Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

BODI MIKLAVŽ TUDI TI …
Sveti Miklavž je resnična oseba. Dobrodelni škof je živel v Miri, kjer je pomagal revnim in naredil mnogo čudežev. Najraje je najmlajše presenečal z dobrotami. V spomin na vsa njegova dobra dela na njegov god nastavimo košare, in prijazni škof nam bo gotovo pustil sladko presenečenje.

V knjigarni Ognjišče se vsako leto ustavi in izprazni police z igračami in družabnimi igrami. (glej Miklavževo ponudbo)

Na Miklavžev praznik lahko doma uprizorimo katero od Miklavževih zgodb iz slikanic: Miklavževi škornji ali Miklavž že ve. Posebej zanimiva je tista o treh dekletih, ki so ostale brez dote, in se zato niso mogle poročiti. Ko je skrbni Miklavž izvedel za njihovo stisko, je pri družini na skrivaj pustil tri kepe zlata. Zgodbo lahko oživimo tako, da pozlatimo tri orehe. Lahko jih zavijemo v zlat papir ali pa kar pobarvamo z zlato barvo.
Pa ne pozabimo biti malo tudi Miklavževi pomočniki za ljudi v stiski: pest orehov (ki jih je letos narava natresla v izobilju), kakšen kozarec medu ali čokolada vedno razveseli preprosto srce. Miklavž že ve, kajne?

BOŽIČNO ŽITO
Po stari šegi so božično žito položili v jaslice kot znamenje novega življenja. Z njim lahko okrasite tudi praznično pogrnjeno mizo. V Sloveniji ima božično žito različna imena: na Gorenjskem je božično žito, na Štajerskem kaljeno žito, na Dolenjskem pšenička, v Beli krajini pa večno življenje. Sejanje božičnega žita izvira še iz predkrščanskih časov, ko so verovali, da bo letina v prihodnjem letu boljša, če bodo proti koncu leta v hiši posejali mlado žito. Pozneje je obveljalo, da ga je treba vzgojiti do božiča. Navada je povezana s pričakovanjem novega leta, ko se temni časi končajo in začne svetlejši del leta. Ponekod so tako preverili, če seme dobro kali. Povsod pa velja, da je božično žito znamenje rodovitnosti.
Nas pa spomni na Odrešenika, ki je za božič prinesel luč večnosti in novo življenje vsem nam. Pšenica simbolizira novo rojstvo in življenje, ki se prebuja iz zrna. Je tudi žito, iz katerega pripravljamo kruh. Živahno zelenje sredi zime prinaša upanje in nov začetek.
Božično žito lahko posejete v plitve okrasne posodice ali kar v podstavek za cvetlične lončke.

Pri Ognjišču dobite lično pakirano seme, ki so mu priloženi briketi gnojila za boljšo rast. Pred setvijo žita v zemljo vmešajte brikete gnojila. Žito ne potrebuje veliko zemlje, saj zalogo hranil črpa iz semena. Kali na vlažnem, zato ga lahko sejete tudi na mah ali žagovino. Poskrbite le, da bo seme na toplem in vlažnem.

Poleg navade v družini je za izbiro setvenega datuma pomembno tudi, v kako toplem prostoru bo božično žito kalilo in rastlo. Če bo to v zelo toplih prostorih, bo rastlo, a tudi propadlo hitreje, zato je smiselno izbrati poznejši datum.
Po tradiciji pustimo božično žito rasti do svetih Treh kraljev ali celo do svečnice, 2. februarja. Če žito zraste previsoko, ga s škarjami enkrat ali dvakrat skrajšamo na želeno višino. Najlepše pa je seveda, dokler je nepostriženo.

Namigi za lepo božično žito:
Če ga boste imeli na toplem in svetlem, bo kalilo hitreje, zato za setev izberite kasnejši datum.
Če vam žito preveč zraste, ga lahko porežete, vendar je lepše nerezano.

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

Še preden začnemo
Še preden vzamemo v roke zelenje in okraske, začnimo z nečim zares pomembnim: ne iščimo popolnosti. Otrokom dovolimo, da soustvarjajo vse, kar je adventnega in božičnega. Opravimo z željo, da mora biti pri nas doma vse kot v izložbi. Bog se ni rodil v trgovini, rodil se je v preprostem hlevu, v ljubeče naročje.

Izjemno pomembno je, da spo­štu­jemo otrokov trud: tudi če voščilnice ne bodo dosegle naših ‘odraslih’ standardov, če bo z adventnega venca kaj odpadlo, če jaslice ne bodo kot iz škatlice – ni pomembno! Pošljimo preproste, z otroškimi rokami narejene voščilnice, neštetokrat popravimo venec in pastirje – če se je otrok potrudil, praznujmo s tem, kar je uspel narediti.

Pri verski vzgoji je pomembno, da spoštujemo tradicijo in jo naredimo za svojo – hkrati pa zavržemo materialistične skušnjave, da mora biti vse popolno, vse bleščeče. Kaj otroku sporočamo, če namesto njegovega/našega skupnega adventnega venca na osrednje mesto postavimo najpopolnejši (kupljen) adventni venec, da bo ja vse ‘v stilu’, otrok pa naj ima svojega v sobi? Nekaj takega: “Tvoje ni dovolj lepo, dovolj dobro, dovolj v trendu …” (Vzemimo si minutko in se spomnimo, kako smo se počutili, ko se nam je kdaj kaj takega zgodilo. Nič kaj božičen ni ta občutek, kajne?) Edino, kar se mora ob praznikih bleščati in žareti, so naša srca. Ne upihnimo žara v malih srčkih zaradi zunanjega blišča. Otrok bo zares doživel praznike, če jih bo lahko soustvarjal – ko bo molil ob adventnem vencu, bo točno vedel, katero svečo je on pritrdil, kateri okrasek mu je delal težave, kje se je zbodel ob brin … Vsak večer se bo ob molitvi pri adventnem vencu prižgala tudi svečka v njegovem srcu. Tako gresta vera in tradicija z roko v roki naprej v naslednje rodove. Naša odgovornost je, da naredimo advent in božič pristen, poln Boga.

Adventni venec
Adventni venec izvira iz Nemčije. Prvi venec je pripravil protestantski pastor Johann Hinrich Wichern, ki je v 19. stoletju deloval med revnimi otroki v Hamburgu. Leta 1839 je iz starega lesenega kolesa izdelal velik lesen obod s 4 belimi in 24 rdečimi svečami, vsak dan so prižgali po eno. Ta lep in sporočilen običaj so povzele vse Cerkve, tudi rimokatoliška. Adventni venec naj bi bil zelen, saj zelenje v zimskem času pomeni življenje. Danes adventne vence izdelujemo iz zelo različnih materialov. Najbolje založena in najcenejša ’trgovina‘ s pripomočki za ustvarjanje je Stvarstvo. Še preden zapade sneg, naberimo storže, šiške, suhe trave, šipek, barvno listje, smolo … Poskrbimo, da bo zelenje za venec sveže, a ne mokro. Skoraj vse lahko naredite sami: če ste spretnih rok, so svečke edino, kar morate kupiti; pa morda žica za pritrjevanje okraskov. Če pa ste bolj “lesene sorte”, nikar ne dovolite, da vam to vzame voljo. Pri nas lahko kupite že pripravljene obode za adventne venčke iz naravnih materialov (slame ali vrbovih vej). Imamo tudi raznolike podlage za namizno dekoracijo ali venec na vratih ter žičke, lepila, lepilne pištole, okrasne trakove …

Če vas čas povsem prehiti, lahko kupite tudi že preprosto okrašen adventni venec, otrokom pa pustite, da mu dodajo piko na i, da bo tudi ‘njihov’.

Ob adventnem vencu lahko prebiramo zgodbe, zmolimo desetko, pojemo, slavimo, se zahvaljujemo in prosimo. Lahko vsak večer tudi povemo, kaj nam je bilo pri družinskih članih tisti dan všeč, kaj je gradilo naše odnose, in tako rastemo drug z drugim.

Ste kdaj pomislili, da bi “luknjo” v vencu uporabili za kaj koristnega? Vanjo lahko odlagamo na papir zapisane prošnje in zahvale. Zvečer ob molitvi pa jih preberemo in zanje molimo.

Adventni koledar
Doma lahko naredite zanimiv adventni koledar z bonbončki iz vejevja, tulcev toaletnega papirja ali pa poskusite narediti adventni vrtiljak.

Marija je živela v vasici Nazaret. Imela je zaročenca Jožefa. Nekega dne jo je obiskal od Boga poslani angel Gabriel. Rekel ji je: »Veseli se, Marija, rodila boš otroka, ki mu bo ime Jezus …« .To zgodbo že vsi poznamo, kajne? Pa vendar je najboljša zgodba vseh časov. Nepozabna je! Z adventnim koledarjem otroci odkorakajo z Jožefom in Marijo v Betlehem.
Vsako jutro otroci stečejo po koledar in odprejo eno okence. V adventnem koledarju naše založbe so bonbončki: pa ne tisti čokoladni, ampak taki, ki osladijo naše odnose, segrejejo srce, spodbudijo drobne rokice k objemu – skratka, stopnjujejo božično pričakovanje: objemi mamo; pomagaj očetu nabrati mah; 1, 2, 3, koliko svečk že gori? …
Naj bo pot do božiča za male in velike tlakovana z malimi dobrimi deli in velikim pričakovanjem.
več:

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) 3. decembra 1919, je s prvim predavanjem v dvorani Deželnega dvorca v Ljubljani začela delovati slovenska univerza, najvišja izobraževalna in znanstvena ustanova, ki je močan steber narodne samobitnosti. Dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek pravi, da “brez Univerze Slovenija ne bi dozorela za samostojnost”. Teološka fakulteta je bila ob pravni, filozofski, tehniški in medicinski fakulteti njena pomembna ustanovna članica, naslednica jezuitskega visokega šolstva na Slovenskem (1633–1773). Bogoslovni profesorji so bili med glavnimi pobudniki ustanovitve univerze v Ljubljani. Ko je Univerza zaživela, je bila Teološka fakulteta med vsemi najbolj celovita: imela je študente, profesorje, študijski program in tudi svoje prostore, zato je edina začela v vseh štirih letnikih. Jubilejno akademsko leto se je pričelo z mašo v ljubljanski stolnici, po maši pa so na dvorišču Teološke fakultete odkrili kip dr. Matije Slaviča, ki je bil v dveh mandatih (1932–1934; 1939–1941) rektor Univerze v Ljubljani in zaslužen za pridružitev Prekmurja Sloveniji leta 1919.

PRIPRAVLJALI SO POT
Jezuitsko višje/visoko šolstvo
Leta 1597 so prišli v Ljubljano jezuiti in skoraj dve stoletji (1597–1773) je deloval jezuitski kolegij pri cerkvi sv. Jakoba. Jezuitski kolegiji so bili duhovna, verska in kulturna žarišča tedanje Evrope. Jezuiti so kot šolski red postavili odličen vzgojno izobraževalni sistem. Pri šolskem delu so se omejevali na srednje in višje šolstvo. V Ljubljani so z gimnazijskim poukom začeli takoj po prihodu. Za začetek višjih šol (studia superiora) velja leto 1633, ko so šestim gimnazijskim razredom dodali pouk moralne teologije, zatem pa še druge predmete. V formalnem pogledu so bili višji študiji v Ljubljani po vsebini enaki študiju na filozofskih in teoloških fakultetah nekaterih jezuitskih univerz, niso pa podeljevali akademskih nazivov. Ko je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, je njihove šole prevzela država. Cesar Jožef II. je visokošolski študij prenesel v večja središča.

Cesarsko-kraljevi licej
V drugi polovici 18. stoletja so v Avstriji izvedli “terezijansko-jožefinsko šolsko reformo” višjega šolstva. Odločili so se za dvotirni sistem visokošolskega študija: za popolne univerze in liceje. Univerze so bile samo na Dunaju, v Pragi in Freiburgu, druge so bile spremenjene v liceje. Liceji so imeli bolj preprosto organizacijo in učno ponudbo, usmerjeni so bili v prakso. V Ljubljani se je na temeljih jezuitskega šolstva izoblikoval cesarsko-kraljevi licej. Teološka licejska stolica v Ljubljani je imela program, ki je omogočal znanstveno izobrazbo duhovnikov in zlasti pripravo na dušnopastirsko delovanje. Učni jezik je bil latinščina, le pastoralno teologijo so od vsega začetka poučevali v slovenščini. Leta 1848 so licej v Ljubljani postopoma ukinjali, od višjega šolstva je ostala le teologija kot škofijski učni zavod. Licej v Ljubljani je nedvomno vplival na prebujanje narodne zavesti in gojil je stare težnje po ustanovitvi prave univerze v Ljubljani.

Francoske “centralne šole”
V letih 1809–1813 so pri nas gospodovali Francozi. Ljubljana je bila glavno mesto Ilirskih provinc, ki so segale od Vzhodne Tirolske do Boke Kotorske. S šolskim letom 1810/11 so začele delovati “centralne šole”. Dobila jih je tudi Ljubljana in bila je prava univerza s petimi študijskimi smermi: za zdravnike, inženirje, arhitekte, pravnike in teologe. Študij je bil predviden na štiri leta, na medicini pet. Prvi letnik je bil za vse enak: filozofski študij kot uvodni študij. Centralne šole so imele pravico podeljevati akademske nazive. Na ljubljanski francoski univerzi študija ni nihče dokončal, ker je živela le tri leta, leta 1814 so Avstrijci vrnili šolstvo v prejšnje stanje.

Politični boj za slovensko univerzo
Ob marčni revoluciji 1848 se je kot del slovenskega narodnega programa začel tudi boj za slovensko univerzo. Prvi so to zahtevo aprila 1848 postavili graški Slovenci, najbolj odločno pa jo je oblikoval kranjski deželni zbor februarja 1898. Po koncu prve svetovne vojne in razpadu habsburške monarhije je bila univerza v Ljubljani ena prvih točk, ki jih je bilo treba uresničiti. Med zaslužnimi za ustanovitev univerze v Ljubljani ima posebno mesto Ivan Hribar, v letih 1896–1910 župan mesta Ljubljana. Na njegovo pobudo je bil pri občinskem svetu ustanovljen Vseučiliški odsek, ki je iskal in podpiral mlade strokovnjake – bodoče univerzitetne profesorje. Dolgoletni borec za slovensko vseučilišče je bil Mihajlo Rostohar. Novembra 1918 je ustanovil Vseučiliško komisijo, ki ji je uspelo ustanoviti univerzo v Ljubljani. Njen predsednik je bil Danilo Majaron, ki je bil 22. junija 1920 proglašen za prvega častnega doktorja ljubljanske univerze.

CILJ JE DOSEŽEN: UNIVERZA JE ZAŽIVELA
Dolgoletna prizadevanja so se uresničila: Univerza v Ljubljani je za­živela leta 1919. Regent Aleksander Karadžordžević je 23. julija 1919 podpisal ‘Zakon o Univerzi Kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani’. Njene ustanovne članice so bile Filozofska fakulteta, Medicinska, Pravna, Tehniška in Teološka fakulteta. 31. avgusta 1919 je bilo s kraljevo odločbo imenovanih prvih 18 profesorjev, novembra so bili izvoljeni rektor Univerze in dekani fakultet. Za rojstni dan Univerze v Ljubljani štejemo 3. december 1919, ko je v tedanji deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca, kjer je še danes sedež Univerze v Ljubljani, slavist dr. Fran Ramovš predaval o historični gramatiki slovenskega jezika. Prvi rektor novoustanovljene Univerze v Ljubljani je postal Josip Plemelj, eden najpomembnejših matematikov z začetka 20. stoletja. V prvem študijskem letu 1919/1920 je bilo na Univerzo vpisanih 942 študentov, 914 moških in samo 28 žensk. Kljub temu, da so prevladovali moški, je bil prvi doktorski naziv podeljen ženski, kar je bila redkost tudi v evropskem merilu. Prejela ga je Ana Mayer 15. julija 1920 za disertacijo ‘O učinkovanju formalina na škrob’. Med obema vojnama je ljubljanska univerza kot najmlajša in najmanjša v tedanji Kraljevini SHS prejemala najmanj finančnih sredstev. Pri centralističnih strankah je prevladovalo mnenje, da so tri univerze v Jugoslaviji nepotrebno razkošje. Obstoj slovenske univerze je bil večkrat ogrožen. Spomladi leta 1929, ko je bila negotovost najdaljša, je tedanji rektor dr. Milan Vidmar za protektorat prosil kralja Aleksandra I, ki je zaščito nad univerzo z veseljem sprejel, zato je do italijanske okupacije nosila njegovo ime. Kljub vsem težavam je število študentov naraščalo: v študijskem letu 1940/1941 je bilo vpisanih že 2474, število rednih učiteljev pa se je s prvotnih 18 povečalo na 90.

RAZVOJ PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po koncu druge svetovne vojne se je začelo novo obdobje Univerze v Ljubljani. Ustanovne članice (fakultete) so razširile svoje študijske programe. Vse več je bilo potreb po strokovnjakih in leta 1946 se je ustanovnim članicam pridružila Gospodarska fakulteta, naslednje leto še Agronomska. V šestdesetih letih je Univerzo v Ljubljani sestavljalo že devet fakultet: Filozofska fakulteta, Pravna fakulteta, Ekonomska fakulteta, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za elektrotehniko, Fakulteta za strojništvo, Medicinska fakulteta in Biotehniška fakulteta. Teološka fakulteta je bila 31. junija 1952 (junij ima samo 30 dni!) z odlokom izključena iz Univerze in je postala samo cerkvena ustanova. Kot deseta članica je bila leta 1970 v Univerzo sprejeta Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. 24. novembra 1975 se je s samoupravnim sporazumom v ljubljansko Univerzo združilo poleg dotedanjih desetih fakultet združilo še deset drugih šol in akademij: Akademija za glasbo, Akademija likovnih umetnosti, Akademija za gledališče, film in televizijo, Pedagoška akademija, Visoka šola za telesno kulturo, Višja pomorska šola v Piranu (zdaj v Portorožu), Višja šola za socialne delavce, Višja upravna šola in Višja tehniška varnostna šola.
Osamosvojitev Slovenije in z njo povezane politične spremembe so prinesle spremembe tudi v visokem šolstvu. Zakon o visokem šolstvu, ki je bil sprejet decembra 1993, je omogočil preobrazbo takrat dveh univerz – ljubljanske in mariborske (nastala leta 1975) – v klasični evropski univerzi. Večji pomen je bil dan znanstvenoraziskovalnemu delu in avtonomiji univerz. Teološka fakulteta je bila kot ustanovna članica spet vključena v Univerzo. Leta 2003 je nastala še tretja javna univerza pri nas – Univerza na Primorskem. Imamo pa tudi dve zasebni univerzi: od leta 1996 univerzo v Novi Gorici (do 2006 z imenom Politehnika) in univerzo v Novem mestu (2017).

UNIVERZA V LJUBLJANI DANES
Univerza v Ljubljani je danes med­narodno ugledna akademska ustanova. Sestavlja jo 23 fakultet in 3 umetniške akademije, ki nudijo študij na vseh področjih – naravoslovje, družboslovje, humanistika, tehnika, medicina, umetnost. Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša visokošolska ustanova v Sloveniji, na kateri študira skoraj 38 tisoč študentov (2018). Na kratko bomo po abecednem redu predstavili vse njene članice.

1. AKADEMIJA ZA GLASBO
AG (kratica) – ustanovljena 1945 (predhodnica: 1919 – Konservatorij Glasbene matice …), članica UL od 1975.
Je pedagoška, umetniška in raziskovalna ustanova, ki izvaja dva univ. študijska programa prve stopnje: glasbena umetnost s smermi vseh orkestrskih glasbil, petja, kompozicije, glasbene teorije, dirigiranja, sakralne glasbe, drugi program pa je glasbena pedagogika.

2. AKADEMIJA ZA GLEDALIŠČE, RADIO, FILM IN TELEVIZIJO
AGRFT – ust. 1945 (kot Akademija za igralsko umetnost …), čl. UL od 1975.
Opravlja izobraževalno, umetniško in raziskovalno delo na polju gledališča, radia, filma in televizije.

3. AKADEMIJA ZA LIKOVNO UMETNOST IN OBLIKOVANJE
ALUO – ust. 2004 (predh. 1945 – Akademija upodabljajočih umetnosti …), čl. UL od 1975.
Posveča se poučevanju in raziskovanju umetniškega ustvarjanja, oblikovanja, restavriranja in konserviranja umetniških del in teoretskih znanj z omenjenih področij.

4. BIOTEHNIŠKA FAKULTETA
BF – ust. 1961 (predh. 1947 – Agronomska fakulteta …), članica UL od 1945–1949; stalno od 1954.
Njeno temeljno poslanstvo je univerzitetno, visokošolsko strokovno in podiplomsko izobraževanje. znanstvenoraziskovalno, strokovno in svetovalno delo, ki zadeva vede o živi naravi (biologija, mikrobiologija) ter kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo in z njimi povezane proizvodne tehnologije (lesarstvo, živilstvo).

5. EKONOMSKA FAKULTETA
EF – ust. 1957 (predh. 1946 – Gospodarska fakulteta …), članica UL od 1946.
Ustvarja in širi znanje, ki je za študente najboljša popotnica v svet, za gospodarstvo pa najbolj donosna naložba. Je vidna članica skupine odličnih evropskih poslovnih in ekonomskih šol.

6. FAKULTETA ZA ARHITEKTURO
FA – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), članica UL od 1995.
Velja za eno boljših srednjeevropskih arhitekturnih šol. Njeni študenti in diplomanti pod vodstvom dobrega pedagoškega kadra dosegajo zavidljive rezultate doma in v tujini.

7. FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
FDV – ust. 1991 (predh. 1961 – Visoka šola za politične vede …), čl. UL od 1970.
Največja interdisciplinarna, izobraževalna in raziskovalna ustanova v Sloveniji. Njena specifičnost so raznovrstni bolonjski programi, študente spodbuja k študiju v tujini in jim ga tudi omogoča.

8. FAKULTETA ZA ELEKTROTEHNIKO
FE – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Njena glavna dejavnost je izobraževanje elektrotehniških strokovnjakov. Izvaja tri prvostopenjske programe ter magistrski in doktorski študij. Ima razvito mrežo mednarodnih povezav in organizira znanstvena srečanja.

9. FAKULTETA ZA FARMACIJO
FFA – ust. 1995 (predh. 1960 – Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo …), čl. UL od 1995.
Ena mlajših članic UL, vendar s 50-letno tradicijo izobraževanja za farmacevtsko in kliničnobiokemijsko stroko. Njeni diplomanti se zaposlijo tako v gospodarstvu (farmacevtska industrija) kot v javnem sektorju (lekarne, bolnišnice, medicinski laboratoriji). Velik poudarek daje vključevanju študentov v raziskovalno delo.

10. FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO IN GEODEZIJO
FGG – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta, 1957 – F. za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, …), čl. UL od 1995.
Skrbi za izobraževanje iz gradbeništva, geodezije, okoljskega gradbeništva, stavbarstva in prostorskega načrtovanja. Skupna osnova vsem študijskim in znanstvenim disciplinam so naravni viri: zemlja, voda, zrak, naravni in umetni materiali.

11. FAKULTETA ZA KEMIJO IN KEMIJSKO TEHNOLOGIJO
FKKT – ust. 1994 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta; 1957 – F. za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko teh., …), čl. UL od 1994.
Goji temeljno, aplikativno in razvojno raziskovanje v kemiji, biokemiji, kemijskem inženirstvu in tehniški varnosti. Svoje dosežke v znanosti in tehnologiji izmenjuje z drugimi univerzami in znanstvenimi ustanovami doma in po svetu.

12. FAKULTETA ZA MATEMATIKO IN FIZIKO
FMF – ust. 1995 (predh. 1919 – Tehniška in Filozofska fakulteta …), čl. UL od 1995.
Tradicija vrhunskega študija matematike in fizike na UL se je začela z ustanovitvijo Univerze ( 1919, katere prvi rektor je bil svetovno znani matematik Josip Plemelj. Danes je Fakulteta za matematiko in fiziko po kvaliteti raziskovalcev in učiteljev ena najuspešnejših fakultet UL z razvejanim sodelovanjem z inštituti in univerzami po vsem svetu.

13. FAKULTETA ZA POMORSTVO IN PROMET (PORTOROŽ)
FPP – ust. 1995 (predh. 1960 – Višja pomorska šola v Piranu …), čl. UL od 1975.
Ima vseslovenski in tudi širši značaj v dodiplomskem izobraževanju strokovnih kadrov iz pomorstva in prometa. Pomorska dejavnost doživlja velike tehnološke in organizacijske spremembe, v pomorskem prometu prihaja do vse večje uporabe informatike in avtomatizacije.

14. FAKULTETA ZA RAČUNALNIŠTVO IN INFORMATIKO
FRI – ust.1996 (predh. 1988 – Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo …), čl. UL od 1996.
Največja slovenska visokošolska izobraževalna ustanova za računalništvo in informatiko. Nastala je po delitvi dotedanje Fakultete za elektrotehniko in računalništvo na dve fakulteti, sam študij računalništva pa se je začel že leta 1973. Fakulteta tesno sodeluje z gospodarstvom.

15. FAKULTETA ZA SOCIALNO DELO
FSD – ust. 2003 (predh. 1955 – Višja šola za socialne delavce …), čl. UL od 1975.
Socialno delo se ukvarja z izjemno široko paleto ljudi, ki doživljajo različne socialne, duševne, ekonomske in druge stiske. Umeščeno je v različne javne službe, deluje pa tudi v prostovoljnih in zasebnih organizacijah, v socialnih službah, v šolstvu, zdravstvu. Fakulteta prispeva k temeljnim družbenim vrednotam in ciljem – prizadevanje za pravičnost, preprečevanje revščine in socialne izključenosti.

16. FAKULTETA ZA STROJNIŠTVO
FS – ust. 1960 (predh. 1919 – Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1960.
Ustvarjajo in prenašajo znanje, ki študentom in partnerjem na raziskovalnem področju omogoča konkurenčno vključevanje v mednarodno okolje. Z raziskovalnim delom so privlačni in koristni za gospodarstvo.

17. FAKULTETA ZA ŠPORT
FŠ – ust. 1990 (predh. 1946 – Zavod za fizkulturo; 1960 – Visoka šola za telesno kulturo …), čl. UL od 1975.
Glavni namen fakultete je usposabljati vrhunsko izobražene diplomante, ki bodo sposobni kakovostno opravljati svoj poklic, delovati na različnih področjih športa in prispevati h kulturi zdravja.

18. FAKULTETA ZA UPRAVO
FU – ust. 2003 (predh. 1956 – Višja upravna šola …), čl. UL od 1975.
Fakulteta z raziskovalnim in pedagoškim delom ter s povezovanjem z domačo in mednarodno prakso razvija upravno znanost. Odlikujejo jo več kot petdesetletne izkušnje s strokovnim izobraževanjem ter podiplomski in znanstveni programi.

19. FILOZOFSKA FAKULTETA
FF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Izobražuje študente in ustvarja vrhunske izobražence s kritičnim mišljenjem v humanistiki in družboslovju ter izobraževanju učiteljev s teh področij. Posebno pozornost posveča krepitvi ved nacionalnega pomena, ki soustvarjajo slovensko identiteto.

20. MEDICINSKA FAKULTETA
MF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
Razdeljena je na oddelek za dodiplomski in podiplomski študij ter na odsek za splošno medicino in odsek za dentalno medicino. Pouk poteka na UL MF in javnih zdravstvenih zavodih, ki imajo status učnih zavodov. Diplomanti pridobijo naziv doktor medicine in doktor dentalne medicine.

21. NARAVOSLOVNOTEHNIŠKA FAKULTETA
NTF – ust. 1995 (predh. 1919 – Filozofska in Tehniška fakulteta …), čl. UL od 1995.
Fakulteto sestavlja pet oddelkov: Oddelek za geologijo, Oddelek za geotehnologijo in rudarstvo, Oddelek za tehnično izobraževanje in informatiko, Oddelek za materiale in metalurgijo ter Oddelek za tekstilstvo (od 1995 še grafična tehnika).

22. PEDAGOŠKA FAKULTETA
PEF – ust. 1991 (predh. 1947 – Višja pedagoška šola …), čl. UL od 1975.
Izobražuje ter usposablja učitelje in druge strokovne delavce za vzgojo in izobraževanje – od vzgojiteljev predšolskih otrok, profesorjev razrednega pouka do profesorjev, ki so strokovnjaki za poučevanje dveh predmetov.

23. PRAVNA FAKULTETA
PF – ust. 1919, ustanovna članica UL.
PF je ena od ustanovnih članic Univerze v Ljubljani, prvo predavanje je imel njen prvi dekan Leonid Pitamic. Fakulteta izobražuje pravne strokovnjake, ki oblikujejo naše pravno okolje. V njenem okviru deluje več inštitutov.

24. TEOLOŠKA FAKULTETA
TEOF/TeoF – ust. 1919, ustanovna članica UL (izključena 1952, ponovno članica od 1992).
Med petimi ustanovnimi fakultetami je imela v novoustanovljeni Univerzi najodličnejše mesto. Leta 1952 je bila iz Univerze izključena, decembra 1992 je spet postala del UL. V študijskem letu 1993/1994 se je začel dvopredmetni študij, v Ljubljani s Filozofsko, v Mariboru pa s Pedagoško fakulteto.

25. VETERINARSKA FAKULTETA
VF – ust. 1990 (predh. 1953 – Fakulteta za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo …), čl. UL od 1990.
Njena temeljna naloga je kakovostno izobraževanje študentov veterinarske medicine na vseh visokošolskih ravneh. Že nad petdeset let skrbi, da so njeni študenti seznanjeni z najnovejšimi znanstvenimi izsledki veterinarske medicine doma in v tujini. Njeno delovanje je usmerjeno v pedagoško, raziskovalno in strokovno operativno delo.

26. ZDRAVSTVENA FAKULTETA
ZF – ust. 2009 (predh. 1962 – Višja šola za zdravstvene delavce …), čl. UL od 1975.
Poslanstvo Zdravstvene fakultete je, da kot vodilna srednjeevropska raziskovalna ustanova za zdravstvene vede izobražuje odlične strokovnjake ter z raziskovalnim delom ustvarja nova znanja in skrbi za njihov prenos v prakso.k

ČUK, Silvester. Stoletnica slovenske Univerze. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 12, str 46-53.

ZGODOVINSKI OKVIR POLITIČNEGA ORGANIZIRANJA KRISTJANOV

Anton Korošec govori na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

(ob obletnici J. Ev. Kreka) Leta 2022 je minilo 130 let od ustanovitve Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je na slovenskem političnem prizorišču prevladovala vse do druge svetovne vojne. Po tradiciji namreč prvi slovenski katoliški shod leta 1892 hkrati predstavlja tudi ustanovni zbor stranke, ki je povezala slovenske krščanske demokrate. Lani umrli zadnji načelnik historične SLS Marko Kremžar je leta 1992 poudaril: »Kot veste, obhaja SLS letos stoletnico svojega obstoja. Na pobudo prvega Slovenskega katoliškega shoda je bila ustanovljena na podlagi cerkvenega socialnega nauka. Rojstna hiša Antona Korošca s spominsko ploščo v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. - Zborovalci na shodu ob 30-letnici Kmečke zveze 7. avgusta 1938 na Brezjah pozdravljajo Antona Korošca (iz knjige: Andrej Rahten, Anton Korošec. Slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, Cankarjeva založba 2020).

Od takrat naprej je SLS vzdrževala svojo temeljno strukturo in izvoljeno vodstvo skozi vsa obdobja preganjanj, okupacije, revolucije in zdomstva.« V tem prispevku bo predstavljen zgodovinski okvir njenega delovanja. Povod zanj pa predstavlja še ena okrogla obletnica: leeta 2022 smo obeležili 150 let, odkar se je v Sv. Juriju ob Ščavnici rodil duhovnik in politik Anton Korošec, ki je kot dolgoletni prvak SLS usodno vplival na slovensko narodno zgodovino med obema vojnama.

Janez Evangelist Krek - Marko Kremžar, zadnji načelnik zgodovinske SLS.

SLS je bila sploh prva masovna stranka na Slovenskem in je bila kot taka v prvi polovici 20. stoletja povsem primerljiva s sorodnimi krščanskodemokratskimi strankami v (srednji) Evropi. Sprva se je stranka sicer večinoma še imenovala konservativna, sredi devetdesetih let 19. stoletja pa se je zanjo uveljavil naziv Katoliška narodna stranka (KNS). Odbor ljubljanskega Katoliškega političnega društva, ki je bilo ustanovljeno že 26. januarja 1890, je še nekaj let deloval vzporedno in je neformalno tvoril tudi vodstvo KNS. Za njen vzpon so bile zaslužne močne politične osebnosti Karla Kluna, Ivana Šusteršiča, Janeza Evangelista Kreka, Evgena Lampeta in Andreja Kalana. Od vsega začetka so z izjemo odvetnika Šusteršiča elito KNS predstavljali duhovniki, ki so bili večinoma kmečkega porekla.To je pomenilo dvoje. Prvič, da so bili voditelji in ideologi te stranke že zaradi svojega izvora posebno občutljivi ravno za socialne probleme kmečkega stanu. In drugič, katoliški misleci so prišli do spoznanja, da se je treba v boju proti glavnim ideološkim sovražnikom – liberalcem in socialdemokratom – nasloniti na široke ljudske sloje, kmete in delavce. Katoliški shodi, ki so se vrstili po letu 1892 vsakih nekaj let, pa so pokazali, da se je v krilu stranke razvil tudi močan sloj laičnega razumništva. Ali kot je ob stoti obletnici prvega shoda v uvodniku za Duhovno življenje zapisal eden od njenih kronistov:

»Pobude I. shoda v domovini so rodile Slovensko ljudsko stranko,Škofove zavode, Leonovo znanstveno družbo, ki je bila zarodek Slovenske univerze.« Prav trdno razumniško jedro je SLS omogočalo, da se je znala uspešno spopadati s političnimi izzivi tudi v najbolj turbulentnih časih.
Demokratizacija, vključno z uveljavitvijo splošne in enake volilne pravice, je postala nujnost, če so katoliški narodnjaki hoteli prevladati na slovenski politični sceni. Moč SLS je temeljila predvsem na zadružnem gibanju, ki se je razvilo do te mere, da je Krek na predvečer prve svetovne vojne razmišljal celo o njegovi širitvi na Argentino.Tudi kar zadeva narodnopolitična vprašanja, so katoliški narodnjaki na prelomu stoletja prevzeli pobudo. Do takrat so se sicer slovenski liberalci v javnosti predstavljali kot edini zagovorniki narodnih zahtev. Ali če citiramo besede enega od vplivnejših kranjskih duhovnikov: »Naroden biti se je reklo toliko kakor biti liberalec.« Toda nastop Šusteršiča in Kreka je tudi na narodnopolitičnem področju potisnil liberalce v defenzivo, in 17. oktobra 1909 so se na združitvenem shodu v Vseslovensko ljudsko stranko povezali katoliški narodnjaki iz vseh kronovin habsburške monarhije s slovenskim prebivalstvom. Iz enega od Šusteršičevih pisem izhaja, da so bila mesta v izvršilnem odboru združene stranke razdeljena po naslednjem ključu: Kranjska je imela štiri predstavnike, Štajerska in Goriška vsaka po tri, Koroška dva ter Trst enega. Na junijskih volitvah 1911, ki so bile zadnje državnozborske v zgodovini habsburške monarhije, je omenjena strankarska koalicija osvojila 20 od skupno 24 slovenskih mandatov. K temu pa je treba prišteti še poslanca severne Istre Matka Mandića, Hrvata po rodu, a izvoljenega predvsem s slovenskimi glasovi, ki se je v državnem zboru vključil v Šusteršičev klub.Tako velikega ozemlja ni imela pod svojim političnim vplivom nobena stranka v slovenski zgodovini. Torej je tudi edina, ki se je resno približala idealu Zedinjene Slovenije.
Ob koncu prve svetovne vojne je prišlo med katoliškimi narodnjaki do razkola, iz katerega je ob podpori knezoškofa Antona Bonaventure Jegliča kot zmagovalec izšel štajerski duhovnik Korošec, medtem ko se je moral kranjski deželni glavar Šusteršič zaradi svoje brezpogojne zvestobe habsburški dinastiji umakniti v tujino.Karizmatični Korošec je znal dobro izkoristiti status enega od ustanovnih očetovJugoslavije in postal vpliven igralec na beograjski politični sceni. Z izjemo nekaj let neposredno po prevratu 1918, ko so liberalci s pomočjo srbskih centralistov potisnili katoliške narodnjake v defenzivo, iz katere pa so se pod vodstvom Korošca in ob podpori katoliške hierarhije hitro izvili, je ostala SLS dominantna slovenska politična sila do druge svetovne vojne. Na decembrskih skupščinskih volitvah leta 1938 je kot del Jugoslovanske radikalne zajednice (naziv SLS je bil namreč od začetka kraljeve diktature leta 1929 uradno prepovedan) v Dravski banovini osvojila več kot 78 % oddanih glasov.
V Koroščevi realni politiki je bila ohranitev Jugoslavije kot garanta avtonomnega razvoja slovenskega naroda stalnica. Ko je Korošec konec leta 1940 umrl, so v SLS za novega šefa stranke imenovali dotedanjega glavnega tajnika Frana Kulovca, slednjega pa je nasledil Miha Krek. Kulovec je bil ubit že ob prvem nemškem bombardiranju Beograda na začetku aprilske vojne, Krek pa se je zatekel v emigracijo, kjer je v mednarodno priznani kraljevi vladi zastopal Slovence. SLS je v dobrih treh mesecih izgubila kar dva svoja voditelja, Krek pa je bil premalo izkušen in nepripravljen na usodne dogodke. Še v veliko težjem položaju pa se je v Ljubljani znašel ban Marko Natlačen, nekoč prav tako tesen Koroščev sodelavec, ki so ga med italijansko okupacijo umorili slovenski komunisti. Slednji so do konca druge svetovne vojne prevzeli oblast, preživeli vodilni predstavniki SLS so se znašli v begunstvu v Avstriji in Italiji, nato pa so se umaknili predvsem v Združene države Amerike in Argentino.
V emigraciji je SLS pod vodstvom Miha Kreka uspešno obnovila svoje delovanje. Leta 1952 se je vključila v Zvezo krščanskodemokratskih strank iz Srednje Evrope. Dve leti kasneje je v New Yorku sprejela nov program, s katerim se je izrekla za pravico slovenskega naroda do samoodločbe, pri čemer naj bi bila Slovenija urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. V programu je bilo ugotovljeno, da svetovne in evropske razmere silijo v tesnejšo povezanost narodov in držav. Po Krekovi smrti leta 1969 je bil za načelnika SLS izbran Miloš Stare, ki je deloval v Argentini. Za njim je leta 1984 krmilo stranke prevzel Marko Kremžar in jo uspešno prepeljal tudi čez dinamično obdobje konca hladne vojne.
Medtem ko je historična SLS, ki je za potrebe mednarodnega nastopanja uporabljala tudi dopolnilni naziv Krščanska demokracija, veljala za eno najstarejših strank te usmeritve tudi v evropskem in svetovnem merilu, se je krščanska demokracija v matični Sloveniji začela uveljavljati šele konec osemdesetih let 20. stoletja. Na vrednote nekdanjih prvakov SLS, pri čemer se je večinoma omenjalo ime Janeza Evangelista Kreka, so se med razgradnjo enopartijskega sistema sklicevali v dveh novonastalih političnih skupinah.Najprej je bila to Slovenska kmečka zveza (SKZ) Ivana Omana, ki je bila ustanovljena 12. maja 1988. Oman je sodeloval tudi na ustanovnem zboru Slovenskega krščanskega socialnega gibanja 10. marca 1989. Za predsednika je bil izvoljen Peter Kovačič Peršin, pobudniki pa so se sklicevali predvsem na izročilo Janeza Evangelista Kreka, Andreja Gosarja in Edvarda Kocbeka. Že kmalu je prišlo do razhajanj med Kovačičem in preostalimi člani vodstva, saj je prvi nasprotoval organiziranju skupine v stranko, češ da naj deluje zgolj na socialnem področju, ne pa v parlamentarnem boju za oblast. Po odstopu Kovačiča se je stranka 2. novembra 1989 preimenovala v Slovenske krščanske demokrate (SKD). Nekateri so sicer zagovarjali preimenovanje v “krščanske socialiste”, vendar je to ime vsaj nekatere preveč spominjalo na Kocbekova manevriranja v odnosih s komunisti. Kot je v enem od svojih prispevkov ugotovil zgodovinar Andrej Vovko, je bilo veliko navdušenja tudi za ime “Slovenska ljudska stranka”, vendar to ni bilo sprejeto, “ker se je večina bala, da bi to v javnosti in zlasti pri oblasteh naletelo na odpor”. Pri končni izbiri imena je prevladalo Omanovo stališče, “da se kristjani ne smejo bati tega imena”. 16. novembra 1989 pa je bil za predsednika SKD izvoljen Lojze Peterle. Stranka je na aprilskih volitvah v družbenopolitični zbor naslednje leto dobila 12,98 % glasov, s čimer je postala najmočnejša v koaliciji Demos in si po vnaprejšnjem dogovoru zagotovila tudi mesto mandatarja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se je po številu poslancev z SKD izenačila tudi SLS in sta jih imeli skupno 22, je bila obnova krščanske demokracije na Slovenskem nedvomno uspešna.
Omenjeni uspeh je bil še toliko večji, če ga postavimo v kontekst ugotovitev Staneta Grande, da je komunistična oblast po vojni z deagrarizacijo in preganjanjem duhovščine praktično zdesetkala družbene temelje predvojne SLS. Res pa je vprašanje, ali lahko v luči omenjenega dejstva govorimo o kontinuiteti SLS v slovenskem političnem prostoru. Odgovor je da, če v tovrstna razmišljanja vključujemo tudi nepretrgano delovanje historične SLS v emigraciji, kar je zlasti s pravnoformalnega stališča edino korektno. Oman je tako v intervjuju za zbornik ob 20. obletnici SKZ zatrdil, da sicer “neposredne kontinuitete” kmečkega gibanja s historično SLS ni bilo. Vendar je hkrati povedal, da je poznal zadnjega predsednika Kmečke zveze v okviru predvojne SLS Janeza Brodarja iz Hrastja. Nekoč ga je tudi obiskal v avstrijskem Špitalu ob Dravi, kamor je ta po drugi svetovni vojni emigriral. Prav tako je prijateljeval z Ivanom Dolencem, najbolj znanim “krekologom”, ki je tudi osebno poznal Janeza Evangelista, po vojni pa je menda vzdrževal stike tudi z Mihom. Zanimivo je, da je bil za ustanovni dan Omanove SKZ izbran prav 12. maj – rojstni dan Antona Korošca.
Akronim SLS je očitno ohranil veliko simbolno moč, saj se je v času slovenske državne osamosvojitve vnel pravi boj za njegovo nasledstvo med SKZ in SKD. Proces obnove krščanske demokracije so v naslednjih letih spremljale tudi številne osebne in načelne delitve, ki pomembno vplivajo na strukturo slovenskega političnega prostora vse do danes. Ob posredovanju Kremžarjeve SLS je bila SKD hitro sprejeta v Evropsko zvezo krščanskih demokratov in Evropsko demokratsko unijo. Po drugi strani pa se je 1. februarja 1991 SKZ dokončno preimenovala v SLS. Oman je takrat izjavil, da s tem “sprejema kontinuiteto predvojne SLS, ustanovljene pred sto leti”. Historična SLS pa je na zboru zaupnikov, ki je končal glasovanje 11. maja 1992, sprejela sklep o pridružitvi SKD, pri čemer jih je med tistimi, ki so glasovali do omenjenega datuma, “za” glasovalo 85 %. Spet je pomenljivo, da je bilo glasovanje izpeljano prav na predvečer 120. obletnice Koroščevega rojstva.Tako se je naposled 16. maja 1992 SLS na II. kongresu SKD združila s Peterletovimi krščanskimi demokrati.Vrnitev SLS v domovino je bila nedvomno pomemben zgodovinski dogodek, ki so ga izseljenski politiki opisovali v čustvenih tonih, kot kaže tudi naslednji citat iz Svobodne Slovenije o njenem pomenu: »Tudi v zdomstvu ni zamrlo njeno idejno delovanje in politično prepričanje, pa tudi so še naprej skrbeli za dobro Slovenije, ohranjali krščanske in demokratske vrednote ter težko pričakovali dan, ko se bodo te spet vrnile v domovino. Nekateri tega niso dočakali, a drugi njihovi vrstniki ali otroci so le dočakali svobodo in samostojnost Slovenije.« Ugotovitev, ki tudi dobra tri desetletja po slovenski državni osamosvojitvi nedvomno da misliti. Gre namreč za dediščino, ki jo je mogoče umestiti v same temelje slovenskih prizadevanj za uresničitev narodne samoodločbe.

A. Rahten, 130 let slovenske krščanske demokracije. Zgodovinski okvir političnega organiziranja kristjanov: Priloga, v: Ognjišče 11 (2022), 44-49.

(ob obletnici) »Ker so nam nekateri odličnejši zastopniki goriške duhovščine sporočili, da je splošna želja, naj se ustanovi v goriški nadškofiji Družba sv. Mohorja, prošnjo z veseljem sprejemamo. … Z redno oblastjo, ki Nam pritiče, ustanavljamo s pričujočo listino pri glavnem oltarju Naše metropolitanske cerkve Družbo na čast imenovanega svetnika in izjavljamo, da je tako kanonično ustanovljena.« S temi besedami je goriški nadškof Frančišek B. Sedej 17. novembra 1923 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Ob stoletnici ustanovitve »ene najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji« predstavljamo njen pomen in zgodovino.

Po prvi svetovni vojni so se Slovenci na Goriškem in vsem zahodnem delu slovenskega narodnega ozemlja znašli v novi državi. Po propadu Avstro-Ogrske je zahod Slovenije pripadel Kraljevini Italiji. Med primorskimi Slovenci je bilo precej članov Mohorjeve družbe v Celovcu. Leta 1914 je bilo na Primorskem skoraj 17.000 naročnikov redne zbirke, v goriški nadškofiji 9.684, v tržaško-koprski pa 4.908. Nova meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo je postajala iz dneva v dan bolj zaprta. Obstajala je nevarnost, da med Slovence v Italiji ne bodo mogle več prihajati Mohorjeve knjige. Italijanske oblasti ne bi dale uvoznega dovoljenja za knjige iz takratne Jugoslavije. Celovška Mohorjeva se je namreč po prvi svetovni vojni preselila najprej na Prevalje, pozneje pa v Celje.

NOVA ZALOŽBA S KRŠČANSKO USMERITVIJO
Tudi zaradi težav pri dobavi knjig iz Slovenije so v Gorici začeli izhajati časopisi in različne knjige. Od učbenikov in poljudnih knjig do takih z gospodarsko tematiko pa vse do leposlovja. Na področju izdajateljstva se je najbolj uveljavila Goriška matica. Anton Gregorčič jo je celo ustanovil, da bi kot katoliška založba nadomeščala Celovško Mohorjevo družbo. Nekateri duhovniki, združeni v organizaciji Zbor svečenikov sv. Pavla, so začeli opozarjati na nevarnost, da bi omenjena založba ne mogla jamčiti, da bo tudi v prihodnosti izdajala knjige v krščanskem duhu, saj gre za zasebno ustanovo. Najprej so predlagali, naj Goriška matica pride pod cerkveno okrilje in naj postane cerkvena bratovščina, podobno kot je to Celovška Mohorjeva. To se ni zgodilo, zato se je rodila misel, da na Primorskem ustanovijo lastno Mohorjevo družbo. Na zboru Katoliškega tiskovnega društva jo je izrekel duhovnik Virgil Šček. Zato so v okviru zbora svečenikov sv. Pavla ustanovili poseben pripravljalni odbor, ki naj pripravi pravilnik in poslovnik nove družbe.

»Pripomočki« za slovensko pesem
Pozna dvajseta leta prejšnjega stoletja veljajo za izredno temno obdobje v zgodovini primorskih Slovencev. In kakšen je bil odgovor Mohorjeve? Na občnem zboru leta 1928 so prosili skladatelja Vinka Vodopivca (na sliki), naj poskrbi za izdajo nekaj cerkvenih pesmaric. Vedeli so, da bo slovenska pesem preživela za cerkvenimi zidovi in zato so hoteli organistom in zborom ponuditi dobre pesmarice. Februarja leta 1928 je takratni urednik Mohorjeve Anton Kacin razposlal pisma številnim slovenskim skladateljem. Obvestil jih je, da bo Mohorjeva družba izdala cerkvene pesmarice. Med besedili je bilo tudi nekaj novih, ki jih je napisal Filip Terčelj. Izšle so štiri glasbene zbirke: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmice in Zdrava Marija. Strokovnjaki pravijo, da so med uglasbenimi »pesmimi tudi pravi biseri poljudne cerkvene pesmi«, je o pesmaricah zapisal Rudolf Klinec.

Virgil Šček, ki je odigral pomembno vlogo na samem začetku Mohorjeve v Gorici, se je pozneje umaknil. Marko Tavčar, sedanji tajnik Goriške Mohorjeve družbe, sicer tudi poznavalec Ščekovega življenja, razloži Ščekovo vlogo pri Mohorjevi: »Duhovnik Virgil Šček je dal pobudo, da bi ustanovili neko novo založbo, in sicer Goriško Mohorjevo družbo. Potem so drugi ljudje prevzeli vodilna mesta pri novi ustanovi. On se je ukvarjal z drugimi stvarmi. Ne pozabimo, da je bil državni poslanec. Skrbel je za izdajo vrste časopisov. Direktno se z Mohorjevo ni ukvarjal, je pa njeno delo pozorno spremljal in zanjo prispeval nekaj molitvenikov, med katerimi so nekateri doživeli tudi več ponatisov.« O pomenu zbora svečenikov sv. Pavla pa Tavčar dodaja: »Postopoma je organizacija prerasla stanovske okvire in dobila splošno narodnoobrambno vlogo. Na prvem mestu ji je bila skrb za pastoralo. Vzporedno z njo pa je gojila skrb za ohranjanje narodne zavesti.«Goriški nadškof Frančišek Borgija Sedej. - Lastnoročno napisan pozdrav goriškega nadškofa Sedeja. - Goriška stolnica, sedež bratovščine sv. Mohorja. - Duhovnik Virgil Šček.

NENADOMESTLJIVA VLOGA DUHOVNIKOV
Pripravljalni odbor (Josip Ličan, Venceslav Bele, Stanko Stanič, Josip Rustja) je obvestil nadškofa Sedeja, da bodo ustanovili cerkveno bratovščino, založbo Mohorjevo družbo v Gorici. Nadškof Sedej je ob branju pravil lastnoročno vnesel določbo, da mora biti društvo pod škofovim pokroviteljstvom in naj ima bratovščina sedež v goriški stolnici. 26. novembra 1923 je potrdil pravila Goriške Mohorjeve družbe in ta datum imamo lahko za začetek delovanja te pomembne kulturno-verske ustanove. Društveni poslovnik je stopil v veljavo pol leta kasneje in s tem je bila nova družba formalno ustanovljena.
Ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe je bilo veliko in pomembno dejanje. Brez nadškofa Sedeja in brez duhovnikov, povezanih v Zbor svečenikov sv. Pavla, bi do tega pomembnega koraka ne prišlo. Duhovniki so prevzeli začasno poverjeništvo. Med ljudmi so širili novico o novi družbi ter jim priporočali njene knjige. Očitno so dobro opravili svoje delo, saj je leta 1924 imela družba kar 12.000 članov.
Toda formalni administrativni ustanovitvi je sledilo trdo delo: priprava prvega knjižnega daru, prve redne zbirke, ki je izšla konec leta 1924. V njej so bili Koledar za leto 1925, Gospodarska čitanka, ki jo je uredil inženir Josip Rustja, prevod romana Na Indijo in prevod Raisovega dela Preužitkarji ter molitvenik Juraja Dobrile Zgodi se tvoja volja.

Pestrost tega daru govori o poslanstvu nove Mohorjeve. Slovenskim bralcem bo nudila knjige verske vsebine, leposlovje pa tudi knjige, ki bodo pomagale pri umnem gospodarjenju in bodo praktične narave. Laiku Janku Kralju so poverili nalogo, da bo vzdrževal stike z avtorji knjig in sprejemal rokopise. Književni odsek je vodil dekan Venceslav Bele, ki mu je uspelo pridobiti več sodelavcev. Postal je tudi prvi urednik Mohorjevih knjig. Posebno pozornost je posvetil koledarju. Ta je še danes ena osrednjih knjig vsakoletne zbirke in dragocen dokument časa.

TEŽKO FAŠISTIČNO PREGANJANJE
Mlada ustanova se je že ob svojem začetku spoprijela s težavami. Italijanska država je hotela poitalijančiti Slovence in Hrvate v Julijski krajini. Stanje se je še poslabšalo z nastopom fašizma. Takrat je bil ogrožen celo obstoj Goriške Mohorjeve. Družba je prišla celo na seznam prevratnih organizacij. To je pomenilo stalno grožnjo, da bo razpuščena. V časopisih so se pojavljali strupeni članki proti slovenski manjšini in Mohorjevi družbi. Upadlo je število naročnikov knjig, ker so se zlasti državni uslužbenci bali, da bi izgubili delovna mesta. Fašizem je udaril sámo gospodarsko podstat družbe in pri tem skoval prefinjeno taktiko. Knjige, ki so bile že natisnjene in je družba zanje plačala že papir in tiskarske stroške, so zaplenili. Nastala je ogromna gospodarska škoda in družbi je grozil propad. Vendar je Mohorjeva družba delovala sicer v skrčenem obsegu tudi med fašizmom.
Leta 1923 je italijanska vlada sprejela zakon o šolski reformi (Gentilijeva reforma), ki je določal postopno odpravo pouka v slovenščini na osnovnih šolah. Tako so bili do konca šolskega leta 1927/1928 odpravljeni še zadnji razredi s poukom v slovenščini. Mohorjeva je na ta udarec odgovorila tako, da je začela izdajati vzgojna in poučna dela. Mame so lahko doma iz teh knjig učile otroke slovensko brati in moliti. Preganjanje je doletelo tudi tajnika Janka Kralja, ki so ga oblasti poslale v konfinacijo. Na njegovo mesto je odbor imenoval dr. Antona Kacina, ki je ostal tajnik družbe trideset let.
Zakoni in uredbe proti Slovencem so se kar vrstili. Tako je leta 1928 morala prenehati izhajati večina slovenskih časopisov. Tedaj je bil spet pod vprašajem obstoj Goriške Mohorjeve družbe. Toda družba ni vrgla puške v koruzo. Na tajnem rednem občnem zboru v Gorici leta 1928 so naprosili duhovnika in priljubljenega skladatelja Vinka Vodopivca, naj oskrbi nekaj cerkvenih pesmaric. Slovenska pesem se je namreč morala umakniti v zavetje cerkvenih zidov in zborom je bilo treba ponuditi primerne pesmi.

REŠEVAL JO JE CERKVENI ZNAČAJ
Skoraj enodušno mnenje zgodovinopiscev Goriške Mohorjeve družbe je, da je ta obstala zaradi svojega cerkvenega značaja. »Nadškof Sedej in vodilni pri Goriški Mohorjevi družbi so zaslutili, da je edino jamstvo, da ta ustanova preživi vse hujše pritiske, to, da dobi cerkveni status,« pravi tajnik družbe Marko Tavčar. Mohorjeva je bila cerkvena bratovščina in njen status je potrdil papež. Tavčar poudari pomen konkordata, ki sta ga podpisala Kraljevina Italija in Sveti sedež 11. februarja 1929: »Konkordat je dal pravne temelje, ki so jamčili, da fašizem ni mogel popolnoma uničiti Mohorjeve, kakor je ukinil na primer Zadružno zvezo in s tem uničil sto zadrug na Primorskem. Seveda to ne pomeni, da je fašizem ni preganjal.
Uničil pa je ni!«Knjige Rudolfa Klinca, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi.

Z odstopom goriškega nadškofa Sedeja (1931) je Goriška Mohorjeva izgubila svojega velikega zaščitnika. Njegovi nasledniki italijanske narodnosti niso imeli več takega posluha za to cerkveno bratovščino. Stanje je še poslabšal napad Kraljevine Italije na Etiopijo. Med vojno so se še bolj zaostrili varnostni ukrepi in nadzor nad vsemi dejavnostmi. Za delno izboljšanje lahko imamo leto 1937, ki je prineslo rahlo otoplitev in družba je lahko leta 1939 izdala poleg koledarja še štiri knjige.
Sledila je druga svetovna vojna in v vojnih letih Goriška Mohorjeva ni izdala nobene knjige. Leta 1943 najprej propade fašizem, nato kapitulira Italija. To za Mohorjevo pomeni nov mejnik in leta 1944 se je ponovno sestal njen odbor. Želeli so nadaljevati z izdajateljsko dejavnostjo. Prišlo je do dogovarjanj s Celjsko Mohorjevo, a to ni obrodilo velikih sadov. So pa skupaj izdali knjigo Jožeta Lavrenčiča Tri božje poti. V negotovosti so potem izdali še koledar za leto 1946, leto pozneje pa še za leto 1947.

Primorski slovenski biografski leksikon
Njegovi začetki spadajo že v leto 1971, ko je Rudolf Klinec s sodelavci na seji odbora Goriške Mohorjeve predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL).»Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v življenju primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A–Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M–Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino.
Tajnik Marko Tavčar poudarja, da gre pri leksikonu za »skupinsko delo«. Po njegovem ima leksikon še globlje korenine, saj te »segajo že v čas po drugi svetovni vojni, ko so Rudolf Klinec, prof. Kacin in Stanko Stanič začeli razmišljati, da bi kazalo izdati knjigo, v kateri bi zbrali življenjepise uglednejših primorskih ljudi. Idejo je razvil in ji dal neko bolj strukturirano obliko raziskovalec bibliotekar Marjan Brecelj, ki je bil v začetku tudi urednik leksikona. Ko se je iz različnih razlogov moral temu odpovedati, je urejevanje sprejel prof. Martin Jevnikar. Skrbel je, da je leksikon redno izhajal. Že nekaj časa se pogovarjamo, da bi kazalo zbrano gradivo vsaj posodobiti. V leksikonu so namreč opisani tudi še živeči ljudje in jasno je, da so se v toliko letih stvari spremenile bodisi glede njihovega življenja kot njihovega ustvarjanja. Zato bi kazalo pripraviti posodobitev leksikona. Mogoče bi to najprej naredili na bolj sodoben, računalniški način in morda pozneje izdali v tiskani obliki.«

NOVI IZZIVI PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Po drugi svetovni vojni nastopi za Goriško Mohorjevo novo negotovo obdobje in čas novega iskanja. Leta 1947 pride do združitve večjega dela Primorske z matično domovino. Od skupno 165.000 slovenskih vernikov goriške nadškofije jih je tako prišlo pod Jugoslavijo 145.000. Pod Italijo ostane približno 20.000 slovenskih vernikov. Tržaški Slovenci živijo v drugi upravni enoti, Svobodnem tržaškem ozemlju. Število članov je v začetku vojne znašalo 11.500, po vojni pa je padlo na 1.500. Odbor Mohorjeve je v novih razmerah stopil v stik z Mohorjevo v Celovcu in predlagal sodelovanje. Sad tega je skupni Mohorjev koledar, ki je 12 let povezoval primorske in koroške Slovence. Nove razmere so pripeljale do tega, da je Goriška Mohorjeva v svoje organe sprejela tudi zastopnike s Tržaškega. Zlasti potem, ko so se znašli skupaj v eni državi. Tako so leta 1965 na izrednem občnem zboru uzakonili nove odločbe, ki so odprle vrata laikom. Različni koledarji Goriške Mohorjeve družbe.
Taka Mohorjeva družba je leto za letom med ljudi v zamejstvu, zdomstvu pa tudi v matični državi pošiljala knjižne darove. Pozneje pa tudi druge knjige. Lotila se je tudi nekaterih velikih projektov. Gotovo med te spada Slovenski primorski biografski leksikon. Izhajal je dvajset let in prikazal približno pet tisoč mož in žena, ki so delovali na Primorskem ali so povezani s to pokrajino.
Med večje projekte spada tudi zbirka Naše korenine. »Nastala je na pobudo zgodovinarja Branka Marušiča. V zbirki je izšlo čez trideset knjig različnih avtorjev. V njej so izredno dragoceni dokumenti, ki govorijo o primorski stvarnosti. Naj omenim samo dragocena vojna dnevnika duhovnikov Novaka in Klinca, knjigo Tragedija v Cerknem … Že prva knjiga, ki prinaša besedila predavanj o Sveti Gori, je bila v tistem času odmevna pobuda,« meni o zbirki tajnik Tavčar.

ZADRUGA
Iskanje novih oblik delovanja spremlja Mohorjevo skozi celo stoletje. Tudi v zadnjih desetletjih je morala iskati nov način, kako prilagoditi svoje delovanje državni zakonodaji. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je postajalo vse težje finančno poslovanje, knjige pa so lahko izdajali v sodelovanju s Katoliškim tiskovnim društvom. »Ko pa se je še to zapletlo, je postalo nujno, da si zamislijo nekaj novega. In takrat se je oblikovala ideja, da je najbolj primerno, da ustanovijo zadrugo. Tako so leta 1994 ustanovili zadrugo. Člani zadruge so tržaški in goriški duhovniki ter kulturniki. Z ustanovitvijo zadruge so omogočili okvir za založniško dejavnost. Po drugi strani pa so krepili sodelovanje med Trstom in Gorico in posredno tudi Benečijo,« razloži preoblikovanje v zadrugo sedanji tajnik. V okviru Zadruge Goriška Mohorjeva družba izhaja tudi tednik Novi glas in mesečnik za otroke Pastirček.Sedež Goriške Mohorjeve Družbe na Placuti. - Blagoslov (v latinščini) z lastnoročnim podpisom papeža Pija XI. - Dolgoletni tajnik družbe Janko Kralj. - Sedanji tajnik Marko Tavčar. - Sedanji predsednik prelat Renato Podbersič.

POGUMNO V PRIHODNOST
Vse založbe se danes srečujejo s podobnimi težavami. Zaradi novih medijev ljudje manj berejo knjige. Te in še druge težave, ki so povezane z njenim posebnim poslanstvom, tarejo Goriško Mohorjevo družbo. »Sedanji čas terja širšo zasnovo dela. Knjiga ima še vedno svoj pomen in bo ostala neka osnova založniškega dela. Naklada je v zadnjih 25 letih padla in lanska redna zbirka je imela nekaj nad 700 naročnikov. Novi časi vabijo k izkoriščanju novih medijev. Izdali smo že nekaj zgoščenk. Nekatere knjige so opremljene s QR-kodo, ki knjigo obogatijo z dodatnimi informacijami. Sodobna tehnologija omogoča tudi uvajanje tipa črk, ki so primerne za disleksike. So oblike, ki bi jih kazalo še razvijati. Mogoče tudi v obliki zvočnih knjig. Stvari čakajo na neki nov zagon. Če imamo ideje, jih lahko prej ali slej uresničimo. Le pravi ljudje morajo priti. Ter sredstva in volja,« z optimizmom zre v prihodnost tajnik Marko Tavčar.

»Ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji«
»Goriška Mohorjeva družba je ena najvažnejših versko-kulturnih ustanov slovenske manjšine v Italiji.« S temi besedami začenja Rudolf Klinec, velik poznavalec zgodovine GMD in njen dolgoletni sodelavec, svojo knjigo Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe, ki je izšla leta 1967. Sedanji tajnik Marko Tavčar pritrjuje njegovim besedam: »Mohorjeva družba deluje že skoraj sto let. V prvih letih svojega delovanja je odigrala temeljno vlogo pri izdajanju knjig, ki bi sicer ne zagledale belega dne. Z vsem delom, ki ga opravlja še danes, je ustanova, ki ima pomembno kulturno in duhovno vlogo. V teh desetletjih se je ta vloga drugače izražala kot v prvih letih. Zlasti od srede 90. let, ko je bila zaradi pravnih razlogov ustanovljena Zadruga Goriška Mohorjeva, se je ta dejavnost še razširila.«
»V dobi fašizma so opravljale njene knjige vse naloge, saj so bile takrat edine, ki so izhajale v Italiji. Ni bilo slovenskih šol, časopisov, še v cerkvi so fašistične oblasti ovirale slovenske pridige, če sploh niso bile prepovedane. Tam so bile mohorjevke edina slovenska beseda, ki je ljudi tolažila, plemenitila in jim vlivala poguma za boljše čase. Otroke so učile brati, kmete umnega kmetovanja, s pesmaricami so učile peti verske in posvetne pesmi, vernike so z molitveniki spremljale v cerkev in versko življenje,« pa je že ob 80-letnici GMD mojstrsko strnila njen pomen Nadja Pahor Veri.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 44-49.

Leta 2016 smo praznovali leto sv. Martina ob 1700-letnici njegovega rojstva. Tega priljubljenega svetnika, ki goduje 11. novembra, največkrat upodabljajo kot rimskega častnika na konju, ki z mečem preseka svoj plašč, da se s polovico ogrne prezebli berač. To naj bi se zgodilo pred vrati mesta Amiens. Legenda pravi, da se mu je potem ponoči prikazal Jezus, ogrnjen prav s tistim plaščem in s tem potrdil, da v trpečih in ubogih strežemo njemu samemu. Martin se je rodil leta 316 v mestu Savaria, sedanjem Sombotelu na Madžarskem. Pri petnajstih letih je postal vojak in kmalu konjeniški častnik. Po šestih letih priprave je bil krščen. Ko je čez nekaj let dal vojaški službi slovo, je odšel v Galijo (Francijo) in živel kot samotar, dokler ga niso izbrali za škofa v mestu Tours. Bil je skrben pastir svoje črede, ljudje so ga ljubili kot svojega očeta. Ko je leta 397 umrl, so ga brž začeli častiti kot svetnika. Njegov grob v Toursu je bila ena najbolj obiskanih božjih poti v srednjem veku. Na tisoče cerkva po vsej krščanski Evropi, ki so bile zgrajene v tem času, je posvečenih sv. Martinu. Na tleh države Slovenije jih je 94, od tega 43 župnijskih in te v sliki in kratkem opisu predstavljamo v prilogi.

 

ŠKOFIJA CELJE

LAŠKO
Nadžupnijska cekev sv. Martina je od prvotne romanske zasnove ohranila masivni zvonik, glavno ladjo in križno obokan stolp. Sezidana je bila proti koncu 12. stoletja in spada med najpomembnejše romanske spomenike pri nas. Notranjost je preplet romanike, gotike, baroka in moderne. Z glavnega oltarja poleg zavetnika sv. Martina, zrejo še štirje evangelisti, apostola Peter in Pavel, nad njimi še vstali Kristusa. Župnija se prvič omenja 1257.

 

 

PONIKVA
Cerkev sv. Martina se omenja prvič 1236, ko je bila že župnijska, a je gotovo starejša. Sedanja stavba je bila zgrajena v letih 1732–1737. Njena zunanja podoba je mogočna, njeno notranjščino krasijo freske Jakoba in Antona Brola (1890) in bogata baročna oprema, zlasti prižnica in glavni oltar z rezbarskimi umetninami družine Mersijev iz Rogatca.

 

 

 

SROMLJE
Mogočna župnijska cerkev sv. Martina z zvonikom je bila 1750 prenovljena. Starejšemu jedru triladijskega dvoranskega prostora je bil prizidan prezbiterij. Iz tega časa sta tudi glavni oltar in prižnica. Cerkev je bila prvotno podružnica prafare Videm ob Savi. Od leta 1753 je župnijska.

 

 

 

 

 

ŠMARTNO OB DRETI
Župnijska cerkev sv. Martina stoji sredi vas. Omenja se 1426, leta 1632 so podaljšali cerkveno ladjo in pozneje še večkrat. Zvonik je bil 1798 povišan, 1863 je dobil novogotsko streho. Notranjščino je 1926 poslikal Josef Eigert. Veliki oltar je bil izdelan okoli leta 1900. Na oltarni steni nad njim visi slika sv. Martin deli plašč. Od 1891 je cerkev župnijska.

 

 

 

 

 

 

ŠMARTNO OB PAKI
Cerkev sv. Martina, stoječa sredi vas, se prvič omenja 1256, župnija pa leta 1528. Cerkev je v jedru gotska iz 14. stol., sredi 18. stol. so jo predelali v poznobaročnem slogu. Zvonik je dobil sedanjo podobo 1821. V tronu glavnega oltarja stoji kip sv. Martina. Slikani okni Staneta Kregarja upodabljata prizora Sv. Martin krsti svojo mater in Sv. Martin deli plašč, okno Janeza Kovačiča pa Sv. Martin med sobrati.

 

 

ŠMARTNO V ROŽNI DOLINI
Cerkev, ki stoji na vzpetini sredi vasi, se prvič omenja 1335: bila je gotska, imela je obokan prezbiterij in ravno krito ladjo, 1608 so ji prizidali zvonik. Leta 1760 je bil pri njej ustanovljen vikariat, 1766 pa župnija. Sedanja stavba je bila zgrajena 1855, zvonik pa 1884. Prezbiterij sta poslikala Tomaž Fantoni in Jakob Brollo (1866). Na steni za velikim oltarjem visi slika sv. Martina (Hans Klein, 1875).

 

 

TEHARJE
Teharje so bile kot podružnica žalske pražupnije z njo dodeljene leta 1256 stiškemu samostanu. Kot župnija se prvič omenja 1545. Staro cerkev, ki se omenja 1526, so na začetku 20. stol. podrli, ker je bila premajhna, in njenem mestu v letih 1906–1908 zgradili sedanjo, ki je bila leta 2007 v celoti obnovljena. Oprema cerkve je izdelana po načrtih graškega arhitekta A. Wagnerja.

 

 

 

TRBOVLJE – SV. MARTIN
Zgodovina župnijske cerkve sv. Martina naj bi se začela že v 13. stol. Prvi verodostojni podatek pa je iz leta 1330, da je bil tedaj tu prvi stalni duhovnik. V teku stoletij so jo večkrat prenavljali. Današnjo arhitekturno podobo je dobila s prezidavo 1855. Glavni oltar je lepo baročno delo neznanega mojstra. Umetniški biser cerkve je izredno lepa poslikava stropa slikarja Janeza Wolfa (1863).

 

 

 

 

VELENJE – SV. MARTIN
Cerkev stoji na nizki vzpetini ob robu mesta. Stavbo sestavljajo: dvojna ladja, prezbiterij, zvonik in prizidana veža. Cerkev se omenja 1243, župnija pa 1264. Njeno današnje jedro je še srednjeveško ali vsaj renesančno, novi del cerkve je iz leta 1874. Veliki oltar krasi slika župnijskega zavetnika sv. Martina mojstra Janeza Andreja Strausa.

 

 

ŠKOFIJA KOPER

 

 

 

AVČE
Cerkev sv. Martina v Avčah pri Kanalu ob Soči je poznogotska stavba s pravokotno, ravno ladjo in z zvezdasto-rebrasto obokanim prezbiterijem, ki hrani pomemben ciklus fresk iz 15. stol. Prvič se omenja okoli leta 1400. Srečno je prestala vihro prve svetovne vojne. Pri obnovitvenih delih so naleteli na kulturne ostanke iz rimske dobe.

 

 

 

GABERJE NA VIPAVSKEM
Cerkev sv. Martina, ki stoji sredi vasi, je omenjena 1650. Kuracija (pomožna duhovnija) je bila ustanovljena 1670. Današnja stavba je bila zgrajena sredi 17. stol., kasneje so jo povišali in prizidali zakristijo. Pred fasado je zvonik oglejskega tipa. Freske v prezbiteriju so delo Simona Ogrina (1902). Baročni veliki oltar krasi slika sv. Martina, delo Antonia Parolija.

 

 

 

 

 

 

GRGAR
Gotska cerkvica sv. Martina iz leta 1443 je bila večkrat povečana. Leta 1877 je bila dograjena cerkev v sedanjem tlorisu. Med prvo svetovno vojno je bila skoraj uničena, po vojni popravljena. V letih 1935–1937 jo je poslikal Clemente del Neri. Leta 1945 je bila ob bombardiranju spet porušena in leta 1962 za silo obnovljena. V letih 2004–2007 je bila prenovljena in razglašena za kulturni spomenik.

 

 

 

HRENOVICE
Cerkev stoji v zaselku Fara. Kraj je bil že v 10. stol. sedež pražupnije, čeprav se cerkev prvič omenja posredno z župnikom šele 1272. Prezbiterij je bil na novo sezidan v pozni gotiki, v baroku so razširili ladjo. Stolp je bil zgrajen 1639. V letih 1942–1943 je cerkev poslikal in preoblikoval Tone Kralj. Na velikem oltarju je kiparska skupina Sv. Martin deli miloščino, tirolsko delo (1935).

 

 

 

 

 

 

KOSTANJEVICA NA KRASU
Prvotna cerkev je bila posvečena 1518; pri njej se 1725 omenja duhovnija, 1758 pa kuracija v okviru župnije Štivan pri Devinu, pozneje je bil ustanovljen vikariat. Baročna cerkev, posvečena 1762, je bila porušena v prvi svetovni vojni. Na njenem mestu so 1927 postavili sedanjo cerkev v neoromanskem slogu. Veliki oltar ima obliko ciborija, v njegovem središču je slika Sv. Martin deli plašč, delo Mare Kraljeve.

 

 

 

OSEK
Župnijska cerkev sv. Martina stoji v samem središču vasi in kraju že od daleč daje značilno podobo. Današnjo baročno arhitekturno obliko je cerkev dobila ob prezidavi 1774 in takrat je bila prejšnja, manjša gotska cerkev v celoti porušena. Pri obnovi po drugi svetovni vojni je arhitekt Jože Plečnik zasnoval veliko rozeto na pročelju. Župnija je bila ustanovljena 1935.

 

 

SEČOVLJE
Sečovlje so najbolj znane po svojih solinah. Nekdanje solinarsko naselje je strnjeno okoli cerkve svetega Martina v zahodnem delu vasi, ki stoji na obzidanem pomolu. Cerkev je bila obnovljena leta 1822. V tem kraju, kjer so bili pomešani italijanski in slovenski verniki, je bila 1895 ustanovljena kaplanija, 1940 pa župnija.

 

 

SEŽANA
Cerkev stoji v severnem delu mesta, kjer je stala že prva, ki je bila sezidana 1509. Prvič je omenjena 1665; kaplanija je bila 1782, župnija pa je bila ustanovljena 1862. Prvotna srednjeveška stavba je bila prezidana 1673. Ob ustanovitvi župnije so povišali srednjo ladjo in prizidali stranski ladji. Zvonik je oglejskega tipa iz leta 1794. Veliki oltar sv. Martina krasi slika Poveličanje sv. Martina (Miroslav Tomec, 1889).

 

 

SLIVJE
Cerkev je prvič omenjena 1542 ob ustanovitvi kaplanije, župnija je bila ustanovljena 1937. Sedanja cerkev je bila zgrajena konec 17. stol. Zvonik oglejskega tipa s čebulasto streho iz kamnitih reber je bil sezidan 1858. Notranjščino cerkve je v letih 1943–1944 poslikal in predelal Tone Kralj. Na oltarni steni je podoba sv. Martina, ostenje prezbiterija krasijo prizori iz njegovega življenja. Tone Kralj je oblikoval tudi veliki oltar.

 

 

 

 

 

 

 

ŠMARTNO V BRDIH
Veličastna cerkev po višini močno prekaša hiše, stisnjene znotraj nekdanjega taborskega naselja. Zgrajena je bila leta 1895, posvečena 1899 (kardinal Jakob Missia). Zvonik iz krajevnega peščenjaka, visok 26 metrov, daje vtis trdnjavskega stolpa. Cerkev so v letih 1958–1960 prepleskali in preuredili po načrtih Toneta Kralja. Na stenah prezbiterija je naslikal prizore iz svetnikovega življenja.

 

 

 

NADŠKOFIJA LJUBLJANA

 

 

BLED
Bled se v pisnih virih (darilni listini nemškega cesarja Henrika II.) prvič omenja leta 1004. Vikariat sv. Martina rodinske pražupnije je bil ustanovljen v drugi polovici 10. stol., že 1247 je cerkev imela župnijske pravice. Po ustanovitvi župnije (ok. 1460) so cerkev prezidali. Leta 1903 so jo podrli in na njenem mestu postavili sedanjo. Freske v prezbiteriju, med njimi tudi slike iz življenja sv. Martina, so delo kiparja Slavka Pengova /1937).

 

 

 

 

DOB PRI DOMŽALAH
Kraj se je okoli leta 1232 odcepil od pražupnije Mengeš in 1246 zaživel kot samostojna župnija. Iz tega časa je tudi prvotna cerkev, ki so jo 1721 in 1748 prezidali. Sedanjo cerkev so zidali od 1760–62; od prvotne cerkve sta ostala le spodnji del zvonika in del gotskega prezbiterija. Na fasadi je freska sv. Martina, v velikem oltarju pa njegov kip.

 

 

 

IG
Kraj je spadal po pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani; ime Ig se prvič omenja 1249, vikariat 1291, župnija 1363. Cerkev prvič omenjajo 1342. Sedanjo enoladijsko cerkev z dvema kapelama so pozidali med letoma 1717–1718. Veliki oltar ima v niši kip sv. Martina v nebeški slavi, na stranskih oltarjih je nekaj umetnin raznih slikarjev, med drugim Staneta Kregarja.

 

 

KRANJ – ŠMARTIN
Šmartinska župnija je nastala v drugi polovici 10. stol., prej je bila pod župnijo Kranj. Načrte za sedanjo cerkev, grajeno v letih 1728–1734, je napravil mojster Gregor Maček. Sedanje oltarje je cerkev dobila 1860 in so delo Štefana Šubica. V niši glavnega oltarja je kip sv. Martina, občasno zakrit s sliko sv. Martina Valentina Metzingerja (1740).

 

 

LJUBLJANA – ŠMARTNO OB SAVI
Naselje na severovzhodu Ljubljane je spadalo v pražupnijo Sv. Peter v Ljubljani. Župnija je bila ustanovljena 1986. Cerkev se omenja leta 1430. Bila je večkrat predelana in povečana. Leta 1668 je dobila nov prezbiterij in zvonik. Sedanja cerkev je osmerokotna centralna baročna stavba. Veliki ‘zlati oltar’ ima letnico 1699, v tronu je kip sv. Martina na konju.

 

 

MORAVČE
Naselje sredi Moravške doline je nekdaj spadalo v pražupnijo Mengeš. Kraj in župnija se omenjata med letoma 1232–1264. Sedanjo poznogotsko cerkev so 1740 barokizirali; po potresu 1895 pa je arhitekt R. Jeblinger zasnoval novo pročelje z dvema zvonikoma in vanj vključil baročni portal (1708). V tronu velikega oltarja je kip sv. Martina. V prezbiteriju so med freskami tudi podobe iz svetnikovega življenja.

 

NOTRANJE GORICE
Kraj se prvič omenja leta 1197, nato leta 1414 Zu dem Piihell bey sand Marten. Poimenovanje kraja in cerkve po sv. Martinu pomeni, da je bila njemu posvečena tedanja cerkev prednica sedanje, ki je dobila današnjo podobo 1752. V letih 1976–1977 so notranjost preuredili po načrtih arh. Toneta Bitenca. Leta 1977 je bila brezoviška podružnična cerkev sv. Martina povzdignjena v farno cerkev novoustanovljene župnije.

 

 

 

POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Cerkev se v pisnih virih prvič omenja 1291 kot starološka podružnica, vikariat 1296, samostojna župnija 1417. Župnijska cerkev, zidana med letoma 1705–1710 je imela potegnjeno osmerokotno ladjo in kvadraten prezbiterij. Novembra 1944 so partizani minirali zvonik in poškodovali cerkev, dokončno so jo porušili 1956. V letih 1965–1969 je bila po načrtih arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev, ki je dobila barvna okna Staneta Kregarja.

 

 

SREDNJA VAS V BOHINJU
Kraj se prvič omenja 1065, župnija in cerkev 1296. Sedanjo podobo je cerkev dobila do leta 1755, ko je bila posvečena. V prezbiteriju je nad oltarno menzo iluzionistični nastavek oltarja s prizorom Poveličanja sv. Martina. V cerkvi je več slik priznanih slovenskih umetnikov, med njimi Božji grob Matije Koželja.

 

 

ŠMARTNO POD ŠMARNO GORO
Naselje je prvotno pripadalo pražupniji Mengeš, od leta 1118 župniji Vodice, kmalu zatem je bilo povzdignjeno v župnijo. V času jožefinskih reform konec 18. stol. je nastala župnija današnjega obsega. Sedanja cerkev je pozno klasicistična stavba, zidana v letih 1838–1841. Dve veliki stenski sliki v prezbiteriju prikazujeta prizore iz življenja sv. Martina Matija Bradaška. Oltarna slika Čudež sv. Martina je delo Janeza Šubica (1867).

 

 

 

ŠMARTNO PRI LITIJI
Kraj je dobil ime po cerkvi sv. Martina, ki se prvič omenja 1363 in je spadal v pražupnijo Šentvid pri Stični. Staro cerkev, zidano pred letom 1522, so 1899 podrli in do leta 1901 sezidali sedanjo gotsko s tlorisom v obliki latinskega križa z dvostolpnim pročeljem. Slikovit videz ji daje opečna zidava. V niši glavnega oltarja je sv. Martin.

 

 

 

 

 

 

ŠMARTNO V TUHINJU
Cerkev je bila najprej podružnica kamniške pražupnije, leta 1404 vikariat, leta 1650 župnija. Prvotno cerkev so podrli in v letih 1733–1735 je stavbni mojster Gregor Maček gradil novo cerkev z opremo slikarja Valentina Metzingerja. Oktobra 1944 so jo partizani minirali. Med letoma 1958–1960 so na drugi lokaciji zgradili sedanjo moderno cerkev po načrtih arh. Suhadolca.

 

 

 

TRSTENIK
Območje župnije je spadalo pod župnijo Preddvor, lokalija je bila ustanovljena 1787, župnija 1876. Cerkev se v pisnih virih omenja 1451 in 1507. Sedanjo cerkev so pozidali v letih 1869–1871 po načrtih arh. Souvana. Veliki oltar je izdelal Jurij Tavčar in ima v niši kip sv. Martina.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

UNEC
Kraj, ki se prvič omenja 1307, je spadal v pražupnijo Cerknica, lokalijo je dobil leta 1784, župnijo 1876. Cerkev, omenjeno leta 1526, so požgali Turki. Sedanja ima na portalu letnico 1615. V njej so dela slikarja Staneta Kregarja. Ima tri oltarje, v velikem je v tronu kip sv. Martina.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ŽIRI
Območje je spadalo pod pražupnijo Stara Loka; vikariat so ustanovili leta 1384, po letu 1500 pa se duhovniki v Žireh že imenujejo župniki. Stara župnijska cerkev je stala v Starih Žireh. Zaradi dotrajanosti in poplavnih tal v letih 1906–1912 sezidali na drugem mestu monumentalno cerkev s fasado v tradiciji historičnih slogov in dvema 58 metrov visokima zvonikoma z opremo domačih in avstrijskih mojstrov.

 

 

 

 

NADŠKOFIJA MARIBOR

 

HAJDINA
Na mestu prve cerkve iz okoli leta 1000 je bila leta 1390 pozidana nova gotska cerkev, katere znameniti gotski prezbiterij je najstarejši v Sloveniji. Ta je zdaj stranska kapela, od prvotne cerkve je ohranjen tudi zvonik. V letih 1873–1874 je bila zgrajena sedanja cerkev predvsem z darovi nekdanjega župnika Simona Kvara. Leta 2000 je cerkev dobila barvna okna – eno je posvečeno sv. Martinu.

 

 

 

 

 

KAMNICA
Župnijska cerkev sv. Martina v Kamnici sodi med najpomembnejše kulturne spomenike v okolici Maribora. Cerkev danes sestavljajo zgodnjegotska ladja, poznogotski prezbiterij, spodnji del zvonika, leta 1751 povišan. V drugi polovici 18. stol. je cerkev dobila sedanji videz. Okrašena je s freskami Georga Rafa in Antona Lechingerja ter z dragocenimi baročnimi oltarji.

 

 

 

LIBELIČE
Cerkev stoji na razglednem bregu nad vasjo. Na zahodu se dviga mogočen zvonik, celotna zidava in oltarji so v baročnem slogu. Cerkev se prvič omenja 1154. Sedanja cerkev je bila sezidana v drugi polovici 18. stol. V glavnem oltarju je kip sv. Martina ob njegovem srečanju s premrzlim beračem. Leta 2002 je bila notranjščina cerkve obnovljena.

 

 

ŠMARTNO NA POHORJU
Sredi pohorske vasi stoji romanska cerkev sv. Martina, ki se omenja v listinah leta 1252. Sodi med redke primerke cerkva s pravokotnim prezbiterijem, nad katerim se dviga korni zvonik. V cerkvi so odkrili dragocene romanske freske. Od leta 2007 je tukaj ena od Martinovih stopinj. Kraj je namreč vključen v evropsko kulturno pot sv. Martina Tourskega, ki povezuje dežele od Madžarske do Francije.

 

 

 

 

 

 

 

 

SV. MARTIN PRI VURBERKU
Prvotna cerkvica je bila podružnica župnije Sv. Peter pri Mariboru. Zaradi oddaljenosti od župnijske cerkve so duhovniki semkaj prihajali maševat ob nedeljah in praznikih. Leta 1791 so kraje okrog cerkve sv. Martina združili v župnijo Sv. Martin pri Vurberku in postala je župnijska cerkev. Zvonik je masiven, visok do jabolka 33 metrov.

 

 

 

ŠMARTNO PRI SLOVENJ GRADCU
Pražupnijo Šmartno so v sredini 10. stol. ustanovili oglejski patriarhi, njen prvi znani župnik pa se omenja šele leta 1265. Prvotna cerkev naj bi bila zidana že leta 850. Sedanji stavbni sestav izvira iz prve polovice 13. stol. in je v 18. stol. cerkev doživela več prezidav. Glavni oltar je leta 1767 izdelal slovenjegraški kipar Janez Jurij Mersi, naslednje leto pa ga je poslikal njegov someščan Janez Andrej Straus.

 

 

ŠKOFIJA MUSKA SOBOTA

 

KOBILJE
Naselje ob Kobiljanskem potoku, ki se prvič omenja leta 1208, in cerkev sv. Martina (1271) so leta 1627 uničili Turki, v 18. stol. je bilo obnovljeno. Današnja cerkev v senci mogočne breke (najstarejšega drevesa te vrste v Sloveniji) je iz leta 1925; sestavljajo jo stolp, z dvokapnico krita ladja, prezbiterij in lopa. Največji okras cerkve so barvna okna po načrtih Staneta Kregarja.

 

 

MARTJANCI
Cerkev stoji na rahlo dvignjenem mestu sredi vasi Martjanci v Prekmurju. Gotsko cerkev iz 14. stol. je leta 1392 s freskami poslikal Janez Akvila iz Radgone. Leta 1925 so odstranili baročni veliki oltar in ga nadomestili z marmornatim po načrtu arh. Jožeta Plečnika; nad tabernakelj so postavili marmornat kip sv. Martina. Zunanjost cerkve je podobna srednjeveškim podeželskim cerkvam: na zahodu je zvonik, sledi pravokotna ladja, na vzhodni strani je prezbiterij.

 

ŠKOFIJA MOVO MESTO

 

PODZEMELJ
Podzemelj, gručasto naselje pod razglednim gričem Kučar, najbolj pomembnim arheološkim najdiščem v Beli krajini, se v pisnih virih omenja leta 1279. Kučar je bil naseljen že v 1. tisočletju pred Kr., iz rimske dobe so našli temelje dveh zgodnjekrščanskih cerkva. Župnijska cerkev sv. Martina, ki stoji na pokopališču na razgledni terasi, se omenja leta 1279 obenem s krajem. V 18. stol. je bila temeljito barokizirana. Cerkvena oprema je iz leta 1889, delo Ignacija Pintariča.

____________

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2016) 11, str. 56.

Leta 2017 smo se spominjali 500-letnice reformacije, ki jo je začel Martin Luter. Uradni začetek tega spominjanja je bil 31. oktobra 2016, ko je papež Frančišek obiskal švedsko univerzitetno mesto Lund, kjer je bila pred sedemdesetimi leti ustanovljena Svetovna luteranska zveza, ki je odprta za dialog s Katoliško cerkvijo.  Papež je v svoji homiliji pri skupni ekumenski molitvi vse povabil, naj “z iskrenostjo in ljubeznijo pogledamo na svojo preteklost, priznamo svoje napake in prosimo odpuščanja”. Izrazil je hvaležnost za reformacijo, ker je vernikom približala Sveto pismo in poudarila važnost Božje milosti za zveličanje. Na koncu molitve sta papež Frančišek in škof Munib Youan, predsednik Svetovne luteranske zveze, podpisala Skupno izjavo.  Z njo “izražamo radostno hvaležnost Bogu za te trenutke skupne molitve, s katero začenjamo spominsko leto 500-letnice reformacije”. Na straneh te priloge na kratko opisujemo razmere v Zahodni Evropi v Lutrovem času, ki so spodbudile njegov nastop, predstavljamo njegovo osebnost in njegovo učenje, ki je povzročilo razdeljenost zahodne Cerkve.

NEZDRAVO OZRAČJE V KRISTUSOVI CERKVI
Za razumevanje osebnosti in vloge Martina Lutra je potrebno pogledati takratne verske in cerkvene razmere. Cerkev so vodili ‘renesančni’ papeži. Zloglasni Aleksander VI. (1493–1503) je bolj skrbel za koristi svojih otrok, kakor za vesoljno Cerkev. Julij II. (1503–1513) je bil velik ljubitelj umetnosti, začel je zidati sedanjo baziliko sv. Petra v Rimu, papež Leon X. (1513–1521),  ki je vodil Cerkev ob Lutrovem nastopu, je bil velik uživač. Humanist Erazem Rotterdamski (1465–1536)  je po obisku Rima zapisal: »Če je Cerkev pri glavi tako gnila, mora biti res Božje delo, da ni že razpadla.« On je sicer ostal katoličan, Luter in številni njegovi sodobniki pa so v takih papežih težko videli Petrove naslednike, namestnike Kristusa in pastirje njegove Cerkve. Tudi na nižjih hierarhičnih stopnjah so bile razmere slabe in vse je bilo potrebno temeljite prenove. Povezanost Cerkve s fevdalnim redom je povzročala, da so bili škofje bolj fevdalni gospodje kot verski pastirji. Fevdalno pojmovanje avtoritete in oblasti je povzročalo prepad med hierarhijo in božjim ljudstvom in zatemnilo evangeljsko zahtevo po služenju. Škofijske sedeže in druge višje cerkvene službe so zasedali običajno ljudje iz vrst plemstva. Nekateri so kopičili mnoge donosne službe in uživali dohodke, dušno pastirstvo med ljudmi pa so opravljali njihovi slabo plačani namestniki – duhovniki, katerih versko znanje je bilo pomanjkljivo, življenje pa pogosto vse prej kot vzorno. Razumljivo je, da zato tudi med ljudstvom ni bilo prave verske poučenosti in zaradi tega je prihajalo do izkrivljenja zunanjih izrazov vere in pozunanjenja verskega življenja. Razbohotilo se je pretirano češčenje svetnikov, razne procesije in romanja, pa tudi razna čudaška verska gibanja kot bičarji, štiftarji in tem podobni, ki so se hoteli bližati Bogu s pretiranimi spokornimi vajami. Veliko nepravilnosti je bilo pri podeljevanju odpustkov. Papež Leon X. je nadaljeval zidavo bazilike sv. Petra v Rimu. Da bi prišel do potrebnih sredstev, je dovolil oznanjevanje ‘popolnega odpustka’. (Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pripravljen pod določenimi pogoji ... Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe – KKC 1471.) V Lutrovi ožji domovini Turingiji je odpustke oznanjal dominikanski redovnik Johann Tetzel, ki je želel zbrati čimveč denarja in se ni dosti menil za spreobrnjenje grešnikov.  To je Lutra strašno motilo in v krajšem spisu je to odločno obsodil. To je bil prvi protestni korak.

V SMRTNI STSKI JE SKLENIL POSTATI MENIH
»Ocene velikih osebnosti, ki so s svojo dejavnostjo vplivale na potek zgodovine, so ponavadi sporne ... Taka osebnost je bil tudi Martin Luter. Katoliški zgodovinarji so ga v preteklosti slikali kot glavnega povzročitelja razkola v zahodni Cerkvi v zelo črnih barvah, protestanti pa so ga slavili kot očeta vere in prenovitelja krščanstva. V zadnjih desetletjih se je podoba Lutra na katoliški strani močno spremenila, pa tudi protestanti gledajo bolj kritično na to veliko osebnost 16. stoletja« (Franc Perko).
Rodil se je 10. novembra 1483 v Eislebnu  v družini rudarskega mojstra Hansa Lutra; imel je še štiri brate in tri sestre. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Mansfeld,  kjer je Martin preživel svoja otroška leta. Vzgoja v družini je bila silno stroga, v strahu božjem. Najprej je obiskoval mestno šolo v Mansfeldu, zatem se je šolal v Eisenachu.  Leta 1501 je začel študirati filozofijo na univerzi v Erfurtu. Kot magister filozofije je leta 1505 začel predavati na univerzi, na očetovo željo se odločil za študij prava. Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Ko se je 2. julija 1505 od doma vračal v Erfurt, ga je zalotila nevihta in strela, ki je udarila poleg njega, ga je vrgla po tleh. V smrtni stiski je vzkliknil: »Pomagaj mi, sv. Ana, postati hočem menih!« Življenjepisci so prepričani, da ni šlo le za nenadno odločitev, ampak da je moral Luter o tem koraku razmišljati že prej, v stiski pa je ta sklep dozorel. Dva tedna zatem, 16. julija, je stopil v samostan avguštincev v Erfurtu.  Jeseni leta 1506 je napravil redovne zaobljube, 3. aprila 1507 je bil posvečen v duhovnika. Predstojniki so nadarjenega mladega meniha  določili za nadaljnji teološki študij. Vse meniške dolžnosti: korno molitev brevirja, tedensko spoved in evharistijo je izpolnjeval vestno. Med študijem teologije je lektor filozofije najprej v Erfurtu, nato pa v Wittenbergu,  kamor se je dokončno preselil. Po doktoratu je postal profesor Svetega pisma na wittenberški teološki fakulteti. Zelo si je prizadeval za globoko duhovno življenje, toda spoznaval je, da z lastno močjo ne more biti dober, da ostaja grešnik. Ko je v letih 1513–1518 študentom razlagal psalme in Pavlova pisma, je dozorevala njegova teološka misel. Razvil je svoj značilni nauk o opravičenju. Človeška narava je zaradi izvirnega greha tako pokvarjena, da človekova dobra dela ne morejo biti zaslužna za zveličanje. Človeka lahko pred Bogom opraviči le zaupna vera v Kristusovo zasluženje in njegovo milost. A tudi milost grehe le nekako pokrije, človek pa ostane grešnik. Vsak človek pa lahko stopi v neposreden stik z Bogom, zato je vsako posredništvo nepotrebno – nepotrebno je duhovništvo in cerkveno učiteljstvo. Samo Sveto pismo mora biti vir in kriterij naše vere. Tako je Luter prišel do treh samo, ki so temeljna načela luteranstva: samo Sveto pismo, ne cerkveno učiteljstvo vodi človeka k veri; samo vera in samo milost ga more opravičiti pred Bogom. Nekateri poznavalci Lutrovega miselnega razvoja menijo, da je bilo za Lutra temeljno vprašanje, kako priti do popolne ljubezni do Boga, ki človeka opravičuje pred Bogom. Mnenje, da se popolna ljubezen kaže v dobrih delih, je zavračal, iz lastnega izkustva je spoznal, da popolne ljubezni ni zmožen, zato je za osnovo opravičenja postavil zaupno vero v zasluženje križanega Jezusa. Zapisal je: »Na mesto ljubezni, postavimo vero.«

CERKEV JE HOTEL PRENOVITI, NE RAZDELITI
Povod za Lutrov javni nastop je bilo, kot že rečeno, Tetzelovo prodajanje odpustkov, pri katerem je bilo več nepravilnosti. Luter je proti temu nastopil s teološkega stališča. 31. oktobra 1517, dan pred praznikom vseh svetnikov, je poslal brandenburškemu nadškofu Albrechtu  in nekaterim drugim škofom ter univerzam svojih 95 tez, v katerih je zastopal svoj nauk o opravičenju le po veri in milosti ter zagovarjal najvišjo avtoriteto Svetega pisma (trditev, da je svojih 95 tez nabil tudi na vrata grajske cerkve v Wittenbergu,  nima zgodovinske podlage). Luter s tem nastopom ni hotel pretrgati s Cerkvijo. V posebnem pismu, namenjenem papežu Leonu X. je zagovarjal svoje teze, da pa je pripravljen podvreči se papeževi sodbi. Nadškof Albrecht je Lutrove teze poslal v Rim in kmalu so ga klicali na zagovor, vendar ni šel. Razglasili so ga javnega heretika, ker se upira papežu. Luter se je začel obračati proti papežu kot Antikristu. Njegova polemika z nasprotniki je bila vedno bolj žolčna.  Leta 1520 je Luter napisal svoja glavna dela, v katerih je razložil svoj nauk, da samo zaupna vera s strani človeka in milost s strani Boga človeka opraviči in mu omogoča zveličanje; Sveto pismo pa je postavil kot edino avtoriteto v Cerkvi. Papež je z bulo Exurge Dominus  junija 1520 obsodil 41 Lutrovih tez; Luter je 10. decembra bulo javno vrgel v ogenj. Nova papeška bula z dne 3. januarja 1521 je Lutra kot heretika izobčila iz Cerkve in tako je prišlo do popolnega preloma z Rimom. Luter je začel uvajati novo bogoslužje v nemškem jeziku, postavil je temelje nove notranje cerkvene ureditve, lotil se je tudi novega nemškega prevoda Svetega pisma. Ljudem so bile všeč novosti, ki jih je nova vera prinašala: raba keliha (obhajilo pod obema podobama), Sveto pismo in cerkvene pesmi v nemškem jeziku, duhovništvo vseh. Posledica novega nauka je bilo skoraj popolno uničenje vseh redovnih skupnosti v Nemčiji. Martin Luter se je 13. junija 1525 poročil z bivšo redovnico Katarino von Bora.  Skrbel je za svojo družino (6 otrok), vendar je ostal voditelj novega verskega gibanja. Sestavil je katekizem  in se trudil za izpopolnjevanje bogoslužja in cerkvene ureditve. Ko so se v letih 1524–1525 kmetje uprli zemljiškim gospodom, je bil Luter sprva na njihovi strani, nenadoma pa je svoje zadržanje spremenil. Upor je bil v krvi zadušen, kar je imelo posledice tudi za luteransko reformo. Ker se je oddaljil od ljudstva, ni več mogel upati na njegovo podporo. Poslej bodo glavno vlogo pri širjenju luteranstva imeli knezi in zemljiški gospodje. Mnogi knezi so računali na bogate materialne prednosti, ki jih bodo dosegli, če zaplenijo cerkveno premoženje, če odpravijo oblast škofov in zaprejo samostane. Ti so se zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Cesarju Karlu V. je bilo veliko do tega, da bi ohranil enotnost krščanskega sveta. Na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 je prišlo do pogovorov o verski pomiritvi. Namesto Lutra, ki kot obsojeni heretik ni smel sodelovati, je Filip Melanchton  predložil pregled protestantskega nauka, ki je znan kot augsburška veroizpoved. Do pomiritve ni prišlo, ker katoliška stran ni hotela popustiti v treh stvareh: obhajilo pod obema podobama, odprava celibata, maša v nemškem jeziku. Danes katoličani priznavajo, da se augsburška veroizpoved v bistvu strinja s katoliškim naukom. Versko premirje so sklenili na državnem zboru v Augsburgu leta 1555,  na katerem je bilo sprejeto načelo Cuius regio, eius religio – vsak deželni knez ima pravico določati vero podložnikov. Tako je bila protestantska vera priznana in enakopravna katoliški.
Martin Luter je ves čas opravljal profesorsko službo v Wittenbergu  in skrbel za družino. Zadnja leta je pisal ostre polemične spise proti raznim nasprotnikom. Nastopal je tudi proti Judom. Proti koncu življenja so ga mučile razne bolezni. Umrl je 18. februarja 1546 v Eislebnu, svojem rojstnem kraju. Pokopali so ga v grajski cerkvi v Wittenbergu, kjer je njegov grob še danes.
»Ob 500. obletnici rojstva Martina Lutra leta 1983 so odkrito pohvalili bistvena prizadevanja reformatorja,« je v knjigi Luter za katoličane (Novi svet, Ljubljana 2017) zapisal kardinal Kurt Koch. »Na pozitivno presojo Lutra kot ‘skupnega učitelja’ in ‘pričevalca evangelija’ so se navezali tudi papeži, najjasneje zagotovo papež Benedikt XVI., ko je leta 2011 obiskal avguštinski samostan v Erfurtu,  kjer je Luter študiral teologijo in bil posvečen v duhovnika. Benedikt XVI. je najprej poudaril Lutrovo strastno iskanje Boga, ki je bilo gonilo njegovega življenja in dela: “Vprašanje o Bogu, ki je bilo njegova globoka strast in ga je spremljalo vse življenje, mu ni dalo miru.” Na podlagi tega je Benedikt XVI. sklenil, da mora ekumenska služba kot Lutrova naslednica v današnjem času, v družbi, ki je pretežno sekularizirana, pričevati navzočnost živega Boga. Benedikt XVI. je poleg tega poudaril še, da Luter ni veroval v katerega koli Boga, temveč v tistega, ki nam je svoj obraz razkril v človeku, v Jezusu iz Nazareta, zato je svoje strastno iskanje Boga konkretiziral in poglabljal v kristocentrizmu svoje duhovnosti in teologije.«

PROTESTANTSKA TEOLOGIJA IN BOGOSLUŽJE
Protestantsko teologijo in bogoslužje je na kratko predstavil Stanko Janežič, dober poznavalec protestantizma in vnet delavec za edinost kristjanov, v Ekumenskem leksikonu (Mohorjeva družba, Celje 1986). Povzemam njegov zapis. V ospredju protestantske teologije, ki ji je temeljne smernice začrtal Martin Luter, doslej največji protestantski teolog, je nauk o odrešenju, opravičenju, ki ga prinaša Jezus Kristus po svojem križu. Teologija križa je zelo poudarjena: Človek mora biti iskreno ponižen in pripravljen, da skupaj s Kristusom križ na svoje rame. Za opravičenje je potrebna zaupna vera, ki jo utrjuje Božja beseda in zakrament – krst in Gospodova večerja  (poleg teh dveh je Luter obdržal še spoved, a ne kot zakrament odpuščanja grehov). Izvir prave teologije je za Lutra Sveto pismo,  kar za njim poudarjajo vsi protestantski teologi. Poslušnost Božji besedi je posebej naglašal Janez Kalvin (1509–1564),  ki je kot reformator deloval v Švici (Ženeva). Naslonil se je na Lutrovo teologijo, ki je izrazito kristocentrična (v središču je Kristus), Kalvinova pa je teocentrična: v središču je Bog, strogi sodnik, ki se ga je treba bati. Kalvin je tudi učil, da je Bog ljudi že vnaprej določil ali za zveličanje ali za pogubljenje, kar seveda nasprotuje Božjemu odrešitvenemu načrtu, po katerem so vsi ljudje poklicani k odrešenju in Bog daje vsem ljudem dovolj milosti, da morejo doseči zveličanje. Tudi Ulrik Zwingli (1484–1531),  ki je svojo pot reformacije razvijal v Švici (Zürich), je v svojem nauku zahteval, naj bo vse življenje vernikov urejeno na podlagi Svetega pisma. Od Lutra in Kalvina ga je poleg marsičesa ločilo tudi njegovo gledanje na evharistijo: Luter je zagovarjal realno Kristusovo navzočnost, Kalvin duhovno, Zwingli pa simbolično navzočnost. Bog protestantske teologije je Bog razodetja: eden in troedini Bog. Cerkev je zanjo tam, kjer se oznanja Božja beseda in se delijo zakramenti v skladu z evangelijem. Cerkev je bolj kot ustanova dogodek vseh, ki jih druži vera v Kristusa. Vsi, ki so po krstu vraščeni v Kristusa, so v bistvu enaki.
Protestantsko bogoslužje je naslonjeno predvsem na Božjo besedo – Sveto pismo. Glavna dela bogoslužja sta branje Svetega pisma in pridiga,  občasno tudi obhajanje svete večerje. Običajno je sestavljeno iz teh delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov ter drugih spevov in pesmi. Petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno.  V središču je seveda branje Svetega pisma in pridiga, sklene se z blagoslovom. Sama sveta večerja obsega hvalospev, spomin ustanovitve, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina, obhajilo pod obema podobama. Določeni obredi spremljajo tudi krst, konfirmacijo (podobna katoliški birmi), podelitev duhovniške službe, poroko. Razne protestantske Cerkve imajo precej različne obrede, prav tako jih svobodno urejajo krajevna občestva.

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
Protestantizem je kmalu prišel tudi k nam. Najprej so se luteranstva oprijeli meščanski sloji, ki so bili pod nemškim vplivom. V Ljubljani so se pristaši nove vere zbirali že leta 1525 ob Matiju Klombnerju, tajniku deželnih stanov; prav deželni stanovi so se skoraj v celoti oklenili protestantizma. Širok razmah pa je temu gibanju pri nas dal šele Primož Trubar  s sodelavci. Trubar se je zanj ogrel že med svojim študijem. Kot duhovnik (1530) je pridigal v luteranskem duhu. Po prisilnem umiku v Nemčijo (1548) je pod vplivom Lutra in augsburške veroizpovedi začrtal samostojno pot reformaciji na Slovenskem. Iz verskih nagibov in po Lutrovem zgledu je svojim rojakom že leta 1550 podaril prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecedarij.  Pozneje je dal natisniti še celo vrsto svojih knjig, prevode knjig Svetega pisma in postal je začetnik slovenske književnosti. Protestantizem so pri nas utrjevali Trubarjevi učenci in sodelavci, predvsem Adam Bohorič (ok. 1520–1598),  sestavljavec prve slovenske slovnice Arctiae horulae (Zimske urice), Sebastijan Krelj (1538–1567)  s knjigama Otročja biblija in Postila slovenska. Največje delo pa je opravil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589) s prevodom celotnega Svetega pisma (1584),  ki predstavlja temelj slovenskega knjižnega jezika in vzor za kasnejše prevode Svetega pisma. Protestantizem je med Slovence zanesel zanimanje za Sveto pismo in postavil temelje slovenski književnosti.
Protestantizem je na Slovenskem iz raznih vzrokov (protireformacija) kmalu zamrl. Strnjeno se je do danes ohranil le v Prekmurju, kjer se je slovensko luteranstvo utrdilo posebno v 17. stoletju. Novih moči mu je vlil Štefan Küzmič s svojim prevodom Svetega pisma Nove zaveze v prekmurščino (1771). Svobodo delovanja je prekmurskim protestantom ponovno prinesel tolerančni edikt avstroogrskega cesarja Jožefa II. let 1781. Začeli so ustanavljati cerkvene občine in zidati svoje cerkve. Najstarejše so cerkvene občine v Puconcih,   Križevcih, na Hotizi (1783), v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1850,   v Mariboru 1862, v Murski Soboti 1890.   Vseh cerkvenih občin je 13. Luteranska ali evangeličanska Cerkev v Prekmurju je postala povsem samostojna šele leta 1950, ko je bila uzakonjena prva cerkvena ustava. Po drugi in statutu iz leta 1977 je njeno uradno ime Evangeličanska Cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Pri vodstvu Cerkve sodelujejo predsedstvo (senior in inšpektor – laik), zbor duhovnikov, prezbiterij Cerkve (predsedstva posameznih cerkvenih občin) ter občni zbor, najvišje cerkveno telo (prezbiterij in delegati cerkvenih občin).

nekaj misli Martina Lutra:

• Da imaš Boga, ne pomeni nič drugega, kot da mu iz vsega srca zaupaš in verjameš ...
• Proti nebesom ne smeš gledati drugače, kot bi gledal, če bi tam sedel tvoj oče.
• Vera je pogled, nenehno usmerjen v Kristusa.
• V križanem Kristusu sta resnična teologija in spoznanje Boga. Le KRIŽ je naša teologija.
• Kakor čevljar izdela čevelj in krojač sešije krilo, tako naj kristjan moli. Kristjanova obrt je molitev.
• Danes me čaka veliko dela, zato moram danes veliko moliti.
• Marija ne želi, da prideš k njej, temveč po njej k Bogu.
• Ko bi vsak služil svojemu bližnjemu, bi bil svet eno samo bogoslužje.
• Božja beseda je svetinja nad vsemi svetinjami, je edino, kar kristjani vemo in imamo.
• Sveto pismo osvobaja vest in prepoveduje, da bi jo utesnjevali s človeškimi nauki.
• Priprava na smrt je zavedanje, da so smrt in greh, pekel in satan premagani in uničeni v križanem Kristusu.

S. Čuk. 500 let reformacije: Priloga, v: Ognjišče 11 (2017),56.

Zadnja nedelja v oktobru je ‘žegnanjska nedelja’, ko vse tiste cerkve, ki prave obletnice posvetitve ne poznajo, obhajajo obletnico posvetitve. V prvih krščanskih stoletjih so se Kristusovi učenci zbirali k “lomljenju kruha” (Apd 2,46) po domovih in niso imeli posebnih stavb za svoje bogoslužne shode. Ko je Cerkev leta 313 v rimski državi dobila svobodo, so kristjani povsod gradili cerkve in jih za bogoslužno rabo posvečevali, slovesno blagoslavljali. To so v ljudskem jeziku imenovali ‘žegnanje’ (nem. Segen – blagoslov), enako tudi obletnico tega obrednega opravila. Cerkve so najprej postavljali nad grobovi mučencev, pozneje pa je obveljalo pravilo, da je treba za vsako novo cerkev izbrati zavetnika ali patrona (Sveto Trojico, Marijo, svetnike). Na straneh te priloga bomo po kratkem pogledu v zgodovino navedli cerkvene določbe o svetih krajih, predvsem o cerkvah ter njihovi blagoslovitvi oziroma posvetitvi ter spremljanje tega dogajanja v vsakdanjem življenju vernih ljudi. Žegnanje ima v raznih predelih naše domovine različna imena in slikovite običaje, ki jih je zbral Niko Kuret v knjigi Praznično leto Slovencev. Zanimiv bo tudi podatek o najpogostejših zavetnikih ali patronih cerkva pri nas.

NAJVEČJI PRAZNIK VERNEGA OBČESTVA
Največji praznik vernega občestva, piše Niko Kuret, je bila svoje dni proslava posvetitve – ‘žegnanja’ cerkve, predvsem farne, pozneje in do današnjih časov (okoli leta 1960) pa zlasti proslava cerkvenega zavetnika ali patrona, ki ga obhajamo navadno na nedeljo po svetnikovem koledarskem godu. Po zmagi krščanstva so kristjani redno gradili bogoslužju namenjene stavbe in jih posvečevali. Dan posvetitve so slovesno obhajali vsako leto. V naših krajih in naši širši soseščini so postala žegnanja ljudska slavja z vsemi dobrimi in slabimi stranmi, zato so jih pogosto prepovedovali. V 17. stoletju so bila splošno v navadi in načeloma dovoljena. Cesar Jožef II., “mežnar na cesarskem prestolu”, je leta 1786 vsa žegnanja v svoji državi, torej tudi pri nas, prenesel na tretjo nedeljo v oktobru. Ljudstvo s tem ni bilo zadovoljno; ker ni smelo več slaviti obletnice posvečenja svoje farne (ali podružnične) cerkve, je začelo na enak način obhajati god farnega zavetnika ali patrona – svetnice ali svetnika, ki mu je cerkev posvečena. Na to slavje – ‘patrocinij’ – se je preneslo ime ‘žegnanje’. Pri tem ne slavimo spomina posvetitve/blagoslovitve cerkve, ampak god farnega zavetnika ali zavetnice, toda ne na sam godovni dan, marveč navadno na nedeljo, ki mu sledi.
V pokoncilskih preureditvah bogoslužnega koledarja je določeno, da samo tiste posvečene cerkve, katerih dan posvetitve ni znan, obhajajo skupni spomin posvetitve – žegnanjsko nedeljo, pri nas na nedeljo pred praznikom Vseh svetnikov (1. novembra). Cerkev že od nekdaj pripisuje velik pomen posvetitve cerkva zato, da bi nam klicala v spomin eno od bistvenih resnic: da je naša vera vera Božje navzočnosti med ljudmi, da Bog hoče bivati med nami in v nas. Ob praznovanju obletnice posvetitve naj bi se bolj živo zavedali, da je cerkev hiša molitve in daritve za celotno občestvo; podoba vidnega Božjega kraljestva na zemlji – Cerkve kot skrivnostnega Kristusovega telesa; podoba nebes in Kristusu predanega kristjana. »Če smo mi sami hiša Božja, potem se v tem življenju v nas uresničuje graditev, da bi se ob koncu časov na nas dovršila posvetitev« (sv. Avguštin).

SVETI KRAJI IN SVETIŠČA
Vsa verstva poznajo takšne ali drugačne svete kraje. Na vprašanje, kaj so za nas kristjane, odgovarja Zakonik cerkvenega prava (ZCP): »Sveti so tisti kraji, ki so z obredom posvetitve ali blagoslovitve, kakor ga predpisujejo liturgične knjige, določeni za bogočastje« ter dodaja: »Na svetem kraju so dovoljena le taka opravila, ki omogočajo ali pospešujejo bogočastje, pobožnost in vero, prepovedano pa je vse, kar je tuje svetosti kraja.« Dalje beremo: »Ime cerkev označuje sveto stavbo, določeno za bogočastje, v katero imajo verniki pravico prihajati zlasti za javno opravljanje bogoslužja.« ZCP določa, da se nobena cerkev ne sme zgraditi brez izrecne pisne privolitve krajevnega škofa. Pri zidanju in popravljanju cerkva se je treba po posvetovanju z izvedenci ravnati po načelih in določbah bogoslužja in cerkvene umetnosti. Pri sestavljanju prenovljenega Zakonika cerkvenega prava po naročilu papeža Janeza XXIII., ki ga je razglasil papež Janez Pavel II. 25. januarja 1983, so upoštevali tudi dejstvo, da je zlasti po mestih v krščanskih deželah zahodne Evrope vse več cerkva praznih, zato ZCP dopušča, da sme tako cerkev krajevni škof “izročiti za svetno rabo, ki ni nečastna”. Cerkveno pravo posveča posebno pozornost božjepotnim svetiščem, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega škofa romajo številni verniki, ter naroča, da se tam vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, ko se skrbno oznanja Božja beseda, primerno goji liturgično življenje zlasti z obhajanjem evharistije in svete pokore, in negujejo odobrene oblike ljudske pobožnosti.
Krajevni škof je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca pa statut narodnega božjepotnega svetišča. Slovensko Marijino narodno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, ki je hkrati glavna romarska pot ljubljanske nadškofije. Glavna romarska pot celjske škofije je bazilika Obiskanja Device Marije v Petrovčah; koprske škofje bazilika Svetogorske Matere Božje; mariborske nadškofije cerkev Ptujskogorske Matere Božje; murskosoboške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja v Turnišču; novomeške škofije cerkev Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.

POSVETITEV CERKVE
Zakonik cerkvenega prava naroča: »Po zakonito končani zidavi naj se čimprej opravi obred posvetitve ali vsaj blagoslovitve nove cerkve, upoštevajoč zakone svetega bogoslužja« (kan. 1217). Posvetitev cerkva, zlasti stolnih in župnijskih, naj se opravi slovesno. Evzebij iz Cezareje (ok. 265–ok. 340), “oče cerkvene zgodovine”, piše o posvetitvi krščanskih cerkva, za cerkev Božjega groba v Jeruzalemu navaja tudi obhajanje obletnice posvetitve. V prvih treh stoletjih je za posvetitev bogoslužnega prostora veljalo že obhajanje svete evharistije. Ko je Cerkev za časa cesarja Konstantina dobila svobodo in se je močneje razvilo češčenje mučencev, so začeli pod oltarje novih cerkva polagati njihove relikvije, ki so jih prinašali v slovesni procesiji. Posvetitev cerkva je kmalu postala eno najbolj slovesnih, najdaljših in vsebinsko najbolj bogatih bogoslužnih dejanj. Leta 1961 je bil obred posvetitve cerkva poenostavljen, leta 1977 pa še nekoliko preurejen in skrajšan po navodilih koncila. Predhodna navodila za obred posvetitve cerkve poučujejo: »Kakor zahteva njena narava, naj bo cerkev za sveta opravila primerna, dostojna, naj odseva plemenito lepoto brez vsake razkošnosti in naj postane zares simbol in znamenje nadnaravnih stvari. Zato mora biti sveti prostor na splošno tako urejen, da nekako razodeva podobo zbranega občestva, omogoča primerno razporeditev vseh in vsakemu članu pomaga, da lahko pravilno izvršuje svoje opravilo. Kljub poenostavitvi je obred še vedno zelo slovesen in pomenljiv: pokropitev sten z blagoslovljeno vodo zunaj in znotraj; maziljenje notranjih sten s sveto krizmo vsaj na štirih mestih, kjer so nameščeni apostolski križi kot spomin na dvanajstere apostole; maziljenje oltarja s sveto krizmo, zažig kadila na oltarju kot simbol, da se Kristusova daritev dviga k Bogu kot prijeten vonj; slovesni sprevod in vzidavanje svetniških relikvij pod oltar. Vse te obrede spremljajo molitve in petje psalmov. Krona vseh obredov je slovesna maša.
Posvečene morajo biti stolne cerkve, po možnosti naj bi bile posvečene tudi vse župnijske in samostanske cerkve, podružnične cerkve so tudi posvečene ali vsaj slovesno blagoslovljene. Vse posvečene cerkve obhajajo vsako leto obletnico svojega posvečenja. Ta praznik se obhaja na sam obletni dan posvetitve ali pa škof posvečevalec enkrat za vselej določi za obhajanje kak drug dan v letu. More pa biti določeno, da vse posvečene cerkve (razen stolnice) v škofiji ali celo na območju države praznujejo obletnico posvečenja na isti dan v letu. V pokoncilskih določbah o bogoslužnem koledarju, kot je bilo že povedano, obhajajo skupni spomin posvetitve samo tiste cerkve, katerih točen dan posvetitve ni znan. V Cerkvi na Slovenskem ga obhajamo na ‘žegnanjsko nedeljo’, zadnjo oktobru.
Stolna cerkev je “mati vseh cerkva” v škofiji, zato obletnico njene posvetitve obhajajo v stolni cerkvi sami kot slovesni praznik, v vseh župnijah škofije pa kot praznik. Celjska stolnica sv. Danijela praznuje obletnico posvetitve 26. novembra (na rojstni dan bl. Antona Martina Slomška, glav­nega zavetnika škofije); koprska stolnica Marijinega vnebovzetja 7. novembra; ljubljanska stolnica sv. Nikolaja 8. maja (posvetitev sedanje cerkve leta 1707); mariborska stolnica sv. Janeza Krstnika 19. oktobra (spomin na prenovo in posvetitev 1890); murskosoboška stolnica sv. Nikolaja 26. julija (spomin na posvetitev leta 1912); novomeška stolnica sv. Nikolaja 27. oktobra.

ŽEGNANJE PO SLOVENSKIH POKRAJINAH
Naš narodopisec Niko Kuret je raziskoval slovensko ljudsko vernost in svoja spoznanja zapisal v knjigi Praznično leto Slovencev (Mohorjeva družba, Celje 1965–1971; Dru­žina, Ljubljana 1989). V njej je po teku letnih časov predstavil “staro­svetne šege in navade” naših prednikov, ki so bile odmev cerkvenih praznovanj. Med temi je imelo pomembno mesto žegnanje. Skupaj z njim se bomo sprehodili po naši domovini od Koroške do Bele krajine, od Prekmurja do Primorske in spoznali nekatere značilnosti v vsaki pokrajini.
Za žegnanje imamo na Slovenskem zelo različna imena. V Ziljski dolini je žegen, drugod na Koroškem žegnanje, ponekod na Koroškem in na Štajerskem lepa nedelja, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini proščenje, na Krasu in na Notranjskem opasilo, na Tolminskem obnašanje, na Goriškem in v Istri šagra. V vseh slovenskih pokrajinah je bilo za ta praznik značilno to, da so ga proslavili z obilno jedačo in pijačo. Po Kuretu izročilo, da je treba na žegnanje bolje jesti, sega nazaj v obdobje predkrščanskega praznika zahvale za žetev. Če vas obhaja svoje pravo cerkveno žegnanje spomladi, tedaj mora biti še eno žegnanje jeseni. Pravo žegnanje je veliko ljudsko slavje, zahvalni dan za dobro letino. Z žegnanjem je bilo v naših krajih združeno tudi trgovanje – tržni semenj in to ime je prešlo na žegnanje samo.
Žegnanja so bila priložnost za ljudske sodne in volilne zbore. Povod za shod ob žegnanju je bil cerkven – praznik zavetnika cerkve, za red in mir pa je skrbela svetna oblast. Na žegnanjih je namreč pogosto prihajalo do neredov in pretepov, čemur je botrovala preobilna pijača. Primož Trubar se je hudoval nad žegnanji, kjer da “plešejo, pijančujejo, bijó inu čestu s beticami, z rantami, s koli inu z meči vmej sebó odpustke dele”. Duhovščina si je prizadevala, da bi ples omejila, če že ne odpravila. Ponekod je veljalo pravilo: kjer so na shodu nastopili godci, tam za kazen ni bilo maše, kjer so se zadovoljili s harmonikarjem, je duhovnik maševal. Nekatera žegnanja so bila do prvih let po drugi svetovni vojni prava romanja: o sv. Roku v Dravljah in nad Šmarjem pri Jelšah, na Jernejevo nedeljo na Kumu. V Prekmurju je bilo znano proščenje pri Sv. Šebeščanu (Sebastjanu) pri Turnišču. Verniki so prinašali v cerkev pšenice in jajc, po cerkvenem opravilu je bila veselica. Ponekod v Slovenskih goricah je cerkveno opravilo kar utonilo v direndaju okrog kramarskih stojnic, kjer so prodajalci ponujali svojo robo: od gospodinjske posode do okrašenih lectovih src. Na Dolenjskem so se zvečer pred žegnanjsko nedeljo fantje spravili k možnarjem in streljali pozno v noč. To so ponovili zgodaj zjutraj, preden so se oglasili pritrkovalci. Ni bilo slovenskega žegnanja ne drugih velikih praznikov brez posebne pesmi zvonov. Slovenci smo izumili posebno umetnost pritrkavanja , ki mu na Štajerskem pravijo tudi trijančenje, na Dolenjskem in ponekod drugod klenkanje, v Bohinju nabijanje. Pritrkovalci so navadno trije v linah zvonika in iz zvonov izvabljajo nove in nove melodije. Na Dolenjskem je bila navada, da je gospodinja za žegnanje pripravila štruklje iz bele moke, sira in smetane. V Stični se je žegnanjska nedelja (šesta po veliki noči) imenovala portna nedelja: v starih časih so namreč ob žegnanju beli menihi na samostanski porti (glavnem vhodu) obdarovali reveže. Najimenitnejše belokranjsko proščenje je bilo pri Treh farah, kjer se je zbrala množica ljudi. Gostoljubni domačini so vabili v svojo hišo in v svoj hram znance in tujce. Pri belokranjskem proščenju je bilo treba pokusiti pečenega jančka, ki so jih pekli na prostem. O žegnanjih na Gorenjskem je pisal Valvasor v svoji Slavi. Po štrukljih kot ‘obredni’ žegnanjski jedi so žegnanje ponekod imenovali ‘štrukljeva nedelja’ (Lancovo) ali ‘štrukljevec’ (Žiri). Štruklji so bili žegnanjska praznična jed tudi ponekod na Notranjskem. V tej pokrajini sta za žegnanje v rabi dva izraza: proti goriški strani, na Vipavskem mu pravijo šagra, proti bistriški (Ilirska Bistrica) strani pa opasilo. Pleteršnik navaja Levstikovo razlago, da je bila nekdaj šega, “da so ob takej priliki cerkev s svečami opasali”. Nekateri so v pasanju videli pravno šego: z vrvjo so opasali prostor, da bi na njem žegnanje nemoteno potekalo. V Brkinih so se opasila ali shodi začeli s prvo nedeljo po praznik sv. Petra in Pavla (29. junija) in se vrstili do nedelje po sv. Mihaelu (29. septembra). Kdor je šel na shod, je rekel, da gre ‘na štruklje’, kdor je bil vabljen, pa da gre ‘v gostje’. Vsaka hiša je vabila vse sorodnike iz bližnjih vasi in tako so se utrjevale vezi v sorodstvu. Na Krasu je bilo zelo slovesno opasilo na mali šmaren (8. septembra) v Kačičah pri Lokvi. Nanj so prihajali ljudje od vseh strani, posebno iz Trsta in okolice. Ob desetih je bila maša, potem pa ljudsko rajanje. V Beneški Sloveniji so ob praznovanju cerkvenega patrona prirejali šagre z javnimi igrami (tombolo, balinanjem …), v nekaterih vaseh so ženske prodajale obročem podobne kolače, ki so jih ljudje nosili domov kot ‘odpustek’. V Nadiški dolini pravijo šagri odpustek ali senjan. V Rožu na Koroškem je bil semenj največji ‘hišni praznik’, povezan s cerkvenim praznovanjem. Glavni namen je bil, da se sestane ‘žvahta’, sorodstvo. Čim več je bilo miz, tem večja čast je bila za družino. Vsak semenj (žegnanje) se je začel s cerkvenim opravilom, ponekod je bilo v navadi tudi ‘pranganje’ – procesija z Rešnjim telesom

ZAVETNIKI SLOVENSKIH CERKVA
»Vsaka cerkev, ki naj bi se posvetila,« naroča obrednik posvetitve cerkva, »mora imeti naslov, ki naj bo ali Presveta Trojica, naš Gospod Jezus Kristus s spominom skrivnosti njegovega življenja ali imena, ki je že vpeljano v bogoslužje, ali Devica Marija pod kakim nazivom, ki je že vpeljan v bogoslužje, ali sveti angeli, ali svetnik ali mučenec, ki je vpisan v rimski martirologij (seznam svetnikov) ali v pravilno potrjeni njegov dodatek, blaženi pa samo z dovoljenjem apostolskega sedeža. Naslov (zavetnik) naj bo en sam, razen če gre za svetnike, ki so skupno vpisani v seznam svetnikov.«
Na Slovenskem je posejanih 2.471 cerkva, ki so posvečene na 181 naslovov (zavetnikov). Na prvem mestu je sv. Nikolaj (Miklavž), ki ima na naših tleh kar 120 cerkva, sledi mu sv. Martin iz Toursa, v srednjem veku zelo češčen svetnik, s 97 cerkvami, na tretjem mestu pa je Marijino vnebovzetje, tej skrivnosti je posvečeno 94 cerkva, veliko tam, kjer so delovali blagovestniki iz Ogleja. Svetemu Križu (Najdenje, Povišanje), s katerim je Jezus svet odrešil, je posvečenih 91 cerkva. Jezusov predhodnik sv. Janez Krstnik (rojstvo in mučeništvo) je zavetnik 91 slovenskih cerkva. Med ‘navadnimi’ svetniki nosi zastavo sv. Jurij z 80 cerkvami. Presveti Trojici je posvečenih 53 cerkva, Jezusu Kristusu (Kristus Odrešenik, Kristus Kralj, Srce Jezusovo, Vstajenje. Vnebohod) ima 22 cerkva, med njimi nekaj zgrajenih v novejšem času. Svetemu Duhu se slovenski verniki posebej priporočajo v 48 cerkvah. Slovenci veljamo za Marijin narod, to potrjuje tudi 326 cerkva, posvečenih Devici Mariji z različnimi naslovi: Vnebovzetje (94 cerkva), Žalostna Mati Božja (36), Rojstvo (22), Pomočnica kristjanov (18), Božja Mati (12), Brezmadežno spočetje (11), Obiskanje (11), Ime Marijino (10), Rožnovenska (10) in drugimi. Sveti Jožef, ki ga častimo z dvema praznikoma: kot moža Device Marije (19. marca) in Delavca (1. maja), ima pri nas 33 cerkva. Od članov apostolskega zbora ima pri nas največ cerkva sv. Jakob Starejši (70), sv. Peter, prvak apostolov, je drugi (62), sledi mu brat sv. Andrej (51), za njima pa so: sv. Tomaž (34), sv. Jernej (29), sv. Janez (16), sv. Filip in Jakob (8), sv. Simon in Juda Tadej (8), sv. Matija (6), sv. Matej (5). Apostol Pavel ima sam 15 cerkva, skupaj z apostolom Petrom pa še 23. Med 14 svetniki-pomočniki v sili se sv. Ahacij ponaša z 10 cerkvami, sv. Barbara jih ima 16, sv. Blaž ima 2, sv. Erazem 1, sv. Jurij 24, sv. Katarina Aleksandrijska 31, sv. Krištof 2, sv. Marjeta Antiohijska 48, sv. Pantaleon 1, sv. Tilen (Egidij) 18, sv. Vid 44, sv. Lenart 61, sv. Kvirin 1, sv. Miklavž 120. Sveta Ana, zavetnica mater in priprošnjica zoper nerodovitnost, je močno češčena in naši verni predniki so ji zgradili 67 cerkva. Spokorna in hvaležna Jezusova učenka sv. Marija Magdalena jih ima 49. Od Janezov imata poleg Krstnika in Evangelista na slovenskih tleh cerkve še sv. Janez Nepomuk (5) in sv. Janez Bosko (1). Od Antonov je starejši sv. Anton Puščavnik, zavetnik za domače živali, na Slovenskem bolj češčen kot sv. Anton Padovanski, ki je svetu bolj slaven: prvi ima 35 cerkva, drugi pa 28. Od številnih Frančiškov v svetniškem koledarju imata pri nas cerkve samo sv. Frančišek Ksaverij (11) in sv. Frančišek Asiški (6). Po številu cerkva so na ‘lestvici češčenosti’ zelo visoko: sv. Mihael nadangel (66), sv. Lovrenc (49), sv. Rok (37), sv. Urh (36), sv. Florijan (35), sv. Štefan (34), sv. Mohor in Fortunat (31). Svoje cerkve imajo pri nas vsi štirje cerkveni učitelji krščanskega Zahoda: sv. Ambrož (1), sv. Avguštin (4), sv. Gregor Veliki (4), sv. Hieronim (9). Sveta brata Ciril in Metod, apostola Slovanov, imata na Slovenskem šest cerkva, od katerih so tri zgrajene po letu 1970 (Maribor - Tezno, Škofljica, Radenci), ena (Ljubljana - Bežigrad) pa je bila leta 1958 ponovno postavljena. Od novejših svetnikov imata pri nas vsak po eno cerkev sv. Leopold Mandić in sv. Maksimilijan Kolbe. Našemu blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je posvečena žup. cerkev v Mariboru (MB - Košaki), podružnični pa sta v Gor. Bistrici (Črensovci) in Rečici (Sv. Jedert nad Laškim); po bl. Slomšku sta imenovani tudi župniji v Celju in Velenju, kjer pa cerkve še nimajo. Bl. Alojziju Grozdetu je posvečena kapela v cerkvi Marijinega vnebovzetja na Zaplazu.k

ČUK, Silvester. Slovensko žegnanje. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 10, str 50-67.