Čeprav sta prekomerna telesna masa in debelost posledici zapletenih interakcij med genetskimi, vedenjskimi in okoljskimi dejavniki, je pridobivanje telesne mase posledica presežnega vnosa energije (hrane) v primerjavi z njeno porabo. Kljub temu da je bilo osebam s prekomerno telesno maso in debelostjo ponujenih na stotine, če ne celo na tisoče strategij za hujšanje ali diete, ostaja zmanjšanje prekomerne telesne mase in iskanje učinkovitih strategij za izgubo in vzdrževanje slednje še vedno velik izziv za zdravnike, raziskovalce in osebe, ki se s kilogrami borijo. Delež posameznikov, ki izgubijo težo in jo uspešno vzdržujejo, je med 1 in 5 %.

SO KRIVI GENI?
Genetika ima pomembno vlogo v etiologiji debelosti. Vendar ji ne moremo pripisati pandemične razsežnosti porasta debelosti v zadnjih dveh desetletjih. Večji del krivde lahko pripišemo vedenjskim in okoljskim dejavnikom, ki spodbujajo posameznike k telesni neaktivnosti in prevelikemu vnosu hrane. In prav ti dejavniki vseskozi ostajajo cilj strategij za obvladovanje debelosti.

TELESNA MASA IN PRESEŽEK MAŠČEVJA
Če želimo zmanjšati telesno maso in odstotek telesne maščobe, moramo najprej doseči negativno energijsko (kalorično) ravnotežje. Energijsko stanje v telesu je namreč razmerje med vnosom energije (kalorij) ter porabo energije (kalorij). Debelost je vedno posledica pozitivnega energijskega ravnotežja, kar pomeni, da je energija z vnosom hrane večja, kot je poraba energije za osnovne življenjske procese in delo.
Previsok energijski vnos je posledica življenjskega sloga, povezanega z nezdravimi življenjskimi navadami. Presežek energije, ki nastane po zaužitju hrane, se v obliki triacilgliceridov (TAG) shranjuje v maščobnih celicah, ki sestavljajo maščobno tkivo. Maščobne celice lahko s kopičenjem TAG zrastejo do 20-krat, to pa lahko vodi v povečanje velikosti in števila maščobnih celic, največkrat pa kar oboje.

SPREMENIMO PREHRANSKE NAVADE
Prehranjevalne navade, ki se največkrat povezujejo z debelostjo, so povezane s pogostim uživanjem hrane v obratih hitre hrane, velikostjo porcije, uživanjem sladkih pijač in alkohola. Te navade so največkrat povezane z vnosom hrane, ki ima visoko energijsko in majhno hranilno vrednost, posledica česar je, da zaužijemo premalo hranil (vitaminov, mineralov). Nekatera živila, na primer oreščki, vsebujejo veliko hranilnih snovi in esencialnih vitaminov, medtem ko druga nimajo hranilnih snovi, so pa energijsko bogata (sladkarije). Prav tako s pogostim uživanjem mesa in mesnih izdelkov povečujemo vnos nasičenih maščob in tveganje za razvoj debelosti. Raziskave so pokazale, da tudi izpuščanje obrokov (zajtrka, kosila) vodi v slabši nadzor nad lakoto in povečuje tveganje za debelost.

MANJŠI VNOS IN VEČJA PORABA
Edini način za izgubo odvečne telesne mase je, da poskrbimo za manjši vnos energije in večjo porabo v enem dnevu. Če morate izgubiti le nekaj kilogramov, da bi telesno maso umestili v zdravo območje, bo morda dovolj povečati telesno aktivnost in daljši čas v telo vnašati nekaj manj kalorij. Predvsem, če ste stari 40 ali več let.
Prav tako je pomembna izbira hrane, ki vsebuje manj kalorij in hkrati nasiti. Hrana z visoko vsebnostjo hranil zagotavlja znatne količine vitaminov in mineralov ter razmeroma malo kalorij, zaradi česar se počutite bolj siti, hkrati pa je dragoceno gorivo za vaše telo.
V študiji (objavljeni v New England Journal of Medicine), ki je trajala 17 let, so dokazali, da je prehrana, ki pogosto vključuje rdeče meso, sladke pijače in prigrizke, povezana s povečanjem telesne mase, medtem ko je uživanje večjih količin sadja in zelenjave, polnozrnatih izdelkov, oreščkov, pustega mesa povezano z zmanjšanjem telesne mase.

KAKO NAJ SE IZOGNEM KRONIČNIM BOLEZNIM?
Če želimo izgubiti telesno maso, je to najboljše vprašanje, ki si ga lahko zastavimo. Nadzor nad telesno maso in hrano mora prispevati k dobremu zdravju in počutju. Gre za postavitev dolgoročnega cilja. Za mnoge to pomeni naučiti se živeti drugače. Znanstveniki so ugotovili, da je ključ do uspešne izgube telesne mase prav vsakodnevno razmišljanje o teh ciljih. Osebe, ki se vsak dan postavijo na tehtnico in preverijo svojo težo, so pri nadzorovanju telesne mase uspešnejše kot tiste, ki tega ne počnejo.

NE ZAPRAVLJAJTE ČASA IN DENARJA ZA HITRE REŠITVE
Najpomembnejši cilj programa za uravnavanje telesne mase mora biti preprečevanje neželenega pridobivanja odvečne maščobne mase in zmanjšanje tveganja za razvoj kroničnih bolezni in smrti, povezane z debelostjo. Obstajajo številni dokazi, da je izguba odvečne telesne maščobe za večino posameznikov težavna in da je tveganje za ponovno pridobitev izgubljene teže pogosto. Zato mora biti cilj izgube telesne mase dobro osnovan in povezan s spremembami v navadah, za kar potrebujemo več časa.

Beležite, analizirajte, načrtujte
Vsi, ki vam je blizu delo z računalnikom, si lahko pomagate z analizno dnevnega vnosa kalorij in načrtovanjem jedilnikov s pomočjo odprte platforme za klinično prehrano (OPKP), ki nudi različna orodja, s katerimi lahko odkrijete svoje prehranske navade, tako pravilnosti kot tudi napake, ter načrtujete sebi in svojemu življenjskemu slogu primerno prehrano in telesno aktivnost (http://opkp.si/sl_SI/cms/vstopna-stran).

OBRNITE SE NA CENTRE ZA KREPITEV ZDRAVJA
Če se s kilogrami predolgo borite in pri tem izgubljate motivacijo, se obrnite na bližnji center za krepitev zdravja. V vsakem zdravstvenem domu se nahaja center za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojni center. Tam se lahko udeležite skupinskih delavnic in individualnih svetovanj, kjer boste pridobili strokovne informacije, veščine in podporo za dolgotrajno spremembo življenjskih navad, ki bodo vodile do boljšega počutja in zdravja.
Pomembno je, da opravite meritev telesne sestave (delež maščevja, mišične mase in trebušnega maščevja), meritev bazalne presnove, če je mogoče, in se na podlagi tega s strokovnjakom dogovorite, koliko naj znaša vaš dnevni kalorični vnos.

Če imate urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, so aktivnosti v centrih za krepitev zdravja in zdravstvenovzgojnih centrih za vas brezplačne. Za ostale informacije se obrnite neposredno na lokalni center.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 1 (2024), 86-87.

Žrelo in grlo sta dva organa, ki v našem telesu opravljata različne naloge. Ob vnetju enega ali drugega imamo različne težave, zato je pomembno, da ločimo, kaj nas boli, saj tudi zdravljenje ni povsem enako.
Žrelo je vez med prebavno in dihalno potjo in leži neposredno za ustno votlino. Po njem hrana in pijača potujeta iz ustne votline v požiralnik, zrak pa v pljuča. Grlo pa je postavljeno nižje, leži nad sapnikom in omogoča zraku, da pride do zgornjih in spodnjih dihal (pljuč). Osnovna naloga grla je dihanje. V grlu nastaja tudi glas, kar nam omogoča glasovno sporazumevanje. Grlo prav tako poskrbi za zaščito pljuč, saj preprečuje uhajanje hrane in pijače v dihalne poti.

Žrelo
Žrelo je cev v vratu, ki povezuje nos in ustno votlino ter se nadaljuje v sapnik in požiralnik. Pomemben del žrela je poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrano in pijačo vdihnili v pljuča. Žrelo je del obeh sistemov, dihalnega in prebavnega. Skozenj prehajajo hrana, tekočina in zrak. Tako je udeleženo pri požiranju, govorjenju in dihanju. V žrelu se nahajajo tonzile (mandlji), ki imajo imunsko funkcijo in se zato povečajo ob vnetju. Glavna vloga žrela je, kot že ime samo pove, požiranje. Boleče žrelo je lahko posledica različnih bolezni. Lahko gre za povsem navaden prehlad ali pa (redkeje) za resnejša obolenja.

Vnetje žrela ali faringitis
Kadar torej bolnik toži, da ga boli grlo in da težko požira, ga dejansko boli žrelo, ki je takrat najverjetneje vneto. Vnetje lahko povzročijo fizikalne snovi, razni dražeči plini ter mikroorganizmi: baterije, virusi in redko glive. Vnetje žrela je lahko tudi posledica alergije in pa refluksa želodčne kisline iz požiralnika. Akutno vnetje žrela v približno 95 % povzročijo virusi, bakterijsko vnetje pa je velikokrat posledica okužbe s streptokoki.

Grlo
Grlo je del dihalnega trakta. Njegova glavna vloga je govorjenje in dihanje. Druga vloga grla je zaščitna, saj pri požiranju zapre dihalno pot in s tem prepreči, da bi delci hrane ali tekočine prešli v pljuča.

Vnetje grla ali laringitis
Vnetju grla strokovno pravimo laringitis. Povzročajo ga isti dejavniki kot pri vnetju žrela. Najpogostejši simptomi so glasovne motnje (hripavost), kašelj, motnje požiranja in težave z dihanjem (kadar oteklina v grlu zaradi vnetja otežuje dihanje).

Virusne in bakterijske okužbe
Težave z žrelom in grlom so lahko zelo neprijetne. Sluznica je v tem predelu prekrita z zaščitno plastjo protiteles, ki pa posebej v zimskih mesecih lahko oslabi in je dovzetna za okužbe z virusi in bakterijami. Med najpogostejše virusne povzročitelje vnetja žrela sodijo virusi influence in rinovirusi. Viroze običajno spremlja nosni izcedek, povišana telesna temperatura in kašelj.
Med najpogostejše virusne okužbe sodi prehlad, ki prizadene nosno sluznico. Pojavi se s tekočim izcedkom iz nosu, zamašenim nosom in praskanjem v žrelu. Prehlad spremlja rahlo povišana telesna temperatura. Akutna faza traja okoli dva dni, popolna ozdravitev pa traja do dveh tednov.

Gripa
Gripa je prav tako virusna bolezen, ki lahko povzroči hude in življenje ogrožajoče sekundarne bolezni. Posebej ogroženi so kronični bolniki in starejši ljudje. Običajno sta prva znaka mrzlica in bolečine v okončinah. Sledijo vročina, suh kašelj, glavobol in oslabelost. Boleče grlo in izcedek iz nosu niso tako izraziti. Kljub temu da gripo povzročajo virusi, so lahko posledice bolezni bakterijske okužbe, kot je na primer vnetje srčne mišice ali pljučnica. Zato strokovnjaki svetujejo cepljenje proti gripi vsem kroničnim bolnikom in starejšim osebam.

Angina
Angina je bakterijsko vnetje žrela (žrelnice in mandljev). V večini primerov ni nevarna, nezdravljena pa lahko povzroči tudi resnejše zaplete s trajnimi posledicami.
Angina se začne nenadno, s povišano telesno temperaturo in mrzlico ter bolečinami v žrelu pri požiranju. Kašlja običajno ni, bolnik ima močno pordeli nebnici in povečane bezgavke. Na nebnicah so lahko gnojni čepki ali pa so prekrite z belimi oblogami. Na mehkem nebu pa so lahko prisotne drobne pikčaste krvavitve. Pri močnih bolečinah žrela je lahko celo moteno požiranje sline. V večini primerov je povzročitelj angine bakterija beta hemolitični streptokok, (Streptococcus pyogenes), ki se dobro zdravi s penicilinom.
Angino lahko povzročijo tudi številni respiratorni virusi, med njimi Epstein-Barr, ki povzroča infekcijsko mononukleozo.
Obisk zdravnika je potreben pri bolečinah žrela, ki trajajo več kot 48 ur, pri bolečinah v žrelu brez prehlada, nujno pa v primeru v primeru hujših težav s požiranjem ter ob pojavu težjega dihanja.

Zakaj je angina lahko nevarna?
Angina je potencialno nevarno obolenje zaradi številnih možnih zapletov. Zapleti so septični (gnojni) in imunsko pogojeni (negnojni). Septični nastanejo zaradi širjenja bakterij v okoliško tkivo. Če se vnetje razširi na tkiva in se ob mandljih ali za njimi ustvari novo žarišče, nastane peritonzilarni ognojek oziroma absces. Oteklina je lahko tako velika, da lahko ovira dihanje in požiranje. Lahko se pojavi tudi obilno izločanje sline. Ker je žrelo povezano z ušesom prek Evstahijeve cevke, lahko pride do okužbe srednjega ušesa.
Med negnojne zaplete angine spada ledvična okvara, ki je lahko prehodna ali celo trajna. Resen zaplet je tudi revmatična vročica, ki nastane 2–3 tedne po akutni fazi bolezni in prizadene srčno mišico, sklepe, podkožje in osrednje živčevje.

Laringitis
Laringitis je vnetje sluznice larinksa (grla) in glasilk zaradi okužbe, draženja ali čezmerne obremenitve glasilk. Glasilke so sluznične gube v grlu, ki prekrivajo mišico in hrustanec. Zvok običajno tvorijo tako, da se gladko odpirajo in zapirajo ter vibrirajo. Pri vnetju grla so glasilke vnete ali otekle zaradi okužbe, draženja ali obremenitve, zato je zvok, ki nastaja ob prehajanju zraka skoznje, spremenjen. Posledično imamo hripav glas, lahko pa ga popolnoma izgubimo. Vzrok za vnetje grla so lahko tudi dražeči plini ali visoka obremenitev s prahom. Včasih so za bolezen odgovorne tudi alergije ali kronično ovirano dihanje skozi nos, pri katerem je mogoče dihati le skozi usta. Vnetju grla se lahko potencialno izognemo tako, da se izogibamo snovem, ki dražijo sluznico. Prav tako so za grlo obremenilni presuhi ali zakajeni prostori.

Krup ali laringotraheobronhitis
Krup je bolezen dihal, ki jo običajno sproži akutna virusna okužba zgornjih dihal. Posledica okužbe je oteklina grla, ki moti normalno dihanje, čemur sledijo klasični simptomi – lajajoč kašelj, siganje (stridor) in hripavost. Simptomi so lahko blagi, zmerni ali hudi in pogosto se poslabšajo ponoči.

Epiglotitis ali vnetje poklopca
Pomemben del žrela je hrustančna tvorba – poklopec (epiglotis), ki preprečuje, da bi hrana in pijača prešla v pljuča. Akutno vnetje poklopca je življenjsko ogrožajoče stanje. Nastane lahko kot posledica poškodbe poklopca (vroča hrana in drugi tujki – ribja kost), lahko je posledica virusne okužbe. Poškodovana sluznica poklopca pa dovoljuje vstop patogenim bakterijam, ki povzročijo vnetje. Bolezen nastopi naglo, bolnik je splošno prizadet, ima hude težave s požiranjem s prisotno bolečino. Bolnik se slini in ima spremenjen glas. Lahko se pojavi krup. Poklopec je zadebeljen, rdeč, včasih so prisotni gnojni abscesi. Bolnika je treba takoj odpeljati v bolnišnico zaradi nevarnosti zadušitve.

Laringofaringealni refluks
Laringofaringealni refluks je zatekanje želodčne vsebine v žrelo in grlo, lahko tudi v sapnik in pljuča, ob čemer ni nujno, da je okvarjena sluznica požiralnika in da bolnik čuti zgago. Kislina, prebavni encimi in žolč povzročijo na sluznici žrela in grla okvare, ki jih občutimo kot draženje, bolečino in neprijeten občutek. Pojavi se lahko hripavost, glasovna utrudljivost, zmanjšan glasovni obseg, občutek tujka v žrelu in grlu, stiskanje v žrelu, občutek odvečne sluzi v žrelu in grlu, dolgotrajen kašelj, kašelj, ko se uležemo, jutranji kašelj, vneto in boleče žrelo, oteženo požiranje, zgaga ...

Rak grla
Rak se lahko razvije v katerem koli delu grla, običajno pa se začne na glasilkah. Sprva se pojavi hripavost, nato motnja glasu. Povzroča tudi motnje dihanja, torej težko sapo, in/ali motnje požiranja. Pri motnjah požiranja se pojavi občutek cmoka v grlu, ‘zaletavanje’ hrane pri požiranju ali popolna nezmožnost požiranja.

Pojavi se tudi bolečina različne stopnje. Moški obolevajo pogosteje kot ženske, med pogoste dejavnike tveganja pa sodijo izpostavljenost določenim kemikalijam, kajenje in prekomerno pitje alkohola.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 12 (2023), 82-83.

HIV (humani imunodeficientni virus) ali virus humane imunske pomanjkljivosti je povzročitelj sindroma imunske pomanjkljivosti (AIDS). Spada v rod lentivirusov, ki pripada družini retrovirusov. Poznamo dva tipa virusa HIV: HIV-1 in HIV-2, v vsakem tipu pa številne podtipe.

Genom virusa HIV je RNA molekula, ki jo obdaja kapsida (notranja virusna ovojnica). Skupaj tvorita nukleokapsido, ki jo obdaja zunanja ovojnica. V zunanji ovojnici sta med drugim dva pomembna glikoproteina (gp), ki se pogosto spreminjata – gp120 in gp41. Z glikoproteinom gp120 se virus veže na celico. Gp41 pa mu pomaga pri vstopu v človeške celice.
Za njegovo nadaljnje delovanje je predvsem pomemben vstop in napad posebne skupine celic imunskega sistema (limfociti in  druge celice, ki imajo na svoji površini CD4 receptorje). To so posebne beljakovinske molekule na celičnih membranah, ki jih virus HIV uporabi za vstop v celico. To povzroči oslabitev našega imunskega sistema, ki postane dovzetnejši za okužbe.
PRENOS VIRUSA
Virus HIV so izolirali iz krvi, semena, sline, solz, živčnega tkiva, materinega mleka in izločkov iz ženskih splovil. Dokazano pa se okužba prenaša s tveganimi spolnimi odnosi z okuženo osebo, s krvjo (s transfuzijo ali z menjavo igel med narkomani) in z okužene matere na novorojenca. V Sloveniji se virus HIV najpogosteje prenaša s tveganimi spolnimi odnosi.

OKUŽBA HIV
Okužba z virusom HIV se v začetni fazi kaže kot blaga, gripi podobna infekcija. Najpogosteje se prvi simptomi okužbe pokažejo približno štiri tedne po tveganem obnašanju. Simptomi so različni, med najpogosteje sodijo: povišana temperatura, potenje, bolečine v mišicah, povečane bezgavke, slabost, driske, glavoboli, izpuščaji. V približno enem mesecu večina omenjenih težav mine, utrujenost pa lahko traja dlje. Sledi obdobje brez simptomov, vendar imunski sistem okuženega slabi in propada. Virus se v krvi razmnožuje in uničuje vse več obrambnih celic, kar privede do nastanka AIDS-a (Acquired Immune Deficiency Syndrome) skupek simptomov, ki se pojavijo, ko je obrambni sistem bolnika tako poškodovan, da se ne mora več braniti proti okužbam. Zaradi propadanja celic imunskega sistema  (limfocitov T) postanejo bolniki dovzetni za oportunistične okužbe. Imunski sistem se popolnoma poruši in pojavijo se nevarne bolezni. Človek okužen s HIV praviloma ne umre zaradi HIV, temveč zaradi drugih okužb, ki napadajo s HIV oslabljeno telo. Zdrav organizem take okužbe navadno brez težav premaga.
OKUŽBE HIV V SLOVENIJI
Število okuženih s HIV v Sloveniji narašča, čeprav je okužen manj kot eden na 1.000 prebivalcev. Skupno je bilo v obdobju (2004–2014) 450 primerov novih diagnoz okužbe s HIV, medtem ko je umrlo 23 bolnikov z aidsom.
Med 39 primeri novih diagnoz okužbe s HIV je med moškimi bilo 21 moških, ki imajo spolne odnose z moškimi, en moški se je predvidoma okužil s heteroseksualnimi spolnimi odnosi (s spolnimi odnosi z osebo iz države z visokim deležem okuženega prebivalstva), 16 niso mogli uvrstiti v nobeno od znanih skupin z višjim tveganjem.
Prijavljena sta bila dva primera okužbe pri injicirajočih uživalcih nedovoljenih drog, dve ženski sta se predvidoma okužili s spolnimi odnosi z moškimi. Ena je imela spolne odnose z znano okuženo osebo in ena z biseksualnim moškim. Prijavljenega ni bilo nobenega primera okužbe otroka, ki bi se rodil materi, okuženi s HIV. Zadnji primer okužbe prenesene z matere na otroka je bil prijavljen v letu 2011 in predzadnji v letu 2004.
Na osnovi Zakona o nalezljivih boleznih so na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) prejeli pet prijav novih diagnoz okužbe s HIV, ki so bile prepoznane v obdobju od 1. oktobra do 31. decembra 2016. Štiri nove diagnoze okužbe s HIV so bile med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi in en primer pri moškem, kjer pot prenosa ni znana (vir: NIJZ).
OKUŽBE HIV V SVETU
Leta 2010 je bilo v svetu okuženih z virusom HIV okoli 34 milijonov ljudi, od tega okoli 16,8 milijona žensk in 3,4 milijona otrok, mlajših od 15 let. Zaradi okužbe je umrlo več milijonov bolnikov.
Južna Afrika je država z največjim številom okuženih prebivalcev. Leta 2010 je po ocenah iz tega dela sveta izhajalo 68 % vseh okuženih in 66 % primerov vseh smrti zaradi aidsa. V najbolj prizadetih državah se je življenjska doba zaradi okužbe HIV znižala od 65 na 35 let. Drugo najbolj prizadeto območje sta Južna in Jugovzhodna Azija. Območja z najmanjšo razširjenostjo okužbe v virusom HIV so Bližnji vzhod in Severna Afrika (0,1 % ali manj), Vzhodna Azija (0,1 %) in Zahodna ter Osrednja Evropa (0,2 %).
ZDRAVLJENJE
Okužbo z virusom HIV jo s sedanjimi terapevtskimi pristopi ni možno pozdraviti.  Na voljo so zdravila, ki upočasnijo napredovanje okužbe s HIV do razvoja aidsa. Zdravila so  učinkovita, saj omogočajo normalno življenje HIV pozitivnih oseb, z njihovo redno in pravilno uporabo pa se je umrljivost zaradi aidsa znatno zmanjšala. Izpuščanjem odmerkov zdravil zmanjša njihovo učinkovitost, virusom pa omogoči razvoj odpornosti, kar je lahko usodno.
Danes je standardna oblika zdravljenja za bolnike okužene z virusom HIV, terapija HAART (Highly Active Antiretroviral Treatment), ki obsega zdravljenje s tremi različnimi zdravili v kombinaciji. Terapija HAART vodi pri bolnikih, okuženih s HIV-1, do znatnega znižanja obolevnosti in smrtnosti in številni režimi HAART omogočajo skoraj popolno zavrtje podvojevanja virusa HIV-1.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 12, str. 108.

Sladkorna bolezen je po svetu in doma ena najpogostejših kroničnih bolezni in velik javnozdravstveni problem. Pogosteje se pojavlja pri moškem spolu in mnogi oboleli ne vedo, da jo imajo. Sladkorna bolezen škodi celotnemu organizmu, predvsem slabo vpliva na srčno-žilni sistem (tveganje za srčno in možgansko kap, srčno popuščanje in povečana umrljivost). Prav tako sodi med glavne vzroke slepote, ledvične odpovedi, okvar živčevja, amputacij na spodnjih okončinah. Sladkorni bolniki pogosteje obolevajo za demenco, depresijo, raznimi okužbami, jetrno okvaro. Omenjene težave pa bistveno povečajo zaplete, invalidnost in smrtnost ter skrajšajo pričakovano življenjsko dobo.

Iz tega stališča je zgodnje odkrivanje in zdravljenje ključnega pomena, posebno pri določenih skupinah ljudi: starejše osebe, družinsko obremenjene, osebe s povečanim krvnim tlakom, s prekomerno telesno maso ali debelostjo, pri ženskah, ki so imele nosečnostno sladkorno bolezen ali imajo sindrom policističnih jajčnikov.

KAJ SE DOGAJA S KRVNIM SLADKORJEM ALI GLUKOZO PRI SLADKORNI BOLEZNI?
Sladkorna bolezen je v bistvu motnja presnove glukoze (krvni sladkor), za katero je značilna kronično povišana vrednost glukoze v krvi.
Glukoza ali krvni sladkor je pomemben vir energije za vse celice našega telesa, predvsem za mišične celice, in najpomembnejši vir energije za možganske celice.
Da bi razumeli sladkorno bolezen, moramo najprej vedeti, kaj se dogaja z glukozo v zdravem organizmu.
Glukoza je monosaharid, ki ga dobimo predvsem iz živil, ki vsebujejo enostavne ali kompleksne ogljikove hidrate (sladkarije, sadje, zelenjava, žita in žitni izdelki). Po hranjenju se glukoza v črevesju absorbira v krvni obtok, zato se njena koncentracija v krvi poveča, kar povzroči izločanje hormona inzulina iz trebušne slinavke. Hormon inzulin deluje tako, da zniža koncentracijo glukoze v krvi in omogoči njen privzem v celice, ki jo uporabijo kot vir energije za svoje delovanje. To je način uravnavanja glukoze v krvi pri zdravih osebah. Sladkorna bolezen nastane, če pride do pomanjkanja učinkov inzulina, to je, če trebušna slinavka ne proizvede dovolj inzulina, kar pomeni, da ne more znižati krvnega sladkorja, lahko pa je težava v celicah, ki postanejo odporne na inzulin in se nanj ne odzivajo, kar pomeni, da glukoza ne more vstopiti v celice in ostane v krvi.

SLADKORNA BOLEZEN:

Tipa I

• Avtoimunska oblika, dejavniki tveganja so dedna nagnjenost ali okužbe.
• Nastane zaradi uničenja celic, ki izločajo inzulin v trebušni slinavki, celice zato inzulina ne morejo tvoriti in posledično pride do hudega pomanjkanja inzulina.

Tipa II

• Dejavniki tveganja so dobro poznani: debelost (predvsem trebušna), starost nad 45 let, družinska obremenjenost, telesna neaktivnost, nosečniška sladkorna pri ženski, visok krvni tlak, povišan holesterol ali previsoka koncentracija trigliceridov v krvi.
• Nastane zaradi zmanjšane odzivnosti tkiv na inzulin (odpornost proti inzulinu). Bolniki pri tipu 2 imajo torej vsaj v začetnih fazah dovolj inzulina, vendar se celice nanj ne odzovejo primerno.

Gestacijska ali nosečniška

• Nastane v nosečnosti zaradi hormonov posteljice in večinoma izgine po porodu.

KLJUČ ZDRAVLJENJA JE DOBRA UREJENOST SLADKORJA V KRVI
Raven sladkorja v krvi se čez dan spreminja, saj nanjo vpliva vrsta in količina zaužite hrane ter pijače, telesna aktivnost, zdravila …
Posamezniki s sladkorno boleznijo s pomočjo zdravil in inzulina (kar je odvisno od vrste zdravljenja) ter zdrave prehrane in redne telesne dejavnosti skrbijo, da je njihov krvni sladkor čim bližje ciljnega območja. Ciljne vrednosti za večino ljudi s sladkorno boleznijo so med 4,0 mmol/L in 7,0 mmol/L na tešče ter med 5,0 mmol/L in 10,0 mmol/L dve uri po obroku.

MERITEV GLIKIRANEGA HEMOGLOBINA
Meritev glikiranega hemoglobina (HbA1C) je hitra in neboleča metoda določanja povprečne vrednosti krvne glukoze iz kapilarne krvi v obdobju zadnjih 2 do 3 mesecev. Rdeče krvne celice vsebujejo molekulo, imenovano hemoglobin. Ta veže kisik in ga oddaja celicam po telesu. Sladkor v krvi se nepovratno “lepi” na hemoglobin v vsej življenjski dobi rdeče krvne celice. Izvid HbA1c pokaže, kolikšen delež hemoglobina A1c, izražen v odstotku, ima “prilepljen” krvni sladkor. Zato je dober pokazatelj za urejenost krvnega sladkorja v daljšem obdobju, s tem pa tudi za urejenost vaše sladkorne bolezni. Priporočene vrednosti temeljijo na dolgotrajnih raziskavah, ki kažejo, da je tveganje za zaplete manjše, če imate izvid HbA1c v ciljnem območju (določa se skupaj z zdravnikom).

Znižanje HbA1c zmanjša:

• bolezen oči za 76 %
• bolezen ledvic za 50 %
• bolezen živcev za 60 %
• tveganje za kakršno koli srčno‑žilno bolezen za 42 %
• tveganje za srčni infarkt, možgansko kap ali tveganje za smrt zaradi srčno žilnih vzrokov za 57 %

NAJBOLJŠA DIETA
Najboljša dieta za sladkorne bolnike je zdrava in uravnotežena prehrana. Oblikujte svoj krožnik po smernicah zdravega krožnika. Po sredini krožnika za obrok narišite navidezno črto. Polovico krožnika na eni strani še enkrat prepolovite, tako da imate krožnik razdeljen na tri dele. Največji del krožnika napolnite z zelenjavo, prvi manjši del z beljakovinami in drugi manjši del s škrobnimi živili.

POSKRBITE ZA REDNO TELESNO AKTIVNOST!
Naše mišice so velik porabnik glukoze. Zato se med telesno aktivnostjo raven glukoze zniža bolj kot v mirovanju, saj je vstop glukoze v aktivne mišične celice ob enaki količini inzulina večji. Vzrok za to je povečana poraba glukoze, ki predstavlja glavni vir energije za aktivne mišice.

Po zaključku aktivnosti ostaja v mišicah še dan do dva večja občutljivost na inzulin. In predvsem ne pozabite, da je telesna neaktivnost eden od dejavnikov tveganja za razvoj sladkorne bolezni!

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 11 (2022), 84-85.

Kolagen je strukturna beljakovina, katere ime izhaja iz grške besede »kólla«, ki pomeni lepiti, in pripone »gen«, ki pomeni ustvariti. To ime je dobil, ker so iz živalskih kož in iz drugih s kolagenom bogatih tkiv včasih izdelovali lepilo. Sodi med najbolj zastopane beljakovine v človeškem telesu, saj predstavlja 30 % vseh beljakovin.

Kolagen tvori naše telo sámo, vendar se njegova tvorba okoli 20. leta starosti upočasni (po 25. letu od 1 do 1,7 % na leto), po 35. letu pa precej zmanjša. Pri ženskah pa se naravna sinteza kolagena zmanjša po obdobju menopavze.
Da smo že vstopili v leta, ko se tvori manj kolagena, lahko opazimo predvsem na koži, ki zaradi slabše kakovosti in manjše prisotnosti kolagena postane manj čvrsta ter prožna tako na obrazu kot na telesu. Pojavljati se pričnejo gube in celulit, nohti postanejo krhki in lomljivi, lasje izpadajo in so tanjši.

ZA HRUSTANEC, KOSTI IN MIŠICE
Vloga kolagena ni ključna samo za kožo in videz, na kar smo ljudje postali precej pozorni, saj se kolagen prodaja kot prehransko dopolnilo v različnih oblikah in je v prodaji precej razširjen. Njegova najpomembnejša naloga je strukturiranje tkiv ter dajanje opore in trdnosti. Prisoten je v hrustancu, kosteh, mišicah, kitah in vezivnem tkivu. Njegova naloga je, da podpira telesna tkiva in notranje organe, z elastinom pa daje telesnim tkivom obliko, trdnost in moč. Zato se upad kolagena, ki je povezan s starostjo, pozna tudi v našem gibanju, ki postaja z leti oteženo. Najprej, ker s staranjem izgubljamo mišično maso, hkrati pa tudi kolagen v sklepnem hrustancu, kitah in mišicah. Pomanjkanje kolagena povzroči obrabo hrustančnega tkiva.
Še ena od pomembnih funkcij kolagena je celjenje ran, saj prispeva k obnovi in celjenju poškodovane kože.

ZGRADBA KOLAGENA IN VLOGA VITAMINA C
Kolagen ima dolgo vlaknasto obliko. Sestavljen je iz aminokislinskega zaporedja, ki vsebuje glicin, in dveh aminokislin, ki sta največkrat prolin in hidroksiprolin. Vlakna so navadno sestavljena iz različnih tipov kolagena, poznamo jih približno 28 (označujemo jih z rimskimi številkami), ki se ločijo na podlagi zaporedja in vsebnosti posameznih aminokislin. V človeškem telesu najdemo največ kolagena tipa I, ki predstavlja 80–85 % vsega kolagena in se nahaja večinoma v koži, kosteh, zobeh, vezivu, kitah in notranjih organih. Največ kolagena tipa II se nahaja v hrustancih, medvretenčnih ploščicah in očeh, kolagena tipa III v koži, mišicah in stenah krvnih žil, kolagena tipa IV v bazalni lamini, kolagena tipa V pa v placenti, očeh, laseh, pljučih in na celičnih površinah.
Ključno vlogo pri nastajanju kolagena ima vitamin C. Ker vitamina C ne sintetiziramo sami, moramo poskrbeti, da ga vnesemo s hrano.

KOLAGEN V PREHRANI
Za vzdrževanje kolagena v telesu in preprečevanje razgradnje kolagena se na splošno priporoča redno uživanje živil, ki podpirajo proizvodnjo kolagena. Živila z visoko vsebnostjo beljakovin pripomorejo k nastajanju kolagena v telesu, ker so bogata z aminokislinami, ki tvorijo kolagen. Med živila, ki vsebujejo kolagen, sodijo perutnina, ribe, svinjina, rdeče meso, mlečni izdelki in jajca ter kosti in koža živali. Kostna juha živalskih kosti, ki se kuhajo več ur, je bogata s kolagenom. Tudi želatina vsebuje veliko kolagena.
Rastline ne proizvajajo kolagena, so pa pomembne v procesu nastajanja. Gre za živila, bogata z antioksidanti, ki jih dobimo predvsem v sadju in zelenjavi. Ker je za tvorbo kolagena ključen vitamin C, je priporočljivo uživati več sadja in zelenjave.
Genistein v sojinih izdelkih prav tako spodbuja tvorbo novega kolagena, hkrati pa z zaviranjem specifičnih encimov preprečuje razgradnjo. Njegovo tvorbo spodbujajta tudi lutein v zeleni zelenjavi (špinača, šparglji, ohrovt, zelje) ter omega-3 nenasičene maščobne kisline v ribah in oreških. Stročnice pa vsebujejo hialuronsko kislino, ki je pomembna naravna sestavina človeškega telesa in se nahaja predvsem v vezivnem tkivu, koži, sklepih, živcih ter daje elastičnost koži in tkivu.

ŽIVLJENJSKE NAVADE, KI VPLIVAJO NA TVORBO KOLAGENA
Na količino kolagena v telesu vpliva zdrava, uravnotežena prehrana in zdrave življenjske navade, kot so prehrana, spanje, telesna aktivnost. Povečan razpad kolagena pa povzročajo:

• živila, bogata s sladkorji
• pretirano izpostavljanje sončnim žarkom
• kajenje in uživanje alkohola
• pomanjkanje spanja
• prevelika količina stresnih hormonov
• nezadosten vnos vitamina C in drugih antioksidantov
• avtoimunske bolezni

Posledice manjše tvorbe kolagena so vidne na:

• koži (gube, povešena koža na obrazu, trebuhu, stegnih)
• lasišču in nohtih (lasje postanejo tanki, nohti lomljivi)
• telesni masi (metabolizem se upočasni)
• kosteh (zmanjša se prožnost in poveča se krhkost)
• mišicah (zmanjša se prožnost in funkcija)
• sklepih (bolečine)
• žilah (zmanjša se elastičnost žilne stene)
• zobeh (majavost, izpadanje)

PADEC KOLAGENA, NA KATEREGA NIMAMO VPLIVA

• Starost: staranje kože je neizogiben proces. Elastin, kolagen in hialuronska kislina se sčasoma razgradijo, zato koža izgubi sposobnost zadrževanja vode in postaja vse ohlapnejša.
• Onesnaženost zraka: izpostavljenost onesnaženim delcem in kemikalijam povzroči nastajanje prostih radikalov).
• Menopavza: organizem v prvih petih letih po nastopu menopavze izgubi največ kolagena, potem pa vsako leto v manjšem deležu.

Z ohranjanjem zdravega življenjskega sloga (prehrana, gibanje, spanje) in izogibanjem kajenju, alkoholu ter pretiranemu sončenju lahko zmanjšate izgubo in poškodbo kolagena.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 11 (2023), 85-87.

V svetovnem merilu je banana dobro poznan in priljubljen tropski sadež ter je danes eno izmed najširše dostopnih sadežev po vsem svetu. Na svetovni ravni porabimo letno približno 100 milijard banan, kar jih uvršča na četrto mesto najpomembnejših kulturnih rastlin (takoj za pšenico, riž in koruzo). Bananovec je drevesu podobno zelišče, ki lahko zraste do 15 metrov v višino, banane pa rastejo v šopih, ki jih običajno sestavlja med 50 in 150 banan. Mnogi bananovec laično poimenujejo bananina palma, čeprav s palmami nima nič skupnega. Obstaja skoraj 1.000 različnih vrst banan. Najpogostejše so banane z rumenim olupkom, ki jih dobimo pri nas, poznamo pa še rdeče in vijolične banane, majhne rumene banane itd. Velik delež vseh, ki jih uvozimo v Evropo, pa je sorte cavendish in jih večinoma pripeljejo iz držav Južne Amerike (Ekvador, Kolumbija idr.), čeprav jih gojijo v več kot 150 državah.

ZMEDA O BANANAH
Nekateri so mnenja, da je banana zdrava izbira sadja, drugi pa se bananam izogibajo, ko na internetnih portalih preberejo da sodi med “5 najslabših živil”. Gre za nepravilne trditve, ki banani pripisujejo, da redi in povzroča motnje v prebavi.

Uživanje banan zelenih, rumenih ali zrelih s temnimi lisami in pikami je povsem zdravo. Eno do dve dnevno lahko brez zadržkov užijete, saj ponuja številne zdravilne učinke in pomaga odstraniti zdravstvene težave.

HRANILNA VREDNOST BANAN/100g
Banana je bogat vir vitaminov in mineralov in drugih hranilnih snovi, ki se spreminjajo z dozorevanjem banane. V zrelih bananah so pretežno ogljikovi hidrati, od katerih je približno polovica sladkorjev, kar banane uvršča med sadje z več sladkorja. V manj zrelih bananah predstavlja večji del ogljikovih hidratov škrob, ki spada med prehranske vlaknine, zato imajo le te nekoliko večji delež vlaknin v primerjavi z zrelimi bananami. Banane so dober vir vitamina B6 in kalija, bogate pa so tudi z vitaminom C, manganom, magnezijem in nekaterimi drugimi vitamini B kompleksa.

NE POVEČUJE TELESNE TEŽE!
Ni dokazov, da banane kljub splošnemu prepričanju prispevajo k povečanju telesne mase. V analizi treh velikih kohortnih študij so raziskovalci iskali povezave med vnosom določenega sadja in zelenjave ter spremembami telesne teže pri 200.000 ameriških moških in ženskah, ki so jih spremljali 24 let. Čeprav je večji vnos jabolk, hrušk in jagodičja pokazal močnejšo povezavo z manjšim povečanjem telesne mase, so bile tudi banane povezane z manjšim povečanjem telesne mase.

ZDRAVILNE LASTNOSTI
Bananam se pripisuje veliko zdravilnih lastnosti. Znano je, da ublažijo otekline, varujejo pred razvojem sladkorne bolezni tipa 2, pomagajo tudi pri izgubi telesne mase, krepijo živčni sistem in pomagajo pri proizvodnji belih krvnih celic (te lastnosti pripisujejo bananam zaradi visoke vsebnosti vitamina B6).
Banane vsebujejo tudi številne antioksidante, ki zagotavljajo zaščito pred prostimi radikali, s katerimi prihajamo dnevno v stik.
Zaradi visoke vsebnosti kalija so banane koristne za preprečevanje nastanka visokega krvnega tlaka in srčno–žilnih obolenj ter za zdravje ledvic.
Visoka vsebnost vlaknin, kot so pektini in rezistentni škrob, upočasnjuje prehod hrane iz želodca v tanko črevo, kar posledično upočasni dvig sladkorja v krvi po obroku in podaljšuje občutek sitosti.
Vlaknine, ki jih najdemo v bananah, hkrati pripomorejo k redni prebavi, rezistentni škrob pa je pomemben pri tvorbi kratko verižnih maščobnih kislin v črevesju, ki so nujne za zdravje črevesja.
Banane vsebujejo snovi, ki pomagajo uravnavati naše razpoloženje. Zaradi visoke ravni aminokisline triptofana, ki ga telo pretvori v serotonin (živčni prenašalec), uravnava naše razpoloženje. Triptofan lahko vpliva tudi na boljši spanec.
Banane so odlične pri nadomeščanju porabljene energije in mineralov po športni aktivnosti.
V reviji PLOS ONE so objavili izsledke znanstvene raziskave, ki je pokazala, da serotonin in dopamin v bananah izboljšata antioksidativno sposobnost športnikov in pomagata zmanjšati oksidativni stres.
Prav tako so se banane izkazale koristne za močne kosti. Vsebujejo vrsto oligosaharidov, ki spodbujajo dobre probiotične bakterije, s tem pa povečajo sposobnost za absorpcijo kalcija.
Nekateri dokazi kažejo, da lahko zmerno uživanje banan ščiti pred rakom ledvic. Študije so namreč pokazale, da ženske, ki redno uživajo več obrokov sadja in zelenjave, zmanjšajo tveganje za rak ledvic in da so banane pri tem še posebej učinkovite. Opazili so, da se pri ženskah, ki jedo od štiri do šest banan na teden, tveganje za razvoj raka ledvic prepolovi. Vzrok pripisujejo visoki ravni antioksidantov in fenolnih spojin v bananah.

ZELENE IN ZRELE BANANE
Rezultati metaanalize iz leta 2017 so pokazali, da tudi nezrele/zelene banane ponujajo nekatere koristi za zdravje predvsem pri obvladovanju težav, kot so driska in razjede. Dokazano znižujejo holesterol in krvni tlak.
Rezultati raziskav, objavljeni v Food Science and Technology Research pa so pokazali, da se raven hranilnih snovi v bananah poveča, ko dozorijo. Banane s temnimi lisami so bile osemkrat učinkovitejše pri nastajanju belih krvnih celic v primerjavi z nezrelimi bananami. Bele krvne celice so pomembni sestavni del imunskega sistema, ki se bori proti okužbam z bakterijami, glivicami, virusi in drugimi patogeni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2020) 11, str. 94-95.

Buče izvirajo iz tropskega dela Amerike, natančneje iz Mehike, v Evropo pa so jih prinesli Španci v 15.stoletju. Prve podatke o bučah je v ladijski dnevnik leta 1492 zapisal Krištof Kolumb, ki se je z bučami srečal na Kubi. Danes so buče precej razširjene, predvsem zaradi številnih zdravilnih učinkov.
Oranžno rdeča buča hokaido, izvira iz Japonske z otoka Hokaido, in je bogat vir betakarotena, ki preprečuje nastanek sive mrene, glavkoma, katarakte, makularne degeneracije in drugih bolezni oči. Vsebuje pa tudi številne druge zdravilne lastnosti.
Buče so zaradi nizke energijske vrednosti (vsebujejo malo kalorij) in lahke prebavljivosti zelo priporočljiva dietna hrana tako za uravnavanje telesne mase, kakor tudi na jedilniku različnih bolezni. Nedavne študije so dokazale, da so buče izvrstna hrana za diabetike, za boj proti debelosti in sladkorni bolezni. Iz tega razloga so priporočljiva pri obolenjih prebavil, želodca in črevesja (vnetja) ter pri bolnikih z ledvičnimi kamni.
Buče so bogate z vlakninami pektina in rudnin, predvsem kalija, fosforja in železa. Oranžne buče pa vsebujejo antioksidante – karotenoide, ki varujejo naše celice pred poškodbami.

KAROTENOIDI V BUČAH
Karotenoidi dajejo bučam močno oranžno barvo, ki se s pomočjo maščob v telesu pretvorijo v obliko vitamina A. Že manjša količina buče z nekaj dodanega hladno stiskanega olja vsebuje več kot 200 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa vitamina A, ki pomaga pri dobrem vidu.
Prav tako vitamini A spadajo med močne antioksidante in preprečujejo nastanek degenerativnih bolezni.

BUČNA SEMENA
Bučna semena so že od nekdaj uporabljali kot naravno zdravilo proti črevesnim zajedavcem ter pri težavah s prostato, saj so koncentriran vir mineralov in vitaminov.

Bučna semena so še posebej zdrava za moške, saj dokazano preprečujejo raka na prostati. Četrtina skodelice semen med drugim vsebuje približno 2,75 mg cinka (okoli 17 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa za odrasle), kar prispeva k moškemu spolnemu zdravju in normalni ravni moškega spolnega hormona testosterona.
Bučna semena vsebujejo kar 30 gramov beljakovin, 110% dnevne vrednosti železa in 559 kalorij/na 100g živila. V nasprotju z bučnim mesom so precej kalorična, zato naj pri uživanju velja zmernost (1 pest na dan). So bogat vir selena, ki deluje antioksidativno, preprečuje vnetja in prispeva k zdravju srca in ožilja.

AMINOKISLINA TRIPTOFAN IN HORMON SEROTONIN
Posebnost v bučnih semenih je aminokislina triptofan. Triptofan spodbujaja tvorbo hormona sreče, ugodja to je serotonina, ki vpliva na naše psihično razpoloženje, blagodejno deluje na živčni sistem, prenaša signale med živčnimi celicami in izboljša naše spanje.

ZDRAVILNE LASTNOSTI BUČ

• Dobro vplivajo na delovanje prebavil in pospešujejo prebavo.
• Znane so po svojih diuretičnih lastnostih (izločanje urina), zato jih še posebej priporočajo ljudem z vnetji ledvic, mehurja, revmatizmom, putiko in diabetesom.
• Učinkujejo protivnetno.
• Oranžne buče so zaradi velike vsebnosti karotenoidov odlične v boju proti raku.
• Dobro delujejo na vse žleze.
• Krepijo vse telesne sluznice.
• Preprečujejo razvoj bolezni srca in ožilja.
• Razstrupljajo jetra in spodbujajo izločanje presnovnih ostankov.
• Uravnavajo holesterol.
• Spodbujajo delovanje trebušne slinavke in pomagajo uravnavati raven krvnega sladkorja.
• Oranžne buče pri rednem uživanju zaradi velikih količin betakarotena izostrijo vid
• Bučna semena pomagajo znižati odvečne maščobe in holesterol v krvi.
• Semena so tudi znano ljudsko zdravilo za izločanje črevesnih parazitov.
• V zadnjem času uporabljajo surovo ali kuhano pulpo in sok v kombinaciji z drugimi vrstami terapij za zdravljenje psoriaze – trdovratne kožne bolezni.
• Učinkovita je v boju z nespečnostjo

NEPRECENLJIVA HRANILNA VREDNOST
Zaradi kombinacije vitaminov in mineralov imajo buče posebne koristi na zdravje. Vsebujejo kar 90-odstotkov vode, ostalo predstavljajo beljakovine, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali. So bogat vir vitamina C, riboflavina, kalija, bakra, in mangana. Vsebujejo tudi manjše, vendar pomembne količine vitamina E, tiamina, niacina, vitamina B6, folne kisline, železa, magnezija in fosforja.
Karotenoidi, ki jih buče vsebujejo, so tisti, ki našemu telesu pomagajo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja in rakavih obolenj. Uživanje hrane oranžne barve nam bo pomagalo tudi k lepši polti. Karotenoidi namreč prehajajo iz krvnega obtoka v številne organe vključno s kožo, kjer se nalagajo.

BUČNO OLJE
Bučno olje stiskajo iz semen in ima sorodne zdravilne lastnosti kot semena, zato sodi med hranilno bogata olja. Obogaten je z maščobnimi kislinami omega-3, ki jih človeško telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Bogato je z delta-7-steroli, ki delujejo proti povečanju prostate, poleg tega večkrat nenasičene maščobne kisline v sodelovanju z drugimi učinkovinami pozitivno vplivajo na presnavljanje holesterola, visoka vsebnost vitaminov in mineralnih snovi pa prispeva k dobremu delovanju organskih sistemov: urogenitalni, prebavni, srčno-žilni, endokrini in živčni sistem, skeletno-mišični in kožni. Omega-6 maščobne kisline povzročijo hitrejšo rast las in obnavljanje kože, uravnavajo presnovo in ohranjajo zdrave kosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 11, str. 94.

Imunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice - levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
Ko človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

• Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
• Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
• Prekomerna telesna masa in debelost
• Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
• Neustrezna higiena
• Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
• Obsevanje
• Bolezni (rak, jetrne okvare..)
• Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
• Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
• Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli - aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.