Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.

obletnica rojstva Rudolfa Maistra

Poleg Franceta Prešerna je Rudolf Maister edini Slovenec, ki je s svojimi dejanji navdihnil slovensko politično elito, da mu posveti lasten državni praznik. General, ki ga največkrat povezujemo z drznim dejanjem prevzema oblasti v Mariboru jeseni 1918, v prelomnem obdobju narodne zgodovine ni bil samo ključna slovenska avtoriteta na vojaškem področju, ampak je s svojimi posegi pomembno vplival tudi na politične odločitve.

Čeprav je bil tudi sam pesnik, pa je s svojim delovanjem pokazal in dokazal, da slovenske narodne zgodovine ne kaže omejevati zgolj na zasluge patriotičnih literatov. Habsburška monarhija, v kateri je začel častniško kariero, je namreč omogočila tudi uveljavitev Slovencev na področjih, ki v mednarodnem merilu tradicionalno veljata za najbolj državotvorna – vojaškem in diplomatsko-političnem. Na obeh se je v kontekstu bojev za razmejitev med avstrijskim nemštvom in slovenstvom preizkusil tudi Maister, a si je v slovenskem zgodovinskem spominu zagotovil prominentno mesto večinoma zaradi vojaških zaslug.

ČASTNIK HABSBURŠKE ARMADE
Rudolf Maister se je rodil 29. marca 1874 v Kamniku. Na podlagi rodoslovnih raziskav, ki se jih je lotil njegov vnuk Borut, je bilo ugotovljeno, da so njegovi predniki sredi 18. stoletja prišli na Ptuj iz osrednjega dela habsburške kronovine Štajerske, ukvarjali pa so se večinoma z lončarsko obrtjo. Tudi generalov oče Franc je bil najprej lončarski pomočnik, po vojaški službi leta 1849 pa je delal v finančni straži. Kot je že v obširnem članku za zadnji biografski zbornik o generalu zapisal Mihael Glavan, je bil Franc Maister vesten uradnik, leta 1864 je bil povišan v finančnega preglednika. Poročil se je s Frančiško Tomšič, hčerjo trebanjskega učitelja in organista, ki je bil tako podjeten, da si je doma uredil gostilno. Franc in Frančiška (med znanci bolj znana kot Franja) sta imela tri sinove, v Kamniku rojeni Rudolf je bil najmlajši.
Rudolf je gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1892 pa se je vpisal na domobransko kadetno šolo na Dunaju. Končal jo je leta 1894, nakar je služil v domobranskem polku št. 25 v Ljubljani in domobranskem polku št. 4 v Celovcu.
Maistrova rojstna hiša v Kamniku. - Maistrova družina. - Z bratom Ernestom (levo). - Maistrov spomenik v Mariboru.
Kot častnik habsburške armade je bil Maister stacioniran predvsem v Przemyślu, Celju in Mariboru, kjer je bil leta 1916 imenovan za poveljnika domobranskega okrožja. Marca 1917, na vrhuncu spopadov prve svetovne vojne, je bil premeščen iz Maribora v Gradec. Verjetno je k temu botrovala njegova poudarjena narodna drža, saj je v Mariboru redno zahajal v Narodni dom in se družil s slovenskimi politiki. Vplivni poveljnik armadnega poveljstva v Gradcu general Hugo Martiny je osebno zahteval, da je treba Maistru preprečiti vrnitev v Maribor in se zavzel za njegovo premestitev v Ljubljano, Trst ali Dalmacijo. Maister se je v stiski obrnil na voditelja slovenskih parlamentarcev na Dunaju Antona Korošca, ki je ugotovil, da zaplet lahko razreši zgolj podpora cesarja Karla osebno. Po posredovanju z najvišjega mesta se je Maister lahko vrnil v Maribor, kjer je v činu majorja tudi pričakal prevrat.

PREVRAT V MARIBORU
Po družinskem izročilu se je Maister že ob koncu poletja 1918 sestajal s Korošcem, pri čemer sta razpravljala tudi o tem, kako zavarovati slovenske narodne meje. Pogovarjala sta se v sobi, v kateri je imel Maister velik zemljevid, sestavljen iz vojaških kart bodočega jugoslovanskega ozemlja: »Na tej karti sta zarisovala narodnostne meje ter določala razne druge osnove za združitev vseh Jugoslovanov.« Omenjeni zemljevid so pri Maistrovih hranili vse do nacistične okupacije, ko se je pri begu izgubil.
Kot je pred nekaj leti v eni od svojih razprav zapisal Igor Grdina, je postal Maister »pomemben oblikovalec zgodovine nekaj po osmi uri zjutraj 1. novembra 1918«. Pri mariborskem prevratu v Maistrovi režiji je šlo dobesedno za vprašanje ur. Po spominskih podatkih podpolkovnika Franca Cvirna, ki je bil eden ključnih sodelavcev pri njegovem utrjevanju vojaške oblasti, jo je Maister prevzel zgolj z deseterico častnikov in z okoli sto dvajsetimi vojaki. Maister je s svojo mariborsko akcijo znal ujeti zgodovinski trenutek zloma »trdnjavskega trikotnika« Maribor–Celje–Ptuj na Spodnjem Štajerskem. Prevzem poveljstva nad Mariborom je imel tudi pomembne posledice v celotnem okviru preurejanja srednjeevropskih meja ob koncu prve svetovne vojne.

Srbski kraljevi general o Maistru
Maistrova popularnost med Slovenci je hitro naraščala in kmalu presegla tudi slovenske meje. Srbski kraljevi general Krsta Smiljanić, ki je nekaj tednov po ustanovitvi nove države prevzel poveljstvo nad jugoslovanskimi četami v Ljubljani, ga je ob njunem prvem srečanju 23. januarja 1919 izpostavil za zgled. Smiljanić je takrat v govoru na mariborskem kolodvoru odgovoril na Maistrov pozdrav z veliko komplimenti: »Gospod general! V izredno čast si štejem, da imam priliko, Vas spoznati. Ves slovanski jug se ozira s ponosom na generala Maistra. Veseli nas, da imamo na najsevernejši točki naše Jugoslavije moža, ki skupno s svojimi vzornimi častniki in pogumnim moštvom tako krepko in uspešno brani enega najlepših kosov naše slovenske domovine pred grabežljivim sovragom. Bodite uverjeni, da sem pripravljen, žrtvovati vse do zadnje kaplje krvi za Vas, brate Slovence, na meji. Še enkrat ponavljam, da smo na jugu vsi ponosni na Vas, krepka naša predstraža na slovenskem Štajerju.« Po Maistrovi zaslugi je na štajerskem odseku meje pobuda še naprej ostala v slovenskih rokah, kar so gotovo vedeli tudi v srbskih armadnih krogih.

Maistrova novembrska dejanja niso bila že kar vnaprej obsojena na uspeh. Kot beremo v klasični študiji Frana Erjavca, do popolnega prevzema oblasti v Mariboru kljub vsemu ni bilo možno priti kar čez noč: »Poraženi Nemci prvi hip niso imeli poguma, da bi se kakor koli upirali, Slovenci pa ne dovolj moči za vzdrževanje reda, zlasti ker se je bilo tudi številno marksistično delavstvo takoj postavilo na stran nemških nacionalcev.« Z Maistrovim posegom je bila vseeno vsaj za nekaj časa onemogočena intervencija graškega vojaškega poveljstva, ki je v ta namen že določil madžarski polk. To informacijo je dopoldne 1. novembra iz Gradca prinesel državnozborski poslanec Heinrich Wastian in jo predstavil na tajni seji mariborskega občinskega sveta. Zagotovila graške vlade so sicer potolažila občinsko vodstvo, a položaj v mestu je bil po Maistrovem posegu drugačen kot v času Wastianovih pogovorov z deželnimi oblastmi. V Mariboru se je začelo obdobje dvovladja, ko sta si oblast delila nemški magistrat in Maistrova vojska. Poleg tega je moral Maister iz varnostnih razlogov pristati na ustanovitev Schutzwehra, imenovanega tudi »zelena garda«, ki je s finančno podporo občine skrbel za vzdrževanje varnosti in reda.
Maister kot pogajalec s francosko delegacijo aprila 1919. - S sodelavci v Mariboru. - Na položaju topničarjev v Velikovcu.
Po incidentu na dravskem mostu 19. novembra, ko je pod streli gardistov izkrvavel 21-letni slovenski dragonec Franc Vauhnik, je Maister 23. novembra ukazal razorožitev Schutzwehra, nemške častnike pa izgnal. Z razorožitvijo »zelene garde« je bilo omogočeno, da so lahko slovenski uradniki v Mariboru prevzeli glavna predstojništva. Že v naslednjih dneh pa je Maister zasedel še okoli stokilometrsko narodno mejo med Radgono in Dravogradom. Maister je 2. januarja 1919 dokončal svoje prevzemanje oblasti v Mariboru. Skupaj z okrajnim glavarjem Srečkom Lajnšičem je odstavil nemško čutečega župana Johanna Schmidererja, ki je na odstop pristal menda »s solzami v očeh« in posle izročil komisarju Vilku Pfeiferju.

POPULARNI GENERAL MED LJUBLJANO IN MARIBOROM
Znano je, da je Maistrov prvonovembrski prevzem poveljstva v Mariboru potekal brez vednosti Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, ki se je takrat ukvarjala predvsem s koroškim vprašanjem. Pač pa je Maister tesno sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko, ki ga je vodil Koroščev strankarski kolega Karel Verstovšek. Tudi Maistrovo imenovanje za generala je bila zasluga tega sveta. Ljubljanska vlada se je s tem imenovanjem seznanila šele 4. novembra 1918. Sicer ga ni preklicala, a iz skopega zapisnika je razvidno, da ta korak ni imel velike podpore. Poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik, eden od voditeljev Koroščeve Vseslovenske ljudske stranke, je namreč dobil navodilo, naj »dr. Verstovška primerno pouči«. Vladni poverjenik za obrambo Lovro Pogačnik je Maistru 17. novembra dejal: »Kaj pa vendar delate tam v Mariboru? To so ja operete.« Zgovorno je, da je Maistrovo imenovanje ljubljanska vlada potrdila šele 11. decembra, pa še takrat mu je priznala zgolj naziv polkovnika z naslovom in značajem generalmajorja.

DIPLOMATSKI POGAJALEC
Zlasti avstrijska publicistika je sicer Maistra kasneje obtoževala trdih prijemov pri vzpostavljanju varnosti in reda na območju pod njegovim poveljstvom. Med drugim mu je bil očitan preoster nastop do stavkajočih železničarjev, številni so obsojali tudi njegovo navado, da je po načelu reciprocitete jemal kot garancijo talce. Pogosto pa se mu je pripisovala tudi krivda za v »krvavo nedeljo« (čeprav je bil takrat ponedeljek) preimenovano tragično dogajanje v Mariboru 27. januarja 1919. Vendar so tudi poročila iz ameriških vojaških krogov generalovo odgovornost zanikala, čeprav si je sicer zaradi svojih metod tudi med častniki zmagovalnih držav nakopal precej kritik.
8. februarja 1919 je graška vlada predlagala, naj razmere v okolici Radgone preuči francoska komisija. Sklenjeno je bilo 24-urno premirje. 10. februarja so se v navzočnosti Francozov na Maistrovo pobudo v Mariboru zbrali predstavniki ljubljanske in graške vlade, da bi določili demarkacijsko črto v radgonskem okraju. Graška vlada je nastopala po pooblastilu dunajske, njeno delegacijo pa je vodil deželni glavar Wilhelm Kaan. Na slovenski strani je imel glavno besedo Maister, ki se je izkazal tudi kot odločen diplomatski pogajalec.
Pogajanja so bila zelo napeta, kot izhaja tudi iz Slovenčevega poročila: »Po trije in trije člani konference stoje skupaj in se pogovarjajo tako glasno, da morajo mnogokrat nekatere skupine prekiniti svoje posvetovanje. Najbolj glasen in gostobeseden je dr. W. Kaan.« Glavni kamen spotike je bila posest železnice Špilje–Radgona. Po Mariboru so se med Nemci že širile govorice, da bo demarkacijska črta speljana po Dravi. Med mariborskimi pogajanji so se pokazala ostra nasprotja med nekdanjimi sodržavljani. Anonimni avtor dopisa s Štajerskega je v komentarju prerekanj glede razmejitve citiral v časniku Slovenec tudi domnevno izjavo enega od avstrijskih pogajalcev: »Vi nas hočete iztrebiti, ker imate sedaj vso oblast. A prišel bo čas, ko bomo imeli mi vso oblast in tedaj bomo iztrebili mi vas.«
Slovenski vojaki v Radljah 1919. - Maister s škofom Jeglicem in srbskim generalom Smiljanićem 1920. - Na mrtvaškem odru na Uncu.
Mariborska pogodba je bila podpisana 13. februarja 1919. Na koncu je slovenska stran obdržala Radgono in Špilje, umakniti pa se je morala iz Cmureka in Lučan. Avstrijci so morali zapustiti tudi Straže (Strass), Ernovž in Arnež. Opredeljeni sta bili dve demarkacijski črti: slovenska rdeča in avstrijska modra z vmesnim nevtralnim pasom. Od Radgone je šla slovenska demarkacijska črta do Cmureka, nato ob Muri proti Špiljam, od tam po hribih do Lučan. Nato je črta vodila do gorovja Remšnik, pri čemer sta Sv. Duh na Ostrem vrhu in Kapla pri Arnežu ostala na slovenski strani. Od tam je šla črta prek Visokega Radla in Sv. Jerneja na Soboto, kjer se je navezala na mejo s Koroško. Severno od omenjene demarkacijske črte je ležala nevtralna cona, 7 do 8 km severno pa se je šele začela avstrijska demarkacijska črta: Straden–grad Brunnsee–Lipnica–Ivnik. Nevtralna cona je bila pod upravo okrajnega glavarstva v Radgoni, stražili pa so jo avstrijski orožniki. Avstrijci so lahko zopet postavili svojo orožniško postajo v Apačah, vendar je po paritetnem načelu del orožnikov dodeljevalo tudi mariborsko obmejno poveljstvo. Podobna ureditev je bila v Cmureku, čeprav so lahko tam slovenski stražniki opravljali službo samo na železniški postaji. Promet na progah Špilje–Radgona in Radgona–Gradec je bil za civilni promet prost, transporti čet Kraljevine SHS pa so imeli pravico do vstopa oz. izstopa samo v Špiljah, Radgoni in deloma Cmureku.
Že 8. marca 1919 so Avstrijci Mariborsko pogodbo prekršili. Tarča je bila Sobota, skrajna zahodna točka na štajersko-koroški meji. Udarili so koroški brambovci iz bližnje Etne vasi, ki se jim je pridružilo še nekaj kmetov iz Sobote, nezadovoljnih, ker jim je slovensko orožništvo odvzelo orožje. Sobota je bila zavzeta, a so jo štiri dni kasneje Maistrovi vojaki spet zasedli. Čeprav ni bila odgovorna za napad, se je deželna vlada v Gradcu pri ljubljanski zaradi kršitve Mariborske pogodbe opravičila. Njena pasivna drža je bila takrat verjetno posledica novic o širjenju boljševističnega gibanja na Madžarskem. Po nekaterih podatkih so menda zato takrat v Gradcu celo pretresali možnost, da bi jugoslovanske čete po dogovoru z velesilami preventivno zasedle štajersko prestolnico. Maistru se je sicer zdela takšna intervencija takrat neizvedljiva. Mariborska pogodba, ki jo lahko označimo za zadnji Maistrov uspeh, pa je ohranila svojo veljavo vse do sklenitve miru med Avstrijo in Jugoslavijo v Parizu.

BOJ ZA KOROŠKO
Maistrova velikopotezna zasedba Maribora in narodnostne meje je nedvomno okrepila tudi odločnost slovenskih članov jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Vendar pa vseeno ni bila dovolj, da bi preprečila razpravo med pogajalci o usodi Maribora. Italijanska diplomacija se je namreč močno trudila, da mestu ob Dravi vrne nemški značaj. Dolgo časa je bil v igri celo scenarij o razpisu plebiscita, ki naj bi potekal po koroškem vzoru. 6. avgusta 1919 je avstrijska delegacija v okviru pripomb na osnutek Senžermenske pogodbe naslovila na mirovno konferenco formalni predlog za razpis mariborskega plebiscita. Pobudi so še isti mesec na svoji seji prisluhnili visoki predstavniki velesil, italijanski zunanji minister Tommaso Tittoni je v bistvu nastopal kot avstrijski odvetnik. Vendar je slovenski delegat Ivan Žolger, sicer vrhunski pravnik in nekdanji cesarsko-kraljevi minister, ob podpori francoskih predstavnikov v zadnjem trenutku z argumenti nevtraliziral italijansko podporo Avstrijcem. Maistrov mariborski prevrat je tako dobil tudi diplomatsko potrditev.
Kar zadeva usodo Koroške, pa je pariška mirovna konferenca sprejela sklep, da bo o njeni usodi odločil plebiscit. Na jugoslovanski strani je ta odločitev povzročila veliko zaskrbljenost. Neuspešna diplomatska prizadevanja so poskušali v Beogradu prehiteti z vojaško ofenzivo maja in junija 1919, s čimer naj bi odločevalce v Parizu postavili pred izvršeno dejstvo. Vendar so morale jugoslovanske čete, ki jim koroški brambovci sicer niso bili kos, Celovec kmalu zapustiti.
Med omenjeno jugoslovansko ofenzivo na Koroškem je bil Maister poveljnik labotskega odreda. Za zasluge je bil odlikovan, konec leta 1919 pa je bil sprejet v skupno armado Kraljevine SHS kot divizijski general. Po ofenzivi je prevzel poveljstvo nad jugoslovanskim vojaštvom in orožništvom na vsej koroški črti, kot predsednik konec junija 1919 ustanovljenega Narodnega sveta za Koroško pa je vodil jugoslovanske priprave na plebiscit v coni A. Ker se je Anton Korošec večinoma mudil v Beogradu, je v Ljubljani med plebiscitno kampanjo ključne niti vlekel njegov strankarski kolega in predsednik Deželne vlade za Slovenijo Janko Brejc. Pri tem se je opiral predvsem na Maistra, ki je na Koroškem v svojih rokah združeval tako vojaške kompetence kot tudi velik politični vpliv, ki si ga je prislužil zaradi uspehov na Spodnjem Štajerskem. Vendar se je izkazalo, da to še ni bila tudi garancija za uspeh v plebiscitni kampanji. Sploh so številni Maistru zamerili, češ da je pri upravljanju cone A ravnal s trdo roko. Slovencem prikrito nenaklonjeni, uradno pa nevtralni predsednik medzavezniške plebiscitne komisije Sydney Capel Peck je menil, da je Maistrova uprava pustila slab vtis med tistimi Slovenci, ki niso imeli močnega jugoslovanskega čuta pripadnosti.
Pogreb v Mariboru.
Če je bil Maister pred mirovno konferenco skeptičen glede slovenskih možnosti v primeru plebiscita, pa je v času priprav nanj očitno spremenil stališče. Tako je bil tudi odločno proti nekaterim pobudam, ki so nakazovale možnost kompromisne rešitve razmejitve na Koroškem. To je razvidno iz pogovora, ko se je sredi maja 1920 sestal z regentom Aleksandrom Karađorđevićem. Na avdienci je regent generala povprašal, ali ne bi morda kazalo sprejeti kompromisne ponudbe avstrijskega kanclerja Karla Rennerja o meji po Dravi, ki naj bi jo bil slednji predlagal jugoslovanski strani. Toda Maister je bil proti. Aleksandru je zagotovil, da se bo glasovanje izšlo v korist Kraljevine SHS. Kot razlog svojega prepričanja je navedel poskusni plebiscit, ki ga je ukazal izvesti in naj bi pokazal 90 % večino za Jugoslavijo. Regent je vseeno ostal skeptičen: »Da se ne prevarite.« Maistrov odgovor je bil odločen: »Ne, siguren sem.« Tu se je general motil, a še zdaleč ni bil edini. Jugoslavija je plebiscit izgubila.

PO PLEBISCITU
V plebiscitnem letu je bil Maister imenovan tudi za častnega adjutanta regenta Aleksandra Karađorđevića. Po glasovanju na Koroškem je prevzel mestno komando v Mariboru. Leta 1921 je bil imenovan za sopredsednika jugoslovansko-italijanske razmejitvene komisije.
Maister je bil upokojen jeseni 1923, star komaj 49 let. Čeprav so ga pestile bolezenske težave, so nekateri videli v tej predčasni upokojitvi politično gesto srbskega armadnega vrha, ki je bil skeptičen tudi do drugih častnikov stare monarhije. Očitali so mu celo, da je menda nekoč sedel v nekem beograjskem lokalu v družbi z nekdanjimi avstro-ogrskimi častniki in se z njimi pogovarjal kar v – nemščini. Da z ocenjevanjem generala Maistra, ki so ga v nekem srbskem časopisu imenovali za »avstrijskega intendantskega oficirja«, ni bilo vse v redu, kažejo tudi ugotovitve največjega poznavalca njegovega življenja Bruna Hartmana. General Đura Dokić je namreč leta 1920 zapisal, da zgolj na podlagi Maistrovega dotedanjega vojaškega delovanja ni bilo mogoče oceniti njegove strokovne usposobljenosti za dodeljeni čin. Podobno je menil tudi v oceni naslednje leto, a ga je kljub temu priporočal za napredovanje. Toda namestnik poveljnika IV. armadne oblasti general Petar Pešić je to odločno zavrnil. Pešić je sicer med pariško mirovno konferenco vodil jugoslovansko vojno misijo. Toliko bolj je zato nenavadno, da je pozabil na vse zasluge, ki jih je imel Maister v boju za meje nove države.

MAISTROVO LITERARNO USTVARJANJE
Maister je že kot gimnazijec rad pisal pesmi, literarno se je udejstvoval tudi kasneje, številne njegove pesmi so bile uglasbene. Maistrova prva pesniška zbirka Poezije je izšla leta 1904, druga – Kitica mojih – pa leta 1929. Po ugotovitvah Andreja Missona je Maistrova največkrat uglasbena pesem Rožmarin. Pesniški general je sicer slovel tudi kot velik bibliofil, bogata knjižnica je danes del Univerzitetne knjižnice Maribor.
Zanimivo je, da je celo med plebiscitno kampanjo Maister ohranil veselje do literarnega udejstvovanja – in zanj našel tudi čas. O tem priča med drugim zapis v dnevniku ljubljanskega sodnika Frana Milčinskega, ki ga je v začetku marca 1920 Maister osebno prosil, če lahko kaj napiše za almanah Koroška Vigred, ki ga je izdal Narodni svet za Koroško v Velikovcu. Milčinski je zanj prispeval humoresko Ošpice, Maister pa je v uvodu objavil pesem Vstajenje. V Velikovcu je Maister med plebiscitno kampanjo izdajal tudi tednik Korošec, v katerem je bilo opisano predvsem družbeno življenje koroških Slovencev.

Maister je umrl 26. julija 1934 na Uncu pri Rakeku. V nekrologih so se ga spomnili seveda številni, njegovo ime pa se je ohranilo tudi v mnogih memoarskih zapisih. V številnih slovenskih krajih stojijo njegovi spomeniki. Kot beremo v nedavnem članku Stanislava Kocutarja, je bil leta 1933 sploh prvi v obdobju jugoslovanske države, ki mu je Občina Maribor podelila častno meščanstvo (sledil mu je pet let kasneje Anton Korošec). V mestu ob Dravi je tudi pokopan. Leta 2005 je v spomin nanj Vlada Republike Slovenije 23. november razglasila za državni praznik. 

dr. A. Rahten, Priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 42-49.

(* ob obletnici) Rafaelo Santi  je ob velikih Leonardu da Vinciju in Michelangelu Buonarrotiju eden največjih umetnikov italijanske renesanse. Izredno nadarjen, slaven, lep, ženske so ga ljubile, moški spoštovali; ko beremo te oznake, se morda zdi, da je bil Rafaelo ljubljenec bogov, ki so sklenili, da ga vzamejo k sebi zgodaj (umrl je, ko je imel samo 37 let). Njegova zgodba pa je tudi zgodba otroka, ki je ostal sam, ko mu je bilo komaj enajst let in ga je “sprejela za svojega” umetnost renesančne Italije. Morda je prav zato kljub mladim letom znal prodreti v globine človeške duše in svojim likom vdihniti močan čustveni naboj, ki se neposredno prenaša s slike na tistega, ki jo gleda. In morda je prav zato tako rad slikal Madone – Marijo, mater, tisto osebo, ki jo je prezgodaj izgubil in je nikoli ni pozabil.

KRATKO ŽIVLJENJE MED DVEMA VELIKIMA PETKOMA
Njegova kratka, toda izredno ustvarjalna življenjska pot se je začela 6. aprila 1483, na veliki petek, končala pa se je nepričakovano 6. aprila 1520, spet na veliki petek. Njegov sodobnik Giorgio Vasari, eden od začetnikov umetnostne zgodovine, je zabeležil celo uro rojstva in smrti: obakrat ob treh ponoči. Rodil se je v umetniški družini, kajti njegov oče Giovanni Santi je bil znan umetnik in je imel dobro, ugledno slikarsko delavnico v Urbinu,  mestu v Umbriji, ki je bilo takrat pomembno umetniško središče. Njegova rojstna hiša še stoji,  v sobi, kjer se je Rafaelo rodil, je freska Marije z Otrokom,  na kateri je ponosni oče upodobil svojega sina in njegovo mater – svojo ženo, ki ji je bilo ime Magia Ciarla. Umrla je, ko je imel Rafaelo osem let, očeta pa je izgubil enajstleten. Po očetovi smrti se je zanj zavzela teta. Na dvoru urbinskega vojvoda se je uvajal v skrivnosti slikarske umetnosti. Kakšni dve leti zatem ga najdemo v mestu Perugia kot vajenca v slikarski delavnici Pietra Vannucija, znanega pod imenom Perugino,  ki je bil odličen slikar. Mladi vajenec je sprva posnemal mojstra, ki je slovel po svojem angelsko milem slogu, kmalu pa je dosegel tako popolnost, da je celo učitelj posnemal njega in se tega ni sramoval. Rafaelo je hitro pokazal tolikšno zrelost, da so mu, še ne osemnajstletnemu, naročali slike pomembni ljudje.
Leta 1504, ko je bil star 21 let, se je preselil v Firence, kjer sta takrat ustvarjala velika mojstra Leonardo  in Michelangelo.  Pri prvem je občudoval prelivanje senc in svetlobe in to je mojstrsko prenesel na slike svojih milih Madon, ki so nastale večinoma v tem obdobju in je po njih zaslovel ter jih pobožno občudujemo še danes, ker je njihova lepota nesmrtna. Sredi leta 1508 se je iz Firenc preselil v Rim. Na Petrovem sedežu je bil tedaj papež Julij II. iz mogočne rodovine Della Rovere, ki je bil bolj vladar kot prvi pastir Cerkve, a tudi velik ljubitelj umetnosti. Ko si je ogledal Rafaelovo mogočno sliko Razprava o Najsvetejšem,  ki jo je Rafaelo naslikal na desni steni sodne dvorane in velja za najlepšo Rafaelovo nabožno sliko, je menda dejal: »Vsi slikarji naj gredo, kamor hočejo, vatikanske sobane bo slikal samo Rafaelo!«  Tisti čas, ko je Rafaelo s slikami opremljal papeške sobane (stance), je Michelangelo ustvarjal mogočne umetnine v Sikstinski kapeli. Ko si jih je Rafaelo ogledal, so ga silno prevzele in v kratkem času se je veliko naučil, zlasti kar zadeva zgradbo človeškega telesa, kar se vidi na njegovih poznejših delih. Za ‘stancami’ je poslikal še lože – obokan arkadni hodnik.  Strop krasi 52 prizorov Svetega pisma stare in nove zaveze; to imenujejo Rafaelovo Sveto pismo. Okrog svetopisemskih prizorov so razne slike iz rimske mitologije. Pri tem obsežnem delu so mu pomagali številni učenci. Rafaelo je bil tudi arhitekt. Po smrti Donata Bramanteja, njegovega rojaka iz Urbina, graditelja sedanje bazilike svetega Petra v Rimu, leta 1514 ga je papež Leon X. iz firenške rodbine Medici imenoval za njegovega naslednika. Po značaju sta se papež in Rafaelo lepo ujemala. Rafaelo je postal najljubši umetnik na papeškem dvoru in Leon X.  ga je hotel celo imenovati za kardinala. Rafaelo je veliko delal, pa tudi veliko zaslužil. Bil je zelo bogat in lahko si je privoščil razkošno palačo. Bil je na višku ustvarjalne moči.
Toda sredi sončnega dneva je prišel večer! Ko je na klic papeža Leona X. prihitel v Vatikan in se z njim sprehajal po mrzlih prostorih, si je nakopal pljučnico, ki ga je položila v posteljo, s katere ni več vstal. Ko je čutil, da se bliža konec, je svoje ogromno premoženje razdelil v razne namene, nekaj tudi za ureditev njegove grobnice v Panteonu.  Boj med življenjem in smrtjo se je končal 6. aprila 1520, na veliki petek. Njegovi učenci so ob smrtno posteljo svojega prezgodaj umrlega učitelja postavili njegovo nedokončano sliko Spremenitev.  Pokopali so ga dan po smrti. Bila je velika sobota, dan pred praznikom Gospodovega vstajenja.

 

 

 

 

MADONA IN OTROK S KNJIGO
(1505, Norton Simon museum, Pasadena, ZDA)
Jeseni leta 1504 se je Rafaelo iz Perugie preselil v Firence, kjer se je srečal z velikim Leonardom da Vincijem. Pod njegovim vplivom je začel slikati svoje čudovite Madone, na katerih je hotel poudariti Marijino materinsko milino in nežnost. Z njimi je ustvaril nov ideal ženske lepote. Te slike imajo za ozadje svetle toskansko-umbrijske pokrajine. Na sliki Madona in Otrok s knjigo je grad na levi podoben tistemu pri vojvodovi palači v Urbinu. Motiv knjige v Marijini roki se ponavlja tudi na drugih Rafaelovih slikah iz tega obdobja.

 

 

 

MADONA CONNESTABILE
(1505, Ermitage, Sankt Peterburg)
Slika je dobila ime po plemiški družini iz Perugie, ki jo je imela v lasti do leta 1871, ko je bila prodana ruskemu carju. Med prenosom slike na platno (prvotno je bila slikana na tabelo, kot skoraj vsa Rafaelova dela) so odkrili, da se je na prvotni izvedbi Otrok igral z granatnim jabolkom, ki ga je imela Marija v rokah namesto knjige. Ozadje je melanholično: pokrajina, jezero, v daljavi zasneženi gorski vrhovi, kar je nekaj redkega za slikarja iz srednje Italije.

 

 

MARIJINA ZAROKA
(1504, Galerija Brera, Milano)
Ta znana slika pomeni višek Rafaelovega mladostnega ustvarjanja. Naslikal jo je, ko je imel 21 let – leta 1504, kot govorijo rimske številke nad srednjim lokom templja v zgornjem delu slike. Naročila jo je družina Albizzini iz mesta Città del Castelo, ki jo je postavila na oltar sv. Jožefa v frančiškanski cerkvi tistega mesta. Tam je bila do leta 1798, ko je general Napoleonove vojske, ki je mesto zasedel, dosegel, da so mu sliko podarili. Prenesli so jo v Milan in po mnogih ovinkih je našla svoje mesto v tamkajšnji galeriji Brera. Na sliki se lepo spajajo trije navidez nezdružljivi motivi: zaročni sprevod v svečani umbrijski noši; griči v ozadju in judovsko svetišče, manjši tempelj, kakršnega je zgradil Bramante v Rimu. Očiten je tudi vpliv Peruginove slike z enakim imenom in enako vsebino. Sestavine so enake, le da jih Rafaelov genij preobrazi in jim vdihne življenje.

 

 

 

 

 

MADONA NA TRAVNIKU
(1506, Umetnostni muzej, Dunaj)
Osebe na sliki so kakor ‘zaprte’ v liku idealne piramide: dno piramide je linija, ki teče od desne noge malega Janeza Krstnika do iztegnjene Marijine desne noge, vrh piramide pa predstavlja Marijina glava. Podobno postavitev je uporabil Leonardo da Vinci za svojo sliko Sveta Ana, ki je nastala nekoliko pred to Rafaelovo umetnino.

 

 

 

 

 

 

 

MADONA VELIKEGA VOJVODA
(1504, Galerija Pitti, Firence)
Kompozicija slike je enostavna, toda z dobro premišljeno postavitvijo. Marija je rahlo obrnjena na desno, njen pogled je uravnovešen s pogledom Otroka, ki je nekoliko obrnjen v nasprotno smer. Takšne postavitve se je Rafaelo naučil v Leonardovi šoli v Firencah. Vse pa je po svoje priredil, izpopolnil.

 

 

 

 

 

 

MADONA Z LIŠČKOM
(1507, Galerija Uffizi, Firence)
Ta slika priča o Rafaelovi polni umetniški zrelosti pred zadnjim obdobjem njegovega ustvarjanja, ko je v Rimu slikal za papeški dvor. Piramidalna kompozicija je preprosta in hkrati veličastna. Sedeča Marija je dvakrat višja od otroških postav Jezusa in Janeza Krstnika, zavetnika Firenc. Dete Jezus ljubeče boža liščka, ki ga ima v roki kodrolasi Krstnik. Marijino obličje, ki prikazuje očarljivo lepoto vseh Rafaelovih Madon, je materinsko umirjeno in plemenito.

 

 

 

SIKSTINSKA MADONA
(1513–1514, Gemäldegalerie, Dresden)
Po pričevanju Vasarija (1511–1574), enega od utemeljiteljev umetnostne zgodovine, se ta znamenita slika imenuje Sikstinska, ker jo je Rafaelo naslikal za ‘črne menihe’ sv. Siksta v Piacenzi. To je ena redkih njegovih slik, ki je bila naslikana na platno in ne na tabelo. To naj bi storil zato, ker je bilo predvideno, da bodo sliko nosili v procesiji kot bandero. V tistem času je Rafaela pritegovala izredna lepota preprostega dekleta Margerite Luti, hčerke peka (ital. fornaio), znane kot Fornarina. Njeno lepoto je ovekovečil v mnogih svojih slikah, med temi je najbolj sloveča Sikstinska Madona, na kateri z Marijinega obraza sije lepota Fornarine. Sveti Sikst ima poteze papeža Julija II., sveta Barbara na desni pa poteze njegove nečakinje Giulie Orsini, ali druge nečakinje Lucrezie della Rovere. Slika je bila najbrž namenjena za grobnico Julija II., kajti sv. Sikst je bil zavetnik rodbine della Rovere. Poseben čar dajejo sliki otroški obrazi: Deteta v Marijinem naročju in dveh zamišljenih kerubov.

 

 

 

ČUK, Silvester. Veličastni Rafaelo 500 let po smrti. (Priloga). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 4, str 50-57.

Postne in velikonočne pobožnosti gredo v globino in nimajo kaj dosti opraviti z jaslicami, boste rekli. Pa vendar so postavitve postnih in velikonočnih prizorov v naših cerkvah in po domovih postale priljubljene. Zanje se je v slovenščini že »udomačil« dobesedni prevod iz nemščine: pasijonske/postne jaslice in velikonočne jaslice.

14. in 15. stoletje sta čas, ko so želeli kristjani v srednji Evropi priti kar se da blizu Jezusu v njegovem trpljenju. To je čas številnih pasijonskih pobožnosti, o čemer pričajo umetniška dela, molitveniki, cerkvena arhitektura in oprema. To je tudi čas številnih romanj v Sveto deželo. Kasneje, v baročnem času, so dramske uprizoritve trpljenja (pasijonov) dopolnile še postavitve pasijonskih/postnih in velikonočnih jaslic pa tudi drugih prizorov iz zgodovine odrešenja.
Z uprizoritvijo pasijonov so želeli javnosti prikazati strašno žrtev, ki jo je Jezus daroval za človeka. Takšne uprizoritve so bile namenjene ljudst­vu in so zbujale močna občutja. A sporočilo odrešenja je bilo že takrat prepoznano kot nekaj, kar je treba začutiti in premoliti v intimi. Da bi ljudje odrešenje doživeli zares osebno, so v 18. stoletju v srednji in zahodni Evropi postavljali upodobitve trpljenja in vstajenja v obliki postnih/pasijonskih in velikonočnih jaslic.
Drugi razlog za pojav te pobožnosti pa je bila slaba pismenost preprostih ljudi, ki so s pomočjo figuric lažje stopali skozi zgodbo velikega tedna in skrivnosti velike noči. Pasijonske jaslice so spodbujale predano molitev, krepile vero in opogumljale.
V slovenskih pobožnostih velikega tedna ostaja priljubljena molitev ob Božjem grobu na veliki petek popoldne in ves dan velike sobote. Ta pobožnost verniku podarja prav intimno razsežnost pasijonsko-velikonočnega doživljanja: dragocen čas pred umrlim Jezusom. Hkrati pa takšna molitev vzbudi hrepenenje po čudežu, ki ga na veliko soboto že slutimo.

ZANIMANJE ZA PASIJONSKE JASLICE SE VEČA
Najbolj razširjene so v nemško govorečem prostoru (mediji pišejo o »renesansi« pasijonskih jaslic), poznajo pa jih tudi v Italiji, kjer so doma mojstri izdelovanja figuric. Ob lanskem »pasijonskem letu«, ko smo praznovali 300. obletnico Škofjeloškega pasijona, pa je bilo opaziti, da jaslične upodobitve Jezusovega trpljenja in vstajenja postajajo zelo priljubljene tudi med Slovenci. Zasluge za to gredo številnim navdušenim jasličarjem, ki neutrudno izdelujejo pasijonske prizore in v postnem času jaslice »na ogled postavijo« po slovenskih cerkvah.Pasijonske in velikonočne jaslice so obsežnejše od božičnih, postavitve sledijo evangelijskemu časovnemu redu od cvetne nedelje do vstajenja: Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, umivanje nog pri zadnji večerji, postavitev evharistije, Jezus, ki na Oljski gori poti krvavi pot … pa vse do poti v Emavs. Ponekod jih postavijo že na pepelnico, drugje na tiho ali cvetno nedeljo.


ZAPISI FRANČIŠKANA P. LEOPOLDA GRČARJA O PASIJONSKIH JASLICAH
Za razmah ljubiteljskega jasličarstva na Slovenskem gre zahvala pokojnemu p. Leopoldu Grčarju, ki je živel za jaslice. Rad je dejal: »Jaslice so življenje mojega življenja.« Navduševal je k zbiranju in izdelovanju jaslic. Tudi postnih, o katerih je zapisal: »Če je namen jaslic prebuditi v ljudeh vero in zaupanje v neskončno Božjo usmiljeno ljubezen, kaj je potem učinkoviteje kakor poglobiti se in zazreti v Jezusovo trpljenje od Betlehema do Kalvarije! K temu nam učinkovito pomagajo božične jaslice, še veliko bolj pa postne ali pasijonske jaslice, ki so se pojavile najkasneje v 18. stoletju in nam žele predstaviti Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje /…/ V izročilu so pasijonske jaslice imenovali tudi resne jaslice.«

POMEMBEN DEL PASIJONSKIH ALI POSTNIH JASLIC SO TUDI OSEBE
Jezus / njegova mati Marija / žene, ki so stregle Jezusu in apostolom / Marija Magdalena / Veronika / apostol Janez / Simon iz Cirene / Poncij Pilat / nekaj rimskih vojakov / oba razbojnika, ki sta bila križana na njegovi desni in levi strani, ne smeta manjkati. (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Ljubiteljem jaslic je govoril, kako pomembno je odkriti pomen trpljenja, žrtve in smrti Jezusa Kristusa, ki šele z vstajenjem prinese radost in veselje ob doživetju, da smo odrešeni: »Kaj nam lahko pomaga poglobiti našo vero in pobožnost, če ne premišljevanje Gospodove ljubezni, ob prizorih njegovega trpljenja, v postnih ali pasijonskih jaslicah!«
P. Grčar je bil prvi predsednik Društva ljubiteljev jaslic Slovenije in »oče« zbirke jaslic v Muzeju jaslic na Brezjah, kjer so na ogled tudi pasijonski motivi in kjer danes njegovo delo nadaljuje p. Robert Bahčič.

DELO S POSLANSTVOM
Med navdušenimi slovenskimi jasličarji je Matjaž Bitenc iz Litije, ki o svojem delu in poslanstvu pravi takole: »Pasijonske jaslice so nadaljevanje božičnih jaslic, saj v njih poskušam prikazati Jezusovo življenje, trpljenje, smrt in vstajenje. V pasijonskih jaslicah želim prikazati globlji pomen velikonočnih praznikov, saj gledalce spodbudijo k razmišljanju o Jezusovem trpljenju.

Izdelava jaslic je zame poglabljanje v Jezusovo življenje kot tudi v preučevanje Svetega pisma.« Ker so pasijonske jaslice na Slovenskem kljub vsemu še zelo redke, je treba znanje poiskati tudi zunaj naših meja. »Izdelave jaslic in izkušnje si z leti nabiram v razni domači in tuji literaturi, veliko znanja pridobim z obiskom razstav in jasličnih muzejev.« Neprecenljiva je tudi izmenjava izkušenj, znanj in idej z drugimi jasličarji. Bitenc je aktiven tudi v skupini ljubiteljev jaslic na Facebooku, kjer si delijo ideje in navdušenje.
Ene od njegovih treh pasijonskih jaslic imajo stalno postavljene v stranski kapeli nunske cerkve v Škofji Loki.

Matjaž Bitenc si pri izdelavi pomaga z raznovrstnimi materiali, kot so les, papir, karton stirodur ter raznovrstne mase in lepila. Posebno mesto imajo barve, ki pa jih za poslikave ozadij in scen uporablja Matjaževa žena Lidija, ki rada pomaga pri barvanju.

Dušan Knehtl se z izdelovanjem pasijonskih jaslic ukvarja od leta 2017. Njegove jaslice gostujejo v različnih cerkvah po Sloveniji in povsod so lepo sprejete ter zelo obiskane. Letos bodo od pepelnice do velike noči znova razstavljene v njegovi domači župnijski cerkvi sv. Kunigunde v Zgornji Kungoti.
Ko se je lotil izdelave, so bile pasijonske jaslice še kar neznane – prav to ga je pritegnilo. »Pri srcu so mi, ker so tako drugačne in nepoznane.« Pove, da so mu v Slomškovi knjigarni leta 2017 šli na roke in iz Italije naročili figurice, po katerih je potem izdelal ambient iz opeke in siporeksa. »Ko delam ambient jaslic, razmišljam, kako je bilo v tistem času, kaj je Jezus doživel. Še posebej pri pasijonskih jaslicah je tako. Ko delaš z rokami, drugače razmišljaš, se duhovno poglobiš, zares doživiš. Jaz najdem svoj mir, svoj čas …« Vesel je, da mu žena in hči stojita ob strani in pomagata pri postavitvi.

Prvi prizor v postnih jaslicah Dušana Knehtla je Jezusovo umivanje nog apostolom, sledi zadnja večerja, obsodba pred Pilatovo palačo, križev pot in vstajenje. V jaslicah je več kot 30 figuric.

Pasijonske jaslice Dušana Knehtla so postavljene v samostanski cerkvi v Olimju - možno si jih je ogledati vsak dan med 9. do 17. uro.

Ano Češarek ljubezen do gline spremlja že iz otroštva. Ni ji bilo dano, da bi se na tem področju tudi šolala, zato se je umetnosti izučila sama. Oblikuje križe in kipe, poznamo pa jo po nagovarjajočih jasicah. Papež Benedikt XVI. ji je podelil apostolski blagoslov za njeno neutrudno oblikovanje dogodkov v jaslicah na Slovenskem. Izdeluje predvsem božične motive, a je na povabilo p. Leopolda iz gline ustvarila pasijonske, velikonočne in binkoštne jaslice (upodobitev binkoštne dvorane), ki so razstavljene na Brezjah. Njene figure nastajajo počasi in s polno mero potrpežljivosti. So realistične, skoraj kot žive se zdijo. Polne so topline in nagovarjajo k molitvi. Natančno izdelani obrazi pripovedujejo svojo zgodbo. Nekoč je izdelovala tudi jaslice iz barvne gline, danes pa so njene upodobitve enobarvne, a nič manj nagovarjajoče. Muzeju na Brezjah je za dober namen podarila tudi upodobitev žalostnega dela rožnega venca.

Jasličarka Ana Češarek je za svoje delo prejela apostolski blagoslov papeža Benedikta XVI.

MUZEJ JASLIC NA BREZJAH
V Muzeju jaslic na Brezjah si lahko ogledate 10 postavitev postnih/pasijonskih jaslic slovenskih (Ana Češarek, Matjaž Bitenc in Walter Govekar) in tujih jasličarjev. Narejene so iz cinka, lesa in gline. Muzejski urnik je še prilagojen epidemiji: jaslice si lahko ogledate ob sobotah in nedeljah med 9. in 16. uro. Po tradiciji vsako leto izberejo ene in jih na pepelnico postavijo v baziliko, kjer vabijo k poglabljanju v odrešenjsko skrivnost vse do velike noči.

PAPIRNATE JASLICE S TIROLSKE
Papirnate jaslice so preprostejša različica upodobitve svetopisemskih prizorov. Pojavile so se v času baroka in rokokoja. Ljudje so jih najprej izdelovali sami doma, potem pa so postale priljubljene papirnate predloge, natisnjene industrijsko, ki so bile (in so še danes) narejene na osnovi predlog, ki so jih pripravili umetniki.
Najbolj znane pasijonske papirnate jaslice so tirolske. Tam je postavitev raznovrstnih pasijonskih jaslic samoumeven del postne in velikonočne pobožnosti. Ljudje jih postavljajo doma in razstavljajo v cerkvah, muzejih … Posebej radi imajo papirnate, saj niso zahtevne za izdelavo. Tisti z umetniško žilico jih izdelujejo sami, v knjigarnah pa so na voljo ugodne prodajne različice.

VSTAJENJSKE JASLICE
Zakonca Nina in Gregor Pirc izdelujeta sodobne minimalistične jaslice iz slovenskega lesa. Božičnemu motivu sta pred kratkim dodala tudi velikonočno upodobitev. Njuni na videz preprosti izdelki so ročno delo. Sodoben (prav tako slovenski) dizajn ustreza tudi bolj prefinjenim okusom, saj sledi minimalističnim trendom. Bi lahko govorili o njihovi duhovni razsežnosti? Lepo rado spodbudi hvaležnost.
Kako so jaslice sploh nastale? »Vse se je začelo z izdelavo modernih božičnih jaslic, ki sva jih ponudila na mednarodni trg. Nato sva od strank dobila vprašanje, ali imava v ponudbi tudi velikonočne jaslice oz. ali bi jih bila pripravljena izdelati. Priznava, sprva sploh nisva vedela, kaj imajo v mislih. Po nekaj raziskovanja in s pomočjo zavzete stranke pa smo si zamislili, katere prizore in osebe želimo vključiti, in tako je delo steklo. Velikonočne jaslice so lepo sprejete. Posebej nama ostaja v spominu dogajanje na začetku epidemije, ko je ves svet veliko noč praznoval doma. Veliko ljudi nama je pisalo, kako dragoceno jim je, da so si z velikonočnimi prizori lahko obogatili dom in tako bolj doživeto praznovali. Tudi duhovniki so nas našli in velikonočne jaslice postavili v kotičke cerkve ali na vidno župnijsko okno.«
Pa so velikonočne oz. vstajenjske jaslice res več kot modna muha, več kot trend? »Opažava, da velikonočne jaslice niso le modna muha. Tako kot postavimo jaslice v božičnem času, lahko med postom in na veliko noč postavimo velikonočne jaslice po prizorih, ki so primerni za tisti dan ali obdobje. To je dekoracija z globljim krščanskim pomenom, ki bogati naše domove in velikonočno praznovanje naredi še slovesnejše. Izkušnja iz najine družine potrjuje, da pri postavljanju velikonočnih prizorov z navdušenjem sodelujejo tudi otroci. Figurice podržijo rokah, prestavljajo glede na zgodbo, in tako spoznavajo velikonočno dogajanje.«

KATEHETSKI POMEN BIBLIČNIH FIGUR
V naši reviji smo januarja 2001 objavili pogovor s pokojnim akademikom, umetnostnim zgodovinarjem Emilijanom Cevcem, v katerem govori o potrebi po katehetskih jaslicah, ki se postavljajo in menjajo glede na tek cerkvenega leta. Cevc je pasijonske jaslice umestil h katehetskim jaslicam in si želel, da bi vsaka novozgrajena cerkev imela prostor za takšne upodobitve: »Kot katehetske jaslice razumemo vsako plastično biblično upodobitev. Ta praksa se vse bolj uveljavlja tudi v naših cerkvah. Poleg osrednjega dogodka Jezusovega rojstva so vzporedno upodobljeni še drugi dogodki iz zgodovine odrešenja: beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs …«

PRIZORI PASIJONSKIH JASLIC

• 
• slovesni vhod Jezusa v Jeruzalem na cvetno nedeljo
• umivanje nog pri zadnji večerji
• Jezusova molitev na Oljski gori
• Judovo izdajstvo
• prijetje Jezusa v vrtu Getsemani
• Petrova zatajitev
• Kristus pred Pilatom
• Kristus pred Herodom
• bičanje in kronanje s trnjem
• Jezusovo nošenje križa in padci
• križanje
• snemanje s križa in polaganje v grob
• velikonočno jutro
• vstajenje
• pot v Emavs  (iz zapisov p. Leopolda Grčarja)

Lahko bi rekli, da je bil dr. Cevc pred dobrimi 20 leti nekoliko vizionarski, saj so se različne tematske postavitve svetopisemskih prizorov pri veroučnih katehezah (pa tudi po cerkvah) v zadnjem času res prijele. Razlog za to gre iskati tudi v sodobnih vzgojnih metodah, s katerimi želimo starši in kateheti otroku z dotikom približati vsebino. Maria Montessori je izhajala iz dejstva, da otrok začne dojemati svet preko čutil, zlasti skozi zaznavanje, torej z dotikom. Preko dotika sprejema tudi vsebino, ki jo določena figura predstavlja.
Pravi zaklad pri takšnem delu z otroki je Kateheza Dobrega pastirja (KDP).

S. Darjana Toman, ki je odgovorna za KDP v Sloveniji, pojasnjuje, da je figura pri KDP otroku predstavljena skupaj z vsebino, kerigmo, ki pomeni oznanilo, da Bog ljubi človeka, da ga ima tako rad, da da življenje zanj, premaga smrt in vstane od mrtvih, da bi tudi človek lahko večno živel z njim. Senzoričnost je otrokova pot v svet in v globino.

PEZDIR KOFOL, Marjetka. Pasijonske jaslice (Priloga) Ognjišče, 2022, leto 58, št. 3, str. 44-49.

Pobožnost križevega pota je v jedru stara toliko kot krščanstvo, začela pa se je v Jeruzalemu, mestu, kjer je naš Gospod trpel, umrl in vstal. Verniki so pobožno stopali po poti od Pilatove sodne palače do Kalvarije, ki jo je prehodil s križem obloženi Gospod. V Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji; najbolj vneto pa so jo širili frančiškani, ki so okoli leta 1260 postavi varuhi Svete dežele. Pri nas se je češčenje Kristusovega trpljenja uveljavilo v času v prvi polovici 17. stoletja. Zelo ga je pospeševala rožnovenska bratovščina in takrat so postavljali križeve pote s petimi ‘postajami’ (kapelami) žalostnega dela rožnega venca. Sredi 18. stoletja pa so jih po zaslugi frančiškanov izrinili križevi poti s štirinajstimi postajami po vzoru jeruzalemskega. Cesar Jožef II. je ukazal, da smejo na križevem potu ostati samo tiste postaje, ki imajo podlago v Svetem pismu (jožefinski ali evangeljski križev pot). Na slovenskih tleh so že sredi 18. stoletja razen štirinajstih podob po cerkvah postavljali križeve pote s kapelami, Kalvarijami in Božjimi grobovi tudi v naravnem okolju in te predstavljamo na teh straneh s slikami in nekaj besedami.

ŠMARJE PRI JELŠAH – Kalvarija
Na hribu nad naseljem Šmarje stoji nad stopniščem s kapelicami križevega pota in svetimi stopnicami podružnična cerkev sv. Roka s poznobaročno opremo, bogato štukaturo in poslikavo (Anton Lerchinger). Križev pot je celoten – 14 postaj, 13. postaja je Kalvarija, 14. postaja pa Božji grob s svetimi stopnicami. Baročne kapelice križevega pota z bogatim okrasjem so bile zgrajene v letih 1743–1753 za časa znamenitega šmarskega župnika dr. Mateja Vrečarja, ki je bil znan tudi kot matematik in astronom. Cerkev sv. Roka je bila zgrajena približno sto let prej z darovi vernikov v zahvalo, da je prenehala kuga.

ŠENTRUPERT – Vesela Gora
Centralno zasnovana z dvema stranskima kapelama in mogočnima zvonikoma je bila zgrajena v letih 1723–1735. Leta 1879 so dozidali kapelo Žalostne Matere Božje z Božjim grobom na mestu prejšnje. Takrat so bile obnovljene tudi kapelice križevega pota; niše je leta 1874 poslikal Matija Bradaška. Dvanajsta postaja je Kalvarija, štirinajsta pa Božji grob. Prvi križev pot so postavili že leta 1730. Kapele so bile večkrat obnovljene, zadnjikrat leta 1992. Kapelica Božjega groba je bila zgrajena leta 1749 po vzoru Božjega groba v Jeruzalemu.

SMLEDNIK – Kalvarija
Smledniška Kalvarija ima vseh 14 postaj križevega pota. Cikcakasto postavljene kapelice, zasnovane leta 1772, so zidane, imajo polkrožne niše in so krite s skodlami. Obnovljene kapelice sta leta 2001 poslikala v Sloveniji živeča ruska slikarja Maša Bersan in Nikolaj Mašukov. Na vrhu Kalvarije stoji večje leseno razpelo.

 

 

 

IDRIJA
Podružnična cerkev sv. Antona Padovanskega, zavetnika rudarjev, je bila zgrajena leta 1678, zvonik pa je bil prizidan leta 1805. Nad njo je Kalvarija s 14 postajami križevega pota in kapelo Kristusovega vstajenja, ki je petnajsta postaja. Pred leto 1979 so bile v niše cikcakasto postavljenih kapelic postavljene nove podobe križevega pota slikarja Tomaža Perka.

KRIŽNA GORA NAD LOŽEM
Romarska cerkev sv. Križa, podružnična cerkev župnije Stari trg pri Ložu, se v starih listinah prvič omenja leta 1526. Že leta 1547 so ob poti do nje uredili križev pot s kapelicami. Sedanja cerkev je pozno baročna stavba, zgrajena leta 1750. Velika dragocenost cerkve so slike baročnega mojstra Fortunata Berganta, ki predstavljajo pretresljiv pasijonski cikel. Romarska pot iz vasi Sveta Ana na Križno goro pelje mimo 13 postaj (štacjonov) – kapelic križevega pota, za 14 postajo velja cerkev sv. Križa. Leta 1986 obnovljene kapelice je poslikala akad. slikarka Stanislava Pudobska.

MOKRONOG – Žalostna Gora
Romarska cerkev Žalostne Matere Božje, podružnica župnije Mokronog, je baročna stavba; banjasti obok prezbiterija je okoli leta 1735 poslikal Franc Jelovšek. Oltarne slike so delo Valentina Metzingerja. Križev pot ima sedem postaj Marijinih sedmerih žalosti iz leta 1844. Niše kapel so bile večkrat poslikane: 1865 (Matija Koželj), 1894 (Matija Bradaška), 1969 (Izidor Mole). Leta 1767 so bile postavljene svete stopnice in Božji grob.

JURJEVICA PRI RIBNICI
Cerkev sv. Križa v bližini vasi Jurjevica spada pod župnijo Ribnica na Dolenjskem. Iz vasi Breže vodi proti cerkvi 14 postaj križevega pota, ki so bile zgrajene v letih 1759–1761, Božji grob, ki je 15. postaja, nekaj let prej. Leta 1993 je postaje na novo poslikal Lojze Čemažar.

 

LIMBUŠ – PEKRE
Božjepotno cerkev Marije sedem žalosti imenujejo Slovenska Kalvarija. Cerkev je bila zgrajena leta 1835; nekako v tem času tudi štiri kapele križevega pota. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek prvo kapelo postavlja v 18, preostale tri v 17. stoletje. Leta 1664 je bila postavljena kamnita skupina Križanja.

 

VOJNIK
Od cerkve sv. Florijana do cerkve Marije sedem žalosti (ljudsko Devica Marija). Cerkev sv. Florijana ima gotski prezbiterij iz sredine 15. stol., kasneje je bila večkrat predelana. Marijina cerkev pa je v osnovi iz 17. stoletja. Med obema cerkvama se vije križev pot, ki vodi preko 240 stopnic. Na poti je 14 postaj (po starem štacjonov) križevega pota. Tam so tudi tri kapele: sv. Jožefa, Device Marije in Oljska gora. Leta 2010 so bile kapelice prenovljene.

KOJSKO V BRDIH
Poznogotska cerkev, postavljena na griču nad vasjo, je bila vklenjena v tabor, od katerega se je ohranil le obrambni stolp. Največja dragocenost cerkve je gotski krilni oltar (1515). Ob poti do cerkve so kapelice križevega pota, freske pa so iz druge polovice 17. stoletja, Sveti Križ je bil romarski kraj, ki je privabljal romarje iz Goriške, Vipavske, Furlanije in Posočja.

 

VRHNIKA
Cerkev sv. Trojice se prvič omenja leta 1636, večkrat je bila prezidana. Okoli leta 1700 so okoli nje postavili venec 13 kapelic križevega pota, ki so jih nekdaj krasile slike Leopolda Layerja. Kapelice so ohranjene, štirinajsta je kapela Božjega groba; vse so brez poslikav.

 

ŠKOFJA LOKA – Puštal
Od Puštalskega gradu se mimo 14 kapelic križevega pota molivec povzpne na Hribec cerkve Povišanja svetega Križa, zgrajene leta 1710. Tod so se nekoč vile procesije cehovskih bratovščin. V cerkev vodi zelo nizek vhod, v njej pa sta 14. postaja križevega pota, ki jo je poslikal Janez Šubic, in zvon želja. Veliki oltar je delo frančiškanske rezbarske delavnice (1850); zanj je mojster Plečnik dejal, da mu v Sloveniji ni enakega in ga je treba ohraniti izvirnega.

DEDNI DOL
Cerkev Žalostne Matere Božje, podružnična cerkev župnije Višnja Gora z gotsko osnovo, je dobila sedanjo podobo s številnimi prezidavami. Leta 1713 so prezbiteriju prizidali Božji grob in postavili 5 rožnovenskih kapel ob poti iz Višnje Gore. Ohranilo se je 10 kapelic ob robu gozda in 3 na pročelju Marijine cerkve ter kapela Božjega groba.

 

MIIRENSKI GRAD
Sedanja cerkev Žalostne Matere Božje je bil zgrajena po prvi svetovni vojni, poslikal jo je Tone Kralj (1955–1956). Postaje križevega pota ob pešpoti na Grad so prvič postavili leta 1757. Leta 1856 so na Grad speljali vozno pot in ob njej postavili nove kapelice, ki so bile v prvi svetovni vojni uničene. Po načrtih arh. Ivana Vurnika leta 1931 postavili nove s freskami Eme Galli, ki pa niso bile obstojne. Sedanje podobe v kapelicah so delo Lojzeta Čemažarja (1985). Štirinajsta postaja, dotlej v kapeli svetih stopnic, je bila zgrajena leta 1990.

RIBNICA NA POHORJU
Štirinajst postaj križevega pota iz leta 1774. Umetnostni zgodovinar A. Stegenšek domneva, da je bilo tukaj najprej 5 rožnovenskih postaj. Od župnijske cerkve sv. Jerneja vodi do cerkve sv. Lenarta 14 kapelic križevega pota, ki niso vse enako oblikovane, Pot se prične pri prvi kapelici pod župniščem in se nadaljuje po javni poti do pokopališča, kjer je cerkev sv. Lenarta.

 

 

STARI TRG PRI SLOVENJ GRADCU
Na poti od cerkve sv. Radegunde do cerkve sv. Pankracija stoji 13 baročno okrašenih kapelic; križev pot se zaključi na svetih stopnicah in božjem grobu kot 14. postaji. Kapelice kvadratnih tlorisov z dvokapnimi strešicami imajo polkrožno zaključene portale. Pročelja krasijo ob straneh pilastri z razgibanimi kapiteli in angelskimi glavicami. V notranjosti so reliefi prizorov trinajstih postaj križevega pota. Reliefi so delo slovenjgraške kiparske delavnice Janeza Jurija Mersija, poslikava pa Antona J. Lerchingerja.

ŠENTVID PRI PLANINI
Ubrano krajinsko okolje s cerkvijo sv. Križa na griču s kapelicami križevega pota na pobočju, kjer so vaščani Doropolja leta 1801 uredili pot do cerkve ter ob njej postavili 12 kapelic in kalvarijo; zadnja kapelica je iz leta 1840. 14. postaja je pod oltarjem v cerkvi sv. Križa. Kapelice, ki jih je poslikal Anton Pavlič iz Buč, so bile že večkrat predelane.

 

PRIMSKOVO NA DOLENJSKEM
Do vrha Primskove gore (592 m), kjer stoji božjepotna Marijina cerkev, vodi zelo strm klanec do prvih hiš vasi Gradišče, v kateri je 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana v cerkvi na vrhu. Zunanji križev pot na Primskovem se od Kopačije vije po hribu in se konča v kapelici na cerkvi. Podobe so naslikane na platno in so na soncu obledele, zato so bile že večkrat obnovljene, zadnjič jih je leta 1988 prenovil slikar Andrej Jerman.

GRADIŠČE NAD PODSREDO
Severovzhodno od Podsrede je grič Stara sveta gora, na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere Božje (ljudsko: Stare gore nad Podsredo) s kapelo sv. Ane. Do nje vodi po jugozahodnem pobočju griča kalvarijska pot s 13 kapelicami križevega pota, 14. je kapela sv. Mohorja in Fortunata. Trinajst z nišo in volutastim čelom dekorativno poslikanih kapelic so postavili leta 1834, dve sta bili dodani kasneje. Leta 2015 so bile obnovljene.

MALEČNIK PRI MARIBORU - Gorca
Do cerkve Svete Marije na Gorci vodi 14 kapelic križevega pota, ki jih je leta 1847 dal postaviti takratni župnik Marko Glazer. Pred drugo kapelico stoji kamnit piramidast spomenik v spomin na župnika M. Breznika, ki ga je na tem mestu doletela smrt (1817). Zadnja kapelica stoji na pokopališču, ki obdaja gorsko cerkev. Ljudje dnevno prihajajo na sprehod mimo kapelic, v postnem času pa jih obiskujejo romarske skupine, ki molijo križev pot.

POLHOV GRADEC
Kalvarija ali Stari grad (460 m) je vzpetina nad vasjo Polhov Gradec. Na mestu, kjer je v srednjem veku stal grad, je baronica Antonija Blagaj dala postaviti senčnico, ki jo je kasneje spremenila v osmerokotno kapelo. Do nje vodijo kapelice križevega pota, ki jih je leta 1853 na lastne stroške postavila Ana Travn. Propadajoče kapelice so na pobudo krajanov ob koncu osemdesetih let obnovili in vanje postavili skulpture kiparja Franceta Goršeta.

 

GRADIŠČE PRI VIPAVI
Pobudo za postavitev križevega pota ob cesti, ki se vzpenja proti cerkvi sv. Križa na Gradišču, je dal vipavski dekan Jurij Grabrijan. Kapelice so začeli zidati leta 1877, dokončane so bile leta 1881. Že pred začetkom zidave je dekan naprosil slikarja Simona Ogrina, naj na platno upodobil postaje križevega pota. Slovesno so jih v kapelice namestili ob blagoslovitvi leta 1882. Po letu 1940 so se dan za dnem vrstile poškodbe podob, zato so jih umaknili iz kapelic v cerkev sv. Križa. Leta 1982 so se lotili obnove razpadajočih kapelic, ki jih je s freskami poslikal akademski slikar Krištof Zupet. Obnovljeni križev pot je bil blagoslovljen 25. marca 1990.

STARI TRG OB KOLPI
Križev pot, postavljen v 17. stoletju, je imel 14 kapelic ob cikcakasti poti do Kalvarije. Poleti 1942 so po partizanskem napadu Italijani ukazali vse kapelice podreti. V jubilejnem letu 2000 so bile ponovno postavljene. Z nove ceste je zdaj le 10 kapelic; od preostalih 4 postaj so tri na pročelju cerkve sv. Andreja, 14. je v daritvenem oltarju kot Božji grob. Podobe je likovno oblikoval kipar Denis Kraškovič, izrezal pa jih je Pavel Majerle.

TABOR V PODBREZJAH
Podružnična cerkev sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje, grajena v gotskem slogu, je bila večkrat prezidana, zadnjič leta 1931. Ob cerkvi na severovzhodni strani stoji kapela, ena najstarejših stavb Tabora. V obzidju, ki se v polkrogu od severa bliža cerkvi, je vdelanih 11 kapelic, ki varujejo v letu 2009 na novo ustvarjene podobe križevega pota. Dvanajsta postaja je Kalvarija s korpusi v naravni velikosti, obnovljenimi v letu 2015.

ŽALOSTNA GORA PRI PRESERJU
Okoli znamenite Marijine božjepotne cerkve, postavljene leta 1728 v baročnem slogu, je obzidje s 13 postajami križevega pota, 14. je pri stranskem vhodu v cerkev. Verniki iz bližnje in daljen okolice radi prihajajo k Žalostni Materi Božji k pobožnosti križevega pota na postne nedelje, zlasti na tiho nedeljo.

 

ŽEBNIK PRI RADEČAH
Na poti do podružnične cerkve Žalostne Matere Božje (najstarejši deli iz 16. stoletja) je skupina štirinajstih kapelic križevega pota iz prve polovice 19. stoletja; začetna kapelica je odprtega tipa s piramidasto strešico, zadnja kapelica zaprtega tipa s podobo Žalostne Matere Božje, vmes 12 preprostih kapelic s pultastimi strešicami.

 

ŽEŽELJ PRI VINICI
Na hribu nad Vinico, rojstnim krajem pesnika Otona Župančiča, stoji božjepotna cerkev Matere Božje – po vsej Beli Krajini in še dlje znani Žeželj. Na poti do cerkve se dvigamo mimo kapelic križevega pota, pozidanih na kvadratni osnovi in pokritih z dvokapno streho, ki se s polkrožno nišo odpirajo proti poti. Postavljene so bile v prvi četrtini 20. stoletja.

MENGORE PRI TOLMINU
Na poti po Soški dolini proti Tolminu pri Volčah na desni strani zagledamo hrib (453 m) s cerkvijo Marijinega imena. To so Mengore, podružnica starodavne župnije Volče. Na pobudo volčanskega župnika Alojza Kodermaca so bile leta 1932 pozidane kapelice križevega pota. Leta 1954 so jih ‘znani neznanci’ porušili. Obnovljene kapelice je z mozaiki obogatil pater Marko I. Rupnik.

 

SVETA TROJICA V SLOVENSKIH GORICAH
Znamenita baročna romarska cerkev s tremi zvoniki premore tudi križev pot na prostem – od jezera do cerkve. Ob jezeru stoji na mestu, ki je bilo prvotno namenjeno gradnji nove cerkve, trioglata kapela, od nje vodi proti cerkvi na griču 186 stopnic, ob katerih so postaje križevega pota, ki ga je 25. aprila 1904 blagoslovil tedanji mariborski škof Mihael Napotnik.

 

SVETE GORE NAD SOTLO
Na Svetih Gorah stoji cerkev Marijinega rojstva, zgrajena pred letom 1257, ko se prvič omenja v listinah. Zdaj nas na hribu sprejme triladijska bazilika. V 18. stoletju je ob vznožju hriba zrasla kapela, posvečena Žalostni Materi Božji. Od tam pot do Svetih Gora spremlja 15 postaj križevega pota. Sedanje upodobitve postaj Jezusove poti na Kalvarijo so delo ak. kiparja Staneta Jarma.

 

KRIŽEVI POTI Z ROŽNOVENSKIMI POSTAJAMI

Nova Štifta pri Gornjem gradu, c. Marije zvezde (1. pol. 17. stol.); nekdaj na zunanjih stenah pet postaj; ohranjen Božji grob.

 

Laško, Šmihel, c. sv. Mihaela (1642–1648); nekdaj sedem rožnovenskih postaj; štiri ohranjene).

 

Ljubljana Štepanja vas, c. sv. Štefana (1653–1654); nekdaj 5 postaj; ohranjen križev pot (šest postaj), Božji grob (6. postaja).

 

Brežice – Šentlenart, p. c. sv. Lenarta (2. pol 17. stol.); nekdaj 5 postaj: od cerkve sv. Roka do božjega groba (kasneje reliefi); ohranjen Božji grob in dva reliefa.

Goče, c. sv. Andreja (1687); nekdaj štiri postaje in Božji grob; vse ohranjeno; Božji grob je pokopališka kapela (1668).

Maribor (Nemška Kalvarija) – c. sv. Barbare (ok. 1700); nekdaj 7 postaj, ohranjene 4 – poslikal Jakob Brollo 1880).

 

Kamnik, Kalvarija na Žalah – c. Marijine in Jožefove zaroke (1704), nekdaj šest postaj, pet ohranjenih – poslikala Metzinger in Koželj.

 

Ročinj, c. sv. Pavla (izpred 1710); ohranjena baročna kamnita skupina Križanja, zadnja postaja romarske poti.

Celje, Kalvarija na Aljaževem hribu (1718), nekdaj križev pot - 5 postaj; ohranjene 4 kapele in skupina Golgote na vrhu hriba.

Sevnica, kapela na pokopališču (1730); nekdaj pet kapel in Božji grob; ohranjena kapela.

Homec pri Slovenj Gradcu, p. c. Matere Božje (1740–50); nekoč štiri kapele in 10 lesenih križev; vse ohranjeno.

Radlje ob Dravi, dvorec Mahrenberg (1742); nekdaj pet postaj; ohranjena Kalvarija na vrhu in kamniti kipi ob poti (postaje).

Kronska gora, c. sv. Petra (18. stol.); nekdaj več kapel na poti proti Šentjanžu; ohranjene štiri kapele v bližini cerkve.

Kočevje, c. sv. Rešnjega telesa (1751); nekdaj do Božjega groba 14 postaj; ohranjena kapela Božjega groba (prenovljena 1987).

Cirkulane, p. c. sv Ane v Halozah (18. stol); ohranjena ena kapelica.

 

KRIŽEVI POTI S ŠTIRINAJSTIMI KRIŽI ali ZNAMENJI

Brinjeva gora – c. sv. Kozma in Damijana (2005); 350 m dolga pot, table iz lipovega lesa, delo Stanka Lodranta.

Sveta Gora pri Gorici – Bazilika Kraljice Svetogorske (1991); od Prevala ob asf. cesti, križi s številkami, 12. postaja Kristus na križu, ob 13. postaji nova kapela Pietá – Žalostne Matere Božje (2015).

Kurešček – romarska c. Kraljice miru (1990); leseni križi ob poti, ki jo je pokazal France Špelič, kakor jo je videl v mistični zamaknjenosti).

Hotiza (2011); ob poti, po kateri so bs. Danijela Halasa 16. marca 1945 peljali v smrt. Kamniti križi so različnih oblik, kar nakazuje vsebino. Znamenja govorijo o Jezusovem trpljenju, spominjajo na Halasovo trpljenje in na trpljenje vsakega posameznika. V križe so vdelani kamni iz Mure Okolica križev je urejena tako, da so temelji postavljeni v obliki velikih črk, ki skupaj dajo misel: Pot v življenje.

Nova Oselica, c. sv. Janeza Nepomuka (2007); od ceste Sovodenj–Cerkno do vrha Nove Oselice; preprosti križi s streho in tablico s številko in napisom postaje.

Ptujska Gora, bazilika Marije Zavetnice (2012); 14 kamnitih plošč s križi in reliefi, ki romarje vodijo po poti miru – od križa pri romarskem vodnjaku.

Kočevski Rog, križev pot Slovencev, ki stoji ob cesti proti grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu in je posvečen povojnim grozotam – 15. postaj (kipar Stane Jarm).
Teharje, križi za križev pot od grobišča Bukovžlak do cerkve sv. Ane.

Še veliko je križevih potov po naši domovini (od Movraža do cerkvice sv. Kvirika, na Blečji vrh iz vasi Polica, v Filovskem Gaju, v župniji NM–Sv. Lenart, v Slavini, na Zasavski Sveti gori, na Vrsnik,   na Rožnik ...), vseh nam ni uspelo odkriti, nekaterih pa zaradi omejenega prostora tudi ne omeniti ...(mč)

 

ČUK, Silvester. Križevi poti na prostem. (Priloga). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 3, str 58-63.

“Takrat prišel bo oteti me iz trpljenja beli Krist”

»Oče nam je dejal: Ponoči bo prišla štorklja in bo potrkala na okno in nam prinesla še enega majhnega črvička. Bili smo vsi srečni in prav živo se spominjam, kako sva šli z mlajšo sestro Karmelo v cerkev, ko smo ga nesli h krstu.« Tako je o rojstvu Srečka Kosovela v marčevski številki Ognjišča pred petdesetimi leti (1974) povedala njegova sestra Tončka Kosovel Ravbar. Ob 120-letnici rojstva posvečamo prilogo temu izjemnemu pesniku, ki je umrl star komaj 22 let ter za seboj pustil izjemno pesniško zapuščino.

Pesnikova sestra Tončka Kosovel Ravbar ima nekaj povezav tudi z revijo Ognjišče. Poročena je bila z Bojanom Ravbarjem, stricem istoimenskega duhovnika dr. Bojana Ravbarja, danes župnika v Strunjanu, ki je bil eden od ustanoviteljev revije Ognjišče. Sestra Tončka je v nadaljevanju pogovora opisala dogodke ob pesnikovem rojstvu: »Botra je bila iz Trsta, boter pa je bil očetov kolega, učitelj iz Štorij.« Ta je novorojencu tudi dal ime: »Oče mu je mislil dati ime Kvintiljan, ker je bil peti otrok (latinsko pomeni peti quintus), pa je rekel boter: Dajmo mu slovensko ime Srečko! Naj bo Srečko, da bo srečen! Ko je bil Srečko majhen, sva ga z nekaj let mlajšo sestro radi pestovali, najmlajša pa je bila še premajhna, da bi ga smela vzeti v naročje, samo pozibala ga je lahko in mu zapela kakšno pesem.« Takole so se zvrstili Kosovelovi otroci: »Najstarejši od vseh otrok je brat Stano, ki živi v Ljubljani, jaz sem najstarejša od deklet. V družini nas je bilo pet in imeli smo se zelo radi med sabo. Vsi smo bili rojeni v Sežani, kajti tam je bil oče v službi kot šolski voditelj in nadučitelj.«

KOSOVELOV ROD
»Pesnik Krasa« ni bil sin Kraševcev. Kosovelov oče Anton Kosovel (1860–1933) je bil doma iz Črnič na Vipavskem. Na učiteljišču v Kopru je maturiral leta 1881. Opravil je tudi poseben izpit iz nemškega jezika in kmetijstva. Pozneje je sina Srečka in nekatere dečke poučeval nemščino, učence v šoli pa umnega kmetijstva. Ukvarjal se je tudi z glasbo. Študiral je petje, klavir, pevovodstvo in kompozicijo. Kot učitelj je pozneje vodil zbore in otroško petje. Uglasbil je tudi mašo, da so jo peli otroci, ter več drugih skladb, ki pa so večinoma neznane.
Mama Katarina, roj. Stres (1862–1938), je bila rojena v Sužidu pri Kobaridu. V času njenega otroštva je v Kobaridu deloval pesnik in duhovnik Simon Gregorčič. Najbrž je s svojim duhovniškim in domoljubnim delom vplival na mlado Katarino.
Kosovelova hiša v Tomaju. - Strarši Srečka Kosovela (oče Anton, mati Katarina, roj. Stres). - Sestra Tončka z možem Bojanom Ravbarjem. - Srečko Kosovel s sestro Anico.

Iz Sežane se je družina kmalu preselila v Tomaj. »Ko je bil Srečko star približno poldrugo leto, je bil oče premeščen v Pliskovico, in sicer nekako kazensko. Oblasti namreč ni bilo po volji, da je oče v Sežani držal z delavci: bil je po prepričanju, ne po stranki, socialist. V Pliskovici smo ostali tri leta, potem pa smo prišli v Tomaj, kjer je oče ostal do konca in kjer je zgradil to domačijo. Srečko je bil takrat star že dobra štiri leta. Že prej se je kot majhen zagledal v kakšno lepo reč. V Tomaju smo stanovali v šoli in tam smo imeli v kuhinji lepo okno. Srečko je silno rad posedal na njem in gledal dol na gmajno. Bil je zelo ljubek otrok, prijazen, z vsakim je rad govoril. Vsi smo ga imeli radi, saj je vedno znal kaj veselega povedati. Nekateri pišejo o njem, da je bil ne vem kakšno eterično bitje. Kaj še! Čisto navaden človek je bil, kakršni smo vsi drugi. Ko je odrastel, je postal pesnik. Že kot otrok pa je imel čisto svoj, nekam bolj globok in osebni odnos do vsega. Še če je vzel v naročje muco, je to naredil drugače kot navadno napravijo otroci,« je opisala mladega Srečka sestra Tončka.

Srečko Kosovel – slovenski Tagore
»Kosovel mi je zelo blizu. In mi je vedno bil. Nekoliko pač zato, ker sem po materi tudi sam Kraševec, a še bolj – bi rekel – zaradi nečesa globljega.« Tako je leta 1976 v pogovoru za Ognjišče dejal Vladimir Truhlar, eden v svetu najbolj poznanih slovenskih teologov. Bil je redni profesor duhovne teologije (1956–1975) na papeški gregorijanski univerzi v Rimu. Bil je tudi sam pesnik in izdal več pesniških zbirk ter več teoloških knjig. Obenem je med slovenskimi teologi največ pisal o duhovnih silnicah v delih slovenskih pesnikov in pisateljev. Po smrti so te njegove spise zbrali v knjigo Doživljanje absolutnega v slovenskem leposlovju. Nad njenim izidom je bila zelo nejevoljna takratna oblast.
Truhlar je v že omenjenem pogovoru dejal, da ga pri Kosovelu zanima predvsem to, o čemer »v našem kulturnem svetu nihče ne spregovori: namreč da je bil Kosovel tagorejevec, nekak učenec Rabindranatha Tagoreja – učenec, ki hoče svojemu mojstru slediti – a učenec je že zadosti zrel, da se zaveda: mojster je Indijec, jaz sem Slovenec; zato moram to, kar pri njem iščem in od njega prejemam, nekako posloveniti.«
Truhlar meni, da to, kar je Kosovela pri Tagoreju posebno zanimalo, niso bili spevi Darovanjke, za katere je prejel Nobelovo nagrado leta 1913, »marveč njegova miselna knjiga Sadhana. Pot k pravemu življenju«. To potem na kratko razloži takole: »Tagorejevo oznanilo v njej je to: človek mora živeti doživljajsko, izkustveno z absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega.«

OČETOVO VSESTRANSKO DELO V TOMAJU
V Tomaju so Kosovelovi najprej stanovali v šoli. Družina se je hitro vživela v nov kraj. »Oče Anton je svoje sposobnosti udejanjal na šolskem, kulturnem in gospodarskem življenju kraja. Domačini so mu hvaležno vračali z izrazi spoštovanja in … tudi z darovi, izbranimi kmetijskimi pridelki,« opisuje Kosovelovega očeta zgodovinarka Mira Cencič, rojena v Tomaju, v knjigi Kosovelovi v Tomaju, kjer je zbrala veliko gradiva o družini Kosovel.
Nadučitelj Kosovel je bil v prosvetnem društvu dejaven zlasti na glasbenem področju. Kot pevovodja je bil zelo uspešen in cenjen. Kosovelov oče je bil dober, a zelo strog učitelj. Tudi svojemu sinu Srečku ni prizanašal s strogostjo. »Bil je dosleden in pravičen vzgojitelj, toda zelo strog. Mladino je vsestransko vzgajal. … Tomajskim fantom je ostalo v spominu poslovilno naročilo nadučitelja Kosovela: Fantje, bodite možje in nikomur hlapci,« piše Mira Cencič.

ZVONIM PA NAJBOLJŠE
Kako so se Kosovelovi udomačili v Tomaju, kaže zanimiva prigoda mladega Srečka. Bistri in umirjeni fantje so postali ministranti ali mašni strežniki. »Spomine, s kakšnim veseljem je Srečko opravljal to nalogo, je opisala nekdanja soseda Angela Žiberna. Ko ga je vprašala, kaj je novega, ji je z navdušenjem povedal: Sem prav vesel. Strežem pri maši, nisem še prvi, a prihodnje leto, upam, da bom. Ampak zvonim pa najlepše. Ko prideš drugo leto, me ne boš več poznala, ker bom imel tudi obleko od strežnika.«

PREGANJANJE KOSOVELOVIH
V skoraj idilično vaško življenje je zarezala najprej bližina soške fronte, nato pa italijanska okupacija po prvi svetovni vojni. Seveda je nadučitelj Kosovel kot zaveden Slovenec in kulturni delavec kmalu postal žrtev italijanskih okupacijskih oblasti. Leta 1924 je moral prepustiti vodstvo šole novemu šolskemu upravitelju in se umakniti iz šolskega stanovanja. Najprej je nadučiteljeva družina stanovala privatno, v letih 1924/25 pa so Kosovelovi gradili na koncu vasi na Fabjanovem zemljišču svojo hišo, ki je postala simbol Kosovelove družine. V lastno hišo so se preselili oktobra 1925, a tu je imel Srečko, takrat študent v Ljubljani, dom le za zadnje mesece življenja. Tudi drugi Kosovelovi otroci so študirali, in to vsi v takratni Jugoslaviji. To je družino še bolj zaznamovalo.

VSI SMO ŠTUDIRALI
Takole se spominja Tončka: »Vseh pet nas je študiralo. Oče je skrbel, da smo že v mladosti vsi vzljubili branje. Kot pedagog je tudi vedel, kakšno čtivo naj nam da. Ko smo prebrali, je hotel vedeti, kaj smo od tega pridobili. Lahko rečem, da smo imeli v domači hiši lepo kulturno vzgojo, imeli smo za tiste čase izredno lepo knjižnico, vsa zbrana dela slovenskih pisateljev. Oče je vedno govoril, da ne sme noben postati učitelj, pa se je zgodilo vse narobe. Brat Stano, najstarejši, je končal učiteljišče, a se je potem posvetil časnikarstvu. Napisal je prav lepe stvari in jih objavljal v raznih revijah. Sestra Karmela, pianistka, je tudi nekaj let poučevala na ljubljanskem konservatoriju, sestra Anica pa je bila dolga leta profesorica slovenščine po raznih krajih, nazadnje v Ljubljani.«
»Srečka je imel oče posebno rad, ker je najbolj odgovarjal njegovemu značaju. Poslal ga je na realko z namenom, da bi si izbral kakšen praktičen poklic. Pa ni nič pomagalo – ko je končal realko, je šel na univerzo študirat slavistiko in bi postal profesor, ko ne bi umrl. Vedno ko je prihajal Srečko domov, ga je bil oče zelo vesel in vsi smo se radi z njim pogovarjali, ker je bil zelo duhovit in dovtipen.«

ZAČETEK PESNIKOVANJA
Na vprašanje, kdaj je Srečko začel pesnikovati, je sestra Tončka odgovorila: »Že v zgodnji dobi. Objavljal je v raznih revijah, najprej rokopisnih dijaških listih. Nam svojih pesmi ni pokazal. Tudi brat Stano je pesnikoval, a bil je strašansko strog kritik. Prepričana sem, da mu Srečko prav zaradi tega svojih pesmi ni pokazal.«
Taka zasebnost je bila mogoča pri Kosovelovih: »Veste, mi nismo vsi čepeli v kuhinji, kot je bilo to po kmečkih hišah na Krasu, kajti mi smo imeli še kar lepo stanovanje v šoli. Tako smo lahko pisali v sobi, ne sicer vsak v svoji, vendar v sobi. In tako je Srečko lahko pisal, ko ga nismo videli. Jaz sem nekoliko starejša in sem šla od doma prej v šole, zato nisem bila prav veliko z njim. Ko sem doštudirala, pa sem šla v službo, da sem očetu pomagala študirati mlajša dva, sestro in Srečka.«

PESNIKOVA USODNA BOLEZEN
Tončka se takole spominja Srečkove bolezni: »Februarja leta 1926 je skupaj z drugimi prijatelji šel na literarni večer v Zagorje ob Savi. Ko so se zvečer vračali nazaj v Ljubljano, se je na železniški postaji vnela tako živahna debata, da je vlak odpeljal brez njih. Ker ni imel nobenega znanca, denarja pa tudi ne, da bi šel prenočit v kako gostilno, je ostal čez noč kar na postaji, bil je lahno oblečen in tako se je prehladil. S tisto vročino je potem še nekaj časa hodil okoli, da je njegovo stanje postajalo vedno slabše. Dobil je vnetje sinusov, potem se mu je zdravje nekoliko izboljšalo in je prišel domov na velikonočne počitnice. Doma je potem dva meseca bolehal. Nazadnje je dobil vnetje možganske mrene. Za to bolezen takrat niso imeli učinkovitega zdravila. Oče mu je priskrbel najboljše zdravnike iz Trsta, a mu niso mogli pomagati. Točno dva meseca je bil doma in potem je umrl.«

VELIČASTEN POGREB IN STRAH PRED NEREDI
Italijanske okupatorske oblasti so se bale neredov ob pogrebu. Tončka pravi: »Prišli so visokošolci iz Ljubljane in prinesli slovensko trobojnico, ki so jo po pogrebu vrgli na krsto. Italijani so bili zaradi tega strašno jezni, da so hoteli naslednji dan grob odkopati, da bi vzeli slovensko zastavo ven. Pa sem rekla tistim, ki so mi to povedali: Recite tistim, ki imajo te misli, da nimajo nobene pravice, kajti Srečko je bil jugoslovanski državljan!«
»Prav malo prej je zaprosil za jugoslovansko državljanstvo, da se je lahko potegoval za štipendijo. Ne vem, ali je tisto štipendijo dobil, gotovo pa je, da je dobil jugoslovansko državljanstvo. Našega očeta so preganjali, ker se ni hotel vpisati v fašistično stranko. Pri oblasteh so ga tako očrnili fašistični vaški veljaki, da potem, ko je bil upokojen, celi dve leti ni dobil pokojnine.«
Srečkov pogreb je dokaj natančno opisala tudi Mira Cencič. Opis kaže, kako je ta dogodek zaznamoval Kosovelovo družino, Tomaj in okolico vse do kulturne prestolnice Ljubljana. Kosovelovo družino je »zadelo nekaj strašnega. Dobrega pol leta po vselitvi v lastni dom, ki so jim ga pomagali graditi tudi Tomajci, je dne 27. maja zaradi vnetja možganske mrene umrl najmlajši sin Srečko, ki je bil takrat študent v Ljubljani. To je Kosovelovo družino neizmerno potrlo.«
Tončka Kosovel, ko je leta 1974 spregovorila za Ognjišče. - Veliko gradiva je o Kosovelovi družini zbrala Mira Cencič v knjigi Kosovelovi v Tomaju. - Tomajski župnik Albin Kjuder. - Srečko Kosovel na mrtvaškem odru.
»Vest o smrti se je raznesla kot blisk in še tisti večer so pritekla domača kmečka dekleta in mu napravila mrtvaški oder. Spretno so mu spletla sedem velikih svežih vencev in nanesla belega cvetja za njegovo zadnjo pot. Vsa pot od doma do pokopališča je bila posuta s cvetjem in grob je bil ves ovit z belim papirjem ter je imel na dnu samo belo cvetje. Belo oblečena dekleta in dekletca so mu nosile šopke in vence. Štirje sošolci, kmečki fantje, so Srečku izkopali grob, ga odnesli iz domače hiše in ga položili k večnemu počitku, to so bili njegovi sošolci in prijatelji.«
Poljubil je zemljo, preden jo je vrgel v grob
Na pogreb so prihiteli ljudje z vsega Krasa in širše okolice, pa tudi študentje iz Ljubljane, prijatelji in najožji sodelavci. Od njega se je poslovilo več govornikov. Ko so ti »končali, so mu ljudje nametali cvetja skoraj do roba groba. Nato je prišla na vrsto zemljica, ki jo je Srečko tako ljubil, da jo je njegov prijatelj poljubil, preden jo je vrgel v grob.«
»Župnik Albin Kjuder je vodil petje na domu, v cerkvi in na pokopališču. Pokopal ga je domačin, duhovnik Henrik Šonc. Somaševal pa je tudi tomajski kaplan Alojz Žagar. Tako so njegove ostanke blagoslovili trije duhovniki, ki so Srečka imeli radi.«

POSLEDNJE OBHAJILO
Toda ne samo pogreb, tudi Srečkovo umiranje je bilo nekaj posebnega. Najprej je to bilo umiranje komaj dvaindvajsetletnega fanta, mladega pesniškega genija, sina ugledne družine. Kot mlad študent se je Srečko razgledoval po raznih miselnih tokovih in umetnostnih smereh. Tudi novih. Bil je odprt. Bil je, podobno kot oče, socialno čuteč. Bolele so ga krivice, ki so jih trpeli delavci in kmetje. Bolelo ga je zatiranje Slovencev pod Italijo. Še napol otrok je spoznal grozote vojne. Vse to je nosil v sebi, a v sebi je nosil tudi vero v Boga, ki se je na najplemenitejši način pokazala v umiranju mladega pesniškega genija.
Sestra Tončka je na vprašanje, ali je bil Srečko veren, odgovorila: »Seveda, pri nas smo bili vsi versko vzgojeni. S tedanjim tomajskim župnikom Kjudrom je Srečko veliko debatiral tudi o verskih vprašanjih, tudi iz njegovih pesmi se vidi, da je imel verski čut, nekaj njegove lirike je prav religiozne.«

 

Poslednje moje obhajilo
»Ena najpomembnejših, temeljnih Kosovelovih pesmi ima naslov Poslednje obhajilo,« pravi Taras Kermauner. Piše, da je »Srečko Kosovel eden največjih slovenskih pesnikov«. V knjigi Poezija slovenskega zahoda namenja Kosovelovi poeziji, posebej religiozni, skoraj tretjino knjige. Žal pesmi Poslednje obhajilo ne najdemo skoraj v nobenih izbranih pesnikovih poezijah, ampak samo v njegovih Zbranih delih. Uredniki očitno niso premogli toliko poguma in poštenosti, da bi jo uvrstili v svoje izbore.
»Poslednje obhajilo je pesnikov testament, ne vem, ali je bilo napisano tik pred smrtjo, ni važno. Pesnik je doživljal svojo smrt, pričakoval jo je, z njo se je notranje ukvarjal, a videl v nji poveličanje.« Kermauner pravi, da je v istem času razmišljal o smrti pesnik Alojz Gradnik in da je obema rešilna pot Kristus. »A Gradnik je temačnejši; poudarek je na trpljenju, medtem ko je poudarek Poslednjega obhajila na svetlobi: na razsvetljenju teme, temnega obraza, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha: na belem Kristu.«
»Kosovelova religiozna pesem je odgovor na nihilizem in obup; pesnik je doživljal ne le veliki razpon med obema skrajnostma, ampak boj med njima; do konca se je v njegovih prsih obračunavalo med absolutno vero in spoznanjem nemoči, nezmožnosti, nihilizma. … Prav ta boj … daje pesnikovemu – človekovemu – prizadevanju še poseben pomen in težo.«

BELI KRIST
Ko bo razbit že moj obraz
in moja roka brez moči
in moje srce brez krvi –
in nad menoj triumf pravice
bo razprostrl krvavi ščit,
ko bom že skoro ubit

in ležal bom pred vami sam,
obkrožil usta bo smehljaj,
ko da bi angelov sijaj
razsvetlil moj teman obraz,
in srce moje trudno, ubito
umrlo rado bi, da se spočije,
kot je Njegov ukaz,

tedaj bo svetli duh stremljenj,
ki srce mi jih je rodilo,
ponižanj, porazov in trpljenj
poslednje moje obhajilo,
da sem boril se v duhu čist
in kot borilec moram umreti;
in takrat prišel bo oteti
me iz trpljenja beli Krist.

 

Mira Cencič v svoji knjigi navede besede takratnega tomajskega župnika Albina Kjudra. Tudi nanj je Srečkovo umirjeno umiranje in njegova vera, s katero je tako mlad prejel zakramente, naredilo izreden vtis. O Srečku je župnik Kjuder v župnijski kroniki napisal naslednje: »Po telesu je bil šibak in nežen, priznan pesniški talent. Sodijo, da bi, če bi živel dalj časa, bržkone prekosil vse naše slovenske pesnike. Čeprav ni dokončal niti 23 let življenja, je njegovih pesmi za dve debeli knjigi. Ko je bil doma na počitnicah ali na zdravljenju, je pogosto prihajal k piscu teh vrstic in se z njim dolge ure pogovarjal. Obolel je na vnetju možganske mrene. Ko ga je domači župnik previdel, mu je dal vse tri zakramente, se je počutil srečnega in čisto vdanega v Božje sklepe. Njegova smrt je bila za družino silen udarec. Pogreb je bil veličasten.«
Tako je zapisal v kroniko. V osebnih pogovorih je župnik še natančneje opisal Srečkove zadnje ure. Ko so ga leta 1962 (28 let po smrti!) obiskali trije pravkar posvečeni duhovniki – Kjuder je bil takrat apostolski administrator dela tržaške škofije, ki je pripadel Sloveniji – jim je še natančneje opisal svoj obisk pri Srečku. Bojan Ravbar, eden od treh duhovnikov, se Kjudrovih besed pri obisku takole spominja: »Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: Potrebuje Boga. Ste mu kaj rekli? je vprašal župnik. Ne, se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nakar je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi za gotovo težje.« Ravbar v tej Kjudrovi potezi zaznava modrost izkušenega župnika. Naj mama prva predlaga sinu zakramente. In tako je bilo. Srečko je sprejel njen predlog. Ravbar nadaljuje: »Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. Bi še obhajilo? ga vpraša župnik. Jutri … Za to se moram pripraviti, se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. Srečko je bil srečen!« Tako Ravbar. Njegove besede še bolj natančno opišejo tisto, kar je v skopih besedah za kroniko napisal župnik Kjuder in kar je povedala sestra Tončka. Poleg tega se ta konec Srečkovega življenja odlično sklada s pesmijo Poslednje obhajilo, ki jo skupaj z nekaj mislimi literarnega kritika Tarasa Kermaunerja objavljamo posebej. Tako kraški poet v pesmih ni samo napovedal svoje smrti, ampak tudi to, da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, ampak bo prišel k njemu beli Krist. To je bilo res njegovo »poslednje obhajilo«, na katerega se je tako vneto pripravil in ki mu je prineslo tolažbo v zadnji uri.

 

Srečko Kosovel
Rodil se je 18. marca 1904 v Sežani, umrl 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič na Vipavskem, mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem. V družini je bilo pet otrok. Srečko je bil najmlajši in je že kot enajstleten otrok doživel strahote prve svetovne vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Leta 1916 je odšel v Ljubljano na realno gimnazijo z nemškim učnim jezikom. Maturiral je 1922. Že takrat je bil literarno dejaven in se v nasprotju z očetovimi željami vpisal na filozofsko fakulteto. Tu je študiral slavistiko, romanistiko in umetnostno zgodovino. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl.
V gimnaziji je deloval v literarnem krožku, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v literarni krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri drugih revijah.
Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na literarnih večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj literarnih del je namenil otrokom in mladini. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele posthumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbirki Pesmi (Ljubljana 1927, uredil A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Ljubljana 1931, uredil A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slovenske poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje.
Poznavalci njegovega dela pravijo, da je imel Kosovel »med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih literarnih tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz Sovjetske zveze (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge literarne pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgodovinsko resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke ...) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate« (Zoltan Jan).
Njegovo pesniško delo je doživelo številne in obsežne študije, njegova poezija pa je prevedena v več tujih jezikov. Mnogo njegovih pesmi je uglasbenih in njegovo podobo so likovno ovekovečili številni umetniki.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 3 (2024), 42-49.

(ob obletnici) Viharno življenjsko pot in ustvarjalno delo skladatelja Huga Wolfa, božanskega mojstra samospeva, odkrivamo na sprehodu po spominski razstavi v prostorih meščanske hiše v njegovem rojstnem mestu Slovenj Gradcu, ki prikazuje vsa obdobja njegovega kratkega življenja. Po njegovih žilah se je – sicer ‘razredčena’ – pretakala slovenska kri, zato se bomo nekoliko dlje pomudili na prvi postaji.

OTROŠTVO V SLOVENJ GRADCU 1860–1875  
Leta 1994 je na Ravnah (ČZP Voranc) izšla dvojezična knjiga Spomini na dom, ki prinaša spomine na mladost skladatelja Huga Wolfa, letošnjega slavljenca, izpod peresa njegove osem let starejše sestre Modeste. Njene spomine je odkril Jože Leskovar, ravnatelj Glasbene šole v Slovenj Gradcu, na nekem podstrešju na Ptuju. V knjigi je njegov krajši zapis o življenju Huga Wolfa, ki je bil v veliki meri po njegovi zaslugi sprejet med naše pomembne kulturne osebnosti. Prevajalka Tatjana Srebot-Rejec v uvodu opozori na njegove slovenske korenine. Prvi Wolf, ki se je naselil v Slovenj Gradcu, je bil Hugov praded Maximilian. Bil je usnjar in je prišel iz Šentjurja pri Celju. Tam je bil zapisan v krstni knjigi kot Wolf, njegov brat pa kot Vouk, in prav tako njun oče. Hugo je bil že četrta generacija, ki se je pisala Wolf. ‘Voukovski’ izvor družine iz Šentjurja je bil v spominih povsem izbrisan. Hugo je rasel v nemškem krogu in se je imel za Nemca. Hugova mati Katarina Nussbaumer se je rodila v Naborjetu v Kanalski dolini. Njen ded je bil Gorenjec iz Mojstrane in se je pisal Orehovnik, ko se je preselil v Naborjet, je postal Nussbaumer.
Hugo Wolf se je rodil 13. marca 1860 v Slovenj Gradcu kot tretji otrok usnjarja Filipa Wolfa in Katarine Nussbaumer. Dar za glasbo je podedoval po očetu, ki je bil navdušen glasbenik: igral je violino, kitaro, flavto in harfo, prepeval je v mestnem pevskem zboru, doma pa je ustanovil hišni orkester.  Modesta se je spominjala, da si je Hugo kot otrok “za vse na svetu želel imeti kodraste ali vsaj valovite lase”. Ko je začel hoditi v šolo, še ni imel šest let. Oče je njemu in dve leti starejšemu bratu Maxu priskrbel učitelja klavirja. Na začetku je Hugo zaostajal, nato pa je napredoval s hitrimi koraki. V družini so ohranjali lepo običaje: pričakovanje Miklavža, božično praznovanje, sveti trije kralji … Leta 1867 je dom in vse bogato imetje uničil požar. Osnovno šolo je Hugo obiskoval na dvojezični štirirazrednici v Slovenj Gradcu in to je bila edina šola, ki jo je dokončal. Ko je bil star deset let, so ga vpisali na nižjo gimnazijo v Gradcu, toda že po šestih mesecih je bil doma. Šolanje je nadaljeval v Št. Pavlu na Koroškem in nazadnje v Mariboru, vendar se je posvečal samo glasbi, šolski predmeti ga niso zanimali, zato šole ni dokončal. Bil je dober pevec in znal je odlično igrati na klavir in orgle. V Mariboru je že napisal prve skladbe.

KONSERVATORIJ 1875–1877
Očetova sestra Katarina, ki je z družino živela na Dunaju, je bila pripravljena sprejeti Huga na stanovanje in oče Filip je dovolil, da se je Hugo septembra 1875 vpisal na Dunajski glasbeni konservatorij. Velemestno okolje je v vseh pogledih ugodno vplivalo na mladega glasbenika. Študiral je klavir, harmonijo in kompozicijo. Po uspešnem prvem letniku je preživel počitnice doma, jeseni se je vrnil na Dunaj v lastno najeto stanovanje, ki ga je pogosto menjal. Že po dveh letih študija je moral zapustiti konservatorij zaradi svojega vročekrvnega temperamenta. Odšel je domov in poleti 1877 so nastali prvi ciklusi zborovskih pesmi in samospevov. Novembra se je vrnil na Dunaj trdno odločen uspeti!

OGENJ LJUBEZNI, OBJEM REVŠČINE 1878–1883
Glasbeni študij je nadaljeval sam, razčlenjeval je glasbene partiture mojstrov in se učil na pamet besedila o harmoniji in kontrapunktu. To je bilo obdobje hude revščine, ki ga je vedno znova prisilila, da je denar za preživetje izprosil od očeta. V hiši zvestih prijateljev se je brezglavo zaljubil v njihovo sorodnico Vally Franck in v opoju ljubezni je iz njega privrel prvi cikel samospevov na pesmi Heinricha Heineja. Po treh letih je Vally to občutljivo zvezo prekinila. Leta 1879 je s prijateljem in sošolcem Gustavom Mahlerjem nekaj časa delil stanovanje in navdušenje nad Wagnerjem in Brucknerjem. Leta 1881 je bil nekaj mesecev v Salzburgu drugi dirigent opere.

GLASBENI KRITIK 1884–1887
Wolf je neizmerno občudoval glasbo Richarda Wagnerja,  ki mu je bil tudi največji vzornik, zato ga je njegova smrt (1883) zelo prizadela. Zvestim prijateljem je uspelo najti rešitev za Wolfove brezizhodne gmotne razmere: priporočili so ga uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, v katerem je od januarja 1884 v naslednjih treh letih v tedenski rubriki objavljal ocene in kritike dunajskega glasbenega dogajanja,  prostor pa je nemalokrat izrabil za kulturno politične in osebne strupene polemike, s katerimi si je prislužil naziv der wilde Wolf (divji Volk). Njegovi domači, zlasti oče, so ga opozarjali, naj bo zmernejši. Očetova nenadna smrt 9. maja 1887 ga je zelo prizadela in prenehal je s pisanjem. Spet se je posvetil glasbenemu ustvarjanju in se rešil iz depresije.

ČUDOVIT ČAS USTVARJALNOSTI 1888–1891
Jeseni 1887 sta pri neki manjši založbi izšla prva dva zvezka njegovih samospevov, kar ga je neizmerno razveselilo in mu vlilo novih ustvarjalnih moči.  Prelomni trenutek je pomenil njegov ciklus pesmi na verze Eduarda Morikeja. Tri dni po svojem 28. rojstnem dnevu (16. marca 1888) je ustvaril prvega izmed nesmrtnih samospevov na lirske predloge tega pesnika, v navdahnjeni delovni vnemi jih je do 9. maja uglasbil kar 43! Prerodil je nemški samospev (Lied).  Velika mojstra samospeva Franz Schubert in Robert Schumann sta v samospevih iskala vedno tesnejšo povezavo besedila in glasbe, Wolf pa je to izročilo nadaljeval. Vedno bolj si je prizadeval, da bi stopíl pesem in melodijo, tako da bi samospev postal nekaj ‘govorjenega’. Angleški muzikolog Ernest Newman, ki velja za enega najboljših poznavalcev Wolfovega opusa, je zapisal: »Nikoli ni bilo bolj resnične glasbe v pravem pomenu besede. Wolf se tako rekoč nikoli ne ponavlja v samospevih; vsak značaj je orisan po živem zgledu.« V obdobju 1888–1892 je Hugo Wolf napisal večino samospevov, ki so mu prinesli nesmrtnost. Ustvaril je več skupin nepresegljivih skladb na verze nemških pesnikov Morikeja, Goetheja, Eichendorffa, Kellerja, Heineja. Napisal je preko 300 samospevov, ki so izšli v zbirkah: Goethejeve pesmi (51), Morikejeve pesmi (53), Eichendorffove pesmi (43), Španska pesmarica (30), Italijanska pesmarica (46) in več manjših zvezkov.

URESNIČENE SANJE – OPERA CORREGIDOR 1895–1896
Ustvarjalna obdobja so občasno pretrgali meseci molka, ko je bil brez navdiha in se je mučil v depresiji. Od decembra 1891 do aprila 1895 mu ni uspelo uglasbiti niti enega samega samospeva. Veliko je potoval in po dolgih letih iskanja našel ustrezno operno predlogo in možnost, da uresniči najbolj željo: postati slaven (in bogat) operni skladatelj. Ta operna predloga je bila novela španskega pisatelja Alarcona Trirogeljnik (kasneje preimenovane v Corregidor).  V drugi polovici leta 1895 je dokončal klavirski izvleček, nato pa še instrumentacijo opere. Sledilo je razočaranje, ker je dunajska Državna Opera ni kazala zanimanja za Wolfovo delo. Premiera v Mannheimu junija 1896 je doživela velik uspeh, a kljub temu opere niso uvrstili v spored naslednje sezone.

SLOVO IN POSMRTNA SLAVA 1903
Svoje življenjsko delo je kronal s tremi samospevi na sonete velikega Michelangela prti koncu marca 1897. Po hudem sporu z nekdanjim prijateljem Gustavom Mahlerjem, ker je Dunajska opera zavrnila njegovo opero, se mu je zmešalo,  v zasebni kliniki se mu je zdravje izboljšalo, po poskusu samomora septembra 1898 so ga prepeljali v državo umobolnico, kjer je 22. februarja 1903 končal svojo viharno življenjsko pot. Pokopan je na dunajskem Centralnem pokopališču blizu Beethovna in Schuberta.  
Že nekaj tednov po njegovi smrti je izšel prvi del monografije, ki jo je napisal Ernst Decsey, ki vzbudi veliko zanimanje za tragičnega umetnika in njegovo delo. Wolfovi samospevi postanejo redni spored koncertnih večerov. Angleški muzikolog Ernest Newman v svoji monografiji leta 1910 Huga Wolfa postavi na čelo velikih skladateljev samospeva, celo pred Schuberta. V Avstriji, Nemčiji, drugod po Evropi in tudi izven nje ustanavljajo Društva Huga Wolfa, ki skrbijo za popularnost njegovega skladateljskega opusa.  Po zaslugi ravnatelja Glasbene šole v Slovenj Gradcu Jožeta Leskovarja končno od osemdesetih let dalje Wolfa primerno cenijo tudi v rojstnem Slovenj Gradcu in v Sloveniji.

S. Čuk, Tartinijevo in Wolfovo leto: Priloga, v: Ognjišče 3 (2020), 55-57.

Za kemika je voda “brezbarvna, v debelejši plasti modrikasta tekočina brez vonja in okusa, sestavljena iz dveh atomov vodika in atoma kisika (H2O). Je večinska snov v vseh živih celicah in zato prvinskega pomena za življenje.« Sv. Frančišek Asiški jo v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi imenuje sestro, ki »mnogo koristi ponižna, dobra in čista«. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini v razmišljanju o blagoslovljeni vodi piše: »Skrivnostna je voda: pripravljena, da umije, kar je umazano, in poživi, kar trpi žejo. In hkrati nedoumna, nemirna, polna ugank in nasilja; vabeča v pogibel. Zares prispodoba skrivnostnih pravzrokov, iz katerih vre življenje in kliče smrt; prispodoba življenja samega, ki se zdi tako jasno, a je tako zagonetno.« Vemo, da bi brez vode življenje na naši Zemlji zamrlo, zato jo upravičeno imenujemo »modro zlato«. Tistim, ki nikoli niso občutili pomanjkanja te življenjsko pomembne tekočine, se zdi samoumevno, da dan za dnem odprejo pipo in jim priteče čista pitna voda. Ogromne množice na našem planetu te sreče nimajo.

Naša zemlja je vodni planet
Do nedavnega je veljalo prepričanje, da je Zemlja edini planet v našem osončju, ki ima vodo, lani pa so na Luni našli led. Raziskovalci vesolja domnevajo, da so lune drugih nemara še bolj vodnate, vendar velja, da je naša Zemlja vodni planet. Od 510 milijonov kvadratnih kilometrov njene površine zavzema morje kar 361 milijonov kvadratnih kilometrov ali 71 odstotkov, na kopno pride komaj 149 milijonov kvadratnih kilometrov ali 29 odstotkov. Prevladuje sicer slana voda oceanov in morij, a Zemlja je ob pomoči toplih sončnih žarkov ogromna destilacijska tovarna, ki s pomočjo izhlapevanja predeluje slano vodo v sladko in z njo oskrbuje vedno gosteje naseljeni žejni svet. Skupna količina vode na svetu znaša 1,386 milijard kubičnih kilometrov. Morska voda predstavlja več kot 97 odstotkov vseh vodnih količin; le 2,5 odstotka voda je sladkih. Skoraj 70 odstotkov vseh zalog sladke vode je v obliki ledu, sledijo podzemne sladke vode, ki predstavljajo 30 odstotkov zalog. Oceani in morja vsebujejo še več kot 10.000-krat več vode kot vse reke in vsa jezera skupaj. Pitne (sladke) vode je sicer na Zemlji v izobilju, vendar je prostorsko zelo neenakomerno porazdeljena. Redko naseljena Oceanija in vodno bogata Južna Amerika razpolagata z deset do dvajsetkrat večjimi količinami vode na prebivalca kot gosto naseljena Azija in Evropa.

Sonce in dež - planetarni vodni krog
Ob sončni energiji se zemeljske vode stalno gibljejo, sklenjene v dinamični planetarni vodni krog. Od celotne energije, ki jo Zemlja prejme od Sonca, se četrtina potroši za kroženje vode. Sončna toplota povzroča izhlapevanje, vodni hlapi se dvigajo v ozračje in ob pomoči vetrov zaidejo tudi nad kopno. Topel vlažen zrak se dviga, v višjih zračnih plasteh pa se ohlaja. Tedaj se vodni hlapi začnejo zgoščevati in oblikujejo se oblaki. Nastanejo vodne kapljice ali ledeni kristali, ki kot dež, sneg ali toča padajo na kopno ali na vodne površine. Padavine namakajo izsušene kopne površine, nato pa delno odtečejo po površini in se postopoma združujejo v vse bolj vodnate tekoče vode. Iz oblakov začne deževati, kadar vsebujejo majhne trdne delce prahu, okoli katerih se začnejo kondenzirati vodni hlapi. Umetno lahko naredimo dež, če »posejemo« med oblake ledene kristalčke ali kristalčke srebrovega jodida. Megla so oblaki, ki se drže tal. »Smog« je megla, ki nastane zaradi kondenzacije vodnih hlapov na delcih industrijskega dima. Izraz »smog« je nastal iz angleških besed za meglo (fog) in dim (smoke). Topli vetrovi drže v sebi več hlapov kot mrzli, zato so glavni nosilci dežja. Topli vetrovi, ki pihajo nad velikimi površinami vode, se navzamejo več vodnih hlapov kot hladni. Kadar pridejo topli vetrovi, ki pihajo z morja, nad hladno pokrajino lahko pričakujemo dež. Nasprotno pa, če pripihajo hladni vetrovi nad toplo pokrajino pade malo dežja. Izračunali so, da padavine, ki v teku enega leta padejo na zemeljsko površje, predstavljajo okoli 525.000 km3 vode, vendar so porazdeljene zelo neenakomerno.

Razsoljevanje vode
Svetovna poraba vode je zaradi izboljšanja življenjskega standarda (v gospodarsko razvitih deželah) naraščala hitreje kot prebivalstvo in je danes skoraj 50 odstotkov večja kot leta 1950. Skoraj tretjina svetovnega prebivalstva pa živi na območjih z malo vode, veliko v državah podsaharske Afrike, kjer hodijo zajemat (umazano) vodo tudi do šest ur daleč! Sladko (pitno) vodo je mogoče pridobiti z razsoljevanjem morske vode. V reviji National Geographic, posvečeni vodi (april 2010) je razložena tehnologija tega postopka, ki so ga začeli uporabljati v sedemdesetih letih minulega stoletja na Bližnjem vzhodu, danes pa ga uporabljajo že v 150 državah. Razsoljevanje ni poceni, vendar je to pogosto edini način, kako priti do pitne vode. Postopek je zdaj sicer precej cenejši, vendar še zmerom drag. Sprva so se tega lotevali s segrevanjem vode do vrelišča in kondenziranjem vodne pare, pri čemer sol ostane v bazenu, iz katerega ta voda izpari. Najsodobnejši postopek, ki ga uporabljajo v obratih za razsoljevanje v Tamp Bayu na Floridi in v Perthu v Avstraliji, pa je povratna (reverzna) osmoza: vodo filtrirajo skozi membrano, ki zadrži sol. Postopek je cenejši od prekuhavanja, a je še vedno drag. Pri postopku razsoljevanja neizogibno nastaja koncentrirana odpadna slanica, ki je lahko škodljiva za okolje in tudi za podtalnico. V 14.450 obratih za razsoljevanje na svetu vsak dan pridobijo 60 milijonov litrov sladke vode.

Skrita (virtualna) voda
Porabo sladke vode, ki je ne opazimo neposredno, imenujejo »virtualna« (skrita) voda. To je količina vode, ki je potrebna, da se ustvari neki izdelek. Da se zredi junca ali kravo za zakol (200 kg govedine brez kosti), se porabi 3,091.000 litrov vode (3,060.000 za 8.500 kg paše, krme in sena + 24.000 za pitje + 7.000 za čiščenje hleva). Če postrežete s kilogramom govedine, boste postregli tudi z do 15.497 litrov vode, kolikor se je porabi za vzrejo enega goveda (deljeno z 200). Virtualna voda pri govedu, prašičih in perutnini je voda, ki jo te živali spijejo, in tista, ki je potrebna za pripravo krme zanje ter čiščenje hlevov. Pridelava sadja in zelenjave zahtevo bistveno manj vode kot reja živali. Za človeško prehrano, ki jo sestavlja meso, je treba 60 odstotkov več vode kakor za prehrano, ki je pretežno vegetarijanska. Za kilogram »najdražjih« fig je potrebnih 3.160 litrov vode, skromne jagode se zadovoljijo z 276 litri vode, krompir pa obrodi pri 255 litrih vode. V svetovni trgovini kmetijskih proizvodov se izmenja bilijone litrov virtualne vode - to je primerljivo s prostornino vode, ki vsako leto steče po afriškem veletoku Kongo. Danes dve tretjini sladke vode porabljamo za pridelovanje hrane. Vsako leto se prebivalstvo na našem planetu pomnoži za 83 milijonov ljudi, zato se bo povpraševanje po vodi povečalo. Še bolj pa bo potrebna druga rešitev: naučiti se moramo vodo bolj razumno uporabljati.

Letna poraba vode
Na svetu je več kot milijarda ljudi, skoraj petina prebivalstva našega planeta živi v območjih brez pitne vode. Njihovo število se neprestano veča. Po ocenah svetovne zdravstvene organizacije vsako leto zboli za grižo 4 milijarde ljudi, 2,2 milijona jih umrje zaradi onesnažene vode, vsako leto zaradi okužbe s trahomom 6 milijonov ljudi izgubi vid. Na stotisoče ljudi beži od doma ne toliko zaradi revščine, ampak bolj zaradi pomanjkanja vode. Zadnja leta na zasilnih plovilih prihajajo v Italijo številni obupanci iz afriških držav.
V gospodinjstvih se na svetu vsako leto uporabi okoli 325 milijard kubičnih metrov vode. Uporaba na osebo znaša 52 kubičnih metrov na leto, dejanska uporaba pa je drugačna. Prebivalstvo Kambodže, kjer večina nima dostopa do vodnih virov, je v letu 2003 porabilo le 1,8 kubičnih metrov vode na posameznika, prebivalci Kostarike so v tem času porabili stokrat več vode, Avstralci pa kar tristokrat več - in sicer za zalivanje vrtov in zelenic ter napolnjevanje bazenov ob svojih luksuznih domovanjih.
Največ vode (v kubičnih metrih) porabijo gospodinjstva v naslednjih državah: Avstralija 487, Armenija 281, Kanada 259, Nova Zelandija 242, Kuba 225, ZDA 209, Singapur 203, Kostarika 184, Združeni arabski emirati 174, Ekvador 159. In kje najmanj: Kongo 4,8, Čad 4,9, Etiopija 3,5, Benin 3,5, Tanzanija 3,0, Mozambik 2,9, Uganda 2,6, Somalija 2,5, Mali 2,2, Kambodža 1,8.

Vodovodno omrežje
Od mlajše kamene dobe dalje so se številne civilizacije dokaj uspešno prilagajale krajevnim vodnim razmeram. Ko se je človek začel ukvarjati s kmetijstvom, je bila bližina primernega vodnega vira in rodovitne prsti odločilna pri nastanku prvih stalnih naselij. Človeška civilizacija je od prvih namakalnih omrežij ob Nilu, Evfratu in Tigrisu pa vse do rimskih akveduktov pokazala veliki iznajdljivost v rabi vodnih virov. Sčasoma je nastajalo urejeno vodno omrežje. To je sistem naprav za javno preskrbo prebivalstva s pitno vodo. Obsega urejen in zavarovan vodni vir, zajetje in zbiralnik ter napajalne naprave in napeljave za neposredno priključevanje uporabnikov na stanovanjskih, industrijskih in drugih območjih. Dokler teh naprav ni bilo, so zbirali vodo v vodnjakih, ki so jih gradili ob stanovanjskih hišah, kmečkih domačijah, praviloma na mestih, kjer so domnevali, da bodo našli močen podzemeljski vodni tok, ali pa ob hišah in gospodarskih poslopjih in so vanje po žlebovih napeljali kapnico s steh. V Sloveniji je bilo leta 1997 8566 kilometrov primarnega in 9424 kilometrov sekundarnega vodnega omrežja ter 395.265 priključkov. Za oskrbo z vodo so tisto leto načrpali iz javnih vodovodov 254 milijonov kubičnih metrov vode. V letih 1980-1997 se je poraba vode za gospodinjstvo povečala za 26 milijonov kubičnih kilometrov. Letna poraba pitne vode na prebivalca je pred desetimi leti znašala okoli 50 kubičnih metrov, ali blizu 130 litrov dnevno. Za Slovenijo so značilne razmeroma velika povprečna količina načrpane vode, nesmotrna poraba v gospodarstvu in industriji ter velika izguba v vodih omrežjih. Kakovost pomembnih vodnih virov se postopoma slabša, ker je na večini območij oskrbe s talno vodo gosta naseljenost z razvito industrijo, kmetijstvom in prometno obremenjenostjo.

Slovenija je dežela voda
Slovenija se lahko pohvali z več kot 7.400 km stalnih vodotokov, okoli 6.500 odkritimi kraškimi jamami, stotinami izvirov, slapov, sotesk jezer, z območji pomembne stalne vode, našteva Dušan Plut v knjigi Vode Slovenije (EPSI, 1995). Začetek vodne poti so padavine v slovenskih pokrajinah, njen zaključek pa so izlivi rek v Jadransko ali po Savi in Donavi v Črno morje. Največ padavin ima območje Julijskih Alp, kjer se letna količina padavin giblje med 3.000 do 4.000 mm; v osrednjem delu Slovenije je 1.400-1.600 mm padavin na leto (to je tretjina nad svetovnim povprečjem), v koprskem Primorju je 1.100-1.200 mm padavin letno, najmanj pa jih je v Prekmurju: 800-1.000 mm letno.
Osnovni oskrbni viri pitne vode so izviri in talna voda. Le-ta je navadno največ nekaj deset metrov globoko in dostopna s pomočjo vodnjakov, zaradi tanke plasti prsti pa občutljiva za onesnaževanje. Največji podzemni zbiralniki vode pri nas so na ozemlju s kraškimi, razpokanimi kamninami, kjer padavine takoj poniknejo pod površje. Izviri vseh večjih slovenskih rek so kraški. Povsod po Sloveniji, razen v njenem zahodnem, primorskem in kraškem delu, se pojavljajo vrelci mineralne in termalne vode. Znanih je okoli 80 vrelcev, večina jih je v panonskem delu Slovenije. Dalje je v Sloveniji okoli 260 slapov, kakor poimenujemo dele vodne struge, kjer voda nenadoma pade čez navpično ali zelo strmo kamnito pregrado. Za večino naših slapov velja, da so ob visokih vodah mogočni in glasni, v sušnem obdobju pa komaj curljajo, gorski se pozimi odenejo v ledeno podobo.
Skupna dolžina rek in stalnih pritokov znaša 7.400 km, vodotokov, ki so daljši od 20 km, pa je nekaj nad 4.700 km. Za vse slovenske pokrajine z izjemo Krasa je značilna velika gostota rečne mreže. Splošna značilnost porečij naših največjih rek (Sava, Drava, Mura, Soča) je zelo podobna: njihova povirja so v goratem svetu, skozi predalpski in gričevnat svet prehajajo v ravninskega. V rekah in potokih se po ozemlju Slovenije letno pretoči okoli 14 milijard m3 vode. Po skupni količini vode na prebivalca se uvršča Slovenija med najbogatejše evropske države in skoraj štirikrat presega evropsko povprečje. Rečne doline so najbolj naseljena in gospodarsko najbolj razvita področja. Ob rečnih bregovih so nastala naša največja mesta (Ljubljana ob Ljubljanici, Maribor ob Dravi, Celje ob Savinji, Novo mesto ob Krki). Slovenija se ponaša tudi s številnimi jezeri; najlepša so v goratem delu, ki so ledeniška. Jezera so zelo občutljiva za onesnaževanje. Jezerske vode se namreč zelo počasi obnavljajo, odplake pa se usedajo na jezersko dno. Od vsega slovenskega vodnega bogastva je najbolj skromen delež morja, saj premoremo samo 47 km morske obale.

Voda v Svetem pismu
Temeljno izkustvo vode kot vira življenja in rodovitnega obilja, kot očiščujoče in zdravilne snovi, pa tudi kot grozeče in uničujoče povodnji (poročilo o vesoljnem potopu - 1 Mz 6,5-9,17), je v Svetem pismu postalo pričevanje o Božji stvariteljski in odrešilni moči. S pesniškim zanosom to opeva Psalm 104: poveličuje Boga, ki je ustvaril vodovje in vodam postavil meje, katerih naj ne prestopijo. Glavna svetopisemska poročila v zvezi z vodo nekako povzema molitev ob blagoslovu krstne vode. Krst, ki je prvi krščanski zakrament in vrata k drugim zakramentom, se namreč podeljuje z vodo (z oblivanjem ali s potapljanjem) in klicanjem imen Svete Trojice (»N., jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«) Ta molitev se glasi: »Gospod Bog, po zakramentalnih znamenjih čudovito učinkuje tvoja nevidna moč. Na različne načine si pripravil vodo, da bi izražala krstno milost. Tako je Božji Duh že ob začetku sveta plaval nad vodami, da bi voda že tedaj prejela posvečevalno moč. Neke vrste prerojenje si nakazal tudi v vesoljnem potopu, ko se je po skrivnosti iste prvine končala pregreha in začela krepost. Potem si peljal Abrahamove sinove po suhi poti prek Rdečega morja, da bi ljudstvo, rešeno faraonove sužnosti, bilo podoba krščenega ljudstva. Končno je Janez v jordanski vodi krstil tvojega Sina, Sveti Duh ga je mazilil in, ko je visel na križu, je obenem s krvjo iz njegove strani pritekla tudi voda. Zato poglej, o Bog, na svojo Cerkev in ji odpri studenec krstne vode. Ta voda naj prejme od Svetega Duha milost tvojega edinorojenega Sina, da bi človeku, ki si ga naredil po svoji podobi, zakrament krsta izmil staro pregreho in ga iz vode in Svetega Duha priklical v novo mladost.«v

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2010) 5, str. 26.