Buče izvirajo iz tropskega dela Amerike, natančneje iz Mehike, v Evropo pa so jih prinesli Španci v 15.stoletju. Prve podatke o bučah je v ladijski dnevnik leta 1492 zapisal Krištof Kolumb, ki se je z bučami srečal na Kubi. Danes so buče precej razširjene, predvsem zaradi številnih zdravilnih učinkov.
Oranžno rdeča buča hokaido, izvira iz Japonske z otoka Hokaido, in je bogat vir betakarotena, ki preprečuje nastanek sive mrene, glavkoma, katarakte, makularne degeneracije in drugih bolezni oči. Vsebuje pa tudi številne druge zdravilne lastnosti.
Buče so zaradi nizke energijske vrednosti (vsebujejo malo kalorij) in lahke prebavljivosti zelo priporočljiva dietna hrana tako za uravnavanje telesne mase, kakor tudi na jedilniku različnih bolezni. Nedavne študije so dokazale, da so buče izvrstna hrana za diabetike, za boj proti debelosti in sladkorni bolezni. Iz tega razloga so priporočljiva pri obolenjih prebavil, želodca in črevesja (vnetja) ter pri bolnikih z ledvičnimi kamni.
Buče so bogate z vlakninami pektina in rudnin, predvsem kalija, fosforja in železa. Oranžne buče pa vsebujejo antioksidante – karotenoide, ki varujejo naše celice pred poškodbami.

KAROTENOIDI V BUČAH
Karotenoidi dajejo bučam močno oranžno barvo, ki se s pomočjo maščob v telesu pretvorijo v obliko vitamina A. Že manjša količina buče z nekaj dodanega hladno stiskanega olja vsebuje več kot 200 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa vitamina A, ki pomaga pri dobrem vidu.
Prav tako vitamini A spadajo med močne antioksidante in preprečujejo nastanek degenerativnih bolezni.

BUČNA SEMENA
Bučna semena so že od nekdaj uporabljali kot naravno zdravilo proti črevesnim zajedavcem ter pri težavah s prostato, saj so koncentriran vir mineralov in vitaminov.

Bučna semena so še posebej zdrava za moške, saj dokazano preprečujejo raka na prostati. Četrtina skodelice semen med drugim vsebuje približno 2,75 mg cinka (okoli 17 odstotkov priporočenega dnevnega vnosa za odrasle), kar prispeva k moškemu spolnemu zdravju in normalni ravni moškega spolnega hormona testosterona.
Bučna semena vsebujejo kar 30 gramov beljakovin, 110% dnevne vrednosti železa in 559 kalorij/na 100g živila. V nasprotju z bučnim mesom so precej kalorična, zato naj pri uživanju velja zmernost (1 pest na dan). So bogat vir selena, ki deluje antioksidativno, preprečuje vnetja in prispeva k zdravju srca in ožilja.

AMINOKISLINA TRIPTOFAN IN HORMON SEROTONIN
Posebnost v bučnih semenih je aminokislina triptofan. Triptofan spodbujaja tvorbo hormona sreče, ugodja to je serotonina, ki vpliva na naše psihično razpoloženje, blagodejno deluje na živčni sistem, prenaša signale med živčnimi celicami in izboljša naše spanje.

ZDRAVILNE LASTNOSTI BUČ

• Dobro vplivajo na delovanje prebavil in pospešujejo prebavo.
• Znane so po svojih diuretičnih lastnostih (izločanje urina), zato jih še posebej priporočajo ljudem z vnetji ledvic, mehurja, revmatizmom, putiko in diabetesom.
• Učinkujejo protivnetno.
• Oranžne buče so zaradi velike vsebnosti karotenoidov odlične v boju proti raku.
• Dobro delujejo na vse žleze.
• Krepijo vse telesne sluznice.
• Preprečujejo razvoj bolezni srca in ožilja.
• Razstrupljajo jetra in spodbujajo izločanje presnovnih ostankov.
• Uravnavajo holesterol.
• Spodbujajo delovanje trebušne slinavke in pomagajo uravnavati raven krvnega sladkorja.
• Oranžne buče pri rednem uživanju zaradi velikih količin betakarotena izostrijo vid
• Bučna semena pomagajo znižati odvečne maščobe in holesterol v krvi.
• Semena so tudi znano ljudsko zdravilo za izločanje črevesnih parazitov.
• V zadnjem času uporabljajo surovo ali kuhano pulpo in sok v kombinaciji z drugimi vrstami terapij za zdravljenje psoriaze – trdovratne kožne bolezni.
• Učinkovita je v boju z nespečnostjo

NEPRECENLJIVA HRANILNA VREDNOST
Zaradi kombinacije vitaminov in mineralov imajo buče posebne koristi na zdravje. Vsebujejo kar 90-odstotkov vode, ostalo predstavljajo beljakovine, ogljikovi hidrati, vitamini in minerali. So bogat vir vitamina C, riboflavina, kalija, bakra, in mangana. Vsebujejo tudi manjše, vendar pomembne količine vitamina E, tiamina, niacina, vitamina B6, folne kisline, železa, magnezija in fosforja.
Karotenoidi, ki jih buče vsebujejo, so tisti, ki našemu telesu pomagajo pri preprečevanju bolezni srca in ožilja in rakavih obolenj. Uživanje hrane oranžne barve nam bo pomagalo tudi k lepši polti. Karotenoidi namreč prehajajo iz krvnega obtoka v številne organe vključno s kožo, kjer se nalagajo.

BUČNO OLJE
Bučno olje stiskajo iz semen in ima sorodne zdravilne lastnosti kot semena, zato sodi med hranilno bogata olja. Obogaten je z maščobnimi kislinami omega-3, ki jih človeško telo nujno potrebuje za normalno delovanje. Bogato je z delta-7-steroli, ki delujejo proti povečanju prostate, poleg tega večkrat nenasičene maščobne kisline v sodelovanju z drugimi učinkovinami pozitivno vplivajo na presnavljanje holesterola, visoka vsebnost vitaminov in mineralnih snovi pa prispeva k dobremu delovanju organskih sistemov: urogenitalni, prebavni, srčno-žilni, endokrini in živčni sistem, skeletno-mišični in kožni. Omega-6 maščobne kisline povzročijo hitrejšo rast las in obnavljanje kože, uravnavajo presnovo in ohranjajo zdrave kosti.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 11, str. 94.

Imunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice - levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
Ko človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

• Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
• Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
• Prekomerna telesna masa in debelost
• Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
• Neustrezna higiena
• Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
• Obsevanje
• Bolezni (rak, jetrne okvare..)
• Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
• Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
• Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli - aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.

Rak debelega črevesa in danke sodi med najpogostejše oblike raka v Sloveniji. V zadnjih letih njegova pojavnost še narašča. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je pojavnost najvišja v Evropi ter Avstraliji in Novi Zelandiji, stopnje umrljivosti pa v vzhodni Evropi.

Pojav raka debelega črevesa in danke povezujejo predvsem z nezdravim življenjskim slogom: uživanje nezdrave prehrane, debelost, telesna neaktivnost.
Debelo črevo je zadnji del prebavne cevi, ki se konča z danko. V debelem črevesu poteka absorpcija vode in nekaterih drugih snovi ter tvorba in izločanje blata. Tumorji v črevesju in danki so lahko benigni ali maligni. Benigni ne povzročajo večjih težav, po odstranitvi običajno ne zrastejo znova in ne delajo zasevkov v druge dele telesa. Pri malignih tumorjih pa rakave celice prodirajo v sosednja tkiva, preko limfe in krvi pa lahko pridejo tudi v druge dele telesa, kjer delajo zasevke ali metastaze rakavega tkiva. Bolezen se lahko dolgo razvija brez posebnih znakov, zato je pomembno, da se udeležujemo presejalnih programov za odkrivanje raka.

BOLEZEN Z VISOKO OBOLEVNOSTJO IN UMRLJIVOSTJO
Rak na debelem črevesu in danki je v Sloveniji resen javnozdravstveni problem. Ne le zaradi pogostosti zbolevanja, temveč tudi zaradi poznega odkrivanja bolezni, ki je bistveni razlog za veliko umrljivost bolnikov. Zboli lahko kdorkoli, večjo verjetnost, da zbolijo, pa imajo ljudje, ki so starejši od 50 let, in tisti, pri katerih se ta rak pojavlja v družini.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Rak nastane kot posledica sprememb v celičnem DNK. Če se celice v debelem črevesu ali danki začnejo nenadzorovano deliti, nastane rak. Natančen vzrok za nastanek bolezni še ni povsem pojasnjen, najverjetneje pa na njen razvoj vplivajo dedni dejavniki v kombinaciji z vplivi okolja. Dejavniki tveganja povečajo verjetnost, da posameznik zboli za rakom debelega črevesa in danke. Med take dejavnike prištevamo:

Starost
Najpogosteje se pojavlja po 50. letu starosti (90 % bolnikov je starejših od 50 let), zato se v tem starostnem obdobju svetujejo diagnostični pregledi in presejalni testi. Vse pogostejši pa je tudi pri mlajših od 50 let, zato so v nekaterih državah presejalne teste, ki se sicer običajno izvajajo po 50. letu, prestavili na 45. leto.

Mesna in mastna hrana
Ker je debelo črevo del prebavnega sistema, ima prehrana pomembno vlogo pri njegovem delovanju. Tveganje se poveča pri osebah, ki zaužijejo preveč mastne in mesne hrane ter predelane hrane in premalo sadja in zelenjave, ki vsebujeta veliko vlaknin. Vlaknine v črevesju z vodo nabreknejo in nase vežejo škodljive snovi, ki jih zaužijemo ali nastanejo med prebavo. Vlaknine pomagajo tudi pri iztrebljanju blata, saj skrajšajo potovalni čas blata v črevesu. Hitreje kot se črevo prazni, manj strupov pride v telo. Prav tako je pomemben vnos antioksidantov, nekaterih vitaminov in mineralov.

Telesna neaktivnost
Telesna neaktivnost je eden od pomembnih vzrokov za razvoj različnih vrst raka.
Znanstveno je dokazano, da zmerna do visoko intenzivna vadba prepreči razvoj raka debelega črevesja in danke. Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti. Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano prepreči debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki so pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu. Redna vadba tudi zmanjša potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico.

Alkohol, debelost, kajenje
Povečujejo možnost, da zbolimo za rakom ali drugimi boleznimi.

Črevesni polipi
Polipi so tkivne tvorbe v steni črevesa ali danke, ki jih je treba odstraniti.

Kronične vnetne črevesne bolezni
Crohnova vnetna bolezen in ulcerozni kolitis sta črevesni bolezni, in če trajata osem ali več let, se tveganje za raka poveča.

Dedna obremenjenost
Pri dednih oblikah raka se tveganje za razvoj zelo poveča. Za osebe s sorodniki, ki so zboleli za rakom črevesa in danke, je tveganje, da zbolijo, 1,5- do 2-krat večje.
Pogosteje obolevajo tudi bolnice, ki so v preteklosti zbolele za rakom dojke in drugih organov.

OSEBE Z VISOKIM TVEGANJEM
Osebe z visokim tveganjem za nastanek raka na debelem črevesu in danki so potomci staršev s tovrstnim rakom, bolniki po operaciji, osebe, pri katerih so bili odstranjeni polipi, bolniki z ulceroznim kolitisom in crohnovo boleznijo ter osebe z družinsko adenomatozno polipozo ali dednim nepolipoznim rakom debelega črevesa. Za te osebe se svetuje, da preiskave opravijo pred dopolnjenim 50. letom.

POMEMBNI PREVENTIVNI PREGLEDI
Poznamo več metod, s katerimi lahko odkrijemo raka na debelem črevesu ali danki. Najpomembnejša in najzanesljivejša je kolonoskopija, ki omogoča pregled celotnega debelega črevesa. Ostale metode so še digitorektalni pregled, rektoskopija in CT-kolonografija. V Sloveniji je vzpostavljen državni presejalni program Svit za odkrivanje raka debelega črevesa in danke.
Preventivni zdravstveni program Svit je namenjen preprečevanju in zgodnjemu odkrivanju predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Vključuje osebe med 50. in 74. letom starosti.

SODELUJTE V PROGRAMU SVIT VSI, KI PREJMETE VABILO!
Gre za presejalni test po 50. letu. S testom lahko v vzorcu blata ugotovijo prisotnost krvi, ki je s prostim očesom v blatu ni mogoče opaziti. Kri lahko izvira iz tumorja ali iz polipov, lahko pa je vzrok tudi drugačen. Če je izvid blata na testu pozitiven, je nujno treba ugotoviti, zakaj je v blatu prisotna kri. Kolonoskopija je preiskava, ki bo pojasnila, kaj je vzrok krvavitve. Večinoma so vzrok krvavitve polipi, iz katerih se z leti lahko razvije rak. Med kolonoskopijo črevesne polipe odstranijo in pogosto je s tem zdravljenje zaključeno.

• Opazujte spremembe pri odvajanju blata.
• Udeležujte se presejalnih testov za odkrivanje raka debelega črevesa.
• Vzdržujte zdravo telesno maso.
• Ne kadite.
• Bodite telesno aktivni.
• Omejite količino alkohola.
• Omejite rdeče meso, zlasti predelano meso.
• Zaužijte dovolj kalcija in vitamina D.

 Z odstranjevanjem polipov (iz katerih se v veliki večini primerov razvije rak na debelem črevesu in danki) se lahko to obliko raka popolnoma prepreči. V programu Svit odkrijejo več kot 70 % raka dovolj zgodaj, tako da onkološko zdravljenje ni potrebno.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2023), 86-87.

(* ob svertovnem dnevu ozaveščanja) Osteoporoza je bolezen, ki je posledica naravnega procesa staranja, pri kateri se postopno in neopazno tanjšajo gradbene enote kosti, ki jim pravimo trabekule. Zmanjša pa se tudi njihovo število. Posledica tega je zmanjšana gostota kosti, kar vodi do njene krhkosti in pogostejših zlomov. Začetek osteoporoze je nem in neopazen. Občasno povzroča tope lokalizirane bolečine, pogosto pa se oglasi šele s prvim zlomom. Najpogosteje so to zlomi kolka in vretenc, ki človeka močno onesposobijo. Zlome lahko povzročijo že večje obremenitve in manjše poškodbe.

Osteoporoza narašča na račun staranja prebivalstva. Razširjenost osteoporoze v Sloveniji je pri ženskah, starejših od 50 let, 27,5 odstotka, pri moških, starejših od 60 let, pa 14,6. Zanjo po 50. letu starosti zboli vsaka druga ženska in vsak peti moški, verjetnost pojavnosti ser poveča po 70. letu starosti, zato velja osteoporoza za eno najbolj razširjenih kroničnih bolezni med starejšimi ljudmi. Po svetu za osteoporozo trpi več kot 200 milijonov žensk, zaradi daljšanja življenjske dobe pa gre pričakovati, da se bo število bolnikov povečevalo

Obnašanje kosti

Kost je sestavljena iz celic, ki tvorijo kost (osteoblasti) in celic, ki kost razgrajujejo (osteoklasti). V prvih dvajsetih letih življenja prevladujejo osteoblasti, kar omogočajo hitrejšo rast kostne mase, ki doseže največjo gostoto na začetku tretjega tisočletja. Osteoblasti postanejo manj aktivni konec četrtega desetletja, poveča pa se aktivnost osteoklastov, kar ima za posledico upadanje kostne mase.
Ker je kost rezervoar mineralnih snovi in elementov, med katerimi je najpomembnejši kalcij, saj se do 99% kalcija nahaja prav v kosteh, se z upadanjem kostne mase zmanjša njena mineralizacija.
Izgradnja in razgradnja kosti poteka vsak dan, postopno prevladajo procesi razgradnje, kar povzroči počasno zmanjševanje gostote kostne mase za slab odstotek na leto. Tudi ženski spolni hormoni, estrogeni, pospešujejo izgradnjo kosti. Fiziološko izgubljanje kostnine se pri ženskah močno pospeši z začetkom klimakterija, ko jajčniki prenehajo izločati estrogen. Zato osteoporoza prizadene predvsem (ne pa izključno) ženske po menopavzi. Starostno pogojena izguba kostne mase v starosti znaša do 1%, v menopavzi se pri ženskah ta odstotek poveča tudi do 5% letno.

Ozadje osteoporoze

Aktivacijo osteoklastov, ki kost razgrajujejo nadzirajo gradniki kosti-osteoblasti, ki izločajo posebno snov (RANK ligand), ki se veže na receptorje RANK na predhodnikih osteoklastov. Ko se omenjeni molekuli povežeta, se osteoklasti aktivirajo in začnejo razgradnjo kosti. Osteoblasti obenem izločajo zaščitno snov osteoprotegin, ki nevtralizira RANK ligand, še preden se veže na osteoklaste, kar zavre aktivacijo osteoklastov.
Težave nastopijo v menopavzi zaradi hormonskih sprememb, ki vodijo v neravnovesje med obema sistemoma. V tem obdobju je RANK liganda veliko več kot osteoprotegina, kar vodi v hitro razgradnjo kosti.

Več kostne mase, manj osteoporoze!

Da bi slednje vodilo veljalo, je potrebna redna telesna aktivnost, gibanje telesa namreč stimulira osteoblaste, ki kost gradijo, paziti pa je treba tudi na pravilno prehrano z dovolj vitamina D in kalcija. Kostem škoduje alkohol in kajenje, zato je treba opustiti škodljive pridobljene razvade.

Dejavniki tveganja

Ženski spol, dednost, zapoznela puberteta, drobna konstitucija, bela rasa, zgodnja menopavza, bolezni žlez z notranjim izločanjem (ščitnica, nadledvična žleza, trebušna slinavka, spolne žleze), bolezni prebavil, dolgotrajno jemanje nekaterih zdravil, kronična ledvična odpoved, dolgotrajna imobilizacija zaradi poškodb.

Diagnostika

Osteoporozo lahko zmerijo z napravo, ki se imenuje DXA, ali dvojno rentgensko absorpciometrijo. Pomembno je tudi zasledovanje telesne višine, saj imajo osebe z razvojem osteoporoze statistično značilno razliko v izgubi telesne višine zaradi prekomerne upognjenosti prsnega dela hrbtenice.

Zdravljenje

a. Zdravila:
Zaviralci kostne razgradnje: estrogen, raloksifen, bisfosofnati
Spodbujevalci kostne izgradnje (teriparatid)
Stroncijev renalat
Biološka zdravila

b. Primerna prehrana
Uravnotežena prehrana, primerna kalorična vrednost in vsebnost hranil so temelj za razvoj kosti. Hrana z dovolj kalcija je pomembna že v mladosti, da lahko organizem zgradi dovolj kostne mase, potrebe po kalciju pa se s starostjo povečujejo.
Bogati viri kalcija so mleko in mlečni izdelki (trdi in mehki siri), konzervirane ribe (sardine s kostmi), školjke, zeleno listnata zelenjava, stročnice, suho sadje (orehi, fige).
Na absorpcijo kalcija vpliva vitamin D (nastaja v koži pod vlivom sončnih žarkov) in pa količina beljakovin v prehrani. Beljakovine v prevelikih količinah povzročajo spremembe v kislinsko bazičnem ravnovesju krvi, kisle presnovke pa organizem nevtralizira tudi s pomočjo kalcija, ki ga črpa iz kosti. Previdnost velja tudi pri uživanju kofeinskih napitkov.
V primeru nezadostnega vnosa kalcija s prehrano je treba uživati kalcij v obliki prehranskih dopolnil.

c. Gibanje
Ker vpliva telesna aktivnost na povečanje kostne mase, je zelo pomembno, da jo izvajamo zgodaj v življenju, od otroštva naprej. Z gibanjem povečujemo gostoto kostne mase, povečamo mišično moč in izboljšujemo kondicijo. Pomembna je krepitev hrbtnih mišic, da preprečimo zlome vretenc, pozornost moramo posvetiti nošenju in dvigovanju bremen, pravilni legi sedenja ter opravljanja hišnih opravil (sesanje, okopavanje).k

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2012) 7, str. 88-89.

ob 20. oktobru, svetovnem dnevu osteoporoze - več o tem, kaj je Zveza društev bolnikov z osteoporozo Slovenije pripravila ob letošnjem svetovnem dnevu na spletni strani https://osteoporoza.si/ -

Hojo smo zaradi razvoja prevoznih sredstev močno izrinili iz vsakdanjega življenja, s tem pa tudi veliko izgubili. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) na podlagi znanstvenih ugotovitev priporoča hojo v obliki 10.000 korakov na dan, kar znaša približno med 6 in 7 kilometri, odvisno od koraka in hitrosti. Za 10 kilometrov dnevno, pa bi morali narediti več kot 14.000 korakov na dan. Večina ljudi povprečno naredi 3.500 korakov, kar je v resnici malo. Program, ki predlaga 10.000 korakov na dan, ni zahteven v primeru, da je naše zdravstveno stanje stabilno. To vrednost bomo težko dosegli doma, s hojo po stanovanju, zato SZO priporoča uporabo stopnic in pešpoti vedno, ko je to možno. Samo z vajo bomo spoznali, koliko kilometrov ali razdalje moramo prehoditi, da naredimo 10.000 korakov.
Za štetje korakov se uporabljajo orodja štetja korakov (pedometri), pametne ure ali mobilne aplikacije. Nekatera orodja beležijo poleg števila korakov tudi prehojene kilometre, srčni utrip, porabo energije v kalorijah, spanje ....

KAKO ZAČETI?
Zaradi pretežno sedečega načina življenja, je najprej potrebna odločitev za spremembo življenjskega sloga. S sistemom 10.000 korakov je to povsem preprosto, saj šteje vsak korak, ki ga naredimo čez dan, ne da bi se s tem posebej ukvarjali.
Če smo zdravi, je pomembno, da si naredimo program, kako dnevno prehoditi določene razdalje. Starejše osebe, ki niso gibalno spretne in osebe s prekomerno telesno maso naj začnejo hojo z manj koraki, da telo navadijo na gibanje. Pozitivni vplivi hoje na zdravje se kažejo le v primeru, da je ta redna ter da dnevno opravimo 10.000 korakov, za kar pa je potrebna disciplina.

KAJ NAM POVE ŠTEVILO KORAKOV?
Če imamo merilce za štetje korakov, nam lahko povedo, koliko s telesno aktivnostjo skrbimo za svoje zdravje.
Manj kot 5.000 korakov/dan – gibalna neaktivnost
Od 5.000 do 7.499 korakov/dan – nizka stopnja gibalne aktivnosti
Od 7.500 do 9.999 korakov – zmerna gibalna aktivnost
10.000 korakov/dan – dobra aktivnost
Več kot 10.000 korakov/dan – visoka aktivnost

Po priporočilih SZO za krepitev zdravja odraslih zadošča 150 minut vsaj zmerne gibalne aktivnosti na teden, ali 75 minut visoko intenzivne gibalne aktivnosti na teden. Večina študij poroča, da osebe z zmerno gibalno aktivnostjo 150-ih minut na teden, prehodijo približno 7.500 korakov/dan, zato priporočajo še nekoliko več gibanja, ker so koristi boljše. V eni od raziskav na Škotskem so dokazali, da so poštni delavci, ki so prehodili 15.000 korakov na dan, obolevali manj za boleznimi srca in ožilja, v primerjavi s sedečimi in manj aktivnimi posamezniki.

PEDOMETRI
Pedometer je merilec števila korakov. Cenovno je dokaj ugoden in ga lahko dobimo v športnih trgovinah ali drugod. Spremlja telesno aktivnost v obliki korakov, obenem nas motivira za telesno aktivnost. Ob koncu dneva nam pokaže, koliko korakov nam manjka do priporočenih 10.000. S tem nas spodbuja, da se odpravimo na zrak ter prehodimo še tistih nekaj metrov in tako naredimo nekaj za naše zdravje in boljše počutje.

KAKO DOSEČI 10.000?
Morda je 10.000 korakov videti kot visoko postavljen cilj, vendar je doseganje lažje, kot si predstavljamo. Za desettisočaka ni pomembno, ali bomo vse korake prehodili naenkrat ali v intervalih, pomembno je le, da jih je na koncu dneva 10.000.
Uporabljajmo stopnice namesto dvigala
Hodimo kolikor je le možno
Uporabljajmo daljše peš poti
Avtomobil parkirajmo na oddaljeni lokaciji in tako bomo pridobili dodatne korake.

15. OKTOBER– SVETOVNI DAN HOJE
15. oktobra obeležujemo svetovni dan hoje. Hoja je najbolj naravna in zato tudi najbolj zdrava oblika gibanja. Hoja velja za eno najbolj varnih oblik telesne aktivnosti, priporočljiva je za ljudi vseh starosti, ne glede na telesno pripravljenost. Ker je dostopna vsakomur, v vseh letnih časih in ne zahteva dodatnih sredstev ali posebne opreme, jo posameznik lahko prilagodi po želji. Je dovolj zahtevna aerobna vadba, s katero lahko izboljšamo aerobno vzdržljivost telesa, okrepimo srčno-žilni sistem, skeletne mišice in kosti, vplivamo na prebavo in presnovo ter poskrbimo za boljše razpoloženje, z vsem tem pa vplivamo na zdravje.

ODLOČI SE ZA HOJO!

1. Dobro vpliva na srce in ožilje, krvni tlak in sladkorno bolezen.
2. Spodbuja imunski sistem.
3. Ohranja in krepi mišično maso in vzdržuje kostno gostoto.
4. Krepi dihalni sistem.
5. Je prijazna do sklepov.
6. Pospešuje presnovo.
7. Pospeši oskrbo telesa s kisikom.
8. Zmanjšuje delež telesnega maščevja in s tem nizko stopnjo kroničnega vnetja (za 10. 000 korakov telo porabi približno 500 kalorij).
9. Preprečuje druge bolezni, kot npr. rak.
10. Vpliva na počutje, spanje in razpoloženje.
11. Majhna možnost poškodbe, saj so napori med hojo, ki so jim noge izpostavljene, zelo majhni.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 10, str. 94.

Revmatoidni artritis (RA) je kronična, sistemska vnetna bolezen, avtoimune narave. Spada med eno od več 100 različnih revmatičnih bolezni (pogovorno révma), ki je skupni izraz za številne bolezni zlasti gibalnega sistema, ki jih spremljajo vnetja, degeneracije in presnovne motnje. RA prizadene predvsem sklepe. Če je ne zdravimo ustrezno, lahko nastanejo nepopravljive okvare sklepov, lahko tudi invalidnost.

Prve omembe (RA) v znanstveni literaturi segajo v leto 1800. Takrat je bil potek bolezni slabo poznan, zato učinkovitega pristopa k bolezni ni bilo. Bolezen je neozdravljiva, zato je cilj zdravljenja usmerjen v lajšanje bolečin in doseganje remisije (umiritve) bolezni.

Revmatoidni artritis je razširjen po vsem svetu in prizadene ljudi vseh ras in etničnih skupin. Prizadene približno 1 odstotek prebivalstva. Pojavi se lahko v vsaki starosti, pogostost z leti narašča in doseže vrh med 30. in 55. letom. Trikrat pogosteje zbolevajo ženske.

KAJ JE VZROK?
Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, najverjetneje je vzrokov več. Na bolezen zagotovo vplivajo genetski dejavniki in spol, saj se bolezen pogosteje razvije pri ženskah, kot pri moških. Na pojav vplivajo tudi dejavniki iz okolja, ki bolezen sprožijo (okužbe so lahko sprožilni dejavnik bolezni).

PRIZADETI SKLEPI IN ORGANI
Bolezen se pojavlja počasi in najpogosteje prizadene sklepe v zapestju in prstih in sicer na obeh rokah simetrično, prizadeti pa so lahko tudi sklepi v ramenih, kolkih, komolcih, kolenih in stopalih, redkeje pa tudi sklepi vratnih vretenc. Čeprav so lahko prizadeti vsi sklepi, se bolezen le izjemoma začne s prizadetostjo velikih sklepov. Bolezen pa ni omejena le na sklepe, saj lahko prizadene tudi druge organe: srce, pljuča, kožo, oči.

POTEK REVMATOIDNEGA ARTRITISA
Bolezensko dogajanje se prične v sklepni ovojnici, kjer nastane vnetje z razraščanjem sklepne ovojnice, v sklepnem prostoru pa se nabira tekočina, ki se navzven oblikuje v oteklino. Pri tem imajo pomembno vlogo spodbujevalci vnetja ali citokini. Proti spodbujevalcem vnetja temeljijo vsa zdravila, usmerjena za zdravljenje revmatoidnega artritisa.Če se bolezen ne zdravi, pride do uničenja sklepnega hrustanca in deformacije sklepa. Lahko se poškodujejo tudi drugi organski sistemi, bolnik hujša in se slabo počuti. Če je prizadetih več sklepov hkrati, bolnik težko vstane iz postelje. Nezdravljena lahko privede do deformacije sklepov, posledično bolnik določenih delov telesa ne more uporabljati, kar pripelje do okrnitve dnevnih dejavnosti in invalidnosti.

ZNAKI

• Bolečine v simetričnih sklepih (npr. obe zapestji, izrazita v zgodnjih jutranjih urah)
• Otekli sklepi (zadebeljena sklepna ovojnica ali prevelika količina sklepne tekočine, kar imenujemo sklepni izliv)
• Slabo gibljivi sklep
• Jutranja okorelost sklepov (okorelost ali otrdelost sklepov traja približno eno uro, čez dan se izboljša)
• Rdeča in toplejša koža nad sklepom
• Deformacija sklepa (nastane pri dalj časa trajajoči bolezni)

POSTAVITEV DIAGNOZE
Diagnozo RA je težko določiti, saj so simptomi zelo podobni drugim boleznim kosti in sklepov, zato je potreben obisk revmatologa, ki na podlagi anamneze, rentgenskih posnetkov (pokaže poškodbe na kosteh in erozivne spremembe) ter laboratorijskih izvidov krvi (določajo se protitelesa, revmatoidni faktor, protitelesa CCP-ciklični citrulinirani peptid) postavi diagnozo.
Pri večini bolnikov s pravilno postavljeno diagnozo bolezen poteka intermitentno, kar pomeni z občasnimi poslabšanji in relativno dobro prognozo. Pri ostalih pa je potek progresiven – bolezen se razvija in napreduje. Če se bolezen ne zdravi pravilno in pravočasno, nastanejo nepopravljive okvare sklepov in invalidnost, posredno pa se poveča tudi umrljivost.

ZDRAVLJENJE
Kot vsaka kronična bolezen, se RA zdravi dolgotrajno in doživljenjsko. Zdravljenje zajema splošne ukrepe, kot so opustitev razvad, vzdrževanje normalne telesne mase, dovolj in skrbno izbrana telesna aktivnost, fizioterapija ter v primeru napredovale bolezni kirurško zdravljenje.
Bolnikom ni priporočljiva telesna aktivnost v fazi aktivnega vnetja. Ko se bolezen umiri pa se svetuje redna telesna aktivnost za krepitev skeletnih mišic in kosti.
Pomembno vlogo pri zdravljenje imajo protivnetna in imunomodulatorna zdravila:

• nesteroidna protivnetna zdravila (NSAR)
• glukokortikoidi (sintetični hormoni nadledvične žleze)
• sintetična zdravila (metotreksat, sulfasalazin, antimalariki, leflunomid …)
• biološka zdravila (protitelesa proti mediatorjem vnetja – citokinom)
• tarčna sintetična zdravila (zaviralci znotrajceličnih encimov, pomembnih za aktivacijo vnetja).

PREHRANA
Bolniki z RA naj sledijo smernicam zdrave prehrane, ki veljajo za vse. Morda bi tu izpostavili mediteransko prehrano. Slednja je ključna za zadosten vnos omega-3 maščobnih kislin. Vnos omega-3 maščobnih kislin s prehrano ali v obliki prehranskih dopolnil je zaradi svoje vloge pri vnetnih procesih in varovalnega učinka pred srčno-žilnimi boleznimi postal pomemben pri obvladovanju revmatoidnega artritisa. Posebno pozornost morajo taki bolniki nameniti pravemu razmerju med omega-3 in omega-6 maščobnih kislin. Prav tako se morajo bolniki izogibati hitri, mastni in cvrti hrani, ki je obogatena z omega-6 maščobnimi kislinami, saj spodbuja nastanek škodljivih prostaglandinov, mediatorjev vnetja, medtem ko maščobne kisline omega-3 delujejo na vnetje blagodejno. Za zdravje sta nujno potrebni obe vrsti, v pravilnem razmerju.

Bolniki morajo poskrbeti za urejen holesterol in krvni tlak in zadosten vnos vitamina D.
Na potek RA vpliva prehranski status posameznika na več načinov. Sklepno vnetje lahko omeji opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, vključno z nakupovanjem, pripravo in uživanjem hrane. Prizadetost nekaterih sklepov lahko vpliva tudi na sposobnost žvečenja in požiranja hrane.
Raziskave so pokazale, da imajo bolniki z RA manjše vrednosti antioksidantov v krvi, zato je priporočljivo uživanje sadja in zelenjave in polnovrednih žitaric.
Stradanje in enolična prehrana nista priporočljiva, saj lahko privedeta do upada mišične mase in posledično slabše gibljivosti sklepov.

 Več raziskav opisuje pozitivne učinke kurkume, ki vsebuje snov imenovano kurkumin, ki zmanjšuje vnetje pri RA. Podobno poročajo o ingverju in cimicifugi.
Bolniku z revmatoidnim artritisom se odsvetuje redno uživanje večjih količin prave kave in alkohola, ki lahko poslabša potek bolezni. Na zadostno prehranjenost revmatika seveda vplivajo tudi zdravila, s katerimi se zdravi.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 10 (2022), 84-85.

Bolezni srca in ožilja so v porastu in povzročijo pri nas kar 40 % prezgodnjih smrti. Vzrok za porast teh bolezni pa je sodobni način življenja: stres, nezdrava prehrana in preveč sedenja. Ker je naše srce posebno, saj za nas dela ves čas, vse življenje, so prave odločitve glede našega življenjskega sloga ključne za njegovo dobro delovanje. Debelost in kajenje pa sta poglavitna dejavnika bolezni srca.

MANJ SOLI, SLADKORJA IN MAŠČOB
Preveč soli zvišuje krvni tlak, tveganje za možgansko kap in povzroča hipertrofijo srčne mišice, prav tako preveč sladkorja vodi v povišan krvni tlak in je vzrok za povečano telesno težo in zamaščenost jeter. Tudi maščobe so v prevelikih količinah nevarne, predvsem ker zvišujejo slab holesterol LDL, ki vodi v razvoj bolezni srca in možganske kapi.

MEDITERANSKA PREHRANA ŠČITI SRCE
Zdravstvene koristi, povezane z mediteransko prehrano, so podprte z znanstvenimi dokazi. Z mediteransko prehrano se je ukvarjala ena največjih doslej izvedenih intervencijskih prehranskih raziskav na svetu – PREDIMED (Prevención con Dieta Mediterránea). Gre za špansko raziskavo, v katero je bilo vključenih več kot 7.000 udeležencev, starih med 55 in 80 let, ki so bili sicer zdravi, vendar s povečanimi tveganji za razvoj srčno-žilnih bolezni. Po petih letih raziskave so ugotovili statistično značilno zmanjšano pojavnost srčno-žilnih zapletov, raziskava pa je pokazala tudi vrsto drugih zaščitnih vplivov mediteranske prehrane.

DEBELOST – BREZ DEJAVNIKOV TVEGANJA, KOT SO VISOK HOLESTEROL, NEAKTIVNOST IN SLADKORNA BOLEZEN, POVEČUJE TVEGANJE ZA BOLEZNI SRCA ZA TRETJINO
To pomeni, da je tretjina svetovne populacije (toliko, kot je danes ljudi s prekomerno telesno težo in debelostjo) na poti do razvoja bolezni srca, če ne spremenijo svojega življenjskega sloga ali ne prejmejo medicinske pomoči. Več študij je pokazalo, da je debelost sama po sebi, brez pridruženih zgoraj omenjenih dejavnikov tveganja, nevarna za bolezni srca in ožilja. Maščevje povzroča vnetje, vnetje pa deluje na ostale organske sisteme in slabi njihovo funkcijo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO, 2022) je objavila, da se je v zadnjih desetih letih debelost med otroki podvojila, v Evropi pa imamo čez 60 % ljudi, ki so prekomerno prehranjeni, in že skoraj 30 % ljudi z debelostjo, kar so slabi kazalci za prihodnost.

ALI JE DEBELOST NEVARNEJŠA OD KAJENJA?
Cigareta največkrat ni izdelana zgolj iz tobaka, ampak so temu primešane še druge nevarne snovi, ki se uporabljajo v industriji. Dim prižgane cigarete vsebuje več kot 4000 kemičnih snovi! Kemikalije v cigaretnem dimu povzročijo vnetje celic, ki obkrožajo krvne žile, kar lahko privede do zožitev žil in bolezni srca in ožilja.
Znanstveniki so primerjali 20 velikih študij o kadilcih in ljudeh s prekomerno telesno maso in debelostjo v ZDA, Avstraliji, Veliki Britaniji ter na Švedskem in prišli do zaključka, da je za zdravje kajenje manj škodljivo kot debelost. To ne pomeni, da je kajenje zdravo, ampak da ima debelost večji vpliv na razvoj bolezni srca. Pri tem ne pozabimo na sarkopenično debelost, ki se razvija pri osebah nad 60 let in je močno povezana s srčno-žilnimi zapleti.

LE ZAKAJ NE BI VERJELI HIPOKRATU, KI JE HOJO OZNAČIL ZA NAJBOLJŠE ČLOVEKOVO ZDRAVILO?
Vse raziskave, ki preučujejo vpliv gibanja na srce in ožilje, so si enotne v tem, da je redna telesna vadba pomemben varovalni dejavnik, ki vpliva na krvni obtok, predvsem pa vpliva na dejavnike tveganja in zmanjšuje možnost nadaljnjega razvoja aterosklerotičnih sprememb. Znižuje krvni tlak, pozitivno vpliva na presnovo maščob in sladkorja, na telesno maso in stres. Kadilcem pa oslabi oziroma zmanjša potrebo po kajenju.
Vadba je lahko raznolika, vendar mora biti redna. Za osebe, ki vadbi niso preveč naklonjene, je hoja najboljša izbira. Pri tem pa je treba upoštevati smernice telesne aktivnosti SZO (150–300 minut zmerne telesne vadbe ali 75–150 minut intenzivne vadbe na teden).

TUDI NOČ IMA SVOJO MOČ
Ne smemo pozabiti, kako nujen za ohranjanje zdravja je primerno dolg in kakovosten spanec. Pomanjkanje spanja povzroča povišanje krvnega tlaka, sladkorno bolezen tipa 2, debelost, pospešeno aterosklerozo ... Že nekajdnevna prikrajšanost glede spanja izrazito poviša stresne hormone, kar slabo vpliva na zdravje in počutje. V spanju se telo obnovi, umiri in nato tudi učinkoviteje deluje. Med spanjem se izloča hormon melatonin, ki je hormon spanja in hkrati eden močnejših antioksidantov, ki ščiti naše celice.

NADZIRAJTE STRES
Stresu se danes ne moremo izogniti, lahko pa ga nadziramo. Ob kroničnem stresu nadledvična žleza izloča večje količine stresnega hormona kortizola. Raziskave kažejo, da lahko visoka raven kortizola zaradi dolgotrajnega stresa poviša krvne maščobe – holesterol in trigliceride, krvni sladkor in krvni tlak. Gre za dejavnike tveganja za bolezni srca. Stresni hormon kortizol prav tako spodbuja debelost ter slabi imunski sistem.

ALKOHOL – SOVRAŽNIK SRCA
Vse vrste odvisnosti močno povečujejo tveganje za nastanek bolezni srca in ožilja. Pretirano pitje alkohola je pogost vzrok srčnih aritmij, še zlasti atrijske fibrilacije, posledično pa tudi možganske kapi. Raziskave so pokazale, da pri bolnikih z blagim srčnim popuščanjem tudi zmerne količine alkohola niso priporočljive.

BOLEZNI SRCA LAHKO RAZKRIVAJO SPREMEMBE NA KOŽI, LASEH, NOHTIH, UŠESIH …
Številne bolezni srca (npr. srčno popuščanje) povzročajo nabiranje tekočine v stopalih in spodnjem delu nog, kar privede do otekanja, ki mu pravimo edem. Pred očitnimi znaki edema se pogosto pri bolniku poveča telesna teža za več kilogramov. Edem je lahko lokaliziran ali generaliziran (npr. zajema obraz, trup in okončine). Lahko se kaže kot zabuhlost obraza (predvsem okrog oči) ali kot oteklina kože, ki ob pritisku s prstom ohrani vdolbino.
Drugi simptom, ki se lahko pojavi na koži ali sluznicah, je cianoza. Koža in sluznice se obarvajo modrikasto zaradi pomanjkanje kisika v majhnih krvnih žilicah. Najbolj opazna je na ustnicah in nohtih.
Pri nekaterih bolnikih z aterosklerozo se lahko razvije zgodnja androgena plešavost, pogostejša je pri osebah manjše rasti z izrazito poraščenostjo prsnega koša. Tudi diagonalno gubo na ušesnih mečicah (Frankov znak) klinično povezujejo z večjo verjetnostjo za razvoj koronarne bolezni srca. Do sedaj je bilo opravljenih nekaj znanstvenih študij, ki Frankov znak povezujejo tudi z razvojem sladkorne bolezni in možgansko kapjo.
Kožne spremembe predstavljajo opozorilni znak, ki kaže na srčnožilno motnjo. Livedo reticularis je moder ali vijoličen mrežasti vzorec na koži, ki se pri nekaterih pojavi zgolj, ko jim je hladno. Vzorec izgine, ko se koža segreje. Rumenkasti izrastki ali majhni mehurčki na koži ksantelazme/ksantomi nam lahko sporočajo, da se pod kožo kopiči holesterol. 

 Pojavijo se lahko na različnih mestih, tudi nad očesnimi vekami. Pri bakterijskem vnetju srčnih zaklopk – infekcijskem endokarditisu – so značilne Janewayjeve lezije, ki predstavljajo majhne krvavitve z vozličastim videzom, ki se običajno pojavljajo na dlaneh in podplatih

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 9 (2023), 86-87.

Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.

KOMARJI
V Sloveniji je poleg navadnega komarja zelo razširjen in moteč tigrasti komar, ki pripada vrsti komarja iz jugovzhodne Azije. Na svetu je okoli 300 različnih vrst komarjev, pikajo pa nas samice. Tigrasti komarji za razliko od navadnega komarja ne brnijo, zato ga ljudje težje zaznamo. Samice vseh vrst komarjev uporabljajo našo kri za nastanjaje beljakovine, ki je pomembna za tvorbo jajčec. Samica najde svojo žrtev s pomočjo kompleksnih čutil oz. kemoreceptorjev, s katerimi zazna izločanje CO2 (ogljikov dioksid) in vlage, telesno temperaturo in telesni vonj. Močnejši ljudje in nosečnice z dihanjem proizvajajo več ogljikovega dioksida, zato jih imajo komarji raje. Za avtohtone vrste komarjev je značilno povečanje aktivnosti v večernih urah, medtem ko je za invazivne vrste (npr. tigrasti komar) značilna celodnevna aktivnost. Komarji letijo le nekaj sto metrov stran od vodnih virov, zato je pomembno, da v stanovanjih in v okolici hiše nimamo stoječe vode. Za oplojeno samico je dovolj že plastičen zamašek, poln vode, da odloži svoja jajčeca, ki se bodo razvila v naslednji rod krvosesov.
Pik komarja najpogosteje povzroči neprijetno srbečico, manjšo oteklino in rdečico, le redko pa tudi resnejše težave. Zaščita pred komarji je ključnega pomena, predvsem če se odpravljate na območja, kjer obstaja večja verjetnost prenosa bolezni s komarji. Največja nevarnost predstavljajo potovanja v eksotične kraje. Komarji najpogosteje prenašajo bolezni, kot so malarija, virus Zahodnega Nila, rumena mrzlica, okužijo nas lahko tudi z virusom zika, denga in čikungunja.
Pred leti so sicer v sosednji Italiji zaznali manjši izbruh okužb z virusom čikungunja, v Sloveniji pa so potrdili primer okužbe z virusom Zahodnega Nila. Čeprav malarija za naša področja ni značilna, pa na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vsako leto zabeležijo nekaj primerov uvožene malarije.

KLOPI
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
KME je virusno vnetje osrednjega živčevja, z antibiotiki se ne zdravi, se pa lahko preventivno zaščitimo z učinkovitim cepivom.
Pri klopih je pomembno, da dobro pregledamo celo telo. Klopa čimprej odstranimo s pinceto čim bližje glavi in ga povlečemo navzgor. Nikakor ne nanašajmo olja in drugih maščob! Pred klopi se lahko zaščitimo z oblačili in repelenti, dobra zaščita pa je tudi cepljenje proti KME.

OSE IN ČEBELE
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.

MUHE
Predvsem v tropskih krajih so muhe znane prenašalke bolezni. Prenašajo malarijo, filarijazo, rumeno mrzlico, dengo, virusne encefalitise, lišmeniazo, tripanosomijazo, boreliozo in druge bolezni. Posebej pogoste so v človeških skupnostih z nizkimi higienskimi standardi.
Muhe prenašajo tudi mikroorganizme. Nam dobro poznana hišna muha je nadležna žival, ki se je prilagodila na življenje v človeških bivališčih in je razširjena povsod, kjer živi človek. Med bolj znanimi so tudi obadi, ki poleg tega še boleče pičijo. Čeprav hišna muha sama po sebi ni nevarna, obleze vse, tudi iztrebke in na ta način prenaša mikroorganizme. Ličinke muh pa so pomemben element forenzične preiskave trupla.
Muhe imajo ogromen razmnoževalni potencial in veliko mobilnost. Da bi prekinili njihov razmnoževalni cikel, morajo biti ukrepi zatiranja usmerjeni na ličinke in odrasle muhe. Ko enkrat vstopijo v naš dom, se jih težko znebimo, saj se razmnožujejo povsod. Pomembno je, da ustvarite za njih neprijetno okolje za bivanje, v katerem ne bodo želele ostati. Redno čistite svoj dom in odnašajte smeti, še posebej v poletnih mesecih. Rade namreč bivajo v ostankih hrane in drugih odpadkih ter odlagajo svoja jajčeca. Nujno je vzdrževanje higiene bivalnega okolja in okolja zunaj, da bi odstranili potencialna razmnoževalna mesta in vire hrane. Muhe ne marajo močnih eteričnih olj.

OŽIG MEDUZE
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana.
Meduze lahko ožgejo povsod, tudi med brezskrbnim igranjem. Nekatere vrste so majhne (do največ 5 cm), zato jih ne opazimo, občutek pa je neprijeten. Pekoči občutek lahko sami ublažimo relativno enostavno, z nekaj splošnimi priporočili. Vsekakor pa pazimo na obraz in področje okoli oči. Če nas ožge, opečeni predel najprej dobro izpiramo z morsko vodo, potem uporabimo mrzle obkladke (plastično vrečko napolnimo z ledom, uporabimo ledeno pijačo ali ovijemo opečeno mesto z mokro majico za 5–15 minut. Če imamo na razpolago, lahko uporabimo mešanico morske vode in sode bikarbone (razmerje 1:1) ter pustimo delovati 2 minuti. Protibolečinska sredstva lahko uporabimo le izjemoma.
Med najpogostejše vrste klobučnjaških meduz v našem morju sodi mesečinka. Ima okroglast klobuk, barva je škrlatna do rjavo-rdeča. Rob klobuka je ‘narezan’ z osmimi tankimi elastičnimi lovkami (dolžine tudi do 1m), ki ožgejo. Mesečinka je strupena vrsta za ljudi. Ožig je boleč in povzroči rdečino in srbenje, le v zelo redkih primerih povzroči alergijske reakcije, ki lahko ogrozijo življenje. V zadnjem času se v Jadranu pojavlja tudi kompasna meduza. Prepoznamo jo po tem, da njen klobuk krasi 15 prog, ki se širijo iz centra proti robu in spominjajo na kompas.

 Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.

M. JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče 8 (2022), 84-85.