»Družina slovanskih narodov je svetega Cirila in Metoda priznala za očeta tako svojega krščanstva kot svoje kulture ... Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« Te besede, ki jih je zapisal papež bl. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Apostola Slovanov ob 110-letnici smrti sv. Metoda (1985), veljajo v polni meri tudi zdaj, ob 1150 obletnici prihoda svetih bratov na Moravsko. Sv. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije, sv. Metod sam pa je glavni zavetnik murskosoboške škofije. Na naših tleh imata sveta brata šest župnijskih cerkva in pet večjih kapel, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi po letnicah nastanka.

PODGRAD pri Ilirski Bistrici (1910)
Podgrad je naselje v Brkinih ob cesti Kozina – Ilirska Bistrica. Ime je dobilo po razpadajočem starem gradu, pod katerim je cerkev sv. Jakoba, ki je potrebna temeljite prenove, da je ne doleti usoda gradu. Podgrad je bil podružnica župnije Hrušica, ki je bila do leta 1960 tudi sedež dekanije. Duhovnika, ki je oskrboval vernike v Podgradu, so ljudje imenovali ‘kaplan’ in nekateri starejši ljudje so jim radi tudi kasneje, ko so bili župniki, pravili tako. Do leta 1910 je bila že omenjena cerkev sv. Jakoba glavna cerkev vernega občestva v Podgradu. Tržaški škof Franc Ksaver Nagl je ob vizitaciji leta 1907 vernike spodbujal k gradnji nove cerkve. Na to spodbudo so pridobili načrte dunajskega arhitekta Ferdinanda Trummlerja. Gradnja je stekla, ko je zadevo vzel v roke hrušiški župnik Mihael Hušo. Leta 1909 so blagoslovili temeljni kamen, jeseni je bila cerkev že pod streho, novembra je bil dokončan zvonik. Spomladi 1910 so z delom nadaljevali, pred božičem je cerkev dobila oltar. Oltar iz stare cerkve je bil premajhen, treba je bilo kupiti novega, toda denarja je zmanjkalo. Tedaj je župnik Mihael Hušo prodal svojo rojstno hišo v Trstu in tako rešil nastali problem. Novo cerkev je posvetil 9. julija 1911 tržaški škof Andrej Karlin. Kot samostojna župnija je Podgrad zaživel leta 1938 in od takrat se vodijo vse matične knjige (poročna, družinska, mrliška), krstno knjigo pa je imel Podgrad že od leta 1863. Župnija Podgrad ima naslednje podružnice: sv. Jakoba v Podgradu, sv. Jožefa na Starodu, sv. Pavla na Starodu (pokopališka), sv. Martina v Sabonjah, sv. Roka v Račicah. Pred stoletnico posvetitve (v letih 2007–2010) je bila župnijska cerkev obnovljena. Cerkev je enoladijski prostor. V prezbiteriju sta glavni oltar in daritveni oltar ‘proti ljudstvu’. Nad oltarjem sta barvni okni Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Podoba sv. Cirila in Metoda, zavetnikov cerkve in župnije je na desni strani sprednje stene prezbiterija.

BRJE NA VIPAVSKEM (1927)
Vinogradniško in sadjarsko naselje Brje sestavljajo številni zaselki na zahodnem delu Vipavskih gričev. Nad Brjami je najvišji zaselek Sv. Martin (351 m), kjer kraljuje stara, pred nedavnim obnovljena cerkev tega priljubljenega svetnika (iz leta 1548). Leta 1926 so Brici začeli graditi cerkev, posvečeno sv. Cirilu in Metodu, ki stoji ob cesti na robu zaselka Martini. Stavba v neoromanskem slogu je bila dokončana leta 1927. Po izročilu (župnijski arhiv je zgorel) naj bi načrte zanjo napravil znameniti arhitekt Maks Fabiani, doma iz bližnjega Štanjela, ki da se je odpovedal plačilu v korist zidave. V novi cerkvi se je začelo redno zbirati verno ljudstvo, župnija pa je bila ustanovljena šele leta 1943. Zdaj je župnija Brje soupravljana iz Branika. Zadnji župnik na Brjah je bil Ernest Bandelj iz Spodnje Branice (župnija Branik), ki so ga ustrelili četniki in ga vrgli v Vipavo, njegov truplo so našli 30. aprila 1945.
Opis cerkve povzemam po Leksikonu cerkva na Slovenskem (Mohorjeva družba, Celje 2005). Cerkvena ladja, ki ji je na vzhodni strani prizidan zvonik oglejskega tipa, je pravokotna, prezbiterij, ki ima na vzhodni strani prizidano zakristijo, ima polkrožen zaključek. Fasada je zaključena s trikotnim čelom; nad preklado kamnitega portala je luneta. Vse odprtine in vsi vogali cerkvenih sten so okrašeni z rustiko. V notranjosti so ladijske stene členjene s pilastri. Strop je raven s štukiranim okvirjem. V prezbiterij vodi slavolok. Na temenu oboka prezbiterija je naslikan Sveti Duh. Obok prezbiterija in zgornji del stene slavoloka sta okrašena z angelskimi glavicami in zvezdami. Nad glavnim oltarjem je stenska poslikava umetnika Toneta Kralja iz leta 1965. V spodnjem delu je upodobljen Križani z evangelisti, zgoraj sv. Ciril in Metod, zavetnika cerkve in župnije. Glavni oltar je iz časa gradnje cerkve, pred njim je daritveni oltar iz leta 1995, ki ga je po načrtih arh. Franca Kvaternika izdelal mojster kamnosek Vojko Možina. Ob slavoloku stojita kipa Marije Pomočnice in Srca Jezusovega iz obdobja med obema vojnama. Podobe postaj križevega pota (olje na platno) so bile nabavljene v Gorici leta 1944. Iz istega leta so tudi cerkvene klopi.

LJUBLJANA – BEŽIGRAD (1934)

Na začetku 20. stoletja se je Ljubljana začela širiti na vse strani. Tudi proti severu, kjer je nastalo naselje Bežigrad. Ljudsko izročilo ime Bežigrad povezuje s turškim obleganjem Ljubljane leta 1472, ko so se Turki utaborili na več krajih, med drugim tudi na prostoru kasnejšega pokopališča in cerkve sv. Krištofa. Tukaj je imel svoj šotor njihov poveljnik, neki beg, in od tod je prišlo ime Bežigrad ali Begov grad. Cerkev sv. Krištofa se omenja leta 1476. Na mestu prvotne gotske cerkve so leta 1708 pozidali novo, ki je postala versko središče naselja Bežigrad. Z naglim naraščanjem števila prebivalstva je bila odločno premajhna. Kazimir Zakrajšek je naprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrte nove cerkve, ki naj bi bila posvečena slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Plečnik je z njemu lastno domiselnostjo povezal novo cerkev s staro, obstoječo. Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa tako, da je med obema stavbama nastal klinast prostor, kjer je stal oltar Žalostne Matere Božje. Stara cerkev je imela tlak precej nižje kot nova in se je po širokih stopnicah prehajalo iz ene v drugo. Novo cerkev, sestavljeno iz dveh, je 1. julija 1934 posvetil škof Gregorij Rožman, ki je 1. januarja 1934 ustanovil župnijo sv. Cirila in Metoda.
Zaradi širitve Gospodarskega razstavišča v letu 1954, še bolj pa zaradi VII. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1958, so cerkev, Plečnikovo umetnino, leta 1957 podrli (stala je tam, kjer je paviljon Jurček). Že pred rušenjem je bilo dogovorjeno, da se Plečnikov del cerkve ponovno sezida na precej tesnem zemljišču v zaledju Vodovodne ceste za Bežigradom. V cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega Sv. Krištofa. Gradnjo je skrbno vodil Plečnikov učenec arhitekt Tone Bitenc, ki je ob novi postavitvi prispeval tudi precej obsežen in čokat zvonik, v katerem so razni prostori za župnijske potrebe. Cerkev je 16. novembra 1958 posvetil škof Anton Vovk.
Glavni vhod v cerkev je z Vodo­vod­ne ceste skozi Park miru pod zvonikom, ki ga v podhodu krase sgrafiti slikarja Staneta Kregarja. Njegova so tudi barvna okna v cerkveni ladji in obe rozeti. Veliki oltar je izdelan po zamisli mojstra Plečnika. Sliko sv. Cirila je naslikal Leon Koporc, sliko sv. Metoda pa Izidor Mole. Stranska ladja je nekdanja Krištofova cerkev s Cebejevo sliko sv. Krištofa. Na stiku obeh ladij je marmorna Pietà kiparja Tineta Kosa. Orgle je na kor leta 1935 postavil mojster Jenko.

MARIBOR – TEZNO (1971)

»Župnija sv. Cirila in Metoda obsega jugovzhodni del Maribora, ki ga domačini imenujemo Tezno.« Tako je začel svojo pripoved o nastanku župnije Maribor – Tezno in njene župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda tedanji župnik Jože Goličnik v Ognjišču februarja 1979 (Novi božji domovi pri nas). Povzemam njegov odličen zapis. Prebivalstvo na Teznem je hitro naraščalo predvsem zaradi dveh (takrat) močnih podjetij: Tovarne avtomobilov (TAM) in Metalne. Potrebna je bila nova župnija, ki jo je razglasil na veliko noč, 18. aprila 1965, takratni mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Župnija je bila ustanovljena, ni pa imela bogoslužnega prostora. Po šestih letih je jezuit p. Jakob Laura začel z mašo za starejše vernike v najeti hiši, ki je bila dve leti župnijska cerkev, veroučna učilnica in župnijska pisarna. Obzorje se je pričelo jasniti, ko je škof Držečnik 23. avgusta 1970 blagoslovil temeljni kamen nove župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda.
Gradnje se je lotil župnijski upravitelj Stanko Ojnik. Načrte za novo božjo hišo je izdalo mariborsko podjetje Projekt in sicer po zamisli arhitekta Cirila Zazule. Gradbena dela je prevzelo podjetje Stavbar iz Maribora. Gradnjo so s svojimi darovi omogočili verniki mariborske škofije in dobrotniki od drugod. V temelje nove cerkve je bil položen tudi kamen nekdanje Pribinove bazilike v Blatogradu, v kateri je sv. Metod opravljal božjo službo v domačem jeziku. Arhitekt Ciril Zazula je cerkev oblikoval tako, da je daritveni oltar središče, kot je sveta evharistija srce Cerkve. V glavnem cerkvenem prostoru je na steni nad daritvenim oltarjem mogočen križ, na katerem se Kristus v krvavi daritvi daruje Očetu. Križ je delo akad. kiparja Franceta Goršeta; njegova sta tudi kipa sv. Cirila in Metoda ob vhodu v cerkev ter križev pot in Marijin kip v delavniški kapeli. Bele stene v sončni svetlobi z mehkimi barvami poslikajo barvna okna, ki jih je zasnoval Stane Kregar, duhovnik in slikar. V njih je nakazal, kako naj bi se človek dvigal h Kristusu, ki je Luč sveta.

ŠKOFLJICA (1986)

Škofljica je obcestno hitro rastoče naselje na skrajnem jugozahodnem robu Ljubljanskega barja ob cesti in železniški progi Ljubljana-Grosuplje. Spadalo je pod pražupnijo Šmarje (Sap). Izročilo pravi, da je do imena Škofljica prišlo, ker se je ob studencu, ki je bil ob poti, ustavil in odžejal škof, ko je šel birmovat. Še po zadnji vojni je naselje obsegalo le kakšnih dvajset hiš ob cesti. Zaradi bližine mesta Ljubljana je Škofljica hitro rasla in bilo je nujno ustanoviti samostojno župnijo. Ustanovno listino je podpisal 4. novembra 1978 tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Prvemu župniku Petru Kvaterniku je bila naložena naloga, da pridobi vsa potrebna dovoljenja za gradnjo cerkve v Škofljici. Po šestih letih hoje ‘od Poncija do Pilata’ je bilo decembra 1982 izdano lokacijsko, maja 1984 pa še gradbeno dovoljenje. Že naslednji mesec so začeli graditi dovozno cesto, potem pa so se lotili gradnje cerkve in župnijskega središča. Temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar 21. aprila 1985.
Načrte je zasnoval arhitekt France Kvaternik (brat župnika Petra) v skladu z okoljem. Župnijsko središče obsega tri ‘sklope’: cerkev z dnevno kapelo in pomožnimi bogoslužnimi prostori, veroučne učilnice in sobe za vzgojna srečanja ter župnijsko-stanovalni del. Cerkveni prostor je oblikovan tako, da človeka že takoj ob vstopu usmeri k središču – k oltarju. Vsa oprema: oltar, tabernakelj, krstilnik, ambon, klopi je izdelana po načrtih arh. Kvaternika. Prednjo steno levo od oltarja krasijo pahljačasto postavljene lesene reliefne postaje križevega pota, delo kiparja Staneta Jarma iz Kočevja. Desno od križa – dvanajste postaje – sta še tabli trinajste in štirinajste postaje ter doprsni kip vstalega Kristusa – 15. postaja. V prezbiteriju sta kipa župnijskih zavetnikov sv. Cirila in Metoda, ki ju je izdelal akad. kipar Peter Černe iz Ljubljane.
Gradnja župnijskega središča in cerkve je hitro napredovala, tako da so že 12. oktobra 1986 obhajali praznik posvetitve novega svetišča, ki je najbrž prvo v Evropi, ki je posvečena blagovestnikoma Slovanov prav kot zavetnikoma Evrope, za kar ju je razglasil papež bl. Janez Pavel II. 31. decembra 1980. Posvečevalec nadškof Šuštar je opozoril na simbolični pomen položaja nove cerkve: stoji namreč ob glavni cesti, ki skozi Slovenijo povezuje zahodno in vzhodno Evropo.

RADENCI (1987)
Radenci, zdraviliški kraj v severovzhodni Sloveniji, so doma in po svetu zasloveli po mineralni vodi z znakom treh src (uporabljajo ga od leta 1937). Slatinske vrelce, iz katerih točijo to vodo, so odkrili že leta 1834. Nekaj desetletij zatem je ob vrelcih, ki so jih začeli uporabljati v zdravstvene namene, zraslo kopališko poslopje in privabljalo številne goste. Število prebivalcev v Radencih je vztrajno raslo: od nekaj več kot 200 leta 1845, do sedanjih skoraj 3.000. Radenci so spadali pod župnijo Kapela. Občasno so imeli mašo v kapeli sv. Ane v zdravilišču: zgrajena je bila leta 1893, med obema vojnama so jo povečali, po vojni je bila skoraj dvajset let zaprta. Leta 1966 je salezijanski duhovnik Franc Levstek, takrat župnik na Kapeli, vložil prošnjo, da bi zdravilišče dalo kapelo v najem župniji za redno bogoslužje. Leta 1967 se je v kapeli začela maša, najprej samo ob nedeljah, potem pa jo je župnija smela uporabljati »samo dve uri na dan«, kot je bilo zapisano v pogodbi.
Radenci so nujno potrebovali novo cerkev. Prva prošnja leta 1971 je bila zavrnjena, češ da niso župnija. Leta 1977 je bila uradno ustanovljena župnija Radenci. Prvi župnik Franc Levstek je leta 1979 uspel dobiti hišo v Radencih in se podal na ‘kalvarijo’ priprav za gradnjo nove cerkve. Po številnih prošnjah je bilo 28. maja 1984 dano gradbeno dovoljenje in že čez nekaj tednov, 6. julija, je bila blagoslovitev temeljnega kamna nove cerkve. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Blaž Slapšak iz Ljubljane. Sprva je obstajala zamisel o župnijskem središču, zaradi naraščajočih stroškov pa so se morali omejiti na cerkev z najnujnejšimi pomožnimi prostori (zakristija, veroučne učilnice, župnijska pisarna).
Zunanjost nove radenske cerkve je dokaj razgibana. Nad širokim stopniščem je pred vhodom velika reliefna podoba sv. Cirila in Metoda, prvih zavetnikov cerkve (druga zavetnica je Marija, Zdravje bolnikov), delo salezijanskega brata Cirila Jeriča. Njegova so tudi zgovorna barvna okna. V osrednjem prostoru je arhitekt domiselno uporabil znak radenskega izvira zdravilne vode kot simbol milosti, ki kristjanu izvira od oltarja, tabernaklja in krstnega kamna. Nova cerkev je bila posvečena na praznik sv. Cirila in Metoda, 5. julija 1987. Posvečevalec, mariborski škof Franc Kramberger, je njeno poslanstvo označil takole: »V kraju, ki ga slovenski narod označuje s tremi srci, je svetišče, kjer si bodo ljudje krepili in poglabljali tri najlepše odlike: vero, upanje in ljubezen.«

ŠTIRI KAPELE SVETIH BRATOV
Podružničnih cerkva sv. Ciril in Metod na slovenskih tleh nimata, pač pa so njima posvečene štiri kapele. Tri (razen na Blagovni (Šentjur - CE) in Trdkovi (Kuzma v Prekmurju - MS) so v naših gorah. Pri teh kapelah se občasno, predvsem v poletnih mesecih, zbirajo k maši ljubitelji gorskih in duhovnih višin.

MOLIČKA PEČ (1898), župnija Luče ob Savinji. – Na Molički planini na pečini nad Kocbekovo kočo stoji kapela sv. Cirila in Metoda, ki jo je postavila Savinjska podružnica SPD. Dolga je bila 4 metre, široka 3 metre in visoka 5 metrov. Blagoslovljena je bila 5. septembra 1898. Pozimi 1952/53 je bila uničena. Prošnja za obnovo, vložena leta 1963, je bila rešena šele avgusta 1988. Mariborski škof Franc Kramberger je 8. julija 1990 blagoslovil obnovljeno kapelo.

 

VRATA (1928), župnija Dovje. – Kapela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda pri Aljaževem domu v Vratih je bila zgrajena leta 1928 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Postavil jo je Aljažev klub SPD za 80-letnico ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža. Blagoslovitve, ki jo je konec julija 1928 opravil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, Aljaž ni dočakal. Med zadnjo vojno je bila kapela močno poškodovana, zdaj je lepo obnovljena.

PECA (1936), župnija Mežica. – Na pobočju Male Pece (1660 m) je bila leta 1936 zgrajena kapela sv. Cirila in Metoda. Po drugi svetovni vojni je služila za prebivališče obmejnim stražarjem in graditeljem koče na Peci. Leta 1970 jo je PD Mežica vrnilo župniji. Obnovljena kapela je bila blagoslovljena 3. julija 1981. Oltarni triptih sv. Cirila in Metoda ter Križanega je delo akad. slikarke Veronike Kreuzer iz Hodiš na Koroškem.

TRDKOVA (1959), župnija Kuzma. Na severovzhodu Slovenije, blizu tromeje (Slovenija-Avstrija-Madžarska), so  naselju Trdkova leta 1959 zgradili kapelo, posvečeno sv. Ciirlu in Metodu. Za njeno gradnjo se je zavzel takratni kuzmiški župnik Janez Eljaš. V vratih je barvno okno s podobo svetih bratov.

BLAGOVNA (kapela v graščini), župnija Šentjur pri CE.

Na našem ozemlju imamot tudi grškokatoliško cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki je ena izmed dveh cerkva grškokatoliške Cerkve v Sloveniji (druga je v Dragah pri Suhorju).

V zamejstvu (Italija) pa sta še cerkvici v Padričah in Cerovljah (Mavhinje)

S. Čuk. Priloga, v: Ognjišče (2013) 07, str. 68.

Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za " začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope (ob sv. Benediktu).

Rojstno mesto blagovestni­kov Slovanov je bil Solun, po­membno vojaško in trgovsko središče bizantinskega cesarstva ob lepem morskem zalivu pod vznožjem hriba Hortač. Ob času njunega rojstva je bila solunska okolica pretežno slovanska in upravičeno smemo sklepati, da sta se tudi naša brata v mladosti naučila slovanskega jezika. Njun oče Leon je bil namestnik (drungarij) solunskega vojvoda, njuni materi je bilo ime Marija. Po poročilu „Žitja Konstantina", starodavnega življenjepisa sv. Cirila, sta imela sedem otrok. Imeni Ciril in Metod sta samo stanski imeni naših apostolov. Metod, čigar krstno ime je bilo najbrž Mihael, je bil med starejšimi otroki in rodil se je okoli leta 812. Viri nič ne povejo o njegovi mladosti. Ko je postal mož, je bil imenovan za cesarskega na­mestnika v pokrajini ob reki Strumi, ki je bila pretežno slovanska. Ko je leta 856 zavladal cesar Mihael III. in je bil z dvora odstranjen upravitelj Teoktist, zaščitnik njihove družine, se je Metod umaknil v samostan na meniško goro Olimp v Mali Aziji. Kmalu se mu je pridružil tudi brat Ciril in brata sta skupaj uživala samo­stansko samoto do leta 860, ko sta bila poslana k Hazarom, mongolskemu ljudstvu med po­lotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. V tem času so se zaradi tesnejših stikov z Bizantinci začeli zanimati za krščanstvo. Brata sta se na poti Hazarom ustavila na Krimu in tam našla relikvije sv. papeža Klemena, ki je umrl konec 1. stol. kot pregnanec na Krimu. Te svete ostanke sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, po­tem pa jih odnesla v Rim. Konstantin je pred hazarskim vladarjem in njegovimi veljaki uspešno branil krščanstvo pro­ti judovstvu. Po vrnitvi v Cari­grad jeseni 861 so Metodu ponu­dili mesto nadškofa; ko ga je odklonil, so ga postavili za igumana (opata) samostana Polihron na Olimpu, Konstantin pa je ostal v Carigradu pri cerkvi svetih apostolov.

Odhod na Moravsko

V tedanjem krščanskem svetu sta imeli glavno besedo dve velesili: na zahodu frankovska država, na vzhodu bizantinsko cesarstvo. Vzhodnofrankovska, poznejša nemška država je hote­la spraviti pod svoj vpliv zahodne Slovane, prednike današnjih Če­hov, Slovanov in Poljakov, na jugu pa je proti Bizantincem podpirala Bolgare. V bizantin­skem cesarstvu so se sredi 9. stol. umirila notranja nasprot­ja in vladarji so hoteli obnoviti voj nekdanji vpliv na sosede.

V takih okoliščinah je jeseni leta 862 prišlo v Carigrad odpo­slanstvo moravskega kneza Rastislava, ki je zavladal leta 846 kot vazal vzhodnofrankovskega kralja Ludvika in v kneževino so prišli nemški misijonarji iz ško­fije Passau. Sčasoma se je Rastislav politično osamosvojil. Uvi­del je, da, se bo nemškemu pritisku mogel upirati le, če doseže neko cerkveno samostoj­nost, ki bi bila opora državni neodvisnosti. Iz Carigrada je že­lel dobiti škofa in misijonarje, ki bi znali slovanski jezik ter bi postavili temelje samostojni cer­kveni pokrajini s slovanskim bo­goslužnim jezikom. Cesarju Mi­haelu III. je ta načrt ustrezal in za to nalogo je izbral Konstan­tina in Metoda.

Konstantin je najprej sestavil prvi slovanski črkopis — glagoli­co. Na podlagi grških malih črk je sestavil tako popolno abece­do, da je mogel z njo izraziti vse slovanske glasove. Potem sta bra­ta — najbrž s pomočjo učencev slovanskega rodu — začela preva­jati na slovanski jezik evangelij in bogoslužne knjige. Za osnovo sta vzela slovansko narečje iz okolice Soluna. Jezik, ki sta se ga posluževala, danes imenujemo stara cerkvena slovanščina, ker so bile vse knjige namenjene bogoslužju in oznanjevanju.

Ko sta imela v rokah najpo­trebnejše bogoslužne knjige, stal v spremstvu učencev v prvi polo­vici leta 863 prišla na Moravsko. Najprej sta poskrbela za vzgojo sodelavcev: ustanovila sta šolo, v kateri sta mlade može pripravlja­la za cerkvene službe. Na Morav­skem sta ostala dobra tri leta. Med tem (864) je moral knez Rastislav priznati nadoblast nemškega kralja in na Moravsko so spet pričeli prihajati nemški duhovniki, ki so bili nasprotni misijonskemu delu solunskih bratov, posebno njunemu slo­vanskemu bogoslužju. Ob koncu leta 866 sta Konstantin in Me­tod zapustila Moravsko in šla naprej v Panonijo. To je bila vzhodnofrankovska mejna grofi­ja, ki je poleg dela panonske nižine, tedaj naseljene s Slovani (kasneje so jih izrinili Madžari), obsegala tudi severovzhodni del današnjega slovenskega ozemlja. Mejni grof je bil takrat Kocelj (861—874), ki se je kasneje (869) povezal z moravskim knezom Rastislavom, se uprl vzhod nofrankovskemu gospostvu in zavladal kot neodvisen slovenski knez. Knez Kocelj je slovanske blagovestnike slovesno sprejel. Pri njem so ostali nekaj mesecev. Sveta brata sta se pri oznanjeva­nju oprla na misijonsko delo salzburških duhovnikov, ki so v Blatenskem kostelu imeli šolo za vzgojo domačih panonskih du­hovnikov. O tej povezanosti pri­ča sorodnost med drugim brižinskim spomenikom (brižinski spomeniki so najstarejši ohranje­ni zapisi v slovenskem jeziku) in govorom sv. Klimenta Ohridske­ga v čast mučencem. Knez Kocelj se je navdušil za slovansko bogoslužje in je bratoma zaupal okoli 50 učencev, da bi jih vzgojila za cerkvene službe v Panoniji.

Potrditev slovanskega bogoslužja in Cirilova smrt

V poznem poletju leta 867 sta se brata z učenci napotila proti Benetkam. Najverjetneje so potovali po tedaj še ohranjeni rimski cesti. Ptuj Celje - Ljubljana - Oglej. Konstantin in Metod sta v Benetkah pred latin­skimi duhovniki zagovarjala upravičenost slovanskega bogo­služja. Tam sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., naj prideta k njemu v Rim, kakor sta tudi bila namenjena. Papežu so prišle na ušesa razne pritožbe na račun delovanja Konstantina in Meto­da na Moravskem in hotel je iz njunih ust slišati resnico. Slovan­ski misijonarji so prišli v Rim decembra 867, ko je bil na Petrovem sedežu že nov papež - Hadrijan II. Brata sta imela s seboj relikvije sv. Klemena, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Relikvije, ki jih je nosil sam papež, so v. sprevodu nesli v cerkev sv. Klemena. Konstantin in Metod sta prišla v Rim pred­vsem z dvojnim namenom: pri papežu doseči odobritev slovan­skega bogoslužja in ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine, ki bi bila tesno naslo­njena na Rim. S tem sta podprla: (Rastislavovo) zamisel o samo­stojni slovanski državi, ki bi združevala slovanske rodove v tedanji Srednji Evropi. Papež Hadrijan II. je sprevidel, da bi z ustanovitvijo slovanske cerkvene pokrajine zaustavil frankovsko prodiranje proti vzhodu, nova cerkvena pokrajina pa bi bila tudi most papeškega vpliva proti krščanskemu vzhodu, ki se je prav tedaj začel oddaljevati od Rima, in je bil zamisli naklonjen. Najprej pa je rimski cerkvi Mari­je Velike slovesno potrdil slovan­ske bogoslužne knjige. Metod in trije slovanski učenci so bili posvečeni v duhovnike, Kon­stantin pa je morda prejel škofovsko posvečenje. V naslednjih tednih so po številnih rimskih cerkvah slovesno obhajali bogo­služje v slovanskem jeziku. Sveta brata s spremstvom sta zaradi neugodnih političnih razmer r ed Slovani precej časa ostala v Rimu. Stanovala sta v grškem samostanu pri sv. Praksedi, kjer sta v slovanski jezik prevajala rimsko liturgijo (dotlej so rabili bizantinsko).

Neutrudni Konstantin je ne­varno zbolel. Čutil je, da se njegovo življenje izteka in želel je umreti kot menih. Naredil je redovne zaobljube in si nadel meniško ime Ciril (Kyrillos; po stari navadi se je morala prva črka meniškega imena ujemati s prvo črko krstnega imena). Pred smrtjo je poklical k sebi brata Metoda in učence ter pred njimi zmolil poslovilno molitev, iz ka­tere razberemo, da se je čutil kot vrhovnega pastirja (škofa) črede krščanskih Slovanov. Bra­ta Metoda je prosil, naj se ne da premamiti skušnjavi, da bi se umaknil v samoto, temveč naj nadaljuje misijonsko delo med Slovani. Umrl je 14. februarja 869, star komaj 42 let. Metod je želel njegove posmrtne ostanke ponesti v domovino (Solun), potem pa je prosil, naj ga pokop­ljejo v rimski cerkvi sv. Klemena. Tam počiva še danes v posebni kapeli ob desni strani oltarja (sedanja cerkev je iz 12. stol.), ki jo krasijo številne slike in moza­iki s prizori iz življenja svetih bratov.

Metod - slovanski nadškof

Po smrti mlajšega brata Cirila, ki je bil miselni in duhovni voditelj misijonskega dela med Slovani, je Metod ostal sam. Nekaj mesecev po Cirilovi smrti je papež Hadrijan II. dobil pismo od Koclja, neodvisnega kneza v Panoniji. Nemškega jarma sta se otresla tudi moravska kneza Rastislav in Svetopolk. Dani so bili pogoji za ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine. Knez Kocelj je prosil papeža, naj jim pošlje Metoda. Poleti 869 je Metod s posebnim papeževim pismom kot apostolski delegat, odšel h Koclju. Ta ga je sprejel z vsemi častmi, potem pa ga je v spremstvu slovanskih velikašev poslal nazaj v Rim in papež ga je posvetil za panonsko-moravskega nadškofa.

Obnovil je staro­davno sirmijsko nadškofijo, ime­novano po sedežu v mestu Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), ki je bilo na ozemlju Kocljeve kneževine. Najkasneje v začetku leta 870 se je Metod kot nadškof vrnil v Panonijo. (Nekateri sodi­jo, da je potoval skozi Istro in Dalmacijo in je med tamkajšnji­mi Slovani uvedel slovansko bo­goslužje, ki se je kot glagolsko bogoslužje ponekod ohranilo do nedavnega.) Tam je ostal približ­no pol leta in je uspešno organi­ziral cerkveno življenje. Poleti je šel na Moravsko, čeprav so bile tam politične razmere zelo ne­ugodne. Svetopolk je svojega strica Rastislava izdal Nemcem,, ki so zasedli vso Veliko Morav­sko. Tudi nadškof Metod je. kmalu postal njihov ujetnik. Nemški škofje so Metoda obso­dili zaradi „krivih naukov" in ga zaprli, po vsej verjetnosti v sa­mostan švabski samostan Ellwangen, kjer je hiral dve leti in pol. O tem nezaslišanem deja­nju je papežu poročal knez Kocelj, toda Hadrijan II. je bil star in bolehen in ni mogel nič ukreniti zoper samovoljo nemških škofov. Naslednik, Janez VIII., ki je prijel za krmilo Cerkve proti koncu leta 872 jim je ukazal. naj Metoda nemu­doma izpustijo, in jih kaznoval s prepovedjo izvrševanja škofov­skih opravil. Nadškof Metod je iz ječe odšel h knezu Koclju, od tam pa kmalu na Moravsko h knezu Svetopolku, ki se je med tem uprl Nemcem in je izgnal vse Slovanom sovražne bavarske duhovnike. Metod je lahko prenesel na Moravsko središče svoje škofije in svojega delovanja. Že spomladi 874 pa se je Svetopolk spet uklonil Nemcem, panonskega kneza Koclja so na silo odstranili, tako da je bilo delo Metoda in slovanskih duhovnikov silno oteženo. Nadškofa Metoda so tožili v Rim. Spomladi leta 880 je pred papežem Janezom VIII. sijajno dokazal svojo pravovernost in dosegel ponovno potrditev slovanskega bogoslužja. Častitljivi nadpastir se je vrnil na Moravsko s pismom papeža Janeza VIII., naslovljenim na Svetopolka, v katerem mu ukazuje, naj sprejme Metoda kot nadškofa. Svetopolk je Metoda sicer sprejel, toda podpiral ga ni veliko. Nasedel je nemškemu duhovniku Vihingu, pretkanemu spletkarju in Metodovemu glavnemu nasprotniku. S ponarejenim papeškim pismom je hotel izriniti Metoda z nadškofijskega sedeža, kar mu pa ni uspelo. Pač pa je dosegel, da ga je papež na SvetopoIkovo priporočilo posvetil za škofa v Nitri na Slovaškem. Metod je škofa Vihinga, zagrizenega nasprotnika slovanskega bogoslužja, sprejel ker je želel doseči spravo s Svetopolkom. Leta 882 je Metod, najbrž po dogovoru s papežem, potoval v Carigrad. Po vrnitvi od tam se je posvetil prevajanju svetega pisma; na slovanski jezik in prevedel tudi zbirko zakonov in izbrana dela cerkvenih očetov. Ko je čutil, da se bliža konec njegove naporne življenjske poti, je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda. Nadškof Metod je umrl 6. aprila 885 in pokopali so ga v stolni cerkvi, ki naj bi po izročilu stala blizu Velehrada (pri Mikulčicah, južno od Velehrada, so odkrili veliko gradišče z več cerkvami). Zdaj ne vemo, kje je Metodov grob. Krive so bile predvsem zgodovinske razmere. Metodov naslednik Gorazd svoje službe sploh ni mogel izvrševati. Pred­vsem zaradi Vihingovih spletk. Ta je dosegel, da je papež Šte­fan V. kmalu po Metodovi smrti prepovedal slovansko bogosluž­je, potem pa je prevzel še vod­stvo Metodove nadškofije. Meto­dove učence so izgnali iz dežele; zavetje so našli v Bolgariji in Makedoniji (Ohrid), od koder se je slovansko bogoslužje širilo med Srbi in Rusi.

Svetniško češčenje Cirila in Metoda se je razširilo takoj po njuni smrti. Za vso katoliško Cerkev je njuno češčenje ukazal papež Leon XIII. leta 1880. Njun god so sprva praznovali ločeno, na spominski dan njune smrti: 14. februarja in 6. aprila, zdaj pa skupno 5. julija. Pri katoliških Slovanih je ostal ta datum tudi po pokoncilski pre­ureditvi bogoslužnega koledarja, na katerem je zdaj god svetih bratov 14. februarja. Veliko za­slug za širjenje češčenja sv. Cirila in Metoda med Slovenci in Slo­vani ima svetniški škof Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil bratov­ščino (molitveno družbo) sv. Ci­rila in Metoda za pospeševanje edinosti med kristjani. Ta bra­tovščina, ki se je uveljavila ne le po Sloveniji, ampak tudi mar­sikje po Evropi, je pridružena Apostolstvu sv. Cirila in Metoda, ki so ga 1891 ustanovili duhov­niki na Moravskem in ima sedež v Velehradu, kjer je bil pokopan sv. Metod.

Sporočilo svetih bra­tov našemu času

Božjo ponudbo odrešenja sta sv. Ciril in Metod posredovala našim slovanskim prednikom z željo, da A bi jih kulturno in duhovno dvignila in jim omogočila, da kot posebna skupnost izvoljenega ljudstva nove zaveze stopijo vi krog kulturnih krščanskih narodov Evrope. Njuno požrtvovalno delo kaže, kako visoko sta cenila človeka, njegovo dostojanstvo in svobodo, ko sta hotela prezirane 'barbarske' Slovane dvigniti kot svobodne in s krščansko kulturo oplemenitene ljudi k dostojanstvu izvoljenega božjega ljudstva.

To njuno delo je vtkano vi današnjo evropsko civilizacijo, ki ima svoje duhovne korenine v krščanstvu. Zato se spodobi in je pravično, da ju slavimo kot utemeljitelja slovanske in vseevropske s krščanstvom prežete kulture, ki je tudi temeljna vred nota naših narodov ... Druga značilna misel svetih bratov je ideal krščanske edinosti... Pri svojem apostolskem delovanju sta spretno združevala vzhodne in zahodne krščanske prvine. Želela sta zgraditi most, ki bi povezoval vzhod z zahodom, narode tedanje Evrope kot enakopravne soudeležence pri uresničevanju božjega kraljestva med ljudmi. S svojim prepričaj njem o edinosti krščanskega sve­ta v široki različnosti in edinosti/ ki priznava drugim drugačen. način obstajanja, sta učitelja tudi našemu času... Tretja vrednota, ki se svetlika v dediščini sv. Cirila in Metoda, je njun izostreni čut za priznanje kulturo vsakega naroda. To je posebej razvidno iz njunega pomembnega in navdihnjenega po­gleda na slovanski književni jezik, prizadevanje za prve knjige v tem jeziku in pospeševanje splošne omike. To je potekalo vzporedno z borbo za priznanje tedaj manj priznanih ali sploh nepri­znanih slovanskih narodov na svetovnem prizorišču: bila sta predhodnika boja proti zapo­stavljanju ljudi in narodov. Tudi v tem pogledu sta delovala kot preroka novejših časov.

Ognjišče

Krška/celovška škofija se je na devetstoletnico ustanovitve pripravljala s škofijsko sinodo 1970–1972. Med njenimi najbolj delavnimi člani je bil slovenski kulturni in javni delavec dr. Valentin Inzko.  Najtehtnejši dokument sinode Sožitje Nemcev in Slovencev v Koroški Cerkvi nosi tudi njegov pečat. »Dejstvo, da v škofiji Krka/Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni,«  je dejal v pogovoru za bralce Ognjišča skoraj tri desetletja po sinodi (maja 1998).

SVETA EMA JE POLOŽILA TEMELJE
»Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel,« je papež sv. Janez Pavel II. 25. junija 1988 nagovoril okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo nad 20.000 Slovencev iz Koroške in iz vseh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob cerkvi Žalostne Matere Božje.  Na tem mestu je koroška kneginja sveta Ema dala graditi prvo cerkev in ob njej samostan benediktink (1043), v katerem je umrla (1045). Kneginja Ema je odigrala pomembno vlogo pri urejanju cerkvenih razmer na Koroškem. Po smrti obeh sinov in moža je postala upraviteljica rodbinskih posesti v Posavju in na Koroškem, bila je ena najbogatejših žensk svojega časa. Ko je ostala sama, je razdajala svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Dala je pobudo in sredstva za gradnjo podeželskih cerkva.  Njeno največje delo pa je bil samostan benediktink v Krki, ki ga je ustanovila leta 1043. Svojemu samostanu je podarila osem župnij in dala graditi Marijino cerkev.  V tem samostanu je preživela zadnja leta svojega življenja. Umrla je leta 1045. Salzburški nadškof Gebhard je leta 1070 samostan v Krki razpustil. Leta 1072 je tam ustanovil novo škofijo: nekdanji samostan je postal škofijski dvorec, Marijina cerkev pa stolnica. Edina posest nove škofije je bilo osem župnij, ki jih je bila darovala samostanu kneginja Ema. V ljudskem spominu se je zato uveljavilo prepričanje, da je bila ustanoviteljica krške škofije pravzaprav svetniška kneginja.

SALZBURŠKI NADŠKOF NAD KRŠKIM ŠKOFOM
Prvi krški škof Gunther iz Krappfelda (1072–1090) je bil imenovan že leta 1072, toda nadškof Gebhard ni izdal niti ustanovitvene listine za novo škofijo; to je na pritisk Rima storil šele njegov naslednik nadškof Thiemo (1090–1101. Pravico imenovanja krškega škofa in določanja njegovega polnomočja si je pridržal nadškof, tako da je status krških škofov bil skoraj enak nekdanjim kornim škofom pri Gospe Sveti.  Krški škofje so bili nekakšni generalni vikarji salzburškega metropolita (Jože Mlinarič). Salzburški nadškof je ozemlje osmih župnij določil šele leta 1131, leta 1218 pa so mu dodelili še dve župniji in pri tem je ostalo 500 let. Poznejši krški škofje so si prizadevali za večjo samostojnost od salzburških nadškofov, vendar so ti vztrajali pri načelu, da kot apostolski delegati sami imenujejo sufragane. Nekaj več pravic si je priboril četrti krški škof Roman I. (1131–1167). Škofijo je postavil na zdrave temelje in si pridobil ugled, tako da mu je cesar Friderik Barbarossa podelil knežji naslov. V njegovem času je bila zgrajena sedanja mogočna cerkev, njegova stolnica. Nedaleč od Krke je dal sezidati grad Strassburg,  ki je bil šest sto let rezidenca krških škofov. Leta 1775 je dobila krška škofije ozemlje okrog Millstattskega jezera, temeljito pa so se spremenile njene meje za cesarja Jožefa II., ki je uveljavil pravilo, da se meje škofij krijejo z mejami dežel. Takrat je dobila vse ozemlje koroške dežele. Leta 1787 sta se sedež škofije in stolni kapitelj preselila iz Krke v Celovec in škofija se je preimenovala v celovško, ali tudi krško/celovško.

PO 852 LETIH PRVI SLOVENSKI ŠKOF
Koroški deželni stanovi so v letih 1581–1591 v Celovcu za protestante zgradili cerkev Sv. Trojice. Leta 1604 so jo prevzeli jezuiti, ki so ob njej ustanovili semenišče, leta 1787 je po prenosu škofijskega sedeža iz Krke v Celovec, postala stolnica. Nadvojvodinja Marija Ana, hči Marije Terezije, si je za stalno bivališče izbrala Celovec. Zgradili so ji palačo  poleg samostana elizabetink. Ker je samostan gmotno podpirala, so jo pokopali v samostanski cerkvi. Njeno palačo je leta 1790 odkupil škof Franc Ksaver Salm (1782–1822),  prvi na celovškem sedežu. S svojo odpravo je 28. julija 1800 osvojil najvišji vrh Grossglocknerja (Velikega Kleka). Njegov naslednik, 55. v vrsti krških škofov, je bil Jakob Peregrin Paulitsch (1824–1827).  Nekaj časa je vodil škofijo kot kapitularni vikar, leta 1824 pa je postal škof. Bil je prvi krško/celovški škof, ki ni bil plemiškega rodu, prvi slovenske krvi. V prvem letu svoje škofovske službe je v celovški stolnici posvetil v duhovnika blaženega Antona Martina Slomška.  Napisal je molitvenik Gospod, teci mi pomagat, ki ga je kasneje izdala Mohorjeva družba. Pavličev naslednik Peter Mayr (1827–1840) je določil, da morajo slovenski bogoslovci iz njegove škofije redno obiskovati Slomškov tečaj slovenščine, medtem ko je bila udeležba za lavantinske in nemško govoreče njegove škofije prostovoljna. Škof Adalbert Lidmansky (1842–1858) ni bil naklonjen političnemu delovanju svojih duhovnikov, zato je pokaral Andreja Einspielerja. Valentin Wiery (1858–1880)  je bil prvi celovški škof, ki je prevzel dušnopastirsko skrb za celotno Koroško. Kot Slomškov učenec je obvladal slovenski jezik. Njegova največja zasluga za Slovence bila rešitev Mohorjeve družbe v Celovcu. Einspieler  je Mohorjevo kot društvo odtegnil posegom državne policije s tem, da jo je s pomočjo škofa Wieryja in papeža Pija IX. spremenil v cerkveno bratovščino.  Čas škofovanja Josepha Kahna (1887–1910)  so posebej zaznamovala socialna vprašanja in narodnostne napetosti v deželi. Slovenski duhovniki so bili v desetletju pred prvo svetovno vojno vodilni pri organizaciji zadrug. Škof Kahn se je leta 1895 zelo zavzel za uvedbo verouka za vse razrede v realni šoli. Deželni zbor je to odklonil, češ da verouk ni potreben za splošno izobrazbo! Po koncu prve svetovne vojne je Kraljevina SHS zaradi pretežno slovenskega prebivalstva zahtevala priključitev južnega dela Koroške. Večina slovenskih duhovnikov se je opredelila za SHS, prva tako ob plebiscitu oktobra 1920. V prvi avstrijski republiki je bila Koroška polna antiklerikalizma. Škof Adam Hefter (1914–1939)  je v odločnem pastirskem pismu obsodil nacionalsocializem ter se zavzel za sožitje med nemškimi in slovenskimi Korošci. Škof Andreas Rohracher (1939–1945)  se je že kot pomožni škof zavzemal za globoko verno slovensko ljudstvo. Leta 1949 je katoliško usmerjeni Joško Tischler na pobudo slovenskih duhovnikov ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, je prišlo do napetosti med njegovim vodstvom in škofom Josephom Kostnerjem (1945–1981),  ker je bil škof proti političnemu delovanju duhovnikov. Do napetosti med krščansko usmerjenimi Slovenci je prišlo, ko je škof po uveljavitvi manjšinskega šolskega zakona (17. septembra 1959) odredil, da smejo duhovniki uporabljati slovenski jezik pri verouku le tam, kjer so učenci prijavljeni k slovenščini.

PO SINODI POGLED V PRIHODNOST
Sinoda krške škofije je potekala v letih 1970–1972, v času, ko so bili odnosi med obema narodoma na Koroškem napeti.  Že v pripravi na sinodo so prišli do spoznanja, da je potreben iskren dialog. Prvič v zgodovini krške škofije so na sinodi sodelovali tudi laiki. Sklepe škofijske sinode je dosledno uresničeval škof Egon Kapellari (1982–2001)  z močnimi pastoralnimi, socialnimi in kulturnimi pobudami. Nemški nacionalisti so mu očitali, da je bolj naklonjen slovenski manjšini kot nemški večini. Škof Kapellari je leta 1992 v pastirskem pismu opozoril, da so katoličani soodgovorni za to, kakšni so odnosi med obema narodoma. Po zgledu škofa Kostnerja je pri liturgičnih obredih na dvojezičnem ozemlju uporabljal oba deželna jezika. Za njim je krško škofijo vodil škof Alois Schwarz (2001–2018).  Kot pokrovitelj Mohorjeve družbe ji je bil vsestransko naklonjen, zlasti pa pri zalaganju veroučnih knjig. Bil je odločen zagovornik dvojezičnosti. Po njegovem odhodu v škofijo St. Polten je bil škofijski sedež poldrugo leto prazen.
Proti koncu leta 2019 je bilo znano ime novega krškega škofa, 66. po vrsti in drugega Slovenca v zgodovini krške škofije. To je Jože Marketz,  rojen leta 1955 v Železni Kapli. Škofovsko posvečenje je prejel 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Po novi maši leta 1982 je nadaljeval študij, nato pa opravljal razne odgovorne službe v krški škofiji, nazadnje je bil direktor koroške Karitas. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Janeza: Deus caritas est (Bog je ljubezen). To je njegov življenjski program, srce evangeljskega oznanila.

SLOVENSKE CERKVENE USTANOVE
Dušnopastirski urad
Slovenski oddelek Dušnopastirskega urada podpira fare v dvojezičnih dekanijah pri njihovih prizadevanjih na vseh področjih. Glavni trud pa velja, da bi slovenska beseda in pesem ne polagoma utihnili in izginili iz cerkvenega življenja, prav v obrobnih krajih. Tu pa je najpomembnejši medij cerkveni list Nedelja, ki že 96 let s svojimi rednimi številkami sooblikuje slovensko narodno skupnost na Koroškem.
V okviru Dušnopastirskega urada delujejo: Misijonska pisarna, Referat za župnijske svete, Referat za cerkveno glasbo, Referat za Sveto pismo in liturgijo. Zelo rodovitna je Misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Jože Kopeinig in jo neutrudno vodi že 54 let. Referat za župnijske svete spodbuja vernike k sodelovanju v njihovi domači župniji. Referat za cerkveno glasbo skrbi za izobraževanje cerkvenih pevcev in pevk, organistov, pevovodij ter spodbuja med mlajšo generacijo zanimanje za cerkveno glasbo. V referatu za cerkveno glasbo in liturgijo poudarjajo: naša vera črpa moč iz Božje besede.
Katoliška akcija
Začetki Katoliške akcije segajo nazaj v leto 1965 na čelu z vzornikom Vinkom Zwitrom, ki je z veliko gorečnostjo znal najti pravo pot v skrbi za slovensko besedo in širjenje vere … Katoliška akcija je igrala pomembno vlogo tudi pri škofijski sinodi leta 1972.
Duhovni asistent je v okviru Katoliške akcije prvotno del vodstva. Ob njem so še predsednik oz. predsednica, tajnik oz. tajnica, ki svojo nalogo opravlja poklicno. Vloga duhovnega asistenta je dajati duhovne impulze in skupaj z vodstvo podpirati delo organizacije.
V hiši Katoliške akcije ‘stanujejo’: Katoliška prosveta, Katoliška otroška mladina,  Katoliška mladina, Referat za družine in Katoliško žensko gibanje. Katoliška prosveta je bila ustanovljena leta 1965 kot izobraževalna ustanova krške škofije. Katoliška otroška mladina je stara štirideset let, njej pripada Akcija treh kraljev. Katoliška mladina je mladinska organizacija, ki zbira in združuje mlade na župnijski in medžupnijski ravni. Naloga Referata za družine je, da spremlja družine in jim pomaga krepiti odnose. Katoliško žensko gibanje na dvojezičnem ozemlju krške škofije spodbuja žene k rasti kot ženske, kot kristjanke, kot Slovenke.

Nedelja, slovenski verski tednik krške škofije  
Ustanovljena davnega leta 1926, se na kratko predstavi: »Glavni namen lista Nedelja je pomagati ljudem, ki so dobre volje, da jim ostane sedmi dan v tednu dan Gospodov.« Poleg Nedelje škof Jože Marketz zelo poudarja moč spletnih strani: »Moramo komunicirati to, kar delamo. In naredimo res veliko.« Na koncu je predstavljena Mohorjeva ljudska šola, ki je jeseni 1989 v prostorih Slomškovega doma v Celovcu. To je zasebna dvojezična šola, v kateri se otroci uvajajo enakovredno v oba deželna jezika.

S. Čuk, 950 let krške škofije (Priloga), v: Ognjišče 5 (2022), 44-49.

Po tisočletju pod tujo oblastjo ali ideologijo je slovenski človek končno postal gospodar na svojem in odvisen od svojih zmožnosti. V stoletjih so izginjali mnogi večji narodi, številni so izgubili svoj jezik in samostojnost. Slovencem pa se je leta 1991 odprl kos svobodnega neba, da je lahko domovina, ubranjena v vojni, postala tudi država …

Posvečen čas osamosvajanja pred 30 leti sem doživljal kot nekaj globokega, slovesnega, častnega, v stoletjih izsanjanega. Kot dar, neomadeževan in trajen. Kot srečen prelom s temačnostjo desetletij primitivnega komunističnega režima, ki je v tistih pospešeno letih propadal politično, ekonomsko, moralno in ves čas hromil duha in ustvarjalnost vseh generacij … Seveda na oblast se je povzpel s krvjo in nasiljem, ne z volitvami in voljo večine. Demokratično vrenje je spodbudil proces proti četverici leta 1988, takrat je prvič popustil strah in ljudje so si upali na ulice in javno izraziti svoje prepričanje. Začel se je veliki boj za to, da Slovenci dobimo nazaj domovino, ki nam jo je ugrabila uvožena ideologija. Režim je v desetletjih svoje represije večino potisnil v drugorazredno vlogo, sploh kristjane. Vendar, ko je šlo za svobodo in demokracijo je bila utišana slovenska krščanska katoliška večina in nihče drug, tista, ki je bila na oboje že pripravljena vas čas. Številni katoličani so stopili v ospredje in vodili proces osamosvajanja.
Stranke bivšega režima, ki so lahko nastopile na svobodnih volitvah so se le prilagajale valu demokratičnega vrenja, ki ga niso zmogle več ustaviti. 23. decembra 1990 smo na plebiscitu množično glasovali za samostojno in neodvisno državo. Demos se je o tem odločal novembra 1990 v Poljčah in stare politične sile so se morale temu podrediti, če so hotele politično preživeti. In so. Demos, kot gonilna sila politične svobode, boja za demokracije in samostojno Slovenijo je opravil svojo zgodovinsko nalogo vzorno in pošteno. Takrat mu je sledila velika večina državljanov, ko je šlo zares, v času vojne za Slovenijo tudi večina tranzicijske politike s predsednikom predsedstva vred. Bistvena za zaščito slovenske suverenosti je bila uspešna obrambna vojna, ki je v različnih elementih dejansko trajala od razorožitve TO sredi maja 1990 do odhoda zadnjega tujega vojaka iz koprske luke konec oktobra 1991.
Ko se je delil plen, je Demos že razpadel, kar je bila daleč največja napaka pomladne demokratične politike, potem ko nas je popeljala v največji dosežek v tisočletni zgodovini slovenskega naroda. Napaka, ki si jo velja zapomniti. Kot tudi okoliščino, da je bil Demos sam prestreljen z nekaterimi kadri, ki so v resnici skrbeli, da stare partijske strukture ne bi izgubile privilegijev – “da bi bilo vse tako kot je bilo prej”.
Pomladna, izvorno demokratična politika je vedno pridobivala ko se je poenotila, in zgubljala, ko je bila razcepljena in skregana. Medtem ko so, poenostavljeno rečeno, eni delali državo, so jo drugi že lastninili ali celo okradli. Stare tranzicijske strukture globoke države so brutalno izkoristile svoje privilegirane in pogosto nepošteno pridobljene prednosti v gospodarstvu, bančništvu, pravosodju, medijih … v vseh poglavitnih sferah družbe. Dovčerajšnji ‘levičarji’ in zagovorniki proletariata so se v hipu prelevili v trde kapitaliste in s pomočjo ‘prihvatiziranega’ kapitala znova utrjevali svoje strukture, ki so se omajale v letih 1990–1992 oz. 1994. V resnici niso nikoli bili demokrati in vrsto njih si niti slovenske države ni želelo. Pozneje smo videli, da je njihovo srce ostalo v propadli Jugoslaviji, polna denarnica pa v kapitalistični Sloveniji.
A to je le en vidik. Slovenija se je v 30 letih vendarle spremenila in modernizirala. Nekdaj pusta in zanemarjena mesta in vasi so postala urejena in povečini v ponos prebivalcem in obiskovalcem. Ko so se strli samoupravni okovi so sicer propadla številna velika socialistična podjetja a nastala so še številčnejša nova, inovativna, uspešna, nekatera na najvišji svetovni ravni. Podobno odličnost smo Slovenci pokazali na vseh področjih življenja od znanosti, športa do kulture, naučili smo se spoštovati svojo dediščino in jo ohraniti kot vrednoto. Dosegamo odličnost v najrazličnejših obrteh in kmetijstvu, zlasti vinarstvu. A vidimo, kaj pomeni svoboda?
Po mnenju najbolj izkušenih med nami, ki so hkrati optimisti, smo na dobri poti in v ključnem trenutku, da uspešno končamo tranzicijo, to dolgo pot preizkušenj in prevar slovenske demokracije, ter zaživimo kot običajna družba zahodnega tipa, s problemi seveda, vendar ne takimi, ki imajo svoj izvor in prvotno akumulacijo kapitala v privilegijih, krvavo pridobljenih po letu 1945. V tem pogledu prijemi globoke države, njenih medijev in pravosodnih zlorab ne morejo več prevladati in zatreti drugače mislečih. Demokratični razvoj v vseh sferah družbe je ustvaril svobodne Slovence in državljane naše države. Res je medijski vtis drugačen, oglašajo se znanilci nasilja in histerije, vendar so bolj ali manj produkt medijev in njihove ujetosti v služenje starim preživelim strukturam, ki se borijo za preživetje.
Eden od razlogov napetosti v naši družbi je v tem, da nekateri glavni mediji niso svobodni, ljudje svobodo imajo, če jo le hočejo. Dejansko je od nas, vas odvisno, ali bomo obsedeli v drugorazredni klopi, morda igrali vlogo žrtve, ki smo jo (bili) vajeni in nudi izgovore, da se nič ne da, da nič ne zmoremo, da naj nekdo drug že kaj ukrene, javno izjavi, nastopi, zapiše, kandidira, skratka – se izpostavi. Taki izgovori niso več smiselni. Čas je za aktivno državljanstvo. In ob tem klic – kje si, slovenski človek, državljan, kristjan? Da izpolniš tudi sam tisto, kar globoko čutiš, da je prav, da zapolniš svojo vrzel v množici tistih, ki jim gre za to, da Slovenija ostane in utrdi svoje izročilo svobodne in demokratične domovine in države za vse državljane.
dr. Jože Možina, voditelj na TV Slovenija, avtor knjige Slovenski razkol

 

Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Moja dežela, to je njena lepota.
Moja dežela, mi smo njeni ljudje.
Lepota dežele je sloves njen,
njeni ljudje smo njeno ime,
ponosno ime. (D. Velkaverh)
Dogodkov v času osamosvojitve se zelo dobro spomnim. Globoko so me nagovorili in zaznamovali mojo nadaljnjo življenjsko pot. Ljubezen do domovine je vela po deželi. Na vsakem koraku sem čutil ponos in samozavest naroda. Naroda, ki je stoletja čakal na ta zgodovinski trenutek. Ti občutki so zgoščeni v verzih zgoraj napisane pesmi.
V času velikih dogodkov leta 1991 sem bil v 13. letu življenja, zaključeval sem šesti razred OŠ Koroški jeklarji na Ravnah na Koroškem. Ravno v tem najstniškem obdobju so se mi številni takratni dogodki in občutki še posebej vtisnili v spomin.
Na večer, ko je bila sprejeta Deklaracija ob neodvisnosti, smo pri podružnični cerkvi sv. Križa, župnija Črneče, v okviru svečane slovesnosti posadili osamosvojitveno lipo in s tem posebej zaznamovali zgodovinsko priložnost. Nato smo ob zvokih harmonike, ki sem jo – sicer začetnik – igral, praznovali do zgodnjih jutranjih ur.
Kmalu je odjeknila realnost v obliki agresije JA na novorojeno državo. Odtlej sem, kadar se je le dalo, spremljal nacionalno televizijo in poročanje o vojni za Slovenijo. V mojem srcu so prostor pridobivali novi pogumni možje, pravi zvezdniki, danes jim lahko rečemo očetje države. Te dneve sem doživljal zelo dramatično. Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj bi kdo napadel državo, ljudi, ki nikomur nič ne jemljejo in nikomur ne želijo nič žalega. Ob padlih žrtvah sem žaloval, čutil veliko jezo, bil sem ogorčen. Po drugi strani sem bil navdušen nad enotnostjo in odločnostjo slovenskega naroda, ki je izvirala predvsem od politikov z vizijo v okviru DEMOSa in slovenske vlade, ki ji je predsedoval Lojze Peterle.
Posebej se spomnim dni, ko so pripadniki TO, torej sedanje Slovenske vojske, z masivno barikado ustavili kolono oklepnikov pred Dravogradom. Vneli so se boji, kjer so sodelovali tudi vojaki JA v tamkajšnji vojašnici Bukovje. Razmere so bile izjemno napete. S travnika ob domači hiši sem neposredno gledal, opazoval te boje. Dih pa mi je zastal, ko sta Dravograd nekega dne preleteli dve vojaški letali JA MIG-27, eno od njiju pa je tudi odvrglo bombe. Na srečo v Dravo in brez posledic. V mislih in v duhu sem bil z vojaki na bojišču in skupaj z njimi pričakoval konec bojev. Dočakali smo jih. Rane so bile zadane, žrtve so padle, škoda povzročena. Ideje in odločitve o neodvisni državi pa napadalci niso mogli ubiti.
Danes z neopisljivo hvaležnostjo zrem na te trenutke 30 let nazaj. Ponosen, da smo trdno povezani vzdržali. In odločen, da skupaj s prijatelji delam vse, kar je v moji moči, da obujamo to povezanost, presegamo zgodovinske delitve in drug ob drugem, četudi z različnimi stališči, stopamo v prihodnost. Naša odgovornost je velika. Naslednjim rodovom smo dolžni prenesti izročilo o rojstvu države. Bog živi Slovenijo in Slovence!

 

Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo

“Slovenija, vstani!” je bil ta pomembni vzklik, ki je narod in posameznike prebudil, opolnomočil in opogumil za odločnejše korake v trenutku, ki ga ne gre zamuditi. Slovenski narod je postal nacija. Vstal je in se dvignil, odločno, kot še nikoli, pa so Slovenci izkazovali ljubezen do domovine in ponos. Osamosvojitev Slovenije je zagotovo ključni in najpomembnejši trenutek v zgodovini slovenskega naroda, ko so se uresničile tisočletne želje in sanje o lastni državi. A sanje so postale resničnost, ker so v pomembnem trenutku v ospredje stopili ljudje, ki so imeli znanje in pogum ter vedeli za cilj. Prevzeli so odgovornost in žrtvovali največ – lastno življenje. Zato jim gre večna slava in zahvala.
Klicu časa se je pomembno odzvala tudi Cerkev, na čelu katere je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Cerkev je v obdobju demokratizacije in osamosvajanja Slovenije prevzela velik del moralne odgovornosti, predstavljala pa je tudi vrednostno oporo tedanji novi in delno neizkušeni pomladni politiki.
Stališče Cerkve do osamosvojitve Slovenije je bilo nedvoumno, zato je že ob plebiscitu aktivno pozivala k udeležbi in odločanju za samostojno Slovenijo. Nadškof Šuštar je pred plebiscitom v posebni izjavi na nacionalni televiziji povabil ljudi, da glasujejo za samostojno in neodvisno Slovenijo ter se ne pustijo ustrahovati črnogledim napovedim, ki so jih v javnih nastopih in izjavah sejali politiki, ki so predstavljali prejšnji režim. Prav ta Šuštarjev nastop na televiziji, ko je z jasno besedo prevzel zgodovinsko odgovornost nad potekom nadaljnjih dogodkov, je ljudem vlil pogum pred ključnim odločanjem.
Nadškof Šuštar je s svojo mirnostjo, strpnostjo, a ob enem jasno besedo, z dialogom in avtoriteto narod bodril, da je njegova prihodnost v samostojni, neodvisni in demokratični državi. Zlasti njegove mednarodne povezave in poznanstva, ki si jih je pridobil že med službovanjem v tujini, so pomembno vplivale na mnoge evropske in svetovne politike, tako v času osamosvojitvene vojne, da so obsodili agresijo na Slovenijo, kot tudi kasneje, da je Slovenija postala mednarodno priznana država. Ni dvoma, da je imel Sveti sedež odločilno vlogo pri mednarodnemu priznanju Slovenije. Prav tako je papež sv. Janez Pavel II. med desetdnevno vojno nekajkrat močno “povzdignil glas” in javno posvaril jugoslovanske politike k prekinitvi ognja ter jasno zavzel stališče, da ima Slovenija pravico do samoodločbe. Nadškof Šuštar je Janeza Pavla II. osebno dobro poznal. Delila sta namreč prijateljstvo še iz časa, ko je bil nadškof Šuštar tajnik evropske škofovske konference, kjer je spoznal tudi druge vplivne kardinale in škofe, s katerimi je bil v rednem stiku med osamosvojitveno vojno. Obveščal jih je o stanju v Sloveniji, o agresiji JLA ter prosil za pomoč in posredovanje. Svoje življenjske izkušnje je Alojzij Šuštar vnovčil zelo plemenito.
Ob praznovanju tridesete obletnice Slovenije se pa le ponovno ozrimo k našim koreninam, k vrednotam, ki so nas dvignile in opolnomočile, da smo zgradili državo. Ponovimo skupaj zanos iz pred tridesetih let ter zasledujmo prihodnost in “edinost, sreča, sprava, k nam se vrnejo …”

dr. Helena Jaklitsch, ministrica brez resorja, pristojna za področje odnosov med republiko slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med republiko slovenijo in slovenci po svetu

Če sem iskrena, je moja prva misel, tista čisto necenzurirana ali olepšana, na čas pred tridesetimi leti popolnoma najstniška. Bila je nedelja, ko smo se z družino odpravljali k maši. Še vedno doma, toda že pri izhodu, smo zaslišali alarm, ki se je oglasil ob nenavadni uri. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da naznanja nevarnost bombnega napada. Vem, da smo se otroci prvi hip razveselili, da ni bilo treba v cerkev, toda že naslednja moja misel na tisti čas je povezana s strahom, kaj bo. Spomnim se, kako smo pred televizijo nemo gledali na premikajoče se tanke in ranjene, poslušali novinarske konference iz Cankarjevega doma. Toda vsemu temu navkljub, vsaj tako je zapisano v mojem spominu, je bilo v ozračju čutiti nekaj velikega in pomembnega. Nekaj prelomnega. Trdna volja, da gremo do konca.
Ko se danes oziram na tisti čas, se v meni vedno prebudi več čustev. Najprej ponos in velika hvaležnost do vseh, ki so takrat imeli volilno pravico, da so se plebiscitarno, kljub vsem zunanjim pritiskom in grožnjam, da bomo jedli le še travo, če bomo izbrali pot samostojnosti, odločili uresničiti sen naših prednikov o svoji lastni, slovenski državi. Druga misel je, da smo v teh tridesetih letih, ko imamo svojo državo, čeprav se nam morda ne zdi, vendarle prehodili določeno pot, ki nas kot državo utrjuje. Vstop v Evropsko unijo, članstvo v Nato, uspešno prvo predsedovanje Svetu EU. To je le nekaj pomembnih mejnikov na tej poti.
Letošnja trideseta obletnica je zame izredna, ker lahko od blizu doživljam, kaj pomeni voditi državo, skrbeti za vsakega in ne samo za nekatere; kaj pomeni plavati proti toku. Moja naloga je, da Slovence v zamejstvu in po svetu povezujem z nevidnimi, vendar trdnimi nitmi z matično domovino. Med temi sta zagotovo slovenski jezik in kultura; pravzaprav slovenstvo v najširšem ter najžlahtnejšem pomenu besede. Razmišljam in iščem načine, kako bi se lahko tisti duh, ki je pred tridesetimi leti preveval ves slovenski svet, znova prebil na površje, predvsem tu, pri nas, v matici. Prepričana sem, da še vedno tli in živi v nas, čeprav se nam na trenutke morda zdi drugače. Opažam, da so Slovenci izven Slovenije bolje ohranili tistega duha, ki nam je prinesel svobodo, demokracijo in, kot krono, samostojno in neodvisno Slovenijo, povezano v evropske tokove. Trudim se, da bi ob 30. obletnici tudi sama dodala svoj kamenček v ta mozaik radosti, ponosa in veselja, ki bi moralo prevevati vsakega Slovenca. Samo pomislite, imamo svojo državo! Če to ni razlog za samozavest, potem pa res ne vem, kaj je.
Veseli moramo biti, da smo zdaj na Slovenskem sami svoji gospodarji. Ker smo toliko stoletji živeli pod okriljem nekoga drugega, se moramo seveda še učiti tega, da sami odločamo o sebi. Naučiti se moramo sprejemati odgovornost za naše odločitve, ki vplivajo na našo blaginjo in naš razvoj. Zavedati, da imajo naša dejanja posledice za vse nas. Trideset let kot država že zorimo. Počasi, ampak vseeno. To je pomembno. Kot država, tu mislim vse, tako politiko kot celotno družbo, moramo priti do soglasja o tem, kater so tiste bistvene vrednote, kreposti in načela , ki jih želimo kot narod in kot država živeti. Ne glede na vse. So to poštenost, podjetnost, slovenstvo ali kaj drugega. Samo to nam bo dalo tiste trdnosti in povezanosti, da se bomo lahko uspešno spopadali z izzivi, ki so pred nami.

 

dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

“Očenaš, temeljna listina slovenske samostojnosti” (nadškof Šuštar)
Bogu sem hvaležen, da sem kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja od leta 1990 do 1994 mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje. Hvaležen pa sem tudi, da sem bil lahko njegov sosed, ko se je leta 1997 upokojil, in je vse do svoje smrti, 29. junija 2007, bival v Zavodu sv. Stanislava, v “škofovih zavodih”, katerih dijak je bil nekdaj tudi sam. Takrat sva pogosto s hvaležnostjo obujala spomine na “milostne trenutke naše slovenske zgodovine”! Prav zato sem zbral nekaj misli, ki so povezane z nadškofom Šuštarjem, ki pa je skupaj z drugimi škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami in vsemi kristjani kot Cerkev na Slovenskem, odločilno zaznamoval dogajanje v Sloveniji na poti v samostojno državo in ga zato upravičeno imenujemo za enega od “očetov slovenske samostojnosti”.
Zelo pomenljiva je bila Šuštarjeva izjava na nacionalni televiziji, 20. decembra 1990, ko je opozoril, da je prihajajoči plebiscit zgodovinski dogodek in ni primerljiv z nobenimi volitvami. Poudaril je, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in vse ljudi dobre volje, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje.
Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici pri maši izrazil hvaležnost predhodnim in sedanjim rodovom, ki so omogočili, da smo Slovenci naposled dobili lastno državo. Poudaril pa je, da za kristjane niso temelj pravni akti, ampak Božja beseda in Božja resnica, kar je lepo povzeto v molitvi očenaš. Dejal je: »Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije.«
Da bomo lažje razumeli sedanje stanje, je prav, da se ozremo v leto 1991 in na konkreten primer, ki priča o tem, da bo pot v resnično demokratično, pluralno, pravno državo dolga in zahtevna. Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek.Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da “Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen”. Pa tudi scenarij prireditve in blagoslova lipe se je iz ure v uro spreminjal. Kot je povedala dr. Rosvita Pesek na simpoziju o nadškofu Šuštarju jeseni 2020, naj bi po prvotnem scenariju ob lipi bili prisotni vsi trije predsedniki (države, vlade in parlamenta), nadškof Šuštar pa bi jo blagoslovil, ampak se to ni zgodilo, oziroma je bilo spremenjeno. Kdo in zakaj je to zahteval, je po današnjem poznavanju že bolj retorično vprašanje?!?
Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal približno takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti … Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …«
In kako naprej? … Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje svobode vsakega človeka, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Hvaležen in ponosen sem, da lahko živim v samostojni državi in združeni Evropi! Za našo prihodnost pa se mi zdi odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja in radosti bivanja. Ob vseh človeških prizadevanjih nikoli ne pozabimo prisluhniti »šepetanju Svetega Duha«, ki nas opogumlja, vabi k odgovornosti in razumnosti ter preudarnosti, ter podarja upanje, da se lahko nekaj spremeni!k

MOŽINA, Jože. Srečni čas osvoboditve. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 42-47.

Štirinajstim pomočnikom v sili so se verni začeli priporočati že v zgodnjem srednjem veku. Njihovo češčenje pa se je razmahnilo in utrdilo v hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so pogosto razsajale razne kužne bolezni, veliko gorja so povzročali turški napadi. O svetnikih, katerim so se z gorečo molitvijo priporočali, so iz njihovih življenjepisov in cerkvenih obrednih knjigah zvedeli, kako jih je Bog v njihovem življenju v posebni potrebah včasih tudi čudežno usliševal. Število štirinajst je nastalo s podvojitvijo 'svetega števila' sedem. Vsi pomočniki v sili, razen sv. Egidija (Tilna), so bili mučenci, med njimi je enajst svetnikov in tri svetnice. Za večino teh zavetnikov in zavetnic nimamo popolnoma zanesljivih zgodovinskih podatkov, temveč obstajajo samo legende (pobožne povesti). Vendar tudi resni zgodovinarji menijo, da je v njih zgodovinsko jedro, ki ga je ljudska domišljija 'okrasila' s pobožno pripovedjo. Odločilnega pomena je bila vera in zaupanje v njihovo pomoč in varstvo. Njihovo češčenje je bilo razširjeno tudi pri nas, o čemer pričajo njim na čast zgrajene cerkve ter njihove slike in kipi.

Evharistija sama na sebi največji čudež

Eden največjih teologov v zgodovini Cerkve sv. Tomaž Akvinski je dejal, da je evharistija sama na sebi največji čudež. A tega, da se pri maši kruh spremeni v Jezusovo telo in kri, ne zaznamo z našimi čutili. Kristjani verujemo Jezusovim besedam, ki jih je izrekel pri zadnji večerji: »To je moje telo in to je moja kri.« So pa bili v zgodovini primeri, ko sta se posvečen kruh ali vino res spremenila v meso in kri. Ogledali si bomo nekaj čudežev, povezanih z evharistijo, opisali, kaj so pokazale laboratorijske raziskave ter se ustavili ob pomenu, ki naj ga imajo ti čudeži za naše duhovno življenje. Največ podatkov o evharističnih čudežih smo zajemali iz knjige dr. Antona Nadraha Evharistični čudeži.

OKRVAVLJENI PRTIČEK V ORVIETU
Zelo znan evharistični čudež, tudi zaradi kraja Orvieto, ki stoji ob poti v Rim in kjer hranijo relikvije, se je zgodil leta 1263 v mestu Bolsena v Italiji. Neki duhovnik iz Češke se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je opravil sveto daritev. Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. V Bolseni je maševal v cerkvi sv. Kristine. Pri spremenjenju med mašo je začela hostija krvaveti. Kapljice so padale na korporal (poseben prt za kelih in pateno s hostijo) in pokazali so se rdeči madeži. Duhovnik je bil prestrašen in je hotel ta dogodek ohraniti zase. Toda ko je zložil korporal, so kapljice padle tudi na kamniti marmorni tlak.
Novica o dogodku se je hitro razvedela. Duhovnik, pri katerem se je zgodil ta evharistični čudež, je obiskal papeža Urbana IV., ki je takrat bival v Orvietu. Duhovnik je papežu vse natančno razložil. Bil je srečen, da se je rešil mučnega dvoma. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v Orvietu. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Okrvavljeni korporal še danes hranijo v Orvietu.

Ludbreg – Čudež na našem pragu
Evharistični čudež se je zgodil tudi na »pragu Slovenije«. Leta 1411 je duhovnik obhajal mašo v grajski kapeli pri grofu Batthyanyju v Ludbregu na Hrvaškem. Med posvetitvijo vina je duhovnik podvomil o resnici, da se vino spremeni v Jezusovo kri, zato se je vino v kelihu spremenilo v kri. Ni vedel, kaj naj stori, zato je dal relikvijo vzidati za glavni oltar. Delavec, ki je to naredil, mu je moral priseči, da tega ne bo nikomur povedal. Duhovnik je skrbno varoval skrivnost in jo razkril šele na smrtni postelji. Novica o tem se je hitro razširila in ljudje so začeli romati v Ludbreg. Sveti sedež je pozneje ukazal čudežne relikvije prenesti v Rim. Tam so ostale več let. Toda tamkajšnji prebivalci so kljub temu še vedno romali v grajsko kapelo. V Ludbregu je bila pozneje sklicana komisija, da bi raziskala dejstva, povezana z evharističnim čudežem. Mnogi so pričali, da so v navzočnosti te relikvije čudežno ozdraveli. Papež Leon X. je aprila 1513 izdal bulo, s katero je dovolil češčenje svete relikvije, ki jo je sam večkrat nesel v procesiji po ulicah Rima. Relikvijo so pozneje vrnili na Hrvaško. Ta dragocena relikvija čudežne krvi še danes vabi na tisoče vernikov, ki v spomin na evharistični čudež iz leta 1411 vsako leto v začetku septembra prihajajo na romanje, ko tam obhajajo »sveto nedeljo«.

 
Ludbreg: Duhovniku se je vino v kelihu spremenilo v kri in relikvijo je dal vzidati v oltar. - Lanciano: Relikvije vina, ki se je spremenilo v kri. - Monštranca z relikvijami.

POSVEČENA HOSTIJA SE SPREMENI V MESO
Zelo znan dogodek, v katerem se je posvečena hostija spremenila v meso, se je zgodil v italijanskem mestu Lanciano. Dogodek so po naročilu nadškofa opisali leta 1631. Kot govori ta zapis, se je čudež zgodil že prej, v 8. stoletju. P. Nadrah pravi: »Nadškof je naročil pregled krvi v petih strdkih in meso, spremenjeno v hostijo. Čeprav ne vemo, kdaj natančno se je čudež zgodil, to ne vpliva na njegovo resničnost. Čudež je Cerkev jasno priznala. Znanstvene raziskave so dognale, da gre za pristno človeško meso, in sicer meso srčne mišice, in pravo človeško kri. Relikvije tega čudeža so shranjene v dragoceni srebrni in kristalni monštranci.« Za zgornjim steklenim delom monštrance se vidi hostija, ki je postala meso. Na spodnjem delu je v pokritem kelihu iz stekla pet kepic strjene krvi, v velikosti 10 cm.

OSUPLJIVI REZULTATI LABORATORIJSKE RAZISKAVE
P. Nadrah v knjigi Evharistični čudeži nato piše, da so leta 1970 na pobudo tamkajšnjega škofa relikvije dali v znanstveno analizo dr. Eduardu Linoliju, profesorju anatomije, histologije, kemije in klinične mikroskopije. Po laboratorijskih preiskavah in posvetovanju z drugim profesorjem, docentom za analize človeškega tkiva na univerzi v Sieni, je leto pozneje predstavil presenetljive študijske izsledke: »Meso in kri sta pravo človeško meso in kri. Meso je tkivo srčne mišice. Tudi pri čudežu, ki se je stoletja pozneje zgodil v kraju Sokolka na Poljskem, je tako. Meso in kri spadata v krvno skupino AB, ki je značilna za prebivalce Svete dežele. Kri ima značilnosti sveže krvi. Zanimivo je, da tudi na turinskem platnu ohranjena kri spada v skupino AB. Histološka preiskava je pokazala, da v relikvijah ni nobenega konzervansa, ki bi varoval pred razpadanjem.«
Poznejše preiskave so še ugotovile, da ne gre za mumificirano tkivo, »ampak za živo tkivo, ki klinično reagira. Proteini, navzoči v strnjeni krvi, so razdeljeni kot v sveži človeški krvi … to pomeni, da sta meso in kri prav takšna, kakor da bi bila danes vzeta od kakega živega človeka. Ganljivo je dejstvo, da je meso, ki je nastalo iz hostije, enako srčni mišici, levemu srčnemu prekatu, kakor da pripada Jezusovemu človeškemu srcu.« Nerazložljivo je, kako je bilo vzeto tkivo. Nikakor ni moglo iti za izrezanje, ki je bilo narejeno s človeško roko in s pomočjo orodij, ker ni nobena celica ranjena. »Niti meso niti kri ne kažeta znamenja kakšne spremembe, čeprav evharistične relikvije niso bile spravljene v hermetično zaprtih posodah!« Vsekakor rezultati, katerim se ne čudimo samo mi, ampak so vzbudili začudenje tudi med znanstveniki.

ČUDEŽI TUDI V NAŠEM ČASU
Tudi v našem času se je zgodilo nekaj evharističnih čudežev. Dva na Poljskem. Eden leta 2008 v kraju Sokolka. Med mašo je posvečena hostija po nesreči padla na tla. Duhovnik jo je dal »v posodo z vodo, da bi se v njej razpustila. Ko se namreč v vodi razpusti podoba kruha, Kristus ni več navzoč. Duhovnik je posodico dal v tabernakelj. Ko so po nekaj dneh posodico odprli, se je izkazalo, da se je voda obarvala rdeče. Vsebino posodice so izlili na korporal. Ko je tekočina izhlapela, se je pokazal košček tkiva, ki so ga nato predložili v preiskavo dvema med seboj neodvisnima specialistoma patomorfologoma medicinske univerze v Bialystoku. Oba sta ugotovila, da gre za košček človeškega srca, ki je prestalo smrtni boj.« Na podlagi teh in drugih ugotovitev je škofijska preiskovalna komisija potrdila, da dogodek ni v nasprotju z naukom Cerkve in da je odsotna kakršnakoli prevara. Čudež so spoznali za pristen in dokumentacijo posredovali nunciaturi v Varšavi, ta pa v Vatikan.
Podoben dogodek se je zgodil leta 2013 v kraju Legnica na Poljskem. Ko govorimo o sodobnih evharističnih čudežih, naj omenimo še čudež, ki je dobro raziskan. Zgodil se je v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu leta 1992 in 1996. »Obakrat gre za posvečene hostije (prvič dve, drugič eno), ki jih ni bilo primerno zaužiti, zato so jih dali v posodico z vodo, da bi se raztopile …, a hostije se v vodi niso raztopile kakor običajno, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. Takšne so tudi ostale.«
Takrat je bil nadškof v Buenos Airesu sedanji papež Frančišek. Naročil je temeljite znanstvene analize. Da bi izključili možnost zlorabe, sodelujoči strokovnjaki niso vedeli drug za drugega niti za izvor tkiva in krvi in ne, da gre za posvečene hostije. Raziskave, ki so jih neodvisno naredili različni znanstveniki na različnih koncih sveta, si v ničemer niso nasprotovale. Zanimivo je poročilo dr. Federica Zugibuja iz Kolumbijske univerze v New Yorku, nastalo 26. marca 2005: »Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca … Srčna mišica … je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo …, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo.«Buenos Aires: Marijina cerkev, kjer se je zgodil čudež. - Hostije se v vodi niso raztopile, ampak so se spremenile v človeško meso in so začele krvaveti. - Sokolka: Relikvije evharističnega čudeža v tem poljskem mestu.

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata posvečenima hostijama. Dva Avstralca, med njima tudi znan novinar, ki se je pozneje spreobrnil v katoliško vero, sta bila navzoča pri analizi. Eden od njiju je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Znanstvenik je dejal, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Ko je novinar razložil, za kaj gre, je bil znanstvenik presenečen nad temi dejstvi, in izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

EVHARISTIČNI ČUDEŽI OZDRAVLJENJA
Več čudežnih ozdravljenj se je zgodilo prav med mašno daritvijo, evharistično procesijo in blagoslovom z Najsvetejšim. Tudi v Lurdu je bilo več takih ozdravljenj. Naj opišemo samo eno: »Dne 15. maja 1908, med procesijo z Najsvetejšim v Lurdu, se je Veronika Speling iz Nemčije dvignila iz svojega ležišča. Bila je že pet let hroma. Zdravnik je izjavil, da je bolezen neozdravljiva. Ko se je bolnici bližalo sv. Rešnje telo, je začutila silno vročino po vsem telesu. Ko je prejela blagoslov z Najsvetejšim, so bile bolečine najhujše, nevidna moč jo je hipoma dvignila kvišku. Vstala je in hodila. Zdravniki so pozneje potrdili popolno ozdravljenje.« Na znameniti francoski božji poti se je zgodilo več čudežnih ozdravljenj prav v povezavi s sv. evharistijo. Pri vseh lurških čudežih mora ozdravljenje potrditi posebna zdravniška komisija, ki na podlagi izvidov potrdi, da se z današnjo znanostjo to ozdravljenje ne bi moglo zgoditi.

ŽIVIJO OD SVETEGA OBHAJILA
S sveto evharistijo je povezanih tudi več izrednih mističnih pojavov: od mističnega obhajila do izredne ljubezni do evharističnega Jezusa. Nekatere svete osebe so bile pri maši s pomočjo videnja, hostija je ostala v njihovem telesu nespremenjena, nekateri so videli Jezusa v posvečeni hostiji …
Podrobneje pa se pomudimo ob primerih, ko so nekateri mistiki živeli samo od svetega obhajila. P. Nadrah pravi: »Znanih je več zanesljivih primerov svetnikov in svetniških kristjanov, ki so dolga leta in celo desetletja živeli samo od svetega obhajila, ne da bi uživali kakšno drugo hrano ali pijačo. Naravno to nikakor ni mogoče, kajti po nekaj tednih človek brez hrane in pijače umrje. Zato ti primeri kažejo na resnično Jezusovo navzočnost in njegovo delovanje pod podobo kruha.«
Tako je puščavnik sv. Nikolaj iz Flüe v Švici dvajset let živel samo od svete hostije. »Da bi ga preizkusili, so za mesec dni zaprli vse dohode. Tako mu ni mogel nihče prinašati hrane. Škof, ki ga je hotel preizkusiti, ga je prišel obiskat. Vprašal ga je: »Povejte mi, kako morete živeti brez hrane?« Svetnik je odgovoril: »Če sem pri sveti maši in prejmem sveto obhajilo, čutim v sebi posebno moč in sladkost, ki me nasiti in nadomesti drugo hrano.«

POSEBEN PRIMER MAGDALENE GORNIK
O Magdaleni Gornik, rojeni 19. julija 1835 na Gori pri Sodražici, smo že večkrat pisali. Tokrat se osredotočimo na njeno prejemanje evharistije. Že kot otrok je kazala posebno spoštovanje in ljubezen do svete evharistije. Po prvem svetem obhajilu in po prvem videnju Matere Božje se je to še poglobilo.

Prejemala je mistično obhajilo. Kaj to pomeni? Obhajanec prejme evharistijo brez delivca obhajila, tudi na daljavo. Takšni mistiki v stanju zamaknjenja prejmejo obhajilo iz rok Kristusa, Device Marije, katerega izmed angelov ali svetnikov. Včasih sveta hostija, ki je bila položena v usta obhajanca, takoj izgine v telo brez požiranja. Mistikinja Magdalena Gornik je poleg zakramentalnega obhajila, ki ga je prejemala ob nedeljah in praznikih, več let skoraj vsak dan prejemala tudi mistično obhajilo. Ob prejemanju tega obhajila so bili navzoči tudi drugi ljudje, ki so občasno videli hostijo, ki jo je prejemala mistikinja.

HRANA OD BOGA
Avgusta 1848 se je Magdaleni na domu drugič prikazala Mati Božja. Povedala ji je: »Zaupaj trdno v Jezusa, od njega boš vse dobila. Svojo hrano boš za naprej prejemala od Boga.
Lakote in žeje ne boš več trpela.« Od svojega trinajstega leta, od 1848, pa do svoje smrti 1896 Magdalena ni uživala nobene zemeljske hrane. Dobivala pa je v zamaknjenju neko skrivnostno jed od zgoraj, ki je bila v obliki zrnca ali ploščatega koščka. Zrnce je bilo v velikosti pšenice pa do velikosti fižola. Včasih je dobila dva ali tri zrnca. Ploščati košček je meril do dva in pol centimetra. Prvič je dobila to skrivnostno jed 10. ali 11. septembra 1848.
Včasih te jedi navzoči niso videli, dostikrat pa so jo videli. Poredkoma se je zgodilo, da je skrivnostno hrano prejela v roke. Tedaj jo je pokazala ljudem in jo nato zaužila. Čudežno jed, kakor je Magdalena povedala, ji je prinašal Kristus sam, Marija ali angel. Ko je to jed zaužila, se ji je na obrazu videlo, da je bolj rdeča, pomlajena in okrepčana. Mistično obhajilo in skrivnostno jed, ki je sledila zahvali po obhajilu, je v času Magdaleninega življenja videlo več kot tisoč ljudi vseh stanov. Po mnenju p. Nadraha pa ostaja odprto vprašanje, ali je Magdalena Gornik živela samo od skrivnostne nadnaravne jedi ali tudi od obhajila, kakor imamo to izpričano v poznejšem času pri Tereziji Neumann, ki je živela samo od obhajila.

ŽIVAL POČASTI EVHARISTIJO
Ko naštevamo različne evharistične čudeže, ne moremo mimo znanega dogodka, ko je mula počastila sv. evharistijo. Sv. Anton Padovanski (umrl leta 1231) je šel pridigat v Rimini, ki pa je bilo takrat gnezdo krivoverstva. Ljudje niso hodili poslušat njegovih pridig. Zato je nekega dne šel k morju in prišle so ga poslušat ribe. Nekateri so v tem videli čudež. Toda voditelj krivoverskih katarov Bonillo je »spametoval« ljudi, naj v dogodku, ko ribe skačejo iz vode, da lovijo mušice, ne vidijo čudeža. Krivoverec je še dodal, da samo osli verujejo, da je Kristus navzoč pod podobo kruha in samo oni poklekujejo pred kruhom in molijo Boga! »Če bo moj osel pokleknil pred hostijo, potem bom tudi jaz, slavni Bonillo, priznal in pokleknil in častil Kristusa v podobi kruha!«
Sv. Anton je sprejel izziv. Na dogovorjeni dan so se ljudje v napetem pričakovanju zbrali na trgu pred stolnico. Bonillo je prijahal na svojem lačnem osliču, Anton pa z Najsvetejšim iz cerkve. Krivoverec je nategoval vajeti osličku, a žival, čeprav sestradana, ni šla k senu, ampak je pokleknila pred svetim zakramentom. Ljudje so začeli kričati, da se je zgodil čudež. Katari so odšli iz Riminija, v stolnici pa je škof daroval slovesno mašo, pri kateri je sv. Anton med pridigo spregovoril o večni Ljubezni, ki ostaja med nami v svetem evharističnem zakramentu. Tako pišejo življenjepisci sv. Antona Padovanskega, ko poročajo o svojevrstnem evharističnem čudežu. Prizor, v katerem so mulo velikokrat upodobili kot oslička, je naslikalo tudi več slikarjev.

ČUDEŽI POMOČ NAŠI VERI
Ob skopi predstavitvi različnih evharističnih čudežev se lahko vprašamo, kakšen pomen naj imajo za naše duhovno življenje. P. Nadrah v že omenjeni knjigi pravi, da so v pomoč naši veri, saj potrjujejo to, kar verujemo. Vendar ne smemo na njih graditi svoje vere. »Evharistični čudeži so lahko za posameznega vernika res pomoč, da Jezusovo navzočnost v evharistiji močneje doživi in poglobi svojo vero vanj,« zatrjuje upokojeni mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek in dodaja, da je Jezus »v svojem zemeljskem življenju delal čudeže (Sveto pismo v originalu jih imenuje znamenja in moči; ne čudeži) kot znamenja Božjega kraljestva, ki so vero predpostavljali, hranili in poglabljali. In iz istega razloga jih je delal tudi po vnebohodu in tudi danes.« Tudi evharistične čudeže.
Čudeži niso v središču oznanjevanja Cerkve
Vere ne moremo graditi na čudežih, naglaša nadškof Turnšek, a dodaja, da so lahko v pomoč naši veri: »Ob evharističnem čudežu se vera lahko začne. Celo veliko pričevanj imamo iz zgodovine, da je evharistični čudež prebudil ali vsaj utrdil vero v evharistijo pri kakšnem dvomljivcu, ki je lahko bil celo duhovnik. Glede priznanih evharističnih čudežev je Cerkev enotna. To seveda ne pomeni, da posamezniki kljub temu o njih ne dvomijo. Gotovo pa ti čudeži niso in ne morejo biti v središču oznanjevanja Cerkve; kajti to mora biti oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk.«

ČUDEŽ NE »IZSILI« VERE
Na pomislek, zakaj Cerkev bolj ne poudarja pomena evharističnih čudežev, ko pa so ti nekakšen dokaz za našo vero, nadškof Turnšek odgovarja: »Jezus je poslal Cerkev krščevat in oznanjat njegov evangelij in ne razglašat evharističnih čudežev. Kljub temu pa Cerkev o njih ne molči. Gotovo pa niso jedro oznanjevanja, kot tudi Jezusovi čudeži niso bili jedro njegovega delovanja, ampak samo vzporedna znamenja. Čudežev ni mogoče znanstveno dokazati. Znanost lahko samo ugotovi, da na današnji stopnji njene razvitosti določenega pojava ne zna razložiti; teologi pa nato presojajo nadnaravni značaj pojava.«
Laboratorijske analize so dokazale preplet človeškega DNK in vlaken kruha. Oprijemljiv dokaz imamo, pa kot da nam ne zadošča. Dr. Turnšek takole razlaga to trditev: »Glede dokazane DNK lahko pomaga tale razmislek. Na žalost nimamo ohranjene Jezusove DNK iz časa njegovega zemeljskega življenja, da bi jo lahko primerjali s temi iz današnjih raziskav čudežev. Navzočnost človeške DNK govori le, da je navzoče človeško tkivo; od tod naprej pa je vse stvar razlag. Morda še tole: vsak čudež kot znamenje Božjega delovanja mora biti dvoumen, da si ga torej ljudje lahko razlagamo na več načinov, kajti v nasprotnem bi nas tako znamenje prisililo k verovanju. Tega pa Bog noče, saj je vera svoboden sprejem Boga v ljubezni in ne sprejem Boga, ker me je prisilil z dokazom, da ne morem drugače.

Če bi bili čudeži tako enoznačni pokazatelji, da Bog obstaja, bi ob Jezusovih čudežih morali vsi verovati, pa vemo, da niso. In podobno logiko Bog uporablja tudi vso zgodovino.

Živijo od evharistije
Sv. Katarina Sienska je živela samo od svetega obhajila osem let, sv. Angela Folinjska dvanajst let, sv. Lidvina osemindvajset let, blažena Terezija Neumann pa kar 35 let; če pa ne upoštevamo nekaj kapljic vode, ki jih je eno leto prej zauživala po obhajilu, pa je bila brez hrane in pijače kar 36 let. Kljub temu so vsi ti ohranili svojo telesno težo in zmožnost različnega udejstvovanja.

SVETNIKI IN EVHARISTIČNI ČUDEŽI
Evharistični čudeži so pogosto povezani s svetniki. Ti so prejemali mistično obhajilo, živeli samo od evharističnega kruha in podobno. Na vprašanje, ali so ti čudeži nekakšno znamenje svetništva, tudi pri slovenski kandidatki za svetnico Magdaleni Gornik, nadškof Turnšek odgovarja: »Evharistični čudeži v življenju svetnikov pri njihovem procesu za svetništvo ne igrajo posebej pomembne vloge. Takšen čudež je Božji dar človeku ali skupini, kar pa ne pomeni posebne potrditve njegove svetosti. Kajti Bog lahko svoje darove, karizme deli svobodno; tudi grešnim ljudem. A vedno v dobrobit celotne skupnosti. Zato na osnovi karizem (posebnih darov) ne moremo kar avtomatsko sklepati na svetost prejemnikov. Bolj je pomembna njihova reakcija ob tem: ali postajajo bolj ponižni zaradi tega ali pa bolj prevzetni in se pričnejo zaradi takšnih dogodkov poviševati nad druge. Podobno bo tudi presojanje v procesu za svetništvo Božje služabnice Magdalene Gornik.«

KAJ JE KRITERIJ ZA ČUDEŽ?
Tudi v našem času se dogajajo evharistični čudeži. Eden naj bi se zgodil tudi lani v Ameriki in novica o njem je po maši »preplavila« nekatera družbena omrežja. Na vprašanje, ali deliti veselje nad čudežem ali biti zadržan do njega, dr. Turnšek kot teolog pravi: »Prva drža Cerkve je zadržanost. Takšna naj bo tudi naša. Katoličan vedno počaka najprej na sodbo Cerkve. Ob kakšnem takšnem nenavadnem dogodku je najprej naloga škofa ordinarija kraja, kjer se je to zgodilo, da zbere vse dosegljive podatke in po temeljitem razločevanju (tudi s pomočjo strokovnjakov z različnih področij) presodi, ali je smiselno preiskavo nadaljevati ali ne. Hkrati pa bdi nad dogajanjem na tistem kraju in ga usmerja. Na koncu pa mora presoditi, ali gre za nadnaravno dogajanje ali za kaj drugega. Pri tem se po potrebi lahko obrne tudi na dikasterije Svetega sedeža. Nazadnje pa Cerkev opazuje tudi dolgoročne sadove takšnega dogajanja, saj med kriterije presojanja končno spada tudi Jezusov kriterij: po njih sadovih jih boste spoznali (Mt 7,16.20).«
Kako pa pri oznanjevanju govoriti drugim o evharističnih in drugih čudežih ter tudi o »mejnih« pojavih. Nadškof Turnšek pravi takole: »Vsekakor je smiselno o teh stvareh govoriti. Razprava naj bo odprta, primerno kritična, da bo tistim, ki informacije nekritično sprejemajo, pomagala k uravnovešenosti; tistim pa, ki jih sprejemajo preveč kritično in vse zavračajo, pa pomagala odpirati se skrivnostim vere, ki gotovo presegajo razum, niso pa nikoli proti razumu. Pomembno pa jim je tudi prikazati že omenjeno zadržanje Cerkve, ki zelo previdno obravnava vse domnevne čudeže, dokler jih z vsestranskim in predvsem duhovnim razločevanjem ne prepozna kot resnične ali ne.«

Carlo Acutis in evharistični čudeži
Blaženi Carlo Acutis je svetnik našega časa. Rojen leta 1991 v Londonu, živel pa je v Italiji. Umrl je komaj petnajstleten za izredno agresivno obliko krvnega raka. Že kot otrok, sicer popolnoma normalnega obnašanja, je rad obiskoval cerkev, pozneje pa se je vsak dan udeleževal maše. Veljal je za računalniškega genija in na spletu je oblikoval stran, ki je govorila o evharističnih čudežih. Oblikovanje te strani je bilo izraz njegove globoke vere v evharistijo, ki jo je imenoval »avtocesta za nebesa«.

VERA NAJ SLONI NA JEZUSU KRISTUSU
»Naša vera v vseh ozirih, tudi kar zadeva evharistijo, sloni na Jezusu Kristusu, na njegovih besedah in dejanjih; ne pa na kakršnih koli čudežih. Kolikor pa obstajajo in jih Cerkev potrjuje, pa so nam lahko le pomoč pri poglabljanju in utrjevanju naše vere; ne morejo pa biti temelj naše vere. Glede njihove pomembnosti za našo vero pa je treba presojati zelo osebno, kajti vsak vernik je nekaj enkratnega, zato ne smemo šablonsko ravnati tudi glede pomena evharističnih čudežev. Nekdo globoko veruje in za to ne potrebuje nobenega čudeža, saj je njegova vera živ odnos s troedinim Bogom; drugemu pa je kakšen evharistični čudež lahko v veliko pomoč pri poglobitvi njegove vere,« sklene svoje razmišljanje nadškof Turnšek. Vsi pa lahko pomagamo, da zaživi poseben evharistični čudež. To pa je, da mi, ki se udeležujemo maše, živimo iz evharistije, tako da se to pozna iz našega življenja.

B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 6 (2024), 44-49.

V koprski škofiji praznujemo spomin Svetogorske Božje Matere, ki se je neke junijske sobote leta 1539, prikazala Urški Ferligoj iz Grgarja, ki je pasla svojo čredo na vrhu Skalnice ...

MARIJINO NAROČILO PASTIRICI URŠKI
Sveta Gora spada med tiste božje poti, ki so nastale po posebnem naročilu Božje Matere Marije. Začetek je zelo podoben začetku svetovno znanih božjih poti, kot sta Lurd v Franciji in Fatima na Portugalskem: na vseh treh krajih si je Marija za glasnike svojega naročila izbrala otroke. Stoletno izročilo ve o nastanku svetogorske božje poti povedati, da je v vasi Grgar pod goro Skalnico, kakor se je takrat imenovala sedanja Sveta Gora, živela družina Ferligoj, ki je imela hčerko Urško. Ferligojevi – hišno ime je bilo ‘pri Piskovih’ – so bili revni, toda zelo pobožni. Ko je Urška zrasla, je postala pastirica. Čredo je gonila na pašo na bližnjo Skalnico. Na paši je rada molila in pela. Neke junijske sobote po binkoštih leta 1539 je Urška pasla prav na vrhu Skalnice. Nenadoma jo je prevzela nenavadna milina. Padla je na kolena, ko je pred seboj zagledala čudovito prikazen: na zlatem oblaku je stala prelepa Gospa – nebeška Mati Marija, ki je z desno roko objemala malega Jezusa, z levico pa je kazala na bližnji prostor ter je Urški prijazno naročila: “Povej ljudstvu, naj mi tukaj zida hišo in me milosti prosi!” Nato je prikazen izginila. Ko je Urška prišla domov, je staršem, ki so brž opazili na njej neko spremembo, vse povedala. Starše je zaskrbelo, da bodo Urško imeli za lažnivko in domišljavko. Najprej jo je izprašal solkanski vikar Luka, ki je dvanajstletno Urško poznal kot odkritosrčno deklico, zato ji je verjel in ji dovolil, da gre okoli po vaseh in ljudem posreduje Marijino naročilo o zidavi cerkve na Skalnici. Preprosti ljudje so ji verjeli, plemiči pa so se ji posmehovali in jo trikrat zaprli v ječo, iz katere je bila vedno čudežno rešena. Že dve leti po prikazanju so začeli na vrhu Skalnice zidati cerkev, ki je bila 12. oktobra 1544 posvečena. Urška je svojo nalogo izpolnila in se je umaknila iz javnosti. Ljudje so pripovedovali, da po teh dogodkih ni več dolgo živela. Pokopali so jo na tedanjem pokopališču v Grgarju tik ob cerkvenem zidu. Na mestu, kjer je stala Urškina rojstna hiša, so leta 1939 zgradili kapelico.

MILOSTNA MARIJINA PODOBA
Cerkev na Sveti Gori je bila posvečena 12. oktobra 1544. Ob tej priliko je beneški patriarh Marino Grimani daroval Marijino sliko, ki naj se postavi v veliki oltar. Podoba na cedrovem lesu (velikosti 100 x 73,5 cm) je umetniško delo beneške šole Jakoba Palme mlajšega. Zgovorna je njena vsebina. V sredini je Marija z Jezusom v naročju. Na njeni desni je prerok Izaija, na levi pa Janez Krstnik. Prerok Izaija je 700 let pred Kr. Jezusa napovedal: devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel. Janez Krstnik pa je bil Jezusov predhodnik, ki je s prstom pokazal nanj in rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema grehe sveta« (Jn 1,29). Za Marijo, ki nam je Jezusa podarila, se vidi močno, temno deblo, ki predstavlja deblo Davidovega rodu, iz katerega je izšla Marija in po njej Jezus (po drugih razlagah pa spodnji del križa, na katerem je učlovečeni Božji Sin daroval svoje življenje za naše odrešenje). V ozadju je obzorje z gorami, izza katerih vzhaja jutranja zarja, ki naznanja sončen dan – veselje odrešenja. Ob jasnem vremenu se nam s Svete Gore ponuja čudovit razgled na venec naših gora. To lahko dojemamo tudi v duhovnem pomenu.

SVETOGORSKA PODOBA KRONANA
Kronanje milostnih podob je izreden privilegij in je bilo zanj treba pridobiti dovoljenje iz Rima. Izpolnjeni so morali biti naslednji pogoji: dokazati čudežen začetek in starodavnost božje poti, izpričati množino čudežev, ki so se tam zgodili, dokazati, da je božja pot množično obiskana in da njena milostna podoba uživa češčenje romarjev. Frančiškan p. Romuald Sitar, oskrbnik svetogorskega svetišča, se je leta 1714 obrnil na Rim s prošnjo, da bi smeli Marijino podobo kronati. V prošnji je omenil, da je Sveta Gora zelo priljubljena in da ob večjih romarskih shodih pride do petnajst tisoč romarjev, ki so deležni številnih uslišanj in čudežev. Iz Rima so oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu naročili, naj vso zadevo preišče in se prepriča, ali je vse to res. Patriarh je navedene podatke potrdil in priporočil, naj prošnji ugodijo. Za dan kronanja so izbrali 6. junij 1717, ker so sodili, da je ta datum najbližji oni junijski soboti leta 1539, ko se je Marija prikazala Urški. Obred je opravil škof Jurij Frančišek Marotti iz Pična v Istri in sicer na velikem Travniku v Gorici, ker bi bila zaradi množice romarjev, ki so se udeležili slavja, svetogorska cerkev premajhna. Milostno podobo so v procesiji prinesli s Svete Gore v Gorico, kjer je bil na Travniku zanjo postavljen visok oder. Kroni, ki ju je škof Marotti pritrdil na podobo k Marijini in Jezusovi glavi, je darovala Ana Katarina pl. Schellenburg. V kronah je osem tisoč unč (227 gramov) čistega zlata, okrašeni pa sta s 30 biseri, 23 diamanti in 25 drugimi dragimi kamni. »Taka krona pomeni nebeško slavo, tisto poveličanje, ki ga je Jezus svoji Materi podelil v nebesih. Krona na Marijini glavi naznanja tudi vsem vernim, da bo prišel trenutek, ko bomo dosegli poveličanje vsi Jezusovi učenci za zvesto vero in dobra dela iz vere« (p. Pavel Krajnik). Kronano podobo so naslednje jutro zmagoslavno ponesli nazaj v njeno svetišče na Sveti Gori in slavje se je nadaljevalo ves teden. Papež Benedikt XIV. je leta 1748 izdal odlok, da se mora po vsem oglejskem patriarhatu vsako leto obhajati spomin prikazanja in kronanja Matere Božje na Sveti Gori. Takrat so za to določili tretjo nedeljo po binkoštih. Zdaj pa je ‘kronanca’ – glavni praznik Svetogorske Kraljice – prva nedelja v mesecu juniju.

PRVO PREGNANSTVO IN VRNITEV
Istega leta, ko je bila svetogorska podoba kronana, se je rodila avstrijska cesarica Marija Terezija († 1780). Njen sin Jožef II. (1780–1790), ki je zavladal za njo, je kot razsvetljenec hotel urejati ne le državne, ampak tudi cerkvene zadeve. Odpravil je samostane in redove, ki se niso ukvarjali z rednim dušnim pastirstvom, njihovo premoženje pa je razprodal in spravil izkupiček v državno blagajno (verski sklad). 30. aprila 1783 je bil podpisan odlok, da se božja pot na Sveti Gori ustavi, cerkev in samostan pa porušita. Odlok so kmalu zatem izvršili. Svetogorski frančiškani so se nastanili najprej v Gorici, zatem pa na Kostanjevici, kjer so še danes. Vse premoženje svetogorskega svetišča so prodali na dražbi. Cerkev so razkrili, samostan in romarsko hišo pa porušili. Milostno Marijino podobo je rešil solkanski kaplan. Marija pregnanka je našla zatočišče na oltarju sv. Križa v župnijski cerkvi sv. Štefana v Solkanu.
Po smrti cesarja Jožefa II. (1790) je njegov drugi naslednik Franc II. februarja 1793 podpisal odlok o obnovitvi božje poti na Sveti Gori. Ljudje so se nemudoma lotili obnove in do poletja je bila cerkev popravljena, da so lahko v njej spet maševali. Za Marijino vrnitev v njeno svetišče so izbrali 29. september. Goriški nadškof Inzaghi je odločil, naj se podoba prejšnji večer na tihem prenese iz solkanske župnijske cerkve v goriško stolnico, da se od tam slovesno vrne na Sveto Goro. Ko so jo sprejeli, so romarji skoraj štiriindvajset ur nepretrgoma molili in peli. V spomin na to slovesnost so nad glavnim vhodom v cerkev vzidali kamen z latinskim napisom “Ego autem steti in monte sicut prius” (Jaz pa stojim na gori kakor prej), ki ga vidimo tudi nad vhodom v sedanjo baziliko.

MARIJA BEGUNKA IN DRUGA VRNITEV
Oskrbniki obnovljenega svetogorskega svetišča so bili škofijski duhovniki vse do leta 1900, ko je goriški nadškof kardinal Jakob Missia na Sveto Goro poklical slovenske frančiškane. Pred prvo svetovno vojno je bilo na Sveti Gori 6-7 patrov, romarjev pa je bilo vsako leto nad 100.000. Leta 1907 je bilo svetogorsko svetišče povzdignjeno v baziliko.
Deset mesecev po izbruhu prve svetovne vojne je 24. maja 1915 Italija napovedala vojno Avstriji. Že naslednji dan je avstrijsko vojaštvo zasedlo Sveto Goro. Samostanska družina je morala nemudoma oditi. Milostno podobo so vzeli z oltarja in jo zavili v preprogo, pospravili Najsvetejše in ugasnili večno luč. Marija Begunka je prvo zavetišče našla v Grgarju, od tam pa so jo po železnici (od Sv. Lucije) prepeljali v Ljubljano, kjer so jo postavili na stranski oltar sv. Deodata v frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Njeno svetišče na Sveti Gori so prve italijanske granate zadele 5. junija 1915, na predvečer praznika Rojstva Janeza Krstnika (24. junija) je na Sveto zagorel žalosten kres: zažigalne granate so upepelile cerkev in samostan. Ko so jeseni 1915 Goro ponovno obstreljevali, je od vsega ostal samo kup ruševin.
Leta 1917 so pri frančiškanih v Ljubljani obhajali 200–letnico kronanja svetogorske podobe. Po koncu prve svetovne vojne novembra 1918 so z darovi revnih ljudi na Sveti Gori postavili začasno cerkev in samostan po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. Milostna svetogorska podoba je 9. oktobra 1921 prišla iz Ljubljane v goriško stolnico in je tam ostala do 2. oktobra 1922, ko se je zmagoslavno vrnila na Sveto Goro. Slavja se je udeležilo okoli 100.000 ljudi. Ob sedmih zjutraj je bila maša, med katero je nadškof Sedej obrnjen k Marijini podobi dejal: »In zdaj se vrni na svoj prestol, o preslavna! Vem: ti prebivaš v nebesih, ovenčana z večno krono, na desni Svete Trojice, in od tam bediš nad usodo svojih otrok in jih nikoli ne puščaš zapuščenih. Toda nam si se zdela bolj blizu v tej dragi podobi, zdelo se nam je, da smo zbrani okrog tebe kot otroci okrog svoje matere, da se moremo s teboj pogovarjati po domače.«

SVETOGORSKO SVETO LETO 1939
Leta 1924 so slovenski frančiškani morali zapustiti Sveto Goro in na njihovo mesto so prišli italijanski. V letih 1924–1928 je bila (s pomočjo države) po načrtih tržaškega arhitekta Silvana Baricha zgrajena sedanja svetogorska bazilika, ki spada med največje cerkve na slovenskih tleh. Leta 1928 so vanjo prenesli Marijino podobo. Veliki oltar in cerkev je 26. junija 1932 posvetil videmski nadškof Nogara. To ni bilo dano goriškemu nadškofu Sedeju, ki je moral zaradi fašističnega pritiska odstopiti (1931) in je kmalu zatem umrl.
Bližalo se je leto 1939 – štiristoletnica Marijinega prikazanja Urški, ki so jo obhajali “z najmogočnejšo Marijino proslavo, kar ji je kdaj bilo na slovenski zemlji” (p. Martin Perc v Svetogorskih šmarnicah 1967). Priprave so se začele že dve leti poprej. Poseben škofijski odbor je določil, da bo vse leto ‘svetogorsko sveto leto’: začelo se bo na ‘kronanco’ 26. junija 1938, svoj višek bo imelo na ‘kronanco’ od 11. do 17. junija 1939, zaključek pa bo 8. oktobra 1939. Za začetek in zaključek je bilo skupno romanje cele nadškofije, poleg tega so bila vse leto dekanijska romanja ter posebna romanja za razne stanove (može, fante, žene, dekleta) 1. aprila 1938 je začela izhajati posebna svetogorska revija: Svetogorska Kraljica za slovenske vernike in Madonna di Monte Santo za italijanske. Začetnega slavja 26. junija 1938 se je udeležilo nad 10.000 romarjev. Ob tej priliki je goriški nadškof blagoslovil kapelico, ki so jo postavili na mestu, kjer je nekdaj stala rojstna hiša Urške Ferligoj. V svojem jubilejnem letu je Sveta Gora sprejela tudi več skupin romarjev iz matične Slovenije: 19. avgusta 1939 se je z dvema vlakoma iz Ljubljane pripeljalo 1.600 romarjev. Višek svetogorskega svetega leta je bil teden od 11. do 18. junija 1939. Svetogorsko Marijino podobo so 11. junija prenesli v goriško stolnico. Tam je ostala šest dni in ves čas je bila cerkev polna vernikov. Nad vse slovesna je bila Marijina vrnitev na Sveto Goro v soboto, 6. junija zvečer. V procesiji z lučkami so prišli do njenega svetišča ob pol dveh ponoči. Svetogorsko sveto leto se je zaključilo z dopoldansko mašo in popoldanskimi večernicami.

BEGUNKA SE JE VRNILA ŠE TRETJIČ
Med drugo svetovno vojno, septembra 1943, so partizani odvedli ‘na zaslišanje’ s Svete Gore italijanske frančiškane in jih niso pustili več nazaj. Sveta Gora je ostala brez varuhov. Grgarski župnik Alojzij Filipič je 21. septembra 1943 pohitel na Goro, da reši Najsvetejše in milostno podobo. Začelo se je njeno tretje begunstvo, ki je trajalo več kot sedem let. V grgarski župnijski cerkvi je ostala samo en dan, potem so jo spravili do Ajdovščine, kjer je eno noč našla zavetišče v kmečki hiši na Gradišču. Do prve sobote v oktobru je bila v ajdovski cerkvi, zatem je bila pet ur izpostavljena češčenju v Svetem Križu, od tam pa so jo spravili na Kostanjevico-Kapelo. Tam je ostala do 9. februarja 1947, ko so italijanski patri zapustili ta samostan in se umaknili v Gorico. S seboj so vzeli tudi svetogorsko podobo in jo izročili goriški stolnici. Ko bi se imela 7. junija 1947 vrniti na Sveto Goro, je v noči izginila iz stolnice. Za njo ni bilo nobenega sledu; šele leta 1950 se je pojavila v Vatikanu in Giovanni Battista Montini iz Državnega tajništva (poznejši papež Pavel VI.) jo je izročil slovenskemu frančiškanu p. Hugu Brenu, ki je deloval v Rimu. Bila je poškodovana in morali so jo ‘prenesti’ z lesa na platno. Po raznih ovinkih je 14. januarja 1951 prišla nazaj na Kostanjevico, kjer je ostala do 1. aprila 1951, ko so za teden dni pustili v solkanski župnijski cerkvi, 8. aprila 1951 pa se je dokončno vrnila na Sveto Goro.
To so bili časi, ko je komunistična oblast ovirala vsako versko manifestacijo. Solkanci in goriška duhovščina so v nedeljo, 8. aprila, pod budnim očesom oblasti opravili slovesni prenos Marijine slike na Sveto Goro. Množico, ki se je udeležila Marijinega zmagoslavja ob tretji njeni vrnitvi, so ocenili na 25.000 ljudi (za tedanje razmere neizmerno veliko!). Tedanja oblast je storila vse, da bi preprečila njihovo udeležbo. Vlaki niso vozili do Nove Gorice in Solkana, vagonov je bilo manj kot navadno. Avtobusi zaradi zapor na cestah niso mogli naprej. Kmetje so morali prav tisto nedeljo peljati konje na pregled. Miličniki so ljudi ustavljali na cesti in jih naganjali nazaj. »Z nami so delali kot z brezpravno rajo. Bilo je poniževalno!« so se pozneje spominjali romarji. Na Sveti Gori je milostno podobo Marije, ki so jo nosili solkanski fantje ob spremstvu deklet v narodnih nošah, sprejel grgarski župnik Alojzij Filipič, ki je sredi vojne vihre podobo rešil s tega kraja. Slovesnost je bila vnovična potrditev napisa nad glavnim vhodom – že tretjič: “Jaz pa stojim na gori kakor prej!”k

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2017) 06, str. 58.

Nedelja, 8. julija 1990, je bila za slovenski narod zgodovinski dan: dan sprave med živimi in simboličnega pogreba domobrancev, nekaj tisoč slovenskih mož in fantov, pobitih in vrženih v brezna Kočevskega Roga v tednih po končani vojni. Naš metropolit dr. Alojzij Šuštar, prvi duhovnik Cerkve na Slovenskem, je za te sinove slovenske zemlje, ki se jih doslej v javnosti niti omenjati ni smelo, po petinštiridesetih letih opravil bogoslužni obred zadnjega slovesa za rajne. Po maši je predsednik republike Slovenije Miian Kučan prebral svoj spravni govor. Zatem so tako dolgo pozabljenim mrtvim izkazali čast mojstri slovenske besede. Celotno dogajanje je neposredno prenašala Televizija Slovenija, tako da je pri tem največjem pogrebu v slovenski zgodovini sodelovala ne samo pretresena množica 30.000 ljudi, povečini svojcev in sorodnikov pobitih, zbranih na gozdni poseki pri grobišču Pod Krenom, ampak tudi stotisoči po vaseh in mestih te naše mučeniške in zaradi po nedolžnem prelite krvi razdeljene domačije. (...)

SLOVESNOST V KOČEVSKEM ROGU POMENI ŠELE ZAČETEK SPRAVE
Krščansko gledanje na spravo najpopolneje podaja izjava Za globlje razumevanje sprave komisije Pravičnost in mir pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci z dne 2. julija 1990, ki jo je podpisal njen predsednik dr. Anton Stres. Prepričani smo, da v njej izražena načela in pobude sprejema velika večina Slovencev, zato besedilo navajamo v celoti.
»Pred pogrebno slovesnostjo pobitih v Kočevskem Rogu se v naši pa tudi izseljenski javnosti še močno izražajo številni in včasih zelo različni pogledi na tako imenovano spravo. Pri tem ne manjka nesporazumov in netočnega ocenjevanja namenov enih in drugih. Zato je primerno, da še enkrat pojasnimo namen pogrebne slovesnosti v Kočevskem Rogu in kakšno zvezo naj ima to dejanje s spravo, ki bo gotovo veliko daljše dogajanje.
V Kočevskem Rogu ležijo pobiti ljudje, ki so jih vojni zmagovalci hoteli čisto preprosto izbrisati iz našega spomina. S pogrebno slovesnostjo jim hočemo vrniti najbolj temeljno človekovo dostojanstvo, ki ga dolgujemo mrtvim: da so prišteti med mrtve in da imajo svoj grob. Hkrati bomo kristjani svoje sovernike pospremili z molitvijo za božje usmiljenje in odpuščanje. Toda iz svojih molitev ne bomo izključili nikogar. Naša molitev naj zajema vse, ki so izgubili življenje v nesrečnih vojnih in povojnih časih kot žrtve nasilja, ne glede na to, kdo je to nasilje Izvajal. Nasilna Izguba življenja tako globoko prizadeva človekovo dostojanstvo, da take žrtve že samo zaradi tega zaslužijo dejanje sočutja in solidarnosti. Saj ravno iz te zavesti zadnje čase odklanjamo tudi smrtno kazen.
Vemo, da se sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez čim polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga. Do nje bomo prihajali samo tako, da bomo presegli tudi najrazličnejše predsodke, posebno še tiste, ki izhajajo iz naših različnih ideologij. Premagovati bomo morali v sebi tudi čustvene ovire: prizadetost, zagrenjenost, mogoče celo maščevalnost, ki jih povzroča vsaka krivica. Samo tako bomo lahko prisluhnili tudi tistim, ki boleče dogodke iz naše zgodovine ocenjujejo drugače. Iti nam mora predvsem za resnico, tudi tedaj, ko je drugačna, kot smo je bili vajeni ali bi si jo želeli.
Sprava je eno najtežjih in najzahtevnejših moralnih dejanj. Zahteva velik osebni napor in zavestno odločitev. Zato je ni mogoče organizirati ali celo vsiliti. Za dejanje sprave se je treba odločiti. Narekuje pa nam jo morala. V moralno otopelem ozračju ne bomo našli razumevanja zanjo. V naši pripravljenosti na spravo se razkriva tudi naša moralna prebujenost.
Spravo nam narekujejo že narodnostni in politični razlogi. Želirno dobro naši domovini in vsem njenim državljanom. A le v sebi spravljen narod se lahko složno loteva svojih nalog; če pa so te naloge tako zahtevne, kot so v tem zgodovinskem trenutku naše, je to še dvakrat bolj potrebno.
Vendar pa ne moremo razmišljati samo s tega vidika narodove celote. Narod ali domovina, to so najprej vsi posamični ljudje, ki jima pripadajo. Če želimo dobro narodu ali domovini, moramo želeti dobro vsakemu posameznemu človeku. Nihče med nami naj ne bi živel z občutkom, da se mu je zgodila krivica in da nima možnosti, da bi se resnica razodela in krivica popravila. Nobeden tako imenovani 'višji cilj' ne more opravičiti nobene krivice.
Zato se ne moremo strinjati s tistimi, ki menijo, naj na preteklost preprosto pozabimo. To bi pomenilo, da hočemo rano samo prekriti, ne pa ozdraviti. Še huje, to bi pomenilo, da hočemo krivice pustiti nepopravljene, kar je isto, kot da vanje privolimo. Seveda je jasno, da vseh krivic ne bo mogoče v celoti popraviti. Toda zaradi tega nam moralno ni dovoljeno, da ne bi skušali narediti vsaj toliko, kar se storiti da. Tako bomo ustvarjali ozračje medsebojnega zaupanja, odpuščanja in resničnega miru. Samo tisti mir, ki je zgrajen na pravici, je moralno sprejemljiv, resničen in tudi trajen.
Na dejanja sprave tudi ne moremo samo čakati, če so se drugi pregrešili zoper nas, nas to ne odvezuje od dolžnosti, da priznamo krivico, ki so jo mogoče oni trpeli z naše strani. Ene krivice ne moremo opravičevati z drugo. Ponavljanje medsebojnih obtožb ne vodi nikamor. Zrelo in moralno je, da priznamo svoj delež krivde. Ravno to bo tudi drugo stran najbolj zavezalo k temu, da bo tudi ona prej ali slej storila podobno. Zato ni poniglavo, temveč častno, če moremo pri dejanjih sprave in medsebojne pomiritve narediti prvi korak.
Končno se moramo zavedati, da smo ljudje povezani z vezmi solidarnosti in soodgovornosti. Zato dejanja sprave niso samo stvar tistih, ki so bili osebno vpleteni v krivična in nasilna dejanja, temveč tudi drugih, ki jih nanje vežejo posebne vezi. Bolj ko se s kom čutimo povezane, bolj ko se z njim enačimo, bolj je tudi potrebno, da operemo z njega in s sebe hkrati vsak madež krivice, ki bi nas morebiti obremenjeval.
Zavedamo se, kako zahtevno je prizadevanje za spravo. Ta zahtevnost je vezana na njeno moralno veličino. Vemo pa tudi, da so nam prav zaradi tega potrebna posebna simbolna dejanja in poglobljena moralna razmišljanja, da bi sprava v našem narodu postajala vedno globlje dogajanje v naši zavesti In medsebojnih razmerjih, v notranjem odnosu, ki ga imamo do drugih, in v zunanjem obnašanju. Za nas kristjane pa je prizadevanje za spravo še posebno obvezno, saj je vsa naša vera doživljanje najgloblje sprave: sprave, ki jo je Bog po Jezusu Kristusu vzpostavil z vsemi ljudmi, ki jo hočejo sprejeti.«

SPOROČILO ŽIVLJENJA 'NA KRAJU SMRTNEGA MOLKA'
Najmočnejše 'simbolno dejanje’ slovenske sprave je bila žalna slovesnost na velikem grobišču pod Krenom v Kočevskem Rogu v nedeljo, 8. julija 1990. »Bogve iz kakšnega nagiba je gozdna uprava pred leti dala izsekati to velikansko jaso,« pripominja poročevalec v goriškem Katoliškem glasu, »ki je sedaj služila za vse ogromno število udeležencev (30.000). Tudi v tem so nekateri videli prst Nekoga, ki vodi niti našega življenja in dogajanja okrog nas.« V bližini brezna je bil postavljen oltar, ob katerem se je ob enajstih pričela pogrebna maša za pobite domobrance, 'slovenski rekviem'. Vstajenjsko evharistijo je vodil slovenski metropolit, ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Z njim je somaševalo 75 duhovnikov, ki imajo tukaj katerega svojih najbližjih. Pri maši je pel 80- članski mešani pevski zbor župnije Dobrepolje, ki ima nad 300 svojih sinov v roških breznih. 'Uvertura' evharistije je bila skupna molitev rožnega venca. Nadškof je srca navzočih uglasil s svojo uvodno mislijo: »Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let... Z nami so v duhu vsi, ki bi radi prišli sem, a jim to ni mogoče, posebno še naši rojaki po svetu.«

Ugled prvega duhovnika Cerkve na Slovenskem je nadškof Šuštar utrdil s svojim nagovorom po evangeliju. »Današnja nedelja je edinstven dan v zgodovini slovenskega naroda. Cerkev v Sloveniji obhaja danes zunanjo slovesnost sv. Cirila in Metoda, naših blagovestnikov, ki sta nam prinesla vero in temeljne omike. Mi pa smo zbrani na kraju smrti in smrtnega molka, ki je trajal dolga leta v zamolčanosti dogodka in nedostopnosti kraja. Danes javno opravljamo simbolični krščanski pogreb domobrancev, ki so tu ali drugje našli svojo smrt. S tem simboličnim krščanskim pogrebom in mašo zadušnico stopajo v javnost in enakopravnost v slovenskem občestvu mrtvih in živih.
Krščanski pogreb, ki ga sicer nočemo nikomur vsiljevati, mašo zadušnico in molitve za mrtve pa opravljamo tudi za vse druge žrtve vojnih in povojnih let, tu v Kočevskem Rogu in drugod, za slovenske partizane, ki so padli v boju, za vse druge žrtve vojne, Hrvate, Srbe in pripadnike drugih narodnosti, ki so kakorkoli in kjer koli našli smrt. Bog daj vsem večni mir in pokoj.
Smrt je najbolj gotovo, a tudi najbolj skrivnostno dejstvo. Nikomur ni znano, kdaj, kje in kako bo prišla smrt. Toliko je nenadnih, nepričakovanih smrti mladih in ljudi v najboljših letih. Takrat se z vso ostrino postavlja vprašanje: Zakaj? Ti, ki so v Kočevskem Rogu ali drugod našli nasilno smrt na tako hud način, nam toliko bolj postavljajo vprašanje: Zakaj? Sami so v večnosti našli odgovor, za nas pa ostaja vprašanje brez človeškega odgovora. Zato lahko v nas vstaja notranja upornost pred temo in skrivnostjo te popolnoma nerazumljive smrti. Če na vprašanje: Zakaj? ne najdemo odgovora, pa posije žarek luči v temo iz skrivnosti Kristusove smrti na križu. Kristusova smrt na križu je bila najbolj nerazumljiva, krivična, nasilna in boleča. Doživel jo je v svojih najboljših letih. Žal smo se na dogodek, na katerega nas spominja vsak križ, tako navadili, da nas ne pretrese in nas vprašanje: Zakaj? ne vznemiri. Iz vere vemo, da je bila njegova smrt prehod v novo življenje in naše odrešenje.
Prilika o pšeničnem zrnu, ki smo jo slišali v evangeliju, ima na tem kraju in ob spominu na te žrtve prav poseben pomen. Dobesedno so padli v zemljo in umrli, da bi obrodili sad. Upamo, da so zase že našli mir in plačilo pri Bogu. A tudi za slovenski narod so zrna že obrodila sad doma in po svetu in prepričani smo, da bo ta sad vedno bogatejši.
Kaj nam govorijo mrtvi, ko jim danes izkazujemo spoštovanje in molimo zanje? Prvo, kar nam pravijo, je: Odpuščamo vsem, ker smo sami pri Bogu našli odpuščanje.
Odgovorimo jim: Tudi mi odpuščamo vsem in vsakomur, da bi tudi sami našli odpuščanje pri Bogu, Drugo, kar nam govorijo mrtvi, je: Rotimo vas, storite vse, kar je v vaši moči, da se nikdar več ne ponovi kaj takega, kot se je dogajalo v Kočevskem Rogu. In tretje: Izpolnite vrzeli, ki so nastale z našo prezgodnjo smrtjo; gradite boljšo prihodnost slovenskega naroda, naše skupne domovine Jugoslavije in celotne Evrope in človeštva na trdnih temeljih resnice, svobode, pravičnosti, spoštovanja, prijateljstva in ljubezni; podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki pa je edina pot v življenje.
Ko se ljudje vračajo od pogreba, tudi če so ob pokopu še enkrat doživeli vso bolečino, so vendar olajšani. Sprejeli so, kar se ne da spremeniti, kar ni v človeških rokah. Izkazali so čast in spoštovanje in hvaležnost mrtvim. Obljubili so, da jih bodo ohranili v spominu. Življenje pa gre naprej. Tako smo tudi mi vse mrtve sprejeli v svoje občestvo živih in mrtvih in se podajmo na pot naprej. Ob priliki o pšeničnem zrnu nam tudi žrtve in grobovi v Kočevskem Rogu in po vsej slovenski zemlji govore o življenju. Sprejmimo to sporočilo življenja!
Z mašo zadušnico in s simboličnim pogrebom smo naredili, kar smo bili dolžni in do česar so imeli mrtvi pravico. Sedaj pa se podajmo na pot naprej. Življenje ima svoje zakone in svoje zahteve. A pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, že kali, že poganja, že prinaša sadove. Bodimo drug drugemu dobri in plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami!«

Prošnje za vse potrebe, v katere je bil vpleten spomin za vse žrtve povsod na slovenskih tleh, so izzvenele v klic živim: »Gospod, naj se ob misli na mrtve vsi iskreno prizadevamo za medsebojno spoštovanje, strpnost in spravo.« To je ponovil nadškof Šuštar v uvodu k molitvi očenaša: »Prosimo Očeta, da nam da moč za odpuščanje.« Za pozdrav miru pa je povabil: »Simbolno dejanje, da drug drugemu podamo desnico, znancu ali neznancu, ki stoji poleg nas, naj bo tiho in nevsiljivo vabilo, da bi se po spravi z mrtvimi podali na veliko težjo, daljšo in morda bolečo in osebno zahtevnejšo pot sprave med živimi.«

Pesem 'Marija, mati moja, tolažba sladka meni’, ki je zaključila pogrebno mašo, je zvenela, kot da je napisana prav za kraj, doslej orošen z neštetimi solzami . od daleč. Po maši je nadškof opravil simbolični pogrebni obred. Zbor je odpel nekaj žalostink; najbolj pretresljivo je zvenela pesem 'OJ, Doberdob, slovenskih fantov grob’ - s plošče, ki jo je leta 1944 posnel na ljubljanskih Žalah domobranski zbor, torej pevci, ki sedaj ležijo v kočevskih breznih.

 'VSI MRTVI IMAJO PRAVICO DO JAVNEGA SPOMINA'
Po končanem cerkvenem obredu je na isto mesto, od koder je slovenski metropolit Alojzij Šuštar izrekel iskreno povabilo k medsebojnemu odpuščanju in spravi, stopil predsednik Slovenije Milan Kučan, najvišji predstavnik našega naroda. V svojem spravnem nagovoru je poudaril, da moramo znati odkrito pogledati v svojo preteklost, da bomo sposobni složno delati za prihodnost naše domovine. »Vsi mrtvi (v mislih je imel domobrance, pa mu da beseda ni šla z jezika) imajo pravico do javnega spomina.« Odpreti je treba meje tudi tistim, za katere je bila v teh letih po vojni rodna Slovenija zaprta. Nagovor je začel in končal s starozaveznim Pridigarjem.

»Je kraj življenja in je kraj smrti. Je čas sovraštva in čas strpnosti. Smo na kraju smrti. Pripravljeni in odločeni, da kot svoj čas sprejmemo čas strpnosti, medsebojnega razumevanja in skupne prihodnosti. (...) Opravimo jo (spravo) kot dejanje, iskreno porojeno iz spoštovanja do umrlih, padlih in pobitih. Ne sme in ne more biti nikogaršnja zmaga in nikogaršnji poraz. Zapre naj knjigo vseh naših vojnih in povojnih ran... Pokopljimo vse mrtve za vselej, z vsem dostojanstvom in vsem spoštovanjem. Prepustimo jih spominu in sodbi zgodovine. Naj bodo vse nasilne smrti iz časov, ko so demoni vojne divjali med nami, izenačene v naši zavesti. Naj se ne ponovi več zlo iz vojnega in povojnega obračunavanja, ki je zlo za vse.
(...) Naše preteklosti ni mogoče predrugačiti, je ne zamolčati, čas je, da preneha obremenjevati še naprej in kar naprej naše življenje in našo prihodnost. Zakaj bi ostajali sprti, ko postaja svet, katerega del smo, vse bolj svoboden in vse bolj povezan. Bilo je! Naj se ne ponovi nikoli več. Povejmo to na tleh Kočevskega Roga, ki je v mnogih viharjih zadnje vojne, ki so zdivjali čezenj, postal slovenska nekropola. Z dejanjem, ki je namenjeno priznanju in spominu smrti žrtev v teh jamah, znanim in neznanim Slovencem, ki so bili brez vsakega ugotavljanja njihove morebitne posamične krivde zaradi medvojnih dogajanj po že končani vojni nerazumno in nerazumljivo pahnjeni v nasilno smrt. Vzemimo to spoznanje nase in recimo: nikoli več! (...) Odpustiti je težko, marsikdaj celo nemogoče. Odpuščanja ni mogoče ne zapovedati in ne izsiliti. Mogoče pa je pogumno pogledati v preteklost, da bi bilo mogoče obrniti pogled v prihodnost.
(...) Vzemimo našo zgodovino, zapolnjeno s svetlobo in temo, nase, obrnimo se k skupni prihodnosti našega in prihodnjih rodov. Končajmo narodno diasporo, zaradi katere Slovenija toliko let ni bila domovina vseh svojih sinov. Ljudje med ljudmi so. Omogočimo si življenje, spravljeno z mrtvimi, in ga živimo tako, da se bo našim zanamcem lažje spraviti z nami, ko bomo mi postali nespremenljiva preteklost. Premalo nas je in v prehudih razmerah živimo, da bi se smeli odreči mirnemu sožitju, priznavanju različnosti, strpnosti in spoštovanju. Tesno bi nam bilo in znova bomo grozili drug drugemu, če si takšnega življenja ne postavljamo za cilj.
Dostojanstvo našega enkratnega in preprosto tragičnega življenja se razkriva v našem odnosu do smrti. V smrti smo vsi ljudje enaki. V priznanju te neizpodbitnosti je skrivnost in nuja naše sprave z mrtvimi. Vsi mrtvi imajo pravico do javnega spomina. Uredimo dostojno zato tudi ta kraj smrti in ga naredimo dostopnega spominu kot rod, ki ne bo več skrival ali sovražil preteklosti, ohranil pa bo tu, na tem kraju, sporočilo sebi in zanamcem. Bili so, ki so vedeli za svoj človeški dolg do mrtvih, ker so se naučili živeti drug z drugim v miru in so si to tudi želeli.
(...) Je čas ljubezni in čas sovraštva, je čas vojne in čas miru. Tako pravi Pridigar v Stari zavezi. Zdaj je čas miru.«

'Veliki slovenski spravni dan' so zaključili pesniki in pisatelji, ki so z žlahtno umetniško besedo počastili spomin roških žrtev. Dare Valič je recitiral 'Pomladno pesem 1944'Ivana Hribovška, Boris Cavazza pa Franceta Balantiča 'Zasuta usta’; svoja dela so prebrali Dane Zajc (Ozka jama). Tone Kuntner (Snežniški zvonovi), Jože Snoj (Balada o glasovih), Niko Grafenauer (Zemlja teži), Rudi Šeligo (Kruh) in Drago Jančar (Beseda).

»Pred razhodom so se udeleženci največjega slovenskega pogreba zvrstili v dolgem, tihem mimohodu ob robu brezna, ki je 8. julija 1990 postalo priznani in posvečeni množični grob,« je v tržaški Mladiki zapisal Saša Martelanc. »Polagali so svečke in šopke, tiho so molili, mnogi so jokali. Solze so bile bridke tudi zato, ker nihče ni mogel točno vedeti, ali stopa mimo PRAVEGA groba: še druge jame so v Kočevskem Rogu, še druga taka grobišča so po širni domovini, zato jim je bilo brezno kljub strahotni realnosti hkrati tudi le simbolično. Mogoče je kdo pomislil: naše pokopališče je vsa Slovenija. In slutimo, da si je dodal misel: zato jo imejmo radi še bolj... Niti ene same besede sovraštva in maščevanja ni bilo slišati. Seme sprave je bilo položeno v zemljo, dolgo hrepenečo po tem dnevu, ki ga je dal Gospod in ki ga je zmogla slovenska modrost«

 »Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve < za vse žrtve vojnih in povojnih let.« (nadškof Šuštar v uvodu maše)

S. Čuk, Veliki slovenski spravni dan (Priloga), v: Ognjišče 9 (1990), 29-36.