Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.

TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.  
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej.   6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes,  ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski,  nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.

BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ UR
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.  
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj.  V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova.  Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji. Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil.  Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.

PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKI
Svetniški papež Pij V.,  ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu. Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski,  milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora,  ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566),  namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige)  ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.

ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji po vztrajni molitvi rožnega venca.  Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje,  v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.

Sv. Terezija Deteta Jezusa

Čudna so pota Gospodova, predvsem takrat, ko se zdijo naše odločitve v Božjo slavo, a spoznamo, da ima naš Oče povsem drugačne načrte z nami. Najbrž sta o tem razmišljala tudi Ludvik Martin in Zelija Guérin, ki sta si oba želela v samostan, a bila zavrnjena. Zaupanje Gospodu pa je združilo njuni poti in rodilo sad, ki je dal odgovor na vprašanja o njunem poslanstvu: 2. januarja 1873 se je rodila mala cvetka Terezija.

SVETOST JI JE BILA POLOŽENA V ZIBKO
Močna krščanska drža je bila prepoznavni znak družine Martin. Zakonca sta bila sicer premožna prebivalca francoskega Alencona, a kljub temu skromna, radodarna, pobožna, preprosta in ponižna. Zase in za svoje otroke sta imela le en cilj: nebesa. Gospa Martin je bila prepričana, da »srce ne more biti zadovoljno, če išče kaj drugega kot Boga«. Kaj vse danes iščemo namesto Boga. Utapljamo se v vsakdanjih skrbeh in zroč v ekrane bežimo od njih. Kako drugače bi bilo, če bi pogled kdaj usmerili navzgor, tako kot sta to počela Terezijina starša. Tudi takrat, ko so ju prizadele hude preizkušnje in sta izgubila kar štiri od svojih devetih otrok. Leta 2015 sta bila razglašena za svetnika. Tako sta postala prvi svetniški zakonski par in dokaz vsemu svetu, da je svetost mogoče živeti v prav vsaki življenjski vlogi, ne le med stenami samostana. Se nam, današnjim zakoncem, zdi to povsem nedosegljiv ideal? Morda res. Ampak Bog najbolj deluje v medsebojnih odnosih – in kaj je lepšega in popolnejšega od zakonskega odnosa? Prav iz takšnega svetniškega zakonskega odnosa se je kot zadnji otrok rodila mala bela cvetka Terezija in se tako pridružila svojim šitrim starejšim sestram: Mariji, Leoniji, Celini in Pavlini.

KRALJI IN KRALJICE ROSNIH LET
Mala Terezija je bila v veselje vsej družini, vendar je v ranem otroštvu zbolela in ozdravela šele po mnogih molitvah in požrtvovalni skrbi staršev. Za nekaj mesecev so jo nato oddali k dojilji na kmete, kjer se je okrepila in se nato vrnila domov. Kako težko je najbrž bilo staršem oddati svoje ljubljeno dete od sebe, pa čeprav v njeno dobro … Terezija se je sicer vrnila ozdravljena, vendar veselje ni trajalo dolgo: že pri rosnih štirih letih je zaradi bolezni umrla gospa Martin, njena mati. Ostal je njen zgled ponižnosti in vztrajanja v veri kljub preizkušnjam – in tega se je prav gotovo navzela tudi Terezija. V svoji otroški iskrenosti si je za svojo »novo« zemeljsko mamo izbrala starejšo sestro Pavlino. Po smrti žene in matere se je družina preselila v Lisieux k Ludovikovemu svaku, da bi njegova žena pomagala pri skrbi za mlade sirote. Tu je odraščala mala Terezija. In odrasla je hitro, zaradi vsega trpljenja skoraj prehitro. Po mamini smrti se je prej živahna Terezija spremenila v boječe in občutljivo dekletce, čeprav so domači, predvsem oče, nežno in ljubeznivo skrbeli zanjo. Oče se je vedno odtrgal od svojega dela in se posvetili svoji kraljični Tereziji. Občudoval je njene oltarčke, se pretvarjal, da pije čaj, ki ga je pripravila iz lubja, skupaj sta ribarila in hodila na sprehode. Imenovala ga je »kralj« in v njenih očeh najbrž ni bil nič manj kot to. Tudi danes si starši želimo, da bi bili kralji in kraljice v otrokovih očeh, pa vendar se moramo vprašati, koliko časa si odtrgamo od vsakdanjih opravkov, da bi dosegli ta naziv. Poleg očeta se je mali Tereziji posvečala starejša sestra Pavlina. Poučevala jo je, ji pripovedovala o Bogu, skupaj sta molili in brali Katekizem. Čeprav je Terezija ob slovnici »potočila marsikatero solzo«, je imela svete zgodbe zelo rada, prva beseda, ki jo je znala prebrati, pa je bila – kaj drugega kot – nebesa.
Njeni spomini na otroške spodrsljaje in (ne)iskrenost njenega odpuščanja (nekaterih svojih dejanj se je kesala, drugih pa ne) kažejo na pristen odnos z Bogom, ki ga danes odrasli večinoma ne premoremo. Brez pretvarjanja, brez neiskrenosti, brez prisiljenosti. Tako živ je bil njen odnos, da je svojo sestro vprašala, ali mora svojemu spovedniku reči, da ga ljubi iz vsega srca, saj naj bi govorila Bogu, in ne njemu. Pridige pri svetih mašah je kljub svoji rani mladosti poslušala zavzeto, vendar je pri tem namesto duhovnika opazovala svojega očeta in njegovo dojemanje verskih resnic. Pa smo spet pri starševskem zgledu – vsak lesket v očetovih očeh je neizmerno povečal pomen Božje besede Tereziji, čeprav najbrž vsega takrat še ni razumela. Kot otrok je imela preroško videnje svojega postaranega očeta, ki je nato v starosti zares ohromel in ga je večkrat zadela kap. Dolgo se je spraševala, zakaj ji je Bog poslal to videnje.Mati Zelija Guerin in oče Ludvik Martin. - Terezija pri osmih letih. - S sestro Celino.

MLADOST TRPLJENJA IN ČUDEŽEV
Pri osmih letih je Terezija odšla v zavod k benediktinkam v Liseieux. Po njenih besedah je bilo teh pet let najbolj žalostnih v njenem življenju. Zaradi svoje nadarjenosti se je soočala z ljubosumnostjo ostalih deklet, pred katerimi se ni znala braniti. Bila je drugačna, tako kot so danes v šolah drugačni otroci brez mobilnih telefonov. V tolažbo ji je bila le sestra Celina, s katero je obiskovala šolo, in šolski uspehi, za katere jo je oče obdaroval s kovanci – te pa je shranila za reveže. Prav lahko bi si z njimi kaj lepega privoščila in se tako »potolažila« v svoji nesreči. Pa tega ni storila. Ostala je preprosta in nesebična Terezika, ki ne misli nase in deli miloščino ubogim. V tem času je izgubila svojo drugo »zemeljsko mamo«, sestra Pavlina je namreč odšla v karmeličanski samostan. Čeprav je bil to za Terezijo hud udarec, jo je spodbudil k razmišljanju, da bi tudi sama odšla v »puščavo«. Komaj devetletna se je sestala z materjo prednico, vendar ji je ta povedala, da mora počakati do svojega 16. leta.
Pavlinin odhod je načel Terezijino telesno zdravje. Leta 1882 jo je začela boleti glava, leto kasneje pa je zdravnik pri njej potrdil resno bolezen. Ostala je v tetini oskrbi, prepričana, da jo Bog po bolezni očiščuje, in napolnjena s hvaležnostjo do bližnjih, ki so ji stali ob strani. V avtobiografskih spisih je svojim sestram zapisala: »K sreči bom nekoč v nebesih. Tam se vam oddolžim. Moj ženin je bogat, zelo bogat. Iz njegovih zakladnic bom zajemala ljubezen, da vam stotero povrnem vse, kar ste zaradi mene pretrpele.« Med enim od Terezijinih hudih bolezenskih bojev so njene sestre goreče molile pri Marijinem kipu v sobi. Tedaj se je h kipu ozrla tudi bolnica in spoznala, da se ji je Devica nasmehnila. Zavest se ji je vrnila in nadzemeljska sreča je prevzela njeno srce. Pa ne samo notranje, ozdravela je tudi telesno. Čudež, o katerem se je vest razširila v karmel, je Tereziji kasneje prinesel veliko trpljenja, saj ji karmeličanke niso verjele.
Tri mesece po ozdravljenju je Terezija z očetom odpotovala v rodni Alencon, tam pa spoznala posvetno življenje in vse sladkosti bogastva. Tu se je dokončno odločila, katero pot bo ubrala. S pomočjo sestre Marije je začela svoje priprave na prvo sveto obhajilo, ki jo je navdalo s »čistim in svetim veseljem«. Ni bila le tradicija, niso bila le darila in dobra hrana, za Terezijo je bilo obhajilo združenje z Bogom, po čemer je ves čas hrepenela. Sledila je sveta birma, nato pa neprijetno življenje v zavodu. Čeprav najuspešnejša v razredu, je pri teti in stricu veljala za nesposobno nevednico. Iskala je naklonjenost svojih tovarišic in celo učiteljic, vendar ji ni bilo dano, da bi bila deležna ljubezni, vsaj ne od ljudi. A je bila kljub temu hvaležna Bogu za vso to nenaklonjenost, ki jo je obvarovala prevzetnosti in jo učila ponižnosti. Kdo drug bi danes najbrž na njenem mestu obsojal tiste, ki mu povzročajo nesrečo, iskal pravico zase in se jezil na Boga, ker dopušča krivico. A Terezija pravi: »Bog mi je dal zvesto srce, ki ne neha več ljubiti, kogar je enkrat zares vzljubilo.«
Pri 13 letih je Celina končala študij in se vrnila domov, Terezija pa je zaradi tega zbolela, zato je šolanje nadaljevala pri zasebni učiteljici. V tem času je v karmel odšla Terezijina sestra Marija, za krajši čas pa h klarisam tudi Leonija. Terezija je postala še občutljivejša, njena vest pa tenkočutna do skrupuloznosti. Prav vsaka malenkost jo je spravila v jok. Pa vendar je kmalu spet doživela Božji čudež.

ODLOČITEV ZA REŠEVANJE DUŠ
Na božič leta 1886 je doživela spreobrnjenje in vanjo se je vselila dobra volja. Odtlej si je prej jokava deklica prizadevala reševati duše. Ko je slišala za zločinca, obsojenega na smrt, je darovala mašo in vneto molila zanj. Prosila je Boga za znamenje uslišanja njene molitve in dan po zločinčevi usmrtitvi v časopisu prebrala, da se je pred smrtjo pokesal in poljubil križ. Še en čudež torej … koliko čudežev zaradi malega otroškega srca, ki je želelo ljubiti! Malo in veliko hkrati je treba, da nas Bog usliši: dovolj bi bila iskrena molitev namesto beganja naših misli k posvetnim skrbem. Pa velikokrat ne premoremo niti tega gorčičnega zrna.
Želja po vstopu v karmel je rasla iz dneva v dan, čeprav je bilo to po človeški pameti povsem nemogoče. A pri Bogu ni nič nemogoče, tudi to, da lahko v samostan vstopi petnajstletno dekle. Oče je hčerko podprl pri odločitvi, stric pa je bil odločno proti, zato je Terezija žalostno odložila misel na stran. Po čudežu pa si je stric čez nekaj časa premislil, zato sta z očetom obiskala škofa. Ta jima je obljubil, da bo govoril s predstojnikom samostana, in ju napotil na romanje v Rim. Z očetom in sestro Celino je Terezija potovala v Milano, nato v Benetke, Padovo in Bologno, nazadnje pa le prispela v Rim, kjer je na mestu mučenja prvih kristjanov prosila Jezusa, da bi tudi sama postala mučenka. Bi si danes upali izreči takšno prošnjo? Trpljenje je nekaj, čemur se na vse kriplje trudimo izogniti, pa čeprav s pomočjo pri samomoru ali evtanazijo. Petnajstletno dekle pa je samo prosilo zanj!Tereziji se je aprila 1888 uresničila dolgoletna želja. Vstopila je v samostan.

Sedmi dan v Rimu se je Terezija srečala s svetim očetom, Leonom XIII. Mlado, skromno dekle in veliki dostojanstvenik. Takrat je napravila svojo drzno potezo in nagovorila papeža, da bi smela že s 15 leti vstopiti v karmelski red. Kakor hladen tuš je prišel odgovor, naj stori, kot bodo odredili predstojniki. Ponovno je rotila svetega očeta, on pa ji je ljubeznivo odvrnil: »Vstopila boš, če je to Božja volja.« Polna razočaranja je deset dni pred božičem škofu napisala pismo s prošnjo za dovoljenje za vstop. Pa vendar odgovora ni dobila. Koliko truda je morala Terezija vložiti v svoje hrepenenje po Jezusu! Koliko zavrnitev je prestala, pa kljub temu vztrajala! Njena predanost ni imela meja in resnično bi se lahko tudi danes vsak zgledoval po njenem srcu. Tako pa – vprašamo nekoga, če potrebuje pomoč, ta nas iz vljudnosti zavrne, a smo kljub temu zadovoljni sami s seboj, saj smo naredili vse, kar je v naši moči. Smo res? Iskrena predanost in vztrajnost sta nekaj, česar manjka današnjemu svetu. Ju pa vsekakor ni manjkalo Tereziji, tudi januarja 1888, ko je od škofa končno prejela odobritev za vstop v karmelski red, vendar se je predstojnica odločila, da jo sprejme šele po koncu posta. Naslednje tri mesece je preživela v spokorni pripravi in drobnih odpovedih, na to obdobje pa ohranila najlepše spomine.

»MOJ BOG – LJUBIM TE!«
Čeprav je bilo slovo od družine tistega 9. aprila 1888 težko, je Terezijo prevzel globok notranji mir, ki je ni zapustil naslednjih osem let. Ko je njen oče zbolel, je tri leta njegovega mučeništva označila za svoja najljubša in najplodnejša v vsem življenju. Večini nepojemljivo hrepenenje po trpljenju je bilo izpolnjeno in zanj je bila hvaležna. Tudi odlog večnih zaobljub je bil zanjo hud udarec, vendar je spoznala, da jo pri tej želji ženeta samoljubje in lastna volja. Tako je Jezusu obljubila potrpežljivost – po lastnih besedah je bila igrača, žogica v rokah Deteta Jezusa. Prav zato je bilo njeno novo samostansko ime več kot pravo zanjo: Mala Terezika Deteta Jezusa. Veselila se je vsega: krivih obtožb, poniževanja in celo duhovne suše. Večer pred zaobljubami jo je napadel hudi duh in vanjo drugega za drugim sejal dvome o njenem poklicu, o poti, po kateri je na vsak način hotela, čeprav – tako jo je skušal – nanjo naj ne bi bila poklicana. S srčnim pogumom se je izpovedala voditeljici novink in dvomi so minili.Z nasmehom na obrazu je odšla v večnost. - Nad njenim grobom v Lisieuxu je zrasla veličastna bazilika, v kateri v stekleni krsti počiva njeno nestrohnjeno truplo. -  Kip v vrtu Buissonnets, ki spominja na binkoštni praznik 29. maja 1887, ko je Terezija prosila svojega očeta, da bi ji dovolil vstopiti v Karmel.

Posebno vlogo v Terezijinem življenju je imela mati Genovefa, svetnica, ki je – tako se je zdelo Tereziki ob srečanjih z njo – videla v njeno dušo. Tudi ona je morala skozi podobne preizkušnje pred zaobljubami in Tereziki je bila zgled prave svetosti. Po njeni smrti je v samostanu izbruhnila gripa, ki je vzela mnogo življenj, pa vendar je Terezika tudi v tej nesreči videla samo dobro: da so njene sosestre umirale s spokojnostjo na obrazu in odhajale v boljše življenje.
Da pot do svetosti ni v popolnosti, so dokazovali njeni notranji boji in preizkušnje. Spraševala se je o obstoju nebes, naslednji trenutek pa se spet povsem predala Jezusu. Po očetovi smrti je gojila veliko željo: da bi v karmel vstopila tudi njena sestra Celina. Tako je nekega dne prosila Jezusa, naj ji da znamenje, da je njen oče v nebesih – če sestra, ki je nasprotovala Celininemu vstopu v samostan, temu ne bo več nasprotovala, bo vedela, da je oče prišel v večno srečo. Seveda se je zgodilo natanko to in Terezija je bila prepričana, da je k njeni priprošnji pripomogel njen oče v nebesih. Odtlej ni Boga prosila ničesar več, tudi trpljenja si ni več želela, samo prepustila se je Njegovih rokam.
A trpljenje je prišlo samo od sebe. Leta 1896 na veliki petek se je Terezija izredno slabo počutila in to so opazile tudi njene sosestre. Čeprav so ji skušale olajšati delo, tega ni dovolila in jih je zavrnila z besedami, da je na ta dan Jezus veliko huje trpel. Za njeno bolezen – jetiko – se je izvedelo šele spomladi naslenje leto. Kašelj in oslabelost sta izčrpala njeno telo, vendar je še vedno voljno trpela. Bojevala je notranje boje, predvsem o lastni vrednosti pred Bogom in njegovi ljubezni do nje. Dva meseca pred smrtjo je prejela bolniško maziljenje in dejala, da ji srce prekipeva v veselju – upala je namreč, da bo kmalu prestopila prag večnosti. Vendar jo je Gospod še nekaj časa želel na zemlji. Na smrtni postelji je premogla mnoge preroške besede, uganjevala je misli svojih sosester in jim zagotavljala, da jim bo vso dobroto povrnila iz nebes. Odklanjala je zdravila, da bi jih prepustila misijonarjem, Gospod pa jo je nenehno obsipaval z manjšimi in večjimi znamenji svoje stalne prisotnosti. Zdravnik, ki je skrbel zanjo, je nekoč rekel, da je angel, saj da ni še videl bolnika, ki bi »toliko prestal in bil tako nadnaravno vesel«. Terezijino trpljenje je bilo neizmerno. Bolečine so bile vse hujše, oslabela je toliko, da se ni mogla več premikati, večkrat ji je zmanjkovalo sape. Prosila je Marijo, naj skrajša njen smrtni boj, v isti sapi pa je vdano pristajala na to, da bo trajal dlje, kot bi si želela. 30. septembra 1897, tik preden je odšla v večno življenje, so njene zadnje besede bile: »Moj Bog – ljubim Te!«

»NIČESAR OMEMBE VREDNEGA NI STORILA.«
Terezija Deteta Jezusa je umrla z nasmehom na obrazu in s palmovo vejico v rokah, ki so jo našli svežo po 13 letih, ko so jo prvič izkopali. Za blaženo je bila razglašena leta 1923, za svetnico pa leta 1925, ko je bila razglašena tudi za glavno zavetnico misijonov.Citati v besedilu so iz Terezijine knjige Povest duše (Karmel Sora). Prvi prevod v slovenščino je iz leta 1940. - Pri Založbi Ognjišče so izšle tri knjige o "mali cvetki": Na mali poti - njene misli za vsak dan v letu (1993, ponatis 2008), slikanica Sveta Terezija Deteta Jezusa (prva izdaja ob stoti obletnici smrti 1997 - ponatis 2008) in Veličina Male Terezije (1997).. Ob razglasitvi staršev Ludvika in Zelije za blažena (2008), smo izdali še knjigo Povest družine Martin (2008, ponatis 2009). Papež Frančišek je zakonca Martin leta 2015 prištel med svetnike.

Ko je Terezija nekoč med boleznijo počivala v svoji celici, je slišala sosestro, ki je dejala: »Naša sestra Terezija bo pa res kmalu umrla. Radovedna sem, kaj nam bo mogla častita mati po smrti o njej povedati, saj ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno.« Ni storila ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Kakšna pohvala za Terezijo je bila ta kritika! Bila je dokaz, da je njena ljubezen delovala skrito, tiho, tako, kot je Bogu všeč – tako, da »ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica« (Mt 6,3). Njena otroško preprosta in hkrati svetniško močna vera, njene nenehne žrtve, tihe molitve in odpovedovanja pa kljub temu niso mogle ostati skrite. Bela cvetka je sijala notranji mir navzven, pa če je to želela ali ne. »In kaj pravite Jezusu?« so jo nekoč vprašali med molitvijo. Ona pa je preprosto odgovorila: »Nič. Ljubim ga!«
Tako preprosto je to. Brez velikega teološkega znanja. Brez dramatične mučeniške smrti. Brez dejanj, ki bi bila navzven omembe vredna. Preprosto ljubiti Jezusa v svoji preproščini. Z zavzetim iskanjem, otroškim navdušenjem in iskrenostjo. Čeprav je sveta Terezija Deteta Jezusa veliko pretrpela, se je povsem prepustila Božji volji. Kdo ve, kakšna je Njegova volja za nas – bomo tudi mi trpeli? Bodo naša dejanja skrita ali odmevna? V očeh drugih velika ali majhna? Kakšna bodo v Gospodovih očeh? Ne vemo. Eno pa je gotovo: svetost lahko doseže vsak. Tudi tak, ki v očeh drugih ni storil ničesar, kar bi bilo omembe vredno. Tako kot mala bela cvetka Terezija.

P. Šergon, Priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 44-49.

»Cerkev priznava in časti sv. Hieronima kot enega izmed štirih velikih cerkvenih očetov na Zahodu. Papež Bonifacij VIII. ga je leta 1295 hkrati s sv. Avguštinom, sv. Ambrožem in sv. Gregorjem Velikim razglasil za cerkvenega učitelja. Zaradi izjemne vloge, ki jo ima v zgodovini krščanske misli in duhovnega življenja, so ga mnogi narodi prištevali med svoje rojake. Veličino in pomembnost Hieronimove osebnosti odkriva predvsem njegovo delo, ki še danes vzbuja občudovanje zaradi obsega in raznovrstnosti, globine in radikalnosti ter osebne zavzetosti« (Rafko Valenčič). Med narodi, ki bi ga radi imeli za svojega, si ga ‘lastimo’ tudi mi, saj obstaja možnost, da je njegov rojstni kraj Stridon stal na tleh, kjer zdaj živimo Slovenci in morda na ozemlju koprske škofije. Ob 1600. obletnici njegove smrti škofija obuja spomin nanj s Hieronimovimi shodi, srečanji ob njemu posvečenih cerkvah.

KJE JE BIL STRIDON
Franc Ksaver Lukman (1880–1958), profesor patrologije (zgodovine krščanskega nauka) na Teološki fakulteti v Ljubljani, je o sv. Hieronimu zapisal, da je “mož s Krasa” in je njegov rojstni kraj Stridon postavil v okolico Št. Petra na Krasu (sedanje Pivke). To pa je le ena od domnev, kje naj bi bil ta Stridon, ki so ga leta 378 do tal porušili Zahodni Goti. Prispevek k razrešitvi tega vprašanja je knjiga Sveti Hieronim – mož s Krasa (Družina, Ljubljana 2007), v kateri dr. Rafko Valenčič povzema vse dosedanje domneve in nakazuje novo, ‘kraško’, morda bolj blizu resnici. Ugledni hrvaški arheolog Frane Bulić je leta 1920 trdil, da je Stridon ležal na Grahovem polju na meji med Bosno in Dalmacijo, čemur so oporekali vsi priznani strokovnjaki. Leta 1986 je izšla razprava hrvaškega arheologa Mateja Suića, ki je postavil Stridon v geografsko območje nekdanje rimske Liburnije, pokrajine na zahodnem delu Kvarnerskega zaliva. To je ‘liburnijska’ domneva, za katero slovenski zgodovinar Rajko Bratož, strokovnjak za zgodovino zgodnje Cerkve, pravi, da je doslej gotovo najboljša med vsemi. Po Valenčiču pa Suić ni imel na voljo nekaterih podatkov, ki lahko bistveno prispevajo bodisi k potrditvi njegove postavitve (ubikacije) Stridona, bodisi k prestavitvi njegove lege proti severozahodu na slovenski Kras. To zagovarja ‘kraška’ domneva, ki dopolnjuje ‘liburnijsko’. Kje je stal Hieronimov rojstni Stridon, ostaja še vedno odprto vprašanje. Manjkajo predvsem arheološki dokazi za njegovo lego. V prid ‘liburnijske’ in seveda tudi ‘kraške’ domneve govorijo obstoječe cerkve in češčenje svetnika na tem ozemlju, to je današnje področje Ilirske Bistrice oziroma Krasa. Bolj kot geografski in zgodovinski prostor je za Hieronimovo življenjsko pot pomemben duhovni prostor. Ta pa je bil med tedanjima rimskima mestoma Akvilejo (Oglejem) in Emono (Ljubljano). Čeprav še vedno ni mogoče točno določiti lege Hieronimovega Stridona, se prostor vse bolj zožuje. Brez dvoma smemo Stridon postaviti v kraje med Kvarnerjem in Pivko, med Učko, Snežnik in Nanos, ki na neki način simbolizirajo Hieronimovo mesto in podobo v zgodovini krščanstva in teh krajev. – Kot zanimivost naj omenim, da je papež Benedikt XVI. pri splošni avdienci 7. novembra 2007 dejal: »V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji.«

IZ STRIDONA V BETLEHEM
Hieronim (gr. s svetim imenom) se je rodil okoli leta 347 v Stridonu v premožni krščanski družini. Nadarjenega dečka so starši poslali v šole v Milan in Rim, kjer se je učil slovstva, govorništva in modroslovja. Veliko je bral, zato je mojstrsko obvladal latinski slog in se izuril za pisateljevanje. Na začetku posta 366 se je vpisal med katehumene in se poglabljal v Sveto pismo in krščanske spise. O veliki noči istega leta ga je papež Liberij krstil. Kmalu zatem je potoval proti severu, se ustavil v Trieru, kjer je spoznal družbo asketov in se odločil za bogoljubnost. Leta 370 se je napotil v Oglej, kjer se je vključil v krog škofa sv. Valerija. Razpravljali so o bogoslovnih vprašanjih, študirali Sveto pismo, živeli krepostno in zdržno ter imeli duhovne pogovore s pobožnimi ženami. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni. Leta 374 se je odpravil na Vzhod. V sirski Antiohiji se je učil grščine in hebrejščine. Za tri leta (375–378) se je umaknil v puščavo Halkis vzhodno od mesta med menihe puščavnike. Ostro telesno pokoro je združeval z duševnim delom. Veliko je bral, pisal pisma prijateljem in znancem. Spoznal je, da puščavništva ne bo mogel prenašati. V letu 379 se je dal posvetiti za duhovnika in odšel v Carigrad, kjer je bil dve leti (380–381) v šoli škofa sv. Gregorja Nazianškega, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Od tam je s svojimi knjigami in rokopisi spet prišel v Rim. Papež Damaz I. ga je tako cenil, da ga je izbral za tajnika in zaupnega svetovalca. Kot odličnega poznavalca Svetega pisma ga je spodbudil, naj predela latinski prevod Svetega pisma. Hieronim se je dela takoj lotil. V Rimu je kmalu zaslovel tudi kot asket in učenjak. Bil je duhovni voditelj kroga rimskih pobožnih matron, ki so se zbirale pri vdovi Marceli. Razlagal jim je Sveto pismo. Nekatere so se odločile za samostansko življenje in šle z njim v Palestino. Papeža Damaza I. je nasledil Siricij, ki za Hieronimovo delo ni imel posluha, zato je Hieronim poleti 385 zapustil Rim in se za zmeraj preselil na Vzhod. Najprej je obiskal svete kraje, znane iz Svetega pisma. Naslednje leto se je ustalil v Betlehemu, kjer je vodil moški samostan, ki ga je tam postavila bogata Rimljanka Pavla, in bil duhovni voditelj ženskega samostana. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil znanosti. Skoraj trideset let je namenil prevajanju Svetega pisma. Zaslovel je tudi s svojimi bistrimi razlagami svetopisemskih knjig in z drugimi spisi. Na stara leta so ga mučile skrbi in bolezni. Onemogel, slep in osamljen je ta mož, čigar življenje je bilo en sam boj, umrl 30. septembra leta 419 ali 420. Njegove ostanke so v 13. stoletju prenesli v Rim, kjer počivajo v baziliki Svete Marije Velike. Ob 1600-letnici njegove smrti se ga hvaležno spominja vesoljna Cerkev, posebej še mi, saj mu je, kot se zdi, zibelka tekla na tleh, ki so zdaj slovenska. Njegova pot do svetosti ni bila lahka. Imel je vročekrven, razdražljiv značaj, hitro dojemljiv razum in dar ostrega razsojanja. Ni pa znal potrpeti s puhloglavimi naduteži, ošabnimi oblastniki in nerazsodnimi kritiki. Teh slabosti se je zavedal. Redke so osebnosti, ki bi svoje napake tako odkrito priznale, kakor jih je Hieronim, zato vzbuja posebno spoštovanje. Dušam, ki so hrepenele po popolnosti, je bil moder in potrpežljiv vodnik.

PREVAJALEC SVETEGA PISMA
Največje Hieronimovo delo je prevod celotnega Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino. Na to se je – ne da bi vedel – pripravljal vse od tedaj, ko se je posvetil bogoslovni vedi. V oglejskem krogu je skupaj z drugimi študiral Sveto pismo, med bivanjem v Antiohiji je s tem študijem nadaljeval in se vneto učil hebrejščine. Njegov materni jezik je bila latinščina, obvladal pa je vse finese grščine in hebrejščine. Ko je leta 382 prišel v Rim, je že slovel kot odličen poznavalec Svetega pisma, zato ga je papež Damaz I. spodbudil, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Hieronim je najprej po grškem izvirniku pregledal in popravil dotedanji latinski prevod Nove zaveze. Pazil je posebno na to, da je prevod natančno izrazil misel izvirnika; jezik je popravljal samo tam, kjer se mu je zdelo res potrebno. Medtem ko pri prevodih drugih del ni prevajal besede za besedo, temveč pomen za pomenom, se je pri prevajanju Svetega pisma strogo držal vrstnega reda; dejal je, da ima v Svetem pismu “celo besedni red skrivnosten pomen”. Najprej je pregledal evangelije, nato pa druge knjige Nove zaveze. Pri prevajanju se je zavedal, da “Sveto pismo zaradi svojega edinstvenega pomena zahteva izjemno odgovoren in natančen pristop”. Najprej je ugotavljal pristnost hebrejskih in grških izvirnikov, ki so jih imeli dotedanji prevajalci na voljo, in ugotovil precej razlik: nekateri prevajalci so bili manj usposobljeni, marsikatero napako so zagrešili prepisovalci. Hieronim je ugotovil: »Kolikor je rokopisov, toliko je besedil.« Na voljo je imel že dotlej znane prevode: prevod Nove zaveze iz grščine v latinščino, prevod Stare zaveze iz hebrejščine v grščino iz 3. stol. pred Kr., znan pod imenom Septuaginta (prevod sedemdeseterice), Origenovo izdajo Stare zaveze v grščini, tako imenovano Heksaplo. Prvi latinski prevod je začel nastajati okrog leta 200 po grški Septuaginti in se je imenoval Vetus Latina (tudi Itala). Za osnovo prevajanja je Hieronim izbral Codex Sinaiticus (Sinajski kodeks). Hieronim je glede razlike v besedilu hebrejske in grške Biblije naslonil svoj prevod na hebrejsko besedilo. Glede knjig, ki jih hebrejski kanon ne priznava (devterokanonične) pa se je omejil na popravljanje starolatinskega besedila. »Od takrat Cerkev na Zahodu priznava dvojno svetopisemsko izročilo: hebrejsko besedilo za knjige hebrejskega kanona in grško Biblijo za vse druge knjige, vse pa v latinskem prevodu« (Papeška biblična komisija). Po naročilu papeža Damaza I. se je Hieronim najprej lotil prevoda oziroma pregleda evangelijev in psalmov. To je tudi sam najbolj rabil pri razlagi Svetega pisma krogu rimskih gospa in pri skupni molitvi. Bivanje v Betlehemu in neposredno srečevanje s kraji svetopisemskih dogodkov pa je v Hieronimu še bolj utrjevalo prepričanje, da mora prevajati iz jezikov, v katerih je bilo besedilo napisano, in ne le pregledati prevode, ki so jih pripravili drugi. Prav tako je menil, da je treba poleg jezikov in njihovih značilnosti poznati tudi judovsko zgodovino in običaje. Med leti 391 in 406 je Hieronim opravil ogromno delo: prevod celotne Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine v latinščino, razen knjig, ki jih Judje niso priznavali kot avtentično navdihnjene (devtrokanonične). Delo, ki je bilo za tiste čase nekaj izrednega, velikanskega in je upravičeno zbujalo občudovanje. Pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev, papirus je dobival iz Egipta.
Hieronimov prevod Svetega pisma, imenovan Vulgata (‘razširjena’), je bil v katoliški Cerkvi priznan kot uradno besedilo, ki so ga rabili teologi, bogoslovni pisatelji in umetniki. Tridentinski cerkveni zbor (1545–1563) je odločil: »Prav ta stara vulgatina izdaja, ki je preskušena s tolikero stoletij trajajočo uporabo v Cerkvi, naj v javnih predavanjih, znanstvenih razpravah, pridigah in razlagah velja za pristojno (avtentično). Nihče naj si ne upa ali drzne odklanjati jo pod kakršnokoli pretvezo.« Vulgata je bila v katoliškem bogoslužju (pri maši, drugih zakramentih, brevirju) v rabi do današnjih dni. »Vulgata je izjemno močno določala zahodno krščansko bogoslužje in sploh kulturo vse do danes. Bistveno je vplivala na razvoj latinskega in romanskih jezikov, bila je temelj svetopisemskih komentarjev latinskih cerkvenih očetov in vse do novejšega časa so se v Zahodni Evropi nanjo opirali prevodi Svetega pisma« (Jože Krašovec).

HIERONIMOVA PISMA
Med Hieronimovimi spisi so posebne pozornosti vredna njegova pisma. Vseh ohranjenih pisem, bodisi Hieronimovih bodisi naslovljenih nanj, je 154. Franc Ksaver Lukman, ki jih je prevedel v slovenščino in so izšla v dveh knjigah zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela (1941), pravi, da so “pisma najboljši odsev Hieronimovega temperamenta in značaja«. To velja ne le zaradi njihovega števila, sloga, značaja in pomena, ki ga imajo v krščanskem izročilu, ampak tudi zaradi izpovedne in literarne oblike, ki jo lahko primerjamo z Izpovedmi njegovega malo mlajšega sodobnika sv. Avguština. Hieronim je bil mojster pisanja. Vsa njegova pisma so pisana v izbrani latinščini, živahno in duhovito. Ko piše enemu, govori vsem, ki ga berejo. Njegova pisma so različna po dolžini, še bolj po obliki in vsebini: prijateljska, tolažilna, asketska, znanstvena. Ena imajo značaj pravih teoloških razprav, druga obravnavajo osebne zadeve in vsakdanje dogodke. V njih se razodeva njegov značaj pa tudi podoba ljudi, katerim so njegova pisma namenjena. Svoji teti Kastorini, s katero se je bil nekaj sprl, je pisal: »Prosim te, imejva mir, ki nam ga je Gospod zapustil; in Kristus naj se ozre na mojo željo in na tvoje srce. V kratkem bo pred njegovim sodnim stolom prejela plačilo ali kazen obnovljena ali razdrta sloga.« Na koncu izredno dolgega pisma svetniški rimski vdovi Pavli je zapisal: »Če nas Kristusova moč ne bi vzdigovala k nebesom in duši ne bi bila obljubljena večnost, bi imela telesa isto usodo z zverinami in živino.« Med ohranjenimi sta dve pismi, ki ju je Hieronim poslal v Emono: eno družinici redovnic, drugo menihu Antoniju. Obojim očita, da mu na pisma niso nič odgovorili, Antoniju pa zapreti: »Veruj mi, če bi mi čut za dostojno pisanje ne branil, bi ti v svoji nejevolji takih nadrobil, da bi mi začel odgovarjati – vsaj iz jeze. Ker pa je jeziti se človeška slabost in ne delati krivice krščanska krepost, se vračam k prejšnji navadi in te zopet prosim: bodi prijatelju prijatelj in sohlapec privošči sohlapcu besedo.« Med pismi velja posebej omeniti Hieronimovo dopisovanje z nekaj let mlajšim sv. Avguštinom, škofom v Hiponu v severni Afriki. Ohranjenih je deset Hieronimovih pisem Avguštinu in osem Avguštinovih pisem Hieronimu. Osebno se nista poznala. O Hieronimu je Avguštinu pripovedoval Alipij, poznejši škof v Tagasteju, ki je leta 393 romal v Sveto deželo in se je tam srečal s Hieronimom. Veliki Avguštin je hotel imeti Hieronima za prijatelja, kritika, učitelja in svetovalca. Med njima se je razvil spoštljiv dialog, ki sta ga vzdrževala prek pisem. V enem svojih zadnjih pisem je Hieronim pisal Avguštinu: »Med seboj seveda midva razpravljava, da se izobražujeva. Toda če bi nasprotniki, zlasti krivoverci opazili, da sva različnih misli, bi naju obrekovali, da se ne strinjava, ker sva si v jezi. Jaz pa sem trdno sklenil, da te bom ljubil, spoštoval, častil, občudoval in tvoje besede kakor svoje lastne branil.«

ČEŠČENJE SV. HIERONIMA IN IZROČILO
Izročilo obsega: obstoječe cerkve, posvečene svetniku, druga ohranjena znamenja in spomenike ter ustno izročilo, piše Rafko Valenčič, in pove, da so na Pivki in na Bistriškem sv. Hieronimu posvečene cerkve na Nanosu, v Koritnicah pri Knežaku, v Čeljah pri Premu in v Jasenu pri Ilirski Bistrici. Po svoji legi ‘govorijo’ v prid ‘kraški’ domnevi: da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti na slovenskem Krasu (na Pivki). To potrjujejo tudi drugi ohranjeni spomeniki ter dejstvo, da je bilo Hieronimovo češčenje razširjeno tudi na Koprskem, Vipavskem in v Goriških Brdih. Še vedno je živo ljudsko izročilo (kar velja zlasti za Pivko), da je bil Hieronim doma iz teh krajev.
Cerkev sv. Hieronima na Nanosu stoji na jugozahodnem zavetrnem delu planote na nadmorski višini 1019 m. Grajena je v gotskem slogu in se prvič omenja leta 1360 kot podružnična cerkev vipavske župnije. Sedanja je bila posvečena leta 1624. Glavna romarska shoda sta bila vsako leto na binkoštni ponedeljek (obletnica posvetitve) in 30. septembra (svetnikov god). Med prvo svetovno vojno je bila cerkev požgana, nato pa obnovljena. Po drugi svetovni vojni je začela propadati. Leta 1990 je bila obnovljena s prizadevanji župnika Antona Štrancarja, faranov Podnanosa (cerkev je podružnica te župnije) in obiskovalcev Nanosa. Slika sv. Hieronima na glavnem oltarju je delo akad. slikarja Tomaža Perka. Največ romarjev prihaja za svetnikov god, 30. septembra. – Podružnična cerkev sv. Hieronima nad Koritnicami pri Knežaku na Pivki je bila zgrajena v 15. stoletju na mestu prvotne kapele, ki naj bi imela romansko zasnovo, o čemer pričajo kamniti ostanki. Cerkev so večkrat prenavljali in povečevali. Oltar je bil obnovljen leta 1890, tedaj je bil postavljen tudi svetnikov kip. Glavni romarski praznik je god sv. Hieronima (30. septembra). V vasi Koritnice je cerkev sv. Antona Puščavnika, ki ga je sv. Hieronim občudoval zaradi njegovega spokornega življenja. – Podružnična cerkev sv. Hieronima v Čeljah pri Premu je bila zgrajena leta 1639. Postavljena je v vaško okolje. Češčenje svetnika v tem kraju ni tako razširjeno kot v prejšnjih dveh. Lesen kip na oltarju je novejše tirolsko delo, svetnik ima v levi roki popotno palico, v desni knjigo, ob njem je lev. – Podružnična cerkev v Jasenu pri Ilirski Bistrici in župnijska cerkev v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu, pozneje pa sta dobili novega zavetnika (Jasen sv. Joahima, Branica sv. Katarino). Na Koprskem je sv. Hieronimu posvečena podružnična cerkev v Bošamarinu pri Kopru ter pokopališka cerkev pod Topolovcem nad reko Dragonjo. Obe sta vključeni v Hieronimove shode. V župnijski cerkvi v Štivanu pri Postojni so na kamniti prižnici (1881) upodobljeni vsi štirje zahodni cerkveni očetje. Njihovi kamniti kipi so tudi v župnijski cerkvi v Košani. Sv. Hieronimu je posvečen eden od stranskih oltarjev v koprski stolnici. Na znamenitih freskah v Hrastovljah (1490) je med svetniki upodobljen sv. Hieronim s knjigo v rokah. V župnijski cerkvi (katedrali) sv. Jurija v Piranu so na stropu upodobljeni štirje zahodni cerkveni očetje, med njimi sv. Hieronim v spokorni drži, z levom ob nogah ter s kardinalskimi insignijami (križ, klobuk). Več slik sv. Hieronima renesančnih slikarjev hranijo v piranskem minoritskem samostanu. Sv. Hieronim je upodobljen tudi v romarski in župnijski cerkvi Matere Božje v Strunjanu. Njegovo češčenje je razširjeno tudi na Goriškem in Vipavskem. Sv. Hieronimu je posvečena župnijska cerkev v Kozani v Goriških Brdih, omenjena leta 1505. V zgornji Vipavski dolini, ki ima Hieronima za ‘svojega svetnika’, je izročilo še danes zelo razširjeno. To potrjujejo obiski njegove cerkve na Nanosu in udeležba pri mašah v poletnih mesecih. Dokaj priljubljeno je tudi krstno ime Hieronim. Razširjenost češčenja sv. Hieronima potrjujejo tudi novejša odkritja: Ob prenavljanju gotskih fresk v kapeli Matere Božje (prezbiterija nekdanje cerkve) v župnijski cerkvi sv. Vida v Podnanosu leta 2003 so očistili 12 kamnitih sklepnikov . Na enem izmed njih je upodobljen sv. Hieronim s knjigo v roki, ob njem pa leži legendarni lev. Njemu sta posvečeni kapeli v vasi in ob cesti na Nanos. Kip sv. Hieronima v kardinalskem ornatu je na glavnem oltarju župnijske cerkve na Lozicah pri Vipavi, v podružnični cerkvi sv. Ane na Razgurih (župnija Vrabče) ima svetnik svoj oltar. Sv. Hieronim je bil znan in češčen tudi na robu ali tudi zunaj ozemlja ‘kraške’ domneve o njegovem rojstnem kraju. V ljubljanski nadškofiji sta mu posvečeni podružnični cerkvi v Ivanjem selu (župnija Unec) in na Petkovcu (župnija Rovte), v celjski škofiji pa podružnična cerkev na Taboru nad Vranskim. Na koncu tega poglavja svoje knjige je Rafko Valenčič zapisal: »Navedbe o sv. Hieronimu posvečenih cerkvah, drugih znamenjih, ustnem izročilu ter češčenju, ki jih je bilo mogoče zbrati, govorijo o tem, da je bil starodavni Stridon, Hieronimov rojstni kraj, po vsej verjetnosti ali v Liburniji ali na slovenskem Krasu (na Pivki).«

S. Čuk,Naš sveti Hieronim: Priloga, v: Ognjišče 9 (2019), 50-67.

Pastir Cerkve z veselim obrazom

(ob obletnici) »Papež Luciani je s smehljajem znal posredovati Gospodovo dobroto. Lepa je Cerkev z veselim obrazom, z vedrim obrazom, s smehljajočim obrazom, Cerkev, ki nikoli ne zapira vrat, ki ne zagreni src, ki ne toži in ne kuha zamer, ni jezna, ni nestrpna, se ne kaže na čemeren način, ne žaluje za preteklostjo, da ne zapade v zaostalost. Prosimo tega našega očeta in brata, ponižno ga prosimo, naj nam nakloni smehljaj duše, takšen smehljaj, ki je pristen, ki ne vara: smehljaj duše. Prosimo z njegovimi z njegovimi besedami tisto, kar je on sam v molitvi prosil: “Gospod, sprejmi me takšnega, kakršen sem, z mojimi napakami, z mojimi slabostmi, in daj, postanem tak, kot me ti želiš”.« To je zadnji odstavek homilije papeža Frančiška pri evharističnem slavju na Trgu svetega Petra v Rimu v nedeljo, 4. septembra 2022, med katerim je razglasil za blaženega svojega predhodnika Janeza Pavla I., ki je bil prvi pastir Kristusove Cerkve samo 33 dni leta 1978 in je šel v zgodovino kot “papež smehljaja”.

REVNI, TODA NASMEJANI
Ime mu je bilo Albino Luciani. Na svet je prišel 17. oktobra 1912 v vasi Forno di Canale (zdaj Canale d’Agordo) pri mestu Belluno v severni Italiji v družini Luciani. Oče Giovanni je bil vdovec in vnet socialist, zelo verna Bortola Tacon je leta 1911 postala njegova žena pod pogojem, da se poročita v cerkvi in da bo smela otroke krščansko vzgajati. Rodili so se jima štirje otroci, Albino je bil najstarejši, za njim sta prišla še dva dečka in deklica. Družina se je otepala z revščino, oče Giovanni je služil kruh kot zidar na občasnem delu v tujini. »Mama se je vedno znašla, da nismo bili lačni,« je povedal Edoardo, Albinov mlajši brat. »Imeli smo res lepo otroštvo in spremljal nas je nasmešek na ustnicah.« To veselje je izviralo iz močne in dejavne vere matere, tudi oče je otrokom dajal dober zgled s svojo delavnostjo. »Prvi katekizem, ki ga berejo otroci,« je kasneje zapisal Albino, »so starši sami.« Pri desetih letih je začutil v sebi Božji klic. Domači župnik je staršem svetoval, naj ga pošljejo v malo semenišče v Feltre. Mama je bila vesela, pa tudi oče ni imel nič proti. »Upam, da boš, ko postaneš duhovnik, na strani revežev kot je bil Kristus,« mu je pisal iz Francije. V semenišču je bil med najbolj podjetnimi. Učil se je z lahkoto. Po petih letih se je preselil v veliko semenišče v Bellunu, kjer je pripravo na duhovništvo nadaljeval s študijem bogoslovja. 7. julija 1935 je bil posvečen v duhovnika, naslednji dan je v svoji rojstni vas pel novo mašo. Prav malo časa je bil kaplan, potem pa se je vrnil v Belluno in postal podravnatelj bogoslovja in profesor, obenem pa je študiral in dosegel doktorat na Gregorijanski univerzi v Rimu. Vrnil se je v domačo škofijo Belluno-Feltre in opravljal odgovorne naloge, nazadnje ga je škof imenoval za generalnega vikarja.

»NISEM TRDNEGA ZDRAVJA«
Ko se je rodil je bilo njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ga je babica takoj po porodu krstila. Tudi kasneje je večkrat bolehal. Proti koncu leta 1958 ga je papež sv. Janez XXIII. imenoval za prvega pastirja škofije Vittorio Veneto. Albino Luciani se je branil: »Sveti oče, nisem trdnega zdravja, imam težave z dihali.« Papež pa je odvrnil: »Škofija Vittorio Veneto je v hribih in tam je odličen zrak.« 27. decembra 1958 mu je v baziliki svetega Petra v Rimu podelil škofovsko posvečenje. Za svoje škofovsko geslo je vzel besedo HUMILITAS (Ponižnost), zapisano na grbu s tremi zvezdami – simboli treh Božjih kreposti: vere, upanja, ljubezni. Svoje vernike je nagovoril s pismom: »Dragi moji bratje, dragi moji verniki, bil bi zares nesrečen škof, če vas ne bi ljubil. Zagotavljam vam, da vas ljubim in ne želim nič drugega, kot da vam služim in sem vam na razpolago z vsemi svojimi skromnimi močmi ter z vsem, kar imam in kar sem.« Škofijo Vittorio Veneto je vodil enajst let z očetovskim srcem. Ko je šel v dom za ostarele, ni šel tja, da bi starim ljudem pridigal, ampak da se z njimi pogovarja. Pri njih je ostal dve do tri ure, šel od sobe do sobe, od postelje do postelje. Starim ženam je pripovedoval o svoji materi, vprašal jih je, kako jim je ime, koliko so stare.. Pogovarjali so se prostodušno in zaupno. Bil je tudi nadarjen časnikar. Znana je njegova knjiga Pisma veljakom (Illustrissimi): to so izmišljena pisma štiridesetim osebnostim iz zgodovine in književnosti, v katerih na prikupen način obravnava pereča vprašanja sedanjega časa. Sodeloval je na vseh štirih sejah drugega vatikanskega koncila (1962–1965) in v svoji škofiji je skušal čim bolje uresničevati koncilsko prenovo. Zelo so ga mučila moralna vprašanja, posebej tista, ki zadevajo zakon in družino.

PREROKBA PAPEŽA PAVLA VI.
Po smrti beneškega patriarha kardinala Urbanija je papež Pavel VI. 15. decembra 1969 imenoval za njegovega naslednika Albina Lucianija. Vodstvo škofije je prevzel 8. februarja 1970. Ob svojem prihodu se je odpovedal slavnostnemu sprevodu z gondolami po Velikem kanalu. Kot na vseh svojih dotedanjih duhovniških postajah je tudi kot patriarh ohranil frančiškansko preprostost in skromnost. Posnemal je svojega predhodnika na sedežu svetega Marka – kardinala Angela Roncallija, kasnejšega papeža sv. Janeza Dobrega. Pomešal se je med ljudi, oblečen kot navaden duhovnik, da se jim je lahko čimbolj približal. Papež Pavel VI. ga je zelo cenil. Ko je 16. septembra 1972 potoval na narodni evharistični kongres v Videm (Udine), se je ustavil v Benetkah. Pred očmi vse množice na Trgu svetega Marka je snel svojo rdečo papeško štolo in jo položil svojemu gostitelju okrog vratu. Mnogi so v tem videli ‘preroški znak’ in tega dogodka se je Janez Pavel I. spomnil v svojem prvem pogovoru. Povedal je, da zardel bolj kot tista rdeča štola. ‘Prerokba’ se je začela uresničevati, ko ga je papež 5. marca 1973 imenoval za kardinala. Ko je po smrti papeža Pavla VI. 6. avgusta 1978 odhajal v Rim k pogrebnim obredom, zatem pa v konklave volit novega papeža, je ena od redovnic, ki so skrbele za njegovo gospodinjstvo, kot da nekaj sluti, rekla: »Prevzvišeni, upamo, da se boste vrnili.« Smeje je odvrnil: »Sestra, mar mislite, da bo 110 kardinalov izvolilo prav mene, zadnjega med vsemi? Seveda se bom vrnil!«

BOGATIH TRIINTRIDESET DNI
In prav njega, ki se je iskreno čutil “zadnjega med vsemi”, so kardinali 26. avgusta 1978 izvolili za naslednika Pavla VI.! Že pri tretjem glasovanju je zbral potrebno dvotretjinsko večino (75 glasov od 111 kardinalov volivcev). Znani brazilski nadškof Helder Camara je dejal: »Sveti Duh je navdihoval kardinale, da so izbrali pravega papeža za pravi čas.« Po izvolitvi, ki ga je presenetila, so ga vprašali, kakšno ime si bo izbral kot papež. Spomnil se je, da ga je Janez XXIII. posvetil za škofa, Pavel VI. pa ga je imenoval za kardinala in izbral si je ime Janez Pavel I. – prvi papež v zgodovini z dvema imenoma! Kasneje je povedal, da je s tem hotel povedati, da želi nadaljevati pokoncilsko prenovo Cerkve. Kmalu zatem se je prikazal v loži cerkve svetega Petra, pozdravil množico na Trgu, podelil svoj prvi apostolski blagoslov “mestu in svetu” ter prvi nasmeh, s katerim je osvojil srca vseh. Svoje poslanstvo prvega pastirja Kristusove Cerkve je nastopil 3. septembra z mašo na Trgu svetega Petra, na katerem se je zbralo nad 300.000 ljudi, ki jih je prosil, naj ga podprejo z molitvijo. Govoril je v prvi osebi ednine in ne več ‘veličastne’ množine. Ko je bil izvoljen za papeža, mu je neka deklica iz Benetk poslala kratko pismo: »Nisem zadovoljna, da si odšel, kajti takrat, ko sem te spoznala, na dan prvega svetega obhajila, mi je bila zelo všeč tvoja preprostost. Zdaj, ko si papež, ne morem storiti nič drugega kot da ti voščim dolgo življenje in da vedno ostaneš tako preprost in dober kot tisti dan.« Drugi del voščila tega otroka je papež zvesto uresničeval in osrečeval ljudi, s katerimi se je srečeval. Dobrota in preprostost sta žareli iz njegovega nasmeha. »Tudi če si gledal samo njegovo sliko, si ga takoj vzljubil: čutil si, kako te popolnoma osvaja, pripravljen si bil dati mu svojo ljubezen in mu do kraja zaupati,« je v imenu nas vseh lepo izpovedala sv. Terezija iz Kalkute.
Voščilo beneške deklice za dolgo življenje pa se ni uresničilo. Po skrivnostnih Božjih načrtih je bilo njegovih milostnih papeških dni samo triintrideset. Brez pretiravanja lahko rečemo, da je ves svet 29. septembra 1978 zjutraj onemel ob novici, da se je papežu ponoči ustavilo srce. »Kako?! Saj je preteklo komaj triintrideset dni, odkar je bil izvoljen,« smo se spraševali. »Dovolj,« je odgovoril Bog, »da je z darovi, ki jih je prejel od mene, pričeval o moji ljubezni do vsakega izmed vas.« Ob času papeževe nenadne smrti je bil njegov brat Edoardo z delegacijo beneške trgovske zbornice v Avstraliji. Ko je zvedel zanjo, ga je tolažila beseda preroka Izaija, da so Božje poti drugačne od naših. Na vprašanje, kaj misli o 33 dneh bratove papeške službe, je odgovoril: »Mnogi so me že vprašali to. Trajalo je malo časa, vendar pa se mi zdi, da je svojo vlogo dobro odigral. V načrtih Božje previdnosti so tudi kratke vloge važne.«

BLAŽENI NASMEH
Kmalu po smrti papeža Janeza Pavla I. so z vseh koncev sveta prihajale prošnje, da se čimprej začne postopek za njegovo razglasitev za blaženega. 26. avgusta 2002, ob 25-letnici njegove izvolitve, je belunski škof Vincenzo Savio napovedal zbiranje dokumentov, potrebni za začetek postopka, v začetku junija 2003 je Kongregacija za zadeve svetnikov dala pozitivno mnenje, da se škofijski postopek lahko začne, kar se je zgodilo 22. novembra 2003. Potekal je na sejah na škofijskih sedežih, povezanih s Albinom Lucianijem duhovnikom, škofom, patriarhom in papežem: v Bellunu, Vittorio Venetu, Benetkah in Rimu. “V živo” so zaslišali 167 prič. 9. novembra 2007 so na redni seji Kongregacije za zadeve svetnikov gradivo pretehtali in zahtevali dodatne dokumente. Med novimi pričami je bil tudi papež Benedikt XVI. Domnevni čudež ozdravitve moža, ki je imel raka na želodcu, so izločili. Julija 2016 je iz Argentine prišlo poročilo o novem čudežu na priprošnjo Janeza Pavla I. Enajstletna deklica Candela Giarda je zbolela za hudim možganskim vnetjem in je umirala. Krajevni župnik, velik častilec Janeza Pavla I., je starše deklice in vse svoje vernike spodbudil, naj otroka priporočijo njemu. 23. julija 2011 je deklica zapustila bolnišnico popolnoma zdrava. Zdravniška komisija je soglasno potrdila čudež. 13. oktobra 2021 ga je potrdil tudi papež Frančišek, ki je svojega ljubljenega prednika 4. septembra 2022 med evharistično daritvijo na Trgu svetega Petra razglasil za blaženega. Izrekel je bogoslužni obrazec beatifikacije, ki določa, da se spomin novega blaženega obhaja 26. avgusta, na obletnico njegove izvolitve za papeža. Tedaj se je na pročelju bazilike sv. Petra prikazala podoba “papeža smehljaja”, ki ga je na gobelinu naslikal kitajski umetnik Yan Zhang. Blaženi nasmeh Janeza Pavla I. je razveselil množico na Trgu in milijone ob televizorjih.

S. Čuk, Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

(ob svetovnem dnevu turizma) Avstrijski cesar Franc Jožef je pred 126 leti, 1. avgusta 1897, podpisal zakon, ki je zahteval, naj na Kranjskem za letovišča, zdravilišča in kopališča poslej skrbijo zdraviliške komisije. Ta datum naj bi pomenil ‘uradni’ začetek turizma na Bledu. Sicer pa so očetje blejskega turizma tako komisijo ustanovili že leta 1886. Zdraviliška komisija je skrbela za razvoj turizma v tem kraju, ki ga je Bog obdaril s tolikimi naravnimi lepotami, da ga je France Prešeren, prvak naših pesnikov, imenoval ‘podoba raja’. Bled s cerkvico na otoku je že zgodaj zaslovel kot romarski kraj. Turizem se je na Bledu začel hitreje razvijati sredi 19. stoletja. K mednarodnemu slovesu Bleda je veliko pripomogel Švicar Arnold Rikli, ki je leta 1854 odprl sončno in zračno zdravilišče. Bled je privabljal vedno več obiskovalcev. Ne samo iz naše domovine in s stare celine, ampak z vsega sveta, ki je spričo sodobnih prometnih in drugih povezav postal majhen. Na naslednjih straneh v besedi in sliki predstavljamo zgodovino Bleda in njegovega turizma ter naravne in kulturne znamenitosti.

BLED SKOZI ČAS
Prvi sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih začeli pridobivati železo, je bilo naseljencev več. Bled so gosteje naselili šele Slovani in sicer v dveh valovih: prvi sega v 7. stoletje, drugi pa se je zgodil med 9. in 10. stoletjem. Največ najdb – razni okrasni predmeti v grobovih – so iz druge naselitve in kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja.  Naši kraji so proti koncu 8. stoletja prišli najprej pod frankovsko (Karel Veliki), zatem pa pod nemško oblast. Nemški cesar sv. Henrik II. (973–1024) je leta 1004 briksenškemu škofu sv. Albuinu podaril Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad.  To je velika prelomnica v blejski zgodovini. Gospodarstvo so v imenu škofov upravljali najprej škofovi ministeriali, nato pa podložni vitezi. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem. Ti so grobo ravnali s tlačani, zato so se kmetje leta 1515 pridružili boju ‘za staro pravdo’ v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je blejski grad prevzel v zakup Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. stoletja  so bili zakupniki le plemiči, pozneje pa tudi meščani, ki pa so na gradu redko bivali. Leta 1803, po 800 letih briksenške oblasti, je Bled z ukazom dvorne komisije postal državna last. Pod Francozi je bil v letih 1803–1813 v sklopu Ilirskih provinc, nato pa spet prišel v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 Bled vrnil briksenškim škofom, leta 1848 pa je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote. V drugi polovici 19. stoletja se je Bled močno spremenil. Leta 1858 je blejsko posest kupil Viktor Ruard, lastnik jeseniške železarne. Obdržal je grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Svoj del je Ruard leta 1882 prodal dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru. Leta 1919 sta grad in jezero prišla v slovenske roke: kupil ju je blejski hotelir Ivan Kenda. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka, zatem pa odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja. Leta 1960 je Bled pridobil status mesta.  Današnje mestno naselje je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale že v zgodnjem srednjem veku. šele v zadnjih sto in nekaj let so se zaradi gospodarstva in turizma povezale, da je nastalo enotno naselje.

ZGODOVINA TURIZMA NA BLEDU
Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s svojim pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev.  Na Bled niso prihajali le preprosti ljudje, ampak tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) omenja tudi blejske termalne vrelce.  Grajski oskrbnik Weidmann jih je zaradi velikega navala ljudi, ki so iskali zdravja in je imel z njimi preveč dela, hotel zasuti. Kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak je v letih 1782–1787 večkrat predlagal, da bi Blejsko jezero izsušili, da bi pridobili rodovitno polje, ilovico z jezerskega dna pa bi porabili za izdelovanje opeke! Leta 1822 so termalne vrelce pokrili z leseno lopo. Bolj kot zaradi zdravilnih vrelcev, ki niso bili posebno topli, so na Bled prihajali obiskovalci, ki so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.
Začetki pospešenega razvoja turizma na Bledu segajo v leto 1855, ko je švicarski hidropat (zdravilec z vodo) Arnold Rikli (1823–1906),  med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih pogojev in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel izvajati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti. Na Bledu je deloval 52 let. Dal je postaviti leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo ‘ordinacijo’, kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja.  Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca (10 in 15,6 C); priporočal je tudi tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode: izbral je več izletniških točk v okolici Bleda ter jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Vsi njegovi pacienti so se morali držati strogega dnevnega reda. Jutranjemu vstajanju med peto in šesto uro so sledili sprehodi in gibanje na svežem zraku, pri čemer so jemali skromen zajtrk s seboj. Hrana je bila vegetarijanska, glavni obrok je bil šele ob pol šestih popoldne. Njegovo ‘špartansko’ zdravljenje je pomagalo proti mnogim boleznim. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem in predvsem lepem okolju. Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž–Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, je število blejskih obiskovalcev stalno naraščalo. Leta 1903 je Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju prejel zlato medaljo,  leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.
Med obema vojnama je Bled ostal najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca Karadjordjevićev. V poletnih mesecih je postal središče političnega in diplomatskega življenja. Po drugi svetovni vojni so na Bledu nadaljevali s turistično tradicijo in prenovili večino gostinskih in turističnih objektov, ki so prešli v slovenske roke. Zaradi Titove rezidence v Vili Bled so Bled obiskali mnogi državniki,  politiki in kulturni delavci iz domovine in tujine. Vila Bled je preurejena v hotel najvišje kategorije in lahko sprejme tudi najzahtevnejše goste. Arnoldu Rikliju, zaslužnemu delavcu za turizem na Bledu, je Turistično društvo Bled v Zdraviliškem parku postavilo spomenik.  Njegove metode zdravljenja, povezane s sodobno terapijo, na Bledu nadaljujejo.

DEJAVNOST ZDRAVILIŠKE KOMISIJE
Zgodovino in dejavnost Zdraviliške komisije na Bledu je predstavil Božo Benedik leta 1987 v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino. Na Bledu so Zdraviliško komisijo, ki je odigrala pomembno vlogo v razvoju blejskega turizma, ustanovili leta 1886, enajst let pred zakonom o zdraviliških komisijah, ki ga je cesar Franc Jožef podpisal 1. avgusta 1897. Poslovanje Zdraviliške komisije Bled je potekalo na osnovi zdraviliškega reda, ki so ga sprejeli leta 1899 in ga kasneje dopolnjevali. Komisija je štela 12 članov, seje je vodil predsednik, zapisniki so bili po letu 1903 večinoma v slovenščini. Med člani komisije ne zasledimo Arnolda Riklija, čeprav je tisti čas za turizem na Bledu veliko pomenil. To dokazuje, da so domačini v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja o turizmu že veliko vedeli. Člani Zdraviliške komisije so si prizadevali za povečanje premoženja. Odkupili so zdraviliški dom s parkom in del jezerske obale. Zdraviliški dom je bil skupaj s parkom namenjen za zabavno življenje in je dajal glavni turistični utrip v kraju. Z odkupom jezerske obale so poskrbeli za sprehajalce. V prizadevanju za razvoj turizma so v sezoni izdajali Letoviški list, pripravili Vodnik po Bledu ter oglašali v tujih časopisih in revijah. Veliko pozornost je komisija posvečala lepemu izgledu Bleda. Za red v parkih so nastavili uniformirane čuvaje. Petrolejsko razsvetljavo so prižigali tudi, kadar je sijala luna. Leta 1905 so naročili načrt za elektrifikacijo Bleda in za telefon. Zdraviliška komisija je svojo dejavnost krila z lastnimi dohodki, katerih vir sta bili predvsem zdraviliška in godbena taksa. Komisija je vodila tudi letno statistično gibanje blejskih gostov:  leta 1896 je bilo 1.625 gostov, leta 1909 pa je v sezoni, ki je trajala od 1. maja do 30. septembra, na Bledu letovalo 6.163 gostov. Tisti čas je Bled razpolagal z 2.584 turističnimi posteljami v hotelih in pri zasebnikih. Za dobro počutje gostov so pripravljali številne prireditve; velika skrb je bila namenjena godbi.
Leta 1914 je bila Zdraviliška komisija razpuščena, njene naloge naj bi prevzel Zdraviliški odsek pri občinski upravi, ki pa je zaživel šele leta 1921. Leta 1925 so ponovno ustanovili Zdraviliško komisijo. Ena njenih glavnih nalog je bila skrb za ureditev kraja, veliko pozornost je posvečala tudi propagandi: izdajali so prospekte v petih jezikih,  plakate, oglašali v tujih časopisih, Rudolf Badjura je sestavil zelo kvaliteten vodnik Blejski izleti.  Leta 1927 je Zdraviliška komisija začela akcijo, da bi Bled dobil status zdravilišča in bi njeni gostje uživali velike popuste na železnici.
Po drugi svetovni vojni so se prave turistične sezone začele šele po letu 1955, ko je začelo delovati Turistično društvo Bled.  Pomemben mejnik za vse vrste prireditev na Bledu je bila nova Festivalna dvorana,  ki so jo slovesno odprli leta 1961 za velik šahovski turnir.  Kasneje so tam prirejali likovne ter druge raznovrstne razstave. Julija 1965 je bil na Bledu kongres Pen klubov, na katerem se je zbral svetovni vrh pisateljev in pesnikov. Leta 1971 je bil prvi koncert v cerkvi na otoku, orgelske in pevske koncerte prirejajo tudi v župnijski cerkvi. Leta 1953 se je porodila zamisel o kmečki ohceti, ki so jo izpeljali trikrat, od leta 1977 pa je redno na sporedu na vrhuncu turistične sezone.

“DEŽELA KRANJSKA NIMA LEPŠ'GA KRAJA”
Tako France Prešeren v svojem Krstu pri Savici strmi nad naravnimi lepotami Bleda in okolice in jih našteva: otok sredi jezera, v ozadju zasneženi vrhovi, v ospredju polja, nad katerimi s strme pečine kraljuje grad, ob strani pa griček za gričkom.
BLEJSKO JEZERO – Prešeren je svojo hvalnico Bledu zapel leta 1836.  Takrat je bil še neskaljen biser, romarski kraj. Turisti so začeli prihajati kakšnih dvajset let pozneje. Privabljala jih je pravljična lepota jezera z otokom na sredi ter s prastaro Marijino cerkvijo in visokim zvonikom na njem. Blejsko jezero je tektonsko-ledeniškega izvora in je nastalo pred nekako 13.000 leti. Sprva je bilo večje in globlje, zdaj je dolgo 2.120 m, široko pa 1.380 m, največja globina znaša 30 m, površina meri 1,45 km2, vsebuje 31 milijonov kubičnih metrov vode. Jezero je studenčno: vode se zbirajo počasi iz zaledja; voda v jezeru se obnovi enkrat na tri leta. Odtok iz jezera je rečica Jezernica na južnem robu jezerske kotanje. Povprečna temperatura vode v Blejskem jezeru znaša 12 stopinj, poleti se temperatura dvigne tudi do 24 stopinj, zato od junija do septembra privablja kopalce.  Že nad sto let, posebno po drugi svetovni vojni, zaradi naraščajočega turizma in rasti mesta Bled jezero doživlja ekološki propad: voda je motna, življenje rastlin in živali v jezeru je ogroženo. Blejsko jezero vabi k številnim aktivnostim. Pot okoli jezera je s svojimi 6 kilometri ravno prav dolga za rekreacijo – sprehod ali vožnjo s kolesom.  Zelo priljubljena dejavnost je veslanje, saj se Bled ponaša z dolgo tradicijo veslaškega športa in prirejanju mednarodnih veslaških tekmovanj.
Od jezera vodi pot do razglednih vzpetin – na Grajski grič in bližnje hribe, od koder je čudovit razgled. Straža (642 m) je manjši hrib nad jugozahodno obalo jezera, ki je zelo primeren za prijeten sprehod ter poletne in zimske aktivnosti (sankanje, smučanje). Velja za najlepše blejsko razgledišče.  Priljubljeni točki fotografov sta Mala (685 m) in Velika Osojnica (754 m), od koder se odpirajo najlepši razgledi na Blejsko jezero in okolico, Karavanke, Kamniške Alpe in Gorenjsko stran.  Na severni strani jezera se 139 metrov visoko dviga veličastni skalni osamelec in ponuja čudovit razgled daleč naokoli. Na njem že od srednjega veka stoji grad in po njem je ta skalni junak, ki se ogleduje v jezerski gladini, dobil ime.
Med pomembnejše turistične zanimivosti Slovenije spada slikovita soteska Vintgar v bližini Gorij, okoli 4 km severozahodno od Bleda.  Izdolbla jo je reka Radovna. V svoji naravni obliki je bila neprehodna, a so jo kmalu po ‘odkritju’ (1891) uredili. Blejski Vintgar naredi vtis na vsakega obiskovalca s svojimi globinami, navpičnimi stenami, z deročo reko Radovno s slapovi, tolmuni in brzicami. Soteska Vintgar je dolga 1,6 km. Čez sotesko je speljana učna pešpot, ki se zaključi s 13 metrov visokim rečnim slapom Šum.

KULTURNE ZNAMENITOSTI

MARIJINA CERKEV NA OTOKU – Cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku je ‘zaščitni znak’ Bleda.  Verjetno je bilo prvo svetišče sezidano na začetku 11. stoletja, ko so Bled dobili v last briksenški škofje. Arheologi so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11.–8. stol, pred Kr.) in slovanske poselitve (9.–10. stol.). Iz tega časa je bilo odkritih 124 grobov; približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele. Po pisnih virih naj bi prvo cerkev na otoku, zidano v romanskem slogu, leta 1142 posvetil oglejski patriarh Peregrin. V 15. stoletju je bila cerkev prezidana v gotskem slogu, postavili so nov prezbiterij in prosto stoječi zvonik, visok 52 metrov, ter glavni oltar. Prenovljeno cerkev je leta 1465 posvetil prvi ljubljanski škof Žiga Lamberg. Sedanji baročni videz je cerkev dobila sredi 17. stoletja; na otoku so postavili tudi kapelico Matere Božje ter znamenito stopnišče, ki ga sestavlja 99 stopnic. Cerkev na Blejskem otoku je priljubljen kraj porok – velja običaj, da mora ženin nesti nevesto v cerkev po vseh 99 stopnicah. Iz gotske cerkve je ohranjenih nekaj fresk iz Marijinega življenja, ki so nastale okoli leta 1470. Okras cerkve so trije stranski oltarji iz črnega marmorja, delo ljubljanskih kamnosekov M. Cusse in F. Ferrata. Četrti stranski oltar s konca 17. stol. je posvečen sv. Ani, oltarna slika je delo iz Layerjeve delavnice iz Kranja. Glavni oltar z razgibano baročno arhitekturo in bogato pozlačeno rezbarijo je iz sredine 18. stoletja. Levo in desno od Marijinega kipa v sredini sta kipa sv. Henrika II. in njegove žene sv. Kunigunde, ki sta briksenškim škofom podarila Blejsko posest. Leseni reliefi na oltarni mizi in tabernakelj so iz druge polovice 19. stoletja. O otoku obstaja veliko legend, eno je v svojo pesnitev Krst pri Savici vključil France Prešeren. Po tej legendi naj bi bilo na otoku svetišče slovanske boginje Žive, ki sta ga varovala svečenik Staroslav in njegova hčerka Bogomila. Posebnost cerkve na Blejskem otoku je zvon želja iz leta 1534, povezan z legendo. Kdor z njim pozvoni, počasti Marijo in izpolni se mu želja, ki jo nosi v srcu.
BLEJSKI GRAD – Druga ‘ikona’ Bleda je grad,  katerega zgodba sega v leto 1004, ko je nemški cesar sv. Henrik II. podaril blejsko posest briksenškemu škofu sv. Albuinu. Takrat je na kraju današnjega gradu stal le romanski stolp, ki ga je varovalo obzidje. Prvi grad je bil zgrajen okoli leta 1011, vendar briksenški škofje niso v njem nikoli živeli, zato v njem ni razkošnih dvoran. V visokem srednjem veku so dogradili stolpe in izpopolnili obrambni sistem. Za grad je značilna dvojna struktura: utrjen osrednji del, namenjen bivanju fevdalnih gospodov, in zunanji del z obzidjem in s prostori za služinčad. Sedanjo podobo je dobil po letu 1511, ko ga je močno poškodoval potres. Od grajskih stavb je najbolj zanimiva gotska kapela na gornjem dvorišču,  posvečena briksenškima škofoma sv. Albuinu in sv. Ingenuinu. Nastala je v 16. stoletju, ob koncu 17. stoletja so ji dodali baročno podobo.  Ob oltarju sta upodobljena donatorja sv. Henrik II. in sv. Kunigunda. V letih 1951–1961 so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca izvedli večjo obnovo gradu. Ob zgornjem dvorišču je muzej, v katerem je predstavljena zgodovina Bleda. Danes je Blejski grad urejen kot razstavni objekt. Na grajskem dvorišču se v toplih mesecih odvijajo številne kulturne prireditve, posebej privlačni so viteški dnevi. Z blejskega gradu se ponuja najlepši razgled na blejski otok in širšo okolico Gorenjske.
ŽUPNIJSKA CERKEV – Sedanja župnijska cerkev, posvečena sv. Martinu, je bila zgrajena leta 1905 v neogotskem slogu na kraju prejšnje gotske cerkve iz 15. stoletja.  Prva kapela pa naj bi bila postavljena že pred letom 1000. Za gradnjo nove cerkve so sprejeli načrte dunajskega arhitekta Friedricha Schmidta, ki pa jih je – predvsem glede notranje opreme – spremenil arhitekt Josip Vancaš, po čigar načrtih je bil zgrajen Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Večina plastik iz najboljšega kararskega marmorja je delo mojstra Ivana Vurnika iz Radovljice. Cerkev je 27. avgusta 1905 posvetil škof Anton Bonaventura Jeglič. V letih 1932–1937 je notranjščino cerkve s freskami poslikal akademski slikar Slavko Pengov.  V turistični sezoni prirejajo v župnijski cerkvi orgelske in pevske koncerte. Pred cerkvijo stoji vrtno znamenje, ki ga je v letih pred drugo svetovno vojno zasnoval največji slovenski arhitekt Jože Plečnik.  Ohranjeno obzidje spominja na čase turških vpadov v naše kraje.k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 08, str. 58.

"Imamo se dnes za kaj novega zahvaliti - da so došli častiti bratje sv. Vincencija Pavlana med nami prebivat, novi delavci v Gospodov vinograd, nevednim v poučenje, grešnikom v posvarjenje, žalostnim v tolažbo, naši škofiji ino deželi v pomoč," je dejal lavantinski/mariborski škof bl. Anton Martin Slomšek, ko je 26. septembra 1852 pozdravil prve lazariste pri Sv. Jožefu nad Celjem.

SV. VINCENCIJ PAVELSKI IN NJEGOVI SINOVI
Lazaristi ali Misijonska družba so skupnost duhovnikov in bratov laikov apostolskega življenja, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Ta mož majhne postave (1,59 m) z velikim srcem se je rodil 24. aprila 1581 v kraju Pouy (danes St. Vincent de Paul) v jugozahodni Franciji. Ko mu je bilo štirinajst let, je šel v šolo in že pri devetnajstih letih je postal duhovnik ter iskal službo, ki bi bila njemu in njegovim domačim vir dohodkov. Bog pa je imel z njim drugačne načrte. Po srečanju s svetniškim duhovnikom Berullom je sprejel manjšo župnijo, v kateri je skrbel za duhovno in materialno uboge. Verne žene je zbiral v skupine "gospa krščanske ljubezni", ki so skrbele za reveže v svoji okolici. Srečal se je z ženevskim škofom sv. Frančiškom Saleškim, s katerim sta bila soglasna glede prepotrebne obnove verskega življenja. Duhovščina se mora poglobiti v znanju in pobožnosti, pridige naj bodo preproste, zasnovane na evangeliju, pot svetosti je vestno izpolnjevanje stanovskih dolžnosti. Prve sodelavce je zbral okrog sebe leta 1625 in ta letnica velja za "rojstni dan" Misijonske družbe, kakor so imenovali duhovnike ob Vincenciju, ki je organiziral misijone med ljudstvom predvsem na podeželju, skrbel pa je tudi za zunanje misijone (v poganskih deželah). S svojimi sodelavci se je naselil v samostanu sv. Lazarja v Parizu, zaradi česar se jih je prijelo ime lazaristi. Geslo družbe, izpisano (v latinščini) v uradnem pečatu, se glasi: "Poslal me je oznanjat blagovest ubogim". Vincencij je pomagal Louisi de Marillac ustanoviti usmiljenke - Hčere krščanske ljubezni (1633), ki delujejo po bolnišnicah in domovih za ostarele. Prek Gradca so prišel v Maribor leta 1843.

PRIŠLI SO K NAM NA POVABILO ŠKOFA SLOMŠKA
"Slomšek je videl usodne posledice janzenizma in jožefinizma pri nas in sklenil prenoviti svojo škofijo. Izbral je lazariste," je ob praznovanju 140-letnice lazaristov v Celju dejal mariborski škof dr. Franc Kramberger. "Dosegel je, da so se naselili tu in ustvarili prvo in najpomembnejše središče reda v Avstro-Ogrski. Od tod so odhajali po župnijah mariborske škofije in vodili ljudske misijone. Po njihovi zaslugi je škofija zacvetela, prišlo je do prave verske pomladi." Ko so bila opravljena najnujnejša dela in je bila hiša pripravljena za naselitev, je 26. septembra 1852 škof Anton Martin Slomšek sam uvedel duhovnike Misijonske družbe v njim namenjen dom. Pred velikim oltarjem je romarjem spregovoril v nemškem jeziku in v svojem govoru predstavil razloge, zakaj so se mi­sijonarji naselili pri Sv. Jožefu. "Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji." Slovensko pridigo pa je imel na prižnici. V njej je predstavil mesto sv. Jožefa v življenju Cerkve in kristjanov. Končal jo je z besedami: "V vseh svojih dušnih in talesnih težavah idite k sv. Jožefu." Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. "Če boste bi ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega," jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek. Naredil je vse, da so bili lazaristi priznani kot pravna oseba ter da so postali lastniki cerkve in vseh poslopij ob njej.

ŽUPNIJA IN DOM SV. JOŽEF V CELJU
Cerkev sv. Jožefa, ki kraljuje na griču nad knežjim mesto Celjem, je bila zgrajena ob kugi, ki je tod razsajala pogosto, nazadnje leta 1680. Bila je podružnica mestne župnije sv. Danijela. Leta 1860 pa je bila podpisana pogodba, s katero je Misijonska družba dobila v svojo last cerkev z vso pripadajočo opremo, cerkveno hišo, gospodarsko poslopje, njive, vrt in prostor okoli cerkve. Hiša ob cerkvi (romarski dom, dom duhovnih vaj) je dobila sedanjo podobo leta 1902. Duhovniki misijonske družbe so po želji škofa Slomška in njegovih naslednikov vodili ljudske misijone po župnijah, pri Sv. Jožefu so imeli duhovne vaje za duhovnike in za razne stanove laikov. Ob nemški okupaciji je bila misijonska hiša zasedena, misijonarji pa pregnani. Zaradi vojnih razmer je življenje izgubilo 14 slovenskih lazaristov. Po drugi svetovni vojni so bila poslopja misijonske hiše nacionalizirana, prav.tako oba romarska domova. Za bogoslužne potrebe je ostala na voljo le cerkev in zakristija ob njej. Prva maša je bila 20. maja 1945. Marca 1948 je bila misijonska hiša skupaj s posestvom zaplenjena, duhovniki pa skoraj vsi zaprti. Zaradi nagle rasti mesta Celje sta bili leta 1960 ustanovljeni dve novi župniji: Sv. Cecilije (kapuciji) in Sv. Jožef (lazaristi). Župnija Sv. Jožefa šteje okoli 1.800 duš in njen utrip je dokaj živ. Župnijska cerkev je bila temeljito prenovljena, novo, prijazno podobo je dobil Dom sv. Jožef, ki je bil leta 1998 registriran kot zavod, prvi tako registrirani center na Slovenskem. Dom ima 60 ležišč v 35 sobah, skupna ležišča za manj zahtevne skupine, štiri dvorane, v katerih potekajo razni seminarji in tečaji, Slomškovo kapelo in še marsikaj drugega.

"UTABORILI" SO SE V LJUBLJANI IN NA MIRENSKEM GRADU
Lazaristi so prišli v Ljubljano 1. septembra 1879 na povabilo tedanjega ljubljanskega škofa Janeza Zlatousta Pogačarja, da bi vodili duhovne vaje in misijone. Naselili so se na Poljanah, kmalu pa so kupili zemljišče na Taboru, kjer je v letih 1881-1883 zrasla cerkev Srca Jezusovega, ob njej pa hiša - dom za duhovnike in bogoslovce. Leta 1905 so k misijonski hiši dogradili dijaški dom. Hiša na Taboru je provincialna hiša (leta 1919 je bila ustanovljena viceprovinca, leta 1926 samostojna jugoslovanska provinca, ki se je leta 1992 preimenovala v slovensko provinco). Tukaj je bil od leta 1926 do 1946 sedež province. Takrat je bila hiša zaplenjena: lazaristom je ostal le hodnik, ki je povezoval hišo in cerkev. Leta 1967 so lazaristi kupili večjo hišo na Maistrovi 2, nedaleč od cerkve, in tam so se naselili bogoslovci, ki so prej bivali v kaplaniji v Šmartnem ob Savi, ki je od leta 1986 samostojna župnija v upravi lazaristov. Lazaristi imajo v Ljubljani (Tabor 12) tudi študentski dom sv. Vincencija. Leta 1993 jim je slovenska vlada vrnila nacionalizirano hišo, ki je do tedaj služila kot dekliški dijaški dom Majde Vrhovnik.

Na Mirenski Grad, griček, na katerem kraljuje svetišče Žalostne Matere Božje, je lazariste povabil goriški nadškof Sedej z namenom, da oskrbujejo svetišče, vodijo misijone in duhovne vaje. Prvi lazaristi so prišli spomladi 1913 in zgradili hišo, ki pa je bila med prvo svetovno vojno uničena. Po vojni so jo obnovili: v obnovljeno hišo so se naselile usmiljenke, misijonarji pa so se nastanili v manjši hiši blizu cerkve. Ob njej je zrasel Dom duhovnih vaj, poimenovan po svetniškem kandidatu lazaristu - škofu Janezu Gnidovcu.

PRIJATELJSKO SRCE ZA BOLNIKE IN INVALIDE
"Ubogi so naši gospodarji," je govoril sv. Vincencij Pavelski svojim duhovnikom in redovnicam usmiljenkam. To njegovo besedo so si vzeli k srcu tudi slovenski lazaristi, ki se posvečajo tem posebnim božjim izbrancem. Za prizadete in njihove prijatelje so pred božičem leta 1968 razposlali "božično pismo bolnikom" na osmih straneh. "Zamisel je prišla iz vrst bolnikov, bogoslovci Misijonske družbe smo v tem delu čutili naše poslanstvo. Pismo je bilo povsod z veseljem sprejeto in to je bila spodbuda, da je leta 1969 zaživel Prijatelj - list prizadetih in njihovih prijateljev. Najprej ciklostirano (kot naše Farno ognjišče). Zdaj izhaja v prikupni obleki vsaka dva meseca - šestkrat na leto. Prvi urednik je bil Janez Puhan, potem misijonar na Madagaskarju, veliko let pa ga je urejal Jože Zupančič, ki je povedal: "Misel, naj bi tudi bolniki dobili svoj list, nam je prišepnila Mimica Pust, ki smo jo poznali, ker ima brata lazarista, sama je invalidka, ki je imela zelo veliko stikov z bolnimi ljudmi, se z njimi dopisovala in tako spoznala, kako potrebno bi bilo, da bi se bolniki med seboj povezali." Ob pomoči lista Prijatelj se je razširila povezanost med bolnimi, prizadetimi in njihovimi prijatelji po načelih Krščanskega bratstva bolnikov. Namen tega bratstva je tudi ta, da med bolniki in invalidi samimi ustvarja vezi, da se povežejo osebno, z dopisovanjem, in tudi to, da ne obiskujejo samo zdravi bolne, temveč da tudi bolni obišče bolnega; prizadeti prizadetega." Sedanji urednik Prijatelja je Vlado Bizant. Ob začetku izhajanja sta bila uredništvo in uprava na Maistrovi 2, ko pa je bila obnovljena hiša na Taboru 12, sta se naselila v novih prostorih.

NA BALKANU, V KANADI IN ARGENTINI

Slovenski lazaristi so navzoči tudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Na Hrvaško so prišli leta 1940 in sicer v župnijo Svetice pri Karlovcu, kjer so ostali do konca druge svetovne vojne. Leta 1957 so se lazaristi vrnili v Stenjevac in od tam v Vrapče, kjer so leta 1958 prevzeli župnijo. Tamkajšnje župnišče so preuredili za semenišče. Vrapčanska hiša je bila nekaj let (1960-1967) provincialna hiša naših lazaristov.

V letih med prvo in drugo svetovno vojno so se v industrijska in rudarska mesta v Srbiji naseljevali katoliški Slovenci in Hrva­ti. Lazaristi, ki so se leta 1928 naselili v Beogradu in prevzeli duhovno vodstvo usmiljenk, so ustanavljali "podružnice" v krajih, kjer so bile večje skupine katoličanov. Ko je skopsko škofijo vodil lazarist svetniški škof Janez Gnidovec (1924-1939), so lazaristi delovali tudi Kosovu (v župniji Kosovska Mitrovica in v semenišču v Prizrenu). V Beogradu zdaj vodijo župnijo sv. Cirila in Metoda. Slovenski lazaristi so leta 1948 od francoskih sobratov prevzeli skrb za katoličane v makedonskem mestu Bitola. Ob delu za katoličane tamkajšnji župnik skrbi tudi duhovno za usmiljenke.

Neprecenljivo poslanstvo opravljajo slovenski lazaristi med našimi izseljenci v Kanadi in Argentini, kjer so se naselili zlasti po drugi svetovni vojni kot begunci pred "rdečim" terorjem. V Kanado (Toronto) so prišli prvi begunci leta 1947. Proti koncu leta 1948 je prišel v to mesto lazarist dr. Jakob Kolarič, ki je prevzel duhovno skrb za rojake. Kmalu so mu prišli na pomoč še drugi. Leta 1953 je bila v Torontu ustanovljena slovenska župnija Marije Pomagaj in ob koncu leta 1954 je dobila svojo cerkev. V zahodnem delu Toronta (New Toronto, Etobicoke), kamor so se slovenske družine začele seliti v petdesetih letih, je bila leta 1960 ustanovljena župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo, v kateri je dejavna slovenska šola in vrsta drugih organizacij. Od leta 1964 deluje v Montrealu slovenska župnija sv. Vladimira. Med našimi rojaki v Argentini obstajata slovenski župniji v Lanusu, predmestju Buenos Airesa, in v Barilochah.

MISIJONARJI V DALJNIH DEŽELAH
Po zgledu svojega ustanovitelja, ki je leta 1648 poslal prvo skupino misijonarjev na Madagaskar, tudi slovenski lazaristi delujejo v zunanjih misijonih. Misijonarjev v daljnih deželah je trenutno osem: na Madagaskarju Jože Adamič, France Buh, Pedro Opeka, Rok Gajšek in Anton Kerin; v Sibiriji (Rusija) misijonarita Lojze Letonja in Anton Ovtar, Franc Pavlič pa oznanja evangelij v Boliviji. Med temi misijonarji je najbolj znan Pedro Opeka, ki deluje med revnimi v malgaškem glavnem mestu in skupaj z njimi zanje gradi Mesto upanja. Zaradi svojega velikega srca, poguma in delavnosti je med kandidati za Nobelovo nagrado za mir. Slovenski lazaristi so med našim narodom širili misijonsko misel s tiskom. Misijonska mašna zveza je leta 1920 podarila lazaristom Groblje pri Domžalah. Tam so pred drugo svetovno vojno tiskali Misijonski koledar in revijo Katoliški misijoni. Po drugi svetovni vojni so Katoliški misijoni izhajali v Argentini, v samostojni Sloveniji pa so to revijo zamenjala Misijonska obzorja, Lazaristi so bili prvi, ki so za delo v misijonih ogreli tudi laiške sodelavce, kateri se misijonarjem pridružijo za določeno obdobje ter s strokovnim znanjem bogatijo delo misijonarjev. Pri Sv. Jožefu v Celju se zbirajo mladi kristjani, ki se zanimajo za misijonsko delo. Na teh srečanjih imajo imajo svoje delavnice in študijske dneve. Od srede devetdesetih let je v Domu sv. Jožefa vsakoletni mladinski misijonski tabor, na katerem se mladi misijonski animatorji pripravljajo na svoje poslanstvo v domači župniji ter se seznanjajo z možnostmi za sodelovanje z misijonarji. Tukaj so tudi pogosta srečanja za misijonarje, ki so na obisku ali okrevanju v domovini.

ČUK, Silvester. Lazaristi 150 let pri nas). (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 10, str 45--56.

25. maj 1887, Pietrelcina, Italija; † 23. september 1968, San Giovanni Rotondo, Italija

Od zibelke za ta svet do lestev za nebesa

Pietrelcina, ki je povezana z imenom patra Pija, je njegov rojst­ni kraj, nedaleč od mesta Benevento v italijanski pokrajini Kam­panji. Tam je zagledal luč sveta 25. maja 1887 ob petih popoldne. Bil je četrti od sedmih otrok, ki sta jim posredovala življenje zakonca Grazio Forgione in Maria Giuseppa De Nunzio. Krščen je bil že naslednji dan na ime Francesco....Pri enajstih letih je pre­jel prvo sveto obhajilo in birmo. Ko je petnajstleten razmišljal, da se popolnoma posveti Bogu, je imel videnje, ki mu je pokazalo, da bo vse njegovo življenje nenehen boj proti satanu. 6. januarja 1903 je Francesco Forgione prišel v kapucinski samostan v kraju Morcone, kjer je opravil noviciat in 22. januarja 1904 izrekel začasne redovne zaobljube ter dobil ime Pij iz Pietrelcine, po katerem ga zdaj pozna ves svet. Od tam se je preselil v samostan v kraju Pianisi, kjer je nadaljeval študije. Leta 1907 je izrekel večne redovne zaobljube. Pogosto ga je mučila neka skrivnostna bolezen in bali so se, da ne bi umrl pred mašniškim posvečenjem, zato je bil s posebnim dovoljenjem iz Rima 10. avgusta 1910 v stolnici v Beneventu posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 14. avgusta v svojem rojstnem kraju. 8. septembra je na pristavi Pia­na Romana, nedaleč od doma, kjer je kot otrok pasel, prejel ne­vidna, toda boleča znamenja Kristusovih ran. Poslali so ga v samostan v kraju Venafro, kjer pa je ostal le dobra dva meseca. Zaradi bolezni se je moral vrniti v domači kraj, kjer je ostal do februarja 1916, ko so ga predstojniki poslali v samostan Sve­te Ane v mestu Foggia. Tudi tukaj je ostal prav malo časa, kajti sredi leta 1917 je bil prestavljen v San Giovanni Rotondo, kjer so tedaj kapucini imeli zelo skromen samostan, in tam je ostal do konca svojega zemeljskega bivanja, ki se je izteklo 23. septem­bra 1968.

"Glejte Jezusa, ne mene!"

San Giovanni Rotondo je kmalu po prihodu patra Pija začel pri­vabljati romarje od vsepovsod, potem ko se je razvedelo, da tam živi pater s stigmami - vidnimi znamenji Kristusovih ran. Te rane je prejel 20. septembra 1918 dopoldne med molitvijo v samostan­skem koru. Prikazalo se mu je skrivnostno Bitje (trpeči Kristus), ko je bilo videnja konec, je pater Pij opazil, da so njegove ro­ke, noge in prsna stran prebodene in da iz njih kaplja kri. "Za­mislite si mojo grozo, pa tudi bolečine, ki sem jih takrat obču­til, in jih čutim nenehoma vsak dan." Nekaj dni po tem dogodku je v pismu eni od žena, ki jim je bil duhovni voditelj, napove­dal: "Ta križ, ki mi je bil poslan od Boga, me bo spremljal vse do konca mojega potovanja." In res je bilo tako. Kljub vsem pos­kusom zdravnikov, da bi jih zacelili, so rane ostale sveže celih petdeset let, nikoli pa se niso ognojile. Pater Pij je vedno no­sil rokavice, ki jih je sam pral. Med zadnjo mašo, ki jo je daro­val 22. septembra 1968, en dan pred smrtjo, je rokavice snel in vsi so lahko videli, da so rane izginile. Številne zdravniške preiskave so potrdile, da pater Pij - prvi duhovnik v zgodovini s stigmami - teh ran ni dobil po naravni poti. Na sodbo nekega profesorja, da je pater Pij dobil rane samo zato, ker se je tako močno poglabljal v Kristusovo trpljenje, je sam pater hudomušno odgovoril: "Ko boš videl tistega profesorja, mu reci, naj na vso moč misli, da je vol. Bomo videli, če mu bodo zrasli rogovi!" Veliko je pretrpel zaradi sumničenj raznih visokih predstavni­kov Cerkve, a njegov odgovor je bil: "Cerkev je naša mati; tudi kadar nas tepe, nam želi dobro." Ljudem, ki so strmeli vanj, ko je molil, je dejal: "Kaj gledate mene, glejte Jezusa!"

Moder spovednik in duhovni voditelj

Pater Pij je kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo zaslovel kot spovednik, ki bere v srcih. V več kot petdesetih letih svojega bivanja v tem samostanu (od leta 1931 do 1934 zaradi prepovedi iz Vatikana ni smel spovedovati) je v svoji spovednici sprejel na stotisoče ljudi. Samo v letu 1967 je samostanski kronist naštel 15.000 žena in 10.000, ki so bili pri spovedi pri patru Piju. Bila pa so leta, ko je število njegovih spovedancev znašalo 70-80.000! Treba je bilo dolgo čakati na vrsto (uvedli so sezname), predvsem pa se je bilo treba na spoved temeljito pripraviti. Srečanje s patrom Pijem-spovednikom je bilo zelo osebno, pogosto dramatično. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev: če ni opazil priprav­ljenosti na spreobrnjenje, je znal biti zelo trd. "Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji in z drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa, jih je treba tudi bolj trdo prijeti!" Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo kratke: tri minute ali malo več. Pater je po­slušal izpoved, drugo je "videl", podal čisto kratek nauk za živ­ljenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so pri­hajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhov­nega voditelja. "Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim," je dejal. "Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!" Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsakdanji maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri "spominu živih in raj­nih". Tisti, ki jim je bil duhovni voditelj, so nemalokrat sli­šali njegovo svarilo: "Dobro pomnite: če se ne boste obnašali le­po in če me ne boste poslušali, vas nekoč pred Bogom ne bom pri­znal za svoje otroke. Bom prvi, ki vas bo tožil!"

Otipljivi sadovi vztrajne molitve

Pater Pij povezuje molitev z močno karitativno dejavnostjo, ka­tere izjemen izraz je Hiša lajšanja trpljenja. Molitev in ljubezen: poglejte, kako zelo stvaren povzetek nauka, ki nam ga daje pater Pij, in ga danes ponovno predlagamo vsem," je poudaril Janez Pa­vel II. v svoji homiliji ob razglasitvi patra Pija za svetnika.

O svetem Frančišku Asiškem je nekdo zapisal, da ni bil zgolj mož molitve, temveč "poosebljena molitev". Isto so govorili o patru Piju vsi, ki so z njim živeli ali se z njim srečevali. On sam je večkrat dejal: "Kaj vendar hočejo vsi ti ljudje? Jaz sem samo ubog redovnik, ki moli." V svoj dnevnik je leta 1929 zapisal: "Vsak dan vsaj pet rožnih vencev... To je orožje, ki nam ga je za ob­rambo in zmago darovala Mati Marija, da ga uporabljamo zoper zvi­jače peklenskega sovražnika." Dva dni pred svojo smrtjo, 20. sep­tembra 1968, je svojemu rojaku patru Modestinu položil v roke svoj rožni venec, rekoč: "Glej, izročam ti rožni venec. Razširjaj ga med mojimi!" Sredi viharja druge svetovne vojne je papež Pij XII. katoliške vernike prosil, naj molijo za mir in za zmago dob­rega nad zlom. Pater Pij je svojim duhovnim otrokom dejal: "Odgo­vorimo na klic svetega očeta!" Tako so nastale "molitvene skupi­ne", ki so dejavne po številnih deželah sveta. - Sad molitve je tudi bolnišnica Hiša lajšanja trpljenja, katere zamisel sega v leto 1940, uresničevati pa so jo začeli leta 1947. Odprli so jo 5. maja 1956. Ob tej priliki je pater Pij dejal, da se v tem bol­niškem mestu združujeta najsodobnejša medicinska tehnika in duh frančiškanske skromnosti. "To je kraj molitve in znanosti." Last tega zavoda je pater Pij prepustil Svetemu sedežu z zagotovilom: "To delo bo preživelo stoletja."

Pri oltarju drugi Kristus

Milanski nadškof kardinal Giovanni Montini, poznejši papež Pavel VI., je obiskal patra Pija v San Giovanni Rotondu in bil pri nje­govi maši skupaj z množico vernikov. Zapisal je: "Ena maša patra Pija za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona." Pater Pij je redno maševal že ob štirih zjutraj, na mašo pa se je pri­pravljal več kot dve uri. Ko je pristopal k oltarju, je šel na Kalvarijo. V pogovoru s svojo duhovno hčerko Cleonice Morcaldi je povedal, kaj mu pomeni maša. "Popolno združenje s Kristusovim trpljenjem." - "In kaj naj berem v vaši maši?" - "Celotno Kalva­rijo." - "Pater, povejte mi, kaj trpite pri sveti maši?" - "Vse tisto, kar je trpel Kristus - seveda v neprimerljivi meri - trpim tudi jaz, kolikor je to mogoče človeškemu bitju." - "V katerem trenutku med daritvijo svete maše trpite najbolj?" - "Med spre­menjenjem /povzdigovanjem/ in obhajilom." Pogosto se je pater Pij med mašo zamaknil; dolgo se ustavljal ob spominu živih in rajnih, ko je Bogu priporočal vse tiste, ki so bili zaupani njegovi oče­tovski skrbi. Njegovi zavistni nasprotniki so dosegli, da so iz Rima določili, naj maša patra Pija ne traja več kot trideset mi­nut. "Če bi bilo v moji moči, sploh ne bi šel od oltarja," je de­jal pater Pij, ki pa je ukaz ponižno sprejel. Kako je cenil maš­no daritev, povejo njegove besede: "Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pred vrati zaradi take množice ljudi." Zadnjo mašo je daroval 22. septembra 1968, en dan pred svojo smrtjo. Med njo je z rok snel rokavice in videlo se je, da na njih ni več sledov ran. "Moja kri se je izčrpala."

"Ko bom v grobu, bom bolj živ kot kdaj"

Nekateri sobratje in duhovni otroci so imeli občutek, da pater Pij ve za datum svoje smrti. Ko so videli, da njegove telesne moči vse bolj pešajo, so ga vprašali: "Pater, odhajate, kako bomo brez vas?" On pa jim je odgovoril: "Saj bom ostal med vami, bolj kot prej. Prej ste me morali čakati, če ste hoteli govoriti z ma­no, zdaj pa vas bom jaz čakal tam. Pridite na moj grob in dobili boste več kot prej. V grobu bom bolj živ kot kdajkoli!" Tistim, ki ne morejo priti v San Giovanni Rotondo., pa je svetoval: "Poj­dite pred tabernakelj in v Jezusu boste našli tudi mene." Po zadnji maši 22. septembra 1968 se je pater Pij samo še dvakrat prikazal na oknu in je romarje blagoslovil in jim pomahal v poz­drav z belim robčkom. V noči od 22. na 23. september je pater, ki je bedel ob njem, videl, da pater Pij ugaša in je šel klicat predstojnike in sobrate, čeprav mu je Pij dejal: "Nikogar ne kli­či! Nikogar ne budi! Tisti, ki me je imel poklicati, me je po­klical. Potem ko je prejel sveto maziljenje, je ob 2.30 ponoči izdihnil z imenoma Jezusa in Marije na ustnicah. Ob njegovi kr­sti v samostanski cerkvi so se vrstile dolge procesije romarjev vse do pogreba, ki je bil 26. septembra. Pokopali so ga v kripti cerkve Marije, Matere milosti in tako izpolnili njegovo željo, ki jo je zapisal v oporoki leta 1923. Pri pogrebnem slavju, ki je bilo prežeto s trdno vero, da pater Pij živi v Bogu in prosi za vse, se je zbralo kakšnih 1.00.000 ljudi. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov pri­znala šele po dolgem in natančnem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa ga je uvrstil v seznam svetnikov katoliške Cerkve. Njegov god, ob­vezen za vesoljno Cerkev, se obhaja 23. septembra.

ČUK, Silvester. Sveti pater Pij. (Priloga). Ognjišče, 2002, leto 38, št. 8, str. 45-52.

(ob obletnici) »Narodna galerija v svojih zbirkah hrani našo preteklost, prikazano v podobah. V stoletni zgodovini institucije pričujejo zbrane umetnine, ki časovno segajo od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, o tukajšnji kulturi – nastale so za to okolje ali pa so z njim kako drugače povezane – in sooblikujejo skupni evropski prostor. Narodna galerija se je rodila iz lokalnega okvira svojega časa, iz umirajoče avstro-ogrske monarhije in iz porajajoče se države južnih Slovanov; v teku let je s svojimi zbirkami in strokovno ekspertizo prerasla v evropsko institucijo, ki odseva današnje okolje in današnji čas.« Tako je v predgovoru knjige Sto umetnin Narodne galerije (Narodna galerija, Ljubljana 2016) zapisala njena direktorica Barbara Jaki. Za rojstni dan naše Narodne galerije velja 18. september 1918, ko je bil ustanovni občni zbor Društva Narodna galerija, katerega člani niso imeli ničesar, razen trdne volje, da svojo zamisel uresničijo. Ob obletnici te pomembne ustanove se bomo na straneh te priloge sprehodili skozi njeno zgodovino in skozi galerijo samo.

DRUŠTVO NARODNA GALERIJA
Proti koncu 19. stoletja in na začetku 20. stoletja smo Slovenci dobili vrsto izobraževalnih, kulturnih in znanstvenih ustanov. »Tudi zamisel o ustanovitvi narodne galerije – slovenskega umetnostnega muzeja je tlela že v drugi polovici 19. stoletja – še posebej v zadnjih desetletjih, ko so razprave o slovenski upodabljajoči umetnosti postajale vse glasnejše. Prva slovenska umetniška razstava, ki jo je leta 1900 pripravilo Slovensko umetniško društvo, je spodbudila močnejše prizadevanje za ustanovitev galerije, ki bi zbirala, hranila proučevala in razstavljala likovno bogastvo, ustvarjeno na slovenskem etničnem ozemlju,« je zapisala Mojca Jenko v katalogu ob 90-letnici Narodne galerije (Porajanje umetnostne zbirke, Ljubljana 2008). Zamisel se je začela uresničevati sredi leta 1918 po zaslugi Krožka prijateljev slovenske upodabljajoče umetnosti, ki je ustanovil petčlanski Pripravljalni odbor in ta je pripravil Pravila društva Narodna galerija, v katerih je bilo zapisano, da je “naloga Narodne galerije zbirati dela slovenskih umetnikov vseh časov in dela tujih umetnikov, ki so vplivali na razvoj upodabljajoče umetnosti na Slovenskem”. 18. septembra 1918 je društvo sklicalo ustanovni občni zbor, na katerem so izvolili upravni odbor in umetnostno komisijo, ki sta bila odgovorna za delo društva. Člani umetnostne komisije, ki je imela nalogo ustvariti umetnostno zbirko Narodne galerije, so bili tedaj delujoči priznani slovenski umetniki Rihard Jakopič, Fran Vesel, Matej Sternen, Hinko Smrekar in Fran Tratnik, upravni odbor pa so sestavljali umetniki in gospodarstveniki. Ta datum velja za ‘rojstni dan’ Narodne galerije, ki je začela svojo ‘življenjsko pot’ brez denarja, brez umetnin in brez prostorov. Oba društvena organa sta se pogumno lotila dela. Ob koncu prvega leta je zbirka nastajajoče Narodne galerije obsegala tri darovane in 25 kupljenih umetnin.

OD ‘STANOVANJA’ V KRESIJI DO NARODNEGA DOMA
Leta 1920 je Magistrat prepustil Narodni galeriji mestno zbirko (134 umetnin) in ji dodelil pet sob v prvem nadstropju Kresije in društvo je tam postavilo prvo stalno zbirko. Umetnostni inventar Narodne galerije je tedaj obsegal že 314 enot. Leta 1923 je društvo Narodna galerija predstavilo kot galerijsko glasilo Zbornik za umetnostno zgodovino. V tem letu je upravni odbor od Mestne občine prevzel Jakopičev paviljon, ki je bil namenjen občasnim razstavam. Osnovana je bila Knjižnica Narodne galerije in kot prva je v njej izšla Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih dr. Josipa Mala. Umetnostni inventar se je z donacijami in nakupi množil in treba je bilo iskati nove prostore. Za nastanitev zbirk Narodne galerije se je zdel najbolj primeren Narodni dom, mogočna palača ob vhodu v park Tivoli. Društvo Narodna galerija je društvu Narodni dom posodilo denar za obnovo poslopja in si s tem pridobilo pravico najema njegovega zgornjega dela. Preureditev galerijskih prostorov so opravili pod vodstvom arhitekta Vladimirja Šubica, kasnejšega avtorja ljubljanskega Nebotičnika. Leta 1926 je bil inventar Narodne galerije prenesen v Narodni dom.

NAMEN IN GRADNJA NARODNEGA DOMA
Zamisel o gradnji te palače je bila izrečena na glas že ob narodnem taboru v Vižmarjah 1869, ko je skupina slovenskih rodoljubov izdala razglas, v katerem so poudarjali potrebo, da se vsa slovenska društva zberejo pod eno streho. Cilj je bil pridobiti prostore za društveno in družbeno življenje slovenskih meščanov v tedaj dvojezični Ljubljani. Nalogo za uresničitev te zamisli je prevzelo Društvo Narodni dom, ki je bilo ustanovljeno 20. decembra 1881. Leta 1885 je izdalo knjižico s pravili, kjer je bilo zapisano, da “hoče društvo vsem narodnim društvom ljubljanskim, ki se z umetnostjo, znanstvom pečajo, ali k družinskej zabavi služijo, stalno in lepo domačijo napraviti in na tak način narodno omiko in zabavo pospešiti”. Ko se je nabralo dovolj sredstev, so jeseni 1893 razpisali javni natečaj za načrt nove društvene hiše. Izbran je bil načrt češkega arhitekta Františka Edmunda Škabrouta, podrobnejše načrte pa je izdelal arhitekt Adolf Wagner. On je tudi nadzoroval gradnjo, ki je naglo napredovala, tako da je slovesna otvoritev že 10. oktobra 1896.
V palači so svoje prostore dobila razna slovenska društva: Narodna čitalnica, Dramatično društvo, telovadno društvo Sokol, Slovenska matica, Ciril-Metodova družba, društvo Pravnik in Slovensko planinsko društvo. V spodnjih prostorih so uredili telovadnico, balinišče, kavarno, restavracijo in pivnico. Tu je potekalo kulturno in družabno življenje slovenskih meščanov. Tudi po odprtju stavbe se je društvo Narodni dom znašlo v velikih finančnih težavah. Najemniška kulturna društva so se počasi izseljevala iz palače, ki ni več služila poslanstvu, ki so ga določili graditelji. Dolgoročna rešitev se je nakazala leta 1924, ko se je društvo Narodni dom začelo pogajati z društvom Narodna galerija. Kot rešitev za njeno stalno zbirko in za depoje se je pokazala pridobitev nadstropja Narodnega doma, pritličje pa naj bi si razdelila Sokol in Akademija znanosti in umetnosti.

NARODNI DOM – STALNI DOM NARODNE GALERIJE
Umetnostno zbirko Narodne galerije, ki je obsegala že okoli 900 enot, so leta 1926 prenesli v prvo nadstropje Narodnega doma. Konec leta 1928 so v zasilno obnovljenih prostorih pripravili razstavo, kjer je bil predstavljen izbor iz galerijske zbirke. Društvo je vztrajno večalo število umetnin z nakupi in donacijami. S Strahlovo oporoko leta 1929 je Narodno galerijo obogatilo veliko umetnin domačih in evropskih slikarjev. Dragocen prispevek k vrednosti umetnostne zbirke je bila donacija gospodarstvenika Frana Windischerja, ki je bil od leta 1929 predsednik društva Narodna galerija. To njegovo volilo je še danes temelj galerijske zbirke. Leta 1927 so iz Pariza pripeljali odlitke louvrskih antičnih kipov in jih predstavili v ‘slovenskem Louvru’. Zbirki Narodne galerije so se sčasoma pridružili umetnostna zbirka ljubljanske Mestne občine, škofijska zbirka in umetnostna zbirka Narodnega muzeja vključno z zbirko Društva za krščansko umetnost. Pomemben datum v zgodovini slovenske upodabljajoče umetnosti je 22. junij 1933, ko je galerija slovesno odprla prvo zgodovinsko urejeno stalno razstavo slovenskega umetniškega ustvarjanja od 15. stoletja do naših dni.
Med drugo svetovno vojno so stavbo zasedli najprej italijanski, za njimi pa nemški okupatorji. Med nemško okupacijo so leta 1943 umetnostni fond spravili na varno v kletne prostore Narodnega muzeja in Narodne univerzitetne knjižnice. Po vojni so bila vsa društva razpuščena in Narodna galerija je 1. junija 1946 postala državna ustanova. Leta 1945 pa ji je grozila izselitev iz Narodnega doma, ker so hoteli palačo spremeniti v slovenski parlament. Leta 1947 je bila ustanovljena Moderna galerija, ki je od Narodne galerije prevzela umetnine 20. stoletja in s tem olajšala njeno prostorsko stisko.

RAVNATELJI (DIREKTORJI) NARODNE GALERIJE
Pomembno vlogo pri razvoju Narodne galerije so imeli njeni upravniki (direktorji). Njen prvi upravnik je bil umetnik in likovni kritik Ivo Zorman, ki je do leta 1950 vodil in uspešno izpeljal vse obnovitvene akcije v Narodnem domu, obenem pa dopolnjeval stalne zbirke ob strokovni pomoči umetnostnih zgodovinarjev. Drugi ravnatelj je bil pravnik in likovni kritik dr. Karel Dobida, ki je galerijo vodil do leta 1964. Zavzemal se je za sistematične vsakoletne razstave in s tem pripomogel k spoznavanju posameznih obdobij slovenske umetnosti. Zelo odmevne so bile razstave Srednjeveške freske na Slovenskem (1959), Barok na Slovenskem (1961) ter razstavi starih ‘tujih’ mojstrov (1960, 1964). Leta 1956 je dr. Emilijan Cevc pregled Umetnost srednjega veka na Slovenskem, prvo publikacijo v zbirki vodnikov po umetnostnih zbirkah Narodne galerije, leta 1958 pa je izšel Vodnik po Narodni galeriji z besedilom dr. Karla Dobide, ki je predstavil zgodovino Narodne galerije in kratek pregled njene stalne zbirke. Najdlje, od leta 1965 do 1991, je bila ravnateljica Narodne galerije umetnostna zgodovinarka dr. Anica Cevc. Zlati jubilej leta 1968 je počastilo odprtje razstave Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem, ki je obsegala slikarstvo, kiparstvo, iluminirane rokopise, nagrobnike reliefe, grafiko in umetno obrt. Svojevrsten mejnik je pomenila razstava Kitajsko slikarstvo leta 1988, ki je bila dotlej najbolj obiskana razstava v Narodni galeriji.

NARODNA GALERIJA SE ŠIRI IN OBNAVLJA
Ravnateljica dr. Anica Cevc si je zelo prizadevala za prostorsko širitev Narodne galerije. Leta 1988 je vlada SRS prepustila Narodni galeriji za rešitev prostorske stiske Klub poslancev, ki je bil leta 1946 zgrajen na njenem zemljišču. Stavbo so leta 1991 podrli in tam po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja sezidali nov objekt za galerijo evropske umetnosti, razstavišče, center za delo z mladimi, depoje, knjižnico, dokumentacijo in pisarne. Stavba, ki je bila v kletnih prostorih povezana z Narodnim domom, je bila dograjena leta 1993; tega leta je bil Narodni dom razglašen za kulturni spomenik. Leta 1991 je prišel na mesto direktorja Narodne galerije dr. Andrej Smrekar in jo je vodil do leta 2005. Leta 1995 so pripravili veliko razstavo Gotika v Sloveniji, ki je odprla vrata novega poslopja. Med velikopotezne projekte iz tega obdobja sodi razstava Zakladi slovenskih cerkva (1999) in pregledna razstava avtorice dr. Anice Cevc Življenje in delo baročnega slikarja Valentina Metzingerja.
Za Narodno galerijo je bilo spet prelomno leta 2001, ko se je končala gradnja steklene povezovalne vhodne avle po načrtih biroja Sadar Vuga Arhitekti. V tem svetlem prostoru od leta 2008 ‘kraljuje’ Robbov Vodnjak treh kranjskih rek, znamenite baročne umetnine, ki je stala na trgu pred ljubljanskih Magistratom in jo je že načel zob časa. Vhodna avla je tudi glavno vstopno mesto v prostore Narodne galerije. Od leta 2005 je direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, ki nadaljuje prizadevanja svojih predhodnikov, da bi bila Narodna galerija čim bolj odprta in privlačna za obiskovalce razstav in drugih prireditev. Praznično leto 2008 – 90-letnico Narodne galerije – so obeležili s tremi velikimi projekti: z razstavo Slovenski impresionisti in njihov čas 1890 do 1920 v Narodni galeriji, z razstavo Arhitekt Plečnik v Kraljevih muzejih lepe umetnosti v Bruslju ter z že omenjeno postavitvijo Robbovega vodnjaka v Vhodno avlo. Po izselitvi telovadnega društva iz Narodnega doma so se jeseni 2012 začela temeljita restavratorska dela celotne palače, ki so se zaključila decembra 2015. Otvoritvena slovesnost 27. januarja 2016 je bila povezana z odkritjem bronastega portreta dr. Anice Cevc, delom kiparja Mirsada Begića.

‘ENCIKLOPEDIJA’ NAŠE LIKOVNE UMETNOSTI
»Zbirka, ki jo zagotovo lahko imenujemo enciklopedijo likovne umetnosti na Slovenskem od visokega srednjega veka do sredine 20. stoletja, obsega več kakor 16.000 umetnin,« je zapisala direktorica dr. Barbara Jaki v zborniku Prenova Narodnega doma (Narodna galerija, Ljubljana 2016). »S prostorskim povečanjem smo omogočili tekoč prehod med vsemi tremi stavbami in med vsemi prostori slane postavitve, ki zdaj merijo 3.100 m2 (celotna površina vseh prostorov meri skoraj 13.000 m2). Zbirko smo številno povečali za več kakor tretjino del – odslej je v njej 613 eksponatov – in jo vsebinsko izpopolnili. Prepričani smo, da smo zasnovali umetnostni muzej, ki bo kar najbolj prijazen za obiskovalce.«
V stalni zbirki je predstavljen pregled likovne umetnosti na Slovenskem od začetka 13. stoletja do vključno impresionistov in vesnanov. Posebej dragocena je zbirka srednjeveške plastike, srednjeveško stensko slikarstvo je zastopano z nekaj originali in okoli 300 kopijami fresk. Slikarstvo 17. stoletja predstavljata Hans Georg Gaiger in Almanach; umetnost 18. stoletja slikarji Franc Jelovšek, Valentin Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant ter plastike frančiškanske delavnice; neoklasicizem Franc Kavčič; romantično slikarstvo portreti Matevža Langusa, Mihaela Stroja, Josipa Tominca ter krajine Marka Pernharta, Antona Karingerja. Realizem v slovenskem slikarstvu zastopajo v prvi generaciji Janez in Jurij Šubic, Jožef Petkovšek in Anton Ažbe, v drugi pa Ferdo Vesel in Ivana Kobilca (z razstavo del te najboljše slovenske slikarke se je pričela proslava stoletnice Narodne galerije). V stalni zbirki so še najbolj pomembna dela slikarjev impresionistov Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Matija Jame in Mateja Sternena, ob njih pa dela kiparjev Frana Bernekerja in Svetoslava Peruzzija. Drugi del slikarskega fonda obsegajo slike mojstrov drugih evropskih šol, ki so vplivali na razvoj likovne umetnosti na Slovenskem.
V Narodni galeriji že od petdesetih let dvajsetega stoletja poteka likovna vzgoja, predvsem za mladino, v novejšem času s prirejanjem didaktičnih razstav, tekmovanj s poukom risanja in modeliranja v galerijskih prostorih ter s publikacijami, povezanimi s pedagoškim delom. »Narodna galerija,« pravi njena direktorica dr. Barbara Jaki, »je v prvi vrsti prostor združevanja, saj želi pritegniti čim več ljudi, pri tem pa ohranjati visoko kakovost predstavljenih programov. Znanje želimo posredovati najširšemu krogu ljudi, zato imamo zelo močen izobraževalni oddelek, njegovi programi so namenjeni ljudem vseh starosti.«

ČUK, Silvester. Narodna galerija praznuje. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str 50-57.