Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Bazilika je ena izmed starejših začimb, saj nekatere vrste gojijo in pridelujejo že več kot 3000 let. Večinoma izvira iz tropskih predelov Azije, danes jo gojimo povsod po svetu, kjer je podnebje dovolj toplo, najbolje pa uspeva v predelih Sredozemlja. Baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče, saj starogrška beseda ‘basileus’ pomeni kralj.
Številni zapisi potrjujejo njeno vsestranskost, uporabljena je bila kot okrasna rastlina in kot začimba, v ljudski medicini je veljala za odlično zdravilo zoper astmo, pljučna obolenja, tuberkulozo in vnetja ledvic.
Tudi novejše znanstvene študije poročajo o njenih številnih zdravilnih lastnostih. Bazilika vsebuje veliko eteričnih olj in drugih bioaktivnih sestavin, ki potrjujejo njene antioksidativne, protivnetne, protivirusne, antimikrobne in druge zdravilne lastnosti. Baziliko se uporablja svežo, zamrznjeno, suho oziroma njena eterična olja ali v obliki farmacevtskih pripravkov.

VIR ANTIOKSIDANTOV, VITAMINOV IN MINERALOV
Bazilika vsebuje veliko antioksidantov, vitamine A, C in K ter minerale, kot so železo, kalcij, mangan, magnezij in kalij. Vsebuje tudi eterična olja, ki prispevajo k zdravilnim učinkom. Cineol, linalol, citral, timol, metilkavikol (estragol), evgenol in metilcinamat. Odvisno od posameznih kombinacij eteričnih olj, ki jih pogojujejo podnebje, rastišče, vremenske razmere in vrsta, ima bazilika svojevrsten vonj.

ZNIŽUJE RAVEN OKSIDATIVNEGA STRESA
Oksidativni stres je vrsta kemičnega stresa v našem telesu, ki nastane zaradi povečane količine škodljivih reaktivnih kisikovih spojin, ki reagirajo z našimi celicami in jih poškodujejo. Telo proizvaja nekaj antioksidantov, vendar jih mora nekaj dobiti tudi iz hrane. Med številnimi antioksidanti v baziliki izstopajo predvsem antociani in beta karoten.

DELUJE PROTIVNETNO
Leta 2017 so raziskovalci analizirali protivnetne lastnosti pripravkov eteričnega olja sladke bazilike. Rezultati so pokazali, da bazilikovo eterično olje pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, ki jih spremlja vnetno stanje.

DELUJE NA JETRA
Študija iz leta 2015 je pokazala, da antioksidanti različnih vrst bazilik, ki so jih v raziskavi uporabili v obliki praška, pozitivno vplivajo na zdravje jeter. Znanstveniki so prašek nanesli po vnosu toksina/strupene snovi, ki je povzročil predhodno poškodbo jeter.

PROTI RAKU
V pregledni študiji iz leta 2013 so opisane vse raziskave, opravljene na živalih, v katerih so preučevali vpliv bazilike na različne vrste raka. Avtorji so zaključili, da biološko aktivne snovi v baziliki povečujejo antioksidativni potencial, spremembo izražanja genov in upočasnjujejo delitve celic ter na ta način pomagajo pri preprečevanju nekaterih vrst kožnih, jetrnih, ustnih in pljučnih rakov. Za potrditev omenjenih učinkov na ljudeh bodo potrebne dodatne raziskave.

ZAŠČITA PRED STARANJEM KOŽE
Na podlagi raziskav ima bazilika lastnosti, ki pomagajo zaščititi kožo pred nekaterimi učinki staranja. V raziskavah so znanstveniki uporabili ekstrakt bazilike na laboratorijskih modelih kože. Rezultati kažejo, da bi lahko ekstrakti bazilike v kremah izboljšali vlažnost kože ter zmanjšali hrapavost in gubanje. Čeprav imajo lahko izvlečki bazilike v določenih odmerkih omenjen učinek, uživanje bazilike ne bo nujno koristilo koži.

ZNIŽUJE KRVNI SLADKOR
V študiji iz leta 2019 poročajo o pozitivnih učinkih izvlečkov iz listov bazilike na raven krvnega sladkorja. Če bodo nadaljnje preiskave potrdile omenjene učinke, bi lahko bili izvlečki bazilike koristni za ljudi s sladkorno boleznijo.

ŠČITI SRCE IN OŽILJE
Bazilika vsebuje snov evgenol, ki lahko ugodno vpliva na visoke vrednosti krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da izvlečki bazilike z visoko vsebnostjo evgenola znižujejo krvni tlak, čeprav se je tlak takoj po prenehanju dovajanja evgenola znova povišal. Raziskovalci so zabeležili nižje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno uživali 300 miligramov (mg) posušenega ekstrakta listov bazilike. Zaključili so, da ekstrakti lahko prispevajo v boju proti nekaterim dejavnikom tveganja za srčno žilne bolezni.

PROTI OKUŽBAM
Raziskovalci so ugotovili, da lahko nekateri pripravki eteričnih olj bazilike delujejo protimikrobno.

PROTI PREBAVNIM TEŽAVAM
Bazilika pomaga pri prebavi hrane in spodbuja delovanje želodca. Ta začimba krepi presnovo, spodbuja peristaltiko in praznjenje črevesja, preprečuje črevesne krče in pozitivno vpliva na ravnovesje črevesne mikroflore.

VSESTRANSKA UPORABA
Poleg farmacevtske industrije uporabljajo baziliko tudi v prehrambni industriji.
Uporabna je v pripravi hrane, kot začimba, za okraševanje hrane in druge dekorativne namene. V parfumski industriji se baziliko uporablja za izdelavo parfumov, mil, šamponov, izdelkov za nego zob. Uporabna je tudi za pripravo krepilnih kopeli.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 7 (2020), 94-95.

UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Nikar ne zamudite sezone svežih češenj! Poznamo kar 55 različnih vrst. Največ jih pridelajo v Turčiji, kar 400 ton letno, sledijo ZDA, Iran, Italija in Rusija. V Grčiji, od koder so pogosto tudi tiste iz naših trgovin, pa jih pridelajo le okrog 60 ton letno. Sicer pa češnje uspevajo povsod v zmernem podnebju. Sodijo v družino koščičastega sadja, glede na barvo pa poznamo od bledo kremasto rumenih, temno rdečih do črnih. Okus tega sadeža je lahko sladek ali kisel, odvisno od vrste.

Še najbolje je, da uživate sveže češnje s svojega vrta; če ga nimate, pa se pozanimajte, kje lahko dobite sveže češnje slovenskega porekla, četudi so nekoliko dražje. Le tako boste lahko uživali v vseh hranilnih vrednostih, ki jih češnje imajo. Pri nakupu bodite pozorni, da imajo plodovi peclje in nikoli jih ne pozabite dobro oprati!

ČEŠNJE SKOZI ZGODOVINO
Za češnjo ne vemo natančno, kdaj je prišla v naše kraje, strokovnjaki sicer domnevajo, da so jo poznali že stari slovanski narodi.
Santonino v svojem dnevniku opisuje zgodnje češnje, ki jih je jedel konec maja 1487 pri Celju. Iz predpisov, s katerimi so mesta urejala prodajo na svojih območjih, je razvidno, da so Tržačani in Vipavci v 16. stoletju v Ljubljani prodajali jabolka in češnje. Če verjamemo Valvazorju, so Vipavci prinesli češnje na ljubljanski trg že 24. aprila!
Duhovnik Urban Jarnik je leta 1817 prvi v slovenskem jeziku pisal o češnjah. Menil je, da sta pri češnjah dve veliki težavi: drevesa so previsoka in jih je težko obirati, pa še ptice jih rade zobljejo.

BOGATE Z VITAMINI IN ANTIOKSIDANTI
Češnje niso samo zelo okusne, ampak tudi izjemno koristne za naše zdravje. Temno rdeča antocianska barvila, ki v telesu lovijo proste radikale, so v veliki meri zaslužna za zdravilno delovanje češenj.
Med vitamini so v največjih količinah prisotni vitamini B-kompleksa, vitamin C in A.
Vsebujejo veliko folne kisline, ki pomaga pri nemotenem delovanju možganov in živčevja.
So bogat izvor rudnin, med katerimi prevladujejo silicij, železo, kalcij, kalij, magnezij in cink. Bogate so tudi z antioksidanti, vsebujejo bioflavonoide, antocijanin, melatonin in druge. Prav zaradi slednjih je češnja tako zelo priporočljiva in zaželena.

ČEŠNJAM PRIPISUJEJO ŠTEVILNE ZDRAVILNE LASTNOSTI

• V nekaterih študijah so ugotovili, da posebna snov v češnjah za kar 50 odstotkov zmanjša nevarnost za nastanek raka.
• Spodbujajo delovanje ledvic ter izločanje vode in toksinov iz telesa.
• V kombinaciji s semeni uravnavajo tudi raven krvnega sladkorja in podaljšajo občutek sitosti.
• Blažijo revmatična obolenja sklepov.
• Lajšajo težave z žolčem in znižujejo raven holesterola.
• Rastlinska barvila skupaj z vitaminom C in cinkom krepijo in gradijo vezna tkiva ter jih naredijo prožnejša.
• Vsebujejo blago naravno razkužilo, zato blažilno delujejo na vnetja v telesu.
• Velika vsebnost vitaminov in mineralov krepi imunski sistem.
• Velike vsebnosti kalcija so pomembne za živčevje, zdrave zobe in kosti.
• Ker so češnje po učinku zniževanja LDL-holesterola na tretjem mestu med sadjem, so dobra preventiva pred aterosklerozo in možganskimi boleznimi.
• Uživanje češenj pospešuje nastajanje kolagena, kar pripomore k lepši koži, nohtov in las.
• Redno uživanje češenj ali češnjevega soka dokazano znižuje raven maščob v krvi, ki so ključni dejavnik za nastanek bolezni srca.
• Pomagajo odpravljati posledice telesne in duševne izčrpanosti, poleg tega izboljšujejo razpoloženje.
• Upočasnjujejo učinke staranja in pomagajo pri nespečnosti.
• V pomoč so tudi pri uravnavanju telesne teže.
• Nekateri trdijo, da je 30 češenj učinkovitejših od aspirina, priporočajo jih pri bolečinah, ki jih povzroča artritis.

IDEALNO ŽIVILO Z NIZKIM GLIKEMIČNIM INDEKSOM
Češnje so idealno živilo, saj imajo nizek glikemični indeks, veliko vlaknin ter majhno količino maščob in kalorij. 1 češnja ima 4 kcal, 1 skodelica češenj pa približno 90 kcal in vsebuje:

• Maščobe: 0,28 g
• Ogljikovi hidrati: 22 g
• Beljakovine: 1,46 g
• Vlaknine: 2,9 g
• Glikemični indeks (GI) - sveže češnje: nizek (pod 55); suhe češnje: zmeren (56-69); kandirane češnje: visok (70 in več).

UŽIVAJTE ČEŠNJE PRED OBROKOM
Sveže češnje jejte pred obrokom, saj njihova bazična reakcija zavira izločanje prebavnih sokov, kar še posebno ovira prebavo mesa. Po uživanju češenj ne pijte vode, zlasti ne piva in alkoholnih pijač.

UPORABNI PECLJI
Peclje lahko posušimo in jih uporabljamo za čaj ob težavah pri mokrenju. Čaj iz pecljev namreč deluje odvajalno, posebno pri težavah zaradi ledvičnih kamnov. Za pripravo čaja potrebujemo manjšo pest posušenih pecljev, ki jih v litru vode kuhamo približno 2-3 minute. Čaj pijemo po požirkih.

POZORNI BODITE NA KOŠČICE
Češnje, slive, marelice in breskve vsebujejo strupeni cianid, a le v koščici in listih, zato koščic omenjenega sadja nikoli ne grizemo.
Češnje so zelo občutljivo sadje, zato slabo prenašajo prekladanje. Če jih ne zaužijete takoj, jih shranite na hladnem. Če jih toplotno obdelujete (kompoti, marmelade), vedite, da med obdelavo izgubijo del arome, vitaminov in drugih biološko aktivnih snovi.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2013) 6, str. 88-89.

Tromboza (izhaja iz starogrške besede in pomeni “strjevanje”) je tvorba krvnega strdka znotraj krvne žile, ki posledično ovira pretok krvi skozi krvožilni sistem. Ko je krvna žila (vena ali arterija) poškodovana, telo uporabi trombocite (posebne krvne celice) in fibrin (beljakovina ključna pri strjevanju krvi), da tvorijo krvni čep in s tem preprečijo izgubo krvi iz poškodovane žile. Tudi kadar krvna žila ni poškodovana, lahko v telesu pod določenimi pogoji nastanejo krvni strdki. Strdek ali del strdka se lahko sprosti in začne potovati po telesu. Imenujemo ga tudi trombus. Pojavi se lahko v venah (venska tromboza) ali v arterijah (arterijska tromboza).
Krvni strdki, oziroma tromboza, so vodilni vzrok srčno-žilnih zapletov, med katerimi so najnevarnejši srčni infarkt, možganska kap in venska tromboembolija. Lahko so usodni, lahko vodijo v invalidnost in v hipu spremenijo življenje. Svetovne raziskave kažejo, da je razumevanje predvsem globoke venske tromboze in pljučne embolije v javnosti precej slabše od poznavanja drugih bolezni, npr. srčnega infarkta, raka, demence …

NAJPOGOSTEJŠA TVEGANJA ZA NASTANEK TROMBOZE
Tromboza najpogosteje nastopi zaradi nepravilnosti v sestavi krvi, kakovosti krvnih žil in narave krvnega obtoka. Pomembne so tudi epizode tromboz v preteklosti, dednost, počasen ali turbulenten pretok krvi, sedeči življenjski slog, mavec, dehidracija, aritmije, debelost, nosečnost in poporodno obdobje, krčne žile, operacija, poškodbe, peroralna kontracepcija, nadomestno hormonsko zdravljenje, zdravljenje jajčnikov pri neplodnosti, pritisk vene ali arterije zaradi tumorja ali hematoma, venska popuščanja, dolgotrajno ležanje, rak in nekatere druge bolezni, venski katetri, hiperhomocisteinemija (posledica genske mutacije), pomanjkanje nekaterih proteinov, okvare proteinov ali povišani faktorji za strjevanje krvi, trombofilije, nadomestno hormonsko zdravljenje po menopavzi itd. Vir: Therapeutic advances in thrombosis. Chichester, West Sussex: Wiley-Blackwell. ISBN 9781405196253).

ARTERIJSKA IN VENSKA TROMBOZA
Če krvni strdek delno ali povsem zapre dotok krvi v naših arterijah ali venah, je lahko ogroženo naše življenje. Pravzaprav so krvni strdki skupni imenovalec za kar tri najpogostejše srčno-žilne vzroke za smrt: srčni infarkt, možganska kap in venska trombembolija (VTE); pri zadnji je strdek najpogosteje v nogi ali na pljučih.
Krvni strdek lahko nastane v kateri koli arteriji v telesu. Dve najpogostejši lokaciji strdka sta v arterijah, ki prehranjujejo srce, kar privede do srčnega infarkta in v možganskih arterijah, ko pride do možganske kapi. Lahko pa se arterijska tromboza zgodi tudi v drugih delih telesa. Pogosta je v arterijah nog in lahko privede do gangrene noge, posledično lahko tudi do izgube noge. Pri arterijski trombozi je pomemben dejavnik tveganja kajenje in bolezni današnjega časa, kot so sladkorna bolezen, visok krvni tlak, debelost, visok holesterol.
Venska tromboza pa najpogosteje nastane v venah nog, druga najpogostejša lokacija pa so vene rok. Ostale lokacije so zelo redke. Akutni zaplet venske tromboze pa imenujemo pljučna embolija. Nastane, ko se del venskega tromba odtrga in po krvi pripotuje v pljuča, kjer se v pljučnem krvnem obtoku tudi zagozdi. Zelo obsežna pljučna embolija lahko povzroči nenaden zastoj srca. Na pojav venske tromboze precej vpliva dednost, pri ženskah so dodatni dejavniki tveganja tudi kontracepcijske tablete, nosečnost in porod. Kajenje cigaret dodatno prispeva k škodljivim učinkom hormonskih kontracepcijskih tablet v procesu strjevanja krvi. Pomembni dejavniki tveganja so tudi poškodbe, operativni posegi, nepomičnost ali zdravljenje v bolnišnici, nekatere bolezni (npr. rak), debelost in starost.

ZDRAVLJENJE
Tako arterijsko, kot vensko trombozo se zdravi z zdravili za redčenje krvi. Pri venski trombozi se uporablja antikoagulacijska zdravila (preprečujejo nastajanje strdkov). Koagulacija je proces strjevanja krvi, v okviru katerega se oblikuje končni krvni strdek, sestavljen iz fibrinske mreže in v njej ujetih krvnih celic. Pri arterijski trombozi pa zdravila, ki delujejo bolj na krvne ploščice, imenujemo jih antiagregacijska zdravila (agregacija je proces zlepljenja med trombociti, ki v trombocitni fazi strjevanja krvi naredijo primarni krvni strdek).

COVID-19 IN STRDKI
V znanstvenih revijah so že v lanskem letu objavili podatke o povečani pojavnosti krvnih strdkov v arterijah in venah pri obolelih s koronavirusom. Približno 7,8 % bolnikov s Covid-19 je dobilo pljučno embolijo, medtem ko so vensko trombozo zaznali pri 11,2 % okuženih. Približno 23 % covidnih bolnikov na intenzivnem zdravljenje je imelo vsaj eno od oblik krvnega strdka.

CEPLJENJE
V zadnjem času veliko prahu dviguje pojavnost krvnih strdkov pri uporabi cepiva proti Covid-19. Ta pojavnost je zelo redka; 1 strdek na 250.000/300.000 cepljenih (AstraZeneca – adenovirusno vektorsko ce­pivo šimpanza), kar je manj od pojavnosti v splošni populaciji. V ugledni znanstveni reviji Lancet navajajo, da je pojavnost krvnega strdka v povezavi z oralno kontracepcijo 1 strdek na 2000 žensk.
S cepivom AstraZenece so do sedaj precepili čez 33 milijonov ljudi. Strdki se kot redek stranski učinek pojavljajo tudi po cepljenju z drugimi cepivi, kot so Pfeizer/Biontech in Moderna (mRNK). Evropska agencija za zdravila (EMA) preučuje tudi nekaj primerov pojava krvnih strdkov pri uporabi cepiva Johnson & Johnson (adenovirusno vektorsko cepivo).
Imunski odziv po cepljenju po­vzro­či nastanek protiteles, slednja pa lahko pri nekaterih posameznikih reagirajo s površinskimi belja­kovinami na krvnih ploščicah – trombocitih, kar sproži sistem strjevanja krvi.
Trenutno so raziskave še v teku, več znanega bo v prihodnjih tednih. V kolikor se pojavijo znaki hudih glavobolov, dvojnega vida, omotice, padca krvnega tlaka, bolečine v prsih, madeži po telesu, otekanje nog takoj in nekaj dni po cepljenju je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Zavedati se moramo, da je tveganje za nastanek krvnih strdkov in drugih komplikacij pri Covid-19 veliko večje v primerjavi s cepivi. Cepiva pa niso povezana s celokupnim povečanim tveganjem za strdke, torej gre za redkost, kar je razvidno iz gornje tabele.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 5, str. 92-93.

Železo je življenjsko pomemben mineral s številnimi pomembnimi nalogami. Je nujno potreben pri tvorbi hemoglobina (beljakovina, ki veže in prenaša kisik po telesu) v rdečih krvničkah ali eritrocitih. Sodeluje tudi pri celičnem dihanju, pri celični delitvi in nekaterih presnovnih procesih ter prispeva k delovanju imunskega sistema. Njegovo pomanjkanje se posledično kaže na različne načine.

KOLIČINA ŽELEZA V NAŠEM TELESU
Človeško telo vsebuje 4–5 g železa. Največ železa (65–70 %) je vezanega na hemoglobin, s katerim se prenaša kisik, nekaj ga najdemo tudi v mioglobinu (mišicah), jetrih, vranici, kostnem mozgu in ledvicah. Skoraj vse železo v krvi je vezano na transferin (beljakovina, ki prenaša železo iz mesta absorpcije v tankem črevesu do kostnega mozga, kjer se tvorijo rdeče krvničke). Preprečuje tudi izgubo železa skozi ledvice in zastrupitve z železom. Feritin pa je beljakovina, ki je pomembna za znotrajcelično shranjevanje železa in za detoksikacijo (npr. vezava prostih radikalov). Najdemo ga v jetrih, vranici in kostnem mozgu. Določanje feritina pomaga pri diagnosticiranju pomanjkanja železa. Zmanjšana vrednost feritina kaže na izčrpanje zalog železa, medtem ko povišane vrednosti feritina kažejo na prekomerno kopičenje železa v telesu zaradi njegovega nepravilnega razporejanja. Koncentracija feritina se močno poveča ob infekciji ali raku. Znižane vrednosti feritina pa so posledica slabokrvnosti ali anemije zaradi pomanjkanja železa, akutne in kronične izgube krvi, nosečnosti ali nepravilnosti pri absorbciji železa.
Ob pomanjkanju železa telo najprej skuša pridobiti železo iz zalog. Ko zalog zmanjka, se razvije slabokrvnost.

POMEMBNO VLOGO PRI ABSORPCIJI IMA NJEGOVA KEMIJSKA SESTAVA
Železo se nahaja v dveh oblikah:

• Hemsko železo najdemo pretežno v živilih živalskega izvora z dobro biološko razpoložljivostjo, kar pomeni, da se v našem telesu absorbira 2- do 3-krat bolje kot nehemska oblika.
• Nehemsko železo najdemo pretežno v živilih rastlinskega izvora. Železo v taki obliki se slabše absorbira, poleg tega pa z nekaterimi spojinami tvori komplekse, ki njegovo absorpcijo dodatno otežujejo.

HEMSKO ŽELEZO JE ZA ČLOVEKA BISTVENO BOLJ IZKORISTLJIVO KOT NEHEMSKO ŽELEZO!
Pri železu je pomembna absorpcija, saj ta lahko v odvisnosti od sestave obrokov zelo niha. Snovi, ki absorbcijo železa povečajo, se imenujejo pospeševalci železa. Mednje sodi vitamin C in organske kisline (npr. citronska kislina). Absorpcijo železa pa zmanjšujejo tako imenovani zaviralci železa, med katere sodijo fitati in polifenoli. Absorbcijo železa najintenzivneje zavirajo fenolne spojine v različnih zeliščnih čajih in pravem čaju, medtem ko polifenoli iz drugih virov, npr. zelenjave, sadja, žit, stročnic, kave in vina, manj zavirajo absorpcijo. Kalcij zmanjšuje le absorpcijo nehemskega železa. Absorpcijo zavirajo tudi nekatere mlečne in jajčne beljakovine. Glavni zaviralci absorpcije železa so fitati, katerih vsebnost zmanjšamo z namakanjem žit v vodi pred kuhanjem.
Če posamezniki privzamejo veganstvo ali vegetarijanstvo, ki iz prehrane izloča živalske proizvode, potrebujejo skrbno načrtovane obroke za ustrezno absorpcijo železa.

POTREBE PO ŽELEZU
Metabolizem železa se precej razlikuje od metabolizma ostalih esencialnih elementov. Železo vsakodnevno izgubljamo z žolčem, urinom in skozi kožo. Ženske v rodni dobi ga izgubljajo tudi z menstrualno krvjo.
Priporočen dnevni vnos železa za odraslega človeka je 14 mg. Ženske v rodni dobi imajo zaradi izgube krvi med menstruacijo večje potrebe po železu (15 mg), potrebe so povečane tudi med nosečnostjo in dojenjem, saj je železo nujno potrebno za normalen razvoj in rast ploda. Večje potrebe po železu imajo vegetarijanci in vegani zaradi nižjega vnosa nehemske oblike železa, pogosti krvodajalci, bolniki z rakom, z motnjami delovanja prebavil ali s srčnim popuščanjem.

PO PODATKIH SVETOVNE ZDRAVSTVENE ORGANIZACIJE SE POMANJKANJE ŽELEZA POJAVLJA PRI KAR TRETJINI SVETOVNEGA PREBIVALSTVA
Kljub resnim posledicam in veliki razširjenosti pomanjkanja železa ostaja slednje pogosto neprepoznano. K temu verjetno prispeva dejstvo, da so mnogi simptomi, povezani s pomanjkanjem železa, nespecifični in so lahko povezani s številnimi drugimi zdravstvenimi težavami, kar oteži prepoznavanje.

VZROKI POMANJKANJA ŽELEZA
Med najpogostejše sodi neustrezna prehrana, okvare transporta železa, ali pa zaradi drugih bolezni, kot so krvavitve v prebavilih ob razjedah, rakavih obolenjih, vnetnih boleznih in stanjih, kot je menstruacija.

POSLEDICE POMANJKANJA ŽELEZA
Simptomi, ki jih občutimo:

• mrazenje,
• sindrom nemirnih nog,
• želja po uživanju neobičajnih snovi,
• mentalna utrujenost,
• razdražljivost,
• nihanja razpoloženja,
• nezmožnost koncentracije.

Simptomi, ki jih vidimo:

• razjede v ustih,
• modrice,
• bleda koža,
• krhki nohti,
• izpadanje las.

Simptomi, ki nas upočasnijo:

• pomanjkanje energije,
• poslabšanje sluha,
• glavoboli,
• dovzetnost za okužbe,
• kratka sapa,
• slabšanje spomina.

ŽIVILA, BOGATA Z ŽELEZOM
Rdeče meso, drobovina (jetrca), ribe in morski sadeži, semena in oreščki, stročnice, polnozrnate žitarice, tofu, zelenolistna zelenjava, suho sadje, temna čokolada, pravi kakav in sladilo melasa so živila, bogata z železom.

UKREP PRI POMANJKANJU
V primerih, ko s hrano ne dobimo dovolj železa ali se to iz črevesja ne absorbira v kri, si lahko pomagamo s prehranskimi dopolnili. Iz dopolnil, ki vsebujejo hemsko železo, se železo lažje absorbira iz črevesja, zato je njihov učinek boljši, stranskih učinkov pa praktično ni, jemljejo se lahko tudi med obroki ali sočasno z drugimi zdravili.

PREHRANSKA DOPOLNILA TER INTERAKCIJA Z DRUGIMI ZDRAVILI
Predpisana zdravila v obliki tablet je zaradi boljše absorpcije treba zaužiti na prazen želodec. Hkrati z železovimi nehemskimi pripravki ne zaužijemo zdravila za zmanjšanje izločanja želodčne kisline (antacidov). Absorpcijo železa iz preparatov zmanjša tudi sočasno zdravljenje z drugimi zdravili, zato se pred nakupom železovih pripravkov posvetujte z zdravnikom/farmacevtom.

PRESEŽEK ŽELEZA
Zaradi izredno učinkovitega mehanizma uravnavanja absorpcije železa v črevesju tudi dolgotrajnejše uživanje povišanih količin železa pri zdravih ljudeh le redko povzroči zastrupitev.

 Vzrok za zastrupitev je največkrat hemokromatoza, dedna presnovna bolezen, pri kateri je moten mehanizem uravnavanja absorpcije železa v črevesju. Možen neposredni vzrok za zastrupitev so lahko tudi dedne anemije.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 5 (2023), 85-87.

• Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško FAO) in drugih držav iz vsega sveta leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
  
  Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika in Azija največji pridelovalki prosa.
  Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Izmed vseh žit ima verjetno najnižje potrebe po vodi. Zato je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.
  V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju.
  
  PROSO JE ZARADI NJEGOVIH UGODNIH HRANILNIH LASTNOSTI PRIPOROČLJIVO VKLJUČEVATI V PREHRANO ČIM POGOSTEJE
  Proso (100 gramov) vsebuje 10 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov ter druge za zdravje koristne snovi. Bogato je z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, manganom, bakrom, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za bolnike s celiakijo (alergijo na gluten).
  • Proso je edino žito z alkalnim učinkom, glede na vplive na naše zdravje pa mu ne rečejo zastonj vrelec zdravja.
  • Proso je v začetku 20. stoletja dobilo oznako žito revnih, približno tako kot kvinoja in amarant v Južni Ameriki – pri nas pa se prodaja kot suho zlato.
  Proso je že iz preteklosti znana zdravilna rastlina, saj so ga že nekdaj uporabljali kot zdravilo proti hemoroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in lajšanje želodčnih težav. Zaradi alkalnega delovanja ugodno deluje na vrednosti kalcija v telesu. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov B in holina pa preprečuje srčno-žilne bolezni in tvorbo žolčnih kamnov. Pomaga pri težavah s kožo in kožnih alergijah, kremenčkova kislina dobro vpliva na rast las, obnavljanje nohtov in kože.
  
  POSPEŠUJE ZNOJENJE IN RAZSTRUPLJA TELO
  Proso je antidiaroik (ustavlja diarejo/drisko), diuretik (odvaja vodo), diaforetik (pospešuje znojenje). V črevesju izpostavlja alkalno okolje, ki prija dobrim črevesnim bakterijam, odstranjuje pa slabe/gnilobne črevesne bakterije – na tak način obvladuje črevesna vnetja.
  
  POMAGA URAVNAVATI KRVNI TLAK, DELUJE DOBRO NA SRCE IN OŽILJE
  Proso je bogato s ključnimi vitamini in minerali, ki pomagajo vzdrževati normalne vrednosti krvnega tlaka, ter ščiti zdravje ožilja in srca. Zato med potencialne zdravstvene koristi prosa, ki pripomorejo k zdravju srca in ožilja, sodijo: preprečevanje pojava sladkorne bolezni, ateroskleroze, srčnega infarkta in možganske kapi ter pomoč ljudem pri doseganju in vzdrževanju zdrave telesne mase.
  
  Zaščita pred slabim holesterolom
  Visoka vsebnost vlaknin v prosu pomaga zniževati slab holesterol in spodbuja raven dobrega holesterola.
  
  Zaščita pred sladkorno boleznijo
  Pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen tipa II, saj vsebuje zadostno količino magnezija. Ta mineral pomaga povečati učinkovitost receptorjev za glukozo in inzulin v telesu ter preprečuje nastanek te bolezni. Ljudje s sladkorno boleznijo pa potrebujejo več magnezija, zato je proso odličen vir le-tega.
  
  Zmanjša raven trigliceridov in C-reaktivnega proteina
  Študije so pokazale, da hranjenje s prosom znižuje trigliceride in CRP v krvi, kar zmanjša možnost za obolenja srca in ožilja.
  
  Povečuje vrednosti protivnetnega adiponektina
  Adiponektin je protivnetni hormon, ki podpira zdravje srca in spodbuja oksidacijo maščobnih kislin. Njegova raven je običajno nižja pri ljudeh z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa II.
  
  BOGAT VIR KALCIJA
  Proso ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Človeškemu telesu zagotavlja kar 13 % priporočene dnevne vrednosti (na 100 gramov). Kalcij je med drugim pomemben za zagotavljanje zdravja in rast kosti, krčenje vseh mišic v telesu ter za pravilno delovanje živcev. Pomaga majhnim otrokom, ki so v obdobju rasti in potrebujejo ustrezno količino kalcija.
  
  ZA UREJENO PREBAVO IN ZAŠČITO PRED RAKOM
  Živila, bogata z vlakninami, so pomembna za zdravje naših prebavil. Zdrava prebavila so ključnega pomena v preventivi pri raku debelega črevesa in želodčne razjede. Izločanje blata in dobra prebava dobro vplivajo na jetrno in ledvično funkcijo ter na delovanje imunskega sistema. Proso pomaga tudi pri napenjanju, krčih in zaprtju. Vlaknine v prosu pa vplivajo na bakterijsko sestavo in njihovo funkcijo v prebavilih ter na ta način ščitijo pred rakom.
  
  BOGAT VIR ANTIOKSIDANTOV
  Proso vsebuje antioksidante, ki pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo staranje, bolezni, tudi raka. Snovi v prosu, kot so kurkumin, kvercetin, elaginska kislina in katehini, pomagajo pri izločanju strupov. Proso naj zaradi visoke vsebnosti omenjenih antioksidantov zaviralo proces staranja.
  
  ZDRAVJE DIHAL
  Raziskave kažejo, da proso pomaga izboljšati astmo in jo tudi preprečiti. Ugotovili so, da visok vnos prosa pomaga zmanjšati napade astme in piskajoče dihanje.
  
  KAJ PA KONTARINDIKACIJE?
  Proso ne vsebuje glutena in je s tega vidika primerno za osebe s celiakijo. Vsebuje pa goitrogene, ki zavirajo delovanje ščitnice, zato uživanje prosa v velikih količinah ni priporočljivo za osebe, ki imajo težave s ščitnico. Goitrogeni so snovi, ki motijo ​​proizvodnjo ščitničnih hormonov.Proso (kot mnoga druga žita) vsebuje fitinsko kislino. Zato je treba žita pred kuhanjem namakati v vodi. Razlog za to je razgradnja fitinske kisline, ki je naravno prisotna v večini žit in stročnic, s svojo prisotnostjo pa v črevesju onemogoča absorpcijo mineralov.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 3 (2023), 86-87.

Značilnost virusov je, da se spreminjajo z mutacijami in rekombinacijami njihovega dednega materiala, kar vodi v pojav novih različic istega virusa. Tudi koronavirus SARS-CoV-2 se zelo hitro spreminja, mutira v svojem dednem materialu in zato nastajajo nove različice virusa. Večina mutacij je naključnih in nima bistvenega vpliva na nas, nekatere mutacije pa lahko virusu zagotovijo večjo prenosljivost ali izogibanje imunskemu sistemu gostitelja. Takšne različice povečajo tveganje za zdravje ljudi.

MUTACIJA
Mutacija je torej naključna in trajna sprememba genetskega materiala/genoma. Poznamo različne vrste mutacij (slovarček).

Genom virusa si lahko predstavljamo, kot besedilo z nekaj tisoč črk. Abeceda genoma ne vsebuje vseh črk od A do Ž, temveč je sestavljena samo iz 4 črk, ki jih imenujemo nukleotidi. To so črke/nukleotidi A, C, G in U. Mutacija v genomu pa nastane tako, da virus za razmnoževanje uporabi stari genom virusa in ko tvori novo kopijo genoma, se vanj po pomoti vključi napačna črka, tako da novonastala kopija genetskega materiala ni identična stari. Za viruse so takšne mutacije značilne in vsaka napaka (po pomoti vključena napačna črka) še ne pomeni, da je nastala nova različica virusa, saj tudi virusi v enem okuženem človeku niso identični in se med seboj razlikujejo.

MUTACIJA, KI PRIVEDE DO NOVE RAZLIČICE VIRUSA
O novi različici virusa govorimo, ko se nabere večje število napak ali ko se napake pojavijo na pomembnih mestih v virusnem genomu. Največkrat gre za napake v genih, ki nosijo zapis za pomembne virusne proteine, npr. gen za bodico S ali nam dobro znani S protein ali Spike protein. S tem proteinom koronavirus napada naše celice.
Najverjetneje je, da do nastanka novih različic virusa pride v telesu človeka z oslabljenim imunskim sistemom. Virus lahko večkrat mutira in lahko pridobi sposobnost, ki mu omogoča bolj učinkovito razmnoževanje in širjenje. Gre za redek pojav, vendar ko se to zgodi in ko nova verzija virusa začne krožiti med ljudmi, postane prevladujoča. Take primere beležimo v Braziliji, Južni Afriki in Veliki Britaniji. Povsod so imeli hud izbruh bolezni in veliko obolelih.
Proti nastajanju novih nevarnih oblik virusa se zato najbolj učinkovito borimo tako, da čim bolj zatremo kroženje virusa oziroma porast novih okužb.

IMENA NOVIH RAZLIČIC VIRUSA
Ime različice je sestavljeno iz največ 4 mestne kode, sestavljene iz črke in številk; npr. B.1.258.17 ali B.1.1.7). To ime določijo bioinformatiki, ki skrbijo za eno največjih baz, kjer se analizirajo genomi novega koronavirusa iz celega sveta. Trenutno je poznanih več kot 1500 različic virusa SARS-CoV-2. Niso vse različice enake, ene so bolj pomembne od drugih, zaradi svojega obnašanja. Take različice dobijo svoje poimenovanje, ki je vezano na geografsko lokacijo pojavnosti, WHO pa je te različice poimenovala po črkah grške abecede.

POMEMBNE RAZLIČICE KORONAVIRUSA 2020/21
alfa (B.1.1.7, - angleška različica)
beta (B.1.135, - južnoafriška različica)
gama (P.1 - brazilska različica)
delta (B.1.617.2 - indijska različica).
Druge pomembne različice spadajo še: epsilon (ZDA), zeta (Brazilija), eta (različne države), jota (ZDA), kapa (Indija), lambda (Peru), theta (Filipini 2021), mi (Kolumbija 2021).
Britanska različica z oznako B.1.1.7 ima več kot 20 mutacij glede na izvorni genski zapis virusa, določenega leta 2020 na Kitajskem.

NEVARNE MUTACIJE
Novim različicam se lahko spremenijo lastnosti, kar lahko vpliva na to, da virus povzroči hujšo obliko bolezni, virus lahko postane bolj prenosljiv ali pa se izogne nastalim protitelesom. Velja pa tudi nasprotno, saj nekatere nove različice virusa lahko postanejo tudi manj infektivne in se manj uspešno prenašajo.
Nekaj mutacij virusa, ki so se pojavile na različnih koncih sveta, je še posebej pomembnih. Trenutno so v porastu različice virusa z mutacijo N501Y, kar pomeni, da se je pri njih spremenila ena od aminokislin v zgradbi in obliki bodice S. Slednja virusu omogoča, da se bolj učinkovito veže na receptor ACE2 na človeških celicah in tako lažje oziroma pogosteje vstopa v celice. Take spremembe omogočijo, da postanejo virusi bolj kužni. Mutacija N501Y je prisotna pri vseh treh različicah virusa, ki se najhitreje širijo po svetu: brazilski, južnoafriški in britanski.
Druga mutacija E484K, ki je značilna za južnoafriško in brazilsko različico, prav tako povzroča spremembe, ki virusu omogočajo, da se protitelesa, ki jih je imunski sistem izdelal, ne vežejo nanj oziroma se to zgodi s težavo.

KAJ LAHKO NAREDIMO?
Upoštevajmo vse ukrepe za zmanjšanje prenosa virusa: umivanje in razkuževanje rok, nošenje mask, razdalja med osebami, izogibanje gnečam in zaprtim prostorom. Kjer je precepljenost dobra, se prenos virusa zmanjša, kar povzroča tudi manj mutacij in zmanjša verjetnost nastanka novih različic in okužb.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021) 11, str. 80-81.