spodbujajo posameznike k telesni neaktivnosti in prevelikemu vnosu hrane. In prav ti dejavniki vseskozi ostajajo cilj strategij za obvladovanje debelosti.

TELESNA MASA IN PRESEŽEK MAŠČEVJA
Če želimo zmanjšati telesno maso in odstotek telesne maščobe, moramo najprej doseči negativno energijsko (kalorično) ravnotežje. Energijsko stanje v telesu je namreč razmerje med vnosom energije (kalorij) ter porabo energije (kalorij). Debelost je vedno posledica pozitivnega energijskega ravnotežja, kar pomeni, da je energija z vnosom hrane večja, kot je poraba energije za osnovne življenjske procese in delo.
Previsok energijski vnos je posledica življenjskega sloga, povezanega z nezdravimi življenjskimi navadami. Presežek energije, ki nastane po zaužitju hrane, se v obliki triacilgliceridov (TAG) shranjuje v maščobnih celicah, ki sestavljajo maščobno tkivo. Maščobne celice lahko s kopičenjem TAG zrastejo do 20-krat, to pa lahko vodi v povečanje velikosti in števila maščobnih celic, največkrat pa kar oboje.

SPREMENIMO PREHRANSKE NAVADE
Prehranjevalne navade, ki se največkrat povezujejo z debelostjo, so povezane s pogostim uživanjem hrane v obratih hitre hrane, velikostjo porcije, uživanjem sladkih pijač in alkohola. Te navade so največkrat povezane z vnosom hrane, ki ima visoko energijsko in majhno hranilno vrednost, posledica česar je, da zaužijemo premalo hranil (vitaminov, mineralov). Nekatera živila, na primer oreščki, vsebujejo veliko hranilnih snovi in esencialnih vitaminov, medtem ko druga nimajo hranilnih snovi, so pa energijsko bogata (sladkarije). Prav tako s pogostim uživanjem mesa in mesnih izdelkov povečujemo vnos nasičenih maščob in tveganje za razvoj debelosti. Raziskave so pokazale, da tudi izpuščanje obrokov (zajtrka, kosila) vodi v slabši nadzor nad lakoto in povečuje tveganje za debelost.

MANJŠI VNOS IN VEČJA PORABA
Edini način za izgubo odvečne telesne mase je, da poskrbimo za manjši vnos energije in večjo porabo v enem dnevu. Če morate izgubiti le nekaj kilogramov, da bi telesno maso umestili v zdravo območje, bo morda dovolj povečati telesno aktivnost in daljši čas v telo vnašati nekaj manj kalorij. Predvsem, če ste stari 40 ali več let.
Prav tako je pomembna izbira hrane, ki vsebuje manj kalorij in hkrati nasiti. Hrana z visoko vsebnostjo hranil zagotavlja znatne količine vitaminov in mineralov ter razmeroma malo kalorij, zaradi česar se počutite bolj siti, hkrati pa je dragoceno gorivo za vaše telo.
V študiji (objavljeni v New England Journal of Medicine), ki je trajala 17 let, so dokazali, da je prehrana, ki pogosto vključuje rdeče meso, sladke pijače in prigrizke, povezana s povečanjem telesne mase, medtem ko je uživanje večjih količin sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreščkov, pustega mesa povezano z zmanjšanjem telesne mase.

KAKO NAJ SE IZOGNEM KRONIČNIM BOLEZNIM?
Če želimo izgubiti telesno maso, je to najboljše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. Nadzor nad telesno maso in hrano mora prispevati k dobremu zdravju in počutju. Gre za postavitev dolgoročnega cilja. Za mnoge to pomeni naučiti se živeti drugače. Znanstveniki so ugotovili, da je ključ do uspešne izgube telesne mase prav vsakodnevno razmišljanje o teh ciljih. Osebe, ki se vsak dan postavijo na tehtnico in preverijo svojo težo, so pri nadzorovanju telesne mase uspešnejše kot tiste, ki tega ne počnejo.

NE ZAPRAVLJAJTE ČASA IN DENARJA ZA HITRE REŠITVE
Najpomembnejši cilj programa za uravnavanje telesne mase mora biti preprečevanje neželenega pridobivanja odvečne maščobne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih bolezni in smrti, povezane z debelostjo. Obstajajo številni dokazi, da je izguba odvečne telesne maščobe za večino posameznikov težavna in da je tveganje za ponovno pridobitev izgubljene teže pogosto. Zato mora biti cilj izgube telesne mase dobro osnovan in povezan s spremembami v navadah, za kar potrebujemo več časa.

Beležite, analizirajte, načrtujte
Vsi, ki vam je blizu delo z računalnikom, si lahko pomagate z analizno dnevnega vnosa kalorij in načrtovanjem jedilnikov s pomočjo odprte platforme za klinično prehrano (OPKP), ki nudi različna orodja, s katerimi lahko odkrijete svoje prehranske navade, tako pravilnosti kot tudi napake, ter načrtujete sebi in svojemu življenjskemu slogu primerno prehrano in telesno aktivnost (http://opkp.si/sl_SI/cms/vstopna-stran).

OBRNITE SE NA CENTRE ZA KREPITEV ZDRAVJA
Če se s kilogrami predolgo borite in pri tem izgubljate motivacijo, se obrnite na bližnji center za krepitev zdravja. V vsakem zdravstvenem domu se nahaja center za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojni center. Tam se lahko udeležite skupinskih delavnic in individualnih svetovanj, kjer boste pridobili strokovne informacije, veščine in podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad, ki bodo vodile do boljšega počutja in zdravja.
Pomembno je, da opravite meritev telesne sestave (delež maščevja, mišične mase in trebušnega maščevja), meritev bazalne presnove, če je mogoče, in se na podlagi tega s strokovnjakom dogovorite, koliko naj znaša vaš dnevni kalorični vnos.

Če imate urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, so aktivnosti v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih za vas brezplačne. Za ostale informacije se obrnite neposredno na lokalni center.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2024), 86-87.

Žrelo in grlo sta dva organa, ki v našem telesu opravljata različne naloge. Ob vnetju enega ali drugega imamo različne težave, zato je pomembno, da ločimo, kaj nas boli, saj tudi zdravljenje ni povsem enako.
Žrelo je vez med prebavno in dihalno potjo in leži neposredno za ustno votlino. Po njem hrana in pijača potujeta iz ustne votline v požiralnik, zrak pa v pljuča. Grlo pa je postavljeno nižje, leži nad sapnikom in omogoča zraku, da pride do zgornjih in spodnjih dihal (pljuč). Osnovna naloga grla je dihanje. V grlu nastaja tudi glas, kar nam omogoča glasovno sporazumevanje. Grlo prav tako poskrbi za zaščito pljuč, saj preprečuje uhajanje hrane in pijače v dihalne poti.

Žrelo
Žrelo je cev v vratu, ki povezuje nos in ustno votlino ter se nadaljuje v sapnik in požiralnik. Pomemben del žrela je poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrano in pijačo vdihnili v pljuča. Žrelo je del obeh sistemov, dihalnega in prebavnega. Skozenj prehajajo hrana, tekočina in zrak. Tako je udeleženo pri požiranju, govorjenju in dihanju. V žrelu se nahajajo tonzile (mandlji), ki imajo imunsko funkcijo in se zato povečajo ob vnetju. Glavna vloga žrela je, kot že ime samo pove, požiranje. Boleče žrelo je lahko posledica različnih bolezni. Lahko gre za povsem navaden prehlad ali pa (redkeje) za resnejša obolenja.

Vnetje žrela ali faringitis
Kadar torej bolnik toži, da ga boli grlo in da težko požira, ga dejansko boli žrelo, ki je takrat najverjetneje vneto. Vnetje lahko povzročijo fizikalne snovi, razni dražeči plini ter mikroorganizmi: baterije, virusi in redko glive. Vnetje žrela je lahko tudi posledica alergije in pa refluksa želodčne kisline iz požiralnika. Akutno vnetje žrela v približno 95 % povzročijo virusi, bakterijsko vnetje pa je velikokrat posledica okužbe s streptokoki.

Grlo
Grlo je del dihalnega trakta. Njegova glavna vloga je govorjenje in dihanje. Druga vloga grla je zaščitna, saj pri požiranju zapre dihalno pot in s tem prepreči, da bi delci hrane ali tekočine prešli v pljuča.

Vnetje grla ali laringitis
Vnetju grla strokovno pravimo laringitis. Povzročajo ga isti dejavniki kot pri vnetju žrela. Najpogostejši simptomi so glasovne motnje (hripavost), kašelj, motnje požiranja in težave z dihanjem (kadar oteklina v grlu zaradi vnetja otežuje dihanje).

Virusne in bakterijske okužbe
Težave z žrelom in grlom so lahko zelo neprijetne. Sluznica je v tem predelu prekrita z zaščitno plastjo protiteles, ki pa posebej v zimskih mesecih lahko oslabi in je dovzetna za okužbe z virusi in bakterijami. Med najpogostejše virusne povzročitelje vnetja žrela sodijo virusi influence in rinovirusi. Viroze običajno spremlja nosni izcedek, povišana telesna temperatura in kašelj.
Med najpogostejše virusne okužbe sodi prehlad, ki prizadene nosno sluznico. Pojavi se s tekočim izcedkom iz nosu, zamašenim nosom in praskanjem v žrelu. Prehlad spremlja rahlo povišana telesna temperatura. Akutna faza traja okoli dva dni, popolna ozdravitev pa traja do dveh tednov.

Gripa
Gripa je prav tako virusna bolezen, ki lahko povzroči hude in življenje ogrožajoče sekundarne bolezni. Posebej ogroženi so kronični bolniki in starejši ljudje. Običajno sta prva znaka mrzlica in bolečine v okončinah. Sledijo vročina, suh kašelj, glavobol in oslabelost. Boleče grlo in izcedek iz nosu niso tako izraziti. Kljub temu da gripo povzročajo virusi, so lahko posledice bolezni bakterijske okužbe, kot je na primer vnetje srčne mišice ali pljučnica. Zato strokovnjaki svetujejo cepljenje proti gripi vsem kroničnim bolnikom in starejšim osebam.

Angina
Angina je bakterijsko vnetje žrela (žrelnice in mandljev). V večini primerov ni nevarna, nezdravljena pa lahko povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.
Angina se začne nenadno, s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Kašlja običajno ni, bolnik ima močno pordeli nebnici in povečane bezgavke. Na nebnicah so lahko gnojni čepki ali pa so prekrite z belimi oblogami. Na mehkem nebu pa so lahko prisotne drobne pikčaste krvavitve. Pri močnih bolečinah žrela je lahko celo moteno požiranje sline. V večini primerov je povzročitelj angine bakterija beta hemolitični streptokok, (Streptococcus pyogenes), ki se dobro zdravi s penicilinom.
Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
Obisk zdravnika je potreben pri bolečinah žrela, ki trajajo več kot 48 ur, pri bolečinah v žrelu brez prehlada, nujno pa v primeru v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja.

Zakaj je angina lahko nevarna?
Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih možnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja bakterij v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko ovira dihanje in požiranje. Lahko se pojavi tudi obilno izločanje sline. Ker je žrelo povezano z ušesom prek Evstahijeve cevke, lahko pride do okužbe srednjega ušesa.
Med negnojne zaplete angine spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni in prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje.

Laringitis
Laringitis je vnetje sluznice larinksa (grla) in glasilk zaradi okužbe, draženja ali čezmerne obremenitve glasilk. Glasilke so sluznične gube v grlu, ki prekrivajo mišico in hrustanec. Zvok običajno tvorijo tako, da se gladko odpirajo in zapirajo ter vibrirajo. Pri vnetju grla so glasilke vnete ali otekle zaradi okužbe, draženja ali obremenitve, zato je zvok, ki nastaja ob prehajanju zraka skoznje, spremenjen. Posledično imamo hripav glas, lahko pa ga popolnoma izgubimo. Vzrok za vnetje grla so lahko tudi dražeči plini ali visoka obremenitev s prahom. Včasih so za bolezen odgovorne tudi alergije ali kronično ovirano dihanje skozi nos, pri katerem je mogoče dihati le skozi usta. Vnetju grla se lahko potencialno izognemo tako, da se izogibamo snovem, ki dražijo sluznico. Prav tako so za grlo obremenilni presuhi ali zakajeni prostori.

Krup ali laringotraheobronhitis
Krup je bolezen dihal, ki jo običajno sproži akutna virusna okužba zgornjih dihal. Posledica okužbe je oteklina grla, ki moti normalno dihanje, čemur sledijo klasični simptomi – lajajoč kašelj, siganje (stridor) in hripavost. Simptomi so lahko blagi, zmerni ali hudi in pogosto se poslabšajo ponoči.

Epiglotitis ali vnetje poklopca
Pomemben del žrela je hrustančna tvorba – poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrana in pijača prešla v pljuča. Akutno vnetje poklopca je življenjsko ogrožajoče stanje. Nastane lahko kot posledica poškodbe poklopca (vroča hrana in drugi tujki – ribja kost), lahko je posledica virusne okužbe. Poškodovana sluznica poklopca pa dovoljuje vstop patogenim bakterijam, ki povzročijo vnetje. Bolezen nastopi naglo, bolnik je splošno prizadet, ima hude težave s požiranjem s prisotno bolečino. Bolnik se slini in ima spremenjen glas. Lahko se pojavi krup. Poklopec je zadebeljen, rdeč, včasih so prisotni gnojni abscesi. Bolnika je treba takoj odpeljati v bolnišnico zaradi nevarnosti zadušitve.

Laringofaringealni refluks
Laringofaringealni refluks je zatekanje želodčne vsebine v žrelo in grlo, lahko tudi v sapnik in pljuča, ob čemer ni nujno, da je okvarjena sluznica požiralnika in da bolnik čuti zgago. Kislina, prebavni encimi in žolč povzročijo na sluznici žrela in grla okvare, ki jih občutimo kot draženje, bolečino in neprijeten občutek. Pojavi se lahko hripavost, glasovna utrudljivost, zmanjšan glasovni obseg, občutek tujka v žrelu in grlu, stiskanje v žrelu, občutek odvečne sluzi v žrelu in grlu, dolgotrajen kašelj, kašelj, ko se uležemo, jutranji kašelj, vneto in boleče žrelo, oteženo požiranje, zgaga ...

Rak grla
Rak se lahko razvije v katerem koli delu grla, običajno pa se začne na glasilkah. Sprva se pojavi hripavost, nato motnja glasu. Povzroča tudi motnje dihanja, torej težko sapo, in/ali motnje požiranja. Pri motnjah požiranja se pojavi občutek cmoka v grlu, ‘zaletavanje’ hrane pri požiranju ali popolna nezmožnost požiranja.

Pojavi se tudi bolečina različne stopnje. Moški obolevajo pogosteje kot ženske, med pogoste dejavnike tveganja pa sodijo izpostavljenost določenim kemikalijam, kajenje in prekomerno pitje alkohola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 12 (2023), 82-83.