psiholog dr. Andrej Perko ... o tem, kako teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

“Ob odsotnosti pravih moških potegnejo ‘ta kratko’ ženske”

Z začetkom šolskega in veroučnega leta se začnejo tudi marsikatere vzgojne težave. Ob teh težavah se starši velikokrat počutijo nemočne. Tokratni gost nas opozarja, da se vzgoja otrok začne zelo zgodaj, že ob pojmovanju vloge očeta in matere. Je eden redkih, ki si upa javno povedati, da teorija spola in nekatere druge vzgojne teorije razdirajo družino, spodkopavajo očetovo vlogo in daljnoročno škodujejo tako ženam kot otrokom.

- Z Ognjiščem ste povezani prek očeta, slikarja Lojzeta Perka, ki je sodeloval z Ognjiščem kot ilustrator. Se kot otrok spominjate tega sodelovanja?
Medlo se spomnim, kako je oče prišel domov in povedal, da ga je klical g. Bole in da bo ilustriral knjigo za Ognjišče. Prav tako se bežno spominjam skic, ki jih je naredil za ilustriranje tiste knjige.

- Presenetilo me je, da ste hodili taborit z ustanoviteljem Ognjišča Francem Boletom, ki je kot župnik v Postojni organiziral taborjenja za mlade. Niste pa bili iz župnije Postojna.
Mislim, da sem bil na taborjenju dvakrat. Z menoj sta bila tudi starejša brata Tine in Tomaž. Mama se je povezala z g. Boletom in tako smo se priključili mladim iz Postojne na taborjenju. To je bilo za otroke doživetje, saj takrat nismo hodili na morje tako pogosto kakor danes. Zanimivo je bilo, ker smo hodili k maši v bližnjo cerkvico. Spominjam se semeniščnikov, ki so bili z nami. Pa kakšne dogodivščine, kako je neki večer Mišo sam pojedel torto in se je potem g. Bole upravičeno razjezil. Še danes se čudim organizaciji in odgovornosti, ki jo je prevzel g. Bole s tolikimi mladimi.

- Ste eden redkih strokovnjakov, ki si upajo na glas povedati, da je teorija spola samo ena od teorij in še ta nesprejemljiva. Zakaj tako nasprotujete tej teoriji?
Ta teorija je odraz današnjega časa in zahodnega neoliberalnega sveta. Filozof Jordan Peterson, ki je napisal knjigo Dvanajst pravil za življenje, se je uprl tej miselnosti. Nekateri ga imajo za enega največjih intelektualcev. Na YouTube ima objavljenih veliko predavanj. Teorija je odraz močnih gejevskih in feminističnih lobijev, ki se vedno bolj infiltrirajo v vrhove družbe. Če pride nekdo takšne usmerjenosti na neki položaj, okrog sebe zaposlujejo sebi podobne ljudi. Tako postajajo ti lobiji vedno močnejši. Zaradi človekovih pravic je politično nekorektno, če kdo izrazi že svoje mnenje, ne nasprotovanja! Nič nimam proti istospolno usmerjenim ljudem in feministkam – feminizem je končno naredil veliko pozitivnih stvari – a se je danes popolnoma izrodil. Ti krogi porajajo nove teorije, da so vidni in slišni. Te teorije so po sami logiki nesprejemljive. Nesprejemljive so tudi za razvojno psihologijo, čeprav je društvo kliničnih psihologov izjavilo, kako raziskave kažejo, da ni nobenih razlik med otroki, ki rastejo pri istospolnih ali hetero spolnih parih.

- Ampak teh raziskav naj bi sploh ne bilo.
Edino odlični psiholog Janek Musek, ki je že v pokoju, si je upal napisati, da ni bila narejena še nobena relevantna raziskava, ki bi proučevala, kako je z otroki, ki so jih vzgajali homoseksualni pari, pri 30, 40, 50 ... letih. Dosedanje raziskave pa so različne, odvisno, kdo jih naroči. Vsak namreč zagovarja svoje. Razvojna psihologija pa je jasna in govori o pomembnosti matere in očeta, se pravi staršev različnih spolov. Edino tako se človek lahko oblikuje iz otroka v odraslega človeka.

- Čisto preprosto – vsi nosimo vzorce iz svojih družin.
Ja, in sedaj se ta družina podira. Gre za zaroto – čeprav nimam rad teorij zarote –, ki bi rada očeta popolnoma izrinila iz družine. Če narediš to, uničiš družino. Otroci, zlasti sinovi, se nimajo ob kom oblikovati. Ker ni moškega principa, se otroci ne morejo oblikovati s svojimi stališči in mnenji. Moškega lika ni in se ga še izpodriva in s takšnimi otroki lahko delate, kar hočete. Tudi šolstvo je feminizirano. Fantom se dela krivica. Dekleta, ki so pridna in urejena, dobijo več točk in se lažje vpišejo na univerze (pravo, psihologija, medicina). Vse je feminizirano in kje je sedaj moški?
A če se vrnem k vprašanju teorije spolov – ta teorija je po zdravi kmečki pameti protinaravna, ker zanika biološki spol, in nerazumna. Jo pa forsirajo feministični in gejevski lobiji.

- Če sem nekoliko provokativen: neki biološki moški se počuti ženska. Ali lahko gre v žensko stranišče? Po teoriji spolov bi lahko šel.
Menda ponekod že razmišljajo o posebnih straniščih. Toda vzemimo res primer, da neki moški, ki zase trdi, da se počuti ženska, gre v žensko stranišče. Kako bodo ženske, ki niso tako usmerjene, gledale moškega, oblečenega kot moškega, ki bo šel v žensko stranišče? Ustvarjamo kup zmešnjav! Pravzaprav gre tukaj za problem identitete človeka. Mladostnik je v puberteti v identitetni krizi in če nima trdnih osnov, na katerih bi se lahko oprl, ga lahko zamajejo različne teorije in to, kar starejši ponujajo tudi po šolah. Kajti tudi v šole po ovinkih prihaja teorija spola. To je toliko bolj nevarno v času, ko izrinjamo očeta iz družine kot da ni več pomemben.

- Ko je Portugalska sprejela zakon, ki bo državljanom dovoljeval spremembo spola od 16. leta starosti in sicer brez zdravstvenega poročila, ki bi dokazovalo motnjo identitete, ste dejali, da takšni zakoni pomenijo zaton naše družbe, podobno kot je dekadentno propadel Rim in druge podobne civilizacije.
Zdi se, da na koncu civilizacija propade, ko uniči družino in red, ki je v naravi. Civilizacija, v kateri je vsega preveč, se izrodi. Nekateri zatrjujejo, da je bil drugačen svet takrat, da je bilo normalno, da je imel starejši moški mlajšega ‘spremljevalca’ ... Moja žena Verena, ki je strokovnjakinja za antiko, mi je ravno včeraj razlagala, da je bil ta fant spremljevalec tudi v vojni, da je starejšemu kril hrbet. Moški je mlajšega vzgajal, mlajši mu je kril hrbet.
- Pa še migracije imamo danes, kakor v tistem času.
Dejstvo je, da so se v zgodovini ljudje vedno preseljevali. Problem današnjega časa je, da smo se Evropejci odpovedali svojim krščanskim koreninam. Odpovedujemo se nečemu, na čemer smo gradili svojo identiteto. Če izgubiš identiteto, kaj ti še ostane, kot to, da pride nekdo drug, ki ima močno identiteto. In tisti, ki prihajajo, jo imajo!

- Omenila sva spremembo zakonodaje na Portugalskem. Ni pa ta država edina. Kdo povzroča te spremembe zakonodaje in kdo stoji v ozadju takih zakonov?
Širše gledano lahko rečeva, da neoliberalistični kapital, ki premišljuje, kako obvladati ljudi, da ne bodo imeli identitete, da ne bodo razmišljali in da ne bodo imeli svojih stališč. Celo mnenj ne! Takrat z ljudmi lahko upravljaš. Gejevski in feministični lobiji so idealni, da prek njih speljejo te stvari. Iz tradicionalnih krogov take ideje ne prihajajo. Seveda je individualizem v smislu, da si pomemben kot oseba, zdrav, toda danes je nastal problem, da brišemo mejo med normalnim in patološkim.

- Do kdaj, menite, bo uspelo, da bodo pedofilijo in bestialnost imeli za patološko.
Pri nas je dojenje psa vredno nagrade Prešernovega sklada.

- Našim univerzam, zlasti FDV-ju, Filozofski fakulteti in Fakulteti za socialno delo očitate, da forsira teorijo spolov? Zakaj menite, da je tako?
Ker so politično korektni in se bojijo za svoje stolčke. Jugoslovanski politični disident Vladimir Dedijer je dejal: Drže nas za stomak – držijo nas za želodec. Raje so tiho in so politično korektni, ker se bojijo za svoje položaje. Sicer pa menim, da jih tri četrt misli tako kot jaz. Bojijo se pa to izraziti, ker bodo imeli težave.

- Pa ne samo fakultete, tudi v osnovne šole vsiljujejo teorijo spola.
Kar pomeni, da imajo blagoslov z ministrstva, da to prihaja ‘z vrha’.

- Omenila sva že filozofa Jordana Petersona in njegovo knjigo Dvanajst pravil za življenje, v kateri zavrača teorijo spola. Koliko on vpliva na slovenske znanstvenike?
Krog ljudi, ki ne sprejema teorije spola, ga nedvomno sprejema. Težko je prepričati prepričane. Problem je, kaj se družbi sporoča v množičnih medijih. Množice so množice. ‘Masa’ skuša priti do položajev po liniji najmanjšega odpora. Problem našega časa je, da ta masa zaseda mesta, ki jih ne bi smela zasedati. Od vlade in ministrstev navzdol. Tam sedijo ljudje, ki so nastavljeni na visoka mesta, in si domišljajo, da znajo in da so strokovnjaki, pravih strokovnjakov pa ne pustijo blizu. Priča smo razraščanju birokracije. Ljudje, ki bi lahko kaj povedali, ne pridejo do izraza ali jih utišajo. Lahko bi kaj povedali, pa nimajo možnosti. Omenjeni filozof Peterson je zato uporabil YouTube, da sporoča svoje ideje. Današnji mediji so namenjeni množicam, masi. Važno je, kaj se sporoča množicam. Te potem odločajo na volitvah. Danes imajo ljudje mnenje, ki ni mnenje, ampak ponavljajo v slogu, tako piše v časopisu ... Ustvarili so mnenje, da ne smeš biti proti pravicam, sprejemati moraš različnost, biti moraš toleranten ... sicer si homofob, fašist ... S tem nas neprestano ‘pitajo’.

- To je bilo moje naslednje vprašanje: FDV-jevski teoretiki so večino teh LGBT teorij zavili v območje človekovih pravic in vsakemu, ki si upa izraziti pomisleke, začnejo navajati človekove pravice, ga obtožiti za sovražni govor in podobno. Tudi naju utegne po tem pogovoru doleteti taka usoda, če bova na primer dejala, da istospolni par nima pravice posvojiti otroka.
Da, utegne naju doleteti. Sicer pa otrok ni pravica. Niti pravica staršev, je dar, danost. Ne more biti vse enako. Zdravnik bo prej pregledal človeka, ki je na smrt bolan, kakor drugega, ki ima samo prehlad. Tudi na področju otrok nismo vsi enaki. Dva moška, ki že biološko ne moreta imeti otrok, naj imata pravico do otroka? Po moje pomeni tukaj govoriti o človekovih pravicah zloraba tega instituta.

- Zavračate teorijo spola in tudi poudarjate, da ni več pravih moških. Kdo so za vas pravi moški in kje v sodobnem svetu se kaže, da ta moškost izginja?
V 60 letih prejšnjega stoletja se je začela brisati meja med moškim in žensko. Že beatlomanija z dolgimi lasmi, z ‘uniseks’ oblekami ... Že vizualno moški postajajo vedno bolj podobni ženskam. V našem času je prišlo že do tega, da se moški depilirajo, negujejo obrvi, lakirajo nohte, da ne govorimo o nakitu (uhani itd). Tudi njihova identiteta ni več moška, ker se niso oblikovali v družinah z očetom, ker teh očetov ni več. Ne morejo se več identificirati z moškim principom. Postajajo vedno bolj podobni ženskemu svetu. Po drugi strani izginja testosteronska moč. Danes se fantje pogovarjajo z dekleti in ne razmišljajo, kako jo bodo speljali v posteljo.

- Vi navajate tudi klinične dokaze in sicer zaradi delovanja pesticidov. Lahko natančneje pojasnite za kaj gre?
Naša generacija je rasla z DDT. Danes veliko vode spijemo iz plastenk. Mnogo pijač iz pločevink. Tam so tudi razne strupene snovi, ki vplivajo že na to, da se (predvsem) moški možgani ne morejo pravilno razviti že v zarodku. Tako semenčice nimajo več moči. Tudi v živalskem svetu opažamo vedno več dvospolnikov.
Poleg teh bioloških vzrokov obstajajo še sociološki, družbeni – teorija spolov in podobno – ... ter psihološko, ko ni več možnosti, da bi se oblikoval normalen človek. Družba forsira vsakega posameznika in ga ima za genialnega. V Sloveniji imajo številne družine enega otroka. Tega imajo za genija in ga tako tudi vzgajajo. Če se ne obnaša tako, kakor starši pričakujejo, ga odžagajo. Fizično nasilje ni več mogoče, ga pa psihično zavrnejo, kar pa je za otroka izredno boleče. Ta otrok bo zato naredil vse, da bi ugajal staršem, a se zaradi tega ne bo mogel pravilno oblikovati in bo postal mejna osebnost. Včasih smo rekli psihopat. Zato imamo danes veliko motenih osebnosti (narcisi, psihopati, odvisne osebnosti ...). Ti ljudje, zlasti narcisoidni, nimajo pogleda vase in bodo zato za vse svoje težave krivili druge. So pa to sposobni in lahko tudi bistri ljudje in so zato pripravljeni vse narediti, da zasedejo položaj. Takih ne manjka na vodstvenih položajih in motene osebe vodijo družbo.

- Ko govoriva o poženščenih moških, lahko rečeva, da bi morale biti nad tem zaskrbljene predvsem ženske.
Midva se pogovarjava o stvareh, o katerih razmišlja ozek sloj ljudi, ki ima moč in oblast in uravnava mnenje družbe prek javnih glasil. Večina ljudi pa je ‘tradicionalno’ naravnih: so heteroseksualci, imajo družino, otroke ... Ta večina živi svoje življenje in se ne izpostavlja.

- Kaj pa glede skrbi žensk?
Bom navedel primere iz prakse. K meni prihajajo mlade, lepe samske ženske, stare med 35 in 40 let, kakšna lahko kakšno leto čez 40, ki so izobražene in s karierami ... Iščejo moškega. In dejansko moških ni. “Pametna dekleta poberejo fante do 25. leta. Potem ostane, kar ostane,” pravi provokativen rek. Danes je še dodaten problem. Dekleta so bolj izobražena. Izberejo može, ki so manj izobraženi. Manj izobražen moški ob takšni ženski ne more biti moški. V vsakem hipu, pri vsakem prepiru, ga lahko ona diskvalificira: Kaj boš ti, še šole nisi končal! Kako naj moški odigra svojo vlogo glave družine, če ga žena ne spoštuje? Ne govorim o vlogi, ki jo je imel moški v 19. stoletju, ampak da ga žena spoštuje, mu da veljavo in nasprotno, da tudi mož spoštuje ženo ... Če pa je že taka začetna pozicija, da ji mož ne sega niti do kolen, potem je konec. In k meni prihajajo ženske, ki si želijo normalnih moških. V začetnem obdobju so še malo feministično naravnane, ko pa spoznavajo, da je bistvo vsega življenja odnos, da živiš v tvornem odnosu s partnerjem, spoznavajo, da hrepenijo po trdnem moškem, o moškem, o katerem govoriva. Lahko so izobražene, z dobro službo itd, pa je po dveh letih skoraj še vsaka rekla: kariero žrtvujem za dobrega, pravega moža. Iščejo pa moškega, ki ga ni. Pri 35 letih imajo velike težave, ko ne najdejo ‘kvalitetnega’ moškega.
Velikokrat si dobijo moškega, pri katerem so razočarane. Na žalost se pri meni kriterij za kvalitetnega moškega še ‘zviša’ in to ženskam povem že na začetku. V šali pravim, da so edino vdovci še kandidati. Samskega se je treba izogibati, ker moški pri 35 letih, ki ni poročen in ni bil v odnosu, postane čudak, ker se mu ni bilo treba nikoli prilagajati. Ločeni? Pojdite vprašat bivšo ženo, kaj je narobe, da se je ločil. Torej ostanejo samo še vdovci. Seveda se tem mojim besedam smejijo, a dejansko so v težkem položaju.
- Če ni pravih moških, se dečki ne morejo identificirati z očetom-moškim. To občutijo fantje, ki živijo na primer z mamami samohranilkami. Toda kaj pa primer, da je oče odsoten, ker je umrl v nesreči? Je razlika med tem primerom in primeri, da je oče odsoten zaradi ločitve ali ga sploh ni?
Seveda je! Oče lahko vzgaja sina tudi iz groba ali z one strani Atlantika. Odvisno je, kakšen odnos ima mati tega otroka do očeta. Oče ne more vzgajati, če ga ni zraven, torej, če je ločen. Če pa je umrl, to še ne pomeni, da ga ni v družini prek spomina. Še vedno je oče in mati goji neki odnos do očeta in to sporoča svojim otrokom. Ti se lahko s tem likom identificirajo.
Danes se ločeni očetje bojujejo za svoje otroke, da bi imeli čim več stikov z njimi. Nekatere ženske jih ovirajo pri teh stikih ali jim nagajajo. Dejstvo je, da ko se mož loči, ne more več vzgajati. Vem, da ob tej izjavi večina žensk skoči pokonci. Primer: Ko otrok pride k očetu in oče nekaj zahteva od njega, se bo otrok uprl in šel k mami. Ta mu bo rekla: “Pa saj sem ti povedala, da je nemogoč!” To se dogaja in to otroci zlorabljajo. Danes se že dogaja, da nekateri odvetniki svetujejo mamam, naj rečejo, da je oče zlorabljal otroka. Ob sumu zlorabe, se očetu prepove stik z otrokom. Najmanj eno leto oče otroka ne bo videl. Potem se dokaže, da stvar ni osnovana, otrok se v tistem času odtuji od očeta in se upira, da bi hodil k očetu. Mama se izgovarja, da ga pošilja k njemu, a se otrok upira in da ga pač ne more siliti ...

- Še eno nekoliko provokativno vprašanje, a pri njem imam pred očmi resničen primer. Oče si je v srednjih letih spremenil spol. S kom se bodo identificirali sinovi? Kako to vpliva na otroke?
Ubogi sin, s kom pa naj se sedaj identificira? Oče je izginil, ga ni več. Običajno tak ‘oče’ zapusti družino in se sin ne more več z njim kot očetom identificirati.

- Očetje so tudi sicer odsotni v sodobni vzgoji. Kakor da jih ni. Kakšne posledice to prinaša?
Naša družba očeta izrinja na rob in mu jemlje veljavo. Zakon o nekaznovanju – pa nikakor nisem za pretepanje! – tudi jemlje očetu veljavo. Otrok se na neki način mora očeta malo bati. Pa ne zato, da ga bo oče pretepel, ampak zato, da bo takrat, ko pride, opravil stvari, ki jih mora opraviti, da bo lahko otrok v življenju napredoval. Če se otrok očeta ne boji, določenih stvari v življenju ne bo naredil. Tako se v otroku razvija moralni čut odgovornosti. Ta je odvisen od očeta.
Matere po neki sprevrženi logiki očete same izrinjajo iz vzgojnega procesa. Ko bi matere morale začeti spuščati očeta v proces vzgoje, da bi oče prevzel neko iniciativo, zlasti po tretjem ali četrtem letu starosti, začenja izrinjati očeta. “Pregrob si! Ne znaš! Bom že jaz,” pravijo. V nekem smislu dajejo otroku potuho. Mati sicer ve, kaj je prav, vendar deluje po principu občutka naklonjenosti, oziroma sovražnosti. Zaradi tega se ne more v nekem smislu odločati pravično. Odloča se po čustvih, ne po tem, kar je prav. To pa laže naredi oče, ker je drugače strukturiran. To bo naredil, čeprav ga bo lahko ob tem bolelo srce, a bo to naredil, ker je to prav in to mora narediti. Ko ženska daje potuho otroku, onemogoča očetu, da bi naredil tisto, kar bi moral. Če mu – morda celo pred otrokom – očita, da je pregrob, se oče normalno umakne. Žene nato očitajo možem, da jim pri vzgoji ne pomagajo, da se ne brigajo ...
Ob tem se soočamo tudi s problemom odsotnega in nezrelega očeta, ki se ne vključuje v vzgojo. Če pa bi se oče rad vključil v proces vzgoje, ga mati ne spusti, se oče umakne in se mu ne ljubi ‘bosti z ženo’ in ima raje mir. Pametne matere vedo, kaj je prav in pustijo očetu, da od četrtega leta otrokove starosti vzgaja skupaj z njo. Oče ima vzgojno vlogo, mati ima ‘pokrivajočo vlogo’, ga pri vzgoji podpira. Če je oče pregrob ali se z njim ne strinja pri vzgoji, mu potem pove. Če je oče korekten moški, se bo zamislil nad svojimi dejanji in jih spremenil. Če bo pa šlo na nož, potem se moški umakne. V tem primeru so ženske nezadovoljne in tožijo, da mož ne sodeluje, da ‘dedec’ ni za nobeno rabo, da se umika ...

- Tako pravzaprav vidimo, da ob odsotnosti pravih moških ‘potegnejo ta kratko’ ženske.
Da, ‘potegnejo ta kratko’. Tako samske ženske, ker ne dobijo partnerja, kot matere, ki so nezadovoljne ob odsotnosti moškega pri vzgoji. Janez Rugelj je imel prav, ko je govoril, da pametna ženska do 25. leta izbere najbolj sposobnega moža in ustvari tudi vzdušje, da moški z veseljem prihaja domov in tam prevzame svojo vlogo. In takrat, ko bo moški doma, naj bo zares doma, potem pa gre v svoj svet. Ženske pogosto mislijo, da bo mož živel ravno tako v družini kot one. Pa gre za različni vlogi! Materinsko in očetovsko. Pravimo, da je mati srce družine, oče pa glava. Ta glava, ne dela v družini tako kot mama, ampak da nekaj napravi v zunanjem svetu in se ‘priklaplja’ na družino. Iz zunanjega sveta prihaja v družino. Zato mora žena razumeti njegovo psiho in njegov način delovanja in mu mora dopustiti, da postane, kot jaz pravim, ‘nekdo izven družine’. Da se dokazuje tudi v svojem poslu in na drugih področjih izven družine. Ne more skozi poslušati: “Moraš biti doma, moraš biti doma” ... On se mora dokazati izven družine in z veseljem prihajati nazaj ter biti takrat intenzivno z družino. Žena mora biti ponosna na svojega moža, da z veseljem reče: “To je moj mož!” Če tega ne more reči, je je sram moža in ga tudi ne more spoštovati.

 

dr. Andrej Perko
je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo. V kamniški okolici je izbral dom tudi za svojo družino. Njegov oče je bil slikar Lojze Perko, ki je tudi sodeloval z Ognjiščem. Študij psihologije je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je magistriral, opravil specializacijo iz kliničnopsihološkega svetovanja in tudi doktoriral.
Že leta vodi terapevtske skupine ljudi z različnimi problemi in stiskami po modificirani socialno-andragoški metodi dr. Janeza Ruglja. Njegova terapevtska skupnost šteje več kot sto članov. Vodi tudi zavod Mitikas, ki se ukvarja s psihološkim in socialnim svetovanjem. K njemu prihajajo ljudje zaradi različnih težav in jim nudi pomoč. Je tudi avtor več strokovnih knjig.

B. Rustja, Vloga očeta in matere ...: Gost meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 8-13.

“Sprašujejo me, koliko milijonov ljudi ima Slovenija, da zbere toliko pomoči”

Sestra Bogdana je misijonarska »pionirka«, saj je že več kot pred pol stoletja med prvimi usmiljenkami prišla v osrčje Afrike, kjer deluje še danes. Zanimivo je bilo poslušati njene duhovite pripovedi, kako je spati v hiši, ki še nima strehe. Tako so namreč prenočevale prve sestre ob prihodu. Ko so gradile redovne hiše, so pomagale graditi hiše tudi ljudem v okolici in oznanjale evangelij. Nekaj o svojem bogatem misijonskem poslanstvu je odstrnila tudi za Ognjišče.

- V misijone ste šli že pred 53 leti. Kako se je rodil vaš misijonski poklic?
Rojeval se je korak za korakom. Najprej sem morala začutiti, da sem nekam poklicana. Takrat nismo vedeli, kaj so redovnice. Ni bilo verskih časopisov, da bi lahko kaj o tem prebrali, a Bog me je vodil do njih. Doma smo imeli, najbrž po očetovi zaslugi, Mohorjeve knjige in list Katoliški misijoni ter misijonsko revijo za otroke Zamorček. Seveda stare številke. Otroci smo zelo radi brali ta list, ker je bilo v njem veliko pripovedi o delu misijonarjev. Še sedaj je v cerkvi v Ledinah – tudi po prenovi – kip z zamorčkom. Ko si v nabiralnik vrgel kovanec, se je zamorček priklonil. Tam sem že kot otrok uzrla obraze zamorčkov. Gotovo je bilo to seme, iz katerega je potem zrasla ljubezen do črnčkov.

- Stopili ste k usmiljenkam.
Lahko rečem, da sem k usmiljenkam prišla po Božji previdnosti, saj je to misijonska družba. Slovenke so hodile kot misijonarke v tuje države. Vrhovna predstojnica je poslala pismo provincam po vsem svetu. Takrat je bilo zelo veliko sester. Po vsem svetu kar 44.000. Napisala je, da veliko afriških pa tudi latinskoameriških škofov prosi za sestre, ki bi prišle pomagat tamkajšnjim ljudem. Jaz sem izrazila željo, da bi šla in predstojnica je rekla, naj takoj po zaobljubah grem. Šla sem v generalno hišo v Pariz. Tam sem se učila francoščine. V Beogradu sem se učila ruščino.

- V Beogradu ste hodili v srednjo šolo?
Da, tam sem končala srednjo medicinsko šolo. Nekaj let sem delala tudi v bolnišnici na Dedinju. Pismo vrhovne predstojnice me je doletelo prav v tistem času.

- Koliko časa ste ostali v Parizu?
Eno leto sem se učila francoščine. Ko sem pa izvedela, da bom šla med Pigmejce, sem se začela učiti tudi lončarstva. Pigmejske žene se namreč ukvarjajo s keramiko. Možje pa so pletli predvsem tepihe. Tepihi so zanje vse: postelja, saj ležejo nanj, zvijejo ga, nesejo ven, ga razgrnejo, sedejo nanj in se pogovarjajo … Stolov ne poznajo.

- Potem ste odpotovali v Afriko.
Prva afriška postaja je bil Burundi. To je bilo ob koncu leta 1971. Tja sem se šla spet učit jezika, da bi mogla imeti stike z ljudmi, ko bomo sestre začele zidati hišo. Druge sestre so prišle šest mesecev za mano. Prišle pa so v najtežjem trenutku, ko je začela divjati vojna. Žrtve so bili izobraženci, kar pomeni duhovniki, redovnice, katehisti, ki so imeli vendarle nekaj izobrazbe. Takrat je samo 15 odstotkov otrok hodilo v šolo. Med takratnimi intelektualci je bilo veliko žrtev, nekateri pa so zbežali v sosednjo Ruando.
Na tamkajšnjem območju je primanjkovalo zdravstvenih delavcev. Italijanske sestre misijonarke, katerih karizma ni bilo delo v zdravstvu, so poklicale laiške misijonarke na pomoč. Vendar so italijanske oblasti poklicale te misijonarke, naj se vrnejo domov. Podobno so storile tudi druge države. Bilo je prenevarno.
Me pa smo ravnokar prišle tja in bi bilo čudno, da bi se umaknile. Komaj sta se mi pridružili še dve sestri, so nam dejali: »V vaši skupnosti sta dve medicinski sestri. Ena naj gre na sever v misijon, druga pa v Rokavo.« Tam smo potem začele delovati. Takrat je bilo namreč veliko ranjencev in bolnikov, medicinskih sester pa ni bilo. In vsaka je po svojih močeh pomagala zdraviti na svojem mestu.

- Ali ste potem šli med Pigmejce?
To je zanimiva zgodba. Neki duhovnik, misijonar iz družbe belih očetov, nas je prek škofa povabil, da bi delale samo s Pigmejci. Da bi živele v njihovi bližini in delale skupaj z njimi. Potem pa je drugi duhovnik rekel: »Pri nas imamo podružnico, kjer je župnijska zemlja in kjer lahko delate, vendar ne delajte samo s Pigmejci, ampak s pripadniki vseh plemen. Sedaj po vojni je tako stanje, da bi ne bilo dobro, če bi delale samo s pripadniki enega plemena. Ubogi so tudi med drugimi plemeni.« Tako smo se preselile na tisti predlagani hrib. Na drugem hribu pa so živeli Pigmejci.
Začele smo zidati hišo. Zidake smo delali sami iz zemlje, jih posušili in z njimi zidali. K delu smo povabile okoliške prebivalce, tudi Pigmejce. Vsi so nam prišli pomagat. Takrat še nismo imele rezervoarja za vodo. Ljudem smo pripravili sod vode, da so jo zajemali od tam in pili. Tudi Pigmejci. Toda kaj se je zgodilo! Pripadniki drugih plemen niso več hoteli piti vode iz tistega soda, od koder so pili Pigmejci!

- Pigmejce obravnavajo pripadniki drugih plemen, kot so pri nas včasih obravnavali Cigane?
Ja, tako. Zanimivo pa je, da so samo Pigmejci delali keramiko in tepihe. Nihče drug tega ni delal. Za praznike so tamkajšnji prebivalci po slamici pili iz ene posode. Kozarcev niso imeli. To je bil za njih kot nekakšen obred. Vendar nikoli ne bi pili iz iste posode s Pigmejci. Mentaliteto lahko počasi spreminjaš. Ko smo odprle šolo, so vanjo prihajali vsi, Tuciji, Hutiji in Pigmejci. Otroci so se pomešali med sabo in se skupaj igrali. Upale smo, da bodo živeli tudi v miru med seboj, ko bodo odrasli. Mlada dekleta so prihajala k nam, da so se učile šivanja in drugih gospodinjskih stvari. Prav tako so se fantje učili zidanja hiš. In spet so k pouku prihajali pripadniki vseh plemen. Bilo mi je v veselje gledati fante, ko so skupaj zidali.
Po osmih letih smo v bližini odkrili studenec vode. To je bil velik Božji dar. Naredili smo veliko cisterno in iz nje speljali vodo še na drugi hrib. Blizu cisterne smo namestili tudi pipo, kjer so si ljudje lahko točili vodo. Mnogo ljudi je točilo vodo iz tiste pipe in seveda se je pokvarila. Ljudje so za to okrivili Pigmejce. A fantje, ki so zidali, pa niso bili Pigmejci, so se postavil zanje. Sestre smo bile tega vesele, da niso podlegli vplivu množice.
Glede onega zavračanja Pigmejcev. Takratni župnik je ostro nastopil, ko Pigmejcem niso dovolili piti vode: »Kakšni kristjani ste, da ne pustite Pigmejcem!« Toda zaradi te ostre reakcije se je moral umakniti najprej na škofijo, potem pa je moral zapustiti državo! Morda je preveč trdo prijel ljudi in jim očital njihovo nepravilno ravnanje. Sestre smo ravnale drugače. Imele smo šolo za vse otroke in jih vzgajale v sožitju. Učile smo vsa dekleta, vsi fantje so delali skupaj … Upamo, da bo tisto sožitje raslo z mladimi naprej.

AKCIJA KUPIM KOZO
S. Bogdani je pri srcu tudi akcija Kupim kozo. Slovenska karitas zato vabi, da z nakupom koze pomagate revnim družinam v Afriki in Albaniji, da se trajnostno lahko preživijo. Lahko kupite kozo družini v Afriki (v Centralnoafriški republiki, Ruandi, Burundiju, Madagaskarju, Senegalu, Keniji) ali v Albaniji. Koze jim v prvi vrsti koristijo za gnojenje zemlje in s tem lahko pridelajo več zelenjave. Koze dajejo tudi mleko, meso, prirast kozic pa po nekem obdobju lahko prodajo na trgu in s tem nekaj zaslužijo za potrebe družine. S tem bodo imeli trajno več hrane in družinski člani ne bodo lačni. Otrokom lahko z denarjem, ki ga zaslužijo od prodaje prirasta koz, plačajo tudi šolnino ali pa kupijo kaj drugega za potrebe družine, popravijo hišo … Družina v Afriki lahko s pomočjo ene same koze, ki jo dobi, zelo napreduje. Za kozo v Afriki družina potrebuje povprečno 20 EUR, v Albaniji pa 65 EUR.
Sestra Bogdana dodaja, da kupec lahko da kozi tudi ime. »Te koze veliko pomenijo družinam, ki nimajo nič. Že v Evropi vidim, kako se ljudje navežejo na domačo žival, na psičke in muce. V Afriki pa materi in otrokom ena sama koza rešuje življenje. Že kozji gnoj na vrtu izboljša standard družine. Veliko veselje je, če koza dobi mladička. Koliko si ljudje opomorejo s tem! Kako so veseli, če ima dva! Gre za afriške koze, ki manj pojedo, ne dajejo pa mleka. Ta akcija je nadgradnja akcije Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Prvega mladiča, ki ga ima ta koza, morajo darovati drugemu, ki potrebuje pomoč.« Zanimiv je primer iz Albanije. Nekemu možu so pomagali kupiti kravo. Ko je dobila telička, ga je prinesel sestram za drugo družino, ki potrebuje pomoč. Lep primer vzgoje za solidarnost.

- Ali Pigmejci govorijo isti jezik kot drugi?
Govorijo isti jezik, imajo pa drugačen naglas. Pravzaprav vsi Pigmejci, Hutujci in Tuciji govorijo isti jezik v Ruandi in Burundiju. Razlika med govorom v Burundiju in Ruandi je podobna razliki, kot je med srbščino in hrvaščino.

- Vaša skupnost je bila mednarodna? Vi ste bili v začetku edina Slovenka?
Da, v začetku sem bila edina. Prvo skupnost so poleg mene sestavljale še dve Španki in ena Francozinja. Vse skupnosti so bile mednarodne. V nekem času smo bile sestre pripadnice štirinajstih različnih narodov!

- Koliko je sedaj še Evropejk in koliko že Afričank v sestrski skupnosti?
Vseh sester je 106, od tega je 86 domačink, 20 pa še misijonark od drugod. Afričanke so iz Burundija, Ruande in iz Konga. V našo provinco spada še Centralnoafriška republika.
Prisrčno sprejeta med domačini. - Že kot otroku so se ji vtisnili v spomin obrazi »črnčkov«.

- Vi ste doživeli še »pionirske« čase misijonarjenja. Kje ste sestre spale in kje ste jedle?
Ko smo prišle, nismo imele svoje hiše. Bile smo gostje pri sestrah domačinkah, ki jih je ustanovil tamkajšnji škof. Ko se je vojna umirila in smo začele zidati novo hišo, smo še stanovale pri teh sestrah in hodile vsak dan na gradbišče.

- Potem so začele prihajati tudi druge Slovenke?
Prva je prišla s. Vida Gerkman. Leta 1984 pa s. Anka. Po odprtju hiš v Burundiju smo odprle hišo še v Ruandi. Takrat je bilo veliko misijonark in smo v Burundiju imele že tri hiše. Leta 1974 smo odprle prvo hišo v Ruandi in prav te dni praznujemo petdesetletnico prihoda v kraj Mukungu. Kraj leži zelo visoko, na več kot 2300 metrih nadmorske višine, a je zaradi bližine ekvatorja tam prijetno podnebje. Tudi sicer je v Ruandi ugodno podnebje in pravijo, da je tudi zato tako gosto naseljena. Pa še zemlja je rodovitna. Vsak košček je obdelan. Ko sem prišla, je prebivalstvo obeh držav štelo pet milijonov, sedaj jih šteje trinajst. V petdesetih letih se je prebivalstvo tako namnožilo! Pa še genocid je bil v Ruandi. V njem je umrlo skoraj milijon ljudi. Družine imajo veliko otrok.

- Kako pa se je v pol stoletja spremenil standard v Afriki? Kako je bilo, ko ste prišli in kako je danes?
Prvotna hiša je bila zidana iz opeke, ki smo jo naredili iz zemlje in posušili na soncu. Hiša še sedaj stoji in v njej je skupnost sester, ki skrbijo za sirote, ki so mame izgubile na porodu ali kaj podobnega. Pri sestrah ostanejo nekje do tretjega leta. Ta hiša je bila podobna hišam ljudi. Nismo namreč želele v ničemer izstopati. Nismo živele na župniji, ampak na enem hribu. V misijonih je običajno tako: ob cerkvi je župnišče, ob njem pa še sestrska hiša. Bile smo prva skupnost, ki je živela tako, sredi ničesar … Pa je bilo to Božja previdnost, saj smo tako delale s pripadniki vseh plemen.

- Ste usmiljenka. Največ usmiljenk je delalo v zdravstvu in tudi vi ste medicinska sestra.
Vse naše sestre Slovenke smo medicinske sestre. Spet je bila to Božja previdnost, saj smo takrat kot medicinske sestre lahko največ pomagale. Bila je državljanska vojna. Oskrbovale smo lahko rane, pomagale pri bolezni malarje in pri drugih boleznih.

- Postopoma ste odpirale ambulante?
Pri nas smo oskrbovale predvsem rane. V Mukungu (Ruanda) je župnik pripravil manjši dispanzer, zdravstveni center, kamor so prišle sestre in takoj začele delati. Počasi so se ta center pa tudi drugi začeli razvijati. Dobivale smo pomoč. Najprej od našega reda. Ko pa je v Sloveniji nastopila demokracija, smo začele dobivati pomoč od doma (Misijonsko središče, Slovenska karitas, naša provinca). Počasi so rastli zdravstveni centri. Pravzaprav bi morali to videti od blizu. Kaj vse je bilo narejeno! Odprli smo nekaj zobnih ambulant in drugih specialističnih ambulant. Imamo ultrazvok, porodnišnice … Kdo si je ob prihodu v Burundi mislil, da bomo gradili take specialistične ambulante!
Porodnišnice so v več krajih. Veliko je bilo zgrajenega iz sredstev, ki so se nabrala v okviru akcije Za srce Afrike. V Ruzu je bila prva porodnišnica, ki smo jo zgradili s pomočjo Slovenske karitas, zadnja pa v kraju Kiguhu. Zadnja gradnja iz »slovenske pomoči« je hiša v Gitengi. Hiša je namenjena vzgoji, tudi vzgoji mladih redovnic. Zaradi kovida pa tudi zaradi političnih razmer so bile meje zaprte in nujno je bilo zgraditi hišo za vzgojo. Gitenga je glavno administrativno mesto, gospodarsko je glavno mesto Bujumbura.

- V Afriki vlada optimistično vzdušje. Raste število zdravstvenih centrov, ambulant. Raste število sester. Skratka, Cerkev raste. Veliko je krstov.
Krsti so kar naprej. Že zaradi velikega števila rojstev. Poleg tega je na veliko soboto več krstov odraslih. Tisti dan katehumeni prejmejo kar pet zakramentov (krst, birma, obhajilo, prej spoved in mnogi se še cerkveno poročijo, ko postanejo kristjani). To je mlada Cerkev, ki ima tudi veliko duhovnih poklicev. Tudi pri nas imamo poklice, a smo previdne pri sprejemanju v našo redovno skupnost. Treba je preveriti, ali kandidatke prihajajo s pravim namenom, z željo posvetiti svoje življenje Bogu. Zato ne hitimo, ampak čakamo, da se poklic izčisti.

»AFRIŠKI« OČE FRANC BOLE
V centru Akamuri v Bujumburi v Burundiju, ki je namenjen delu z otroki in mladimi s posebnimi potrebami, je tudi dvorana »očeta Franca Boleta«. Trenutno skrbijo v centru za 160 otrok in mladih. V centru deluje sestra Vesna Hiti, ki je skrbela tudi za vsa obnovitvena dela centra, za kar smo prispevali tudi večjo vsoto sredstev iz akcije Za srce Afrike. Slovenska karitas je skupaj z Misijonskim središčem Slovenije in radiem Ognjišče v letu 2020 organizirala skupno Pustno sobotno iskrico za pomoč pri dokončanju gradnje centra Akamuri. Toda ravno takrat, ko bi morala biti sobotna iskrica z maškarado, je umrl Franc Bole. Kljub temu da ni bilo običajne pustne sobotne iskrice, se je nabralo precej sredstev. Novozgrajena večnamenska dvorana za otroke s posebnimi potrebami služi za različna skupna srečanja, dogodke in rekreacijo otrok in mladih ter njihovih staršev. Bila je zgrajena tudi s slovenskimi sredstvi, zato jo je sestra Vesna Hiti posvetila ustanovitelju Ognjišča Francu Boletu, da bo trajen spomin nanj in na dobrotnike iz Slovenije. In še ena zanimivost. Izvirno sliko očeta Boleta je narisal Jože Bartolj. Pri Slovenski karitas so jo posredovali v Afriko in po njej je lokalni umetnik, ki deluje v sklopu Akamurija, naslikal »afriški portret« Franca Boleta.

- Omenili ste že pomoč iz Slovenije. Zadnji projekt so tako imenovani vodnjaki. Ga lahko opišete?
Tako v Burundiju kot Ruandi je pokrajina hribovita. Med hribi je močvirje. To se napaja iz izvirov. Ljudje so zajemali vodo, kjerkoli je bila. Toda ta je bila zelo umazana! Vsa umazanija s hribov, iztrebki od ovc, krav in drugih živali, vse se je stekalo tja. Zaradi tega so ljudje, ki so pili tako vodo, zbolevali. In sami ljudje so predlagali, da bi začeli delati vodnjake.
Te pa delamo tako, da zajezimo izvir, nato pa naredimo filtre iz oglja, kamnov, peska …, da se voda prečisti. Prostor nad tem izvirom je treba ograditi, da živina ne prihaja nad zajezeno območje. Sedaj prihajajo ljudje v ta zajetja po vodo. Spomnim se, kako daleč so hodile žene po vodo, ko smo zidale hišo! Na glavi so v strmino nosile posode z dvajsetimi ali več litri vode! V dveh letih in pol smo zajezile čez 40 studencev. Gre za pokrajino, kjer je veliko hribov in veliko studencev in je to mogoče. Vem, da smo s tem veliko dale ljudem, a res je tudi, da so se ljudje tudi sami potrudili, saj so veliko sami delali. Sami so kopali, sami prinesli ilovico, kamenje … So pa vse to obljubili že takrat, ko smo se pogovarjali o gradnji vodnjakov. Me plačamo material, na primer cement, kar pa se tam dobi, priskrbijo ljudje (kamni, ilovica).
Med veselimi domačini ob enem od novih vodnjakov. - Sestra z Jano Lampe, odgovorno za mednarodno sodelovanje pri Slovenski karitas.

- Vi ste na poseben način vključeni v akcijo Z delom do dostojnega življenja. Ta akcija vam je na poseben način ljuba.
Mi je, ker vidim, koliko dobrega je bilo narejenega s to akcijo. Pri nas pomagamo šestnajstim družinam. Večinoma žene, včasih tudi kakšen mož, pridejo delat k nam. Mi jim to delo plačamo in potem se lahko s to plačo preživljajo. Pomagamo jim, da si popravijo hišo ali pa da jo zgradijo. Vesela sem, ko vidim, kako so solidarni med sabo. Kako si pomagajo! Pomagale smo zgraditi dve hiši in v eno so prišli tatovi in napadli ženo. Mislili smo, da bo zaradi poškodb izgubila oko. In žene, ki prejemajo pomoč, so se menjavale, da so bile pri njej in ji pomagale. Na srečo so ji v bolnišnici pomagali, da ne bo izgubila očesa.

- Kakšno delo opravljajo žene?
Imamo vrt in na njem nam te žene pomagajo delati. Vzele smo v najem zemljo in tudi na njej delajo. Pomagajo pri čiščenju, urejanju ... Z zaslužkom naredijo veliko: popravijo si hiše, otroke pošiljajo v šolo … Prej niso hodili, ker niso mogle plačevati šolnine. Nekega otroka so čebele celega opikale. Moral je v bolnišnico in mama ga je morala spremljati. Pomagale smo ji pri tem.
Vsak mesec imajo žene, udeležene v tej akciji, posebna srečanja s predavanji. Na njih jim razlagajo pomen zakonskega in družinskega življenja pa tudi praktične, gospodinjske nasvete. Po nekaj letih jim ne dajemo več pomoči, ker jo namenimo drugim. Oni pa se morajo postaviti na lastne noge.

- Saj vedno novi prosijo za pomoč?
Da, vedno novi prosijo za pomoč. Sedaj imam šest družin, ki so me prosile za pomoč. Tudi tem bi rada pomagala, da se postavijo na noge, zato upam, da bodo ljudje v Sloveniji velikodušni.

- Pa saj smo velikodušni. Največ pomoči namenjamo zlasti v akciji Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja. Kljub potrebam doma imamo odprto srce in precej darujemo. Včasih vas v Afriki vprašajo, kako velika je Slovenija, ker toliko pomaga.
To pa res. Predvsem duhovniki in odgovorni to sprašujejo. Ko povemo, da nas je dva milijona, v Ruandi in Burundiju skupaj pa 13, se čudijo, koliko darujemo za različna področja: za družine, za bolnišnice, za dispanzerje, za porodnišnico, za šolo … Mnogi darujejo, morda malo, ampak ker da veliko ljudi, se skupaj veliko nabere. Afričanom velikokrat povem pregovor: Zrno na zrno pogača, kamen na kamen palača.
Podobno je pri akciji MIVA, pri kateri se zbira sredstva za vozila misijonarjev. Tudi tu sem jim razložila: Mnogi ljudje darujejo, morda malo, a se vendar precej nabere. Tukajšnji duhovniki me prosijo za pomoč. Lani je več duhovnikov dobilo pomoč, da so si lahko kupili motorje, ki jih nujno potrebujejo za svoje delo. Z njimi lahko gredo tudi do naselij, kjer ni cest. Z avtom tja ne bi mogli, z motorjem pa lahko.

 

OSEBNA IZKAZNICA
s. Bogdana Kavčič (1945)
Je doma iz vasi Koprivnik nad Žirmi. Ta vas je po prvi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji in spadala v župnijo Žiri. Ko se je po drugi svetovni vojni meja spremenila, pa so spet šli pod župnijo Ledine. »S tem smo tudi spremenili škofijo: iz ljubljanske smo prešli v koprsko,« razloži sestra. Vstopila je k usmiljenkam in obiskovala srednjo medicinsko šolo ter leta 1970 naredila zaobljube. Dala se je na razpolago vrhovni predstojnici, da jo pošlje v misijone tja, kjer so največje potrebe. Po enem letu učenja jezika v Parizu je 1971 odšla v Burundi. Bila je v prvi skupini usmiljenk, ki so prišle v osrčje Afrike. Morala je premagovati začetniške težave pri misijonskem delu in orati prve brazde na misijonski njivi na tem območju. V več kot polstoletnem delovanju v misijonih se je selila iz postojanke na postojanko in povsod pomagala blažiti stiske. V zadnjih letih je zelo vključena v akcijo Za srce Afrike in Z delom do dostojnega življenja.

B. Rustja, Gostja meseca, v: Ognjišče 8, 2024, str. 6-11.

“Zgodovina je dala prav krščanskosocialni usmeritvi, ne pa marksistični” 

Papež Frančišek bo 7. julija letos obiskal Trst. Ob sklepu 50. jubilejnih socialnih tednov italijanskih katoličanov bo maševal na Velikem trgu. Kaj so to socialni tedni in kakšen pomen ima družbeni nauk Cerkve ter papežev obisk za tržaške Slovence in Slovence v domovini, smo se pogovarjali s prof. Tomažem Simčičem. Spregovoril je tudi o tem, da smo Slovenci že imeli podobne prireditve, kot so socialni tedni.

- Papež prihaja v Trst ob sklepu 50. socialnega tedna. Kaj so to sploh socialni tedni?
Socialni tedni so nastali v okviru širokega ljudskega gibanja, ki ga je med katoličani sprožila objava znamenite socialne enciklike papeža Leona XIII. Rerum novarum leta 1891. Prizorišče prvega socialnega tedna italijanskih katoličanov je bila leta 1907 Pistoia, mesto v Toskani. Na njem je bil v ospredju seveda zlasti položaj delavstva, beseda pa je tekla tudi o šoli, družini in – zanimivo – družbenem statusu žensk. Pobudnik tedna je bil ekonomist in sociolog Giuseppe Toniolo (1845–1918), začetnik italijanskega krščanskosocialnega gibanja, za Italijane nekako to, kar je bil za nas Slovence Janez Evangelist Krek.

- Kakšen je pomen teh tednov in kakšna je njihova zgodovina?
Letošnji socialni teden je petdeseti po vrsti. To pomeni, da se je pobuda z večjimi ali manjšimi presledki nadaljevala od leta 1907 do danes. Prekinitvi so na primer v desetletju 1935–1945 botrovali fašistični pritiski in vojna, med leti 1970 in 1991 pa kriza pokoncilskega samorazumevanja italijanske Cerkve v odnosu do družbenopolitičnega dogajanja.

- Socialni dnevi so potekali v Italiji, vendar še prej v Avstro-Ogrski, kamor je spadal tudi slovenski prostor. Slovenci in socialni dnevi?
Dnevi, podobni italijanskim socialnim tednom, so pod raznimi nazivi potekali marsikje, zlasti pa v nemškem in avstrijskem prostoru. In to še veliko pred okrožnico Rerum novarum. Na Slovenskem so to bili »katoliški shodi«, pa čeprav so zlasti na začetku imeli bolj značaj verske kot družbene ali politične manifestacije. Prvi katoliški shod je bil v Ljubljani leta 1892, se pravi že eno leto po Leonovi okrožnici. Udeležile so se ga delegacije iz vseh slovenskih pokrajin, tudi tistih, ki so danes zunaj meja Republike Slovenije. Do prve svetovne vojne so sledili še trije shodi, zadnji pa je bil leta 1923. Pomembni so bili zlasti prvi, saj se je na njih oblikoval »katoliški« kulturni, socialni, ekonomski in politični program, ki je pomembno vplival na slovensko družbo, ki je v zadnjih desetletjih pred prvo svetovno vojno na gospodarskem in kulturnem področju doživela velik razvoj. Po drugi vojni so se katoliški shodi v omejenem obsegu nadaljevali med Slovenci v Argentini. »Socialni dan« pa smo marca 1992 v valu navdušenja organizirali tudi Slovenci v Trstu. Žal pobude kasneje nismo več ponovili.

- Zakaj je Avstro-Ogrska prehitela Italijo? Je temu botrovala proticerkvena politika, ki je prevladovala v Italiji od njene združitve? So še kakšni drugi vzroki?
Škof Wilhelm Freiherr von Ketteler. - Blaženi Adolph Kolping. - Karl Freiherr von Vogelsang. - Andrej Gosar.
Domovina krščanskosocialnega gibanja je bila Nemčija s škofom Kettelerjem (1811–1877) in duhovnikom ter socialnim delavcem Kolpingom (1813–1865), za njo pa seveda Avstrija z Vogelsangom (1818–1890) in njegovimi socialnimi reformami. Nemški primat na tem področju je morda povezan tudi s trdoživostjo nemškega spomina na srednjeveško stanovsko družbo, kar je prišlo do izraza že pri nemških romantičnih pesnikih in mislecih. Italijanskemu poznemu odzivu je deloma res botrovala ostra italijanska proticerkvena politika, ki pa je po drugi strani izzvala ravno tako oster odgovor Cerkve. Spomnimo se na znameniti papežev non expedit (ni dovoljeno), ki je vse do leta 1919 italijanskim katoličanom celo prepovedoval sodelovanje v državnem političnem življenju. Ampak še pomembnejša je bila kulturna zaostalost, kateri je botroval zlasti slabo razvit šolski sistem. Zgovoren je podatek, da je leta 1900, ko je bila v Avstriji (in na Slovenskem) nepismenost v bistvu že premagana, v Italiji stopnja nepismenosti še vedno presegala 50 %. Brez široke kulturne ozaveščenosti pa seveda ni ljudskega gibanja. Krščanskosocialnemu gibanju je namreč v času, ko se je družba demokratizirala in je na politično prizorišče vstopalo ljudstvo, uspelo to, kar liberalcem ni, namreč da je zajelo široke ljudske mase, zlasti kmete, ki so tvorile jedro krščansko usmerjenih strank. Ni bilo naključje, da so se le-te skoraj povsod po Evropi imenovale »ljudske stranke«.

- Geslo letošnjega tedna je V srcu demokracije, sodelovanje med zgodovino in prihodnostjo. Kakšna je aktualnost tega gesla? Morda bolj kakor si mislimo?
Tema letošnjega tedna je demokracija. Ta je nadvse aktualna, ker vse kaže, da je demokracija, ta po znameniti Churchillovi definiciji »najslabši od vseh možnih sistemov z izjemo vseh ostalih«, po vsem svetu, vključno s t. i. razvitim svetom, v večji ali manjši krizi. Sporočilo, ki ga dajemo državljani z volilno neudeležbo, pa tudi s tem, da izkazujemo zaupanje različnim vrstam populizma, demagogije in neodgovornosti, je: »nas ne briga, naveličani smo, pustite nas pri miru, panem et circenses (kruha in iger) …« Gre za proces, ki vodi v krhanje skupnosti, v skrajni individualizem in ga ni lahko preusmeriti. Zato ni naključje, da bo glavni poudarek socialnega tedna na aktivni in osebni soudeleženosti pri procesih odločanja, na participaciji, ki se seveda začne že v družini, potem v hišnem svetu, v šolskem svetu in tako naprej vse do krajevnih uprav in parlamentov.

- Zdi se mi, da v Sloveniji krščanska socialna misel in družbeni nauk Cerkve ni tako poznan. Tudi zato, ker se desetletja o njem ni govorilo? To drži?
V Sloveniji se morda beseda »socialen« včasih še vedno po krivem povezuje z nekdanjo »socialistično« družbeno ureditvijo. Spominjam se na spletni odziv nekega neimenovanega bralca na neki članek o delu Andreja Gosarja, slovenskega predvojnega krščanskosocialnega teoretika, češ da se z Gosarjem nima smisla ukvarjati, saj »smo po vojni imeli že dovolj socializma«. Zmeda nemara izhaja iz tega, da se je slovensko krščanskosocialno gibanje že pod Avstrijo in potem v stari Jugoslaviji dolga leta opredeljevalo za »krščansko socialistično«. Toda pozabili smo, da je kljub nekaterim na videz podobnim ciljem tisti prvi »krščanski socializem« izhajal iz izhodišč, ki so bila marksističnemu socializmu oz. komunizmu diametralno nasprotna. Da bi se izognila nesporazumom, je glavnina krščanskosocialnih mislecev z Gosarjem vred (ne pa Kocbek) to opredelitev v tridesetih letih opustila. Pozabili pa smo tudi, da se je v Evropi v teku 20. stoletja ob marksistično-leninističnem razvil tudi demokratični socializem, iz katerega so kasneje nastale t. i. socialnodemokratske stranke, ki so bile ob ljudski stranki eden od stebrov povojnega demokratičnega preroda Zahodne Evrope.

- Kako pa sprejema ta nauk Zahod?
Tudi na t. i. Zahodu pozabljamo, da sta ravno na osnovi sodelovanja med krščanskosocialno in socialnodemokratsko kulturo po drugi svetovni vojni v demokratični Evropi vzniknila ideja združene Evrope in koncept tržno-socialnega modela države. Poznavanje družbenega nauka Cerkve je torej tudi v t. i. zahodnem svetu danes šibko. Je pa to do neke mere tudi razumljivo. Socialnim problemom, pred katerimi se je znašel človek konec 19. stoletja, je bilo mogoče iskati rešitve v zemljepisno in kulturno ožjem in dokaj homogenem svetu, ki ga nekoliko poenostavljeno smemo definirati kot »krščanskega«. Argumenti, s katerimi sta revnejše sloje prebivalcev nagovarjala po eni strani marksizem in po drugi krščanski socializem, so bili ali so se vsaj zdeli oprijemljivi, stvarni in perspektivni. Zgodovina je krščanskosocialni platformi (ne pa marksistični) dala prav: Adenauerjeva, Schumannova in De Gasperijeva moderna socialna država je v marsičem taka, kakršno so si v 19. stoletju predstavljali razni Kettelerji, Vogelsangi, Kreki, Gosarji.

- Kaj pa danes?
V svetu, ki je postal ena sama velika vas, so problemi veliko bolj kompleksni, iskanje rešitev nanje neprimerno težje. Ne posamezne države ne posamezne celine, denimo Evropa, današnjih problemov same ne morejo rešiti. Podnebna kriza, masovne migracije, po eni strani prenaseljenost in po drugi demografska kriza … opraviti imamo s planetarnimi vprašanji, ki terjajo sodelovanje vsega sveta. Zato se spreminja tudi družbeni nauk Cerkve. Okrožnici Laudato sì in Fratelli tutti – Vsi smo bratje papeža Frančiška tako obravnavata celo vrsto vprašanj, ki se za časa Leona XIII. sploh niso postavljala. In prav zato, ker je usoda posameznih narodov in celin danes tako medsebojno prepletena, papež Frančišek vztrajno poudarja, da brez medverskega sodelovanja rešitev ne bomo našli. Zato so kljub kritikam, ki so si jih zadnji papeži s tem nakopali, tako pomembne pobude, ki vodijo v smer dialoga med svetovnimi verstvi (skupna molitev v Assisiju, deklaracija iz Abu Dhabija itd.).

- Če gledamo slovensko zgodovino, potem opazimo, da je bilo precej mislecev, ki so govorili o socialnem nauku Cerkve.
Prvi in najpomembnejši je bil brez dvoma Janez Evangelist Krek, ki je pustil neizbrisno sled ne le v družbenem in političnem življenju slovenskega naroda, ampak tudi v njegovem srcu. Pri tem je treba še posebej omeniti pomen njegovega dela na zadružniškem področju, ki je odločilno pripomoglo k zaustavitvi izseljevanja kmečkega prebivalstva. Žal je njegovo delo prekinila prva svetovna vojna, ki je bila v vseh ozirih za slovenski narod pogubna. Po njej smo se namesto v Srednji Evropi znašli na Balkanu, pa še brez ene tretjine našega etničnega ozemlja.

- Ukvarjali ste se z dvema mislecema: z Božjim služabnikom Jakobom Ukmarjem in Andrejem Gosarjem. O obeh ste napisali knjigo. Oba sta tudi pisala o socialnih temah. Drugi izrazito. Kaj je od tega še danes uporabno ali je njuno misel povozil čas? Samo še ena misel. Ko sem bral določene spise Jakoba Ukmarja o politiki in strankah ter odnosu Cerkve do njih, so se mi zdeli zelo aktualni.
Jakob Ukmar je bil predvsem duhovnik, na Tržaškem je bil politično in socialno aktiven le v svoji mladosti, v času stare Avstrije. Ni bil politik. Ker ni bil operativec, je politična in socialna vprašanja presojal v luči evangelija in cerkvenega nauka. Morda je prav to razlog, da zvenijo danes nekatere njegove ugotovitve zelo aktualno. To kaže morda tudi na to, da se sicer razmere spreminjajo, temeljne dileme pa ostajajo iste ali podobne. Gosar pa ni bil le pomemben družbeni mislec, ampak tudi aktiven politik, celo minister. Pa vendar me od vsega njegovega obširnega znanstvenega opusa najbolj nagovarjajo ravno spisi, v katerih družbena vprašanja povezuje z globoko vero in tenkočutnim sklicevanjem na moralne ter evangeljske vrednote. V tem pogledu se mi zdi njegovo najboljše in najbolj aktualno delo Eden je Gospod (Lj. 1943), ki je izšlo v težkih medvojnih časih.

- Vrniva se k socialnemu tednu v Trstu. Kako bo potekal?
Socialni teden bo v Trstu potekal od 3. julija zvečer do 7. julija opoldne. Odvijal se bo na raznih prizoriščih, in sicer v jutranjih in prvih popoldanskih urah za delegate (okoli 1200 iz vse Italije), popoldne in zvečer pa bo odprt za javnost. Popoldne bodo na vrsti razne okrogle mize, t. i. trgi demokracije, na katerih bo tekla razprava o pomembnih vprašanjih sedanjega časa (vzgoja in izobraževanje, spoštovanje zakonitosti, migracije, digitalna demokracija itd.), zvečer so predvideni koncerti in druge prireditve.

- Kakšna bo slovenska navzočnost glede na to, da na ozemlju te škofije živi tudi slovenska narodna skupnost?
Tržaško škofijo bo zastopalo 20 delegatov, med katerimi bova dva Slovenca, poleg mene še Neža Kravos kot zastopnica mlajše generacije.

- Ob socialnih dnevih boste tržaški Slovenci navzoči tudi na stojnicah. Kaj boste predstavili?
Slovenci bomo navzoči še z dvema stojnicama v mestu. Za eno bo poskrbel Svet slovenskih organizacij, za drugo Slovenska prosveta. Organizatorji stojnic naj bi na njih prikazali t. i. dobre prakse, povezane s temo socialnega tedna. Naš namen pa je tudi ta, da z njimi opozorimo na slovensko navzočnost v Trstu. Na stojnici Slovenske prosvete bomo delili informacije o naši organizaciji, kot dobro prakso pa bomo predstavili vsakoletne študijske dneve Draga, pri čemer bomo poudarili zlasti njihov doprinos k rojevanju slovenske demokracije v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Zdi se nam namreč, da je to naš najizvirnejši prispevek, ki ga lahko posredujemo v zvezi z osrednjo temo letošnjega socialnega tedna, demokracijo. Za njen doprinos k slovenski demokraciji se je Dragi že leta 1991 javno zahvalil prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, leta 2022 pa je to potrdil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

- Kako se bo papež vključil v socialni teden? Bo imel samo mašo ob koncu na Velikem trgu? Bodo k njej povabljeni tudi drugi verniki, ne samo udeleženci socialnih dnevov? Tudi sosednjih škofij?
Papež se bo vključil v dogajanje samo v sklepnem delu socialnega tedna. Pozdravil bo delegate, daroval mašo na Velikem trgu in se takoj po maši vrnil v Rim. Sveta maša bo sicer javna, vendar bo dostop na trg omejen na 10.000 vernikov. Treba si bo torej priskrbeti ustrezno vstopnico. Kolikor mi je znano, bo razen delegatom določeno število mest namenjeno tudi vernikom iz sosednjih škofij.

- Ne moremo mimo vašega osebnega angažmaja na tem srečanju. Vi boste namreč eden od dveh slovenskih delegatov. Najbrž ste tam zato, ker ste predsednik Slovenske prosvete. Lahko našim bralcem poveste, za kakšno organizacijo gre?
Ne, moje imenovanje za delegata na socialnem tednu ni povezano s predsedovanjem Slovenski prosveti. Kljub temu z veseljem povem kaj o njej. Gre namreč za organizacijo, ki je nastala leta 1948 z namenom, da bi povezovala predvsem slovenska katoliška kulturna društva na Tržaškem. Kasneje se je njeno delovanje v duhu izboljšanih odnosov v slovenski manjšini razširilo tudi na nekatera laična društva, zlasti v manjših krajih, kjer vsi Slovenci ne glede na svetovni nazor delujemo skupaj v enem samem kulturnem društvu. Sedež Slovenske prosvete je v mestnem središču v ul. Donizetti 3, imamo pa 28 včlanjenih društev, nekaterih bolj, nekaterih manj dejavnih, ki delujejo v drugih mestnih četrtih ter v tržaški okolici. Društva gojijo gledališko, glasbeno (zlasti zborovsko), rekreativno dejavnost, prirejajo srečanja, predavanja, vodijo krožke, izobraževanja, animirajo otroke in mlade, povezujejo mlade itd. Pri izpeljavi naših programov nam v gmotnemu oziru pomagata tako Republika Italija kot Republika Slovenija.

- Omenila sva že dve vaši knjigi. Uredili in za tisk ste pripravili knjigo očetovih spominov z naslovom Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja (GMD 2022). Zakaj je pomembna za slovensko zgodovino? Na videz ne gre za vrhunskega politika, a vendar za politika, ki je v času fašizma odigral svojo vlogo in v času po vojni, ko se je vzpostavljalo samostojno slovensko politično zastopstvo v Italiji.
Res smemo reči, da je moj oče Teofil Simčič kot politik deloval bolj iz druge kot iz prve vrste. O predvojnem delovanju krščanskosocialne skupine, v kateri se je prepoznaval, je bolj malo napisanega. Razen knjige očetovih spominov bi tu omenil zlasti monografijo Lučke Kralj Jerman o njenem očetu Janku Kralju, ki je bil nesporni voditelj omenjene skupine. Skupina je delovala konspirativno, v ilegali, njeni arhivi so žal večinoma izgubljeni, zato so podobni spominski zapisi nadvse dragoceni, saj je na Goriškem ta organizacija imela za sabo duhovščino in katoliško organiziranost, ki je bila vse do fašističnega zatrtja svobodnega združevanja izredno močna in razvejana. Iz očetovih zapisov je dobro razvidno, kako so tedanji voditelji tudi v skrajno nenaklonjenih okoliščinah znali združevati ljudi, jim vlivati upanje, ohranjati živo narodno zavest. Ker je govor o socialnem tednu, naj mimogrede povem, da so bili tudi v socialnem pogledu globoko ozaveščeni. V zborniku očetovih spisov je objavljen tudi govor, ki ga je imel na praznik dela 1. maja 1970.

- Omenili ste Janka Kralja. Slovenski javnosti je poznan skoraj samo po knjigi njegove hčerke Lučke Kralj.
Janko Kralj je bil svak mojega očeta, ki je bil na začetku dvajsetih let eden najplodnejših in najglobljih sodelavcev revije Socialna misel. Poleg tega je Kralj leta 1926 pri Goriški Mohorjevi družbi izdal Socialno čitanko s prispevki tedaj najvidnejših slovenskih sociologov, med drugimi tudi Gosarjevega. Kot zanimivost naj pri tem dodam, da ko je bil leta 1928 in 1929 Kralj kot antifašist konfiniran na otoku Lipari, se je tam znašel v zanimivi družbi, v kateri so bili poleg prijatelja Dorčeta Sardoča med drugimi tudi kasnejši predsednik italijanske vlade Ferruccio Parri ter prvak demokratičnih socialistov Carlo Rosselli, ki so ga kasneje skupaj z bratom Nellom fašisti ubili v atentatu v Parizu. Zanimivo je, da je Rosselli med tistimi, s katerimi je v konfinaciji vneto debatiral o socialnih in političnih vprašanjih, v enem od svojih objavljenih spisov izrecno imenoval tudi Kralja, Kraljeva žena, moja teta Anica pa je na Liparih z Rosselijem celo igrala klavir štiriročno …

- Poleg tega, da ste diplomirali na tržaški univerzi iz slovenščine in zgodovine, ste diplomirali tudi na tržaškem konservatoriju. V času študija ste na glasbenem področju dosegli več nagrad. Pripravili ste nekaj oddaj o glasbi na slovenskem tržaškem radiu … Zdi se, da danes svoj glasbeni talent uporabljate večinoma v službi slovenske cerkvene skupnosti …
Res že dolga leta (niti ne vem točno od kdaj) orglam pri slovenski nedeljski in praznični maši v cerkvi Novega svetega Antona v Trstu. Nisem pa opustil svojega prvotnega glasbila, klavirja. Skušam se držati »v formi« z vsakdanjo vadbo, tu pa tam tudi kaj nastopam, večinoma v vlogi korepetitorja … To mi je v veliko zadoščenje.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Tomaž Simčič (1958)
je Tržačan. V mestu ob zalivu je maturiral na slovenski klasični gimnaziji (1977), diplomiral iz klavirja na tamkajšnjem glasbenem konservatoriju Giuseppe Tartini (1978) ter iz literarnih ved na tržaški leposlovni fakulteti (1982). Leta 1984 je postal redni profesor slovenščine, latinščine in zgodovine na slovenskih srednjih šolah na Tržaškem. Od leta 1994 do leta 2001 je bil ravnatelj Znanstvenega liceja »France Prešeren« v Trstu. Od leta 2001 do upokojitve 2020 je bil zaposlen na Deželnem šolskem ravnateljstvu. Aktiven je v kulturnem in verskem življenju slovenske manjšine v Italiji, kot organist spremlja slovensko cerkveno petje pri Novem sv. Antonu v Trstu, sodeluje pri slovenskem periodičnem tisku.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 5, 2024, str. 6-11.

“Izdelal sem sedemnajst grbov za škofe” 

Ko vzamemo v roke knjigo, si morda rečemo: »Lepa je!«, a si najbrž ne predstavljamo, koliko dela je bilo treba, da je nastal lep izdelek. Med temi, ki »delajo« knjige lepe, je tudi tokratni gost. Olepšal je tudi nekaj kapel in cerkva. Že od otroštva naprej ga je zanimala lepa pisava. Kako se je v njem ostril čut za lepoto in o svojem mnogovrstnem delu je spregovoril ob svojem življenjskem jubileju.

- Odločitev za slikarstvo je najbrž rastla v družini, saj je bil oče slikopleskar …
V osnovni šoli mi je učitelj likovnega pouka svetoval, naj se vpišem v šolo za oblikovanje v Ljubljani. Res sem šel na sprejemne izpite in jih naredil ter potem obiskoval to šolo. 

- Oba starša pa sta lepo risala? 
Imela sta ta talent, a takrat jima ga ni bilo mogoče razviti. Oče se je iz Kanomlje preselil v Vipavo, kjer se je učil za »malarja«, kakor so ta­krat rekli. Naslikal je pa nekaj slik. V Spodnji Idriji je hodil tudi k nekemu rezbarju in se pri njem učil. Tako smo imeli v jaslicah nekaj pastirčkov, ki jih je on izrezljal. V Vipavi je spoznal dekle in se kasneje z njo poročil. 

- Kaj pa vipavsko okolje? V Vipavi je v cerkvi več umetniških del, podobno v Logu pri Vipavi. 
Tudi to je vplivalo name. Pozneje sem ta dela pogosto likovno analiziral in se s tem učil. Gre za klasično slikarstvo. V vipavski cerkvi je vse, od baroka do nazarenstva. Kot strežnik, kakor smo rekli ministrantom, sem vpijal sporočilo teh umetnin. Ne morem mimo vpliva vipavskih duhovnikov. Spominjam se dekana Breitenbergerja. Pripravljal nas je na strežniško službo in nas učil latinskih odgovorov. Še danes jih znam. Spominjam se, kako nam je razlagal in pojasnjeval ta besedila.  
Kot strežnika me je zelo pritegnila lepa tipografija v misalih (mašne knjige). Kot kaže, sem se že takrat okužil z lepoto dvobarvnega tiska (črno, rdeče). Tako sem zgodaj vzpostavil odnos do lepe knjige, s čimer sem se pozneje v življenju veliko ukvarjal.

- Sodelovali ste tudi z vipavskim Malim semeniščem. Ko sem davnega leta 1981 postal urednik srednješolskega glasila Iskre, ste vi izdelali naslovnico za to glasilo. Fotografirali ste semeniški stavbi in potem fotografijo pripravili za naslovnico. Nekateri so dejali, da je to najlepša naslovnica …
Jaz se tega komaj spomnim. Veliko podobnih stvari je bilo. Samo lani sem na primer oblikoval kakšnih trideset knjig. Knjižno oblikovanje je neka stalnica v mojem življenju. Res pa sem sodeloval s semeniščem.

- Sodelovanje je rodilo sliko Kristusa Kralja v kapeli in pozneje še izdelavo križevega pota zanjo. Veljata za vaši pomembni deli? 
Izdelava slike Kristusa Kralja ima daljšo zgodbo. Ko je bil še rektor Alojz Vetrih, sem že naredil nekaj skic. Ko sem mu jih pokazal, mi je skoraj uro govoril, kako bi morala slika izgledati. Jaz sem mu mirno odgovoril, da midva najbrž ne bova našla skupnega jezika in stvar lahko počaka. Tako je tudi bilo. Za njim je vodstvo semenišča prevzel Renato Podbersič. Na to mesto je prišel z novim šolskim letom, septembra 1979, konec novembra pa je bila slika že blagoslovljena. Pustil mi je proste roke in delo je v meni hitro dozorelo. 

- Sledil je križev pot. Nekateri so ga pohvalili kot izredno »pobožen« v najplemenitejšem smislu: osredotoči se namreč na bistveno (ni čete vojakov z orožjem ob Jezusu, ni množice) in da je posrečena združitev dobre likovne govorice in duhovnega sporočila … 
Slika Kristusa Kralja, kateremu je posvečena kapela, je pravzaprav poliptih. Osrednja slika je Kristus Kralj, ob njem so še štiri slike simbolov evangelistov. Ta slika je bila osnova za povabilo h križevemu potu, ki je nastal leto pozneje, 1980. Vsebina vsake postaje je zreducirana na znak. Vse je naslikano zelo asketsko. Iz tega preprostega sporočila pa je vsebina vsake postaje prepoznavna. Poznamo različne križeve pote. Večina tistih, ki jih imamo v naših cerkvah, tudi v Vipavi, so slikani po določenih predlogah. Narejene so profesionalno, a so ilustracije dogodka. Jaz pa sem šel na bistvo sporočila vsake posamezne postaje. Kot sem omenil, sem za križev pot naredil precej študij in ima dogajanje iz postaje v postajo določen likovni ritem, ki je premišljeno oblikovno postavljen. 
Štiri postaje križevega pota v Malem semenišču v Vipavi.

- Ko govoriva o večjih sakralnih delih, morava omeniti tudi fresko v stolnici v Beogradu, ki sta jo naredila skupaj s slikarjem Lojzetom Čemažarjem. 
Slikala sva leta 1988. 

- Zadnje leto, da sta tam lahko še varno bivala in delala? 
Sem pa bil še poleti 1990 na likovni koloniji v Sopočanih, v Srbiji. Načrtovali so razstavo za 29. november, takratni državni praznik, pa do nje ni več prišlo …
Da se vrnem k freski. France Kvaternik je bil arhitekt prenove cerkve. On je predlagal, da bi z Lojzetom delala to fresko. Doma sva naredila skice na kartonu v naravni velikosti. Potem sva nekaj več kot mesec dni v Beogradu slikala fresko v cerkvi, posvečeni Materi Božji. To je bila zanimiva izkušnja. Naročnik je bil takratni beograjski nadškof Franc Perko. 

- Ustvarjala sta dva slikarja: vi in Čemažar. Imata pa vsak svoj slog …
Na tej freski prevladuje Čemažarjev »rokopis«. Osnovno kompozicijo sem v glavnem jaz predlagal, nato sva skupaj delala skice na kartone. Slikala sva po delih, kot gre to pri freski. Prenesla sva figure s kartonov na svež omet, barve sva potem nanašala oba. 

- Sva navedla vsa vaša glavna sakralna dela?
Dodati je treba še triptih v kapeli šempetrske bolnišnice. 

- Kako gledate na sodobno sakralno umetnost? V današnjem času išče vsak slikar svoj slog, pri sakralni umetnosti, ki je v cerkvah, pa je treba upoštevati tradicijo in uveljavljena pravila. 
Seveda so pravila, ki jih je treba upoštevati. Verjetno se vsak avtor do neke mere prilagodi tem zahtevam. Nekateri avtorji skušajo bolj uveljaviti svoj likovni izraz, drugi pa se skušajo bolj približati tem zahtevam. Poznamo različne pristope pri ustvarjanju sakralne umetnosti. 

- Omenili ste že več duhovnikov, s katerimi ste sodelovali. Tudi ko ste delali za semenišče, ste prišli v stik z več duhovniki. Kot kaže, se vam je posebej vtisnil v spomin prof. Otmar Črnilogar. On je tudi strokovno pisal o vašem delu … 
Ob blagoslovu slike Kristusa Kralja je napisal cel esej o njej, ki je objavljen v zborniku o njem. Otmarja sem prvič srečal, ko je prišel za vikarja v Vipavo. Pomagal je dekanu Breitenbergerju. Za Črnilogarjem je prišel za vikarja France Pivk. Pozneje je postal on dekan v Vipavi. Po smrti Breitenbergerja leta 1961 je prišel za župnika Slavko Podobnik. 
Vsi duhovniki, ki so prihajali v Vipavo, so bili več ali manj povezani s semeniščem. Drugi, ki so poučevali v semenišču, so službovali na bližnjih župnijah, na primer prof. France Kralj na Slapu. Tudi z njim sem se precej družil in se pogovarjal. Prof. Mežan in prof. Zupet sta bila duhovna pomočnika v Vipavi. Tako sem bil v stalnem stiku z njimi. Z mnogimi me je povezovala prijateljska vez. Verjetno je to druženje pustilo sledove tudi v moji duhovni rasti.

- Nekateri med njimi so imeli velik čut za umetnost in so bili njeni poznavalci.
To zagotovo. To je bila zelo pozitivna izkušnja v mojem življenju in nanje me vežejo nekatera zelo lepa srečanja. Prof. Kralj je bil dober poznavalec zgodovine. S Pivkom sva se pogovarjala tudi o »temnejši plati« novejše slovenske zgodovine. Zaupal mi je precej stvari, ki jih je moral prestati v svojem življenju. Krivična očetova smrt ga je zaznamovala za celo življenje. Sam je bil priča tistim dogodkom in od njega sem izvedel marsikaj zamolčanega. Po pogovorih z njim sem si lahko ustvaril svoj pogled na zgodovino. 

- Sodelovali ste tudi z Ognjiščem. Izdelali ste nekaj posebnih voščilnic.
Izdelal sem kar nekaj različnih voščilnic. Na kaligrafski (lepopisni) način sem napisal različne citate, ki so se navezovali na veliko noč ali božič. Šlo je za drugačen pristop k oblikovanju voščilnic. Običajno si ljudje pošiljajo kičasta voščila, te pa so bile brez podobe, ampak samo z lepo napisanim sporočilom.  

- S tem sva prešla tudi na posebno področje vašega dela – kaligrafijo (lepopisje). Kako ste se začeli ukvarjati z njo? 
V srednji šoli smo imeli kar štiri leta poseben predmet pisavo. Učili smo se različnih zgodovinskih pisav. Ta predmet je mene naravnost očaral, da sem raziskoval pisave. Dosegel sem, da sem iz te teme celo delal maturo. 
Po šoli za oblikovanje bi v sedanjih časih verjetno pristal na oddelku za oblikovanje na likovni akademiji. Takrat tega oddelka ni bilo. Sem se pa pripravljal, da bi šel študirat oblikovanje na akademijo v Krakov. Navezal sem že stike z njimi, a se je potem izkazalo, da bi moral dobiti štipendijo, da bi lahko šel tja. Ker je bilo to neizvedljivo, sem se vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani.

- Vendar ste končali študij slikarstva, ne oblikovanja.
Da, končal sem slikarstvo. Na tem področju sem potem tudi delal in nekaj dosegel. Pozneje sem študiral tudi grafiko, s katero sem se precej ukvarjal in imam s tega področja tudi dobršen opus del. Po diplomi sem namreč nadaljeval z grafiko pri prof. Marjanu Pogačniku. Najprej sem delal lesorez, nato litografijo. Na prof. Pogačnika imam zelo lepe spomine. Nikoli se nisva pogovarjala o tehnikah. Dejal mi je, da to obvladam, ker sem se naučil že v srednji šoli. Pogovarjala sva se čisto druge stvari. Ko sem odtisnil kakšno grafiko, sva jo dala na tablo in se pogovarjala o njej. Njegov likovni svet je bil popolnoma drugačen od mojega. Znal pa se je približati in zelo diskretno svetovati glede mojega dela. Ni vsiljeval svojih zamisli ali načina dela. Zaradi takega pristopa mi je postal vzor dobrega profesorja. Že takrat sem si dejal: če bom kdaj učil, potem bom tudi jaz delal na ta način: izhajati iz študenta in ga voditi v njegovi zamisli.  

- In ste postali profesor.
Da, in poskušal sem delovati na tak način, kot je delal prof. Pogačnik.

- Poučevali ste ravno pisave. 
Prav zaradi pisav so me povabili na akademijo. Poleg kaligrafije (lepopisja) sem pozneje poučeval še tipografijo. Stalno sem se učil in skupaj s študenti smo napredovali v tej smeri. Predmet tipografija pokriva zelo široko področje dela s črkami, tudi oblikovanje novih črkovnih vrst. Mnogi bralci poznajo na računalnikih različne tipe črk. Vse te črke je moral nekdo oblikovati. S tem smo se precej ukvarjali na akademiji in na raznih tipografskih delavnicah, ki sem jih vodil in jih vodim še danes. V začetku sem samo predeloval obstoječe pisave, ki jim je bilo treba dodati naše znake. Potem se je to razvilo v oblikovanje novih črkovnih vrst.

- Oblikovali ste pisavo, ki se imenuje makalonca?
To je pisava, ki sem jo oblikoval in s katero se ukvarjam že deset let in še več ter jo stalno dograjujem. Osnova so bili napisi, ki jih je izdelal arhitekt Jože Plečnik za naslovne strani pravljic v knjigi Makalonca, ki jih je napisal Fran Saleški Finžgar. Od tod je pisava tudi dobila ime. V tej knjigi obstajajo samo velike tiskane črke. Te črke sem najprej izrisal, potem obdelal v računalniškem programu. Najprej so nastale verzalke, nato sem v istem slogu oblikoval še male črke. Potem sem oblikoval naprej. Naslednja faza je bila cirilica, nato še grški alfabet. Z grško pisavo sem se veliko srečeval v knjigah, ki sem jih oblikoval za založbo Logos. Naredil sem tudi vse znake za staro grščino, kjer imajo izredno veliko različnih naglasnih znamenj. Sledil je še hebrejski alfabet. Ko z izbranimi pisavami oblikujem knjigo, morajo biti različni črkopisi in jeziki harmonično usklajeni. Precej sem se ukvarjal tudi s starimi pisavami, staro cirilico, glagolico in pisavami starih tiskov.

- Poseben izziv je bilo oblikovanje lekcionarjev, to je knjig, iz katerih pri bogoslužju beremo berila in evangelije. 
Gre za posebno področje oblikovanja. Najprej sem izbral primerno tipografijo, klasicistično obliko pisave, ki je zelo čitljiva. Te knjige morajo biti pregledne. Prelom besedila, ki je namenjen glasnemu branju v velikem prostoru, mora biti tudi primerno ritmično razdeljen, vezan na dihanje bralca. Črke morajo biti dovolj velike. V cerkvah je ponekod temneje, nekateri bralci so starejši … Oblikovanje je treba prilagoditi vsem tem razmeram. V teh knjigah je tudi dvobarvni tisk. V rdeči barvi so navodila, v črni pa je besedilo, ki ga beremo na glas. Ko ima določen odlomek krajšo ali daljšo verzijo, sem uporabil različna tipa pisav. Ta pisava v lekcionarjih je zelo podobna tisti v misalih, ki sem jih kot strežnik v otroštvu z zanimanjem ogledoval.   
Naslovnice lekcionarjev so povzete po ilustracijah slikarja Staneta Kregarja. Njegove risbe sem prilagodil in dodal nekatere nove simbole. Podobne simbole sem uporabljal pri oblikovanju župnijskih žigov. 

- Kar samo se sedaj odpira še eno področje vašega dela: oblikovanje grbov škofom in škofijam.
Tega se je v letih kar nekaj nabralo. Izdelal sem sedem grbov za škofije in sedemnajst grbov za škofe. 

- Tudi tukaj ste se morali držati določenih pravil in se najprej z njimi tudi seznaniti?
Prvo naročilo je bil grb za škofa Metoda Piriha leta 1985. Prof. Jožko Šavli mi je povedal, kje dobiti informacije o heraldičnih pravilih. Ta so zelo stroga. Predpisane so barve in vse okrasje, ki sodi zraven. Najprej sem pripravil črno-belo varianto grba in ga nato opremil s predpisanimi barvami. 

- Čeprav slikar, ste se ukvarjali tudi s pripravo za tisk starih knjig. 
Predvsem je šlo za faksimile, največ za dela protestantskih tiskov iz 16. stoletja. Praktično je bilo treba narediti kopijo takratne izdaje. Največji projekt je bila izdaja Dalmatinove Biblije, kjer sem vodil cel proces tega dela. Razdrli so dva izvirnika in preslikali vsako stran posebej. Trije retušerji so te filme retuširali celo poletje. Potem sem jaz na montažni mizi kontroliral vsako stran. Ta Biblija je izšla v omejeni nakladi sto izvodov na ročno izdelanem papirju. Tudi pri drugih faksimiliranih izdajah sem se vedno posvetoval s tiskarji. 
Prvi faksimile so bili Brižinski spomeniki, izdali smo jih v posebni mapi. Priložena jim je bila še obširna študija o njih. Na enak način smo izdali Stiški rokopis. V spremni študiji k temu rokopisu sem jaz predstavil poglavje o pisavi. 

- Sodelujete tudi pri likovni koloniji Umetniki za Karitas?  
Pri tej koloniji sem velikokrat sodeloval. Sicer pri njej sodelujem kot strokovni sodelavec že od začetka in pomagam pri organizaciji tega dogodka. Obenem je to zame priložnost, da se umaknem od računalnika in se vsaj takrat spet posvetim slikanju. 

- Sedaj se največ posvečate knjižnemu oblikovanju?
Najbolj obširen opus je knjižnica KUD-a Logos. V triindvajsetih letih je izšlo že več kot sto osemdeset naslovov. Največ gre za dela s filozofsko vsebino. Veliko je del cerkvenih očetov ter drugih verskih vsebin. Posebna zbirka je poezija. Ta je praviloma dvojezična: na eni strani je izvirnik, na drugi pa prevod. Odlični prevajalci si upajo to narediti, da lahko vsakdo vidi njihovo delo. Dvojezične izdaje smo do sedaj pripravili iz dvajsetih jezikov. Precej besedil je tudi v klasični grščini. Ta so zelo zahtevna za oblikovanje. Gre za vrhunska dela, a nagovarjajo ozek krog bralcev. Priprava teh knjig je izziv, vendar z veseljem to delam. Približno toliko je tudi knjig in katalogov za druge založbe in galerije.

- Precej knjig ste izdali s področja vzhodne Cerkve. 
To so večinoma dela cerkvenih očetov iz časa, ko je bila Cerkev še enotna, kot tudi dela iz poznejših obdobij. Že kot študent sem se srečal z vzhodnim izročilom pri restavriranju fresk po srbskih samostanih. Potem sem to poznavanje poglobil na Atosu, kjer sem mesec dni preživel v tamkajšnjih samostanih in doživel izkušnjo vzhodne duhovnosti pri samem viru, pri meniškem bogoslužju.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Lucijan Bratuš (1949)
je doma iz Vipave. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1973 je končal magistrski študij grafike pri prof. Marjanu Pogačniku. Že v otroštvu ga je prevzela lepota knjig in pisav. Od 1987 do 2015 je bil profesor za kaligrafijo (lepopisje) in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Poleg slikarstva in grafike se ukvarja tudi z grafičnim oblikovanjem, posebej še z oblikovanjem črkovnih vrst, kaligrafijo in knjižnim oblikovanjem. Ustvaril je tudi nekaj sakralnih del.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 4, 2024, str. 6-11.

ustanoviteljica Mednarodnega centra za zdravljenje bolezni srca in ožilja MC Medicor

“Vsaka vrnitev bolnika v normalno življenje mi daje moč in smisel”

Področje zdravstva je v zadnjih tednih in mesecih zelo prisotna in pereča tematika v Sloveniji. Bolj ko smo priča napredku medicine in njenim dosežkom, bolj se pri nas ukvarjamo s čakalnimi vrstami, neučinkovitostjo in razpadom zdravstvenega sistema. O trenutni situaciji na zdravstvenem področju smo se pogovarjali z dr. Metko Zorc, ki uspešno vodi Medicinski center Medicor, ki je konec prejšnjega leta praznoval 20. obletnico delovanja. Z ekipo zdravnikov in drugega medicinskega osebja dokazuje, da se v zdravstvu da delati tudi uspešno in učinkovito zgodbo.

- Najin pogovor začenjava ravno dva dni po 11. februarju, ko ob prazniku Lurške Matere Božje obhajamo tudi svetovni dan bolnikov. Na kaj pomislite, ko slišite besedo bolnik oz. kaj vam ta beseda pomeni?
Bolnik je oseba, ki mu zdravnik mora pomagati. Čim prej in čim bolje. Seveda poznamo zelo veliko bolezenskih stanj, zato obstajajo tudi različni načini, kako lahko pomagamo. V medicini poznamo danes zelo veliko prijemov pomoči, in to na način, da se bolniku ob tem niti ni potrebno počutiti kot bolnik. Večina ljudi noče biti bolnih.
Poleg medicinskih prijemov se mi zdi zelo pomembno pri bolnikih opozarjati na pomoč v obliki vzpodbujanja pozitivne energije. S tem vplivamo tudi na njegovo usmerjenost in sposobnost samo-ozdravljenja. Veliko stvari, povezanih z boleznijo, je lahko tudi v glavi, v našem razmišljanju. Če je nekdo depresiven, v nenehnem stresu ali žalosti, svoje stanje občuti tudi kot pomanjkanje energije, kot da nima neke življenjske sile, ki bi ga gnala naprej. Pri ljudeh vidim, kako neurejena medosebna razmerja ali stanja doma vplivajo na potek zdravljenja. Vse to lahko zdravljenje podaljšuje ali celo onemogoča.
Zato se pred večjimi posegi pri svojih pacientih trudim, da bi na njih prenesla tudi nekaj pozitivnih pogledov in da vzpodbudim pozitivno energijo. In enako lahko trdim za ekipo zdravnikov in medicinskih sester v Medicorju; v naših ambulantah dajemo pomemben poudarek prav temu področju.

- Pri opisovanju svojega dela vedno poudarjate celostni pristop do človeka. To daje dobre rezultate zdravljenja, vendar pa vzame čas, če se želite res posvetiti bolniku; hkrati lahko beremo, kako je zaradi prevelikega števila pacientov na posameznega zdravnika obravnava omejena zgolj na nekaj minut za vsakega.
Celostna obravnava bolnika je ideja, ki jo je gojil že očetov stric prof. dr. Igor Tavčar, ko je postavljal temelje ljubljanske Medicinske fakultete. Ne moremo zdraviti posameznega organa brez celostne obravnave, saj je vsak organ vpet v celoto. Prof. dr. Tavčar je že pred desetletji opozarjal na nevarnost razkroja medicine na preveč majhnih sektorjev. Poudarjal je pomembnost integralnega zdravljenja in zdravniki, ki temu sledimo, imamo dovolj dokazov in izkušenj, da je to edini način za pravo zdravljenje. To je bila moja vizija, ko sem ustanavljala medicinski center Medicor. Z osebnim in celostnim pristopom do bolnika – pa tudi z desetim čutom do bolnika, ki mi je bil podarjen – sem v kardiološki ambulanti odkrila že marsikatero bolezen, tudi maligne procese, ki niso bili povezani s srcem. Zdraviti le srce in ne pogledati drugih organov je pravzaprav v nasprotju z etiko medicinske znanosti.
Seveda pa, kot omenjate, je to v današnji situaciji zelo težko. Problem je neorganiziranost zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni družinskih zdravnikov. Še pred tridesetimi leti so obstajale bistveno boljše povezave med sistemom družinskih zdravnikov in specialisti. Za družinskega zdravnika si predstavljamo zdravnika, ki pozna družino, pozna določena bolezenska stanja. Zato bi več primerov različnih stanj lahko reševali že na primarni ravni in bi se na specialiste obračali samo v primerih, ko je to res nujno in je treba opraviti nadgradnjo preiskav. Iz izkušnje pacientov v naši kliniki Medicor, kjer seveda radi pomagamo vsakomur, je k nam skoraj polovica pacientov napotenih s stanji, ki bi se lahko zdravila v okviru primarne ravni.

- Z odgovorom ste že malce prešli na področje trenutne zdravniške stavke in vsesplošnega vtisa, da vsi vemo, da ne deluje, ni pa pri odločevalcih konkretnih predstavljenih rešitev, v katero smer in na kakšen način zdravstvo v Sloveniji reševati.
Mnogo stvari na splošno ni zapletenih, sploh za tiste, ki sistem poznamo že več desetletij. In nam je jasno, da je glavni problem, kot sem že izpostavila, v organizaciji. Zaradi neorganiziranosti zdravstvenega sistema trpimo vsi – pacienti, zdravniki, medicinske sestre, strežnice … vsi! Ne potrebujemo neke čarobne palice za rešitev problema, ampak ljudi z voljo in poštenim namenom, da s pravo strategijo vodenja zapeljejo voz v pravo smer. Prvi korak je torej vzpostavitev dobre organizacije dela na vseh nivojih in pregled obstoječega zdravstvenega sistema z vidika pacienta, kar bo pomagalo ugotoviti, kje stvari šepajo in kaj manjka na posameznih nivojih.
Drugi korak je uvajanje racionalnega zdravljenja. To pomeni, da dosegamo odlične rezultate zdravljenja s pravilnimi metodami, pri katerih bolnik manj trpi in tudi prej ozdravi. Na ta način prej poskrbimo za pacienta, skrajšamo čas zdravljenja, skrajšamo bolnišnični čas. Potrebujemo dobre in učinkovite postopke in samo to je pot, ki vodi do učinkovite medicine. Da to funkcionira, moramo imeti jasen sistem in veliko energije. En sam ali nekaj zdravnikov in medicinskih sester tega ne more spremeniti. Potrebujemo podporo družbe. Ob tem je žalostno, da se prek medijev v narod kapilarno predstavlja zdravnike in zdravstvo kot tisti del družbe, ki ga zanima samo denar. To ni res! Pripelje pa takšno prikazovanje do tega, da ljudje ne spoštujejo našega dela. In se ne zavedajo, da biti zdravnik za nas ni služba, ampak je del življenja, naše poslanstvo. Kolikokrat še ponoči razmišljaš o ukrepih, ki si jih izvedel tisti dan, razmišljaš o postopkih operacije, če si se odločil za pravilno strategijo in način zdravljenja itd. Pred seboj imaš obraze ljudi, ki so ti zaupali svoje življenje. To je velika odgovornost. Najlažje pa je metati sence dvoma in blatiti zdravnike in medicinsko osebje, brez katerega tudi ni dobrega zdravljenja.
Ko ste že na začetku omenjali 11. februar in svetovni dan bolnikov, lahko povem, da sem v nedeljo doživela, da se je škof Jamnik pri maši zahvalil zdravnikom, medicinskim sestram, strežnicam in vsem, ki delajo z ljudmi na področju zdravstva. In kot sem slišala, so se v pastirskem pismu škofje prek duhovnikov zahvalili v vseh cerkvah. Vsekakor je bilo to prijetno slišati, da nekdo čuti hvaležnost, da to izrazi.

- Omenjate širšo podporo družbe zdravniškemu poklicu in zdravstvenemu sistemu, vendar se mi zdi, da je ta sistem po svoje tako zapleten, da ga mnogi niti ne razumejo in vidijo predvsem samo vedno slabšo dostopnost do zdravniških storitev.
Mislim, da so stvari na področju zdravstva v Sloveniji dobro poznane. Da vemo, kaj je primarna, sekundarna in terciarna raven. Sem pa prepričana, da gotovo vsi ne vedo, kako to organizirati v celovit in delujoč sistem. Bilo je več poizkusov s strani različnih vlad urediti področje; z mojega stališča lahko rečem, da pravega pristopa ni bilo. Bile so razne ideje, kako kopirati ideje iz Švedske, Norveške, še najbližji nam je avstrijski sistem. Nekateri vemo in vedo, znamo in znajo, kako bi se bilo treba lotiti, ampak je težko prebiti površje in doseči, da bi se predlagana pot sprejela.

- Ob tem gledam na družbo v najširšem pomenu, kjer imam v mislih vse bolnike, paciente, ki na zdravstvo ne gledajo skozi sistemski vidik, ampak iz osebne izkušnje, ali so dobili pomoč in obravnavo, ko so jo potrebovali, ali ne. In ko je ne dobijo, so zdravniki tisti prvi priročen krivec, zakaj je tako.
V javnosti so gotovo problem dolge čakalne vrste in tudi to je posledica slabe organizacije. Hkrati je težko opravljati ambulantno delo in se oglašati vsako minuto na klice. Ob koncu dneva pa še pripraviti odgovore na vprašanja, prejeta v predal elektronske pošte. In seveda razumem, da če ne dobijo odgovora prvi hip, se razvije jeza na zdravnike. Mislim, da pri celotni zgodbi ni produktivno, če bomo iskali krivca. Treba je čim prej narediti korake v boljšo organiziranost in samo to bo lahko dalo sadove za prihodnost.

- Če se osredotočiva na vaše delo in področje srčno-žilnih bolezni v zadnjih 20 letih. Kako bi predstavili to področje in kakšen razvoj se je zgodil v tem času na tem področju?
Razvoj kardiologije v zadnjih dvajsetih letih je bil ogromen in zelo uspešen. Veliko je narejenega na preventivni dejavnosti, prišla so nova zdravila, priča smo novim tehnologijam pri zdravljenju bolezni srca – in ob tem ne mislim samo na transplantacije srca, ampak tudi na učinkovita zdravila proti srčnemu popuščanju. Poznamo nove tehnike operativnega zdravljenja, predvsem na področju vstavljanja zaklopk skozi žile. Ta način zdravljenja, torej brez kirurškega reza v prsni koš, je veliko bolj sprejemljiv pri starejših bolnikih, kjer klasična operativna zdravljenja ne pridejo v poštev oz. bi bila povezana z velikim tveganjem za bolnika in daljšim procesom okrevanja. V kardiologiji je bila to pred 20 leti velika prelomnica. Prof. dr. Alain Cribier, izumitelj metode TAVI, je bil decembra naš gost in predavatelj na mednarodnem simpoziju v Portorožu; povem zanimivost, da je med letošnjimi nominiranci za Nobelovo nagrado za medicino. Storjeni so bili ogromni koraki naprej pri vstavljanju srčnih zapiral, popravljamo prirojene srčne hibe itd. – vse to je velik doprinos k razvoju svetovne kardiologije.
V Sloveniji smo vse te metode zdravljenja že prenesli v prakso. Stroka deluje dobro in ima najsodobnejše znanje. Z uporabo novih operativnih poti so zdravljenja krajša in bolj učinkovita; ne morem pa mimo poudarka, da vsako operativno zdravljenje seveda predstavlja določeno tveganje. V Medicorju natančno spremljamo rezultate zdravljenja; smo zelo veseli, da lahko te rezultate delimo v svetu in kot mednarodni center smo jih tudi dolžni. Uspešnost naših operacij je 98-odstotna. Se pa tudi mi srečujemo s težavo neorganiziranega zdravstva in ne moremo mimo čakalnih vrst in težav z dostopnostjo do naših storitev.

- Kakšna je primerljivost prisotnosti bolezni srca in ožilja v Sloveniji z drugimi državami?
Spadamo v evropsko povprečje. Na tem mestu bi opozorila, kako v zadnjem desetletju nazaduje preventiva na tem področju. Vpeljali smo najnovejše metode in najmodernejše tehnike, manjka pa nam aktivnosti na področju preventive. Veliko boljše je preprečiti nastanek neke bolezni kot pa jo zdraviti. Preventivo bi na vseh področjih zdravstva morali okrepiti. Po zadnjem obdobju epidemije s covidom-19 pa se je to samo še bolj razrahljalo. Ni več časa za preventivne preglede, razen tistih, ki potekajo v okviru posameznih ustanov in področij. Več bi morali storiti na področju visokega krvnega pritiska, holesterola, sladkorne bolezni, debelosti itd. Prek sodobnih povezav je bil z nami na simpoziju tudi Roberto Favaloro, verjetno eden največjih živečih srčnih kirurgov na svetu, in na vprašanje, kje vidi prihodnost kardiologije, je odgovoril: »Preventiva, preventiva, in še enkrat preventiva!«

- Omenjali ste tudi epidemijo izpred dveh let. Kaj lahko poveste o tem virusu in če zaznavate kakšne dodatne spremembe ali posledice, ki jih je ta virus pustil na zdravju ljudi?
Posledice so vidne na več področjih. Izpostavim samo povečanje pojavnosti koronarne bolezni, motnje srčnega sistema in drugih bolezni srca in ožilja. Danes vemo, da je virus napadal žilno steno, kar vodi k obolenju kardiovaskularnega sistema. Zaradi tega je danes teh bolezni več kot pred epidemijo – spremembe se kažejo na pljučih, na srcu, malih krvnih žilah, posledično na možganih, kar se kaže tudi na psihičnem področju, koncentraciji, stresu ... Čakalne vrste so daljše, naše delo pa vedno bolj zapleteno in težko. Na to sem opozarjala že v času epidemije, saj sem kot histolog pregledovala srčno-mišični in žilni sistem in te spremembe zaznala. Poleg porasta bolezni je res, da se zdravniki, vsaj v naših ambulantah, z bolnikom zadržimo dlje, pacienti potrebujejo pogovor, kar zahteva čas. Zdravniki nismo stroji in v postavljanju diagnoze ne gledamo na uro.

- Ob koncu prejšnjega leta je Medicinski center Medicor praznoval dvajsetletnico delovanja. Nazadnje sva se pogovarjala pred dobrim desetletjem, ko ste o načrtih za prihodnost govorili predvsem o Rehabilitacijskem centru v Piranu, pa o povezovanju s tujino, prenosom znanja na mlajše generacije. Kako ste zadovoljni s prehojeno potjo tudi v luči želja in načrtov izpred desetih let?
V Medicorju smo se v prvem desetletju osredotočili predvsem na dobre rezultate dela na področju srčne kirurgije in kardiologije. To nam je dobro uspelo, v drugem desetletju pa smo precej okrepili sodelovanje s tujimi inštitucijami – k nam prihajajo različni strokovnjaki, nam pomagajo razvijati določene kirurške metode, nam svetujejo in nas učijo. Naše znanje smo prenesli na Kitajsko, kjer smo pomagali vzpostaviti dodatno kliniko in izšolali ekipo. Razvili smo rehabilitacijski center v Portorožu, ki deluje že petnajst let, šli smo v razvoj projekta za rehabilitacijo in preventivno kardiologijo v Piranu, kjer bomo lahko izvajali strategijo zmanjšanja staranja z novimi pristopi, da bi bila starost lepša in da bi ljudje živeli dobro. Seveda pa je pri nas problem s prostorom na področju bolnišnice Izola, zato imamo v načrtu razširitev tega sodelovanja z bolnico in dograditev dodatne kapacitete ter s tem nuditi bolnikom večje udobje.

- Ko se govori o zdravstvenem sistemu, ste zasebniki pogosto na udaru. Zakaj?
Mnogi mislijo, da je pri nas treba plačati storitve, kar seveda ni res. Imamo koncesijo, smo del javnega zdravstva. Sem proti plačevanju zdravstvenih posegov iz lastnega žepa, saj vsi plačujemo zavarovanje. Iz lastnega žepa naj se plačujejo lepotni kirurgi, ne pa posegi, ko gre za zdravje, za življenje.

- Vaš angažma na zdravstvenem področju je zelo razvejan – poleg ambulante in predavanj ste redno vključeni tudi v različne organizacije – ena od njih je tudi Svetovni slovenski kongres, ki je že 12-krat uspel sklicati in dobiti na kup veliko slovenskih zdravnikov iz sveta in domovine. Kaj lahko poveste o tem srečevanju slovenskih zdravnikov?
Svetovni slovenski kongres je izredno pomembna inštitucija in gotovo je premalo poudarjena v slovenskem prostoru. Pod vodstvom prof. dr. Borisa Pleskoviča se odvijajo konference na različnih področjih, in to je zelo pomembna dejavnost te organizacije. Kongres združuje slovenske strokovnjake, ki so izšolani pri nas ali v tujini, delujejo pri nas ali v tujini, med njimi so tudi taki, ki so se rodili v tujini staršem slovenskih korenin, mogoče niti ne govorijo dobro slovensko, ampak si vseeno želijo sodelovati.
Rada sodelujem pri organizaciji medicinskih konferenc. V zadnjih nekaj srečanjih smo podali zelo jasno, po točkah spisano vizijo organizacije zdravstva na Slovenskem, povabili smo številne slovenske zdravnike, odločevalce … Pa se ni nič zgodilo. Pridobili smo veliko vpogledov v organizacijo drugod, kolegi so nam iz tujine prinesli veliko znanja medicine kot tudi predstavitev organizacije zdravstva.
Želimo si, da bi naše ideje, smernice padle na plodna tla. Tukaj ne gre za politično angažiranje nas zdravnikov, ampak je prisotna želja, ne glede na svetovne nazore zdravnikov, da bi skupaj pomagali razviti boljši zdravstveni sistem. Za ljudi gre, za bolnike, ne za nas zdravnike.

- Ob prebiranju ugotovitev in predvsem smernic, ki ste jih tudi zapisali, je problematika organizacije zdravstva zelo natančno razdelana, po točkah in panogah so predstavljeni koraki, učinkovitost, odgovornost itd. – po vsem tem ostaja samo vprašanje, ali ne znamo tega rešiti in uresničiti ali …
… pa nočemo. Tudi ta vidik je treba vzeti v ozir. Vsa dobronamernost pade ob spoznanju, da se je očitno treba boriti z nekimi utrjenimi strukturami, ki ne dovolijo sprememb. Ob različnih priložnostih skozi več let odgovarjam na vprašanje problematike zdravstva vedno najprej z vidika organizacije. Pri pravilno postavljeni organizaciji bi bili vsi na boljšem. Bolniki, ker bi bilo zdravstvo bolj dosegljivo, zdravniki, ker bi lahko delali boljše in bolj učinkovito. Skozi tak način pristopa bi se naknadno pokazal napredek tudi pri finančnem okviru zdravstva in prisotnega bi bilo več optimizma in delovnega zagona.
Vsekakor pa trdim, da je, kar ste vprašali že na začetku, ta dolgotrajna stavka zdravnikov predstavljena na napačen način. Vztrajanje na različnih bregovih ni dobro in prinaša škodo vsem. K reševanju zdravstva je treba pristopiti načrtno, konkretno in z vidnimi rezultati. Eno je področje dela, drugo je zagotavljanje dobrih pogojev za bolnike in zdravnike – kako ne zmoremo desetletje rešiti kakšnih prostorskih stisk ali kakšne klinike, kjer pacienti ležijo na hodnikih?! S tem tudi kažemo, koliko so nam pomembni ljudje in njihova dobrobit. Gre za res veliko in žalostno zgodbo na celotnem področju in trenutna stavka je samo vrh ledene gore neurejenosti zdravstvenega področja.
Ker sem optimistična oseba, bi kljub težavam, ki sem jim pri svojem delu vsak dan priča, sklenila z upanjem in vero, da bomo uspeli opraviti potrebne korake in da bo šlo na bolje. Resnično upam in si želim, da bi bile sprejete tudi naše zapisane ideje, ki naj služijo odločevalcem pri načrtovanju organizacije zdravstvenega sistema.

- Že večkrat ste v pogovoru omenili razvoj in napredek na področju medicine, govorila sva o problemu organizacije zdravstva. Ob tem za konec pogovora malce širša misel, da je medicina seveda zelo napredovala, podaljšala ljudem življenje v visoko starost, hkrati pa podporni sistemi temu niso in ne uspejo slediti. V mislih imam celotno področje demografije, oskrbe starejših, kjer lahko beremo, kako je več tisoč postelj v domovih za starejše praznih, ker ni osebja, ki bi za starejše skrbelo …
S tem se gotovo strinjam in ta del predstavlja zelo žalostno zgodbo naše družbe in tega, kar se dogaja pri nas v Sloveniji. Tega je gotovo manj v tujini. Starejši ljudje potrebujejo prijazno in optimistično bivalno okolje, kjer je dobro poskrbljeno za prostore, prehrano, razvedrilo, prijaznost … Starejši se danes v mnogih primerih počutijo zelo zapostavljene in verjemite, velikokrat sem videla njihovo trpljenje, ker so bili prepuščeni samim sebi, v neprimernih bivalnih okoljih, brez moči, da bi poskrbeli za osnovne higienske potrebe, da bi si skuhali, ogrevali stanovanja itd. Rada bi poudarila ohranjanje dostojanstva človeka – to je izjemnega pomena.
Treba pa je razumeti, da je oskrbovanje starejših ljudi težavno in naporno delo. Izvajajo ga strežnice, medicinske sestre – to skupino ljudi, ki v teh okvirih pomagajo starejšim, bi morali tudi ustrezno ovrednotiti oz. nagraditi. Mogoče jim skrajšati delovni čas, da se v tistem času posvetijo starejšim. Prepričana sem, da se to da organizirati, a v ospredje je treba postaviti občo dobrobit starejših in stvari pravilno ovrednotiti. V mnogih domovih posamezniki plačujejo za visoke standarde oskrbe, ki pa je ne dobijo, ker je premajhno ali izčrpano osebje, ni zainteresiranosti za to delo, ker se ga ne ceni. In zato tudi ni pravega odnosa med osebjem in osebami, ki bivajo po domovih. To je generalna ocena, si pa zaslužijo pohvale in pozornost tiste svetle izjeme, kjer delajo dobro in so lahko za zgled drugim.

- Vaš pogled na evtanazijo?
Evtanazija je katastrofa za medicino, katastrofa za človeštvo. Nekdo, ki se odloči za tak odhod, ne razmišlja razsodno. Čudim se kolegom, ki se s tem strinjajo. Medicina je za to, da podaljšuje življenje, ne da ga zdravniki jemljemo. To je paradoks. Sploh danes, ko imamo v paliativni oskrbi dobra zdravila, da bolniku ni treba trpeti.

- Vaši sodelavci povedo, da večji del dneva preživite v ambulanti ali operacijski dvorani. Kje črpate moč?
Od očetovega strica dr. Tavčarja sem se naučila mnogih reči, recimo kot deklico me je vzel s seboj, ko je obiskal berača ob Ljubljanici, da ga je pregledal; pomagati vsem, brez izjeme, in to z vsem, kar premoremo in znamo – tega sem se naučila od njega in to me je pripeljalo v medicino. Nekaj tega sem se nalezla tudi od poštene drže staršev; védenje, da lahko dobro medicino delaš samo, če spoštuješ bolnika, pa sem nadgrajevala ob strokovnjakih v tujini. Veliko me je naučil pokojni nadškof Alojzij Šuštar; ko sem ga obiskovala, mi je predstavljal svojo vizijo, kako ob medicinski znanosti razvijati etične norme, jih spoštovati in z njimi živeti. Nasvete sem si pisala, tudi on mi jih je pisal v pismih. »Kvaliteta gre skozi prijateljstvo,« pa me je učil prof. Ninoslav Radovanović. Nihče ne sme sebe postavljati nad vse, kot da je bog in ve vse. Morda ve kdo drug več. Ego je kar problem v zdravniških vrstah in je velika škoda za bolnika. V Medicorju gradimo na zaupanju, poslušanju, izmenjavi znanja in mišljenj – vedno imamo pred seboj bolnika. Vsaka pravilno postavljena diagnoza, uspešna operacija, okrevanje, vrnitev človeka v normalno življenje … to me polni. To mi daje moč, pravzaprav je to smisel mojega dela in mojega življenja.

 

OSEBNA IZKAZNICA
prof. dr. Marjeta Zorc, dr. med.
je na Univerzi v Ljubljani ob medicini študirala še biologijo, ob klinični praksi se je v Švici učila medicinski menedžment. V svojem dolgoletnem delu na Inštitutu za histologijo in embriologijo Medicinske fakultete v Ljubljani je uspešno povezala pedagoško in znanstveno dejavnost s klinično prakso. Kot predstojnica Inštituta je sooblikovala ključna učna gradiva za študente medicine, dentalne medicine, farmakologije in laboratorijske prakse. V znanstveno raziskovalnem delu se je posvetila boleznim srca in ožilja.
S kardiologijo se je seznanila pri prof. Reneju Favaloru v Argentini, s transplantacijo srca in inovativnimi posegi na srcu na klinikah v ZDA. Z znanjem bazične medicine, povezano s klinično prakso na področju kardiologije, z izkušnjami in dragocenimi poznanstvi je leta 2004 ustanovila tretji slovenski center za zdravljenje bolezni srca in ožilja, Mednarodni center Medicor v Izoli, pred- in postoperacijski center Medicor v Ljubljani in Center za preventivno kardiologijo in rehabilitacijo v Portorožu, ki se bo še v letošnjem letu razširil s sodobno opremljenim kardiološkim centrom v Piranu. V 20 letih so v Ustanovi MC Medicor opravili blizu 50 tisoč posegov na srcu in ožilju, pregledali in zdravili so prek tristo tisoč bolnikov.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 3, 2024, str. 6-11.

“To so bili evforični časi za smučarijo”

(ob obletnici medalje) Spominjamo se posebnega športnega dogodka, olimpijskih iger v Sarajevu - 1984. Takratnemu jugoslovanskemu in svetovnemu dogodku so poseben pečat dodali tudi slovenski športniki, prav posebej Jure Franko, ki je prvi osvojil zimsko olimpijsko medaljo za Slovenijo in takratno Jugoslavijo.
Ob pripravi na intervju je jasno, da je v vseh teh letih bilo že veliko povedanega o samem dogodku, veleslalomski vožnji, proslavljanju medalje in vsem vplivu, ki ga je osvojena medalja imela na Jureta Franka. Tokrat zato nekaj več o pogledu na smučarski šport, medije in predvsem o današnji glasbeno-produkcijski poti, kjer z ženo Simono prav tako žanje zelo lepe uspehe.

- Tale pogovor opravljava na daljavo; ste na smučarskem oddihu, kar torej pomeni, da se vam smučanje ni zamerilo. Koliko danes spremljate šport, predvsem tudi smučanje?
Vsaka generacija gotovo drugače doživlja zimski smučarski šport. V času mojega odraščanja je bil en televizor z nekaj programi v hiši in vsi smo gledali tisti program, ki je prenašal smučanje. Še kot majhen se spomnim, kako smo v Avstriji enkrat prekinili trening in odšli na ogled tekme svetovnega pokala. In tam je bila koča nabasana do konca ob eni črno-beli televiziji. Življenje na smučišču se je takrat ustavilo. In tudi kasneje, v času mojega aktivnega smučanja v svetovnem pokalu, je bilo še zelo podobno temu. Ko so bile tekme, se je vse ustavilo – vem celo, da so marsikje ustavili proizvodnjo in pouk, da so lahko gledali smučanje. To je bilo specifično za Slovenijo znotraj Jugoslavije, ker je bil to naš nacionalni šport.
Če se prestavim cca. trideset let naprej, se spomnim, kako sva z ženo Simono neko soboto bila v Big Bangu, kjer je bilo razstavljenih zelo veliko televizorjev in vsi so bili nastavljeni na drugi tek smučanja iz mariborske Zlate lisice. Tina Maze je zmagovala in sva bila edina, ki sva se ob teh ekranih ustavila in gledala oz. spremljala razplet drugega teka. To me je potem povsem šokiralo; čudil sem se spremembi, kako malo zanimanja je bilo za smučanje, navkljub zmagovalnemu trendu Tine Maze nasproti časom, ko sem še sam smučal.

- Ali se je interes gledalcev in navijačev za zimske športe izgubil?
Interes za zimske športe se ni toliko izgubil, kot se je bolj razpršil na veliko število različnih panog. Hkrati pa nas gledalce v množičnem smislu zanimajo mogoče samo še olimpijske igre ali kakšni posebni dogodki.
Nekaj k temu prispeva naša razvajenost nad dobrimi uspehi. Težko spremljamo in navijamo za nekoga ali nekaj, kjer se dosega dobre ali povprečne rezultate. Kot bi želeli navijati samo za serijske zmagovalce.
Nadalje se je treba zavedati, da je šport postal zelo profesionalen in do neke mere odmaknjen od ljudi – če samo primerjam, smo bili mi za navijače veliko bolj dostopni, skupaj smo se vozili po avtobusih in vlečnicah, zato so nas navijači in obiskovalci tekem vzeli bolj »za svoje«.

- Bi lahko k temu prištela tudi neatraktivnost nekaterih disciplin? Zdi se, da je mnogo zimskih disciplin znalo najti neke oblike, ki pritegnejo gledalce – smučarski skoki, biatlon … Za alpsko smučanje pa se zdi, da razen odmevnih smukov stopica v neki zasnovi, ki ni več toliko privlačna. Mnogi pogledajo polovico prve jakostne skupine in potem ugasnejo televizijo.
Drži, vendar je kljub vsemu bil narejen vsaj kak korak v smeri sprememb formata pred leti, da se v drugem teku tekmovalci razvrstijo od 30 proti prvemu. Strokovnost in tehnična usposobljenost pripravljavcev prog je pripeljala do tega, da so razmere za vse dovolj primerljive. In to je bil gotovo korak k temu, da so drugi teki postali bolj zanimivi za celotno finalno vožnjo.
Format pa sicer ostaja enak. Omenim lahko še dodajanje superveleslalomske discipline, ki je bila vpeljana z razlogom, da se poveča možnost smučarjem v hitrih disciplinah. S tem se je povečala možnost, da se potegujejo za osvojitev velikega kristalnega globusa za skupno razvrstitev v zimski sezoni. Vse od Stenmarka so se druge smučarske nacije trudile razviti sistem, kako prav njemu preprečiti serijsko zmagovanje. Iz tega razloga je potem bila dodatno osnovana disciplina superveleslalom.
Sicer pa je upad zanimanja za spremljanje alpskega smučanja lahko zaznati mogoče bolj pri nas kot v drugih državah. V Avstriji ali drugih državah se osip zanimanja za te smučarske športe ni zgodil v tolikšni meri, kot sem opisal pri nas. Navsezadnje so te nacije bolj odvisne od zimskega turizma in z njim povezanim športom, kar prispeva k večjemu zanimanju za te športe.
In hkrati te nacije tudi krojijo zasnovo športa. Svetovni pokal po svoje tudi služi promociji njihovih turističnih krajev in skrbi za popularizacijo smučanja. V teh državah ti dogodki predstavljajo osrednji državni športni dogodek – sploh če pomislimo na Wengen v Švici, pa Kitzbühel v Avstriji; posebno veljavo tem dogodkom dajejo tako na nacionalni kot na lokalni ravni.

- Če se ozreva sedaj na olimpijske igre in prihajajoči jubilej ob 40-letnici iger v Sarajevu, me najprej zanima, kako ste sploh spremljali to kandidaturo in kje vas je ujela novica o tem, da olimpijske igre v Sarajevu res bodo? Razglasitev Sarajeva za gostitelja iger je bila že leta 1978, ko ste bili stari 16 let.
Točno se ne spomnim, kdaj in kje, se pa spomnim, kako smo v tistem času z rahlim začudenjem gledali vso dogajanje, da je Jugoslavija s Sarajevom kandidirala za organizacijo olimpijskih iger. Zdelo se nam je Slovencem čudno, da bodo vse športne prireditve v Sarajevu, saj so bili zimski športi vendarle »slovenska domena«; seveda so potem kasneje postali razlogi bolj jasni, ampak v tistem času je bilo to vsaj za nekatere od nas presenečenje.
Ob tem smo se mogoče bolj ukvarjali z dejstvom, da slovenski smučarji ne bomo imeli nikakršne prednosti domačega terena. V Sarajevu nismo ne trenirali niti imeli kakšnih tekem – razen dveh tekem pred olimpijado, ko so se proge šele urejevale. V športnem pogledu smo bili povsem na istem z drugimi športniki in nismo imeli neke prednosti, ki bi jo lahko izkoristili.

- Še pred Sarajevom ste se udeležili olimpijskih iger leta 1980 v ZDA, kjer ste nastopili prav tako v veleslalomu. Ste se že takrat poigravali z mislijo nastopa na OI v Sarajevu ali je to bilo takrat še predaleč?
Ukvarjanje s športom je takrat potekalo bolj vezano na posamezno športno sezono, ne toliko z mislijo štiri leta naprej, kaj in kako bomo. Ko je prišlo do sezone, v kateri so bile tudi olimpijske igre, enako je bilo za Sarajevo, se je odločilo, da bodo potnike določile notranje kvalifikacije in rezultati v tisti sezoni. In pred sezono še niso bili določeni nobeni udeleženci, rezultati prejšnjih sezon pa niso bili pomembni.
Res pa je, da se mi je uspelo uvrstiti v ekipo za OI v ZDA, vendar samo v veleslalomski ekipi, ker se v slalomsko ekipo nisem uvrstil glede na to, da za vsako državo lahko nastopijo le štirje tekmovalci.

- Kako pomembne so bile OI v ZDA za vas z vidika izkušenj za dojemanje in razumevanje OI čez štiri leta v Sarajevu?
Olimpijada v ZDA je meni služila kot dobra priprava, kjer sem lahko prvič doživel olimpijsko vzdušje in začutil, kaj olimpijada pomeni. Zato je to bila gotovo pomembna izkušnja za Sarajevo. Po tekmovalni plati pa, kot rečeno, nisem imel zaradi tega zagotovljenega mesta na naslednji olimpijadi.
Kar se uvrstitve v ekipo za Sarajevo tiče, sem vedel, da sem imel v tisti sezoni zelo dobre veleslalomske rezultate in se redno uvrščal med prvih pet najboljših v svetovnem pokalu. Tako sem na olimpijado prišel tudi kot tihi favorit za osvojitev kolajne.
Poleg veleslaloma sem vozil potem v Sarajevu še slalom, ampak sem bil po uspehu v veleslalomu tako vzhičen, da mi je za dober slalom zmanjkalo energije in osredotočenosti.

- Kakšni spomini vas nasploh vežejo na vaše odraščanje in kako je prišlo do tega, da ste kot Primorec pristali v smučarskem športu? V intervjuju za Radio Ognjišče ste pred dvema letoma že dejali, kako angažiran je bil vaš oče in je tudi zaradi njegove vneme prišlo do posredno teh velikih športnih uspehov …
Otroštvo samo je bilo zelo pestro. Oče je bil res predan temu in nas je vzpodbujal k športu, preživljanju časa zunaj, v naravi. Veliko časa in energije je vložil tudi v to, da nas je vozil naokoli, samo da bi nam omogočil stik s športom, predvsem smučanjem. V tem oziru je gotovo bil moderen, sicer pa, kar se konkretno tiče ukvarjanja s športom, je bil samouk, brez kakšnih trenerskih predznanj.
Iz spominov pa lahko povem, da smo veliko smučali na lokalnih smučiščih na Primorskem, potem smo pridno nabirali gobe, jih prodajali Italijanom in zaslužili toliko, da smo lahko kupili svojo prenosno vlečnico – no, 200 metrov vrvi, za katero si se prijel in te je vlekla navkreber. Nato je oče prepričal še dva druga prijatelja, ki sta prav tako pristopila k tej stvari in tako smo naenkrat imeli 300 metrov dolgo vlečnico in smo lahko bili pri svojem treningu precej neodvisni. Nato je za nas postal pomemben trening center Soriška planina, kjer smo imeli v snegu zakopano to žičnico in še preden se je smučišče odprlo, smo mi že opravili s treningom. Lepi spomini, lepi časi, ki smo jih uspeli zelo aktivno preživeti na tak način.

- Ali je bilo takrat že čutiti usmeritev v profesionalni šport ali ste to jemali bolj kot zabavo in rekreacijo?
Najbolj točna opredelitev bi bila, da smo temu športu in vsemu početju okrog tega bili zelo predani. Če bi v tistem času govorili o profesionalnem ukvarjanju s smučanjem, bi to lahko opisal samo s količino časa, ki smo ga vložili v delo in trening, ne pa o profesionalni opremi ali kakšnih zaslužkih in podobno. Smo bili pa resno predani. Kar nam je manjkalo pri strokovnem znanju, smo želeli nadoknaditi s še več treninga in čim več odpeljanimi smučarskimi vratci. Je pa oče imel dober vpogled v to, kaj delajo drugi klubi, druge nacije in tako smo na hitro kakšne stvari prilagajali in se učili od drugih.
Gotovo pa to ni bilo zelo načrtno usmerjanje v profesionalni šport. Mojemu očetu se je zdelo zelo fino, če se je vedno nekaj dogajalo in posledica tega navdušenja nad vsem tem sva potem midva z bratom, ki sva bila toliko povezana s športom.
Njegov stavek že po osvojeni kolajni v Sarajevu je tudi bil, da se mi sploh nismo ukvarjali s športom, vsaj ne v prvih korakih zato, da bi osvojili medaljo. Naš smučarski napredek je bil posledica dobrega dela. Ne glede na to, da smo iz Severne Primorske, smo v klubu in regiji v nekem obdobju imeli kopico državnih prvakov. V moji skupini lahko navedem Snežano Ostrež, ki je bila državna prvakinja, jaz sem bil državni prvak, Vojko Flajs je bil prav tako najboljši v eni kategoriji nižje in moj brat je bil prav tako v vrhu. Vse to je bil rezultat dobrega dela in očetove predanosti temu športu. Nikoli se ni pritoževal, če je bilo treba kam peljati, kaj pripraviti, postaviti. Lahko smo se peljali 500 kilometrov daleč v Avstrijo ali kam drugam. Njemu je bilo to v veselje, biti na poti v fičkotu, polnem otrok in slišati vso to čebljanje in dobro voljo otrok. Zato pa tudi pravim, da sva midva z bratom bila pozitiven rezultat tega njegovega aktivizma in energije, ki jo je vlagal v to.

- Bi se vam zdelo, da je danes mladim težje uspeti v zimskem športu? Na prvi pogled je vaša pot v profesionalni šport precej naravna, kot da je izšla iz neke skoraj romantične igre in rekreacije, dočim je danes za uspeh v profesionalnem športu treba veliko usmerjenosti že od mladih let.
V mojem času je bilo smučanje v razvoju in tudi zaradi statusa, ki ga je smučanje imelo, je bila baza smučarjev velika. Izjemno pomembno je bilo uspešno obdobje tudi Bojana Križaja in drugih; jasno se je videlo, da smo lahko konkurenčni večjim nacijam ali smo jih celo premagovali. To so bili prav evforični časi za smučarijo.
Zaradi tega je zelo veliko staršev usmerjalo otroke v smučanje in z otroki se je res delalo zelo na široko. Klubi so bili podpora temu in so bili tudi finančno podprti; ob tem smo imeli tudi tovarno Elan, ki nas je že od pionirskih vrst zalagala s smučmi. Treniranje smučanja je bilo v tistih časih relativno poceni. Vse se je delalo z veliko mero entuziazma, navdušenja in občutka, da zmoremo. In iz zelo širokega nabora smučarjev se je potem v posamezne pionirske in mladinske selekcije uvrščala res najboljša selekcija smučarjev.
Če pogledamo na današnji čas, se je to zelo spremenilo. Elana, ki bi tako široko podpiral mlade smučarje, ni več, oprema je zelo napredovala, je tehnično zelo specifična, draga in si jo mora vsak priskrbeti sam. To prispeva k temu, da je teh, ki bi smučanje treniralo, manj, posledično je manjši nabor tekmovalcev. V vseh selekcijah je breme vseh stroškov za opremo, poti, treninge, karte na plečih staršev, razen višjih nivojev reprezentance, pa še tam slišimo kdaj, kako je kaj prepuščeno tekmovalcem. Hkrati je prisotno zelo veliko tveganje za poškodbe in je pot v sam svetovni smučarski vrh danes res težja in riskantna. To seveda ne pomeni, da ni možno poseči po samem vrhu, vendar je pot veliko bolj individualna, kjer se nek mladostnik s posebno podporo staršev, trenerja, tehnične podpore, kondicijskih in drugih strokovnjakov zares tega resno loti. Splošne smučarije, ki bi bila usmerjena v tekmovalnost, pa je precej malo. V mojih časih smo smučali, ker smo želeli biti dobri tekmovalci, ne zato, da bi se samo uživaško malce spuščali po hribu. Mi smo res hoteli postati Stenmarki in Križaji.

- Del športne kariere pomeni tudi ukvarjanje z mediji in novinarji. Tekom športne kariere ste tako ali drugače spoznali svet medijev, pojavnosti, nastopanja – kako ste sami doživljali ta del športne poti?
Mi smo bili na področju komuniciranja z novinarji popolnoma neuki in prepuščeni na milost in nemilost posameznemu trenutku. Bili smo res zelo skromni in smo mogoče že zaradi neke ljudske dostopnosti bili ljudem všeč, če pa je kdo že povedal kaj, kar nekomu ni bilo všeč, je pa hitro bil ogenj v strehi in so že poskrbeli, da nisi več drugače razmišljal, kot bi naj večina.
Medijsko področje je gotovo danes popolnoma drugačno in bolj razvejano kot takrat. V mojih časih smo mogoče poznali dva časopisa, en televizijski kanal, en radijski program in to je bilo to. Danes obstaja čuda nekih platform in medijev, kjer se vse objavlja, snema, posreduje itd. Imamo resne novinarje, imamo novodobne influencerje, imamo mnoge anonimneže, ki se oglašajo pod različnimi športnimi novicami – slednje se mi mimogrede zdi grozno in bi tukaj morali imeti neko regulacijo.

- Pri pogovorih novinarjev s športniki je vedno v ospredju želja, kako naj nas športniki popeljejo v nek analitično razvejan prikaz njihovega doživljanja in čustev. Nekaj tega nam je v letu 2023 prikazal Matej Mohorič v svojem zelo prepoznavnem govoru po etapni zmagi na Dirki po Franciji. In če do tega ne pride, je javnost kar hitro kritična, kako kdo odgovarja. Zadnji takšen primer je povezan z Niko Prevc po seriji odličnih nastopov in zmag …
Glede občutkov in izjav športnikov se moramo vsi zavedati, da je njihova primarna dejavnost doseganje čim boljših rezultatov v njihovi panogi. Za doseganje najboljših rezultatov se trudijo od malih nog, tudi takrat, ko drugi hodijo v šolo, študirajo ali se zabavajo. In zato so nekateri tudi med najboljšimi športniki na svetu. In med njimi imamo take, ki so bolj, drugi manj zgovorni. Bolj prisrčni, bolj strokovni, bolj analitični, spet drugi ne. Nikina iskrena izjava, ko je dejala, da je vse povedala že s tem, ko je skočila in dosegla najboljši rezultat, je gotovo njena iskrena misel o njenem delu. Njej ni treba, da je sedaj še ne vem kakšen retorik, zabavljač, psiholog in novinar, da bo razpredala celotno analizo in občutja in tehniko skoka. Njeno delo je čim bolje skočiti. In ga opravlja vrhunsko. In to ni nekaj novega – tudi Stenmarka niso uspeli pripraviti do tega, da bi povedal kaj več kot dva stavka. Zato ne od športnika pričakovati in zahtevati, da bo ravnal na način, kot to želi novinar ali celotna javnost. Sploh v mladih letih, ko se športnik še razvija. Zato sem mnenja, da dajmo prostor in čas vsakemu športniku – tudi Nika bo lahko razvila skozi leta neko retoriko in našla način, kako naj odgovori, ko jo sprašujejo o njenih občutkih.
Mi danes na šport gledamo bistveno bolj z vidika zabave in razvedrila, pozabljamo pa na to, kakšne nevarnosti, pasti in kakšne travme so na poti profesionalnega športnika. In o tem je govoril tudi Matej Mohorič, ko se je v tistem govoru po etapni zmagi poklonil vsem kolesarjem ter podal vpogled v to, kaj vse se dogaja v kolesarski karavani. Tudi skozi take izjave lahko vidimo, kako krut je lahko šport in kako se slavi vedno samo tiste zmagovalce.
Če želimo biti pravični do športnikov, sploh tistih, za katere navijamo, je naša naloga, da jih podpiramo in jih presojamo predvsem po športnih dosežkih in vrhunskosti, ki jo dosegajo, ne pa po tem, kaj povedo nekaj trenutkov po kakšnem od doseženih vrhunskih rezultatov.
To pa ne pomeni, da sodelovanje z mediji ni nujno potrebno. Seveda je, tako z vidika televizije, sponzorjev, navijačev, in to spada k današnjemu profesionalizmu – četudi je to za športnike lahko odveč ali v breme. Od športnika se danes to do neke mere tudi pričakuje. Pametno pa bi bilo, da se bi športnike, ki prihajajo v sam svetovni vrh, opremilo z nekaterimi medijskimi znanji, da se jim te stvari komuniciranja z javnostjo malce predstavi, jih nekoliko poduči, pripravi in potem bo gotovo tudi za njih lažje.

- V veliko pogovorih ste dejali, kako ste se želeli odmakniti iz tukajšnjega prostora, potovali ste od vzhoda do zahoda, se preizkusili v več vlogah.
Zdaj ste v Sloveniji trenutno najbolj vpeti v glasbeno produkcijo muzikalov. Če greva na začetek – ste na to pot stopili zavestno, načrtno ali se vam je zgodila? Od kod torej ideja za to, da se poizkusite s pripravo in postavitvijo glasbenih dogodkov na odre?
Glasba je bila vedno moja spremljevalka, še v času smučanja sem igral kitaro, tudi na tako imenovanih belih koncertih, kjer se je zbiral denar za smučarijo. Po enem koncertu se prav spomnim, so me glasbeni kritiki raztrgali in mi svetovali, naj se raje držim smuči. 😊
Sicer pa je pot v svet muzikalov vodila prek žene Simone, ki je v Radovljici odprla glasbeno šolo in želela nadgraditi učni proces. Želela je omogočiti čim večjemu številu svojih učencev nastope. V ZDA in Angliji že dolgo obstaja tradicija muzikalov, ki jih otroci skupaj izvajajo v okviru šolskih programov in nastopov. To mi je bilo zaradi mojega bivanja v ZDA tudi poznano in od tam sem že poznal, da je za praznike zelo priljubljen muzikal Moje pesmi, moje sanje.
In ko sva se s Simono pogovarjala o teh stvareh, sem dal idejo o pripravi prej omenjenega muzikala. Ker so v tistem času začeli z njegovo produkcijo v Londonu, sva si ga šla ogledat in bilo nama je zelo všeč. Simona me je pri tem prosila za pomoč – čeprav sem bil takrat pri povsem drugih stvareh. Hkrati sem vedel, da mi bo to vzelo precej časa, zato sem bil najprej zadržan. Vedel sem tudi, da če se bom tega lotil, se bom lotil zelo zavzeto. Nato sem vseeno pristal in seveda sem takoj razmišljal, kako se tega lotiti čim bolj na veliko (v slovenskih okvirih). Tako nisem imel pred sabo samo ideje, kako postaviti muzikal na oder ene šole, ampak ga postaviti na oder, kjer si ga bodo prišli pogledat vsi zainteresirani ljudje.
Moje pesmi, moje sanje je bil tako najin prvi projekt, ki smo ga pripravili v koprodukciji s Prešernovim gledališčem v Kranju. Nastopali so otroci iz glasbene šole, naredili smo po tri skupine s sedmimi otroki in sestavili ekipo, ki se je odlično izkazala.

- In izkazalo se je, da so te stvari zelo dobro sprejete, saj je bil že prvi muzikal uspešnica.
Drži, po več ponovitvah sva videla, da je to ljudem všeč, dobivali smo zelo pozitivne povratne informacije. To je bilo v letih 2007 in 2008. Po tistem smo se lotili in pripravili nekaj manjših stvari, največja prelomnica pa je gotovo bil muzikal Mamma Mia! Pri pripravi tega muzikala smo naredili zelo velik kvalitativen preskok v produkciji. Smo zelo zadovoljni, da se po vseh letih še igra in ga ljudje pridejo zelo radi pogledat. Vsi nastopajoči tudi radi sodelujejo pri projektu in tudi sedaj, ko smo ta muzikal oživljali po epidemiji, ko se nam je zdelo, da smo z muzikalom dosegli že vse in še več, se je spet pokazalo, da je interes med ljudmi zanj. Zato nam je bilo v veliko zadoščenje spet videti polne sedeže na predstavah.

- Kako izbirate scenarije za pripravo muzikalov in koliko pri tem preučujete tudi zanimanje in okus slovenskega obiskovalca takšnih predstav?
Kot prvo nama s Simono mora določen scenarij in predstava biti všeč. To je gotovo prvo izhodišče. Nato se pogovoriva in vidiva, če nama je to blizu, meni produkcijsko in njej izvajalsko. Če si na te stvari odgovoriva pritrdilno, se začne proces priprave. Ne delamo pa nekih marketinških raziskav, ampak je res merilo, da vidimo potencial predstave. V vsem tem času smo pripravili že zelo znane in obiskane predstave, pa tudi zelo majhne projekte, ki so prav tako imeli zelo lepo obiskanost, tako da smo veseli vseh ljudi, ki pridejo in si predstave ogledajo. Do sedaj se je ta način izbire pokazal za uspešnega in so ga očitno sprejeli tudi vsi mnogoštevilni obiskovalci predstav.

- Poleg omenjenega muzikala Mama Mia je trenutno aktualen in na sporedu tudi muzikal Nune v akciji. Kaj lahko poveste o tem projektu?
Gre za krasno predstavo, ki postavi redovnice v neko novo luč in situacijo, kjer prihaja potem do zanimivih zapletov. Gre za glasbeno komedijo, ki je bila premierno uprizorjena leta 1985 in smo jo uspeli pripraviti za slovenske odre. To je domiselna zgodba o petih redovnicah, ki se znajdejo v denarnih težavah in so prisiljene pripraviti dobrodelni šov, v katerem pa hoče biti vsaka od njih prva zvezda.
Pri pripravi muzikala smo bili seveda tudi zelo pozorni na to, da nismo šli v nek cenen humor ali v kakšne nespoštljive kadre, tako da smo želeli držati nivo tako humorja kot tudi izkazati spoštovanje do delovanja redovnic. Gre za zelo zabavno predstavo, ki pa prinaša tudi zelo močna sporočila.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Jure Franko
je rojen v Solkanu, in čeprav je Primorec, je osvojil prvo olimpijsko medaljo v zimskih športih za takratno Jugoslavijo oziroma Slovenijo. V času svojega nastopanja v svetovnem pokalu je zabeležil tri tretja mesta in še 23 uvrstitev med najboljših 10. Smučarsko kariero je po nastopanju v svetovnem pokalu nadaljeval med takrat profesionalnimi smučarji v ZDA. Po koncu smučarske kariere je svojo priložnost in nove izzive našel na Japonskem, se naučil japonskega jezika in bil zelo vpleten v gradnjo japonskih smučarskih središč. Za vse opravljeno delo na Japonskem so mu podelili nagrado za utrjevanje prijateljstva in prispevek k razvoju smučanja na Japonskem. Jure Franko danes z družino živi v Sloveniji. Z ženo Simono imata dva otroka.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 2, 2024, str. 6-11.

“Tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala”

Najboljše želje za božične praznike in novo leto lahko izrazimo tudi z voščilnicami. Teh je veliko narisala Marjanca Jemec Božič, znana slovenska ilustratorka, ki je ilustrirala več knjig in sodelovala s številnimi otroškimi revijami. Njeno ilustratorsko delo in njeno bogato, dolgo in zanimivo življenje so bili razlog, da smo jo povabili za gostjo meseca.

- Stari ste 95 let in ste tako živahni. Imate kakšen recept za tako dolgo življenje?
Najbrž ga nimam. Preprosto se ravnam »po sami sebi«. Mislim, da sem dosti veselega karakterja. Imela sem lepo »službo«. Vedno poudarjam, da to ni bilo delo, ampak je bil užitek. »Sekiranja«, kakor ga poznajo marsikje po službah, pri meni ni bilo. Delala sem takrat, ko sem hotela, čeprav sem morala naročeno končati do roka. Takrat sem dobila korajžo in moč, da sem delala z velikim užitkom, dokler dela nisem opravila.

- Že kot otrok ste lepo risali. Ali je bil kdo v družini s tem talentom? Mama je bila glasbenica, ali ne?
Kot otrok sem zmeraj risala stvari, ki smo se jih igrali: ristanc, skrivanje. Na neki način so bile to že nekakšne ilustracije. Mama je res učila klavir, a je tudi dobro risala. V družini smo bili trije otroci in zjutraj mi je velikokrat rekla: »Poglej, takole si spala,« in pokazala mi je risbo. Narisala me je, kako sem spala. Najbrž sem jaz pod njenim vplivom začela risati, kako smo se igrali.

- Torej je bila mama nadarjena tako za glasbeno kot za likovno umetnost, a slednje nadarjenosti ni razvijala?
Risanje je bil njen hobi, a je zelo dobro risala. Mislim, da bi uspela tudi kot slikarka, če bi se temu posvetila. Pravijo, da se ne podeduje enakih talentov, kot so jih imeli starši, ampak da se bolj podeduje odnos do neke stvari, na primer umetnosti.

- Kaj pa oče? Najbrž se ga komaj spomnite, saj sta bila z bratom še majhna, ko je umrl.
Z bratom dvojčkom sva imela tri leta, sestra pa tri mesece, ko je oče umrl zaradi tuberkuloze. Tako da se ga ne spomnim. Zanimivo pa je tole: ko smo veliko let kasneje hodili v Maribor – običajno smo šli na vse svete na njegov grob – sem zagledala stekleno streho nad sabo in ob sebi veliko množico ljudi. Jaz sem nekomu v naročju. Sem visoko in vidim množico glav. In rekla sem si: pa saj to je moralo biti na očetovem pogrebu.

In to se mi je zgodilo veliko let po očetovi smrti. Seveda se kot trileten otrok nisem zavedala tragičnosti dogodka in kaj pomeni, da je oče umrl. Tudi vojne se komaj spomnim. Pravzaprav se spomnim samo lepih stvari.

- Pravijo, da slabe stvari pozneje velikokrat pozabimo in tako laže preživimo.
Najbrž je to v človeku.

- Ostali ste brez očeta. Družina, mama in trije otroci ste se preselili v Ljubljano.
Dokaj hitro po očetovi smrti smo se preselili v Ljubljano. Mama je bila doma iz Kranja. Gorenjka torej. Oče še ni imel deset let službe, ko je umrl. Hvala Bogu, da je imela mama svoj poklic. Bila je učiteljica klavirja. Privatno je učila ta inštrument. Nekaj časa po vojni je učila tudi v glasbeni šoli.

- Pravite, da ste imeli lepo otroštvo. Toda živeli ste skromno. Pa še vojna je bila.
Ne, nismo bili vajeni razkošja, kakršno vlada danes. Preveč vsega je na razpolago. Pojedli smo, kar smo skuhali. Danes pa gledam mlade, ki govorijo: »Jaz ne bom tega. Jaz pa tega ne. Sam si bom skuhal …«

- Marmelade in polente pa menda niste marali?
(Smeh) Po vojni smo dobivali pakete Unre iz Amerike. Tam je bila tudi marmelada. Lahko bi jo jedla samo s polento. Ta »kombinacija« pa mi res ni šla. Drugo pa vse. Če samo pogledam kruh. Kje pa smo imeli takrat toliko vrst kruha kot danes! Črn, bel, ržen in žemljice. To smo poznali in konec.

- Preizkušenj torej ni manjkalo.
Čudim se mami, ko je zgodaj ostala sama s tremi otroki. Jaz sem imela samo sina. Ne znam si predstavljati, kako je ona vse to zmogla. Mislim, da jo je pokonci držal tudi poklic. Večkrat je šla za klavir in zaigrala za svojo dušo. Verjetno ji je to veliko pomagalo.
Vsi smo bili versko vzgojeni. Nekdo, ki veruje, drugače prenaša težave v življenju. Ima Nekoga, kateremu jih lahko pove. Prepričan je, da ga Nekdo posluša. Ko sedaj »na stara leta« gledam nazaj, mislim, da je to mami pomagalo, da ji je lajšalo življenje in je laže prenesla življenjske udarce.

- Ne morem mimo – vsaj zame – smešne prigode, ko ste prinesli profesorju v šolo izdelke, vam ni verjel, da ste to vi narisali.
Da, tako je bilo. Bilo je med vojno. Tega se dobro spominjam, ker je bilo veliko alarmov. Zapisovala sem si, kdaj so bili alarmi in od katere do katere ure so trajali. Sicer si številk ne zapomnim. Če me kdo vpraša, koliko stane kruh, mu odgovorim: »Nimam pojma.« Vsak ima pač svoje talente. Pridemo na ta svet in ne vemo, katere talente nosimo s sabo. Takrat se jih ne zavedamo, razvijamo jih in če jih razvijamo v pravo smer, je to odlično.
Torej ko je zatulil alarm, smo tekli domov. Zlasti tisti, ki smo stanovali blizu šole. Hodila sem na poljansko gimnazijo, stanovali pa smo kakšnih pet minut hoje od nje. Zaradi alarmov smo morali marsikaj narediti doma. Tako sem doma risala. Skratka, profesor mi ni verjel, da sem to sama narisala, čeprav me nikoli ni vprašal, če sem to sama naredila.
Zanimivo je, da je moja sestra moje slike nosila k istemu profesorju in ni nikoli dobila popravnega izpita. Bila je tri leta mlajša od mene. Vsi se smejejo tej dogodivščini, a tako je bilo. Mi je pa sošolka nekoč dejala, da bi lahko že nehala govoriti o tem profesorju.

- Pa saj niste navedli njegovega imena.
Ne, nikoli. Sicer pa je res, da smo izdelke nosili od doma in bi ti nekdo drug lahko pomagal narisati. Potem pa je hotel, da pred njim narišem. Predme je postavil modele rok iz mavca in jaz sem jih morala narisati. Še danes vidim tiste modele. On je že videl, kako »zagrabiš« risbo: kako začneš, kako zastaviš in kaj nastane iz tega. Tako se je prepričal, da znam risati.

- To je bilo kar zahtevno risati.
Da, prstov in rok ni tako preprosto narisati. Nekaj daru in znanja moraš imeti za to. Bilo je zahtevno in najbrž mi je zato dal to risati, da se je prepričal, da res sama rišem in da znam risati.
Vidite, človek se spominja takih duhovitih pripetljajev. Sicer pa drži, da smo bili med vojno lačni. Da smo lahko preživeli, smo imeli na balkonu kure in zajce. Seveda ne veliko, ampak eno kuro in kakšna dva zajca. Ne vem, kdo jih je »pripravil na oni svet«. Dvomom, da bi to delala naša mama. Brat, tudi še otrok, je imel fračo in je z njo zadel kakšnega goloba in ga prinesel domov, da nismo bili lačni.

- Najbrž je tudi po vojni vladalo pomanjkanje.
Po vojni so nam vzeli eno sobo in jo oddali italijanski družini. In tako smo morali eni spati v kuhinji, drugi pa v sobi, ki je ostala. Izgledalo pa je takole: položili smo deske, nanje pa smo si postlali. Potem smo stanovali v hiši, ki je bila prej last časopisa Slovenec. V njej so bili prej uredniki. Dobili smo odločbo, da se moramo izseliti, in se preseliti v hišo, mislim da bolj hiško na koncu Šentvida. Hiša je bila lesena, za njo pa že gozd. Notri že dolgo ni nihče stanoval, zato so bile v njej miši. Mama je imela velik koncertni klavir, ki pa ni šel v tisto hišo. Zagozdil se je že na stopnicah. Tako da smo lahko ostali v prejšnjem stanovanju.

- Po gimnaziji ste se vpisali na akademijo. Ali z namenom, da študirate ilustracijo?
Da, želela sem študirati ilustracijo. Že v gimnaziji sem namreč ilustrirala za Cicibana.

- Tudi to je zanimiva prigoda. Vi ste uredniku napisali pismo in se ponudili za ilustratorko?
Ko se danes oziram nazaj, si mislim, da je bil dober tisti urednik, ki je na pismo dijakinje, ki mu je pisala, da bi rada ilustrirala in ga prosila, če ji lahko kaj pošlje, odpisal in poslal kratko zgodbo. Napisal je: Če bo ilustracija v redu, bomo objavili, če ne bo, pa ne.
Zgodba je govorilo o ptičku, ki je padel iz gnezda. Otroci so ga pobrali in prinesli v stanovanje in ga dali na okno. Bil je tako majhen, da se še ni znal sam prehranjevati. Otroci so lovili mrčes in mu ga dajali v kljunček. Ta zgodba je bila natančno taka, kot se je zgodila nam otrokom, jaz pa sem jo morala ilustrirati. Urednik je te ilustracije objavil.

- Vaše prve ilustracije so bile črno-bele.
Da, takrat je bilo največ črno-belih ilustracij. Običajno je bila dodana še ena barva.

- Včasih se z omejitvijo zunanjih možnosti oživi ustvarjalnost.
Jaz sem imela risbo zelo rada. Še danes hrepenim, da lahko kaj ilustriram samo s črtami, ker se da veliko narediti. S črtami, s šrafiranjem … lahko vse izraziš.]Zame je tako risanje pravi oddih. Zdi se mi, da bi občasno lahko izšla kakšna knjiga, ilustrirana na ta način.

- Pri naši založbi smo izdali več pobarvank. Torej risb. Nekatere so doživele več izdaj. Tista o sv. Miklavžu celo osem! Avtorica Silva Karim je dejala, da je otrok lahko tudi pri barvanju ustvarjalen.
Nikoli pa ne smeš otroku reči: »Saj ne znaš. To ni lepo,« ali kaj podobnega. Na ta način mu vzameš ves pogum. Tak primer je tudi moja sestra. Vtepla si je v glavo – morda tudi zato, ker sem jaz boljše risala – da ona pa tega ne zna. Ne spominjam se, da bi ji kdaj rekla, da ne zna risati, da ne riše lepo …

- Pozneje ste se posvetili ilustriranju z barvami. Pri nas takrat ni bilo knjig z barvnimi ilustracijami. Potem se je svet odprl. Prišle so knjige tudi od drugod. In si imel kaj videti! Tako smo tudi mi začeli ilustrirati v barvah.

- Prvo službo ste dobili pri Delavski enotnosti. Tam ste risali portrete, ki so jih objavljali namesto fotografij.
Šlo je za spremembo, ki naj bi naredila časopis bolj prijazen, privlačen. Človek, ki sem ga morala narisati, je imel kakšen govor ali nastop, jaz pa sem morala iti tja in ga skicirati. Ni šlo za ne vem kako izdelane ilustracije, toda podoben si je pa moral biti.

- Bilo je podobno karikaturi, pri kateri pa pretiravaš v neki lastnosti.
Da, pretiravaš. Narišeš, kot vidiš, le neke posebnosti poudariš.Vendar jaz nisem risala karikatur. Sicer ni bilo veliko tega, ampak sem precej hodila po tovarnah in risala delavce pri delu. Bil je na primer članek o neki tovarni in jaz sem šla tja in narisala delavce. Spominjam se obiska železarne na Jesenicah. Prav uživala sem, da sem videla železarje pri delu. Pa tisto iskrenje! Tega sicer nikoli ne bi videla. Podobno sem šla risat obiralce hmelja v okolico Celja.

- Iz zgodovine vemo, da so mnogi slikarji tudi hodili v naravo in jo slikali. V vašem primeru pa je šlo za »združitev« te vrste umetnosti in zahteve časopisa?
Naj še enkrat poudarim, da jaz zelo spoštujem risbo. Različni pritiski s svinčnikom ali peresom ti dajo zadovoljstvo. Pa tudi različne odtenke na papirju.

- Pri svojem delu ste najprej risali črno-bele ilustracije, potem barvne. Danes mnogi že ustvarjajo s pomočjo računalnika.
Jaz nisem iz te generacije, da bi ustvarjala na računalniku. Zdi se mi, da pri teh ilustracijah kar čutiš »stroj« v ozadju. Čeprav tisti, ki to obvladajo, delajo čudovite stvari tudi s pomočjo računalnika.
Če sem se jaz zmotila ali mi kaj ni bilo všeč, sem morala zavreči tisti papir in začeti znova. Tukaj pa lahko popravljaš: zbrišeš, dodaš … lahko poskusiš barve, katera bi najbolj ustrezala. Medtem ko pri klasičnem slikanju tega ni bilo. Radirati ne moreš, nove barve ne moreš poskušati … Vsaj jaz nimam veselja popravljati. Raje začnem na novo, kljub temu da imam veliko spoštovanje do praznega papirja.

- Omenili ste že, da ste risali doma. Veliko je bil ob vas vaš sin.
Sinu sem brala veliko pravljic, ker sem vsak dan živela z njimi. Zanimalo me je, kaj on vidi v pravljici. Kaj se njemu zdi pomembno? Naredili smo mu tako klopco, kakršno smo imeli mi v šoli. Dala sem mu papir in z veseljem je risal. Tako sem imela mir. Risal pa je zelo dobro.

- Ni pa študiral slikarstva, ampak gozdarstvo.
Mislim, da je on že četrta generacija gozdarjev v očetovi družini. Najbrž je videl življenje gozdarjev, pa gozd. Kot fantu so mu najbrž bili všeč tudi stroji, čeprav danes gozdarji veliko sedijo za računalnikom kot drugi.
Danes se večina ljudi sprašuje, koliko bo v službi zaslužil, kje bo dobil službo.Ne vprašajo pa se, kaj rad delam in kaj me veseli. Zdi se mi, da je žalostno študirati nekaj, pri čemer nisi s srcem. Rekla sem že, da je meni bilo ilustriranje v veselje. Bolj kot služba. Vesel si novega dela in premišljuješ o njem. Jaz tudi ko kuham, premišljujem, kako bom kaj narisala. Če mi nekaj ni všeč pri kuhanju, se vprašam, katera barva še manjka in dodam živilo tiste barve To je »poklicna deformiranost«.

- Pošta Slovenije je leta 1998 izdala na božični znamki sliko, ki ste jo vi narisali kot božično voščilnico za UNICEF. Naslov motiva je Otroci na vasi. Ta je bila izredno uspešna. Leta 1974 je bila najbolj prodajana Unicefova voščilnica na vsem svetu. Unicef je vašo ilustracijo natisnil še enkrat, in sicer na naslovni strani svojega mednarodnega koledarja za leto 1975. Podlaga za ta motov pa so bila vaša nadvse lepa božična otroška doživetja.
Danes velikokrat premišljujem, kaj bi narisala na voščilnice. Voščilnic je danes veliko. Tu pa mi je prišlo na misel doživetje iz otroštva. Ne spominjam se, koliko sem bila natančno stara.Tudi ne vem, ali sem bila sama ali z bratom pri stricu, očetovem bratu, ki je ostal na njihovi domačiji. Očetovih staršev ni bilo več. Oče je bil doma iz vasi Klopce nad Dolskim pri Ljubljani. Pred kratkim sem bila tam na predstavitvi filma, ki govori o moževi sorodnici. Stara je krepko čez osemdeset let in plete košare. Kraj je pravzaprav blizu Ljubljane, a ko so ljudje prihajali v dvorano na promocijo filma, je bilo izredno lepo in veselo vzdušje. Ljudje so se prijazno pogovarjali med sabo. Najbrž so se vsi poznali med sabo. Srečanje je bilo zelo prisrčno.
Vasica Klopce leži na hribu. Šli smo k polnočnici v cerkev sv. Helene v Dolsko. Z vseh koncev so z baklami hodili k polnočnici v središče, v cerkev. Videl si samo svetlobo, luči. Seveda sem motiv narisala malo po svoje. Upodobila sem otroke, ki gredo k polnočnici. Doživetje z lučkami je bilo tako močno, da je nastal ta motiv. Čeprav je drugačen od resničnega, je podlaga tisto lepo in močno otroško doživetje. Podobno se mi je vtisnil v spomin očetov pogreb, kakor sem že povedala. Tista podoba množice me, podobno kot ta hoja k polnočnici, spremlja še sedaj. Pravijo, čim starejši si, bolj pozabljaš tisto, kar si delal pred kratkim, kar si doživel v otroštvu in mladosti, pa prihaja na dan. Menda so prodali pet milijonov teh voščilnic po celem svetu. Izvirnik hranijo v Ženevi.

- Praznovanje božiča ima torej neko čarobnost.
Seveda ima čarobnost, ki smo jo sicer drugače doživljali takrat, ko smo bili mi otroci, kot jo doživljajo današnji. Tudi nimajo vzgoje, kakršno smo imeli mi. Danes mnogi božič doživljajo »po darovih«, kaj dobijo. Ko sem bila na očetovi domačiji, nismo dobili darov za božič, a je bilo za ta praznik lepo. Spominjam se tudi, kako smo v Ljubljani hodili gledat jaslice po cerkvah. Kako lepi spomini! Vse je bilo mračno, samo jaslice osvetljene. V »tistih časih« smo se večkrat za božič umaknili na Bled in ga tam praznovali. Naši družini so se pridružili tudi nekateri prijatelji. Celo šalili so se, da se pišemo Božič in moramo praznovati. Poznam ljudi, ki so se bali peči potico za božič, ker bi dišalo do sosedov …

 

Tepežkanje
Ta ljudski običaj je slikarka sama doživela: »Na Gorenjskem, mama je bila iz Kranja, so prišli otroci s palčkami, resnično s palčkami, ne palicami, in malo potepli. Spominjam se, kako so imeli palčke v rokah. In to tepežkanje sem potem narisala.«
Sicer pa je Silvester Čuk v knjigi Svetnik za vsak dan zapisal, da je to običaj, povezan z godom nedolžnih otrok (28. december). »Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso tepli otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje, in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. … Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.«

- Tudi letos so vam tiskali nekaj voščilnic z božičnimi motivi. Izbrala jih je umetnostna zgodovinarka Brina Čehovin. Nekaj prisrčnih je z versko tematiko. Škoda bi bilo, če bi se ti lepi motivi izgubili in ne bi bili objavljeni.
Veseli me, da so vam všeč božični motivi. Dolga leta sem za paraplegike izdelovala voščilnice. Nekaj let še za Sidharto. Bila sem velika prijateljica Brinine mame Lučke Čehovin in zato sem ji dala na razpolago te motive. Iz njih naj izbere, kar se ji zdi, da ji bo prišlo prav.

- Častitljiva leta imate. Ali še ustvarjate?
Še, še. Če hočem kaj narisati, potem rišem kot včasih – za zabavo. Ampak pravim, da nimam časa za risanje. Sicer pa rada rišem. Urednici sem dejala, naj mi pripravi besedilo za sto let staro ilustratorko, sedaj jih imam petindevetdeset. S svojim predlogom sem jo spravila v smeh. Njena kolegica pa je pripomnila, da bom morala kmalu začeti z risanjem za tisto besedilo.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Marjanca Jemec Božič
se je rodila v Mariboru, vendar se je družina po očetovi smrti kmalu preselila v Ljubljano. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala na Poljanah. V gimnaziji je imela popravni izpit iz likovnega pouka, ker ji profesor ni verjel, da risbe riše sama.
Po Akademiji za likovno umetnost se je zaposlila, pozneje pa je »delala od doma« in ilustrirala več knjig za otroke. Ilustrirala je tudi za mladinske revije. Posebno poglavje predstavljajo njene božično-novoletne voščilnice. Letos je med drugim izšlo tudi več verskih motivov teh voščilnic.

B. Rustja, Gost meseca, v: Ognjišče 1, 2024, str. 6-11.

“Kriza sodobnega človeka je kriza čustev”

Področje psihičnega in duševnega zdravja v vsej svoji širini je zelo aktualno. Ukvarjanje z lastnim psihičnim stanjem je postalo že skoraj normalno, se pa razumevanje določenih stanj začne pri razumevanju njihovih podstati oziroma vzrokov.
O psihičnem zdravju veliko ve dr. Jožef Magdič, zdravnik in nevropsihiater, ki je na tem področju dejaven že več kot 50 let.

- Začniva pogovor z nekaj zgodovinsko-analitičnega pogleda na področje psihiatrije. Najprej bi me zanimalo, kako ste vi doživljali vstop na področje medicine in psihiatrije ter kako ste spremljali velik napredek na področju te znanosti.
Psihiater sem postal leta 1971. Če vključiva še obdobje specializacije, se z dušeslovjem ukvarjam že več kot 50 let. Glede razvoja bi dejal, da ga zelo pozdravljam.
Zgodovinsko gledano je področje duševnega zdravja spet postalo aktualno v drugi polovici 19. stoletja. Ob branju Svetega pisma stare zaveze, grške mitologije, tudi spisov iz rimskih časov lahko sicer zasledimo, da so se ljudje od vekomaj ukvarjali s psihiatrijo in psihoterapijo. Če konkretno pogledava, so stari Grki zdravili duševne bolezni in motnje na način, da so osebe dali v jamo in mednje metali nestrupene kače. To je bila oblika šok terapije, ki je vplivala na možgansko in tudi na psihodinamično dogajanje. V taki situaciji bolnik ni več mogel fantazirati o svoji bolezni ali motnji, ampak se je moral boriti za svojo eksistenco. Na tak način ga je ta šok tudi odvrnil od njegovih težav.
Če povem še malo bolj bombastično, se je govorilo, da je bilo v vojnih časih mnogo manj nevroz, ker je bila v človeku toliko bolj prisotna borba za obstoj, ki je tudi premagala različne čustvene ali mentalne krize. Tako lahko v luči razvoja vidiva, da so tudi različne šokterapije imele v takratnem času svoj smisel.

- Glede na povedano se jasno kaže, da je psihičnih motenj bistveno več v času, ko človek živi v izobilju, v nekem hedonističnem, uživaškem slogu, in bi lahko celo rekli, da gre za bolezen sodobnega, uživaško naravnanega človeka.
Drži. Ta trend je v vzponu vse od časa industrializacije – in od takrat je tudi velik napredek v življenjskih razmerah za vse sloje ljudi. Če tega ne bi bilo, se tudi Freud ne bi mogel zgoditi, niti celotna teorija psihiatrije. Šlo je dobesedno za nujnost pojava teh teorij. Psihoanaliza je rezultat mentalnega stanja in kriz na področju razvoja družbe, v kateri so se v drugi polovici 19. stoletja in potem absolutno v 20. stoletju pojavljali novi izrazi čustvovanja.
Če ostanem pri klasični psihiatriji, se je ta naprej razvijala v 18. stoletju preko Phillippa Pinela, ki je v Parizu dobesedno snel okove s psihičnih bolnikov in je pozitivni rezultat francoske revolucije. V tistem obdobju so osebe s psihično motnjo na veliko zapirali.
Kasneje je razvoj farmacije in farmakologije prinesel psihičnim bolnikom bolj kakovostno zdravljenje. So pa bili to še vedno zelo težki časi za psihično bolne, saj je še sam Puškin zapisal: »Ne daj mi, da zblaznim, o Gospod!« Če boste gledali raznorazne hiše, kjer so se zdravili takratni duševni bolniki, je to bila grozljivka.
Iz lastne izkušnje lahko povem, da sem postal zdravnik leta 1966 in sem bil povabljen v Hrastovec, kjer še danes bivajo duševni bolniki. V tej ustanovi je nenormalno zaudarjalo, smrad vsepovsod, ljudje so ležali na slamnjačah … Če greste danes v Hrastovec, kjer je socialnovarstveni zavod, gre za elitno oskrbo z zelo snažnimi in urejenimi prostori. Tudi to je pokazatelj napredka na področju psihiatrije. Želim povedati, da se je z razvojem industrije in rastjo standarda pokazal interes za zdravljenje duševnih bolezni in motenj.
Potem se spomnim svojega dela v psihiatrični bolnišnici v Ljubljani, kjer smo za zdravljenje še uporabljali elektrošoke – in pri uporabi teh smo bili vsi nesrečni. Danes Slovenija baje nima nobenega aparata za izvajanje zdravljenja z elektrošoki. Če bi se predvidelo, da je potrebno zdravljenje na ta način, naj bi se bolnike vozilo v Zagreb.
V času razvoja sem se srečal tudi z zdravljenjem z inzulinom. To so bila hipoglikemična komatozna stanja, in če malce pretiravam, boljših terapij za različne psihoze, kot je bila inzulinska, nisem videl. Še danes poznam ljudi, ki so po takšni terapiji povsem mentalno ozdraveli. Vendar se je izkazalo, da je inzulin življenjsko nevaren in se je to zdravljenje opustilo, saj sta tako elektrošok kot inzulin pustila precej stranskih posledic.
Medicina se je usmerila na druga zdravila, s katerimi smo v zadnjih desetletjih dosegli nove vrhunce. Kar ponosen sem na farmakološko industrijo, saj je razvila vrhunska zdravila, ki učinkovito in usmerjeno delujejo na zdravljenje recimo shizofrenij, manično-depresivnih bolezni ...
Kot psihiater lahko rečem, da nisem nesrečen nad načinom, kako se je psihiatrija razvijala. Skozi čas se je povečevala pozornost na duševne bolezni in s tem se je razvijal tudi način, kako k tem boleznim pristopamo. Razvoj psihiatrije prav nič ne zaostaja za drugimi vejami v medicini.

- V Sloveniji je v pripravi Zakon o psihoterapiji, kaj več bova o njem mogoče še rekla, kako pa je z Zakonom o duševnem zdravju?
Z Zakonom o duševnem zdravju sem zadovoljen, čeprav so določena mesta, ki bi jih bilo treba popraviti, in so tudi predlogi, da bi do teh sprememb prišlo. Je pa ta zakon ob sprejetju, že v samostojni Sloveniji, prinesel bolnikom precej pravic in svobode, kar nekaj ravnanj in pojmovanj je namreč spremenil na veliko boljši nivo. V času Jugoslavije je lahko rešilec nekoga odpeljal in je o njegovi usodi odločal dežurni zdravnik ter potem predstojnik psihiatrične ustanove. Odločil se je lahko tudi za odvzem svobode temu človeku. Svoboda pa je najvišja človekova pravica. Na tem področju so se gotovo dogajale krivice in marsikoga se je dobesedno strpalo v psihiatrično bolnišnico in se ga tam zadržalo proti njegovi volji. S spremenjenim zakonom o tem, ali je treba nekoga zadržati v psihiatrični bolnišnici, odloča samo še sodišče skupaj s sodnim izvedencem psihiatrične stroke. Glede na preteklost danes na tem področju ni več tako izrazite sub­jektivnosti.

- O čem govorimo, ko govorimo o psihiatriji in kako s tem sovpada izraz duševna bolezen?
Gotovo je za potrebe najinega pogovora treba ločiti med psihiatrijo, ki se ukvarja s psiho, in drugo dimenzijo, ki jo predstavlja duševnost. Jaz osebno to razlikujem. Mi imamo psiho in dušo, to sta dva različna termina. Psiho ustvarjajo možgani – ni psihe brez možganov. Lahko si predstavljamo, da so možgani violina – in glasba, ki jo violina proizvaja, je naša psiha. Duša pa je popolnoma nekaj drugega. In zato je zanimivo, da se še vedno pogovarjamo o duševnih boleznih. Kot fanatičen psihiater moram zagovarjati, da gre za psihične bolezni. Ne gre za bolezni duše.
Obstaja pa povezava med dušo in psiho – če ima psiha možnost, da dobi dostop in če dobi pravico, da sodeluje z mojo dušo, potem je lahko moja psiha presrečna. Deset Božjih zapovedi je zame urejanje psihe s pomočjo duše, ki je v bistvu Stvarnik v meni.

- Področje duševnega zdravja je v zadnjih desetletjih dobilo veliko pozornosti. Ali zaradi večjega zanimanja za to področje lahko potrdite, da je večji tudi delež psihičnih bolezni in motenj?
Pojavnost naravnih psihičnih bolezni je bolj ali manj enaka. Upam si trditi, da je delež shizofrenije enak, kot je bil pred 500 leti, njena pojavnost je v podobnem odstotku skozi vsa stoletja in med vsemi sloji družbe.
Vendar moram dodati, da sodobna družba, vdor drog in drugih kemičnih produktov ustvarja shizofreniji podobna stanja. Ustvarja psihoze in tega je gotovo več kot nekoč. Naša naloga pa je ugotoviti, kaj je bilo pri bolniku primarno – tista primarna, osnovna, biološka shizofrenija, ali sekundarna, shizofreniji podobna, z drogo izzvana bolezen. Na videz bi se nekomu zdelo, da je danes več shizofrenij, kar ni res, je pa gotovo več simptomatskih psihoz, torej umetno izzvanih psihotičnih stanj.
To področje lahko na kratko povežem tudi s sanjami. Prav neverjetno je, kako halucinogene droge vplivajo na strukturo sanj. Glede na vsebino in strukturo sanj lahko ugotovim, če je nekdo pred kratkim posegel po takšnih drogah. Čim se prepozna sprememba sanj, kjer se izraža najgloblje osnovno mentalno bistvo človeka, pa lahko govorimo o vplivu droge na celotno mentalno življenje.

- Kako pa bi opisali področje psihoanalize in kako jo razumeti?
Gre za ukvarjanje s čustvi. Kriza sodobnega človeka je kriza čustev. Mi imamo razuma vrh glave in ga poudarjamo skozi šolski sistem, strukturo družbe, številke, dobičke ... Do psihoanalize je prišlo zato, ker je čustvena plat človeka to zahtevala. Če ostanem na področju šolstva – kdaj gremo v šolo? Ko smo na intelektualnem področju toliko možgansko razviti, da bomo realnost razumsko sprejemali in nabirali logično znanje … Dandanes veljaš toliko, kolikor znaš, kakršna je tvoja izobrazba, kolikor prispevaš v družbo. Razvoj se meri v tem, kaj proizvedeš. Kaj pa proizvedeš? Realne proizvode, ki pa niso delo čustev. Letalo ne nastane na podlagi čustev, ampak mišljenja, razuma. Od renesanse naprej smo šli v to smer, kjer se loči in v ospredje daje razum ter taktilnost.
Zato so tako imenovane duševne/psihične motnje zame motnje emocionalnosti, motnje našega čustvenega življenja.

Zmanjkuje nam energije za čustvenost. Naj bralci samo pomislijo, kako potekajo njihovi dnevi. Koliko časa imajo na voljo, da posvečajo kakovostne ure svojim bližnjim, zakoncu, otrokom? Gledava povsem realno. Naše ljube osebe so personifikacija našega čustvenega življenja. Več je tako imenovane mentalne motenosti, pod katero pa razumevam samo krizo čustev.

- Pravite, da smo v dobi, ko je preveč razuma in premalo čustev. Ob tem ne morem mimo premika družbe iz patriarhata v matriarhat oziroma feminizem: zdi se, da živimo v zelo žensko/čustveno obarvanem svetu, kjer se veliko govori o tem, kako se odločamo glede na občutje, občutke, ugodje in kako pomembno je, da poskrbimo za svoje počutje. Zelo pogosto je v ospredju tisto, kar nam paše. Kako torej razumeti, da je po eni strani preveč razuma, po drugi pa se zdi, da smo v preveč čustveno obarvanem svetu?
Nekoč, že dolgo nazaj, sem napisal, da v moji ordinaciji jokajo tudi moški. Sicer pa je to kompleksno vprašanje. Če odgovorim kot psihoanalitik – gre za moški edipalni kompleks, kjer gre za zaljubljenost matere v sina, ki se ne zmore odcepiti od primarne družine, in druga stvar je, da je šolski sistem narejen na psiho žensk. Odgovor na to vprašanje bi gradil iz teh dveh predpostavk.
V očeh mame je sin malo božanstvo in sta nevrotsko negativno povezana. Če greva nazaj v zgodovino: žene so bile okrog ognjišča, možje so bili lovci. Ostale so samo tiste družine, kjer so možje prinesli ulovljeno domov. V današnji družbeni realnosti moški ni več tako aktualen. Ženske so z razvojem in z lastnim prihodkom postajale samostojnejše. To je zelo vplivalo na položaj moških in žensk v družbi ter tudi na razumevanje vezi med sinovi in mamami. Vendar je treba razumeti, da je kriza moškosti v tem, ko se moški ne osvobodi edipovega kompleksa, in potem raje ostane v mama hotelu, kot da bi si našel življenjsko sopotnico. To kaže tudi na krizo sodobne družbe in seveda vsi ti možakarji, ko trkajo na vrata abrahama, gotovo ne morejo biti veseli. Zato je pri moških zaznavati stanja, ko iz čustvene nezrelosti večnega mladeniča čez noč postanejo starci. Prehoda pa ni.
Šolski sistem ter pogled na moškost in ženskost v naši družbi se odražata v zasedenosti delovnih mest po spolu. Večina zdravniškega osebja je žensk, med mojimi študenti na psihologiji je večina žensk, enako je v izobraževanju, sodstvu … Rezultat tega je, da so estrogeni hormoni omogočili ženskam, da so mirneje prestale testosteronske agresivnosti fantov. Še enkrat povem, da je šolski sistem napisan na psiho ženske. Zaradi tega moški danes zavzemajo enostavnejše poklice, ženske pa bolj študirajo. In če so nekoč k meni zaradi izgorelosti prihajali samo moški, sedaj prihajajo zgolj oziroma bolj in bolj ženske.

- Torej moramo ločiti med pozitivno in negativno čustvenostjo. Kakšna je razlika?
Marsikdo mi reče, da se kot oseba doživlja zelo čustveno. Kdo je čustven? Tisti, ki izbira pozitivno emocionalnost. Če pa je nekdo agresiven, destruktiven, depresiven, to niso izrazi pozitivne emocionalnosti. Številni depresivni ljudje se opisujejo kot zelo čustveni, ne vidijo pa, da so polni predvsem negativnih čustev. Biti čustvena oseba pomeni, da si poln pozitivnih čustev.
Težava naše družbe je v tej negativni čustvenosti, agresivnosti, nastrojenosti, ki pa se pojavlja ravno zaradi tega, ker nam zmanjkuje energije. Jungova psihoanaliza temelji na energiji. Mi imamo organe psihe, ki dobivajo določene količine energije. Te energije zmanjkuje.

- Omenjate tudi zelo prisoten sodobni pojem izgorelosti. Kako pride do tega pojava?
Glede na pomanjkanje energije in razcepljenosti interesov ne moremo recimo več govoriti le o romantični emocionalnosti žensk. Ne moremo, ker jim njihova sodobna poklicna in splošna družbena preobremenjenost jemlje njihovo plemenitost. Prvinsko plemenitost.
V sodobni družbi je veliko pomanjkanje tiste pristne, romantične, prisrčne ljubezni. To pomeni, da je v tebi prisotno preprosto, pristno veselje ob tem, da si srečal soseda, sodelavca, ženo – sočloveka. V današnjem času prehitro izgubljamo mentalno energijo, in potem pademo v vrtinec negativnih čustev: jeze, razočaranja, zavisti …

- Kako razumeti tako velik delež posameznikov, ki pravijo, da so izgoreli? Po vaši razlagi pri izgorelosti ne gre toliko za izgovore, niti ne za pomehkuženost, nezmožnost vztrajnosti, pomanjkanje ciljev in s tem upad smiselnosti …
Izgorelost pri sodobnem človeku ni noben izgovor. Ni. Nihče ni rad v pomanjkanju energije, nihče ni rad neuspešen. V tej družbi priznavam malo lenuhov. Pa še tisti, ki bi jih prepoznal kot lenuhe, bi zame kot psihiatra bili v bistvu izločenci iz družbe.
Pogled na izgorelost z mentalnega gledišča je drugačen. Če ima posameznik nizko frustracijsko toleranco, je to rezultat slabe ego energije. Gre za energetsko slabo opremljen ego; premalo šparamo duševno energijo, premalo mislimo nase. Pri tem pridobimo razne brazgotine, ki pa samo kažejo na to, da delo, ki ni opravljeno z zadostno ego energijo, sploh ni koristno. Tisto, kar delam v stanju izčrpanosti, ni produktivno. Mentalno delo zahteva tudi to, da v zdravem smislu spoštujem svojo psiho in svojo dušo. Samo tisto, kar naredim z zdravo pametjo, lahko uporabljam in smatram kot koristno, saj sem delo opravil energetsko opremljen. Čim več mentalnih brazgotin bom pridelal, tem slabši bo moj ego.
Hkrati pa se zavedajmo, da je razvoj sodobnega človeka napredoval tako hitro, da se nam svet kar naprej odpira v nove dimenzije. Vse bolj živimo tudi na področju imaginarnega, navideznega. Danes ne uspemo več biti kos vsej ponudbi, vsemu razvoju in informacijam. To vodi k razpršenosti naše pozornosti, razpršenosti naše energije. Energijo izgubljamo na širini. Mi smo radovedni in se samo širimo v svojih zanimanjih in interesih. Zaradi razpršenosti imamo težave z iskanjem cilja. Vse me privlači, kar hkrati pomeni, da me nič ne privlači dovolj, da bi zadevo pripeljal do konca in da bi se zaradi tega odpovedal drugim stvarem. Namesto da bi si stvari in interese odvzemali, si jih samo še dodajamo.

- To je vidno tudi v primeru določenih osebnih psihičnih stanj: rešujemo jih tako, da si izberemo še dodatne dejavnosti, telovadbo, meditacije, kuharijo, tečaje …, namesto da bi kaj oklestili. Je tudi v tem modrost – manj je več – za sodobnega človeka?
Z odpovedjo določenim dejavnostim in stvarem si šele v osnovi omogočimo, da pridemo k sebi. Mi pa hodimo proč od sebe. Tako težko je današnjemu človeku biti sam, sam pri sebi, v tišini, z lastnimi mislimi. To, da gremo vase, je terapevtsko početje, in če te lastne terapije ne izvajamo sproti, se nam kopičijo frustracije, ki bi jih radi reševali z vedno novim.
Pri tem me moje nezavedno ohranja, ščiti – če sem v stresu z realnostjo, mi prihrani ukvarjanje s samim seboj. Vendar samo določen čas, saj mi račun izstavi med počitnicami, ob praznikih. Takrat to nezavedno zahteva, da si vzamem čas. To javljanje psihe, ki nas kliče, da pridemo k sebi, je zelo terapevtsko. Moja psiha ne želi, da hodim proč od sebe, da se zatekam k raznim opojnostim, ampak da se ukvarjam s samim seboj. Neukvarjanje s sabo v tem globljem pomenu je največja katastrofa sodobnega človeka.

- Omenili ste praznike, ki so pred vrati. Kako pa je s prazniki v luči pogleda na sodobnega človeka?
Vsekakor prazniki sodijo v ta vsebinski paket katastrofičnega doživljanja s strani sodobnega človeka. Najbolj kritični so gotovo božično-novoletni prazniki. Samo poglejmo na fenomen veselega decembra – vse gre v smeri zabave, veseljačenja, hrupa in svetlobe, samo da se nam ne bi bilo treba v tišini lastnega doma ukvarjati s seboj ali svojimi najbližjimi. Da ja ne bi bili mistični! In nato imamo opraviti s tako imenovanimi božičnimi depresijami. Te se izražajo kot bolj racionalne bilančne depresije, ko ljudje delajo pregled celega leta, ali komunikološke depresije vstopanja v odnose. Koliko je pogovorov, kje bo kdo preživel te praznike, kje bo kdo za božič ...
Zanimivo: skrb in stres okoli teh praznikov tudi dokazuje, kako je človek transcendentalno bitje. Celo mnogi ateisti poskrbijo, da mi imajo kaj za povedati o tem, kako lep božični večer so imeli. Gre za čarobnost naše transcendentalnosti.
S prazniki je povezanih veliko čustvenih elementov – kdo pride, koga bi povabil, s kom bi se sploh družil …? Z mnogimi imajo ljudje težke situacije, celo leto se niso uspeli srečati, slišati, govoriti, in si sedaj postavljajo hud imperativ, kako mora biti za praznike vse idealno.
Na predbožično in božično depresijo zato gledam kot popolnoma čustveno-sociološki in transcendentalni fenomen. In teh depresij ni malo. Zame, podeželskega psihiatra, so ta depresivna stanja predstavljala kar precejšen delež pri dodatni obremenitvi dela.

- Ko omenjate preobremenitev dela, je še kako aktualno vprašanje ureditve področja psihoterapije v Sloveniji. Kako gledate na to?
Za začetek bi povedal, da terapevtov ne bo nikoli dovolj. Potem je treba vedeti, da je bila psihoterapija med ljudmi vedno prisotna. Če se vrnem k Svetemu pismu – samo poglejmo, koliko je tam psihoterapije. Jobova knjiga je le eden od primerov, kjer lahko spremljamo potek psihoterapije. Razni psihoterapevti so hodili k njemu, a neuspešno, vse dokler se Job ni pogovoril z Bogom. To kaže tudi na dejstvo, da kjer je prisotna transcendenca, tam je duša srečna.
Glede prisotnosti psihoterapevtov je moj vidik tudi, da niso vse situacije takšne, da bi bila nujna prisotnost zdravnika. Enako je treba gledati z vidika priprave nove psihoterapevtske zakonodaje na Slovenskem. Jaz kot zdravnik sploh nimam nobene zahteve, da bi moral biti vedno in povsod prisoten. Zelo sem srečen, če se s človekovo psiho ukvarjajo različni profili in sem lahko samo pomožni vidik tudi komu drugemu. To bi moralo biti tudi vodilo ob že omenjeni pripravi predloga zakona o psihoterapiji. Zdravniki in tudi psihologi bi lahko bili srečni, če se želi s tem področjem psihičnih motenj še kdo ukvarjati, saj to pomeni, da bo delo razbremenjeno in porazdeljeno. Sploh ob povečani potrebi, ko se srečujemo s povečanim številom psihičnih motenj.
Zavedajmo se, da še tolikšno število psihoterapevtov najrazličnejših modalitet ne more rešiti naše družbene situacije. Enostavno smo kot družba tako izčrpani in razpršeni z našo mentalno energijo, da posamezni psihiatri, ki se spoznamo na to dinamiko, nudimo samo drobce, kot svetlobne žarke, več pa glede na družbeno situacijo sploh ne moremo doseči. Zato so psihoterapevti zelo dobrodošli. Nikoli nas ne bo dovolj in sem zadovoljen, da se populacija glede tega izobražuje.

- Analiza družbe ni ravno bleščeča. Vam vseeno kaj vliva upanje v prihodnost, ali je vaš pogled v naprej bolj črnogled?
Sem otrok druge svetovne vojne. Kdor je doživel tiste čase in šel skozi tiste situacije, ve, kaj je težko življenje. Zase bi dejal, da sem večni optimist. Ne gradim hiše na pesku pesimizma. Hkrati pa nisem naivnež, ki bi potiskal glavo v pesek. Enostavno verjamem v človeka. Družba ima gotovo določene oscilacije, se bodo pa stvari tudi uredile. Pred kratkim sem že povedal, da na to ne moremo gledati brez Stvarnika. Zavedati se moramo, da Stvarnik ni samomorilen. On nas je ustvaril. Če bi nas uničil in nas pustil v samouničenje, bi s tem uničil svoj lastni načrt, celo samega sebe. Zaupam Stvarniku, zato zaupam tudi človeštvu.

 

OSEBNA IZKAZNICA
Dr. Jožef Magdič
je v Lipi rojeni Prekmurec, sin kmečkih staršev. Leta 1961 se je vpisal na Medicinsko fakulteto v Ljubljani in leta 1966 postal zdravnik ter leta 1971 v Zagrebu specialist nevropsihiatrije. Januarja 1972 je odšel v Švico, kjer se je zaposlil kot psihiater v Zürichu in vpisal študij psihoanalize na Inštitutu Carla Gustava Junga ter diplomiral leta 1975. Od leta 1976 do 1983 je delal kot psihiater v Nemčiji, štiri leta predvsem na področju sodne psihiatrije, in leta 1978 doktoriral na Univerzi v Tübingenu.
Po vrnitvi v domovino je delal v Psihiatrični bolnišnici Maribor in v Ormožu ter z Zdravstvenem domu Murska Sobota, na koncu pa imel zasebno psihiatrično ordinacijo.
Je član mednarodne zveze za analitično psihologijo, predavatelj, mentor in supervizor za bodoče jungovske psihoanalitike v Ljubljani, in sicer na Univerzi Sigmunda Freuda ter pri Slovenski zvezi za Jungovo analitično psihologijo.
Zase rad pravi, da ljubi celo Slovenijo, najrajši pa je v Prekmurju. Ker je v letošnjem letu obhajal okrogli jubilej, mu v uredništvu Ognjišča kličemo še veliko zdravja in blagoslova.

M. Erjavec, Gost meseca, v: Ognjišče 12, 2023, str. 6-11.