Rak debelega črevesa in danke je tako pri nas kot v svetu eden najpogostejših rakov z visoko obolevnostjo in umrljivostjo. Znanstveniki ocenjujejo, da so za nastanek tega raka v velikem deležu odgovorni dejavniki življenjskega sloga: prehrana, telesna neaktivnost, debelost, alkohol, kajenje.
Z zdravimi življenjskimi navadami lahko okrepimo svoje zdravje in zmanjšamo tveganje za številne druge bolezni, ne le za raka debelega črevesa in danke. O simptomih in znakih raka črevesa in danke smo pisali že v letu 2023.
Ljudje, ki niso izpostavljeni znanim dejavnikom tveganja ali so jim izpostavljeni zelo malo, prav tako lahko zbolijo za tem rakom, zato bi se morali vsi, ki prejmejo vabila na presejalni pregled za odkrivanje raka debelega črevesa in danke, odzvati. Cilj presejalnih programov je zmanjšati tveganje smrti z zgodnjim odkrivanjem raka ali njegovih predstopenj.

KAJ JE ZNANSTVENO DOKAZANO?
Med prepričljive dejavnike, ki povečujejo tveganje za nastanek raka debelega črevesa in danke, sodijo: prekomerno uživanje rdečega, prekajenega, soljenega ali s kemičnimi konzervansi obdelanega mesa, alkoholne pijače, debelost, zlasti trebušna.
Med prepričljive dejavnike, ki zmanjšujejo tveganje za nastanek omenjenega raka, pa uvrščamo zmerno do visokointenzivno vadbo.

ZAŠČITNI UČINEK TELESNE AKTIVNOSTI
O vplivu telesne aktivnosti/vadbe na nastanek raka debelega črevesa in danke je bilo objavljenih veliko študij iz različnih dežel sveta. Iz znanstvenih člankov izhaja, da je tveganje za nastanek raka debelega črevesa pri telesno najbolj aktivnih osebah v primerjavi z neaktivnimi v povprečju manjše za 30–50 %.
Danes je znanstveno potrjeno, da visokointenzivna vadba preprečuje razvoj raka debelega črevesa in danke, kar je potrdila tudi Mednarodna agencija za raziskave rake (IARC).
Največji preventivni učinek vadbe je bil dokazan pri ljudeh, ki so telesno najaktivnejši, manjši učinek pripisujejo osebam s srednjo in nizko telesno aktivnostjo. Preventivne učinke ima predvsem dalj časa trajajoča redna telesna aktivnost. Prav tako so ugotovili, da telesna aktivnost zmanjša tveganje za pojav raka pri prekomerno težkih telesno aktivnih posameznikih, čeprav je zaščitni učinek manjši v primerjavi z osebami z normalno telesno maso. Sedeči način življenja pa je povezan s povečanim tveganjem za razvoj raka debelega črevesa in danke, neodvisno od časa telesne neaktivnosti in telesne mase.

MEHANIZMI, S KATERIMI TELESNA AKTIVNOST VPLIVA NA RAZVOJ RAKA DEBELEGA ČREVESA IN DANKE
Redna vadba zmanjšuje potovalni čas blata v črevesu, kar zmanjša stik nevarnih snovi s črevesno sluznico in možnost poškodbe sluznice.
Ugotovili so, da se med vadbo v črevesju tvori več kratkoverižnih maščobnih kislin (SCFA), predvsem butirata, in protiteles. Povečanje fekalnega butirata ima protirakave in protivnetne lastnosti.
Poleg tega lahko vadba skupaj z zdravo prehrano preprečuje debelost, tako da spremeni sestavo in raznolikost črevesne mikrobiote (bakterije), ki je pomemben predstavnik imunskega sistema v črevesu.
Vadba dokazano deluje protivnetno. Med vadbo se iz mišic izločajo hormonom podobne snovi, ki jim pravimo miokini. Med zelo znane miokine spada protivnetni interlevkin 6 (IL-6), ki v krvi eksponentno narašča po vadbi ter ima v telesu izrazito protivnetno vlogo in krepi imunski sistem. Prav tako pomemben je miokin IL-15, ki vpliva na zmanjšanje trebušne debelosti in s tem na nižje vrednosti kroničnega vnetja nizke stopnje, ki je prisotno pri debelosti.
Redna telesna aktivnost poveča tudi antioksidanti obrambni sistem organizma, kar privede do tega, da je organizem odpornejši na oksidativni stres.

Svit ima 15. rojstni dan

NE ZAVRZITE VABILA NA TESTIRANJE
15. obletnica programa Svit
V Sloveniji že od leta 2009 teče organizirani Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu in danki Svit. Namenjen je vsem državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji v starosti od 50 do 74 let. V program so vabljeni vsaki dve leti. Ko vabljene osebe dobijo na dom vabilo, s podpisom potrdijo svoje sodelovanje v programu. Nato prejmejo na dom testni komplet za odvzem dveh vzorcev blata in ju v priloženi ovojnici pošljejo v Centralno enoto za presejanje.

Zakaj Svit?
Preberite poročila Centra za zgodnje odkrivanje raka (CZOR), NIJZ:
Od začetka delovanja programa Svit v letu 2009 do konca leta 2023 je bilo v laboratoriju programa analiziranih več kot 2.306.000 kompletov vzorcev blata, v pooblaščenih kolonoskopskih centrih je bilo pri udeležencih s pozitivnim presejalnim testom izvedenih več kot 136.280 kolonoskopij.
Pozitivni rezultati, dobra prepoznavnost programa Svit in zavedanje, da smo za svoje zdravje najprej odgovorni posamezniki sami, postavljajo višje cilje: doseči želijo 70% odzivnost in zmanjšati razkorak med boljšim odzivom žensk in 11 % slabšim odzivom moških.
- V programu Svit več kot 70 % primerov te bolezni odkrijejo tako zgodaj, da onkološko zdravljenje sploh ni potrebno.
- Več kot 4.100 odkritih rakov debelega črevesa in danke v 15 letih delovanja ter pri več kot 31.700 osebah odstranjene predrakave spremembe – to so ključni poudarki presejalnega programa Svit, ki je v tem obdobju marsikateremu udeležencu rešil življenje.
- Po podatkih Registra raka je sodelovanje v programu Svit zmanjšalo število novih rakov debelega črevesa in danke, ki je trenutno peti najpogosteje odkriti rak v Sloveniji, in ne več drugi, kot pred uvedbo programa Svit.

Odzivnost na program Svit
V program Svit je bilo v 2023 povabljenih dobrih 318.000 oseb, odzivnost na vabila je bila 65 %. Odzivnost je najvišja v kranjski zdravstveni regiji – 68,8 %, najnižji odstotek beležijo v koprski regiji, 61,9 %. Odzivnost v program Svit po letih, zaznamovanih s pandemijo covida-19, zopet raste, a je odzivnost moških nižja od odzivnosti žensk.
Med osebami s pregledanimi vzorci blata je imelo 94,6 % oseb negativen, 5,4 % oseb pa pozitiven izvid presejalnega testa. V okviru programa je bilo opravljenih 9.941 kolonoskopij v 23 pooblaščenih kolonoskopskih centrih po Sloveniji. Presejane je bilo 60,81 % povabljene populacije.

Sodelujte v programu Svit
Cilj programa Svit je med navidezno zdravimi osebami odkriti tiste, pri katerih je velika verjetnost, da bi se iz sprememb na steni debelega črevesa in danke razvil rak, ali ki že imajo začetno obliko raka. Zgodaj odkrito bolezen lahko uspešno zdravimo, z odkritjem predrakavih sprememb pa lahko bolezen celo preprečimo.
Odzovite se povabilu! Moški in ženske v starosti od 50 do 74 let ste v program vabljeni po vnaprej določenem načrtu v obdobju dveh let.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2022), 72-73.

Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.

Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.

VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).

LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:

• obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
• lasje: videz, redčenje las in plešavost
• videz kože in žil
• velikost prsi
• velikost in tonus mišic
• pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških

Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.

ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.

VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:

• družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
• negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
• nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
• družbeni pritisk na kult telesa
• druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)

ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE

• izguba samozavesti
• socialna izolacija
• huda depresija ali druge motnje razpoloženja
• samomorilne misli ali vedenje
• anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
• obsesivno-kompulzivna motnja
• motnje hranjenja
• zloraba prepovedanih snovi
• telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
  
  

PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.

NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.

Pljuča potrebujejo našo skrb in pozornost, da ostanejo zdrava. Telo oskrbujejo s kisikom (O₂) in odstranjujejo ogljikov dioksid (CO₂) in s tem opravljajo ključno funkcijo preživetja. V pljučih se nahaja veliko število pljučnih mešičkov ali pljučnih alveol. Gre za votlinice v pljučih napolnjene z zrakom, kjer se izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid med zrakom in krvjo. Alveoli ali mešički imajo obliko grozda in veliko nagubano površino. Zaradi omenjenega znaša površina pljuč pri odraslem človeku 70–80 m².
Na pljuča vplivamo predvsem z vsakodnevnimi navadami, ki so lahko koristna ali škodljiva. Pljuča so podvržena tudi okolijskim vplivom, kot je onesnažen zrak z visokimi vrednostmi trdih delcev in izpustnih plinov.

DIHANJE
Za dihanje so pomembni procesi, kot je pljučna ventilacija, kjer zrak vstopa v pljuča in izstopa iz pljuč ter izmenjava plinov (kisika in ogljikovega dioksida) v pljučnih mešičkih. Vdih in vstop zraka v pljuča je možen zaradi kisika, ki ga je v zraku več kot v pljučih, izdih pa je povezan z večjo koncentracijo ogljikovega dioksida v pljučih. Glavna naloga dihanja je zagotavljanje zadostne količine kisika, ki ga potrebujejo vse celice našega telesa in odstranjevanje ogljikovega dioksida (CO₂).

ZRAK, KI GA PREDIHAMO V ENEM DNEVU
Volumen zraka, ki ga v mirovanju vdihnemo in izdihnemo znaša 0,5 l. Človek na minuto vdihne/izdihne 12–16 krat, kar pomeni, da v eni minuti vdihnemo 6–8 litrov zraka, na uro približno 480 litrov in na dan približno 11.500 litrov zraka. V primeru telesne aktivnost, se številke povečajo. Bolj kot je napor intenziven, bolj smo zadihani in več zraka izmenjamo.

DIHAJMO SKOZI NOS
Najpomembnejša zaščita za pljuča pred zunanjim okoljem je nos. Pri dihanju skozi nos se zrak očisti, segreje in navlaži. Nosna votlina je prekrita s sluznico, ki ima številne migetalke (cilije) in žleze, ki izločajo sluz. Dlačice v nosni votlini predstavljajo filter za večje delce, ki vstopajo z vdihanim zrakom. Na tak način zadržimo manjše delce v nosni sluznici, ki jih lahko odstranimo z izpihovanjem nosa. V nosu lahko zadržimo do 90 % vseh mikroorganizmov, ki v dihalni sistem vstopajo z dihanjem.
Nosna sluznica zrak med potovanjem po nosni votlini ustrezno navlaži in segreje, kar varuje naša pljuča. Dihanje skozi usta take zaščite ne nudi. Da bo dihanje skozi nos učinkovito, je priporočljivo poskrbeti, da bo sluznica dovolj vlažna, predvsem po daljšem zadrževanju v zaprtih prostorih. Sluznico navlažimo z vpihovanjem fiziološke raztopine ali z inhaliranjem.
Sluznica prekriva tudi spodnje dihalne poti (sapnik, sapnici). Ta sluz uspešno odstranjuje mikroorganizme in delce, ki v stopijo v pljuča. Tudi refleksa kihanja in kašljanja sta pomembna mehanizma za odstranjevanje snovi, ki se nabirajo in dražijo dihala. V sluznici so tudi številne celice imunskega sistema, ki uničujejo in odstranjujejo mikroorganizme ter proizvajajo zaščitna protitelesa proti okužbam.

TELESNA AKTIVNOST POMAGA
Med telesno aktivnostjo krepimo poleg drugih tudi dihalne mišice. Pri mirnem vdihu so najpomembnejše mišice trebušna prepona, ki omogoča trebušno dihanje in zunanje medrebrne mišice, ki zagotavljajo prsno dihanje. Mišice, ki sodelujejo pri vdihu in omogočijo razširitev prsnega koša, imenujemo inspiracijske mišice. Vadba moči in vzdržljivosti teh mišic je dokazano učinkovita za različne osebe in tudi bolnike. Ključnega pomena so tudi dihalne vaje, saj pravilno dihanje z uporabo trebušne prepone, ki je osnovna dihalna mišica poveča učinkovitost dihanja. Za pravilno izvedbo dihalnih vaj, predvsem pri bolnikih je ključno, da se le te naučite skupaj z fizioterapevtom.
Dihalne mišice krepimo tudi pri globokem dihanju med telesno aktivnostjo, poleg tega aktiviramo dele pljuč, ki so v mirovanju slabše predihana. Zato je priporočljiva aerobna vadba v naravi, kjer je zrak čist. Zaradi intenzivnosti napora si na svežem zraku lahko privoščite dihanje skozi usta.
Povečanje pljučne zmogljivosti z dihalnimi vajami je pomemben del rehabilitacije pljuč pri zdravljenju različnih pljučnih bolezni, tudi po okužbi s koronavirusom, saj ima dobra pljučna kapaciteta pomembno vlogo pri ohranjanju našega zdravja.

BREZ CIGARETNEGA DIMA
Za pljuča ni škodljivo le aktivno kajenje, ampak tudi pasivno, ko vdihavamo cigaretni dim v naši bližini. Katran v cigaretnem dimu draži sluznico in moti delovanje migetalk, ogljikov monoksid pa moti oskrbo s kisikom. Izpostavljenost cigaretnemu dimu škodi predvsem otrokom, saj poveča dovzetnost za obolenja dihal.

KAJ JESTI?
Na splošno velja, da hrana z visoko vrednostjo antioksidantov ščiti pljuča pred vnetnimi procesi. V primeru, da ima posameznik eno od kroničnih pljučnih bolezni pa veljajo posebna prehranska priporočila, saj take osebe za dihanje porabijo več energije. Zanje se priporoča hrana z večjim deležem beljakovin in vitaminov v manjših obrokih. Na tak način telesu zagotovijo dovolj energije za ohranjanje moči dihalnih mišic in drugih mišic, ki vplivajo na dihanje.

POMOČ PRI IZKAŠLJEVANJU
Obstaja nekaj zelišč, ki nam pomagajo pri izkašljevanju.
Pljučnik se uporablja za blažitev dražečega kašlja pri obolenjih dihalnih poti. Ta zdravilna rastlina v marcu in aprilu vsebuje pomembne zdravilne učinkovine, kot so kremenčeva kislina, sluzi, čreslovine, saponine, smole, rudninske soli, predvsem kalcija.
Navadni lapuh vsebuje sluz, ki pomirja vzdraženo sluznico pri suhem kašlju in obnavlja poškodovano sluznico pri produktivnem kašlju. Vse bolj prepoznan pri lajšanju dihalnih težav je smilj. Pomaga pri kašlju, astmi in bronhitisu. Blaži vnetja bronhijev in alergijska vnetja nosne sluznice.
Tudi slez blagodejno deluje na sluznico dihal. Blaži vneta in razdražena tkiva in pomaga pri suhem kašlju, bronhialni astmi, bronhialnem katarju in vnetju poprsnice.
Timijan deluje protivnetno in protivirusno, vpliva na bronhije, jih razširja ter zavira rast skoraj vseh bakterij. Timijan utekočinja sluz v dihalnih poteh in pomaga pri izkašljevanju.
Eterično olje evkalipta je učinkovito pri zdravljenju različnih obolenj dihal, kot so gripa, prehlad, kašelj, nahod, vneto grlo, astma, sinusitis.
Trobentica lajša izkašljevanje in akutna vnetja dihalnih poti.
Sladki koren ali likviricija čisti dihalne poti.v

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2022) 4, str. 88-89.

Ingver (Rhizoma zingiberis) je med prvimi začimbami, ki jih je človek spoznal. Pradomovina ingverja je jugovzhodna Azija, pogosto ga uporabljajo v kulinariki in tudi v zdravstvu. Uporabne so sveže korenine, lahko tudi posušene in zdrobljene, najdemo ga tudi v številnih tinkturah in oljih. Svež ingver diši podobno kot limona in ima rezek in rahlo pikanten okus, ker vsebuje ostri snovi ‘šogaol’ in ‘gingerol’, ki povzročita občutek toplote na jeziku. V prehrani ga uporabljamo v solatah, kompotih in različnih napitkih. Za pripravo hrane se uporablja korenika, ki vsebuje do 3,3 odstotka eteričnih olj. Plasti tkiva, ki vsebuje ta olja, se nahajajo tik pod skorjo, zato pred uporabo korenino olupite zelo na tanko in previdno. Ingverja naj ne bi uživali otroci do dveh let.

Ingver je že od nekdaj veljal za enega najmočnejših rastlinskih antioksidantov, kar potrjujejo tudi sodobne raziskave. Ugotovili so, da vsebuje mnogo eteričnih olj, encimov, maščobnih kislin, rudnin (kalcij, kalij, fosfor, magnezij, železo) in vitaminov (A, B, C, E, K).

INGVERJEV ČAJ
Ingverjev čaj ima svojevrsten nekoliko oster in pekoč okus. Kako močan je okus, pa je odvisno od občutljivosti naših okušalnih brbončic na jeziku, zato si čaj pripravimo s toliko ingverja, da nam okus ustreza. Pred uporabo ingver olupite in na tanko naribajte. Za pripravo čaja potrebujete 3 velike žlice nastrgane korenine, ki jih dodate v liter vrele vode in pustite 10-15 minut, nato precedite. Čaju lahko dodate med in limono.

Učinki
Ingver ob redni uporabi krepi obrambne mehanizme in preprečuje prehlade ter pomaga pri že razvitem nahod in bolečem žrelu.

INGVERJEVA ŠIROKA UPORABA NAMIGUJE NA ŠTEVILNE ZDRAVILNE UČINKE

• ‘Oleoresin’ v ingverju pomaga pri glavobolih;
• Blaži potovalno slabost na ladji v avtu ali letalu; deluje tudi na hladno potenje, bruhanje, vrtoglavico, pretirano slinjenje (znaki kinetoze ali potovalne bolezni). Pri tem ingver nima nezaželenih učinkov, kot je npr. zaspanost, ki se pojavlja pri jemanju nekaterih zdravil; sestavina ‘shogaol’ pa preprečuje siljenje na bruhanje;
• Deluje protivnetno (zmanjšuje bolečine in otekline);
• Pospešuje krvni obtok in prekrvavitev možganov, s tem pa izboljšuje spomin;
• Varuje pred srčno žilnimi obolenji;
• Deluje proti driski;
• Deluje antiseptično in uničuje mirkoorganizme;
• Lajša prebavo (spodbuja peristaltiko in izločanje želodčnega soka), deluje proti napenjanju (‘karminativ’, pospešuje izločanje plinov) in pomirja želodčne in črevesne krče;
• Povečuje apetit;
• Pri rednem jemanju zmanjšuje kronično utrujenost, zaradi stimulativnega delovanja pa naj se ne uporablja zvečer, pred spanjem, saj lahko povzroči nespečnost;
• Antikoagulantno delovanje preprečuje zgoščevanje krvi;
• Ugodno deluje na delovanje jeter in znižuje holesterol;
• Deluje tudi kot antioksidant, nevtralizira delovanje prostih radikalov;
• Na nekaterih živalskih modelih so celo dokazali protirakavo delovanje. Seveda so na tem področju potrebne dodatne raziskave. Previdnost velja predvsem ob sočasnem zdravljenju s kemoterapijo, zaradi možnosti neugodnih interakcij;
• Znižuje nivo krvnega sladkorja in krvnega tlaka;
• Kot dodatek ustnim vodam odpravlja slab zadah.

INGVERJEVO OLJE

• sprošča napete mišice;
• kot dodatek kopalnem olju pospeši cirkulacijo krvi in poskrbi za toploto;
• krepi tudi prekrvavitev kože na glavi in lahko zmanjša izpadanje las.

Ingver: meter visoka zeljnata travnica
Domovina: tropski in subtropski pasovi
Uporabni deli: korenika
Uporaba: kulinarika, zdravstvo
Učinki: lajša vnetja, nekatera obolenja, zadnji dokazi poročajo o ugodnih učinkih pri potovalni bolezni.

INGVER LAHKO GOJIMO TUDI DOMA
Rastlina najbolje uspeva na toplem in vlažnem prostoru, občutljiva je na mraz, močan veter in direktno sončno svetlobo. Za posaditev rabimo korenino ingverja, kupljeno v trgovini, ali pa jo pridobimo od nekoga, ki jo že ima. Če korenino kupujemo v trgovini, izberemo tako, ki je mesnata in napihnjena ter ima čim več ‘oči’. Nekateri priporočajo namakanje čez noč, da se sperejo zaviralci rasti, ki jih včasih uporabijo ob transportu v trgovine. Idealen čas za sajenje je pomlad. Korenino posadimo v dovolj velik lonec, približno 20 do 30 cm globoko, zemlja naj bo bogata in hranljiva. Redno zalivanje je pomembno, dokler rastlina raste, zemlja naj ne bo suha in ne premokra. Ker ingver ljubi vlago in je občutljiv na suh zrak, pomaga tudi škropljenje z brizgalko vode.
Jeseni, ko zeleni deli rastline prenehajo rasti, se bo rastlina začela sušiti in to je znak, da je korenina že dovolj zrastla. Najlažje je če izkopljemo kar celo rastlino in ločimo korenike. Tiste najlepše shranimo ali na novo posadimo v posodo, druge lahko uporabimo v kuhinji. Da bodo dalj časa sveže, jih lahko tudi zmrznemo. Po ponovnem sajenju ingver ne rabi več veliko pozornosti in zalivanja, dokler se zopet ne otopli dovolj, da začne poganjati novo zelenje.

UPORABA, ODMERKI
Kot dodatek k prehrani se ingver lahko uporablja brez omejitev. Ob višjih odmerkih, izvlečki ali prah v tabletah oz. kapsulah, pa je potrebna previdnost (pri otrocih, v nosečnosti in pri jemanju določenih zdravil).

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje ...).
Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV
Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.
Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN
Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE
Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.
Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES
Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?
Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO
Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.
Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.
Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST
Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.
Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ....

POČITEK
Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.
V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki ...) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Vitamin B12 je eden izmed osmih vitaminov B kompleksa, ki je strukturno največji in najkompleksnejši. Imenujemo ga tudi kobalamin, saj ima v zgradbi atom kobalta. Njegova absorpcija, ki poteka v zgornjem delu tankega črevesja, je zapletena, saj se mora vitamin B12 predhodno vezati z beljakovino v želodcu in nato z intrinzičnim (notranjim) faktorjem v dvanajstniku. Vitamin telesu zagotovimo v glavnem s hrano živalskega izvora (meso, ribe, jajca, mlečni izdelki), v rastlinski hrani ga skorajda ni. Priporočen dnevni vnos za odraslega človeka znaša 2,5 µg na dan, tak vnos zagotovimo z uživanjem mešane in uravnotežene prehrane. Pogosto ga primanjkuje vegetarijancem in veganom, osebam s slabimi prehranskimi navadami, starejšim in alkoholikom.

VITAMIN B12 VPLIVA NA MNOGE PROCESE NAŠEGA TELESA:

• Delovanje in razvoj živčnega sistema
• Delovanje imunskega sistema
• Delovanje srca
• Nastajanje rdečih krvnih celic in delitev celic
• Kofaktor sinteze dednega materiala -DNK
• Metabolizem aminokislin in maščobnih kislin v celicah
• Zmanjša utrujenost in izčrpanost

POMANJKANJE VITAMINA B12
Vzroki:

• Poseben režim prehrane (dolgoletno vegetarijanstvo in veganstvo).
• Potrebe po večjem vnosu (nosečnost, kadilci, alkoholiki).
• Starejše osebe nad 60.let (pri starejših osebah pride do pomanjkanja vitamina B12 zaradi motenj v delovanju prebave predvsem želodca, trebušne slinavke in dvanajstnika). Premalo želodčne kisline ali intrinzičnega faktorja (oboje nastopi v starosti) lahko povzroči pomanjkanje vitamina. Ker pa ima telo velike zaloge B12, lahko mine več let, preden se pomanjkanje dejansko opazi.
• Slabša absorpcija (motnja v izločanju želodčne kisline in prebavnih encimov, operativni posegi želodca in tankega črevesja, bolezni kot so vnetje želodca in trebušne slinavke, Chronova bolezen, celiakija, prisotnost parazitov v črevesju).
• Dedne bolezni.
• Nekatera zdravila (metamorfin za zdravljenje sladkorne bolezni, antiepileptiki..).

Posledice:

1. Nevrološki simptomi (Vitamin B12 je pomemben za ohranitev živčnega sistema, njegovo pomanjkanje lahko vodi do nepopravljivih posledic. Lahko se pojavijo mravljinčenje in odrevenelost, motnje ravnotežja, motnje vida, motnje kognitivnih funkcij; motnje spomina).
2. Hematološki simptomi (Pojavi se slabokrvnost ali megaloblastna anemija).
3. Prebavni simptomi (Izguba apetita, prebavne motnje, težave z ustno sluznico in pekoč jezik).
4. Drugi znaki (utrujenost in oslabelost).

VNOS VITAMINA B12
Od 13. leta dalje in odrasli potrebujejo 2.5 -3 µg vitamina B12 na dan. Omenjeno količino vitamina dobite že z dnevnim zaužitjem ene pleskavice, ki vsebuje mešano meso (130g). Potrebe po vitaminu B12 se povečajo v nosečnosti (3,5 µg dnevno) in pri dojenju (4 µg). Višje dnevne vnose potrebujejo osebe z moteno absorpcijo tega vitamina in druge rizične skupine. V takih primerih se vitamin dodaja v obliki prehranskih dopolnil ali z uživanjem prehranskih izdelkov obogatenih z vitaminom B12 (žitarice).

VSEBNOST V ŽIVILIH
Vitamin B12 za razliko od ostalih B vitaminov v naravi sintetizirajo skoraj izključno bakterije. Zato je prisoten v živilih, ki so bakterijsko fermentirana, vendar le v sledovih in živilih živalskega izvora, ki so vitamin B12 dobile iz mikrobiote (mikroorganizmi črevesja) v prebavnem traktu oziroma iz hrane.
Največ vitamina B12 najdemo v drobovini (telečjih in svinjskih jetrih) in mišičnem mesu prežvekovalcev, ribah, školjkah, jajcih, mleku in mlečnih izdelkih.
V tabeli je prikazana vsebnost vitamina B12 v določenih živilih. Povzeto iz nacionalnega portala o hrani in prehrani ter OPKP (odprta platforma za klinično prehrano).

PREHRANSKA DOPOLNILA
Pri osebah z večjim tveganjem za pomanjkanje vitamina B12 (stroga vegetarijanska prehrana in veganstvo), pri alkoholikih in osebah s slabimi prehranskimi navadami se priporoča dodajanje tega vitamina v obliki prehranskih dopolnil. Vitamin B12 mora biti v prehranskih dopolnilih dodan v eni izmed aktivnih oblik, kot cianokobalamin, hidroksikobalamin, metilkobalamin ali 5-deoksiadenozilkobalamin. Najbolj pogosta oblika je cianokobalamin, ker cianid stabilizira molekulo kobalamina, ki bi v nasprotnem primeru v stiku s svetlobo razpadla.
V primeru motene prebavne absorpcije, se lahko uporabi intramuskularne injekcije.
Odvečna količina vitamina B12 se enostavno izloči z urinom.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2019) 2, str. 98.

V tednu boja proti raku (4. -10. marec 2024) poskrbimo za ozaveščanje o raku ter spodbujanje preprečevanja, odkrivanja in zdravljenja raka. Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja …

SODOBNO ZDRAVLJENJE
Medicinska znanost na področju zdravljenja rakavih bolezni nenehno napreduje in ponuja nova zdravila in metode zdravljenja, s katerimi lahko pomaga pri stadijih raka, ki so še pred nekaj leti veljali za neozdravljive. Na kratko vam predstavljamo sodobne postopke s poudarkom na imunoterapiji.
Med najpogostejše oblike zdrav­ljenja raka zagotovo sodi kirurški poseg, najstarejša in tudi danes najpogostejša oblika zdravljenja raka. Okrog 60 % bolnikov z rakom je operiranih, operativno zdravljenje pa kombinirajo z drugimi oblikami zdravljenja. Pri zdravljenju se uporabljajo učinkovita zdravila, ki uničujejo rakaste celice in zavirajo njihovo rast. Pri zdravljenju raka z zdravili uporabljajo citostatike (kemoterapija), hormonska zdravila in v zadnjem času tako imenovano tarčno zdravljenje.
Tarčno zdravljenje: z novimi tarčnimi zdravili (delujejo na točno določeno tarčo v rakavi celici) lahko danes zdravijo vsaj petino raka dojk, druga tarčna zdravila se uporabljajo pri raku debelega črevesa, raku pljuč, raku trebušne slinavke in še nekaterih. Nekatera tarčna zdravila pa so se izkazala za učinkovita pri zdravljenju krvnih rakov, raka ledvic in debelega črevesa, limfomov in plazmocitoma. Kot tarčna zdravila se uporabljajo biološka zdravila (monoklonska telesa) ter tako imenovane male molekule, ki delujejo na specifično tarčno molekulo, ki je pomembno vpletena v rast in napredovanje tumorja.
Pri zdravljenju z radioterapijo se uporablja visoke doze visokoenergetskih žarkov ali delcev, ki uničijo rakaste celice v ciljnem delu telesa. Imunoterapija (biološko zdravljenje) spodbuja telesu lastne mehanizme, ki so usmerjeni proti razrasti rakastih celic. Gensko zdravljenje odkriva manjkajoče ali okvarjene gene, ki povzročajo nastanek raka, in jih nadomešča z normalnimi kopijami. Klinične raziskave, v katerih na ljudeh preizkušamo nove načine zdravljenja, so primerne predvsem za bolnike, pri katerih standardno zdravljenje ni bilo učinkovito.

IMUNOTERAPIJA
Posebno poglavje v zdravljenju raka je celična imunoterapija. Imunoterapija z zaviralci kontrolnih točk je nova oblika učinkovitega sistemskega zdravljenja raka pljuč. Preboj je dosegla v zadnjih letih, njena učinkovitost pa se je izkazala tudi pri zdravljenju številnih drugih vrst rakavih obolenj, tudi pri nekaterih krvnih rakih.
Medtem ko kemoterapija in tarč­na terapija neposredno vplivata na rast in razmnoževanje tumorskih celic, imunoterapija spodbudi na­ravni imunski odgovor telesa. Imunski sistem je tako sposoben prepoznati, napasti in uničiti rakave celice. To opravi predvsem s celicami, ki se imenujejo limfociti T. V osnovi gre za reaktivacijo imunskega sistema. Tako se okrepi imunski odgovor na tarče, ki jih lasten imunski sistem ne obvladuje več, v tem primeru na rakaste celice.
Rakavo obolenje je v napredovali fazi izrazito heterogena bolezen. Rakave celice se med seboj razlikujejo po videzu in metabolizmu tako znotraj primarnega tumorja kot tudi v metastatskih žariščih. Vsaka rakava celica ima neko specifično površino, na kateri so antigeni, ki jih imunski sistem lahko prepozna kot tuje in jih uniči. Če jih rakave celice izražajo, potem imunski sistem napade prav določenega raka.
Zdravila so monoklonska protitelesa in pomagajo imunskemu sistemu prepoznati ter uničiti rakave celice. Način delovanja imunoterapije je popolnoma drugačen od kemoterapije ali tarčnih zdravil, zato se tudi neželeni učinki zelo razlikujejo od neželenih učinkov drugih vrst doslej uporabljanih sistemskih zdravljenj raka.

BREME RAKA V SLOVENIJI
V registrih raka se zbirajo podatki in pripravljajo kazalniki o populacijskem bremenu raka ter o načinu obravnave onkoloških bolnikov v državi. Povzemamo nekaj ključnih ugotovitev iz registra raka:
Med rojenimi leta 2019 bosta do svojega 75. leta starosti za rakom predvidoma zbolela eden od dveh moških in ena od treh žensk.
Za rakom zboli letno okrog 16.000 Slovencev, več kot 8.000 moških in več kot 7.000 žensk, umre pa jih več kot 6.000, približno 3.500 moških in nekaj manj kot 3.000 žensk; med nami živi že več kot 120.000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli zaradi ene od rakavih bolezni (prevalenca).
Kljub temu da se ogroženost z rakom zmerno veča, je največja pri starejših; med vsemi rakavimi bolniki, zbolelimi leta 2019, je bilo 64 % starejših od 65 let. Ker se slovensko prebivalstvo stara, je že samo zaradi vedno večjega deleža starejših pričakovati, da se bo število novih primerov raka še večalo.
Najpogostejši raki pri nas (kože, pljuč, dojke, prostate ter debelega črevesa in danke) so leta 2019 predstavljali 60 % vseh ugotovljenih rakov. Ti raki so povezani z nezdravim življenjskim slogom: kajenjem, čezmernim pitjem alkoholnih pijač, neustrezno prehrano, premalo gibanja in posledično prekomerno težo ter čezmernim sončenjem. Ogroženost z njimi je treba zmanjšati z ukrepi primarne preventive.
Presejalni programi za rake, ki jih priporoča Svet Evropske unije in smo jih uvedli tudi v Sloveniji, so z zgodnjim odkrivanjem že zmanjšali umrljivost za rakom dojk, debelega črevesa in danke ter rakom materničnega vratu; pri slednjih dveh so zmanjšali tudi incidenco.
Petletno čisto preživetje odraslih slovenskih bolnikov s katero koli vrsto raka (brez nemelanomskega kožnega), ki so zboleli v obdobju 2015–2019, je bilo 58 %, bolnic pa 62 %.Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke.
Najpogostejši raki se v raznih življenjskih obdobjih pojavljajo različno. Pri otrocih in mladostnikih do 20. leta starosti so najpogostejše levkemije, sledijo jim tumorji centralnega in avtonomnega živčnega sistema in limfomi. Mlajši odrasli (20–49 let) moški največ zbolevajo za rakom mod in kože, pri ženskah v tej starosti pa je na prvem mestu rak dojke.

POSKRBIMO ZA IMUNSKI SISTEM

Ena glavnih nalog imunskega sistema je, da loči telesu tuje snovi (naše napadalce – viruse, parazite, bakterije) od naših lastnih ter prepozna rakave celice. Ko prepozna tuje snovi in rakave celice, jih uniči s celicami, ki se imenujejo limfociti (predvsem limfociti T).

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 2 (2023), 86-87.

Število bolnikov z rakom se iz leta v leto veča, predvsem zaradi hitrega staranja prebivalstva. V Sloveniji je rak pri ženskah drugi, pri moških pa v zadnjih letih že prvi vzrok smrti.

41. teden boja proti raku (4. - 10. marec 2024)
pod geslom: Obdrži sonce na varni strani

Rak ostaja v novem mandatu Evropske komisije eno izmed prioritetnih področij, ki ga podpirata tako Komisarka za področje zdravja in varne hrane, kot tudi predsednica Evropske komisije. Načrt zajema vsa področja obvladovanja raka: preventivo, diagnosticiranje, zdravljenje in celostno rehabilitacijo.
Po podatkih Onkološkega inštituta največ prebivalcev Slovenije zboli in umre za raki, ki so predvsem posledica slabega/nezdravega življenjskega sloga, denimo kajenja, prekomernega uživanja alkohola, prekomernega hranjenja in debelosti, premalo gibanja, itd.

Porast števila rakavih bolnikov je povezan s staranjem prebivalstva, saj je pretežno bolezen zrele življenjske dobe.

Pogosteje zbolevajo moški kot ženske, saj moški v večji meri uživajo alkohol kot ženske, med njimi je več debelih in prekomerno hranjenih, prav tako je med njimi še vedno več kadilcev, poleg tega pa so slabše odzivni v različni preventivnih programih.

ZGODNJE ODKRIVANJE: PREPREČITI JE BOLJE KOT ZDRAVITI
Zdravljenje večine rakov je uspešno, če so odkriti na začetni stopnji razvoja, pred pojavom simptomov ali znakov bolezni. Tu imajo ključno vlogo presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka, ki se izvajajo tudi pri nas. To so programi ZORA – zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb materničnega vratu (vključuje ženske stare od 20–64 let); DORA – zgodnje odkrivanje raka dojk (vključuje ženske po 50. letu starosti) ter Program Svit –za odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb na debelem črevesu (vključuje oba spola po dopolnjenem 50. letu).
Pozitivni izid presejalnega testa pomeni takojšnjo diagnostično obdelavo in če je potrebno takojšnjo zdravljenje, kar zmanjša umrljivost za boleznijo. Cilj presejalnih testov je zmanjšati hud potek bolezni in zaplete ter povečati ozdravljivost. Zato je ključnega pomena, da se odzovemo na vabila presejalnih programov, s katerimi pravočasno odkrijemo predrakave spremembe ali raka v začetni fazi razvoja in na ta način izboljšamo potek zdravljenja.

Dejavniki, za katere je znano, da povečujejo tveganje za nastanek raka

• Kajenje in uporaba tobaka
• Okužbe (HPV)
• Ionizirajoče sevanje
• Imunosupresivna zdravila po presaditvi organa
• Prehrana
• Alkohol
• Telesna neaktivnost
• Debelost
• Diabetes
• Okoljski dejavniki (onesnaževalci)

SPREMENI ŽIVLJENJSKI SLOG
Poskrbite, da bo v vsakdanjiku več telesne aktivnosti, zdrava prehrana in manj popitega alkohola in pokajenih cigaret oziroma odločitev za opustitev kajenja. Izognite se dejavnikom/snovem, za katere je znano, da povzročajo raka.
Z ohranjanjem zdrave telesne teže in vključevanjem telesne aktivnosti v vsakdanje življenje lahko posamezniki zmanjšajo tveganje za nastanek mnogih običajnih vrst raka (zagotovo na debelem črevesu in danki ter raka na dojki, verjetno pa tudi rak na drugih organih, kot npr. jajčnikih, trebušni slinavki, požiralniku, ledvicah, prostati).
Izpostavljenost alkoholu predstavlja tveganje za nastanek raka ustne votline in žrela, grla in požiralnika, raka jeter, debelega črevesa, danke in dojk, ki jih povezujejo predvsem s čezmernim pitjem alkohola. Več alkohola in pogosteje ko oseba pije alkohol, večje je tveganje.
Kajenje tobaka povzroča številne vrste raka, to so pljučni rak in rak dihalnih poti, rak ustne votline, glasilk, žrela, požiralnika, želodca, debelega črevesa in danke, trebušne slinavke, jeter, ledvic, sečnega mehurja, sečevodov, materničnega vratu, jajčnikov.

GENETIKA IN RAK
Rak je posledica spremembe v dednem zapisu celice (DNK). Genetske okvare v celicah, ki vodijo do rakavih obolenj, so najpogosteje pridobljene, nastanejo zaradi delovanja rakotvornih dejavnikov ali kot posledica napak ob delitvi celic.
Določene osebe pa od spočetja dalje nosijo v svojih celicah okvaro gena, ki je odgovoren za popravljanje poškodb DNK in vpliva na celično rast in delitev. Take osebe so močno ogrožene za razvoj raka. Nosilci tovrstnih okvar zato za rakom zbolevajo mlajši in pogosteje od drugih-gre za dedne rake. Pravočasno odkrivanje takih oseb ima velik pomen za preprečevanje in zgodnje odkrivanje.
Večinoma pa postanejo celice rakave zaradi pridobljenih genetskih okvar (mutacij) večjega števila genov.

Sporadični rak
Gre za rak pri katerem mutacije genov, ki so odgovorne za nastanek raka ne dedujejo od svojih staršev, temveč jih sprožijo spremembe v celicah ali dejavniki okolja (sevanja, kajenje, kemikalije, strupi).

Dedni raki
Pri približno 10% bolnikov, obolelih za rakom, zasledijo obsežno družinsko anamnezo (več sorodnikov v več generacijah zboleva za isto obliko raka). Ti bolniki zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot se bolezen običajno pojavlja v populaciji. Posameznik z dednim rakom ima lahko okvarjen gen, ki ga je podedoval od enega od staršev. Okvara je prisotna v vseh celicah v telesu, tudi v spolnih in jo zato lahko prenese na svoje potomce.

Primer:
Dedni rak dojk ali jajčnikov: kdaj pomislimo na dednost? Obolevnost pred 45 letom, ter obolevnost med družinskimi člani. Najbolj znana gena, ki sta povezana s rakom, sta gena BRCA1 in BRCA2. Pri nosilkah okvarjenega gena BRCA1 in 2 je tako verjetnost, da bo ženska v svojem življenju zbolela za rakom dojk, 60–85-odstotna (pri ženskah brez genetske okvare okoli 10-odstotna) in za rakom jajčnikov 20–40 odstotna (pri ženskah brez genetske okvare 1–2 odstotna). Zadnje raziskave kažejo, da ženske, ki so redno pod nadzorom in se odločajo za preventivne ukrepe, živijo dlje od vrstnic z okvaro BRCA1 in 2, ki se za genetsko presejanje ne odločijo.

Udeležujte se rednih preventivnih programov in presejalnih testov za zgodnje odkrivanje raka!

Dedni rak debelega črevesja in danke: Pri petih do desetih odstotkih bolnikov z rakom debelega črevesa je prisotna obsežna družinska anamneza. Ti bolniki so pogosto mlajši in zbolevajo pred 50. letom. Znanih je več genov, ki so lahko odgovorni za to obliko raka in najpogosteje gre za okvare v genih MLH1, MSH2, MSH6 in PMS2. Posamezniki s podedovanimi mutacijami na teh genih imajo do 80-odstotno verjetnost, da bodo zboleli za rakom debelega črevesa in danke v povprečni starosti 44 let. Ženske, ki so nosilke mutacij, pa se soočajo tudi z večjo ogroženostjo za raka jajčnikov in endometrija.

IMUNOTERAPIJA PRI RAKU
Gre za sodoben način zdravljenja raka z uporabo zdravil, ki za boj proti raku izkoriščajo imunski sistem. Sem sodijo tudi cepiva proti raku.
Imunoterapija lahko deluje na naslednje načine:

• zaustavi ali upočasni rast rakavih celic,
• zaustavi širitev raka v druge dele telesa,
• pomaga, da imunski sistem deluje bolje in uničuje rakave celice.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2021), št. 3, str. 82-83.