Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ....

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
2. Spodbuja imunski sistem.
3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
4. Krepi dihalni sistem.
5. Je prijazna do sklepov.
6. Pospešuje presnovo.
7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Revmatoidni artritis (RA) je kronična, sistemska vnetna bolezen, avtoimune narave. Spada med eno od več 100 različnih revmatičnih bolezni (pogovorno révma), ki je skupni izraz za številne bolezni zlasti gibalnega sistema, ki jih spremljajo vnetja, degeneracije in presnovne motnje. RA prizadene predvsem sklepe. Če je ne zdravimo ustrezno, lahko nastanejo nepopravljive okvare sklepov, lahko tudi invalidnost.

Prve omembe (RA) v znanstveni literaturi segajo v leto 1800. Takrat je bil potek bolezni slabo poznan, zato učinkovitega pristopa k bolezni ni bilo. Bolezen je neozdravljiva, zato je cilj zdravljenja usmerjen v lajšanje bolečin in doseganje remisije (umiritve) bolezni.

Revmatoidni artritis je razširjen po vsem svetu in prizadene ljudi vseh ras in etničnih skupin. Prizadene približno 1 odstotek prebivalstva. Pojavi se lahko v vsaki starosti, pogostost z leti narašča in doseže vrh med 30. in 55. letom. Trikrat pogosteje zbolevajo ženske.

KAJ JE VZROK?
Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, najverjetneje je vzrokov več. Na bolezen zagotovo vplivajo genetski dejavniki in spol, saj se bolezen pogosteje razvije pri ženskah, kot pri moških. Na pojav vplivajo tudi dejavniki iz okolja, ki bolezen sprožijo (okužbe so lahko sprožilni dejavnik bolezni).

PRIZADETI SKLEPI IN ORGANI
Bolezen se pojavlja počasi in najpogosteje prizadene sklepe v zapestju in prstih in sicer na obeh rokah simetrično, prizadeti pa so lahko tudi sklepi v ramenih, kolkih, komolcih, kolenih in stopalih, redkeje pa tudi sklepi vratnih vretenc. Čeprav so lahko prizadeti vsi sklepi, se bolezen le izjemoma začne s prizadetostjo velikih sklepov. Bolezen pa ni omejena le na sklepe, saj lahko prizadene tudi druge organe: srce, pljuča, kožo, oči.

POTEK REVMATOIDNEGA ARTRITISA
Bolezensko dogajanje se prične v sklepni ovojnici, kjer nastane vnetje z razraščanjem sklepne ovojnice, v sklepnem prostoru pa se nabira tekočina, ki se navzven oblikuje v oteklino. Pri tem imajo pomembno vlogo spodbujevalci vnetja ali citokini. Proti spodbujevalcem vnetja temeljijo vsa zdravila, usmerjena za zdravljenje revmatoidnega artritisa.Če se bolezen ne zdravi, pride do uničenja sklepnega hrustanca in deformacije sklepa. Lahko se poškodujejo tudi drugi organski sistemi, bolnik hujša in se slabo počuti. Če je prizadetih več sklepov hkrati, bolnik težko vstane iz postelje. Nezdravljena lahko privede do deformacije sklepov, posledično bolnik določenih delov telesa ne more uporabljati, kar pripelje do okrnitve dnevnih dejavnosti in invalidnosti.

ZNAKI

• Bolečine v simetričnih sklepih (npr. obe zapestji, izrazita v zgodnjih jutranjih urah)
• Otekli sklepi (zadebeljena sklepna ovojnica ali prevelika količina sklepne tekočine, kar imenujemo sklepni izliv)
• Slabo gibljivi sklep
• Jutranja okorelost sklepov (okorelost ali otrdelost sklepov traja približno eno uro, čez dan se izboljša)
• Rdeča in toplejša koža nad sklepom
• Deformacija sklepa (nastane pri dalj časa trajajoči bolezni)

POSTAVITEV DIAGNOZE
Diagnozo RA je težko določiti, saj so simptomi zelo podobni drugim boleznim kosti in sklepov, zato je potreben obisk revmatologa, ki na podlagi anamneze, rentgenskih posnetkov (pokaže poškodbe na kosteh in erozivne spremembe) ter laboratorijskih izvidov krvi (določajo se protitelesa, revmatoidni faktor, protitelesa CCP-ciklični citrulinirani peptid) postavi diagnozo.
Pri večini bolnikov s pravilno postavljeno diagnozo bolezen poteka intermitentno, kar pomeni z občasnimi poslabšanji in relativno dobro prognozo. Pri ostalih pa je potek progresiven – bolezen se razvija in napreduje. Če se bolezen ne zdravi pravilno in pravočasno, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno pa se poveča tudi umrljivost.

ZDRAVLJENJE
Kot vsaka kronična bolezen, se RA zdravi dolgotrajno in doživljenjsko. Zdravljenje zajema splošne ukrepe, kot so opustitev razvad, vzdrževanje normalne telesne mase, dovolj in skrbno izbrana telesna aktivnost, fizioterapija ter v primeru napredovale bolezni kirurško zdravljenje.
Bolnikom ni priporočljiva telesna aktivnost v fazi aktivnega vnetja. Ko se bolezen umiri pa se svetuje redna telesna aktivnost za krepitev skeletnih mišic in kosti.
Pomembno vlogo pri zdravljenje imajo protivnetna in imunomodulatorna zdravila:

• nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR)
• glukokortikoidi (sintetični hormoni nadledvične žleze)
• sintetična zdravila (metotreksat, sulfasalazin, antimalariki, leflunomid …)
• biološka zdravila (protitelesa proti mediatorjem vnetja – citokinom)
• tarčna sintetična zdravila (zaviralci znotrajceličnih encimov, pomembnih za aktivacijo vnetja).

PREHRANA
Bolniki z RA naj sledijo smernicam zdrave prehrane, ki veljajo za vse. Morda bi tu izpostavili mediteransko prehrano. Slednja je ključna za zadosten vnos omega-3 maščobnih kislin. Vnos omega-3 maščobnih kislin s prehrano ali v obliki prehranskih dopolnil je zaradi svoje vloge pri vnetnih procesih in varovalnega učinka pred srčno-žilnimi boleznimi postal pomemben pri obvladovanju revmatoidnega artritisa. Posebno pozornost morajo taki bolniki nameniti pravemu razmerju med omega-3 in omega-6 maščobnih kislin. Prav tako se morajo bolniki izogibati hitri, mastni in cvrti hrani, ki je obogatena z omega-6 maščobnimi kislinami, saj spodbuja nastanek škodljivih prostaglandinov, mediatorjev vnetja, medtem ko maščobne kisline omega-3 delujejo na vnetje blagodejno. Za zdravje sta nujno potrebni obe vrsti, v pravilnem razmerju.

Bolniki morajo poskrbeti za urejen holesterol in krvni tlak in zadosten vnos vitamina D.
Na potek RA vpliva prehranski status posameznika na več načinov. Sklepno vnetje lahko omeji opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, vključno z nakupovanjem, pripravo in uživanjem hrane. Prizadetost nekaterih sklepov lahko vpliva tudi na sposobnost žvečenja in požiranja hrane.
Raziskave so pokazale, da imajo bolniki z RA manjše vrednosti antioksidantov v krvi, zato je priporočljivo uživanje sadja in zelenjave in polnovrednih žitaric.
Stradanje in enolična prehrana nista priporočljiva, saj lahko privedeta do upada mišične mase in posledično slabše gibljivosti sklepov.

 Več raziskav opisuje pozitivne učinke kurkume, ki vsebuje snov imenovano kurkumin, ki zmanjšuje vnetje pri RA. Podobno poročajo o ingverju in cimicifugi.
Bolniku z revmatoidnim artritisom se odsvetuje redno uživanje večjih količin prave kave in alkohola, ki lahko poslabša potek bolezni. Na zadostno prehranjenost revmatika seveda vplivajo tudi zdravila, s katerimi se zdravi.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2022), 84-85.

Bolezni srca in ožilja so v porastu in povzročijo pri nas kar 40 % prezgodnjih smrti. Vzrok za porast teh bolezni pa je sodobni način življenja: stres, nezdrava prehrana in preveč sedenja. Ker je naše srce posebno, saj za nas dela ves čas, vse življenje, so prave odločitve glede našega življenjskega sloga ključne za njegovo dobro delovanje. Debelost in kajenje pa sta poglavitna dejavnika bolezni srca.

MANJ SOLI, SLADKORJA IN MAŠČOB
Preveč soli zvišuje krvni tlak, tveganje za možgansko kap in povzroča hipertrofijo srčne mišice, prav tako preveč sladkorja vodi v povišan krvni tlak in je vzrok za povečano telesno težo in zamaščenost jeter. Tudi maščobe so v prevelikih količinah nevarne, predvsem ker zvišujejo slab holesterol LDL, ki vodi v razvoj bolezni srca in možganske kapi.

MEDITERANSKA PREHRANA ŠČITI SRCE
Zdravstvene koristi, povezane z mediteransko prehrano, so podprte z znanstvenimi dokazi. Z mediteransko prehrano se je ukvarjala ena največjih doslej izvedenih intervencijskih prehranskih raziskav na svetu – PREDIMED (Prevención con Dieta Mediterránea). Gre za špansko raziskavo, v katero je bilo vključenih več kot 7.000 udeležencev, starih med 55 in 80 let, ki so bili sicer zdravi, vendar s povečanimi tveganji za razvoj srčno-žilnih bolezni. Po petih letih raziskave so ugotovili statistično značilno zmanjšano pojavnost srčno-žilnih zapletov, raziskava pa je pokazala tudi vrsto drugih zaščitnih vplivov mediteranske prehrane.

DEBELOST – BREZ DEJAVNIKOV TVEGANJA, KOT SO VISOK HOLESTEROL, NEAKTIVNOST IN SLADKORNA BOLEZEN, POVEČUJE TVEGANJE ZA BOLEZNI SRCA ZA TRETJINO
To pomeni, da je tretjina svetovne populacije (toliko, kot je danes ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo) na poti do razvoja bolezni srca, če ne spremenijo svojega življenjskega sloga ali ne prejmejo medicinske pomoči. Več študij je pokazalo, da je debelost sama po sebi, brez pridruženih zgoraj omenjenih dejavnikov tveganja, nevarna za bolezni srca in ožilja. Maščevje povzroča vnetje, vnetje pa deluje na ostale organske sisteme in slabi njihovo funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 2022) je objavila, da se je v zadnjih desetih letih debelost med otroki podvojila, v Evropi pa imamo čez 60 % ljudi, ki so prekomerno prehranjeni, in že skoraj 30 % ljudi z debelostjo, kar so slabi kazalci za prihodnost.

ALI JE DEBELOST NEVARNEJŠA OD KAJENJA?
Cigareta največkrat ni izdelana zgolj iz tobaka, ampak so temu primešane še druge nevarne snovi, ki se uporabljajo v industriji. Dim prižgane cigarete vsebuje več kot 4000 kemičnih snovi! Kemikalije v cigaretnem dimu povzročijo vnetje celic, ki obkrožajo krvne žile, kar lahko privede do zožitev žil in bolezni srca in ožilja.
Znanstveniki so primerjali 20 velikih študij o kadilcih in ljudeh s prekomerno telesno maso in debelostjo v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji ter na Švedskem in prišli do zaključka, da je za zdravje kajenje manj škodljivo kot debelost. To ne pomeni, da je kajenje zdravo, ampak da ima debelost večji vpliv na razvoj bolezni srca. Pri tem ne pozabimo na sarkopenično debelost, ki se razvija pri osebah nad 60 let in je močno povezana s srčno-žilnimi zapleti.

LE ZAKAJ NE BI VERJELI HIPOKRATU, KI JE HOJO OZNAČIL ZA NAJBOLJŠE ČLOVEKOVO ZDRAVILO?
Vse raziskave, ki preučujejo vpliv gibanja na srce in ožilje, so si enotne v tem, da je redna telesna vadba pomemben varovalni dejavnik, ki vpliva na krvni obtok, predvsem pa vpliva na dejavnike tveganja in zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Znižuje krvni tlak, pozitivno vpliva na presnovo maščob in sladkorja, na telesno maso in stres. Kadilcem pa oslabi oziroma zmanjša potrebo po kajenju.
Vadba je lahko raznolika, vendar mora biti redna. Za osebe, ki vadbi niso preveč naklonjene, je hoja najboljša izbira. Pri tem pa je treba upoštevati smernice telesne aktivnosti SZO (150–300 minut zmerne telesne vadbe ali 75–150 minut intenzivne vadbe na teden).

TUDI NOČ IMA SVOJO MOČ
Ne smemo pozabiti, kako nujen za ohranjanje zdravja je primerno dolg in kakovosten spanec. Pomanjkanje spanja povzroča povišanje krvnega tlaka, sladkorno bolezen tipa 2, debelost, pospešeno aterosklerozo ... Že nekajdnevna prikrajšanost glede spanja izrazito poviša stresne hormone, kar slabo vpliva na zdravje in počutje. V spanju se telo obnovi, umiri in nato tudi učinkoviteje deluje. Med spanjem se izloča hormon melatonin, ki je hormon spanja in hkrati eden močnejših antioksidantov, ki ščiti naše celice.

NADZIRAJTE STRES
Stresu se danes ne moremo izogniti, lahko pa ga nadziramo. Ob kroničnem stresu nadledvična žleza izloča večje količine stresnega hormona kortizola. Raziskave kažejo, da lahko visoka raven kortizola zaradi dolgotrajnega stresa poviša krvne maščobe – holesterol in trigliceride, krvni sladkor in krvni tlak. Gre za dejavnike tveganja za bolezni srca. Stresni hormon kortizol prav tako spodbuja debelost ter slabi imunski sistem.

ALKOHOL – SOVRAŽNIK SRCA
Vse vrste odvisnosti močno povečujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Pretirano pitje alkohola je pogost vzrok srčnih aritmij, še zlasti atrijske fibrilacije, posledično pa tudi možganske kapi. Raziskave so pokazale, da pri bolnikih z blagim srčnim popuščanjem tudi zmerne količine alkohola niso priporočljive.

BOLEZNI SRCA LAHKO RAZKRIVAJO SPREMEMBE NA KOŽI, LASEH, NOHTIH, UŠESIH …
Številne bolezni srca (npr. srčno popuščanje) povzročajo nabiranje tekočine v stopalih in spodnjem delu nog, kar privede do otekanja, ki mu pravimo edem. Pred očitnimi znaki edema se pogosto pri bolniku poveča telesna teža za več kilogramov. Edem je lahko lokaliziran ali generaliziran (npr. zajema obraz, trup in okončine). Lahko se kaže kot zabuhlost obraza (predvsem okrog oči) ali kot oteklina kože, ki ob pritisku s prstom ohrani vdolbino.
Drugi simptom, ki se lahko pojavi na koži ali sluznicah, je cianoza. Koža in sluznice se obarvajo modrikasto zaradi pomanjkanje kisika v majhnih krvnih žilicah. Najbolj opazna je na ustnicah in nohtih.
Pri nekaterih bolnikih z aterosklerozo se lahko razvije zgodnja androgena plešavost, pogostejša je pri osebah manjše rasti z izrazito poraščenostjo prsnega koša. Tudi diagonalno gubo na ušesnih mečicah (Frankov znak) klinično povezujejo z večjo verjetnostjo za razvoj koronarne bolezni srca. Do sedaj je bilo opravljenih nekaj znanstvenih študij, ki Frankov znak povezujejo tudi z razvojem sladkorne bolezni in možgansko kapjo.
Kožne spremembe predstavljajo opozorilni znak, ki kaže na srčnožilno motnjo. Livedo reticularis je moder ali vijoličen mrežasti vzorec na koži, ki se pri nekaterih pojavi zgolj, ko jim je hladno. Vzorec izgine, ko se koža segreje. Rumenkasti izrastki ali majhni mehurčki na koži ksantelazme/ksantomi nam lahko sporočajo, da se pod kožo kopiči holesterol. 

 Pojavijo se lahko na različnih mestih, tudi nad očesnimi vekami. Pri bakterijskem vnetju srčnih zaklopk – infekcijskem endokarditisu – so značilne Janewayjeve lezije, ki predstavljajo majhne krvavitve z vozličastim videzom, ki se običajno pojavljajo na dlaneh in podplatih

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 9 (2023), 86-87.

Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.

KOMARJI
V Sloveniji je poleg navadnega komarja zelo razširjen in moteč tigrasti komar, ki pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije. Na svetu je okoli 300 različnih vrst komarjev, pikajo pa nas samice. Tigrasti komarji za razliko od navadnega komarja ne brnijo, zato ga ljudje težje zaznamo. Samice vseh vrst komarjev uporabljajo našo kri za nastanjaje beljakovine, ki je pomembna za tvorbo jajčec. Samica najde svojo žrtev s pomočjo kompleksnih čutil oz. kemoreceptorjev, s katerimi zazna izločanje CO2 (ogljikov dioksid) in vlage, telesno temperaturo in telesni vonj. Močnejši ljudje in nosečnice z dihanjem proizvajajo več ogljikovega dioksida, zato jih imajo komarji raje. Za avtohtone vrste komarjev je značilno povečanje aktivnosti v večernih urah, medtem ko je za invazivne vrste (npr. tigrasti komar) značilna celodnevna aktivnost. Komarji letijo le nekaj sto metrov stran od vodnih virov, zato je pomembno, da v stanovanjih in v okolici hiše nimamo stoječe vode. Za oplojeno samico je dovolj že plastičen zamašek, poln vode, da odloži svoja jajčeca, ki se bodo razvila v naslednji rod krvosesov.
Pik komarja najpogosteje povzroči neprijetno srbečico, manjšo oteklino in rdečico, le redko pa tudi resnejše težave. Zaščita pred komarji je ključnega pomena, predvsem če se odpravljate na območja, kjer obstaja večja verjetnost prenosa bolezni s komarji. Največja nevarnost predstavljajo potovanja v eksotične kraje. Komarji najpogosteje prenašajo bolezni, kot so malarija, virus Zahodnega Nila, rumena mrzlica, okužijo nas lahko tudi z virusom zika, denga in čikungunja.
Pred leti so sicer v sosednji Italiji zaznali manjši izbruh okužb z virusom čikungunja, v Sloveniji pa so potrdili primer okužbe z virusom Zahodnega Nila. Čeprav malarija za naša področja ni značilna, pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vsako leto zabeležijo nekaj primerov uvožene malarije.

KLOPI
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
KME je virusno vnetje osrednjega živčevja, z antibiotiki se ne zdravi, se pa lahko preventivno zaščitimo z učinkovitim cepivom.
Pri klopih je pomembno, da dobro pregledamo celo telo. Klopa čimprej odstranimo s pinceto čim bližje glavi in ga povlečemo navzgor. Nikakor ne nanašajmo olja in drugih maščob! Pred klopi se lahko zaščitimo z oblačili in repelenti, dobra zaščita pa je tudi cepljenje proti KME.

OSE IN ČEBELE
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.

MUHE
Predvsem v tropskih krajih so muhe znane prenašalke bolezni. Prenašajo malarijo, filarijazo, rumeno mrzlico, dengo, virusne encefalitise, lišmeniazo, tripanosomijazo, boreliozo in druge bolezni. Posebej pogoste so v človeških skupnostih z nizkimi higienskimi standardi.
Muhe prenašajo tudi mikroorganizme. Nam dobro poznana hišna muha je nadležna žival, ki se je prilagodila na življenje v človeških bivališčih in je razširjena povsod, kjer živi človek. Med bolj znanimi so tudi obadi, ki poleg tega še boleče pičijo. Čeprav hišna muha sama po sebi ni nevarna, obleze vse, tudi iztrebke in na ta način prenaša mikroorganizme. Ličinke muh pa so pomemben element forenzične preiskave trupla.
Muhe imajo ogromen razmnoževalni potencial in veliko mobilnost. Da bi prekinili njihov razmnoževalni cikel, morajo biti ukrepi zatiranja usmerjeni na ličinke in odrasle muhe. Ko enkrat vstopijo v naš dom, se jih težko znebimo, saj se razmnožujejo povsod. Pomembno je, da ustvarite za njih neprijetno okolje za bivanje, v katerem ne bodo želele ostati. Redno čistite svoj dom in odnašajte smeti, še posebej v poletnih mesecih. Rade namreč bivajo v ostankih hrane in drugih odpadkih ter odlagajo svoja jajčeca. Nujno je vzdrževanje higiene bivalnega okolja in okolja zunaj, da bi odstranili potencialna razmnoževalna mesta in vire hrane. Muhe ne marajo močnih eteričnih olj.

OŽIG MEDUZE
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana.
Meduze lahko ožgejo povsod, tudi med brezskrbnim igranjem. Nekatere vrste so majhne (do največ 5 cm), zato jih ne opazimo, občutek pa je neprijeten. Pekoči občutek lahko sami ublažimo relativno enostavno, z nekaj splošnimi priporočili. Vsekakor pa pazimo na obraz in področje okoli oči. Če nas ožge, opečeni predel najprej dobro izpiramo z morsko vodo, potem uporabimo mrzle obkladke (plastično vrečko napolnimo z ledom, uporabimo ledeno pijačo ali ovijemo opečeno mesto z mokro majico za 5–15 minut. Če imamo na razpolago, lahko uporabimo mešanico morske vode in sode bikarbone (razmerje 1:1) ter pustimo delovati 2 minuti. Protibolečinska sredstva lahko uporabimo le izjemoma.
Med najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v našem morju sodi mesečinka. Ima okroglast klobuk, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je ‘narezan’ z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo. Mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje. V zadnjem času se v Jadranu pojavlja tudi kompasna meduza. Prepoznamo jo po tem, da njen klobuk krasi 15 prog, ki se širijo iz centra proti robu in spominjajo na kompas.

 Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 8 (2022), 84-85.

RAZLIKA MED KORISTNIM IN ŠKODLJIVIM
Ozon (O3) je visoko reaktiven plin, ki ga sestavljajo trije atomi kisika. Lahko je ‘koristen’ ali ‘škodljiv’, odvisno, kje se nahaja v ozračju. “Koristni ozon” se nahaja v stratosferi, pravimo mu tudi “stratosferski ozon”, to je plast Zemljinega ozračja, ki sega do višine okoli 50 kilometrov nad zemeljsko površino, največ ozona pa je na višinah med 18 in 25 kilometrov. Sloj ozona predstavlja v stratosferi zaščitni plašč okrog Zemlje, saj filtrira in tako ščiti žive organizme pred nevarnimi sončnimi žarki kratkih valovnih dolžin UV-B.
S terminom “škodljivi ozon” označujemo prizemni (troposferski) ozon. Troposfera je najnižji del Zemljinega ozračja, ki se neposredno dotika zemeljskega površja.

PRIZEMNI ŠKODLJIVI OZON
Prizemni ozon nastane pod vplivom sončne svetlobe iz emisij hlapljivih organskih zmesi (ogljikovodiki) in dušikovih oksidov (NO2), ki jih proizvajajo predvsem nekatere industrijske dejavnosti in vozila, njegova vsebnost v zraku pa se poveča prav v poletnih mesecih. Ima močan vonj, ki ga lahko začutimo po nevihti, ob fotokopirnih strojih ali na primer ob večjih električnih motorjih. Ta vrsta ozona je zdravju škodljiva.
Povečana koncentracija prizem­nega ozona pa škodljivo vpliva tudi na rastline, saj preprečuje fotosintezo in prispeva k oksidaciji. Dolgotrajnejše povečane koncentracije omenjenega plina lahko resno ogrozijo vegetacijo in pridelke na polju.

ZRAK JE POLETI V SLOVENIJI PREKOMERNO ONESNAŽEN PREDVSEM S PRIZEMNIM OZONOM
Onesnaženost z ozonom je v zimskem času bistveno nižja v primerjavi s poletjem, kar pa je razumljivo, saj se visoke koncentracije ozona pojavljajo v sončnih poletnih dneh na lokacijah, kjer so prisotne visoke koncentracije ogljikovodikov in dušikovih oksidov. Take lokacije pa niso zgolj mestna središča, temveč tudi območja, ki so bolj oddaljena od glavnih virov onesnaževanja zraka in kamor veter odnaša onesnažen zrak. Tako so povečane koncentracije ozona predvsem v Novi Gorici in Kopru, kamor pride onesnažen zrak iz Padske nižine.
Poleg antropogenih virov prispevajo k emisijam predhodnikov ozona in posledično povišanim koncentracijam ozona v ozračju tudi naravni viri oziroma procesi, kot so požari.
K nastanku ozona v zaprtih prostorih pa najbolj prispevajo fotokopirni stroji in laserski tiskalniki.
Povišane koncentracije prizem­nega ozona se pojavijo v poletnih mesecih čez dan, ker je takrat dovolj sončnega sevanja in sicer med 11. in 16. uro, na Obali tudi dlje, v nočnem času pa so koncentracije ozona zaradi reakcije z dušikovim dioksidom na normalni ravni.
Opozorilna vrednost je definirana kot urna koncentracija, ki je višja od 180 μg/m3 – takrat ozon postane resno nevaren za zdravje ljudi. Ta vrednost je postavljena v skladu z navodili Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo in je namenjena zaščiti prebivalstva pred kratkotrajno izpostavljenostjo visokim koncentracijam ozona.
Koncentracije se v poletnih mesecih močno povečajo na Obali in na Primorskem, pa tudi drugod, zato je priporočljivo spremljati opozorila (ARSO-Agencija Republike Slovenije za Okolje). O tem pa redno opozarjajo tudi mediji.

DRAŽI DIHALA IN SLABO VPLIVA NA ZDRAVJE
Ponavljajoča se izpostavljenost povišanim koncentracijam ozona lahko povzroči draženje pljuč. Čeprav je ozon v troposferi v splošnem prisoten v nizkih koncentracijah, lahko vdihavanje ozona povzroči številne zdravstvene težave, na primer bolečine v prsih, kašljanje, bruhanje in draženje grla. Slabo vpliva tudi na številne kronične bolezni, kot so bronhitis, srčne bolezni, astma, povzroča zmanjšanje kapacitete pljuč …
Izpostavljenost ozonu lahko povzroča zdravstvene težave tudi zdravim ljudem.
Ker običajno ozon nastaja v onesnaženem zraku in vročem vremenu, je njegovim škodljivim vplivom izpostavljen vsak, ki ta čas preživlja na prostem. Še posebej so zanje dovzetni otroci, starejši ljudje, delavci na prostem in rekreativni športniki.

NAJVEČ LAHKO NAREDIMO SAMI
Osebe s kroničnimi težavami, predvsem boleznimi dihal in srčno-žilnimi boleznimi naj v času povišanih vrednosti prizemnega ozona ostanejo v zaprtih prostorih, kjer je koncentracija ozona nižja. Tudi zdravim ljudem se priporoča, da se izogibajo naporov v času trajanja previsoke koncentracije. Povišanih koncentracij ozona naj se izogibajo tudi starejši, otroci ter nosečnice. K zmanjšanju prizemnega ozona lahko sami prispevamo tako, da uporabljamo javni promet ali pa kolesa … in se čim manj peljemo z avtomobili predvsem na kratke razdalje, avtomobili so poleg industrije glavni krivec za nastajanje prizemnega ozona.

PRIPOROČILA ZA POLETJE
Splošna priporočila, ki veljajo za vroče, jasne, sončne dni, predvsem od meseca maja do vključno septembra oziroma ob povišanih koncentracijah ozona, so:
Redno zračimo prostore/stanovanja v jutranjih urah ali pozno zvečer. Onesnaženost zraka z ozonom je v notranjih prostorih praviloma nižja kot zunaj, zato svetujemo, da prebivalci v jutranjih urah prezračijo svoje domove, v času najvišje stopnje onesnaženosti pa ne odpirajo oken in vrat.
Popoldne se zadržujemo v zaprtih prostorih, predvsem ob urah, ko je koncentracija najvišja (11–16).
Izogibamo se aktivnostim na prostem med 11. in 16. uro (tudi v hribih, kjer je poleti koncentracija prizemnega ozona visoka).
Od meseca maja do septembra redno spremljamo napovedi in obvestila ARSO v zvezi z onesnaženostjo zunanjega zraka z ozonom.
Pri načrtovanju dnevnih aktivnosti na prostem (še zlasti če načrtujemo intenzivnejšo telesno aktivnost) upoštevamo dnevne napovedi maksimalnih urnih koncentracij ozona in redno spremljamo urne ravni ozona ter preverimo indeks kakovosti zunanjega zraka na spletnih straneh ARSO.
Priporočila veljajo za celotno populacijo, predvsem pa za ranljive skupine prebivalcev.
(NIJZ).

KDO NAJ BO POSEBNO PREVIDEN?
Otroci in nosečnice, starejši ljud­je, astmatiki, bolniki s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB), bolniki, ki so preboleli Covid pljučnico in bolniki z drugimi kroničnimi pljučnimi boleznimi. Delovno aktivni ljudje na prostem (gradbeni delavci …). Previdni naj bodo tudi nekateri bolj občutljivi zdravi posamezniki.
V zadnjem času je več znanstvenih študij pokazalo, da onesnaževalci zraka, med njimi tudi ozon lahko slabijo imunski sistem in povečajo dovzetnost za virusne in bakterijske okužbe.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 8, str. 84-85.

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

 

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

 

Število bolnikov z rakom se iz leta v leto veča, predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva. V Sloveniji je rak pri ženskah drugi, pri moških pa v zadnjih letih že prvi vzrok smrti.

41. teden boja proti raku (4. - 10. marec 2024)
pod geslom: Obdrži sonce na varni strani

Rak ostaja v novem mandatu Evropske komisije eno izmed prioritetnih področij, ki ga podpirata tako Komisarka za področje zdravja in varne hrane, kot tudi predsednica Evropske komisije. Načrt zajema vsa področja obvladovanja raka: preventivo, diagnosticiranje, zdravljenje in celostno rehabilitacijo.
Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega/nezdravega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja, itd.

Porast števila rakavih bolnikov je povezan s staranjem prebivalstva, saj je pretežno bolezen zrele življenjske dobe.

Pogosteje zbolevajo moški kot ženske, saj moški v večji meri uživajo alkohol kot ženske, med njimi je več debelih in prekomerno hranjenih, prav tako je med njimi še vedno več kadilcev, poleg tega pa so slabše odzivni v različni preventivnih programih.

ZGODNJE ODKRIVANJE: PREPREČITI JE BOLJE KOT ZDRAVITI
Zdravljenje večine rakov je uspešno, če so odkriti na začetni stopnji razvoja, pred pojavom simptomov ali znakov bolezni. Tu imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka, ki se izvajajo tudi pri nas. To so programi ZORA – zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu (vključuje ženske stare od 20–64 let); DORA – zgodnje odkrivanje raka dojk (vključuje ženske po 50. letu starosti) ter Program Svit –za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu (vključuje oba spola po dopolnjenem 50. letu).
Pozitivni izid presejalnega testa pomeni takojšnjo diagnostično obdelavo in če je potrebno takojšnjo zdravljenje, kar zmanjša umrljivost za boleznijo. Cilj presejalnih testov je zmanjšati hud potek bolezni in zaplete ter povečati ozdravljivost. Zato je ključnega pomena, da se odzovemo na vabila presejalnih programov, s katerimi pravočasno odkrijemo predrakave spremembe ali raka v začetni fazi razvoja in na ta način izboljšamo potek zdravljenja.

Dejavniki, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek raka

• Kajenje in uporaba tobaka
• Okužbe (HPV)
• Ionizirajoče sevanje
• Imunosupresivna zdravila po presaditvi organa
• Prehrana
• Alkohol
• Telesna neaktivnost
• Debelost
• Diabetes
• Okoljski dejavniki (onesnaževalci)

SPREMENI ŽIVLJENJSKI SLOG
Poskrbite, da bo v vsakdanjiku več telesne aktivnosti, zdrava prehrana in manj popitega alkohola in pokajenih cigaret oziroma odločitev za opustitev kajenja. Izognite se dejavnikom/snovem, za katere je znano, da povzročajo raka.
Z ohranjanjem zdrave telesne teže in vključevanjem telesne aktivnosti v vsakdanje življenje lahko posamezniki zmanjšajo tveganje za nastanek mnogih običajnih vrst raka (zagotovo na debelem črevesu in danki ter raka na dojki, verjetno pa tudi rak na drugih organih, kot npr. jajčnikih, trebušni slinavki, požiralniku, ledvicah, prostati).
Izpostavljenost alkoholu predstavlja tveganje za nastanek raka ustne votline in žrela, grla in požiralnika, raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk, ki jih povezujejo predvsem s čezmernim pitjem alkohola. Več alkohola in pogosteje ko oseba pije alkohol, večje je tveganje.
Kajenje tobaka povzroča številne vrste raka, to so pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov.

GENETIKA IN RAK
Rak je posledica spremembe v dednem zapisu celice (DNK). Genetske okvare v celicah, ki vodijo do rakavih obolenj, so najpogosteje pridobljene, nastanejo zaradi delovanja rakotvornih dejavnikov ali kot posledica napak ob delitvi celic.
Določene osebe pa od spočetja dalje nosijo v svojih celicah okvaro gena, ki je odgovoren za popravljanje poškodb DNK in vpliva na celično rast in delitev. Take osebe so močno ogrožene za razvoj raka. Nosilci tovrstnih okvar zato za rakom zbolevajo mlajši in pogosteje od drugih-gre za dedne rake. Pravočasno odkrivanje takih oseb ima velik pomen za preprečevanje in zgodnje odkrivanje.
Večinoma pa postanejo celice rakave zaradi pridobljenih genetskih okvar (mutacij) večjega števila genov.

Sporadični rak
Gre za rak pri katerem mutacije genov, ki so odgovorne za nastanek raka ne dedujejo od svojih staršev, temveč jih sprožijo spremembe v celicah ali dejavniki okolja (sevanja, kajenje, kemikalije, strupi).

Dedni raki
Pri približno 10% bolnikov, obolelih za rakom, zasledijo obsežno družinsko anamnezo (več sorodnikov v več generacijah zboleva za isto obliko raka). Ti bolniki zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot se bolezen običajno pojavlja v populaciji. Posameznik z dednim rakom ima lahko okvarjen gen, ki ga je podedoval od enega od staršev. Okvara je prisotna v vseh celicah v telesu, tudi v spolnih in jo zato lahko prenese na svoje potomce.

Primer:
Dedni rak dojk ali jajčnikov: kdaj pomislimo na dednost? Obolevnost pred 45 letom, ter obolevnost med družinskimi člani. Najbolj znana gena, ki sta povezana s rakom, sta gena BRCA1 in BRCA2. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA1 in 2 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare okoli 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 20–40 odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 1–2 odstotna). Zadnje raziskave kažejo, da ženske, ki so redno pod nadzorom in se odločajo za preventivne ukrepe, živijo dlje od vrstnic z okvaro BRCA1 in 2, ki se za genetsko presejanje ne odločijo.

Udeležujte se rednih preventivnih programov in presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka!

Dedni rak debelega črevesja in danke: Pri petih do desetih odstotkih bolnikov z rakom debelega črevesa je prisotna obsežna družinska anamneza. Ti bolniki so pogosto mlajši in zbolevajo pred 50. letom. Znanih je več genov, ki so lahko odgovorni za to obliko raka in najpogosteje gre za okvare v genih MLH1, MSH2, MSH6 in PMS2. Posamezniki s podedovanimi mutacijami na teh genih imajo do 80-odstotno verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke v povprečni starosti 44 let. Ženske, ki so nosilke mutacij, pa se soočajo tudi z večjo ogroženostjo za raka jajčnikov in endometrija.

IMUNOTERAPIJA PRI RAKU
Gre za sodoben način zdravljenja raka z uporabo zdravil, ki za boj proti raku izkoriščajo imunski sistem. Sem sodijo tudi cepiva proti raku.
Imunoterapija lahko deluje na naslednje načine:

• zaustavi ali upočasni rast rakavih celic,
• zaustavi širitev raka v druge dele telesa,
• pomaga, da imunski sistem deluje bolje in uničuje rakave celice.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 3, str. 82-83.

• Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško FAO) in drugih držav iz vsega sveta leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
  
  Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika in Azija največji pridelovalki prosa.
  Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Izmed vseh žit ima verjetno najnižje potrebe po vodi. Zato je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.
  V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju.
  
  PROSO JE ZARADI NJEGOVIH UGODNIH HRANILNIH LASTNOSTI PRIPOROČLJIVO VKLJUČEVATI V PREHRANO ČIM POGOSTEJE
  Proso (100 gramov) vsebuje 10 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov ter druge za zdravje koristne snovi. Bogato je z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, manganom, bakrom, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za bolnike s celiakijo (alergijo na gluten).
  • Proso je edino žito z alkalnim učinkom, glede na vplive na naše zdravje pa mu ne rečejo zastonj vrelec zdravja.
  • Proso je v začetku 20. stoletja dobilo oznako žito revnih, približno tako kot kvinoja in amarant v Južni Ameriki – pri nas pa se prodaja kot suho zlato.
  Proso je že iz preteklosti znana zdravilna rastlina, saj so ga že nekdaj uporabljali kot zdravilo proti hemoroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in lajšanje želodčnih težav. Zaradi alkalnega delovanja ugodno deluje na vrednosti kalcija v telesu. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov B in holina pa preprečuje srčno-žilne bolezni in tvorbo žolčnih kamnov. Pomaga pri težavah s kožo in kožnih alergijah, kremenčkova kislina dobro vpliva na rast las, obnavljanje nohtov in kože.
  
  POSPEŠUJE ZNOJENJE IN RAZSTRUPLJA TELO
  Proso je antidiaroik (ustavlja diarejo/drisko), diuretik (odvaja vodo), diaforetik (pospešuje znojenje). V črevesju izpostavlja alkalno okolje, ki prija dobrim črevesnim bakterijam, odstranjuje pa slabe/gnilobne črevesne bakterije – na tak način obvladuje črevesna vnetja.
  
  POMAGA URAVNAVATI KRVNI TLAK, DELUJE DOBRO NA SRCE IN OŽILJE
  Proso je bogato s ključnimi vitamini in minerali, ki pomagajo vzdrževati normalne vrednosti krvnega tlaka, ter ščiti zdravje ožilja in srca. Zato med potencialne zdravstvene koristi prosa, ki pripomorejo k zdravju srca in ožilja, sodijo: preprečevanje pojava sladkorne bolezni, ateroskleroze, srčnega infarkta in možganske kapi ter pomoč ljudem pri doseganju in vzdrževanju zdrave telesne mase.
  
  Zaščita pred slabim holesterolom
  Visoka vsebnost vlaknin v prosu pomaga zniževati slab holesterol in spodbuja raven dobrega holesterola.
  
  Zaščita pred sladkorno boleznijo
  Pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen tipa II, saj vsebuje zadostno količino magnezija. Ta mineral pomaga povečati učinkovitost receptorjev za glukozo in inzulin v telesu ter preprečuje nastanek te bolezni. Ljudje s sladkorno boleznijo pa potrebujejo več magnezija, zato je proso odličen vir le-tega.
  
  Zmanjša raven trigliceridov in C-reaktivnega proteina
  Študije so pokazale, da hranjenje s prosom znižuje trigliceride in CRP v krvi, kar zmanjša možnost za obolenja srca in ožilja.
  
  Povečuje vrednosti protivnetnega adiponektina
  Adiponektin je protivnetni hormon, ki podpira zdravje srca in spodbuja oksidacijo maščobnih kislin. Njegova raven je običajno nižja pri ljudeh z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa II.
  
  BOGAT VIR KALCIJA
  Proso ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Človeškemu telesu zagotavlja kar 13 % priporočene dnevne vrednosti (na 100 gramov). Kalcij je med drugim pomemben za zagotavljanje zdravja in rast kosti, krčenje vseh mišic v telesu ter za pravilno delovanje živcev. Pomaga majhnim otrokom, ki so v obdobju rasti in potrebujejo ustrezno količino kalcija.
  
  ZA UREJENO PREBAVO IN ZAŠČITO PRED RAKOM
  Živila, bogata z vlakninami, so pomembna za zdravje naših prebavil. Zdrava prebavila so ključnega pomena v preventivi pri raku debelega črevesa in želodčne razjede. Izločanje blata in dobra prebava dobro vplivajo na jetrno in ledvično funkcijo ter na delovanje imunskega sistema. Proso pomaga tudi pri napenjanju, krčih in zaprtju. Vlaknine v prosu pa vplivajo na bakterijsko sestavo in njihovo funkcijo v prebavilih ter na ta način ščitijo pred rakom.
  
  BOGAT VIR ANTIOKSIDANTOV
  Proso vsebuje antioksidante, ki pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo staranje, bolezni, tudi raka. Snovi v prosu, kot so kurkumin, kvercetin, elaginska kislina in katehini, pomagajo pri izločanju strupov. Proso naj zaradi visoke vsebnosti omenjenih antioksidantov zaviralo proces staranja.
  
  ZDRAVJE DIHAL
  Raziskave kažejo, da proso pomaga izboljšati astmo in jo tudi preprečiti. Ugotovili so, da visok vnos prosa pomaga zmanjšati napade astme in piskajoče dihanje.
  
  KAJ PA KONTARINDIKACIJE?
  Proso ne vsebuje glutena in je s tega vidika primerno za osebe s celiakijo. Vsebuje pa goitrogene, ki zavirajo delovanje ščitnice, zato uživanje prosa v velikih količinah ni priporočljivo za osebe, ki imajo težave s ščitnico. Goitrogeni so snovi, ki motijo ​​proizvodnjo ščitničnih hormonov.Proso (kot mnoga druga žita) vsebuje fitinsko kislino. Zato je treba žita pred kuhanjem namakati v vodi. Razlog za to je razgradnja fitinske kisline, ki je naravno prisotna v večini žit in stročnic, s svojo prisotnostjo pa v črevesju onemogoča absorpcijo mineralov.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 3 (2023), 86-87.