Največja samostojna komponenta našega telesa je voda, ki predstavlja približno 70% telesne mase. Naše življenje in vsi procesi v našem telesu so odvisni od vode in od pravega razmerja med vodo in elektroliti (natrij, kalij, magnezij, klor) v njej. Delež vode je odvisen od spola, starosti in količine maščevja. Količina vode se z leti zmanjšuje (novorojenčki imajo približno 77% vode, oseba stara 60 let pa okoli 50 % vode).
Voda opravlja v našem telesu več pomembnih funkcij, od transporta (hranilnih snovi, encimov, hormonov, odnaša odpadne produkte, …), je medij za reakcije v celicah , ščiti naše sklepe in organe, vzdržuje telesno temperaturo, prebavo in pravilno izločanje. Zaradi izločanja vode skozi sečila, dihala, prebavila, itd. je vodo potrebno nenehno nadomeščati. To je izjemno pomembno predvsem v poletnih mesecih, ko je zaradi zunanjih visokih temperatur izločanje povečano.

SELEKTIVNO URAVNAVANJE VODE V TELESU
Mehanizem vnosa vode regulirajo receptorji, ki se nahajajo v možganih, v žlezi, ki se imenuje hipotalamus. Vzdražijo se na podlagi spremembe ozmolarnosti krvne plazme, navadno ko izgubljamo vodo, zato jih imenujemo ozmoreceptorji. Slednji zaznajo manjšo količino vode, posledica tega pa je, da občutimo žejo. Dodatno se iz zadnjega režnja druge možganske žleze-nevrohipofize, začne izločati hormon, ki se imenuje ADH (anti-diuretski hormon) in deluje na ledvice. Ta hormon prepreči izločanje vode iz telesa z delovanjem na ledvice. Ledvice z ADH uravnavjo količino vode v našem telesu tako, da se na podlagi ADH poveča prepustnost v ledvicah za vodo, ki se znova absorbira. Posledica tega je, da izločamo manjše količine koncentriranega seča.
Ko je v našem telesu vode dovolj, se ADH ne izloča, ledvici postaneta v končnem delu neprepustni za vodo, izloči se večja količina urina, ki je razredčena.

HIDRACIJA
Vodo pijemo večkrat dnevno, da ne pride do dehidracije ne le takrat, ko smo žejni. V poletnih mesecih, ko se potimo, se telo hladi z znojenjem in na ta način vzdržuje telesno temperaturo. Če je preskrba z vodo slaba, hlajenje telesa ni učinkovito. Zato je ustrezna hidracija poleti potrebna že v mirovanju, pri vsakršni aktivnosti pa je vnos treba povečati.

DEHIDRACIJA
O dehidraciji govorimo, kadar izguba vode v telesu preseže njen vnos. Znaki dehidracije se kažejo na različne načine. Vzdraženje ozmoreceptorjev sproži žejo. Zaradi izločanja ADH in posledične absorpcije vode skozi ledvice v telo, postane urin temno obarvan, pojavijo se tudi občutek suhih ust, glavoboli in utrujenost, omotičnost, pordela koža, mišična šibkost.
Pojavijo se lahko tudi resni znaki dehidracije (hiter pulz, hitro dihanje, ni znojenja, ni urina, zvišana temperatura, ekstremna utrujenost, mišični krči, glavoboli in slabost), ko izguba vode doseže 10 odstotkov, pa postane stanje kritično. Kritični znaki dehidracije so mišični krči, bruhanje, motnje v delovanju srčnega ritma, motnje vida, vroča koža, zmedenost, motnje dihanja, napadi krčev celega telesa, bolečina v prsih in trebuhu ter nezavest.
Kronična dehidracija telesa pa lahko vodi do odpovedi ledvic, možganske kapi, srčnega infarkta, tvorbe ledvičnih kamnov in številnih drugih bolezni in bolezenskih stanj, kot so migrenski glavoboli, bolečine v spodnjem delu hrbta in zgaga.

JE DOVOLJ LE VODA?
Pri osebah, ki uživajo zdravo uravnoteženo prehrano, zadošča na­vadna voda. Čeprav je v poletnih mesecih priporočljivo tudi mešanje soka z vodo ali pa drugi izotonični napitki. Vode ne nadomeščamo s pitjem kave, pravega čaja, gaziranih in alkoholnih pijač, saj kofein in alkohol delujeta diuretično, kar pomeni, da pospešita izločanje vode iz telesa. Tudi sladkor povečuje odvajanje tekočine iz telesa.
Nekoliko drugače je pri osebah, ki so gibalno aktivne. Pri njih je oskrba telesa z vodo še pomembnejša, saj delež vode vpliva na zmogljivost in utrujenost, zagotavlja psihično sposobnost, omogoča uravnavanje telesne temperature in sposobnost regeneracije po vadbi, zato je pri aktivnih posameznikih poleg običajnega dnevnega vnosa potreben dodaten vnos tekočin.
Ker je voda redkejša od telesnih tekočin, se absorbira hitreje kot tekočine, ki so nasičene s sladkorji. Predvsem je voda primerna pri aktivnostih, ki trajajo do 90 minut. Pri dalj časa trajajoči telesni aktivnosti so priporočljivi izotonični napitki, ki poleg vode vsebujejo tudi elektrolite. Z izotoničnimi napitki ne zagotovimo samo dovolj tekočine, pač pa tudi obnovimo zaloge elektrolitov, ki jih izgubljamo med vadbo.

PREPREČIMO DEHIDRACIJO!
Pojav žeje nam pove, da smo že delno dehidrirani. Zato je potrebno poskrbeti za ustrezno nadomeščanje tekočin, zlasti v poletnih mesecih, ob vročinski bolezni ter pred vsako naporno telesno dejavnostjo in po njej, ker zaradi močnejšega potenja izgubimo tudi dvakrat več tekočine kot običajno. Se pa ljudje razlikujemo med seboj, koliko tekočine potrebujemo za dobro hidracijo. Majhni otroci potrebuje 1,5 litra vode na dan, odrasli pa od 2 do 3 litrov. Piti je treba tudi takrat, ko nismo žejni. Občutek žeje po 50.letu pojenja, zato so starejši ljudje še posebno ogroženi in jih je treba spodbujati k zavestnemu uživanju zadostnih količin vode na dan. Barva urina je dober pokazatelj vnosa tekočin. Če je skoraj brezbarven ali zelo svetlo rumen, imate tekočine dovolj.

NEKAJ NASVETOV:

• začnite dan s kozarcem vode;
• ne odhajajte od doma brez stekleničke vode;
• kadar ste lačni, pijte vodo, saj občutek žeje pogosto zamenjujemo z lakoto.

DOMAČ IZOTONIČNI NAPITEK
S preprostim receptom si lahko sami pripravite izotonični napitek za nadomeščanje vode in mineralov, ki jih izgubljamo s potenjem. Potrebujemo:

• 750 ml–1000 ml navadne vode
• ½ žličke soli
• veliko žlico melase ali drugo naravno sladilo, ki vsebuje minerale
• sveže iztisnjen sok limone ali limete
• sveže iztisnjen sok grenivke ali pomaranče
• Izotonični napitek lahko obogatite z dodatkom 1-2 čajnih žlic magnezijevega citrata v prahu.

Za močnejši izotonični napitek se lahko uporablja kokosova voda, ki je naravni izotonik, zelo uporabljen med športno aktivno populacijo. Telesu omogoča boljšo zmogljivost, poleg tega pa pospeši regeneracijo po vadbi. Ker vsebuje kalcij, kalij in klorid, je odličen pri preprečevanju izčrpanosti po telesni aktivnosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 8, str. 96-97.

(extracorporeal shock wave therapy – ESWT)

Terapija z udarnimi globinskimi valovi (ESWT) je neinvazivna, moderna in zelo učinkovita metoda zdravljenja, ki se uporablja v fiziatriji, ortopediji, travmatologiji, urologiji in kardiologiji. V medicini je uporaba udarnih globinskih valov uveljavljena predvsem v urologiji, kjer se kot učinkovito zdravljenje ledvičnih kamnov uporablja že od leta 1980. Več kot 20 let pa se uspešno uporabljajo tudi za obravnavo različnih mišično-skeletnih okvar.
Gre za zvočne (akustične) valove, ki se pretvorijo v udarne valove in se preko sonde in kože prenašajo v globoke podkožne strukture. S prenosom pulznih visoko energijskih valov na podkožna tkiva vplivamo na pospešeno celjenje poškodovanih, vnetih in bolečih struktur. Udarni valovi so v bistvu tresljaji, ki jih čutimo kot neprekinjen pritisk nad bolečo točko.

TERAPIJA
Terapijo z udarnimi valovi vedno predpiše zdravnik specialist na podlagi predhodno opravljene diagnostične preiskave in posveta. Zdravnik bo presodil, ali je terapija z udarnimi globinskimi valovi priporočljiva in varna. Pred začetkom terapije je treba ukiniti tudi protivnetno zdravljenje, ki ga lahko ponovno pričnemo štiri tedne po končani terapiji z udarnimi globinskimi valovi.
Terapija s pripravo traja približno 20 minut in se izvaja le enkrat tedensko. Običajno je potrebnih 3–5 terapij, odvisno od poškodbe in težav.

Na kožo nad bolečim predelom se nanese gel, ki omogoča prenos udarnih valov v telo. Zdravnik ali terapevt z visoko energetskimi zvočnimi valovi obravnava boleče predele telesa (funkcionalne prizadetosti, degenerativne in kalcinirajoče spremembe v tetivno – mišičnem sistemu).
Pri terapiji se uporablja valove s frekvenco 10 do 20 Hz (tresljajev v sekundi), z eno terapijo pa se v telo vnese od 1500 do 3000 udarnih valov. Jakost valov se prilagodi posamezniku glede na njegov prag bolečine. Število in jakost valov sta sicer odvisna od posameznika in območja, ki ga zdravijo, a je za uspeh zdravljenja potrebna tudi zadostna količina energije.
V prvih 24–72 urah po terapiji se bolečina lahko tudi poveča, nakar se postopoma zmanjšuje. Že po prvi terapiji se bolečina lahko zmanjša za 25 do 50 odstotkov, pravi učinki biološke regeneracije pri terapiji z udarnimi globinskimi valovi pa se pokažejo šele nekaj tednov, lahko tudi nekaj mesecev po končanem zdravljenju.

DELOVANJE UDARNIH VALOV IN REZULTATI TERAPIJE
Po splošno sprejeti teoriji o zdravljenju z udarnimi globinskimi valovi ti povzročijo kontrolirane mikropoškodbe bolečega oziroma vnetega področja, zaradi katerih se na novo oblikujejo skupine krvnih žil in živčnih celic, zmanjša se občutljivost receptorjev za bolečino in pospeši regeneracijo tkiva pri kroničnih bolečinskih stanjih. Na ta način visokoenergijski pulzni valovi v telesu sprožijo reakcijo, s katero se zmanjša bolečina in poveča presnovna aktivnost celic, prepustnost membran ter lokalni krvni pretok, kar pospeši proces celjenja. Z udarnimi globinskimi valovi lahko povzročijo tudi proces kavitacije, ki v mehkih tkivih (mišicah, kitah, ligamentih) spremeni velikost in obliko kalcinacij ter olajša njihovo resorpcijo (celo v daljšem časovnem obdobju po končani terapiji).

Najpogostejše diagnoze, kjer se uporabljajo udarni valovi:

• plantarni fascitis (petni trn),
• lateralni epikondilitis (teniški komolec),
• sindrom rotatorne manšete,
• bolečine in zadebelitve ahilove tetive,
• patelarna tendinopatija,
• trohanterni burzitis,
• kalcinacije v ramenskem obroču,
• utesnitveni sindrom,
• vnetja narastišč mišic in tetiv na drugih mestih (stopalo, koleno, medenica, hrbtenica),
• kronično boleče mišično-prožilne točke,
• zunajsklepne kalcinacije,
• sindrom karpalnega kanala,
• natrgana ali nategnjena mišica,
• psevdoartroze.

UPORABA UDARNIH VALOV
Udarne globinske valove se uporablja pri terapiji in zdravljenju različnih bolečin in poškodb, predvsem mišično skeletnih, kadar pri bolniku uporaba drugih metod ni izboljšala bolečega stanja. Dobre učinke se doseže pri kroničnih, dalj časa trajajočih bolečinah.

KDAJ UDARNIH VALOV NE UPORABLJAMO
Terapije z udarnimi globinskimi valovi ne uporabljamo v času akutne faze (faze vnetja), takoj po poškodbi. Tudi za bolnike, ki jemljejo zdravila proti strjevanju krvi, imajo izrazito osteoporozo, maligna obolenja na obravnavanem področju in sum na globoko vensko trombozo ter nosečnice, je terapija odsvetovana.

KAJ PRAVIJO ZNANSTVENE RAZISKAVE?
Raziskave so pokazale, da terapija z udarni valovi stimulira:

• pretok krvi, limfe in metabolizem
• prepustnost celične membrane
• proliferacijo matičnih celic
• protivnetni odziv
• krepitev vezivnega tkiva
• nastajanje rastnih dejavnikov

 
PREDNOSTI TERAPIJE
Pozitivni vidiki uporabe terapije za zdravljenje mišično-skeletnih okvar so: varnost, neinvazivnost terapije in dejstvo, da za aplikacijo ni potrebna uporaba anestezije. Rezultati terapije so v večini primerov hitri in na dolgi rok učinkoviti.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 8 (2020), 94-95.

Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Bazilika je ena izmed starejših začimb, saj nekatere vrste gojijo in pridelujejo že več kot 3000 let. Večinoma izvira iz tropskih predelov Azije, danes jo gojimo povsod po svetu, kjer je podnebje dovolj toplo, najbolje pa uspeva v predelih Sredozemlja. Baziliko opisujejo kot kraljevo zelišče, saj starogrška beseda ‘basileus’ pomeni kralj.
Številni zapisi potrjujejo njeno vsestranskost, uporabljena je bila kot okrasna rastlina in kot začimba, v ljudski medicini je veljala za odlično zdravilo zoper astmo, pljučna obolenja, tuberkulozo in vnetja ledvic.
Tudi novejše znanstvene študije poročajo o njenih številnih zdravilnih lastnostih. Bazilika vsebuje veliko eteričnih olj in drugih bioaktivnih sestavin, ki potrjujejo njene antioksidativne, protivnetne, protivirusne, antimikrobne in druge zdravilne lastnosti. Baziliko se uporablja svežo, zamrznjeno, suho oziroma njena eterična olja ali v obliki farmacevtskih pripravkov.

VIR ANTIOKSIDANTOV, VITAMINOV IN MINERALOV
Bazilika vsebuje veliko antioksidantov, vitamine A, C in K ter minerale, kot so železo, kalcij, mangan, magnezij in kalij. Vsebuje tudi eterična olja, ki prispevajo k zdravilnim učinkom. Cineol, linalol, citral, timol, metilkavikol (estragol), evgenol in metilcinamat. Odvisno od posameznih kombinacij eteričnih olj, ki jih pogojujejo podnebje, rastišče, vremenske razmere in vrsta, ima bazilika svojevrsten vonj.

ZNIŽUJE RAVEN OKSIDATIVNEGA STRESA
Oksidativni stres je vrsta kemičnega stresa v našem telesu, ki nastane zaradi povečane količine škodljivih reaktivnih kisikovih spojin, ki reagirajo z našimi celicami in jih poškodujejo. Telo proizvaja nekaj antioksidantov, vendar jih mora nekaj dobiti tudi iz hrane. Med številnimi antioksidanti v baziliki izstopajo predvsem antociani in beta karoten.

DELUJE PROTIVNETNO
Leta 2017 so raziskovalci analizirali protivnetne lastnosti pripravkov eteričnega olja sladke bazilike. Rezultati so pokazali, da bazilikovo eterično olje pomaga pri zdravljenju različnih bolezni, ki jih spremlja vnetno stanje.

DELUJE NA JETRA
Študija iz leta 2015 je pokazala, da antioksidanti različnih vrst bazilik, ki so jih v raziskavi uporabili v obliki praška, pozitivno vplivajo na zdravje jeter. Znanstveniki so prašek nanesli po vnosu toksina/strupene snovi, ki je povzročil predhodno poškodbo jeter.

PROTI RAKU
V pregledni študiji iz leta 2013 so opisane vse raziskave, opravljene na živalih, v katerih so preučevali vpliv bazilike na različne vrste raka. Avtorji so zaključili, da biološko aktivne snovi v baziliki povečujejo antioksidativni potencial, spremembo izražanja genov in upočasnjujejo delitve celic ter na ta način pomagajo pri preprečevanju nekaterih vrst kožnih, jetrnih, ustnih in pljučnih rakov. Za potrditev omenjenih učinkov na ljudeh bodo potrebne dodatne raziskave.

ZAŠČITA PRED STARANJEM KOŽE
Na podlagi raziskav ima bazilika lastnosti, ki pomagajo zaščititi kožo pred nekaterimi učinki staranja. V raziskavah so znanstveniki uporabili ekstrakt bazilike na laboratorijskih modelih kože. Rezultati kažejo, da bi lahko ekstrakti bazilike v kremah izboljšali vlažnost kože ter zmanjšali hrapavost in gubanje. Čeprav imajo lahko izvlečki bazilike v določenih odmerkih omenjen učinek, uživanje bazilike ne bo nujno koristilo koži.

ZNIŽUJE KRVNI SLADKOR
V študiji iz leta 2019 poročajo o pozitivnih učinkih izvlečkov iz listov bazilike na raven krvnega sladkorja. Če bodo nadaljnje preiskave potrdile omenjene učinke, bi lahko bili izvlečki bazilike koristni za ljudi s sladkorno boleznijo.

ŠČITI SRCE IN OŽILJE
Bazilika vsebuje snov evgenol, ki lahko ugodno vpliva na visoke vrednosti krvnega tlaka. Raziskave so pokazale, da izvlečki bazilike z visoko vsebnostjo evgenola znižujejo krvni tlak, čeprav se je tlak takoj po prenehanju dovajanja evgenola znova povišal. Raziskovalci so zabeležili nižje vrednosti holesterola in trigliceridov v krvi pri zdravih prostovoljcih, ki so dnevno uživali 300 miligramov (mg) posušenega ekstrakta listov bazilike. Zaključili so, da ekstrakti lahko prispevajo v boju proti nekaterim dejavnikom tveganja za srčno žilne bolezni.

PROTI OKUŽBAM
Raziskovalci so ugotovili, da lahko nekateri pripravki eteričnih olj bazilike delujejo protimikrobno.

PROTI PREBAVNIM TEŽAVAM
Bazilika pomaga pri prebavi hrane in spodbuja delovanje želodca. Ta začimba krepi presnovo, spodbuja peristaltiko in praznjenje črevesja, preprečuje črevesne krče in pozitivno vpliva na ravnovesje črevesne mikroflore.

VSESTRANSKA UPORABA
Poleg farmacevtske industrije uporabljajo baziliko tudi v prehrambni industriji.
Uporabna je v pripravi hrane, kot začimba, za okraševanje hrane in druge dekorativne namene. V parfumski industriji se baziliko uporablja za izdelavo parfumov, mil, šamponov, izdelkov za nego zob. Uporabna je tudi za pripravo krepilnih kopeli.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 7 (2020), 94-95.

UV žarki ali ultravijolični žarki, so del elektromagnetnega spektra valovanj z valovno dolžino, krajšo od vidne svetlobe in daljšo od nevarnih rentgenskih žarkov. Pri preučevanju vpliva ultravijoličnega valovanja na okolje in zdravje človeka se območje sevanja razdeli na UV-A, imenovano tudi dolgovalovno območje ali ‘črna svetloba’, UV-B srednjevalovno območje, ter UV-C (280-10 nm), kratkovalovno ali ‘baktericidno’ območje.
Ozonska plast nad zemeljskim površjem absorbira v celoti UV-C žarke ter nekaj UV-B žarkov. Ultravijolično sevanje, ki doseže površje, v 99 % sestavljajo žarki UV-A.

UV-C
Ultravijolični žarki C so najmanjših valovnih dolžin, v celoti se absorbirajo v zgornjih plasteh našega ozračja in ne dosežejo zemeljske površine, zato ne vplivajo na našo kožo. Če pa se izpostavimo delovanju UV-C (dezinfekcijske luči v zdravstvenih ustanovah, laboratorijih), se po nekaj urah na koži pojavi rdečina, ki izgine v nekaj dneh. Nevarno je, če nam žarki zadenejo oči, saj lahko povzročijo motnje vida, tudi trajne.

UV-B
Ultravijolični žarki B so glavni povzročitelji večine učinkov na našo kožo. Ob dovolj veliki količini povzročijo nastanek rdečine, ki se razvije po približno 12 do 24 urah po izpostavitvi, če pa je količina velika, se rdečina lahko pojavi že po nekaj urah. Rdečini sledi pigmentacija, porjavitev. So glavni povzročitelji sončnih opeklin. Dražijo tudi očesno veznico ter roženico. Vplivajo na nastajanje vitamina D v koži. So najbolj nevarni za nekatere vrste kožnega raka.

UV-A
Ultravijolični žarki A v manjših količinah ne povzročajo rdečin, običajno pa so odmerki vedno dovolj veliki, da povzročijo porjavitev kože, ob višjih odmerkih, pa lahko povzročijo tudi sončne opekline, na očesu tudi sivo mreno. Čeprav so v preteklosti mislili, da so UVA žarki pretežno neškodljivi, novejše raziskave kažejo, da pomembno sodelujejo pri staranju kože in nastajanju kožnega raka.

INTENZIVNOST SEVANJA
UV sevanje se spreminja glede na višino sonca na nebu in narašča z naraščanjem nadmorske višine. Atmosfera postaja tanjša in čistejša, kot na nižjih višinah; vzrok je v manjšem številu molekul v zraku, kar je posledica manjšega atmosferskega pritiska. Na vsakih 1000 metrov nad morjem se UV sevanje poveča za 16%.
UV sevanje je najmočnejše od maja do avgusta, najšibkejše pa pozimi. Poleti se sončne opekline pojavijo 6 krat hitreje kot pozimi, saj se škodljivost UVB žarkov močno spreminja na letne čase medtem, ko se škodljivost UVA žarkov ne spreminja veliko (poleti so le 1,5 krat močnejši kot pozimi).

UV INDEKS
UV indeks nam pove izmerjeno ali napovedano količino/jakost ultravijoličnega (UV) sončnega sevanja na naše telo (koža). Praviloma se vedno podaja za določen kraj in čas. Namen napovedovanja je boljša zaščita ljudi pred prevelikim izpostavljanjem sončnim žarkom, saj lahko povzroča poškodbe oči, staranje kože in kožnega raka.
UV indeks je odvisen od zemljepisne lege, nadmorske višine in letnega časa. Je količina brez enote, ki predvideva stopnjo intenzivnosti za določen dan, od 0 do 11 (tveganje se povečuje z naraščajočo številko). Podnevi je indeks običajno najvišji opoldan, odvisen pa je še od stopnje oblačnosti. V mnogih državah o njem poročajo med dnevnimi vremenskimi napovedmi, zlasti poleti, da javnost obvestijo o moči sonca in potrebni ravni zaščitnih ukrepov.
UV indeks je odvisen od zemljepisne širine in je najmočnejši ob ekvatorju, zmanjšuje se proti tečajema.

SOLARIJI ODDAJAJO UV SEVANJE
UV sevanje v solarijih povzroča koži enake škodljive posledice kot naravna sončna svetloba. Porjavelost v solariju ne zagotavlja boljše podlage za poznejšo dodatno porjavelost na soncu. Prav tako ni potrebno uporabljati solarij za povečanje ravni vitamina D. Ista vrsta UV sevanja, ki povzroča porjavelost, povečuje tveganje za nastanek kožnega raka in poškoduje kožo na že opisane načine. Nekateri ljudje uporabljajo solarij za premagovanje zimske depresije, vendar lahko to varneje storijo z uporabo posebnih luči, ki ne oddajajo UV sevanja. Ljudje z boleznimi (luskavica, akne, …), ki jih zdravijo z UV žarki, bi zdravljenje morali opravljati pod zdravniškim nadzorom (Evropski kodeks proti raku).

POŠKODBA KOŽE
Poškodba kože, ki nastane pri prekomernem sončenju, se kaže v obliki rdečice, otekline, pekočega občutka. Oseba ima povišano telesno temperaturo, v koži pa se sproščajo snovi, ki povzročajo vnetje. Uničene kožne celice se v nekaj dneh odluščijo in koža se obnovi. Pri prekomernem izpostavljanju UV žarkom se koža težje obnavlja, postaja debelejša in izsušena, pravimo da se stara. Značilni klinični znaki, ki kažejo na prezgodnje staranje kože so: suha, usnjata in nagubana koža, pogosto so opazne nepravilne pigmentacije. Te spremembe so posledica strukturnih sprememb v povrhnjici in usnjici kože. Kadar je teh poškodb preveč in se okvari tudi celični dedni material, se lahko razvije kožni rak.
Precej pogoste so tudi alergične reakcije na sončne žarke, najbolj izražene spomladi in poleti, fotosenzibilne in fototoksične reakcije.

ZAŠČITIMO SVOJE TELO!
Čeprav ima sončna svetloba veliko pozitivnih učinkov na telo (boljše razpoloženje, tvorba vitamina D, boljša prekrvitev in povečana tvorba melanina), pa se je treba izogibati škodljivim vplivom UV-A žarkov (poškodba oči, imunska supresija, prezgodnje staranje kože, melanom, alergija na sonce in intoleranca) in UV-B žarkov (poškodba oči, porjavitev, sončne opekline in genetske mutacije/ne-malanomske oblike kožnega raka).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2017) 7, str. 108-109.

Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

 

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

 

Število bolnikov z rakom se iz leta v leto veča, predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva. V Sloveniji je rak pri ženskah drugi, pri moških pa v zadnjih letih že prvi vzrok smrti.

41. teden boja proti raku (4. - 10. marec 2024)
pod geslom: Obdrži sonce na varni strani

Rak ostaja v novem mandatu Evropske komisije eno izmed prioritetnih področij, ki ga podpirata tako Komisarka za področje zdravja in varne hrane, kot tudi predsednica Evropske komisije. Načrt zajema vsa področja obvladovanja raka: preventivo, diagnosticiranje, zdravljenje in celostno rehabilitacijo.
Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega/nezdravega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja, itd.

Porast števila rakavih bolnikov je povezan s staranjem prebivalstva, saj je pretežno bolezen zrele življenjske dobe.

Pogosteje zbolevajo moški kot ženske, saj moški v večji meri uživajo alkohol kot ženske, med njimi je več debelih in prekomerno hranjenih, prav tako je med njimi še vedno več kadilcev, poleg tega pa so slabše odzivni v različni preventivnih programih.

ZGODNJE ODKRIVANJE: PREPREČITI JE BOLJE KOT ZDRAVITI
Zdravljenje večine rakov je uspešno, če so odkriti na začetni stopnji razvoja, pred pojavom simptomov ali znakov bolezni. Tu imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka, ki se izvajajo tudi pri nas. To so programi ZORA – zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu (vključuje ženske stare od 20–64 let); DORA – zgodnje odkrivanje raka dojk (vključuje ženske po 50. letu starosti) ter Program Svit –za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu (vključuje oba spola po dopolnjenem 50. letu).
Pozitivni izid presejalnega testa pomeni takojšnjo diagnostično obdelavo in če je potrebno takojšnjo zdravljenje, kar zmanjša umrljivost za boleznijo. Cilj presejalnih testov je zmanjšati hud potek bolezni in zaplete ter povečati ozdravljivost. Zato je ključnega pomena, da se odzovemo na vabila presejalnih programov, s katerimi pravočasno odkrijemo predrakave spremembe ali raka v začetni fazi razvoja in na ta način izboljšamo potek zdravljenja.

Dejavniki, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek raka

• Kajenje in uporaba tobaka
• Okužbe (HPV)
• Ionizirajoče sevanje
• Imunosupresivna zdravila po presaditvi organa
• Prehrana
• Alkohol
• Telesna neaktivnost
• Debelost
• Diabetes
• Okoljski dejavniki (onesnaževalci)

SPREMENI ŽIVLJENJSKI SLOG
Poskrbite, da bo v vsakdanjiku več telesne aktivnosti, zdrava prehrana in manj popitega alkohola in pokajenih cigaret oziroma odločitev za opustitev kajenja. Izognite se dejavnikom/snovem, za katere je znano, da povzročajo raka.
Z ohranjanjem zdrave telesne teže in vključevanjem telesne aktivnosti v vsakdanje življenje lahko posamezniki zmanjšajo tveganje za nastanek mnogih običajnih vrst raka (zagotovo na debelem črevesu in danki ter raka na dojki, verjetno pa tudi rak na drugih organih, kot npr. jajčnikih, trebušni slinavki, požiralniku, ledvicah, prostati).
Izpostavljenost alkoholu predstavlja tveganje za nastanek raka ustne votline in žrela, grla in požiralnika, raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk, ki jih povezujejo predvsem s čezmernim pitjem alkohola. Več alkohola in pogosteje ko oseba pije alkohol, večje je tveganje.
Kajenje tobaka povzroča številne vrste raka, to so pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov.

GENETIKA IN RAK
Rak je posledica spremembe v dednem zapisu celice (DNK). Genetske okvare v celicah, ki vodijo do rakavih obolenj, so najpogosteje pridobljene, nastanejo zaradi delovanja rakotvornih dejavnikov ali kot posledica napak ob delitvi celic.
Določene osebe pa od spočetja dalje nosijo v svojih celicah okvaro gena, ki je odgovoren za popravljanje poškodb DNK in vpliva na celično rast in delitev. Take osebe so močno ogrožene za razvoj raka. Nosilci tovrstnih okvar zato za rakom zbolevajo mlajši in pogosteje od drugih-gre za dedne rake. Pravočasno odkrivanje takih oseb ima velik pomen za preprečevanje in zgodnje odkrivanje.
Večinoma pa postanejo celice rakave zaradi pridobljenih genetskih okvar (mutacij) večjega števila genov.

Sporadični rak
Gre za rak pri katerem mutacije genov, ki so odgovorne za nastanek raka ne dedujejo od svojih staršev, temveč jih sprožijo spremembe v celicah ali dejavniki okolja (sevanja, kajenje, kemikalije, strupi).

Dedni raki
Pri približno 10% bolnikov, obolelih za rakom, zasledijo obsežno družinsko anamnezo (več sorodnikov v več generacijah zboleva za isto obliko raka). Ti bolniki zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot se bolezen običajno pojavlja v populaciji. Posameznik z dednim rakom ima lahko okvarjen gen, ki ga je podedoval od enega od staršev. Okvara je prisotna v vseh celicah v telesu, tudi v spolnih in jo zato lahko prenese na svoje potomce.

Primer:
Dedni rak dojk ali jajčnikov: kdaj pomislimo na dednost? Obolevnost pred 45 letom, ter obolevnost med družinskimi člani. Najbolj znana gena, ki sta povezana s rakom, sta gena BRCA1 in BRCA2. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA1 in 2 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare okoli 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 20–40 odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 1–2 odstotna). Zadnje raziskave kažejo, da ženske, ki so redno pod nadzorom in se odločajo za preventivne ukrepe, živijo dlje od vrstnic z okvaro BRCA1 in 2, ki se za genetsko presejanje ne odločijo.

Udeležujte se rednih preventivnih programov in presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka!

Dedni rak debelega črevesja in danke: Pri petih do desetih odstotkih bolnikov z rakom debelega črevesa je prisotna obsežna družinska anamneza. Ti bolniki so pogosto mlajši in zbolevajo pred 50. letom. Znanih je več genov, ki so lahko odgovorni za to obliko raka in najpogosteje gre za okvare v genih MLH1, MSH2, MSH6 in PMS2. Posamezniki s podedovanimi mutacijami na teh genih imajo do 80-odstotno verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke v povprečni starosti 44 let. Ženske, ki so nosilke mutacij, pa se soočajo tudi z večjo ogroženostjo za raka jajčnikov in endometrija.

IMUNOTERAPIJA PRI RAKU
Gre za sodoben način zdravljenja raka z uporabo zdravil, ki za boj proti raku izkoriščajo imunski sistem. Sem sodijo tudi cepiva proti raku.
Imunoterapija lahko deluje na naslednje načine:

• zaustavi ali upočasni rast rakavih celic,
• zaustavi širitev raka v druge dele telesa,
• pomaga, da imunski sistem deluje bolje in uničuje rakave celice.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 3, str. 82-83.

• Generalna skupščina Organizacije Združenih narodov je na pobudo Indije in Nigerije ter s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (angleško FAO) in drugih držav iz vsega sveta leto 2023 razglasila za mednarodno leto prosa.
  
  Proso spada med starodavna žita, ki so imela pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti in so del tradicije številnih domorodskih kultur. Proso je bilo med prvimi žiti, ki je bilo vzgojeno in so ga uporabljali kot osnovno živilo milijoni ljudi v Aziji in Podsaharski Afriki. Na svetovni ravni sta prav Afrika in Azija največji pridelovalki prosa.
  Proso je dobro prilagojeno na rast v različnih prsteh in podnebnih pogojih. Ima kratko rastno sezono in dobro prenaša sušo. Izmed vseh žit ima verjetno najnižje potrebe po vodi. Zato je odlična poljščina za sušna področja in primerno za kmetijstvo brez obdelave tal.
  V Sloveniji je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij, od srednjega veka dalje. Največ prosa so pridelovali na Gorenjskem in v Prekmurju.
  
  PROSO JE ZARADI NJEGOVIH UGODNIH HRANILNIH LASTNOSTI PRIPOROČLJIVO VKLJUČEVATI V PREHRANO ČIM POGOSTEJE
  Proso (100 gramov) vsebuje 10 g beljakovin, 3,9 g maščob in 68,8 g ogljikovih hidratov ter druge za zdravje koristne snovi. Bogato je z vitamini skupine B, posebej z niacinom (B3), pirodoksinom (B6) in folno kislino (B9), kalcijem, železom, kalijem, manganom, bakrom, magnezijem in cinkom. Proso ne vsebuje glutena, zato je primerno za bolnike s celiakijo (alergijo na gluten).
  • Proso je edino žito z alkalnim učinkom, glede na vplive na naše zdravje pa mu ne rečejo zastonj vrelec zdravja.
  • Proso je v začetku 20. stoletja dobilo oznako žito revnih, približno tako kot kvinoja in amarant v Južni Ameriki – pri nas pa se prodaja kot suho zlato.
  Proso je že iz preteklosti znana zdravilna rastlina, saj so ga že nekdaj uporabljali kot zdravilo proti hemoroidom, izpadanju las, za izboljšanje krvi in lajšanje želodčnih težav. Zaradi alkalnega delovanja ugodno deluje na vrednosti kalcija v telesu. Zaradi visoke vsebnosti vitaminov B in holina pa preprečuje srčno-žilne bolezni in tvorbo žolčnih kamnov. Pomaga pri težavah s kožo in kožnih alergijah, kremenčkova kislina dobro vpliva na rast las, obnavljanje nohtov in kože.
  
  POSPEŠUJE ZNOJENJE IN RAZSTRUPLJA TELO
  Proso je antidiaroik (ustavlja diarejo/drisko), diuretik (odvaja vodo), diaforetik (pospešuje znojenje). V črevesju izpostavlja alkalno okolje, ki prija dobrim črevesnim bakterijam, odstranjuje pa slabe/gnilobne črevesne bakterije – na tak način obvladuje črevesna vnetja.
  
  POMAGA URAVNAVATI KRVNI TLAK, DELUJE DOBRO NA SRCE IN OŽILJE
  Proso je bogato s ključnimi vitamini in minerali, ki pomagajo vzdrževati normalne vrednosti krvnega tlaka, ter ščiti zdravje ožilja in srca. Zato med potencialne zdravstvene koristi prosa, ki pripomorejo k zdravju srca in ožilja, sodijo: preprečevanje pojava sladkorne bolezni, ateroskleroze, srčnega infarkta in možganske kapi ter pomoč ljudem pri doseganju in vzdrževanju zdrave telesne mase.
  
  Zaščita pred slabim holesterolom
  Visoka vsebnost vlaknin v prosu pomaga zniževati slab holesterol in spodbuja raven dobrega holesterola.
  
  Zaščita pred sladkorno boleznijo
  Pomaga zmanjšati tveganje za sladkorno bolezen tipa II, saj vsebuje zadostno količino magnezija. Ta mineral pomaga povečati učinkovitost receptorjev za glukozo in inzulin v telesu ter preprečuje nastanek te bolezni. Ljudje s sladkorno boleznijo pa potrebujejo več magnezija, zato je proso odličen vir le-tega.
  
  Zmanjša raven trigliceridov in C-reaktivnega proteina
  Študije so pokazale, da hranjenje s prosom znižuje trigliceride in CRP v krvi, kar zmanjša možnost za obolenja srca in ožilja.
  
  Povečuje vrednosti protivnetnega adiponektina
  Adiponektin je protivnetni hormon, ki podpira zdravje srca in spodbuja oksidacijo maščobnih kislin. Njegova raven je običajno nižja pri ljudeh z debelostjo in sladkorno boleznijo tipa II.
  
  BOGAT VIR KALCIJA
  Proso ima najvišjo vsebnost kalcija med vsemi žiti. Človeškemu telesu zagotavlja kar 13 % priporočene dnevne vrednosti (na 100 gramov). Kalcij je med drugim pomemben za zagotavljanje zdravja in rast kosti, krčenje vseh mišic v telesu ter za pravilno delovanje živcev. Pomaga majhnim otrokom, ki so v obdobju rasti in potrebujejo ustrezno količino kalcija.
  
  ZA UREJENO PREBAVO IN ZAŠČITO PRED RAKOM
  Živila, bogata z vlakninami, so pomembna za zdravje naših prebavil. Zdrava prebavila so ključnega pomena v preventivi pri raku debelega črevesa in želodčne razjede. Izločanje blata in dobra prebava dobro vplivajo na jetrno in ledvično funkcijo ter na delovanje imunskega sistema. Proso pomaga tudi pri napenjanju, krčih in zaprtju. Vlaknine v prosu pa vplivajo na bakterijsko sestavo in njihovo funkcijo v prebavilih ter na ta način ščitijo pred rakom.
  
  BOGAT VIR ANTIOKSIDANTOV
  Proso vsebuje antioksidante, ki pomagajo nevtralizirati proste radikale, ki poškodujejo celice in povzročajo staranje, bolezni, tudi raka. Snovi v prosu, kot so kurkumin, kvercetin, elaginska kislina in katehini, pomagajo pri izločanju strupov. Proso naj zaradi visoke vsebnosti omenjenih antioksidantov zaviralo proces staranja.
  
  ZDRAVJE DIHAL
  Raziskave kažejo, da proso pomaga izboljšati astmo in jo tudi preprečiti. Ugotovili so, da visok vnos prosa pomaga zmanjšati napade astme in piskajoče dihanje.
  
  KAJ PA KONTARINDIKACIJE?
  Proso ne vsebuje glutena in je s tega vidika primerno za osebe s celiakijo. Vsebuje pa goitrogene, ki zavirajo delovanje ščitnice, zato uživanje prosa v velikih količinah ni priporočljivo za osebe, ki imajo težave s ščitnico. Goitrogeni so snovi, ki motijo ​​proizvodnjo ščitničnih hormonov.Proso (kot mnoga druga žita) vsebuje fitinsko kislino. Zato je treba žita pred kuhanjem namakati v vodi. Razlog za to je razgradnja fitinske kisline, ki je naravno prisotna v večini žit in stročnic, s svojo prisotnostjo pa v črevesju onemogoča absorpcijo mineralov.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 3 (2023), 86-87.