Središče nekdanjih slovenskih kmečkih domov je bila ‘hiša’, večja soba s krušno pečjo, kjer se je številna družina mudila zlasti pozimi. V njej so opravljali najrazličnejša dela: od pletenja do mizarjenja. Ta ‘hiša’ je bila tudi neke vrste domača cerkev, njeno srce je bil ‘bogkov kot’ nad veliko družinsko mizo. V kotu je bilo razpelo (Križani se je v božičnem času umaknil jaslicam), na njegovi desni in levi pa so visele svete podobe. Bile so barvit okras notranjščine kmečkega doma, ki so ga varovale svetniške osebe, nemalokrat z upodobljenim zavetnikom hišnega gospodarja ali gospodinje ter podobe zavetnikov v sili. Običajno so bile naslikane na steklo. Slike na steklo so se v slovenskih kmečkih domovih pojavile v prvi polovici 19. stoletja in se tam ohranile do začetka 20. stoletja. Slikanje na steklo je počasi zamiralo, veliko slik so zlasti revnejši kmetje zaradi gospodarske stiske za majhen denar prodali raznim ljubiteljem in prekupčevalcem. Po kmečkih domovih danes slik na steklo skoraj ni več, okoli 1700 primerkov hranijo v muzejskih etnografskih zbirkah in v raznih zasebnih zbirkah.

POGLED V ZGODOVINO
Slike na steklo so izdelki ljudske likovne umetnosti, izdelane po posebnem postopku. Slikarska podlaga in obenem zaščita barvne plasti je šipa (ravno steklo). Vrstni red slikanja je obrnjen kot pri navadnem slikanju. Dejansko gre za slikanje na hrbtno stran šip. Ta slikarska tehnika je bila znana že v antiki (Egipt). Do najvišje stopnje se je slikanje na steklo dvignilo v zgodnji renesansi v Benetkah, kjer so slikali v velikih množinah male, nabožne in relikvijske podobice iz stekla, kot v svojem zapisu O ljudskih slikah na steklo (Etnolog 12/1939) navaja slikar Maksim Gaspari. Ti izdelki so bili namenjeni srednjemu in višjemu sloju tedanjega prebivalstva. V drugi polovici 18. stoletja pa so se izoblikovala evropska središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Najbolj znane delavnice slik na steklo so bile na Bavarskem, v Češkem lesu (kraj Pohoří) in v nekaj kilometrov oddaljenem kraja Sandl v Zgornji Avstriji, ki so dosegle vrh v prvi tretjini 19. stoletja. ‘Slike iz Sandla’ so ponesle sloves te vasi po vsej habsburški monarhiji. Izdelovali so jih v velikih količinah ter jih izvažali v tuje dežele, tudi v Slovenijo. Slike na steklu so k nam z Bavarskega, Avstrijskega in Moravskega prinašali krošnjarji, tedanji potujoči trgovci, Korošci in ‘Kranjci’. Kmetje so jih od njih kupovali na romanjih (kot spominke) in na žegnanjih. »Mogoče je, da so se krošnjarji pri mojstru, pri katerem so kupovali slike, naučili slikati in da so potem slikali tudi doma,« domneva Gorazd Makarovič, strokovnjak za to področje, v svoji študiji Slikanje ljudskih slik na steklo na Slovenskem (Slovenski etnograf 15/1962).

Večina slik na steklo v vseh slovenskih muzejskih in zasebnih zbirkah – skupno število je nad 1700 – sodi v prvo polovico 19. stoletja, po čemer sklepamo, da so jih v tem času imele kmetije na vsem slovenskem ozemlju, v drugi polovici 18. stoletja pa le redke kmetije na Koroškem in Kranjskem. Na območjih vzhodne in zahodne Slovenije so slike na steklo maloštevilne, kar pove, da tam niso bile običajen del hišne kmečke opreme. V nekaterih zaostalih predelih (na kmetijah med Gorjanci in Krko) še v drugi polovici 19. stoletja ni bilo nobenih slik na steklo. Po značilnostih posameznih delavnic iz dežel, od koder so krošnjarji prinašali slike na steklo, lahko določimo njihov izvor.

KAKO LOČITI TUJE SLIKE OD DOMAČIH
V tuji strokovni literaturi je omenjeno slikanje na steklo tudi pri nas. Italijanski etnograf Ranieri M. Cossar piše, da so v tribuško čepovanskih steklarnah (glažutah) izdelovali tudi slike na steklo, ki so jih potem raznašali krošnjarji. V teh krajih so poslikavali tudi kozarce in steklenice. Poznavalci sodijo, da so okoli 12 odstotkov vseh ohranjenih slik na steklo pri nas izdelali domači mojstri oziroma delavnice. Skupno število doslej znanih in ugotovljenih del slovenskih slikarjev obsega le okoli 200 primerkov. Po kakšnih merilih so to določili, razlaga Gorazd Makarovič v že omenjeni študiji iz leta 1962. Najprej so iz muzejskih zbirk izločili slike, ki po slogu in značaju pripadajo ugotovljenim tujim izvorom in delavnicam, med preostalimi pa so za domače izdelke označili tiste, ki kažejo isto izdelovalčevo roko kot nekatere panjske končnice in votivne (zaobljubljene) slike, ki imajo slovenske napise ali se kako drugače nanašajo na naše kraje. Drugi problem je določiti, kdaj so slike nastale. Pri tem so se oprli na ugotovitev (datiranje) stekla, na katerem so slike naslikane. Podlaga za najstarejše slike je bilo pihano in valjano steklo, ki je bilo polno mehurjev, brazgotin in črt. Poleg starosti stekla so si pri iskanju, kdaj so slike nastale, pomagali tudi z datiranjem slikarij istih rok na les. Tretji problem je bil lokalizacija delavnic oziroma slikarjev, se pravi, kraj ali področje, kjer so te slike na steklo nastajale. »Delavnice oziroma slikarje smo poizkusili lokalizirati v širšem smislu po zastopanosti domačih izdelkov v zbirkah lokalnih muzejev, ki so nabirali gradivo predvsem na svojem področju.« Zadnji razpoznavi znak je bila motivika, vsebina slike. Okvirno so skušali ugotoviti motive, ki so bili slikani v domačih delavnicah, in stopnjo njihove izvirnosti oziroma odvisnosti od slik, izdelanih na tujem. Po tej poti so ugotovili dela dveh domačih slikarjev in ene slikarske delavnice in jih skušali postaviti v časovni in krajevni okvir. Slikar Maksim Gaspari na vprašanje, če je pri slikah na steklo mogoča ločitev med pristnim slovenskim delom in uvoženim iz tujine, odgovarja: »Mislim, da je to mogoče, ker imajo naše podobe v obeležju nekaj intimnejšega kot tuje, so v tehničnem pogledu enostavnejše in skromnejše, ter imajo kot vidni znak često slovenske napise.«

DVA PREPOZNAVNA MOJSTRA
Po značilnih potezah njunih izdelkov so enemu dali zasilno ime Mojster okorne risbe, drugemu pa Mojster malih figur. Na slikah prvega so konture (orisi) rdečerjave barve, nohti na prstih so običajno slikani tako, da je slikar preko koncev prstov potegnil vodoravno črto. Ozadja so umazano bele barve ali oker, okrasne cvetlice so tulpastih oblik ali polovičnega četverolista, kartuša (okrasna obroba) je ovalne ali pravokotne oblike. Slike so uokvirjene v črne, plitvo žlebljene okvire. Dela, ki jih po slogovnih merilih združujemo v eno skupino, so vedno izdelek ene same roke. Po tem je mogoče sklepati, da gre za enega samega slikarja, ne delavnico. Dokaz, da so te slike na steklo, nastale pri nas, je, da je isti mojster slikal tudi panjske končnice, ki so vezane skoraj izključno na naša tla. Delovanje tega mojstra postavljamo v drugo in tretjo četrtino 19. stoletja. Naslikane so že na prešanem steklu, ki je v tistem času začelo zamenjavati valjano steklo. Njegova dela hranita v glavnem škofjeloški in kranjski muzej, po čemer sklepamo, da je deloval na Gorenjskem.
Kakšno desetletje poprej je prav tako na Gorenjskem deloval slikar na steklo, ki ga po značilnosti njegovih slik zasilno imenujemo Mojster malih figur. Tudi na njegovih slikah so konture rdečerjave barve, v primerjavi z običajno velikostjo figur na slikah na steklu so figure našega mojstra nenavadno majhne, toda velikost figure ni odvisna od formata slike, ampak je neka stalnica. Kartuša je stebrasta, stebri so ravni, ozadja na slikah so modra. Vsi napisi na njegovih slikah so slovenski. Slogovna analiza je pokazala, da je vsa dela slikal en sam slikar. Slike tega mojstra hranijo le muzeji, ki so nabirali gradivo na Gorenjskem, kar potrjuje, da je slikar deloval nekje na Gorenjskem.

SLIKARSKA DELAVNICA V SELCIH
Dobrih petdeset let (od 1840 do 1890) so slike na steklo prihajale tudi iz slikarske delavnice v Selcih, središču Selške doline. Nekateri razpoznavni znaki te delavnice: obrisi so slikani z rdečo barvo, značilni so obrazi, kartuša je sestavljena iz dveh svedrastih stebrov, ki nosita preklado, na kateri stoji zlata košarica s cvetjem. Pod kartušo je vedno slovenski napis z veliki črkami s črno barvo na belem ozadju. Slogovna analiza pove, da sta z istimi šablonami (predlogami) in barvami slikali vsaj dve roki, kar pomeni, da so slike izšle iz slikarske delavnice. ‘Gospodarica’ te delavnice je bila Marija Pavlič, po domače Blaževčeva Micka. V Slovenskem etnografu jo je leta 1939 predstavil Janez Dolenc. Rojena je bila leta 1821, bila je majhne, drobne postave, nekoliko je šepala. Živela je samo za svoj poklic – slikanje. Slikala je panjske končnice in podobe na steklo, delala je tudi bridke martre (križe) in zrcala. Na mizi in na klopeh je imela vse: tam je bilo nastavljenih mnogo lončkov za barve, čopiči itn., da ni bilo kam sesti. Na klopi je bila skladovnica neposlikanih in že poslikanih končnic. Kljub navideznemu neredu je bila vsaka stvar na svojem določenem mestu. Za mizo v kotu je bila plošča in kamen za ribanje in mletje barv. Delala je pri mizi.

V drugem kotu je sedel oče, ki ji je pomagal, navadno pa je s svinčeno pločevino vezal okenska stekla. Pri delu je Micka nosila ruto na glavi, pa naočnike na koncu nosu. Nosila je čedno in čisto obleko, še roke je imela kljub svojemu delu vedno čiste. Ko je rabila ploščo, jo je postavila na mizo in nastrgala ter zmlela potrebno barvo. Zmleto barvo je s tanko trščico dajala v posodice, dolila nekoliko lanenega olja, potem je s tankim čopičem nanesla barvo na črtež podobe na papirju. Ta papir je odtisnila na temeljno barvo, potem pa je jemala najrazličnejše čopiče in barve, katere je mešala med seboj, in izrisala podobo do konca. Na podoben način je (poleg končnic) slikala tudi podobe na steklo, saj so si nekateri motivi na obeh popolnoma podobni. V Poljanski dolini je cvetelo slikarstvo in rezbarstvo v znani Šubičevi delavnici v Poljanah. Tu je delal Štefan Šubic, oče slikarjev Janeza in Jurija, in njegov brat Janez. Iz delavnice Šubičev so prihajale panjske končnice, poslikavali pa so tudi pohištvo.

POSTOPEK SLIKANJA NA STEKLO
Slikar Maksim Gaspari (1883–1980) je zapisal: »Ni tako enostavno postati čez noč umetnik slikanja na steklo, to vem z lastne prakse, ker sem izdelal več takih podob in pri tem naletel na različne težave tehničnega značaja, predvsem zaradi krhkosti stekla, zaradi negativnih obrisov ter postopnega sušenja barvnih plasti, pri katerih je treba točno vedeti vrstni red pastoznih (gostih) in lazurnih (redkejših modrih) barv.« Na podlagi lastnih izkušenj je opisal postopek slikanja na steklo. Ljudski slikar je na omito, suho steklo narisal konture za delno modelacijo predmeta negativno po podložni predlogi ali šabloni. To je risal in slikal s čopičem iz dlak vidre ali kune, tempera barvo pa tudi z gosjim peresom. Ti obrisi so bili za podlago slike ter nadaljnje delo najvažnejši. Pri tem se je slikar držal glavnega pravila: svetle konture za svetlejše, temne konture za temnejše barvne plasti, npr. za obrise obrazov, telesa, rok, rož, za dekoracije je rabil svetlordeče, rjave ali opečnate konture, za temne obleke, lase, drevje in podobno pa je risal konture v črni, temnorjavi in modri barvi. Pri oblikovanju cvetja in svetlobe se je izjemoma poslužil tudi belih kontur. Na podlagi teh pravilnih obrisov in kontur, ki so se dobro posušile, je bilo nadaljnje slikanje lažje. Da se šipa pri slikanju ni zamazala in kontura ne zabrisala, je imel ljudski umetnik pod roko leseno podporo, imenovano most. Nadaljnje barvne plasti na suho tempera risbo je slikal navadno z oljnatimi, prstenimi barvami, ki jih je sam naribal na kamnu ter jih mešal najprej z vodo, potem pa z oljem. To je bil predpogoj za dobro in trpežno delo. Polaganje barvnih plasti je bilo treba dobro pretehtati, večkrat obrniti steklo in nastajajočo sliko pogledati od sprednje, prave strani. Ko so se posušile te manjše barvne skupine, je končno poslikal ozadje in prazne ploskve z belo, modro ali rumeno barvo. Tehnika slikanja na steklo ima precejšnjo sorodnost z načinom slikanja v keramiki.

MOTIVIKA SLIK NA STEKLO
Vsebina (motivika) slik na steklo v slovenskih zbirkah je skoraj izključno nabožna in skupno šteje nad 100 različnih motivov, a le malo je takih, ki bi bili zelo številčni. Najpogosteje so upodabljali Kristusa in Marijo v raznih ikonografskih različicah. Gorazd Makarovič ima na koncu svoje študije o ljudskih slikah na steklo na Slovenskem seznam motivov slik na steklu v slovenskih muzejskih zbirkah in ob vsakem motivu navaja število slik z enakim motivom. Na prvem mestu je Sveta Trojica (49), sledijo: Srce Jezusovo (33), Božji grob (28), Marija z Jezusom (27), sv. Barbara (24), Jezusovo rojstvo (23), Srce Marijino (23), Sveta Družina (22), Zadnja večerja (21), sv. Lenart (20), sv. Florijan (19), Prizor iz legende o sv. Genovefi (19), Jezus (17), sv. Jožef (16), Križani (15), sv. Janez Nepomuk (15), sv. Janez Krstnik (14), sv. Jurij (14), Marija Zell (13), Sv. Anton Puščavnik (13), Žalostna Mati Božja (12), Jezus pod križem (11). Od svetnic in svetnikov so ‘močneje’ zastopani še: sv. Ana z Marijo, sv. Katarina, sv. Magdalena, Marijino oznanjenje, Marijino kronanje, sv. Marjeta, sv. Trije kralji.

Posvetni motivi v slovenskih zbirkah slik na steklo so izjeme, za razliko od panjskih končnic, ki so čista slovenska narodopisna izvirnost, kjer so posvetni in šaljivi motivi zelo pogosti (Lisica brije lovca, Lovec strelja jelena, Godec in komedijant). Izjema je slika na steklo iz delavnice v Selcih, na kateri je gostilniški prizor z napisom DONS SA DNARJE JUTER TOKO. Veliko domačih slik na steklo, ki jih hranijo naše muzejske zbirke, so dela Mojstra okorne risbe, Mojstra malih figur in slikarske delavnice v Selcih. Slike na steklo so največkrat visele levo in desno ob razpelu nad mizo v kotu kmečke hiše. Izjemoma so bile del opreme vaških kapelic ali podeželskih cerkva (npr. križev pot v cerkvi na Muljavi).

RAZLIČNI TIPI SLIK NA STEKLO
Na Slovenskem so bili razširjeni razni tipi slik na steklo. Glede na tehniko izdelave ločimo samo z barvami izdelane slike, slike z barvo in pozlato, slike z brušenimi in pozlačenimi nadrobnostmi ter črnim ozadjem in slike z zrcalom za ozadje. Glede na obliko slike ločimo slike brez oblikovnih dodatkov, slike z belim napisnim poljem ter slike s kartušami (okviru podobnimi okrasi). Večina ohranjenih slik pri nas so samo z barvo naslikane slike. Redke so slike z delno pozlato, več je slik s kartušami in slik z napisi. Ugotovljeni slovenski slikarji so največkrat ustvarjali samo z barvami naslikane slike. Slovenske slike imajo dostikrat kartušo in napis. Selška delavnica je uporabljala tudi pozlato in zrcalno ozadje.
V slikarstvu na steklo se je najbolj uveljavila mešana slikarska tehnika. Obrisi (konture) so navadno slikani z vodno barvo (akvarelom), vezano z arabskim gumijem, naslednje plasti tvori tempera, končna barvna plast pa je iz oljnih barv. Slike na steklo so bile navadno slikane na majhnih, tenkih šipah iz pihanega stekla. To je bilo ceneno blago, izdelano pri nizki temperaturi. Ploskev teh stekel je bila nesimetrična in vegasta. Toda prav zaradi tega so najstarejše slike dajale nepričakovane učinke, posebno v pozlačenih in zrcalnih plasteh, gledane od strani proti luči. Take podobe so zato najlepše in imajo večjo zbirateljsko vrednost kot novejše, ki so slikane na gladko, čisto steklo tovarniškega izvora. Kakovost šip iz pihanega stekla je zelo krhka, zato je omogočala le razmeroma majhne formate, največkrat v razponu 19–39 cm, kvečjemu 19–45 cm. Večji formati slik na steklo so na Slovenskem redki. Črni užlebljeni leseni okvirji so še bolj poudarjali žive barve na slikah.
V večjih delavnicah na tujem so slike na steklo izdelovali serijsko. Delo je bilo deljeno: mojster je slikal obrise in važnejše podrobnosti, pomočniki so nanašali lazurne in zgornje neprosojne barvne plasti. Slike raznih delavnic se med seboj razlikujejo in hkrati dopolnjujejo.
Slikarstvo na steklo je na začetku 20. stoletja vedno bolj izumiralo. Spreminjala se je miselnost ljudi, ki jim duhovno bogastvo prejšnjih rodov ni veliko pomenilo, zato tudi slik na steklo niso cenili in so izginjale iz kmečkih domov. Za majhne denarje so jih kupili zbiratelji, ki jih cenijo kot dragocene zgodovinske redkosti. Maksim Gaspari, slikar slovenske kmečke duše, je leta 1939 zapisal: »Ko je naš meščanski človek pred kakimi osemdesetimi leti hodil po idrijskih hribih in Poljanski dolini, je pri vstopu v kmečki dom zagledal živopisnemu vencu podobno borduro okoli stropa – borduro znamenitih ljudskih slik na steklo. Ta meščanski človek, ki je imel še nepokvarjen in uravnovešen čut za estetsko umetnostno formo, jo sprejemal in doumeval z zdravim razumom in srečnim užitkom tudi lepote naše folklore. Sodobnemu, od dinamike, strojev, otopelemu človeku je tako uravnovešenje čuta skoraj neznano in tuje ... Kdor se bo vrnil iz razbrzdanih vrtincev sodobne civilizacije v duhovno polje moralnih vrednot, iz oglušujočih velemest v samoto gorskih selišč, bo še deležen blagoslova nekdanjega srečnejšega življenja. V luči tega blagoslova bo bolje videl in lepše občutil tudi izdelke našega ljudstva, ter bo spoznal globoke duševne vrednote etnografije, ki korenini v tradicijah poštene umetnosti in obrti.«

ČUK, Silvester. Slike na steklo. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 50-57.

 Kopanjski »otok«

8. februarja, na obletnico smrti pesnika Franceta Prešerna, praznujemo kulturni praznik. Tudi v Ognjišču smo že večkrat pisali o velikem pesniku. Tokrat se bomo osredotočili na njegov odnos do vere v Boga. Gradivo bomo jemali iz knjige Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika, opisuje Toma Zupana. Knjiga je izšla med obema vojnama in je že davno pošla. Ponatis knjige spominov Prešernove sestre Lenke bo izšel pri Ognjišču. Za tisk je knjigo pripravil kopanjski župnik Janez Kebe, ki je do sedaj izdal že več knjig. Največ jih opisuje krajevno zgodovino. V zadnji knjigi Sejalec seje pa nam ponuja zanimiva razmišljanja za določene nedelje in praznike. Pri naši založbi je izdal tudi obširno knjigo o Cerkniškem jezeru, saj je doma v njegovi bližini. Kmalu zatem, ko je postal župnik na Kopanju pri Grosupljem, je napisal knjigo o tej župniji.1 Na Kopanju je Prešern preživel nekaj let kot otrok. Ko je prišel k starem stricu je dejal: »Čudno, otok je, jezera pa ni!«  2 Cerkev na Kopanju. 3  Lenka Prešern – pesnikova sestra je bila vir za knjigo Kako Lenka Prešernova svojega brata, pesnika popisuje.

ZAKAJ KOPANJ?
In prav na Kopanju je dobil spodbudo za izpopolnjeno izdajo knjige, ki jo je po pripovedi Prešernove sestre Lenke napisal duhovnik Tomo Zupan. Kebe je tako opisal razloge za izdajo knjige: »Župnija Kopanj je močno povezana z največjim slovenskim pesnikom dr. Francetom Prešernom. Tu je kot otrok tri leta živel pri starem stricu Jožefu Prešernu, ki je bil lokalni kaplan 20 let. Njega se je pesnik spominjal kot največjega dobrotnika na zemlji. Na Kopanju je 1. avgusta 1807 umrl sorodnik devetletni Janez Nepomuk Prešeren in na njegovo mesto je tega leta prišel Ribčev Frence. Upravičeno si predstavljamo, da je pasel živino na kopanjskem griču in stricu ministriral pri sv. maši. Na Kopanju je kaplan učil svojega pranečaka, da je v ribniški šoli takoj zablestel kot najboljši učenec. Izročilo pravi, da ga je poučeval za staro kamnito mizo, ki še stoji.«

FRANCE KSAVER PREŠEREN
Že iz uvodnih besed Janeza Kebeta vidimo, da je pesnik Prešeren v sorodu s kopanjskim kaplanom. Tudi mamini trije strici so bili duhovniki. Po očetovi strani sta bila duhovnika dva pesnikova strica. Prešernov brat Jurij je bil duhovnik in blaženi škof Slomšek je bil njegov duhovni voditelj (spiritual). Preše­ren je v rojstni hiši v Vrbi prejel prist­no krščansko vzgojo. Mati Mina je bila globoko verna žena, cerkvena pevka in je zelo rada brala Sveto pismo.
O pesnikovem rojstvu piše sestra Lenka: »Brat Frence je bil pri Ribiču v Vrbi 3. decembra 1800 ob treh popoldan rojen. Krščen je bil na Rodinah na ime sv. Frančiška Ksaverija, ki ga praznujemo ta dan.« (V navedkih ohranjamo izvirni jezik, čeprav mestoma zveni starinsko.) Sam pa se je podpisoval Franc Ksaver Prešeren.

V ŠTEVILNIH STIKIH Z DUHOVNIKI, A SE NI ODLOČIL ZA TA POKLIC
Velik del otroštva je pesnik preživel na Kopanju pri »gospodu stricu«, h kateremu se je preselil star sedem let. »Na Kopánju ni bilo šole … Zato so stari stric Jožef Frenceta kmalu v ribniško šolo poslali. Tam je bil njihov prijatelj za dekana. Ta je bil tudi prvi njegov katehet,« razlaga Lenka. Prav ta ribniški dekan je opazil Prešernovo nadarjenost.
Lenka se pozneje ustavi še pri pesnikovem odnosu do stricev duhovnikov. Poudari, da je sicer rad prišel domov na počitnice, »ko je preteklo nekaj tednov, je pa rekel: 'Sedaj moram še k stricem.' Strice je strašno spoštoval in imel rad. Zato so ga strici tako radi imeli.« 1 Prešernoslovec in duhovnik Tomo Zupan, ki je objavil spomine Prešernove sestre Lenke. 2  Kopanjski župnik Janez Kebe ob pesnikovem reliefu, ki je pritrjen na Prešernovo kaščo. 5 Plošča v spomin na Prešernovo bivanje na Kopanju. 3  Nagrobnik pesnikovega brata duhovnika Jurija Prešerna, ki je pokopan v Ovčji vasi (Kanalska dolina).

Znano je, da se Prešeren ni odločil, da bi postal duhovnik, čeprav naj bi si njegova mama tega želela, a kot piše Lenka, ga v duhovništvo ni silila. Lenka pravi, da je »Frence bil toliko pri stricih, da je natančno poznal duhovske vesele, pa tudi težavne ure. Zato je o samem sebi sklepal, da ni za duhovski stan.« Meni pa tudi, da mu je stric Jožef pustil pri odločanju polno svobodo, saj mu je celo obljubil pomoč pri študiju, če bo spoznal, da ni za duhovnika. In dejansko so ga vsi strici duhovniki podpirali pri študiju.
Manj znano pa je, da je med študijem na Dunaju sam Prešeren pomislil, da bi stopil v bogoslovje. Lenka se tukaj opira na pripovedovanje Žirovčana Matija Golmajerja: »Kmalu bi nam bil Frence z Dunaja ušel. En čas ga ni bilo nič med nas druge na Dunaju. Mislili smo, kaj je to, da ga ni. Smo pa šli jaz in nekateri drugi v stanovanje nadenj. Res je tuhtal, da bi šel domu in v lemenat. Smo ga pa obstopili in mu ubranili domu.«

“NI SPREJEL PRAVDE, ČE JE BILA NAPAČNA”
France Prešeren je končal študij prava in postal »jezični dohtar«, odvetnik. Sestra pravi, da ni sprejel pravde, če je videl, da ne gre za pravično stvar: »Doktor ni sprejel pravde, če je bila napačna.« Prav tako pravi, da nikoli ni izgubil pravde ter da je marsikoga zastonj zastopal, če je videl, da ne more plačati stroškov. Prav tako je svoje sestre miril in ni želel, da bi se tožarile zaradi dediščine. Govoril jim je: »Pustite, nikar ne tožite: ni lepo, če se domači ljudje med seboj tožijo.« Sestra še dodaja, da je bil zelo radodaren in da je rad dajal vsakomur, zlasti še otrokom. Z denarjem pa ni znal ravnati, saj je bil preveč radodaren in je zato morala sestra skrbeti za gospodinjstvo.1 Prešernova rojstna hiša v Vrbi, v kateri je bil pozneje rojen ljubljanski nadškof Anton Vovk.  2 Dunaj, mesto, kjer je pesnik študiral pravo.  Cerkev sv. Marka v Vrbi, blizu pesnikove rojstne hiše.  3 Kranj. Tu je pesnik preživel zadnja leta življenja.

Seveda sestra Lenka ni mogla mimo neprijetnih stvari iz bratovega življenja. Njegov odnos do Ane Jelovškove, s katero je imel nezakonske otroke, omeni in skuša brata zagovarjati, saj pravi, da ga je gospodar nekako z besedami napeljeval v odnos z mlado Ano, ki je služila pri gospodarju. Namesto da bi ga »odvračal«, potoži. Če bi se pesnik »ognil kozarcu«, bi najbrž tudi do teh neljubih dogodkov ne prišlo, še meni Lenka. Gotovo ne moremo hvaliti Prešernovega odnosa do Ane, pa tudi njegove skrbi za otroka ne, saj naj bi ne pomagal pri njunem vzdrževanju. A o tem sestra ne piše.

BOLEZEN IN Z NJO POVEZANO TRPLJENJE
Lahko bi rekli, da doživi Prešernov odnos do Boga vrhunec v bolezni. Nikakor ne bi rad Prešerna predstavil kot kakšnega pobožnjakarja, saj se je v določenem življenjskem obdobju oddaljil od Boga, toda pred smrtjo je prejel zakramente. Mnogi ne morejo verjeti, da je tako svobodoljuben človek to storil. Toda očitno se človek v soočenju s smrtjo obnaša drugače kakor sicer in mnogi odkrijejo v sebi vero, ki se je zdela prej »zakopana«. V zadnjem obdobju smo nekaj podobnega doživeli pri pisatelju Borisu Pahorju, ki je bil znan kot agnostik. Pred smrtjo je veliko razpravljal o Bogu, molil z negovalko in izrecno izrazil željo, naj ga cerkveno pokopljejo. Da, pred obličjem smrti se človek drugače obnaša. Morda bodo tudi ljudje, ki izražajo svoje začudenje ob Prešernovem in Pahorjevem ravnanju, drugače ravnali, ko se bodo sami znašli pred obličjem smrti. Tudi ne bi rad velikega pesnika predstavil kot človeka brez napak. Gotovo je tudi on, kot vsak človek, imel slabe lastnosti, a je bil očitno v globini srca veren, kar se je pokazalo prav v bolezni in smrti.
Lenka pove, da je kot bolnik bral le Sveto pismo in Tomaža Kempčana. Gre za knjigo duhovne vsebine z naslovom Hoja za Kristusom, ki je bila v preteklosti mnogim vsakodnevno duhovno branje. Sestra Katra je Lenki povedala, da je bil kot bolnik izredno potrpežljiv.
To potrjuje tudi Janez Bleiweis, ki je v Rokodelske novice leta 1849 zapisal: »Slavni slovenski pesnik dr. Frence Prešeren je 8. dan tega mesca ob osmih dopoldne v Kranju po 13 tednov dolgi bolezni na vodenici umrl v 49. letu svoje starosti. Gosp(od) tehant Dagarin, ki so ga obiskovali, ne morejo dosti dopovedati, kako potrpežljiv je bil rajnik celi čas svoje bolezni in kako lepo z Bogom spravljen da je umrl. Noter do zadnjega zdihljaja se je dobro zavedel: 'Vzdignite me, zadušiti me hoče,' so bile njegove poslednje besede, in komaj jih je izrekel – je pa ugasnil. Zjutraj malo pred smrtjo je še svoji sestri rekel: 'Kmalu bo treba pred sodbo iti.' – in zares se je zgodilo.«

PREJEM ZAKRAMENTOV ALI “PREŠEREN NA SMERTNI POSTELJI V KRANJI”
Janez Kebe je Lenkinim spominom v knjigo dodal še zapis takratnega kranjskega kaplana Alojza Koširja, ki je pesnika obhajal pred smrtjo. Košir je svoje spomine napisal na prošnjo prešernoslovca Toma Zupana. V spremnem pismu z dne 4. junija 1881 pravi, da je napisal vse tako, »kar mi dobri spomin in čista resnica dasta«.
V uvodu pisma piše, da je bil ob njegovi smrti kaplan v Kranju in se vsega »dobro spominja«. Nato nadaljuje, da se je takrat v Kranju govorilo, da bolni Prešeren ne bo prejel sv. zakramentov pred smrtjo. Te govorice je slišal tudi tedanji kranjski dekan Jožef Dagarin, ki je bil tudi njegov profesor verouka v Ljubljani. Dekan ga je sam od sebe obiskal in mu kar naravnost rekel, naj opravi spoved. Prešeren mu je odgovoril, da želi kakšno knjigo za pripravo na spoved. Dekan mu je takoj dal knjigo, ki jo je za bolnike spisal škof Slomšek. Čez nekaj dni je Prešeren poklical dekana za spoved in se mu po spovedi zahvalil za Slomškovo knjigo.
Drugo jutro mu je kaplan Košir prinesel še sv. obhajilo in mu podelil bolniško maziljenje, kar je vse natančno opisal: »Drugo jutro sim ga še (s) sv. zakramenti umirajočih popolnoma previdil, ležal je mirno herbtoma s sklenjenima rokama. Ko sim mu desno uho še sv. oljem maziljeno zbrisal, je sam od sebe kar berž glavo obračaje levo uho za sv. maziljenje ponudil.«
Potem pravi, da je slišal od pesnikove sestre Katre, da se je bolnik v hudi žeji ponoči spominjal Kristusove žeje na križu: »Sestra dr. Prešerna je pripovedovala, da se je bolnik v svoji hudi žeji ponoči tolažil, 'saj si ti Kristus na križu še hujšo žejo trpel.' … Ko je dr. Prešeren umrl, sva njegovo truplo se svojem tovarišem (drugim kaplanom) na mestno pokopališče spremila.«
Košir je še zapisal, da je Prešeren ves čas, kar je v Kranju bival, »pozdrave duhovnikov vedno prijazno vračal«. Dodal je še, da ne držijo govorice, da Prešeren ni hodil k maši. Ob nedeljah je hodil k sv. maši, ki je bila ob 11. uri, »in tudi cerkve ni samo od zunaj poznal, za enajsto nedeljsko mašo je vsaj vedel, kakor sim ga iz okin svoje sobe zapazoval«.
Alojzij Košir še piše, da je Prešeren ob večerih rad zahajal v Jalnovo gostilno, kjer je bila gospodinja Koširjeva teta. Ta je Koširju povedala, da ko so domači zvečer kleče molili rožni venec, ni šel Prešeren domov, ampak je ostal v sobi za goste.

POŽIG POEZIJ?
Po Prešernovi smrti so se pojavile govorice in tudi očitki, da so po smrti zažgali njegove pesmi. V to naj bi bila vpletena kranjski dekan Dagarin in pesnikova sestra Katra. Takrat je Katra že umrla (1873). Lenka pa je Zupanu izjavila: »Ko bi bila Katra živa, bi vi več zvedeli.« Zupan: »Danes vas le tega vprašam, če vam je kdaj kaj Katra pravila o kakem požiganju in, ali je bila morda tudi sama česa zažgala?« Lenka: »Slišala je tudi Katra to očitanje o sebi. Meni je o tem rekla: 'Nisem takega doktorjevega spisa požgala, ki bi bil dva prsta širok.'« 1 Anton Martin Slomšek – po njegovi knjigi se je Prešern pripravil na spoved.  2 Janez Bleiweis je opisal pesnikovo umiranje in pogreb.  3 Alojz Košir je bil v času Prešernove smrti kaplan v Kranju in je pesnika mazilil in ga obhajal.  4 »Prešeren na smertni postelji v Kranji« - faksimile pisma iz leta 1881, ki ga je kaplan Alojz Košir pisal Tomu Zupanu in v katerem je opisal zadnje ure Prešernovega življenja. 5  Župnijska cerkev v Kranju, kamor je Prešern hodil k »enajsti maši«.  6 Prešernov grob.

Toda Zupan je vztrajal: »Pa pravijo, ko je bil bolan, ni imel ničesar zoper to, da je Katra kaj njegovih pesmi požgala.« Lenka: »Nič – tudi takrat ne. Doktor je bil do zadnjega brihten: za vse je vedel. Nič ni požgala.« Zupan: »A očitajo jej, da je bila po smrti pesmi požgala.« Lenka: »Katra je bila strašno nejevoljna, ko je slišala tudi to očitanje, da bi bila ona po smrti kaj požgala. Rekla mi je: 'Za pesmi so me tako bili šolarski fantje hodili prosit. Kako bi jim bila kaj dala, ko nisem nič imela. Tudi pesmi, če jih je kaj bilo, nobene reči se nisem pritaknila.'« Na koncu je Lenka na Zupanovo vprašanje, ali jo je kranjski dekan nagovoril, naj zažge pesmi, odgovorila: »Katra je bila tako modre glave ženska in tako samosvoja – še preveč samosvoja, da bi se ne bila vdala v noben tak svèt in v nobeno tako nagovarjanje nobenemu človeku, tudi tehantu Dagarinu ne na ljubo.«

POGREB S SEDMIMI DUHOVNIKI
Naj za konec dodamo še opis Prešernovega pogreba, kakor nam ga je zapustil Janez Bleiweis: »V soboto, 10. dan tega mesca je bil pogreb, kakršnega v Kranju že dolgo ni bilo. Kranjski narodni straži … gré čast in hvala, da je rajnkega z veliko slavo pokopala. Stražniki so ga nêsli; gosp. tehant (s) 7 duhovni so ga pokopali; žlahta, sila veliko Kranjcev in Krajnic, in veliko prijatlov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča itd. ga je spremilo na pokopališče, kjer zdaj počiva, ki nam je tako sladke pesmi pél, in katerega življenje je vendar tako grenko bilo!«

J. Kebe; B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 2 (2023), 44-49.

Sv. Janez Bosko je ustanovitelj salezijanske družbe in Hčera Marije Pomočnice. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancem. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih.

 

V šoli modre matere Marjete

»Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili delež ljubezni te svete žene,« beremo v življenjepisu don Boskove matere Marjete, ki ga je leta 1886 napisal Janez Lemoyne. Izpod njegovega peresa je tudi obsežen življenjepis Janeza Boska. »Mati Marjeta, simbol in zgled kreposti za naše matere,« je zapisano na spominski plošči na njenem domu, kjer se je rodila 1. aprila 1788. Zakonca Occhiena sta imela devet otrok, kar šest jih je umrlo v nežni dobi. Marjeta ni imela namena, da bi se poročila, hotela je ostati pri starših, da bi zanju skrbela v njuni starosti. Ko ji je bilo štiriindvajset let, se je pri njih oglasil sedemindvajsetletni vdovec Franc Bosko, ki je imel pri sebi hromo mater in triletnega sina. Starše je vprašal, če bi se lahko poročil z njuno hčerko. Oče je Marjeti predlagal: »Če se ti strinjaš, se tudi midva poročiva. Franc je zgleden kristjan in dober delavec. S poroko boš dobila tudi otroke in boš tako ne samo žena, ampak tudi mati.« Poročila sta se 6. avgusta 1812, naslednje leto se jima je v revni hiši v vasici Becchi nedaleč od Torina rodil sin Jožef, 16. avgusta 1815 pa je bil rojen Janez, ki ga je vzgojila za svetnika. Mož Franc je že leta 1817 umrl in na Marjetina ramena je padla skrb za tri majhne otroke. Vse tri je imela enako rada, vendar pa ji je ljubosumni in vzkipljivi Anton iz moževega prvega zakona povzročal veliko skrbi in žalosti. Izgubo očeta je najbolj občutil Janez, ki ni imel niti dve leti. Mati ga je vzela v naročje in mu rekla: »Ubogi otrok, saj nimaš več očeta!« Tega prizora in teh materinih besed se je don Bosko spominjal vse življenje. To doživetje v veliki meri razloži kasnejšo njegovo skrb za zapuščeno mladino.

Skrivnostne in preroške sanje

Pri devetih letih je bistri Janez začel hoditi v župnijsko šolo poldrugo uro daleč. Hodil je peš. Po tri ure na dan. Zaradi nagajanja polbrata Antona je moral zapustiti dom. Mati Marjeta mu ni mogla plačevati šolanja in Janez se je moral vzdrževati sam z raznimi priložnostnimi deli: stregel je po gostilnah, pomagal kuhati, delal kot čevljar, krojač, cerkovnikov pomočnik. Pridobljeno znanje mu je kasneje prišlo zelo prav, da je v skrbi za svojo mladino prijel za vsako delo.

V tem času je imel Janez neke noči skrivnostne sanje. Zdelo se mu je, da stoji na travniku pred domačo hišo. Okoli njega je bila množica fantov, ki so se igrali. Ko je eden od njih zaklel, je to Janeza tako razjezilo, da mu je prisolil zaušnico in prišlo je do pretepa. Tedaj se je prikazal častitljiv gospod in rekel Janezu: »Ne s pretepanjem, ampak s krotkostjo in ljubeznivostjo boš iz teh svojih vrstnikov naredil prijatelje. Postavi se prednje in govori jim o lepoti kreposti in o grdobiji greha!« Janezu se je zelo to nemogoče, gospod pa je dejal: »Dal ti bom učiteljico, pod njenim vodstvom se boš izuril za vse!« In poleg gospoda se je prikazala v lep plašč oblečena gospa, ga prijela za roko in mu rekla. »Pojdi z menoj in poglej!« Tedaj je zagledal pred seboj množico divjih živali, ki so se med seboj bodle in grizle. Gospa je rekla. »To je tvoje polje, tukaj delaj. Postani ponižen, srčen in močan. Kar boš videl da se bo zgodilo s temi živalmi, delaj z mojimi sinovi!« In v trenutku so se divje živeli spremenile v krotka jagnjeta in se mirno zgrinjala okli gospe. Janez je vzkliknil: »Ničesar ne razumem!« Gospa je dejala: »Ko pride čas, boš vse razumel.« O teh sanjah je Janez pripovedoval materi Marjeti, ki je v njih videla napoved, da bo Janez postal duhovnik. Brez teh sanj, pravijo njegovi življenjepisci, in nadaljnjih podobnih videnj ne moremo razumeti don Boskovega dela. V njih je obsežen celoten program: iz divjih živali – nevzgojenih in zapuščenih dečko – naredi krotka jagnjeta – lepo krščansko vzgojene fante. Sredstvo, da to dosežeš: pokaži jim, kako lepa je krepost in kako grd je greh. Metoda: ponižnost, krotkost in ljubeznivost. Po nasvetu oseb iz tistih skrivnostnih sanj se je Janez vadil v krotkosti. Učil se je umetnosti pogovora in mirnega prepričevanja. Namesto jeze in sile sta bolj in bolj prevladovali pamet in dobrota.

"Vse bi dal, da si pridobim srca mladih"

Janez si je prizadeval, da bi se tisto, kar mu je bilo prikazano v skrivnostnih sanjah, moglo uresničiti. Marljivo se je učil, pri tem ga je podpiral naravnost čudežen spomin. Ko je nekoč pozabil doma latinsko berilo in je bil vprašan, je vzel roke neko drugo knjigo in se delal, kot bi bral, vse je znal na pamet. Svoje sošolce in vrstnike je spodbujal k veselju. Tiste čase je hodilo po vaseh na desetine glumačev in rokohitrcev, 'čarodejev'. Taki spretneži so bili povsod dobrodošli. Mladina, zlasti dečki, je kar norela za njimi. Janez je bil med prvimi. Postavil se je spredaj in natančno opazoval vsako kretnjo in gib. Kar je videl, je potem sam vztrajno ponavljal, vse dotlej, dokler ni vsega uspešno ponovil. Navadil se je hoditi po vrvi, skakati čez zapreke, plezati, igrati karte, spreminjati mleko v kri, čarati iz jajc svilene rute in še celo vrsto drugih umetnij. Posebno dobro si je zapomnil vesele dogodivščine in v zimskih večerih ali ob nedeljah popoldne vabil k sebi dečke in fante k sebi na veselo zabavo. Obljubil jim je, da jim bo pokazal najčudovitejše reči, oni pa so ga morali v zameno poslušati, ko jim je natančno ponovil župnikovo pridigo ali jih poučeval v krščanskem nauku. Že takrat ga je vodilo načelo, ki ga je kasneje pogosto poudarjal: »Vse bi dal, da si pridobim srca mladih in sicer zato, da bi jih potem daroval Bogu.« Poudarjal je moč veselja: »Od mladih si ne želim nič drugega, kot da so dobri in vselej veseli.«

Življenje v domači družini in še čudežna videnja, ki so ga v najtežjih trenutkih pomanjkanja bodrila, da je vztrajal na začeti poti, so ga uvedla v poglobljeno versko življenje. Proti običaju tedanje dobe je skušal vsak dan iti k maši in obhajilu. Od matere se je navzel prisrčne pobožnosti do Device Marije, ki jo je vse življenje zaupno častil in se imel za njenega varovanca. »Marija ljubi mladino in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.«

"Zapomni si: maševati pomeni začeti trpeti"

Ko mu je bilo dvajset let in je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1845 je vstopil v bogoslovno semenišče v mestu Chieri. Ko ga je mati Marjeta prič videla v talarju, mu je rekla: »Moj Janez, oblekel si duhovniško obleko in zato čutim vse tisto zadovoljstvo, ki ga lahko čuti mati zaradi uspeha svojega sina. Toda zapomni si, da tvojemu stanu ne daje časti obleka, ampak spolnjevanje kreposti.« In še: »Ko si prišel na svet, sem te posvetila Materi Božji. Zdaj si prejel duhovniško oblačilo. Glej, da ga ne boš nikoli onečastil. In eno si zapomni: v uboštvu sem bila rojena, v pomanjkanju sem odraščala in v revščini živela vse življenje. Če boš kot svetni duhovnik kdaj postal bogat, vedi, da nikdar ne bom prestopila praga tvoje hiše. To si za vedno dobro zapomni!«

V semenišču si je Janez po materinem nasvetu izbral zgledne sošolce, ki so hoteli postati dobri duhovniki in so vestno študirali, si med seboj pomagajo napredovati v kreposti in so prisrčno ljubili nebeško Mater Marijo. Z dovoljenjem predstojnikov je zbral okoli sebe enako misleče tovariše in ustanovil Družbo veseljakov, ki je v semenišču skrbela za zdravo razvedrilo. Po šestih letih bogoslovnega študija je leta 1841 prejel mašniško posvečenje. Modra mati Marjeta mu je ob tem vzvišenem dogodku dejala: »Moj Janez, dobro si zapomni, da maševati pomeni začeti trpeti.« Odslej so ga povsod klicali don, po maše gospod, kar pomeni na splošno duhovnika. Na izbiro je imel več služb, toda po nasvetu svojega svetniškega spovednika Jožefa Cafassa je stopil v višjo bogoslovno šolo v Torinu, kjer se je pripravljal na dušnopastirsko delo v okolju industrijskega mesta, kar je v tistem času postajal Torino. Industrija je 'rodila' proletariat. Zidali so tovarne in s podeželja je vrela množica revnih ter dela in zaslužka željnih ljudi v mesta. Dostikrat se je dogajalo, da so podjetniki mlade ljudi, ki jim niso bili po volji, vrgli na cesto.

Prvi oratorij v njegovem stanovanju

Med svojim študijem v Torinu je don Bosko dvakrat na teden hodil v enega tamkajšnjih zaporov, kjer je našel številne mlade fante, tudi mladoletnike, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela. Klatili so se po ulicah in se preživljali s krajo, kar jih je privedlo v zapor. Vse bolj je v njem zorelo spoznanje, da je te fante mogoče rešiti le tako, da jih duhovnik zbira ob nedeljah in praznikih okoli sebe in jim nudi primerno razvedrilo, obenem pa jim priskrbi primerno vajensko mesto, naredi z mojstrom ustrezno delovno pogodbo in jim da priložnost, da morejo stanovati in se vzgajati v posebni zavodih, ustanovljenih prav zanje. Don Bosko jih je imenoval oratorije. Zapuščenim fantom naj bi nudil toplino doma, obenem pa jih tudi versko vzgajal.

Rojstni dan prvega oratorija je bil 8. decembra 1841, na praznik Brezmadežne. V zakristijo torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko maševal, je prišel zidarski vajenec Bartolomeo Garelli, ki bil brez beliča v žepu, brez stanovanja in hrane. Bil je ves premražen in izstradan. Don Bosko ga je povabil k sebi na stanovanje in mu naročil, naj pripelje s seboj še tovariše, ki so v podobni stiski. To je bil začetek velikega dela – don Boskovih oratorijev, ki še danes v predmestjih velikih industrijskih mest zbirajo na tisoče fantov brez doma in prave zaposlitve ter jih skušajo pripraviti na človeka dostojno življenje. Začelo se je uresničevati, kar mu je bilo dano videti v tistih skrivnostnih mladostnih sanjah. Ko je v Torinu ustanovil oratorij za revne in zanemarjene fante, je povabil k sebi mater Marjeto. »Če se ti zdi, da bi bilo to všeč Gospodu,« mu je rekla, »sem pripravljena priti ta trenutek.« V začetku šolskega leta 1846 je prišla v Valdocco. Ubogim fantom je postala prava mati: ob njeni smrti jih je bilo v oratoriju že devetdeset. Bila je tudi njihova modra vzgojiteljica, navajala jih je k redu in odgovornosti.

Don Boskovi salezijanci in Hčere Marije Pomočnice

Po življenjepisu sv. Janeza Boska, ki ga je za Leto svetnikov I. (Ljubljana 1968) napisal salezijanec dr. Valter Dermota, navajam, kako je nastala Družba don Boskovih salezijancev in Hčera Marije Pomočnice. Ustanova oratorijev je potrebovala nebeškega zaščitnika in vzornika. Don Bosku ga ni bilo treba dolgo iskati. Oratorij se je rodil v zakristiji torinske cerkve sv. Frančiška Saleškega, kjer je don Bosko v svoje varstvo sprejel zidarčka Bartolomeja Garellija. Sv. Frančišek Saleški (1567–1622) je bil škof v Ženevi in je z dobroto in ljubeznijo z govorjeno in pisano besedo spreobračal kalvince. Odkar je skrivnostna oseba devetletnemu Janezu naročila: »Bodi krotak!«, je bil Frančišek njegov učitelj v krotkosti, s katero naj bi pridobival in vzgajal zapuščene fante. Frančišek Saleški je tudi napisal knjigo Filoteja, v kateri utemeljuje, kako morejo vsi ljudje v vsakem stanu doseči krščansko popolnost. Njegova načela je povzel don Bosko v svojem duhovnem vodilu Preskrbljeni mladenič. Po sv. Frančišku Saleškem je don Bosko svojo redovno družbo duhovnikov in laikov za vzgojo zapuščene mladine imenoval salezijance. Začetek družbe sega v leto 1859, Cerkev jo je dokončno potrdila leta 1874.

Nastanek družbe Hčera Marije Pomočnice ali Don Boskovih salezijank smo na kratko predstavili v Ognjišču februarja 2011 (str. 130–131) takole. Don Boskov preventivni vzgojni sistem za mlade je temeljil na delu s fant. Kako ga zasnovati za dekleta, pa ni vedel in je s tem korakom odlašal. Rešitev mu je ponudila Božja previdnost, v katero je brezmejno zaupal. V kraju Mornese je delovala skupina deklet, imenovana Družba hčera Brezmadežne, ki je po njegovih načelih zaživela leta 1854 pod vodstvom Marije Dominike Mazzarello. Iz te skupnosti je nastala nova družba, ki jo je don Bosko leta 1872 uredil kot pravo redovno družbo Hčera Marije Pomočnice. Njena prva predstojnica je bila sv. Marija Mazzarello (1837–1881).

Njegov vzgojni sistem: dobrota in zaupanje

Don Bosko je napisal Uvod v preventivni sistem, kjer podaja osnovna načela svoje vzgoje. »Moj vzgojni sistem?« sprašuje in odgovarja:»Zelo preprost je: pustite mladim vso prostost, da počno stvari, ki so jim najbolj všeč. Pri tem pa morate v njih odkrivati kali njihovih dobrih nagnjenj ter poskrbeti, da se razvijejo. Vsakdo z veseljem dela samo tisto, za kar se čuti sposobnega, zato to upoštevam in moji gojenci delajo vsi od kraja ne le z vnemo, ampak tudi z veseljem... Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dovzeten za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, da poišče tisto strun, ki je občutljiva za dobroto. Potrudi se, da te bodo vzljubili, potem boš z lahkoto dosegel, da te bodo ubogali.« Svoje fante je uvajal v krščansko življenje. Pri tem je zelo poudarjal pomembnost 'dveh stebrov'. »Pogosto obhajilo je mogočen steber, na katerem sloni en zemeljski tečaj; češčenje Matere Božje pa je steber, na katerega se naslanja drugi tečaj.«

»Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta,« je v knjigi o tej modri in svetniški ženi zapisal Tone Ciglar. »Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar nebi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.« Zvone Štrubelj, ki je don Boska našim bralcem predstavil ob 100-letnici njegove smrti (Ognjišče, februar 1988), je zapisal: »Zelo zgodaj je v sebi začutil dar, na katerem je potem gradil svoje vzgojno delo. "Dovolj mi je bilo nekoga pogledati v obraz, in že sem v njem bral, kakšni so njegovi nameni in pričakovanja." Bil je predvsem človek osebnih stikov. Blag pristop in jasen pogled sta privabljala in vlivala zaupanje. Mladi so začutili, da jih ima resnično rad.« Govoril jim je: »Težko boste našli nekoga, ki vas ima v Jezus Kristusu bolj rad kot jaz in ki močneje želi, da bi bili srečni.«

Poslal jih je po vsem svetu

Don Bosko je neutruden delavec. Spal je samo štiri ure na dan. »Silno si želim,« je govoril, »da bi mogel prestati brez dveh stvari: brez spanja in brez jedi.« Poleg neposrednega vzgojnega dela z mladimi je bil oznanjevalec evangelija tudi s pisano besedo. Leta 1853 je začel izdajati Knjižice, ki so izhajale vsak mesec in so na preprost, a temeljit način obrazložile neko versko vprašanje. Po njegovem zgledu izdajajo Knjižice salezijanci povsod po svetu, tudi pri nas. Bil je plodovit ljudski in mladinski pisatelj. Njegova zbrana dela obsegajo 1.147 spisov v 37 debelih zvezkih. Veliko je tudi gradil; ogromno truda ga je stala gradnja bazilike Marije Pomočnice, ki je srce salezijanskega središča v Torinu. Mogočno svetišče je 'spomenik' njegovega zaupanja v Božjo Previdnost in v Marijo Pomočnico.

Sam ni mogel iti v misijone, zato pa je že leta 1875 poslal na skrajni jug Argentine, v Patagonijo, prve misijonarje. Kmalu so ji sledili novi, ki so odhajali tudi na druge celine. Danes je salezijancev don Boska (SDB) po vsem svetu nekaj manj kot 16.000. Navzoči so v 132 državah na vseh petih celinah. Razdeljeni so na področja in inšpektorate (na narodni ravni); področij je 8, inšpektoratov pa 88. Vrhovno vodstvo družbe je v Rimu. Celotna salezijanska družina šteje okoli 400.000 članov in pripadajo 30 različnim, ki so nastajale v teku let. Že od don Boskovih časov obstaja ustanova Hčera Marije Pomočnice (don Boskovih salezijank), ki jih je 14.650, salezijanski sotrudniki (laiki) - okoli 30.000, don Boskove prostovoljke in še nekatere druge manjše skupine. Za povezavo s prijatelji verniki salezijanci izdajajo glasilo Salezijanski vestnik, ki ga tiskajo v 56 izdajah v 20 različnih jezikih.

»Nebesa niso ustvarjena za ljudi v naslanjaču,« je govoril don Bosko, ki si ni dal počitka. Od dela izčrpan je odšel po zasluženo plačilo k Bogu 31. januarja 1888. Med blažene ga je prištel papež Pij XI. 2. junija 1929, za svetnika pa ga je razglasil 1. aprila 1934, na velikonočni praznik. Svetega Janeza Boška je osebno poznal in ob tej slovesnosti je o njem dejal: »Pri don Bosku se naravno ne da razumeti brez nadnaravnega. Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega.«

ČUK, Silvester (Priloga). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 1, str 58.

(ob obletnici) Eno od zanimivih dejstev glede Woffganga Amadeusa Mozarta je to, kako pogosto ljudje navajajo religiozne pojme, ko hočejo opisati ali razložiti njegovo edinstveno genialnost. Nekaj primerov: švicarski teolog Karl Barth je rekel: »Ko se angeli v nebesih zberejo k opravljanju svoje službe pred Bogom, takrat igrajo Bacha, vendar sem prepričan, da igrajo Mozarta, ko so zbrani v družinskem krogu.« Ruski glasbenik Peteri. Čajkovski je šel dlje: »Ljubim Mozarta kot glasbenega Kristusa.« Podobno nemški glasbenik Richard Wagner: »Verujem v Boga, Mozarta in Beethovna.« Georg Solfi, dirigent simfoničnega orkestra v Chicagu pa pravi: »Mozart te sili k veri v Boga, veliko bolj kot hoja v cerkev, ker je nemogoče, da bi tak fenomen prišel na svet slučajno.«

Zdi se, da je bilo res nekaj nadnaravnega glede njegove obdarjenosti. Drugi geniji so ustvarjali velike umetnine, vendar kateri od glasbenikov je komponiral, medtem ko se je zabaval v družbi? In to tako popolno glasbo, da se skladatelju ni zdelo potrebno, da bi zamenjal eno samo noto od začetka do konca. Na tak način je bil Mozart sposoben napisati uverturo k operi Don Giovanni na predvečer prve izvedbe v Pragi in nato prisiliti orkester, da je igral ‘a prima vista’, brez vsake vaje. Nekoč je izjavil: »V svoji glavi ne slišim vsakega parta posebej, enega za drugim, ampak slišim vse hkrati. Kakšen užitek je to, vam ne morem povedati!«

Vendar je bil Wolfgang A. Mozart kljub vsej obdarjenosti človek iz mesa in krvi, človek prikupljivih modrih oči in zvenečega smeha, Človek ponosa in delavnosti. »Bil je izrazito majhne postave, zelo suh in bled, z bogatimi lasmi, na katere je bil kar ponosen. Zelo rad je imel punč in ga pil v dolgih in pogostih požirkih. Ponosen je bil tudi na svojo igro biljarda. Veliko iger sva skupaj igrala, vendar sem bil vedno drugi najboljši.« Tako se spominja Michael Kelly, irski tenor, ki je pel na praizvedbi Figarove svatbe.

Mozartov družinski izvor pa sploh ni skrivnosten. Mozarti so bili rokodelci, katerih družina sega do 14. stoletja. Priimek so pisali na različne načine: Motzhard, Motzharth, Muzard, Mazar, Mosar. Od vseh skladateljevih prednikov najbolj izstopa njegov oče Leopold, ki je bil njegov 'manager’ in edini učitelj. Rodil se je kot sin knjigoveza v Augsburgu. Najprej se je odločil za duhovništvo, potem pa je presedlal h glasbi in postal violinist v orkestru salzburškega knezonadškofa. Čeprav je bil kar plodovit skladatelj 25 simfonij ter precej skladb cerkvene in komorne glasbe, je bilo njegovo veselje predvsem v poučevanju. Njegovo najboljše delo je zelo upoštevan priročnik za violiniste.

Ko je bil Leopold star 28 let, se je poročil s prikupno domačinko Anno Mario Pertl iz družine, ki je dala kar precej ljubiteljskih glasbenikov. Leopoldu je rodila sedem otrok, od katerih sta preživela otroštvo le dva. Prva je bila deklica, rojena 1751 z imenom Maria Anna, za domače Nannerl. Drugi pa sedmi otrok, fantek. Drugi dan po rojstvu, 28. januarja 1756, so ga krstili: ker je bil rojen na praznik sv. Janeza Krizostoma in ker je bilo Leopoldovemu očetu ime Johann, je bil otrok krščen kot Johannes Chrysostomus Wolfgangus Theophilus Mozart. Ime Wolfgang je dobil po materinem očetu, Theophilus pa po botru. To ime, ki po grško pomeni ‘ljubljen od Boga’, je Mozart pozneje polatinil v Amadeus. Za domače pa je bil Wolferl.

Ko je bila Nanneri stara šest let, jo je oče začel učiti klavir. Celo sestavil je majhno zbirko skladb za začetnike in jo imenoval Nannerlin album. Potem ko je eno leto poslušal Nannerlino vadenje, je tri leta stari brat splezal na stol in začel pritiskati akorde. Wolferl je odkril svoj poklic, z njim pa tudi Leopold in Nannerl. Leopold je počakal še celo leto, da je začel s poukom glasbe svojega štiriletnega sina. Sin pa je počakal še eno leto, preden je zapisal svojo prvo skladbo v Nannerlin album. Ludwig Kóchel, nemški botanik, ki je leta 1862 prvi objavil kronološki seznam Mozartovih del, je dal temu 16-taktnemu Menuetu v G-duru in še petim podobnim skladbam slovesno oznako: ‘K 1’.

Čez eno leto se je Leopold odpravil v München in na Dunaj, da bi pokazal svoja učenca svetu. Ne brez ponosa je s poti pisal svojemu prijatelju v Salzburg: »Ves svet govori o nas. Njeno veličastvo nas je sprejelo z izredno naklonjenostjo. Wolferl je skočil v njeno naročje, jo objel in vroče poljubil.« Žal Leopoldovo pismo ne omenja naslednjega dogodka, ki je še dolgo postal del tako imenovane Mozartove legende. Cesarica Marija Terezija je dovolila Mozartu, da se je igral z njenimi otroki. Ko je pri igri Mozart padel, ga je tolažila mlada princeska Marija Antonieta. V zahvalo je Mozart rekel bodoči francoski kraljici: »Ko bom velik, se bom poročil s teboj.«

Salzburški knezonadškof je bil širokogruden in razumevajoč, zato je dovoljeval svojemu ambicioznemu violinistu, da si je jemal neplačane dopuste. Tako je Leopold Mozart naslednjega leta začel novo turnejo, to pot po Zahodni Evropi.

Ko sta se leta 1766 vrnila v Salzburg, je bil Wolferl star deset let. Od teh je preživel tri in pol kot potujoči glasbenik brez prijateljev svoje starosti. Nikdar ni stopil v šolo. Leopolda so večkrat kritizirali zaradi njegove nenavadne vzgoje. Vendar se zdi, da so bili vsi štirje Mozarti eden z drugim zelo povezani, Wolfgang pa je ljubil takšno življenje. Če je bil Leopold nekoliko samodržca, ki je organiziral vsako stran Wolfgangovega življenja, pa je le bil ljubeči oče. Ni bil le Wolfgangov glasbeni učitelj, ampak ga je učil tudi branja in računanja. Vpeljal ga je v francoski, angleški in italijanski jezik, hkrati pa ga uvedel v svet. Leopold je jemal kot religiozno dolžnost nalogo, da razvije izjemne darove, ki jih je opazil na sinu. tej nalogi je podvrgel vse svoje življenje. Nekoč je dejal: »To je moja dolžnost pred vsemogočnim Bogom!«

‘Čudežni otrok’ v Italiji

Ko sta na veliki teden leta 1770 oče in sin prišla v Rim, sta šla v Sikstinsko kapelo, da bi slišala slavni Allegrijev Miserare iz leta 1630, ki ga je Vatikan tako cenil, da je prepovedal vsako izvajanje zunaj omenjene kapele. Mozart ga je slišal, prišel domov in ga napisal po spominu. Nato je Leopold rekel: »Zdaj ga imamo in ga bomo s seboj odnesli domov!«

Mozart je očaral Italijo, Italija pa njega. Pozneje je izjavil: »Nikoli nisem bil deležen tolike časti in nikoli nisem bil tako priljubljen.« Papež je imenoval 14letnega mladeniča za viteza zlate ostroge. Po več kot enoletnem bivanju v Italiji sta se Mozart in njegov oče vrnila v Salzburg. Njegovi življenji je prizadela in hkrati spremenila smrt širokogrudnega salzburškega knezonadškofa Sigismunda Schrattenbacha (nečak ljubljanskega nadškofa istega imena). Nasledil ga je Hieronim Colloredo, ki ni dovoljeval odhodov. Leopold je že dolgo upal, da bo nekoč postal kapelnik na salzburškem dvoru, vendar ga je Colloredo, sam kar dober violinist, spregledal. Nastavil pa je 16-letnega Wolfganga na nižji vlogi koncertnega mojstra za 150 guldnov letno. Čeprav je v štirih letih napisal kar deset maš, je kljub temu postajal vedno bolj nemiren in nezadovoljen.

Leopold se je odločil, da bi moral Wolfgang iskati srečo v Parizu, ki je bil tedaj kulturna metropola Evrope. Mozartu ni ugajalo ne mestno življenje ne njegova nabuhla glasba, vendar je pristal na potovanje, in sicer v materinem spremstvu. Ko sta z materjo dospela v Mannheim, se je Mozart prvič v življenju globoko zaljubil. Njegova izvoljenka je bila 16-letna Aloysia Weber, prikupna in nadebudna sopranistka. Bila je ena od štirih hčera neuspešnega pevca, ki je zaokrožal družinske dohodke z najemanjem sob. 21-letni Mozart je začel pisati arije za Aloysio in jo učil, kako jih mora peti. Menil je, da ima Aloysia ljubek in čist glas. Namesto da bi šel v Pariz, je hotel spremiti Webrovo družino na turneji po Italiji.

Ko je Leopold zvedel za sinovo željo, je bil besen. Sinu je odločno napisal: »V Pariz in to takoj!« Tako se je kot je mislil začasno poslovil od Webrovih in spremil mater v Pariz. Tam je preživel kar šest mesecev in ni dobil boljše zaposlitve kot službo organista v Versaillesu, ki jo je kljub očetovemu nagovarjanju odklonil. Vse njegovo pariško bivanje je bilo zaznamovano z materino boleznijo. Dne 3. julija 1778 je očetu pisal, da je mati zelo bolna in da je v božjih rokah. Šele 9. julija mu je ponovno pisal in priznal, da je 3. julija mati umrla. Pisal mu je: »Zadosti sem trpel in jokal, toda kaj je pomagalo? Tako sem poskusil potolažiti sam sebe. Prosim, da tako storite tudi vi, moj dragi oče!«

V tem času je Mozart napisal nekaj precej konvencionalnih skladb, med drugim tudi Simfonijo št. 31, imenovano tudi ‘Pariška’. Nekoliko bolj odražata njegovo duševno stanje dve sonati, in sicer klavirska sonata v A-duru in violinska sonata v E-duru. Potem ko je v Parizu pokopal mater, se je vrnil v Nemčijo. Ustavil se je, da poišče Webrove na njihovem novem stanovanju v Münchnu, kjer je Aloysia dosegla kar precejšen uspeh kot operna pevka. Takoj mu je dala vedeti, da ji njegovo dvorjenje nič ne pomeni. Ko so jo čez nekaj let vprašali, kako je mogla odkloniti največjega glasbenega genija svojega časa, je odgovorila: »Nisem vedela. Bil je tako majhen človek.«

Na očetovo prigovarjanje je nadškof Colloredo ponovno sprejel Wolfganga v službo kot dvornega in stolnega organista. Tako je Mozart ponovno pisal cerkveno glasbo, med drugimi tudi znamenito Mašo kronanja. Vendar sta bili največji deli tega obdobja opera Idomene/ in Koncertantna simfonija za violino in violo, namenjeni drugim gospodarjem. Nadškof Colloredo je imel Mozarta za neposlušnega služabnika, ta pa mu je tudi primerno vračal. Nekoč sta se prerekala o nepomembni zadevi z Dunaja. Mozart pripoveduje, kako mu je nadškof zavpil: »Tam so vrata! Nočem ničesar več imeti s takšno barabo!« Mozart pa mu ni ostal dolžan in odvrnil: »Jaz pa z vami ne!« Nadškofovi služabniki so petkrat zavrnili Mozartovo prošnjo za odpust iz službe. Končno je nadškofov komornik odstavko sprejel in prikazal značilen primer razmerja med umetniki in njihovimi gospodarji. Z brco v zadnjico je Mozarta pognal skozi vrata!

Dunaj ‘obljubljena dežela’

Misel na samostojno življenje na Dunaju je Mozarta navduševala. Očetu je pisal: »Moja sreča se šele začenja!« In drugič: »Dunaj je zanesljivo dežela klavirja!« Najbolj zanimivo pa je bilo za 25-letnega Mozarta dejstvo, da se je ponovno srečal z družino Weber. Nekoliko naivno je pisal očetu, da je stara gospa Weber zelo dobra in ga je sprejela v svojo hišo, kjer mu je dala prostorno sobo. Aloysia je imela 19-letno neporočeno sestro z imenom Konstanca. Mozart pa je bil tako osamljen. Očetu jo je opisal: »Sicer ni grda, vendar pa še daleč ni lepa. Vsa njena lepota je v dveh črnih očeh in čedni postavi.«

Leopold je kmalu zvedel za vznemirjajoče novice, da je Konstanca postala Mozartova ljubica in da jo misli poročiti. Mozart je to zanikal in zaskrbljenemu očetu zapisal: »Nisem zaljubljen vanjo. Ko mi čas dopušča, greva ven, vendar se moje misli ukvarjajo s povsem drugačnimi zadevami. Bog mi ni dal mojega talenta, da bi se navezal na ženo in zapravil svojo mladost v norčijah.« Drugačne zadeve so bile njegove skladbe, predvsem opera Beg iz Seraja (1782), ki je postal njegov prvi veliki operni uspeh. Vendar je Konstancina zaskrbljena družina prisilila Mozarta, da je podpisal listino, s katero se zaveže, da se bo v treh letih poročil s Konstanco ali pa bo moral plačati letno odškodnino 300 guldnov. Vendar piše Mozart očetu, da je Konstanca dokument raztrgala. Nakar mu je oče odgovoril: »Dragi Mozart, ne potrebujem nobene pisane besede, verjamem, kar mi ti poveš.«

Le teden prej je Mozart prvič prosil očeta dovoljenje za poroko oziroma je priznal, da ima takšne načrte. Nekoliko naivno mu piše: »Glas narave se oglaša v meni tako močno kot pri drugih, morda celo glasneje kot pri močnejših postavah. Preprosto ne morem živeti tako, kot živi večina mladih v današnjih dneh. Prvič imam globoko versko prepričanje; drugič imam prevelik občutek časti, da bi zapeljal nedolžno mladenko; tretjič preveč se bojim bolezni in skrbim za svoje zdravje, da nisem nikoli imel takšnih razmerij z nobeno žensko.«

Sicer pa pravi, da potrebuje nekoga, ki bo skrbel za njegovo imovino, za njegovo perilo in obleko in tako naprej. Po njegovem mnenju ima Konstanca dovolj zdrave pameti, da bo mogla spolniti svoje dolžnosti kot žena in mati. Ker se je Mozart bal, da bi njena družina razdrla zaroko, se je 4. avgusta 1782 poročil s Konstanco. Naslednji dan je prišla očetova godrnjajoča privolitev.

Od tega trenutka dalje se je Mozart vseh devet let, ki jih je še preživel na Dunaju, popolnoma posvetil glasbi. Mozartovo življenje in njegova glasba sta postala eno. Njegova glasba je bila njegovo življenje. Nikoli več ni šel na daljše potovanje Izven države, nikoli več se ni zaljubil. Preprosto: sedel je in delal, komponiral in izvajal. Ob tem je očetu pisal: »Moram pisati z največjo naglico, kakor da je že ppl šestih, jaz pa sem povabil ljudi na koncert ob šestih. Sicer pa imam , toliko dela, da večkrat ne vem, ali stojim na glavi ali na petah. Vse dopoldne sem poučeval do dveh, ko smo kosili. Tako je večer edini čas, ki mi ostane za komponiranje. In še takrat se ne morem zanesti, ker me večkrat povabijo, da jim izvajam koncerte.«

O teh koncertih je Mozart menil: »Ti koncerti so zlata sredina med preveč težkim in preveč lahkim. So pa zelo briljantni, ugajajo ušesom, ne da bi postali vsakdanji. Iz nekaterih odlomkov bo lahko samo dober glasbenik razbral vso njihovo umetelnost. Vendar so ti odlomki tako napisani, da bo z njimi užival tudi nepoznavalec, čeprav ne bo vedel zakaj.« Na tako preprost način Mozart opiše izredno dejstvo, da je med leti 1782 in 1786 napisal kar 15 klavirskih koncertov, ki jih je tudi sani izvajal.

V tem obdobju se je seznanil s Franzem Josephom Haydnom. čeprav je bil Haydn kar 24 let starejši od Mozarta, sta takoj pripoznala drug drugemu njegovo genialnost in sta kaj kmalu postala prijatelja. Haydn, ki velja za očeta godalnega kvarteta, je ravno v tistem času izdal zbirko šestih, ki jih imenujejo Ruski kvarteti, katere je zložil na povsem nov način tako, da je vsako od štirih glasbil bolj neodvisno drugo od drugega. Ti so med leti 1782 in 1785 navdihnili Mozartu šest godalnih kvartetov, ki jih je posvetil Haydnu, “od katerega sem se naučil, kako je treba pisati kvartete”. Ko je Haydn slišal zadnje tri od teh kvartetov, je rekel Leopoldu Mozartu: »Pred Bogom in kot pošten človek Vam moram povedati, da je Vaš sin največji skladatelj, kar jih poznam osebno ali po imenu.«

Kmalu nato je ljubosumni nadškof Colloredo zagrozil Leopoldu Mozartu, da mu bo priškrtnil pri plači, če se takoj ne vrne v Salzburg. Oba Mozarta, ki sta bila nekoč tako tesno povezana, sta se zdaj drug drugemu odtujila in se nista nikoli več videla.

Poleg Haydna je v tem času v Mozartovem življenju nastopila nova oseba, Italijan po imenu Lorenzo da Ponte, ki je bil genialen kot libretist in kot intrigant. Da Ponte je predlagal, da bi sodelovala pri novi operi, pri čemer je Mozart imel pomisleke glede cenzure. Da Ponte mu je zagotovil, da bo to njegova zadeva. Mozartu je bilo kar všeč, da se je lotil uglasbitve pohujšljivo antiaristokratske francoske komedije, ki je bila ravno takrat na Dunaju prepovedana. Da Ponte je obljubil, da bo libreto tako omilil, da bo dobil odobritev od novega, liberalno usmerjenega cesarja Jožefa II. Pozneje se je da Ponte spominjal: »Kolikor hitro sem pisal besede, tako hitro jih je Mozart uglasbil.« Tako je leta 1786 nastala Figarova svatba. Čeprav je bil na Dunaju aplavz kar spoštljiv, pa so v Pragi naravnost ponoreli nad Figarom. Mozart je potoval v Prago, da bi sam dirigiral opero. Iz tega mesta piše prijatelju, da v Pragi ne govorijo o ničemer drugem, kot o Figaru: »Ničesar ne igrajo, pojejo ali žvižgajo razen Figara.« Praške oblasti so ga prosile za novo opero. Mozart in da Ponte sta se obvezala, da bosta do naslednjega leta pripravila opero Don Giovanni.

Sicer pa je Mozart ljubil lahkoživo življenje. Igral je, se zabaval in si sposojal denar. Sprejemal je več naročil, kot jih je mogel spolniti, čeprav je večino naročil na neki način le izdelal. Tudi Konstanca je uživala v tem brezskrbnem življenju. Rodila je Mozartu šest otrok, od katerih sta le dva preživela otroštvo. Njeno zdravje je začelo pešati. Mozart si je sposodil še več denarja in delal naprej.

Ko je spomladi leta 1787 Leopold resno zbolel, mu je Mozart brez ovinkov pisal, da pričakuje najhuje: »Ker je smrt edini cilj našega življenja, sem v zadnjih nekaj letih spletel take odnose z najboljšim in najzvestejšim prijateljem človeštva, da me njegova podoba sploh ne plaši več, temveč me tolaži in hrabri!« Ko je maja tistega leta Leopold umrl, je Mozart očetovo smrt vzel kot prehodno nesrečo. V tem smislu je pisal sestri Nannerl: »Lahko si predstavljaš, da je najina izguba enako velika in kako sem bil žalosten, ko sem zvedel za nenadno smrt najinega ljubljenega očeta.« Vendar je takoj dodal, da ne more priti v Salzburg na pogreb.

Requiem piše zase

Kljub temu, da je bilo vse Mozartovo življenje plodovito, pa je največ napisal v zadnjem letu življenja, leta 1791. Med drugim je napisal prelepi Klavirski koncert št. 27 in nič manj lepi Klarinetni koncert hkrati z drugimi nenavadnimi skladbami kot je Fantazija za mehanične orgle. Za kronanje Leopolda II. kot češkega kralja je zložil opero La Clemenza di Tito v pičlih 18 dneh. Nato je prišla Čarobna piščal. Poleg tega je sprejel še anonimno naročilo za Requiem, za katerega mu je zmanjkalo časa.

Pri 35 letih se je Mozart počutil ostarelega, izčrpanega in nekoliko duševno bolnega. Konstanca je pozneje povedala, da je bil prepričan, da ga je nekdo zastrupil z nekim arzenskim preparatom, ki so ga imenovali ‘acqua toffana’. Mislil je celo, da ga je zastrupil naročnik Requiema. Prepričan je bil, da piše Requiem zase. Mozartove čudne misli so se okrepile nekaj let po njegovi smrti, ko je Antonio Salieri, ljubosumni tekmec na cesarskem dvoru, zblaznel in se obtožil delne odgovornosti pri Mozartovi smrti.

Tako je nastala slikovita legenda, ki je bila dopolnjena s poročilom, da je bil Mozart med nevihto pokopan v skupen grob. Vendar znanstveniki zanikujejo take romantične pripovedke. Mozarta ni zastrupil ne Salieri ne kdo drug, čeprav je vzrok njegove smrti še vedno vprašljiv. Prvi simptomi kažejo na infekcijo v grlu zaradi prehlada, ki ga je ujel med strahotno jesensko nevihto, ko je šel dirigirat novo kantato za framazonsko ložo. Kot mnoge osebnosti razsvetljenstva, je bil Mozart namreč goreč framazon, čeprav prepričan katoličan. Dva dni pozneje, 20. novembra 1791, je obležal z vročino. Poznejše raziskave govorijo o ledvični oslabelosti, pljučnici in možganski kapi. Danes je splošno mnenje, da je Mozart umrl za revmatično vročino, ki jo je imel že v mladosti in se začne z infekcijo. Obležal je in ostal dva tedna v postelji s precejšnjimi bolečinami. Po tedanji navadi so mu zdravniki puščali kri, kar je zadevo še poslabšalo.

Ko je Konstancina mlajša sestra prišla na pomoč, ji je Mozart rekel: »Draga Sophie, kako sem vesel, da si prišla. Nocoj moraš ostati pri nas, da me boš videla umreti.« Ko je Sophie vljudno protestirala, je dodal: »Na jeziku imam že okus smrti.« Dva od njegovih učencev, Franc Xaver Sussmayr in Joseph Eybler, sta tudi prišla k njegovi smrtni postelji. Naročal jima je, kako morata končati Requiem, da bo Konstanca mogla dobiti honorar. Prepeli so nekatere odlomke, pri katerih je Mozart pel alt, dokler niso prišli do Lacrimosa, ko je planil v jok.

Sophie je tekla po zdravnika in duhovnika. Zdravnik mu je predpisal mrzle obkladke na razbeljeno čelo. To je povzročilo, da je padel v nezavest, iz katere se ni več vrnil. Sophie se je pozneje spominjala: »Njegovo zadnje dejanje je bilo zabrundati nekaj taktov bodenskega parta iz Requiema. Še danes ga slišim.« Mozart je umrl ob enih zjutraj 5. decembra 1791.

Med Mozartovim pogrebom ni divjala nevihta; nasprotno, vreme je bilo nenavadno milo. Golo telo so zavili v platneno vrečo in ga položili v grob za pet mrličev. To je bil uradno potrjen način sanitarnega pogreba v dobi razsvetljenstva.

Ostaja pa skrivnost, zakaj ni šla Konstanca za pogrebom in zakaj ni naročila nagrobnega spomenika. Dosegla je, da je bil Requiem dokončan in ga je izročila tistemu, ki ga je naročil, da bi ga izvajal kot lastno delo.

Škulj E., Priloga, v: Ognjišče (1991) 12, str. 31.

Odgovor na hrepenenja po doživetju Boga
Ko je nekaj skrivnostno, tajno, nepoznano – je še toliko bolj privlačno. Vse to predstavlja mistika, o kateri se nam zdi, da nekaj vemo ali vsaj slutimo, kaj bi bila njena vsebina. Toda hkrati v luči današnje uporabe te besede lahko tudi povsem napačno razumemo ta pojem. O mistiki zato tokrat z nekaj osnovnimi pojmi, hkrati pa predstavljamo tudi tri slovenske mistike, ki vsak na svojevrsten način pričajo o predanosti Bogu.

Beseda mistika izhaja iz grške besede »mystikos«. Ta pomeni skrivnostno, tajno. Pri Grkih je mistika sprva pomenila posvetitev v misterije, med katerimi si postal eno z usodo božanstva in pridobil delež pri njegovi božanski moči. Grški filozof Platon je k temu dodal še filozofsko mistiko, v kateri opisuje vzpon duše k duhovnemu gledanju Boga. Mistika je hkrati povezana z grškim glagolom »mýō«, ki pomeni imeti zaprta usta, zapreti usta. Gre torej za področje, kjer mi kot posamezniki nismo govorci niti nismo aktivni, ampak se prepuščamo duhovnemu življenju. In kot je govoril sv. Pavel, je duhovno življenje res tesno povezano z nadnaravno skrivnostjo.

ZAKAJ GOVORITI O MISTIKI?  
Spregovoriti o mistiki je danes nujno, saj prinaša na področje duhovnega življenja širino, ki je bila dolgo časa odrinjena, zapostavljena. Skorajda se je smatralo, da se o mistiki naj ne govori. Mistika ima pričevanjsko moč, ki jo črpa iz posameznikov, mistikov, ki so nam v svoji predanosti Bogu lahko zgled, kako v današnjem času iskati Božjo voljo in se ji tudi prepuščati. Mistika, razumljena na pravilen način, ima močno vzgojno noto, saj nas kristjane vzgaja v zaupanju in daje primere, mogoče lahko rečemo celo dokaze, kaj pomeni Božja prisotnost med nami.
Kako torej mistiko predstaviti, da se lahko približa vsakemu kristjanu? O mistiki Branko Cestnik pravi, da »sam izraz slovenskemu človeku ni tuj, se je pa treba zavedati, da je ta izraz najprej religioznega porekla. Beseda mystikos pomeni, da gre za osebo, ki je skrivnostna ali da poseduje neko skrivnost. Pomen besede je torej nekaj skrivnostnega.« In ob tem doda, da je beseda v današnji komercialni družbi prevečkrat napačno uporabljena, zato ji ne smemo zaupati. »Gre za preveč zoženo uporabo besede mistika, kjer bi lahko govorili tudi o zlorabi same besede in pojma. Mistika mora ostati v neki ožji domeni religioznega, potem govorimo o pravi, izvorni mistiki.«
Za boljše razumevanje mistike Branko Cestnik nadaljuje in pravi, da »vse monoteistične mistike, kjer govorimo o judovski, islamski in krščanski mistiki, izvirajo iz doživetja Boga. In to doživetje osebnega stika z Bogom na globok način se zgodi na nenavaden način, včasih na že kar nadnaraven način – to je skupno tem mistikam. Ta stik se razume kot dar Boga. To ni nekaj, kar bi lahko dosegli s svojim naporom, svojim naprezanjem.«
Knjiga Anselma Grüna. - Nenavaden, včasih nadnaraven stik med Bogom in človekom se razume kot dar Boga.
MISTIKA ODGOVARJA NA ČLOVEKOVA HREPENENJA
Nekaj podobnega lahko beremo v knjigi Anselma Grüna Mistika, kjer avtor prav tako na različne načine razmišlja o krščanski mistiki. Tudi Anselm trdi, da »je v krščanstvu pojem mistika mnogim nejasen. Večina jih pod njim razume to, da ne želijo zgolj verjeti v Boga, temveč ga hočejo hkrati izkusiti.« Nekateri z mistiko povezujejo posebna doživetja, kot so videnja, širjenje zavesti ali ekstaza. Za druge je mistika poskus spraviti nedojemljivega Boga v izkustvo. Zanimanje za mistiko je nenazadnje povezano s tem, da mnogi ljudje obravnavani pojem povezujejo s svojimi hrepenenji.
Jakobova lestev je eden od najpomembnejših svetopisemskih simbolov povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Jakob jo vidi v sanjah: “…v sanjah so se mu prikazale stopnice, ki so bile postavljene na zemljo, vrh pa jim je segal do neba. In po njih so Božji angeli hodili gor in dol. (1 Mz 28, 12). - Res je, da se svetost p. Pija, kapucina, zaznamovanega s stigmami, vidnimi znamenji Kristusovih ran, v nekaterih pogledih kaže kot nenavadna in z močnim pridihom nadnaravnega. Toda ali ne bi moglo biti ravno vse to odgovor na potrebe našega časa, tako močno zaznamovanega s posvetnostjo in naturalizmom, ki se zapira vsemu, kar presega izkustvo? (papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa o najbolj znanem sodobnem mistiku p. Piju)
Hrepenenje po izkustvu
»Najprej gre za hrepenenje po izkustvu; nismo več zadovoljni s tem, da verjamemo, kar nam povedo drugi. To, kar nam o Bogu pove Sveto pismo, želimo še sami izkusiti.«
V sodobnem času se mistika vrača v družbeni in religiozni prostor tudi zaradi človekove oddaljenosti od Boga, od presežnega. »V svetu, v katerem vse obvladuje denar, hrepenimo po nečem, kar je večje, po Bogu, ki vse presega. V svetu, kjer vse razlagamo racionalno, iščemo skrivnost, o kateri ne govorimo več, pred katero se lahko namesto tega samo priklonimo,« še dodaja Anselm Grün. V domačem jeziku bi temu lahko rekli, da če preveč poudarjamo eno plat človeka, se toliko močneje naenkrat oglasi druga plat. Zato smo v nasprotju z vsem razumom in legalizmom sodobne družbe priča velikemu hrepenenju po posebnih, ekstatičnih občutjih. Banko Cestnik pravi, da lahko zaznavamo nek širok pojav mističnosti v družbi nasploh, tudi v religijah new agea, kjer se iskanje mističnega občutka meša s telovadbo, približki joge, meditacije in se v vseh teh praksah izraža iskanje ekstaze.

Hrepenenje po miru in tišini
Drugi vidik in hrepenenje sodobnega človeka, ki ga lahko zaznavamo v povezavi s pojmom mistike, je hrepenenje po miru in tišini. Grün temu pravi, da »sodobni človek trpi zaradi nemira našega časa. Mnogi ljudje imajo občutek, da tičijo v mlinčku in ne najdejo več poti iz njega.« In če vemo, da pravo pojmovanje mistike objublja pot v notranjo tišino, mir in sproščenost, potem je jasno, da je mistika v današnjem času nekaj, kar si človek želi, po čemer hrepeni. »V lastno jedro, v svoj notranji prostor tišine je treba iti, kajti tam prebiva Bog.«
Branko Cestnik dodaja, kako je za rojevanje mistike potrebna neka praznina, skorajda puščava, v kateri se nato mistika lahko rodi. In Nataša Rupena, avtorica in ilustratorka knjige o Magdaleni Gornik, ob tem govori, kako se je ob vzoru Magdalene Gornik naučila predvsem tega, da si ne smeš nič želeti. »Sprejemati moramo samo to, kar je dano od Boga. In ob tem je edino, kar si lahko želimo, Bog sam in nič drugega. V tem je bila zame mistikinja Magdalena Gornik velika učiteljica.«

Hrepenenje po skupnosti
Sodobni svet je za človeka tudi avtomatiziran in individualiziran. Vsak posameznik je sicer v določenem trenutku vesel svoje svobode in prizme, kako je on center vsega odločanja glede na lastne želje. To je pripeljalo do določene izolacije od drugih. In prav zaradi izoliranosti ljudje ugotavljajo, da jim manjka skupnost. Grün razlaga, da se nekateri zavestno vrnejo in poiščejo skupnost, občestvo, »drugi pa hrepenijo po zlitju s samim seboj, z Bogom in vsem svetom. V času, v katerem ljudje vedno pogosteje živijo izkoreninjeno, hrepenijo po tem, da bi se zlili s korenino vsega bivajočega.« V to hrepenenje je vključen tudi strah pred smrtjo, saj si posameznik ne glede na versko prepričanje želi srečati z nečim, kar smrt presega. In mistika prinaša zavest, da v smrti ne moremo pasti iz Božje ljubezni.

Mistika in trpljenje
Včasih so mistiki neposredno iskali trpljenje. Vendar kristjani nismo iskalci trpljenja in s tem prepričanjem, kako je vsakršno trpljenje zveličavno, je Cerkev že zgodaj opravila. Mnogo jih je govorilo, da je ideal kristjana, da umre mučeniške smrti in so se javljali rimskim oblastem, da bi bili mučeni. Takšno početje je Cerkev strogo zavrnila in je to postalo herezija.
Danes se trpljenje v mistiki razume na način, da trpljenje, ki si ga ne izbiramo, temveč nas zadene od zunaj, prekriža naše načrte in spremeni naše predstave o življenju, odpre prostor izkustva Boga.

Hrepenenje po svobodi
Zadnje hrepenenje, za katerega se mnogim zdi, da je izpolnjeno v mistiki, je hrepenenje po svobodi. »Velikokrat se poudarja, da so bili mistiki svobodni ljudje. Vendar številni, ki se sklicujejo na svobodo mistike, le-to razumejo narobe. Poudarjajo svojo svobodo glede na institucijo, a se pri njih samih pogosto kažejo nove avtoritarne poteze.«
Vsa ta hrepenenja sodobnega človeka povečujejo zanimanje tudi za mistiko. Hkrati hrepenenja predstavljajo temeljna človekova vprašanja, s katerimi se v svojem življenju ves čas srečuje. V današnjem času bi lahko celo rekli, da je mistika ravno dovolj skrivnostna, nepoznana, zanimiva, da po njej posegajo tudi bolj oddaljeni kristjani. Tisti, ki želijo vsebino, nočejo pa obrazcev in institucije. Ne glede na vzgibe, zakaj se nekdo navdušuje nad mistiko, drži, da lahko v mističnem izročilu najdemo pomagala, kako odgovoriti na mnoga življenjska vprašanja in hrepenenja. Prava mistika odgovarja na ta vprašanja tako, da človek dozoreva in dospe do svojega resničnega jaza, do samega sebe. Mistika nam pomaga, da bi izkusili Boga in se prepustili Njemu na tej poti do Njega. Od mistikov se lahko učimo predanosti, ponižnosti, sprejemanja Božje volje, četudi prinaša preizkušnje, trpljenje, bolečino. Hkrati se je treba zavedati, da so izkustva mistike vedno Božji dar.

KAJ JE RES?
O slovenskih mistikih se dolgo ni govorilo. Bili so odrinjeni na stranski tir. Dolgo časa o njih nismo vedeli veliko. Bili so nerazumljeni in podvrženi sumničavosti, nezaupanju in vedno pod dvomom, če ni to spet samo še ena prevara.
Prevara, kot jo je v letih med 1909 in 1913 izvajala Ivanka Jerovšek oz. Vodiška Johanca. Ta prevarantka je pustila temen madež na področju mistike. Sama je videla, da se ljudi da pritegniti z mističnimi doživetji, zato si jih je kopico izmislila in pritegnila množice k sebi. In seveda so odkrili, da je prevarantka, vendar so zaradi njenega izmišljevanja in laganja tudi drugi, pravi mistiki, bili deležni velikega nezaupanja.
Kot pravi tudi Branko Cestnik, je v sami katoliški tradiciji predpostavka, da se v osnovi mistikom ne zaupa. »Če nekdo pove, da ima mistično občutje, postanemo ob njem takoj sumničavi. Smo nezaupljivi. S tem je povezanih veliko fenomenov, psiholoških stanj in bolezni. Zato je v osnovi veliko nezaupljivosti pri tem.«
In ko govorimo o slovenskih mistikih, se je tudi Magdaleni Gornik zgodilo enako. Zato je tudi padla v nezaupljivost, ko so se pri njej pojavili ti darovi. Vendar Branko Cestnik ob tem razloži, da »je Cerkev postopkovno pravilno odreagirala, da ji ni takoj zaupala. Bi bilo bistveno bolj napačno, če bi to takoj zagrabila in začela iz tega delati biznis. Tako je skoraj v vseh primerih mistikov, da je Cerkev počasna in zadržana.«

Mistika in molitev
Mistiki nasproti zunanji molitvi postavljajo notranjo, nasproti molitvi z besedami molitev miru. Vendar so krščanski mistiki kot Frančišek Asiški in Terezija Avilska sočasno vedeli, da nas lahko molitev z besedami včasih privede do mističnega izkustva. Ko molim očenaš ali pojem psalm, se lahko kakšna beseda nenadoma dotakne mojega srca. Potem je v tej besedi v meni navzoč Bog, potem v tej besedi deluje. Včasih pa besede opustimo in preprosto tiho sedemo pred Boga. Takšna tiha molitev lahko privede do intenzivnega izkustva Boga.

TRIJE MISTIKI NA SLOVENSKEM

Poglejmo še tri mistike na Slovenskem, za katere menimo, da so njihova doživetja pristna, vendar končno sodbo prepuščamo Cerkvi. S poznavanjem njihovih življenj si lahko tudi predočimo, da se mistične izkušnje ne dogajajo samo nekje daleč, ampak da smo jim bili priča tudi na slovenskih tleh.

NAJVEČJI SLOVENSKI MISTIK – France Špelič
Po mnenju nekaterih je največji slovenski mistik France Špelič. Ima zanimivo življenjsko pot. Rodil se je leta 1927 v Suhi krajini. Imel je težko otroštvo in mladost. Komaj dvanajstleten se je pridružil partizanom. Nanj je naredil izreden vtis globoko veren brat, s katerim sta bila skupaj v bojih. Na srce mu je položil, da Bog je in naj se ga drži. Po tistem je brat padel. Ubili naj bi ga sami partizani. France je bil sprejet v komunistično partijo. Po vojni se je civilno poročil z vdovo, s katero je imel dve hčerki. Leta 1952 je šel v civilno službo. Dve leti pozneje mu je v roke prišlo Sveto pismo, ki ga je začel željno prebirati. Leta 1969 se je (s pristankom žene) vpisal na teološko fakulteto in se cerkveno poročil. Žena je zbolela za multiplo sklerozo in France ji je nesebično stregel do njene smrti konec leta 1992. Osem let prej je bil posvečen v stalnega diakona. Po ženini smrti pa je prejel zakrament mašniškega posvečenja. Kot duhovnik se je končno preselil v bližino Bizeljskega. Umrl je 10. aprila 2012.
Vzporedno z njegovo življenjsko zgodbo sta potekali dve zgodbi videnj in mističnih doživetij. Na romanju v Medžugorje se mu je prikazala Marija. 8. decembra 1989 mu je naročila, naj »obnove molitev na pozabljenem in zapuščenem kraju«. Ta kraj je bil Kurešček. Tudi na tem kraju je imel oče France videnje, pri katerem mu je Marija rekla, da je Kraljica miru in naj na tem kraju obnovijo molitev.
France Špelič je imel tudi znamenja Jezusovih ran. O tem ni maral govoriti. Je pa za decembrsko Ognjišče leta 2018 o tem spregovorila njegova gospodinja Anka Oblak. Njeno pričevanje je pretresljivo: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopiti. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8h do 10h doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. … Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je.«
Oče Špelič je imel tudi Kristusove rane: »Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. … Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročilu moliti žalostni del rožnega venca. … Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala, kot bi neka žival jedla meso. Ni mu pa tekla kri. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku.«
»Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: Kako sem te vesel danes. Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila. Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več.« To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl.
Mistik France Špelič - mistikinja trpljenja Magdalena Gornik in Cvetana Priol.

MISTIKINJA TRPLJENJA MAGDALENA GORNIK
O Magdaleni Gornik smo pisali že v junijski številki (2023) revije Ognjišče in zapisali, da je imela izjemno veselje do molitve in je svoj prosti čas največkrat porabljala za molitev; to je dopolnjevala z ljubeznijo do Jezusa v najsvetejšem zakramentu.
Magdalena je doživljala videnja, ob prejemu prvega svetega obhajila pa je doživela mistično izkušnjo. Leto pozneje je z drugim Marijinim prikazanjem čudežno ozdravela. Marija ji je obljubila, da bo, če bo trdno zaupala v Boga, od njega prejela tudi hrano za svoje življenje. In tako se je od leta 1848 začelo 47 let dolgo obdobje, ko ni zaužila nobene telesne jedi, saj se je hranila s skrivnostno nebeško jedjo. Imela je zamaknjenja, videnja, stigme, tudi dar spoznavanja notranjega stanja duše …
Branko Cestnik o njej pravi, da je »mistikinja trpljenja, saj je podoživljala Kristusovo trpljenje. Pri tem ni edina, saj imamo skoraj enak vzorec pri Tereziji Neumann iz Nemčije in Marti Robin iz Francije. Gre za telesno trpljenje in za neuživanje hrane več desetletij. Te osebe tudi notranje doživljajo trpljenje. Res podoživijo osamljenost in trpljenje Kristusa na križu. Za vse nas je to sporočilo o smiselnosti trpljenja. Ti mistiki nam kažejo pot, kako ima trpljenje smisel. Tega ne pričujejo za druge in z besedami, ampak pokažejo na sebi. Ga osmišljajo in ga predajajo. S tem učijo ljudi, kako prenašati to mistično trpljenje, ki je potem trpljenje Kristusa. To je globoko sporočilo teh treh mistikinj. In vsak od nas se lahko v teh zgodbah navdihuje.«
Pobuda za njeno beatifikacijo je bila podana v Ljubljani leta 2003. Leta 2018 so škofje soglasno podprli začetek postopka za njeno beatifikacijo, po opravljenih potrebnih preiskavah Svetega sedeža je 21. novembra 2021 Kongregacija za zadeve svetnikov izdala dovoljenje za začetek postopka za beatifikacijo Magdalene Gornik. Magdalena Gornik se od tedaj lahko uradno naziva Božja služabnica.

CVETANA PRIOL
Cvetane Priol se je spomladi leta 1939 kot petnajstletno dekle v mariborski stolnici popolnoma darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Cvetana, študentka glasbe, je morala jeseni 1944 z vsemi drugimi študentkami iti na prisilno delo v nemško tovarno tankov v Kapfenberg pri Gradcu, kjer je zbolela in sledove te bolezni je nosila vse življenje. Družina Priol se je v začetku maja 1945 srečno vrnila v Maribor. Ko je v teh mesecih slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem, je ponudila Bogu svoje življenje kot zadostilno žrtev v ta namen, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. To je bila njena žrtev življenja. Ko sedaj gledamo na njeno življenje, lahko rečemo, da je Bog njeno ponudbo sprejel v polni meri. Kmalu se je začel njen križev pot po bolnišnicah in sanatorijih. Trajal je do smrti leta 1973. Cvetana je bila v marsičem, nenazadnje že po imenu, podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa, saj je tudi sama čutila, da je njen poklic ljubezen. O svoji preizkušnji je dejala: »Nosila sem s seboj sonce in veselje. Jezus je po meni tolažil, dvigal in dajal poguma, čeprav sem bila sama zelo izmučena od stalnih srčnih napadov.«

PREVAJALEC MISTIKE STANKO MAJCEN
V okviru tokratne vsebine predstavljamo še Stanka Majcna, za katerega je literarni zgodovinar Taras Kermauner zapisal, da je »Stanko Majcen postal v času druge svetovne vojne in kasneje mistik«. Pred tem je bilo njegovo življenje močno vpeto v družbeno dogajanje. Rojen je bil leta 1888 v Mariboru. Po končani gimnaziji je študiral pravo na Dunaju, kjer je leta 1915 tudi doktoriral. Leta 1921 se je poročil s Klaro Sterger. Družbeno politično je bil najbolj izpostavljen od leta 1924 kot okrajni glavar v Mariboru, od leta 1928 kot vodja kabineta notranjega ministrstva v Beogradu in od leta 1935 kot podban Dravske banovine v Ljubljani. Ob nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo je ukazal uničiti policijske kartoteke, s čimer je številne rešil pred preganjanjem, če že ne pred smrtjo. Njegov edini otrok sin Fedor je bil ob koncu vojne kot član jugoslovanske kraljevske vojske likvidiran. Prav sinova smrt je Majcna odprla v presežno – mistično.
Nekako tako, kot mi je pripovedoval Tone Pavček o doživljanju po smrti svojega sina Marka: »V bolečini, ki te poglobi v grozljivo temo, se začne iz groba počasi luščiti neka svetloba. Ta svetloba postaja zarja na obzorju, ki prehaja v neskončnost. In kar naenkrat se v žalosti nekaj prebudi – kot prisotnost in se začneš pogovarjati s tistimi, ki so odšli. Globoko v sebi zaznaš, da so s teboj. Pomenek z njimi je neskončno blažen in neskončno dobrotljiv. Kar nenadoma ni več samo tega sveta, niso samo ljudje, ni groze in praznote tega sveta, ampak je svet napolnjen z vsemi mogočimi angeli in duhovi in si med njimi in nisi samo tu, si tudi onstran.«

Po sinovi smrti je začel prevajati avtobiografijo sv. Terezije Avilske. Mati Doloroza, takratna priorica karmeličank na Selu, je izjavila: »Gospod Stanko Majcen je bil pri nas. Bil je ves potrt in se ni mogel umiriti zaradi nasilne smrti sina. In da ne bi o tem preveč tuhtal in v sebi grebel, sem ga prosila, naj bi prevedel to knjigo, ker je to dobro tudi za njegovo dušo.«

Svet mistikov je postalo njegovo duhovno obnebje. Literarni zgodovinarki Marji Boršnik je pisal: »Zadnja leta ne iščem več bogov med leposlovci, temveč med mistiki. Dolga vrsta jih je. /…/ Zlasti sodobniki me zanimajo. /…/ Med njimi so svetle glave, a tudi skrajno preprosti ljudje. Če intelektualci med njimi znajo pisati, preproste duše pač pišejo, kakor pač morejo. /…/ Skratka: ustavil sem se ob človeški, ne umetniški govorici, in tu sem jo našel – med pristnimi, preprostimi mistiki.«
Kermauner je o Stanku še zapisal: »Majcen je prevajal mistične knjige in hodil mnogo k obhajilu.«
Izgnan iz javnega življenja pa Stanko Majcen ni bil toliko znan po svojem odličnem literarnem ustvarjanju. (Marja Boršnik je tihotapila njegove rokopise v Trst k Alojzu Rebuli, ta pa jih je pošiljal naprej v Argentino.) Stanko Majcen je prestopil prag večnosti in vstopil v obnebje svetega 16. decembra 1970. Naj se k nam »prismeje« po svoji duhovni zapuščini, ki jo ohranja tudi njegova sedaj dostopna literatura.
Karel Gržan

 

 M. Erjavec - B. Rustja, Priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 42-49.

SPRAŠEVATI SE MORAMO O SEBI IN SVOJI DOMOVINI
(ob obletnici Jožeta Pučnika) Ljudje, ki so se rodili takrat kot slovenska država, stopajo v zrela leta. Ne spominjajo se njenega porajanja in številni imajo občutek, da je lastna državnost nekaj samoumevnega, kar nam pripada. Slednje je sicer res, da pa je to spoznanje prevladalo v nas samih, je bilo potrebnih veliko stoletij in še več človeških žrtev. Nekateri dobronamerni sicer pravijo, da so se nam s samostojno in mednarodno priznano slovensko državo uresničile večstoletne sanje. Če bi samo sanjali, ne bi nikoli prišli do nje. Nastanek samostojne države je običajno pogojen z nekimi mednarodnimi dogodki, tudi vojnami, uskladiti pa se morajo notranje želje in zunanji pogoji. Povedano drugače, prave ljudi je potrebno imeti ob pravem času na pravem mestu. Država je last vseh, nimajo pa vsi enakih zaslug zanjo. Za to so nekateri ljudje zgodovinske osebnosti, drugi pa smo navadni državljani.
Za Slovence velja, da slabo poznajo svojo zgodovino, za slovenski šolski sistem, da ji namenja najmanj časa pri izobraževanju v Evropi. To so posledice našega večstoletnega življenja brez lastne države in samozaničevanja, ki so nam ga privzgojili. Očitno je bilo najboljše sredstvo, da ne bi kdaj pomislili na lastno državo. Kot stranka oziroma strankarska koalicija je samostojno slovensko državo v svoj program prvi uvrstil DEMOS 1990. leta.

PRAZNIK REFORMACIJE
31. oktober kot praznik reformacije smo mnogi sprejeli z prizadetostjo. Ne toliko zaradi vsakoletnega obrednega zmerjanja slovenskih katoličanov, ampak dejstva, da so bojeviti ateisti slovenske protestante izrabili za argument žalitve večinskih vernikov. Kot obračunavanje z vero v istega Boga naščuvajo njegove častilce. Skrajno zavrženo dejanje! Razmeroma hitro je bilo moč dojeti, da je praznik reformacije največji praznik zmagoslavja slovenskih katoličanov. Primož Trubar in njegovi sodelavci si niso izmislili slovenskega naroda in še manj njegovega jezika. Neverjetno delo slovenskih protestantov na jezikovnem področju, vzpostavitvi slovenskega knjižnega jezika, je namreč zgolj in samo nadgradnja dotedanje slovenske jezikovne rasti. Ta se je začela očitno takoj po ustalitvi na našem prvotnem naselitvenem področju, ko se naši predniki v nasprotju z mnogimi večjimi, številnejšimi in bolje organiziranimi narodi nismo potujčili. Spojili smo se s staroselci, od njih veliko prevzeli, mnogi tudi krščanstvo, vsilili pa smo jim slovenski jezik in slovensko identiteto. Oboje je bilo dokončano najkasneje do Brižinskih spomenikov, ki so prvi pismeni nedvoumni dokaz slovenstva. V časih, ko se je očitno mislilo in molilo po slovensko, zapisovalo pa latinsko in nemško, podobno smo do nedavnega doživljali pri zdravnikih, ki so z nami govorili slovensko, diagnozo in zdravilo pa zapisovali v nam nerazumljivem jeziku, so zapisovali tudi ozemlje našega bitja in žitja in njegove prebivalce. Že okoli leta 1000 najdemo zapise Slovenije in Slovencev v latinskem, kasneje nemškem jeziku. Vindi, Wendi v osnovi ni žaljivo, je samo nemško poimenovanje za nas. Tudi naši predniki so Nemce poimenovali kot neme, ljudi z katerimi se ne da pogovarjati, ker ne govorijo enako. Pa niso nemi.
Imamo ohranjene številne slovenske jezikovne drobce, ki povedo, da je celo najvišje plemstvo v srednjem veku uporabljalo našo materinščino. Med najbolj razvpitimi primeri je najslavnejši koroški vojvoda Bernard Spanheimski iz 12/13. stoletja, ki je viteza in pesnika Ulrika Liechtenstainskega 1227. leta pri Vratih v Ziljski dolini sprejel z pozdravom Buge vas primi gralva Venus. Ziljani se še danes pozdravljajo s prvimi tremi besedami. Poznamo še srednjeveške rokopise kot so na primer Rateški ali Celovški, Stiški ali Ljubljanski ter Starogorski. Prva slovenska tiskana beseda je iz 1515. Imamo slovenska imena krajev kot Gorica, Gradec, kjer so kmalu prevladali Nemci, zato je za razliko od njega nastal Slovenj Gradec, ki se kot tak prvič imenuje 1174. leta. Ne smemo pozabiti, da je ustoličevanje slovenskih vojvod do leta 1414 obstajalo v slovenskem jeziku. Zlasti na Koroškem je zelo živo prepričanje, da je cesar Maksimiljan (1459–1519) znal slovensko. K verjetnosti tega pripomore dejstvo, da je njegovo otroštvo potekalo v slovenskem okolju pod Karavankami v gradu Bekštajn (Finkenstein), da je imel v svojem ožjem spremstvu kar nekaj Slovencev. Med njimi je najbolj znan Jurij Slatkonja (1456–1522), dunajski škof in verjetni ustanovitelj še danes slavnega pevskega zbora Dunajski pojoči dečki. Mož je zanimiv tudi zato, ker njegov grb zlat konj na modrem polju, ‘govori’ slovensko.

SPOŠTUJMO DELO, ŽRTVE IN PRIZNAJMO ZASLUGE
Za češčenje dela slovenskih protestantov, niso se borili proti veri, kot številni mislijo, ampak so hoteli vero poglobiti, ni nikoli dovolj hvaležnosti. Že Anton Martin Slomšek je pomen njihovega dela zelo povzdigoval. Prva slovenska knjiga in prvi prevod celotnega Sv. pisma sta dejstvi, ki nas uvrščata med vodilne kulturne narode. Nenazadnje so bili tudi vzpodbuda za prvo katoliško slovensko knjigo Kratki katekizem za mladino cistercijanskega meniha Lenarta Pacherneckerja z Vetrinja na Koroškem, ki je izšla 1574 leta. Žal že nekaj desetletij ne vemo za noben ohranjen izvod.
Čas reformacije in protireformacije ni samo versko vprašanje, še bolj je v ozadju izraba vere za dosego političnih oziroma oblastnih ciljev. Zlasti plemstva, ki je hotelo omejiti moč in vlogo osrednje oblasti. Zato po neuspehu ni več toliko vlagalo v kulturo. Za nas je pomembno poleg Trubarjevega sporočila, da je služboval v eni deželi, vemo pa, da je deloval od Trsta preko Gorice, Laškega in Ljubljane, torej je smatral slovenski prostor za enoten; da je plemstvo Štajerske, Koroške in Kranjske sofinanciralo natis Dalmatinove Biblije, da so bili za njih Slovenci ne glede na dežele en narod, da je jezik slovenskih protestantov nadregionalen, presega deželne razlike, da težijo k vseslovenski razumljivosti. V literaturi je mogoče zaslediti trditev, da so, ker niso bili pripravljeni zapustiti nove vere, najboljši odšli iz slovenskih krajev, da smo mi potomci tistih, ki so se pripravljeni z vsem sprijazniti in na vse pristati. Ne trdimo, da ni mnogo Slovencev takih, toda to ni posledica takratnih časov. Tudi ni res, da smo zaradi povratka v katolicizem Slovenci v naslednjih stoletjih kulturno zaostajali. Primerjava s Finsko, ki je ostala protestantska, dokazuje, da vztrajanje v novi veri ni predpogoj napredka. Še manj je res, da se kapitalizem v katoliških deželah ni mogel razvijati. Domovina kapitalizma so italijanska mesta in tudi ena najbogatejših, gospodarsko najbolj prodornih evropskih rodbin tistega časa, augsburški Fuggerji, so ostali katoličani.
Svojevrstni kulturni spomenik obdobja po protireformaciji do začetka slovenskega narodnega preporoda sredi 18. stoletja je monumentalno Valvazorjevo delo. Slava vojvodine Kranjske, kjer je veliko pričevanj o jeziku naših prednikov. Je samo najznamenitejši del njegovega opusa. Avtorjeva usoda, obubožal je, je sporočilo, kako zahtevno in drago je bilo osebno kulturno delovanje. Naša zemljiška gospostva zaradi prevlade gozdne posesti v resnici niso bila donosna, kot si mnogi predstavljajo in so bili dolgovi zemljiških gospodov ena njihovih trajnih ekonomskih značilnosti.

VLOGA REDOVNIKOV
Do vključno Valentina Vodnika imajo za razvoj slovenske kulture, za njo je vse pomembnejši slovenski jezik, glavno zaslugo redovniki. Najprej so bili seveda benediktinci, katerih samostani so bili, z izjemo gornjegrajskega, od Štivana pri Trstu do Monoštra v Porabju na obrobju slovenskega etničnega ozemlja. Iz njih so izšli cistercijani, potem pa se moramo ustaviti pri vseh vejah frančiškanov, zlasti kapucinih. Ta izrazito pridigarski red, ki je imel svoje samostane ponavadi izven obzidja slovenskih mest in je na svoj način povezoval podeželje z mestom, je izjemno veliko prispeval h kulturnemu razvoju slovenskega jezika, zlasti njegovi standardizaciji. Vsi se spominjamo Janeza Svetokriškega (1647–1714), bili pa so še številni drugi, katerih rokopisne pridige odkrivajo v zadnjih desetletjih. Ker so bili redovniki mednarodno zelo povezani, smo se preko njih seznanjali tudi z dosežki evropske kulture. Njihovi gospodarski stiki so prispevali tudi k izboljšanju kmetijstva, živinoreje in prehrane. Še zlasti, ker je bilo zaradi njihovega načina prehrane, pogostih postov, zelo pomembno vrtnarstvo.
Mogočni meniški samostani kot so bili Stična, Kostanjevica, Bistra, Jurklošter in drugi so v naši kulturni zgodovini dejansko opravili vlogo mest v zahodni in zlasti južni Evropi. Bili so največji kulturni centri. Imeli so nastavke srednjega in višjega šolstva. Da o knjižnicah in drugem kulturnem bogastvu niti ne govorimo.
Kot začetnika slovenskega kulturnega preporoda, mogoče bi bil boljši izraz vzpon, je bosonogi avguštinec p. Marko Pohlin (1735–1801). Zavedal se je, da je temelj kulturnega napredka urejen in enoten jezik, zato se je posvetil slovnici. V tem so ga posnemali še nekateri Slovenci, ki so veliko pozornost namenjali tudi slovarskemu delu. Slovenska kultura je rasla na uveljavljanju slovenskega jezika v javnosti, zlasti vse pomembnejšemu meščanstvu. Tako on kot njegovi predhodniki, zlasti pa nasledniki na kulturnem področju, so vse to počeli iz ljubezni do naroda, ki so mu pripadali. Pri tem niso uživali nikakršnih državnih vzpodbud. Zato so toliko bolj pomembni bili meceni, ki so imeli sredstva in posluh za kulturo, manj pa talenta. Tak je bil baron Žiga Zois.

“STARA MAT’ SLOVENJA”
Slovenski narodni preporod od srede 18. stoletja dalje je sestavni del evropskega duhovnega gibanja, ki so ga sprožili prosvetljenstvo, pri nas zlasti evropska romantika z Herderjem na čelu in domači vzroki, tudi z uvedbo nemščine kot uradnega jezika. Zakaj ravno ta, ki ga dejansko govori manjšina prebivalstva, je bilo ne glede na dejstvo, da je bil jezik izobražencev, za mnoge provokativno dejstvo. Med največje dosežke tega obdobja uvrščamo prvo slovensko katoliško ‘Japljevo’ Sveto pismo (1784–1802) in Kopitarjevo znanstveno slovnico (1809/10). za nas je izjemno pomembno, da se 1810 leta pojavi tudi prvi slovenski zapis Slovenije. Mnogi za razmah slovenstva pripisujejo zasluge Ilirskim provincam (1809–1813). Tega ni mogoče zanikati, toda dejstvo je, da je bila prav zaradi njih ustanovljena prva slovenska visokošolska profesura slovenskega jezika v Gradcu, v avstrijskem cesarstvu, ne v Ljubljani, kjer se je moral Valentin Vodnik boriti proti uvedbi neslovenskega ilirskega jezika.
Pojem Slovenja, starejša oblika zapisa Slovenija je, kljub dejstvu, da se je v slovenskem tisku pojavil šele 1844 v pesmi Koseskega vzplamtel kot plamen. Pojavljal se je zlasti v zasebni korespondenci in nekaterih literarnih delih, ki so izšla kasneje. Opozorimo naj samo na pesem Valentina Vodnika Ilirija zveličana iz let 1816/17, ker Iliriji zoperstavlja ‘staro mat Slovenjo’.
Po obračunu Prešerna, Bleiweisa in Slomška z ilirizmom, ki bi slovenski jezik umaknil iz izobraženih krogov, se je vse bolj začel oblikovati slovenski narodni program. Takšni napori so bili močnejši zlasti na obrobju slovenskega etničnega ozemlja na Koroškem, Štajerskem, koroškem Tržaškem in Goriškem. Imena kot Urban Jarnik, Anton Martin Slomšek, Matija Majer-Ziljski, dr. Jožef Muršec na čelu številnih slovenskih Štajercev, so ključna. Izjemno pomembni so bili tudi slovenski študentje na univerzah na Dunaju in v Gradcu. Med njimi so se oblikovale tudi temeljne točke slovenskega političnega programa, ki je zahteval združitev vseh Slovencev v eni državni upravni enoti Sloveniji, kjer bo slovenski uradni jezik. Možnost njegove razglasitve je bila dana šele v marčni revoluciji 1848, kjer niso pričakovali samo demokratizacije, parlamentarne monarhije, ampak tudi odpravo fevdalizma in njegovih ustanov. Pod te sodijo dežele Koroška, Štajerska,. Kranjska, Goriška, Istra in Tržaško, kjer so večinoma kot manjšina, živeli naši predniki. Slovenci so to množično podprli, tudi z peticijskim gibanjem. Ker dežel revolucija ni odpravila, v Avstriji obstoje še danes, ta zahteva ni mogla biti uresničena. Fevdalizem je bil odpravljen. Slovenci so bili poslej v državi priznani kot enoten narod, imeli so vseslovenske učbenike, slovenski jezik je bil kot predmet uveden v sicer nemške gimnazije.
Slovenske narodno-politične zah­te­ve so v naslednjih letih doživele še bolj množične javne potrditve, zlasti v čitalniškem in taborskem gibanju (1868–1871). Prvi resni udarec je ta ideja dobila z priključitvijo Beneške Slovenije Italiji 1866. leta. Ker ni nič kazalo, da bi prišlo do novih domačih in mednarodnih razmer, ki bi omogočile združeno Slovenijo, so slovenski politiki začeli iskati rešitev v jugoslovanskem okviru. Zahtevali so, da po letu 1867 nastala Avstro-Ogrska dobi še tretjo državno enoto Jugoslavijo, ki bi obsegala Slovence, Hrvate in vojvodinske Srbe, tiste, ki so živeli v cesarstvu. Znotraj takšne Jugoslavije naj bi bila uresničena slovenska ozemeljska enotnost.
Prva svetovna vojna je ponudila možnosti za reševanje slovenskega narodnega vprašanja. Žal ge je že 1915 spodkopal ‘tajni’Londonski pakt, ki je Primorsko obljubil Italiji, če stopi v vojno na protiavstrijski antantni strani. Čeprav so Slovenci, v prvi vrsti Slovenke, z preko 300 000 podpisi majniške deklaracije v letih 1917 in 1918 podprli jugoslovansko obliko reševanja združene Slovenije, je konec I. svetovne vojne prinesel najbolj tragično obliko. Slovenija je bila ob primorske dežele, velik del Kranjske, Notranjske, večino Koroške, katere prebivalci niso marali Jugoslavije, skoraj po tisočletju pa so se znova povezovali z čudežnimi Prekmurci, ki so se vedno imenovali Slovence. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, je tudi Jugoslavija s srbsko kraljevsko rodbino Karadjordevićev na čelu pokazala malo ali nič posluha za specifične slovenske potrebe. Tako z Vidovdansko ustavo kot kraljevo diktaturo 1929. leta obstoj Slovenije ni bil dovoljen. Zlasti v zadnjem obdobju je bil uradno obstoj Slovencev zamolčan. Prešeren je bil največji pesnik Dravske banovine, ne pa Slovencev. Ne glede na vse, pa so si Slovenci 1919 izborili slovensko univerzo in potem še vrsto inštitucij na čelu z Narodno in univerzitetno knjižnico. Slovenski jezik ni bil prepovedan, imel pa je, zlasti v armadi, slabši položaj kot v nekdanji habsburški monarhiji. V njenih okvirih ni bilo možnosti za združeno Slovenijo. Kljub temu pa so imeli Slovenci na nekaterih področjih več avtonomije. Na Jugoslavijo je mnoge dodatno vezal tudi izjemno težak položaj Slovencev v Italiji, zlasti pod fašizmom in na Koroškem, ki je 1938. leta padla pod nacistični škorenj. Oba oblastnika sta hotela Slovence izničiti.

POT V SAMOSLOVENSTVO
Samoslovenstvo je manj znana beseda. Pomeni tako notranjo in mednarodno politiko, ki ob spoštovanju načela, da ne storiš nekomu nekaj, česar ne želiš, da drug stori tebi, zasleduješ v prvi vrsti slovenske potrebe in interese. To počnejo vsi mednarodno zreli narodi. Predstavlja slovo od časov, ko smo bili Slovenci najbolj vdani Avstrijci, neomajni Jugoslovani, na slovenstvo pa smo pozabili. Do nje se je prvi prikopal koroški Slovenec in duhovnik iz Kanalske doline dr. Lambert Ehrlich, ki je kot jugoslovanski strokovnjak in specialist za pravice Slovencev sodeloval na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni. Videl je, da narod brez lastne države nima v mednarodni politiki nobenega vpliva, nihče ga ne upošteva, pa čeprav so vse pravice na njegovi strani.
Do spoznanja, da brez lastne države ni narodne prihodnosti, so se po drugih poteh prikopali tudi mnogi drugi. Znan je zlasti pesnik Božo Vodušek. Zaradi preganjanja Slovencev v Italiji so mnogi Primorci poudarjali pravico do samoodločbe in odcepitve. Ta misel je v kraljevini Jugoslaviji dobila vzpodbudo zlasti po 6. januarski diktaturi 1929 in se izražala 1932. v nemirih, imenovanih Šenčurski dogodki, ko so množice vzklikale: “Hočemo samostojno državo, hočemo republiko, živela samostojna Slovenija” in podobno. Izobraženci so ta val navdušenja podprli s tiskanjem prve znanstvene geografije Slovenije Antona Melika in zgodovine Milka Kosa. Ustanovili so tudi akademijo znanosti, ki se ni smela imenovati slovenska. Nekateri posamezniki, ti so vedno začetniki množičnih gibanj, so zahtevali, da Slovenci popularizirajo slovensko osamosvojitveno misel v tujini. Zato si je še posebno prizadeval p. Kazimir Zakrajšek v ZDA. Podobno so mislili tudi nekateri na Koroškem in celo v daljni Argentini, kjer so bili takrat predvsem slovenski Primorci. V domovini je širil to idejo zlasti Ehrlich, ki je o tem celo javno govoril na višarskem srečanju 1933. leta.
Razpad Jugoslavije, zlasti nastanek NDH, je utrjeval prepričanje, da jo je za vselej konec. To je odkrito razglašal tudi Ehrlich, ki pa je za mednarodno konferenco po končani II. svetovni vojni, na takih, ne pa med njimi se vedno ‘rišejo’ nove meje, naj bi določili tako stanje, ki bo ne glede na ponujeno varianto, vzpostavilo samostojno, mednarodno priznano slovensko državo. Predvsem zato in tudi neprikritega protikomunizma ga je VOS maja 1942 v Ljubljani ubil. Revolucionarni in proti revolucionarni tabor, ključno je vodstvo ne posamezni člani, njegove ideje niso sprejeli. Eni so se borili za obnovo stare Jugoslavije, eni za novo pod komunističnim vodstvom. Izid vojne je znan. Pri tem naj posebno opozorimo, da so tudi komunisti zelo poudarjali narodno naravo vseh organov, od krajevnih odborov do narodne vlade v Ajdovščini. To izpostavljamo zato, ker njim narod pomeni ljudstvo, samo tisti del naroda, ki mu je pripravljen slediti in ga podpreti pri prevzemu oblasti. Komunistično vodstvo je vedno za ljudsko, ne narodno državo. Je internacionalistično, zato mu narodna država ni vrednota. Ne samo dejanski, že samo možni njihovi nasprotniki, so končali v več sto prikritih grobiščih med in po vojni.
Slovenska osamosvojitvena misel je desetletja po II. svetovni vojni tlela v ozkih krogih posameznikov, zlasti Ehrlichovih duhovnih dedičev. Naraščanje nezadovoljstva v Jugoslaviji zaradi težkih gospodarskih razmer, celo v lastni državi si moral boljše in redkejše blago kupovati za devize, tuj denar, zlasti pa dejstvo, da je moralo po II. svetovni vojni zaradi pomanjkanja boljše plačanih služb okoli 100.000 Slovencev na ‘začasno’ delo v tujini, je bilo najboljše gojišče samoslovenske misli. “Če bi imeli sposobnejše in odgovornejše voditelje, bi tudi mi lahko ostali v krogu svojih najbližjih.” To mišljenje so zlasti izražale mnoge ‘narodnozabavne’ pesmi, ki so bile vse kaj drugega kot to. Med njimi je bil tudi Jože Pučnik, s katerim so zaradi kritike gospodarskih in socialnih razmer pred tem surovo obračunali. Potrebna je bila samo še mednarodna in domača iskra in Jugoslavija se je začela sesuvati. Mednarodni zlom komunizma in srbsko poseganje v narodne in jezikovne pravice Slovencev so ob pravih in odgovornih ljudeh med nami, med njimi je politično aktiven edino še Janez Janša, izpeljali največji slovenski dosežek v zgodovini: samostojno državo. Dejstvo, da je tako zahtevo podprlo kar 95% udeležencev osamosvojitvenega plebiscita 23. decembra 1990, je prva čutila po moči četrta armada v Evropi, ki je v vojni za Slovenijo doživela tak poraz, da se nikoli ni od njega opomogla.
Slovenski narod je bil v zgodovini mnogokrat na robu narodne smrti. Analiza njegove preteklosti nam nedvoumno pove, da so bili tega bolj kot tujci, krivi sami naši predniki. Slovenska država ni rezultat stoletnih sanj, ampak nesebičnega dela številnih posameznikov, ki so se čutili odgovorne za slovenski jezik in slovensko kulturo ter slovenske rojake kot celoto. Na njih, ne pa državo, se je nasadila slovenska narodna zavest in iz njih je izšla slovenska država. To nam narekuje, ne samo, da svojo državo kot nosilko slovenske narodne, ne državne identitete ljubimo in spoštujemo, ampak, da jo poznamo, se zanjo žrtvujemo. Ne smemo se spraševati, kaj je ona storila za nas, ampak kaj smo storili mi. Pokojna levičar Jože Pučnik in desničar Ivan Oman, oba sta bila najprej demokrata, dokazujeta, da je tako sodelovanje možno in nujno.

GRANDA, Stane. Trideset let samoumevnosti. (Priloga) Ognjišče, 2020, leto 56, št. 10, str. 50-57.

PLEČNIKOVA VRNITEV V LJUBLJANO
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Začetki so bili težki, saj umetnik doma še ni bil tako cenjen kot v tujini. Umetnostni zgodovinar in Plečnikov postulator dr. Damjan Prelovšek zapiše, da je želel Plečnik »rojstno mesto iz nekdanjega sedeža ene od avstroogrskih provinc povzdigniti v pravo prestolnico vsega slovenskega naroda« (Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče).
Po letu 1930 je sledil čas velikih gradenj, med katerimi so tudi izjemna sakralna dela.

Pa čas vojne in povojne preizkušnje, ko ni bilo zaželeno biti kristjan. Tudi ta je Plečniku in njegovim delom prinesel preizkušnje.
Ljudje so mojstra Plečnika doživljali kot ponižnega, kar pa se ne izključuje z veličino njegovega poslanstva. V besedah, ki jih je zapisal v svojih pismih, razberemo, da se je zavedal, kako pomembno poslanstvo mu je zaupano. Da je lahko svoj dar v izobilju delil med druge, je živel v odpovedi in samopremagovanju. Cenil je post in mu pripisoval veliko moč.

VRT VSEH SVETIH: ŽALE (1)
Že ime govori o Plečnikovem hrepenenju po nebesih – končnem cilju, h kateremu vodijo njegova dela. Obiskovalca prevzame že vhodni slavolok, nato molilnica (posvečena vsem svetnikom) in kapele, združene v ograjen park. Plečnik se je tu zgledoval po antiki, a »predkrščanske arhitekture ni pojmoval v smislu poganstva, temveč je zanj odražala prvinskost stavbne umetnosti nasploh« (D. Prelovšek).
Žale so prostor, kjer je vsak enako dragocen in pomemben. Plečnik je želel dostojen pokop za vsakega človeka, ne glede na položaj. Čeprav je pogrebni urad zahteval ločevanje različnih razredov pokopov, so bili zanj pred Bogom vsi enaki, vse kapele je zasnoval enakovredno.
Arhitekt je želel slovo narediti karseda osebno. Svojo zamisel je ubesedil: »Uredimo vrt slovesa z rajnkimi, v njem v zelenju postavimo kapelice, ki naj bodo individualne mrtvašnice. Imenujmo jih po farnih patronih, tako bo vsak našel zadnjo postajo v kapelici lastne fare.«
Tako so nastale: kapela sv. Petra, dvojna kapela sv. Jakoba in sv. Marije, kapela sv. Janeza, kapela sv. Nikolaja, kapela sv. Krištofa, kapela sv. Frančiška, dvojna kapela sv. Jožefa in sv. Antona, dvojna kapela sv. Jurija ter sv. Cirila in Metoda. Poleg teh je zgradil tudi kapeli sv. Andreja, sv. Ahaca ter kapelico Adama in Eve.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Molilnica (osrednja zgradba pokopališča) v arhitektovi zamisli ni namenjena pogrebnim slovesnostim, ampak izključno molitvi. Za Plečnika je bila »molitev velika stvar, največja in edina velika«.
Poleg naštetega je na Žalah tudi stavba z mizarskimi delavnicami.

SV. JOŽEF, POLJANE (2)
Plečnik je po naročilu jezuita Franca Tomca dozidal dom duhovnih vaj kot prizidek jezuitskemu samostanu pri sv. Jožefu. To so bil prvi Plečnikovi začetki v Ljubljani; s skromnimi sredstvi je mojster uspel zgraditi trinadstropno stavbo s plitvo dvokapnico in zaključiti fasado. Stik obeh stavb je zaznamovan s stebrom v ograjni niši.
Maja 1941 je Plečnik urejal prezbiterij z veličastnim glavnim oltarjem za cerkev sv. Jožefa. Oltarni kip sv. Jožefa (tudi mojstrovega krstnega zavetnika) je izdelal Božo Pengov. A so po drugi svetovni vojni cerkev (in obe jezuitski hiši) nacionalizirali, pred Plečnikov oltar postavili zid, v cerkvi pa je bil filmski studio. Plečnikova fasada doma duhovnosti je bila poškodovana, ko so zgradili dvigalo, ki ga je potrebovala otroška klinika (takrat v prostorih doma). Zazidan prezbiterij se je ohranil v celoti, Plečnikova valjasta prižnica pa je izginila. Svetišče pri sv. Jožefu je bilo po letu 1996 (ob obisku papeža Janeza Pavla II.) prenovljeno, vse stavbe pa predane svojemu prvotnemu namenu. V domu duhovnih vaj je sedaj Ignacijev dom duhovnosti. Že iz spoštovanja do te zgodbe je treba kdaj k sv. Jožefu, k maši tja, kjer se Plečniku tako ljuba evharistija obhaja na »njegovem« oltarju.

SV. FRANČIŠEK ASIŠKI, ŠIŠKA (3)
V Šiški nas pozdravi značilen cerkveni zvonik, Plečnikova domišljena cerkev z oltarjem skoraj na sredini – da bi bila evharistična daritev blizu vsem vernikom, da bi vsak lahko slišal glas duhovnika.

Dvoranski prostor, ki ga obdaja hodnik za procesije, ločujejo mogočni stebri, ki jih navdihuje antika. (Procesije je imel Plečnik neizmerno rad še iz otroštva, včasih jih je hodil gledat tudi po večkrat.) Strop je nizek zaradi akustike, in da je bilo v cerkvi tudi pozimi karseda toplo. Antične oblike zaznamujejo tudi zunanjost. Bogato oblikovan je le vhodni del.
Gradnja je potekala med letoma 1925 in 1927, zvonik pa je bil zgrajen leta 1931. Plečnik je vse življenje oblikoval podobo šišenske cerkve z dograjevanjem in oblikovanjem notranje opreme: glavni oltar, stranska oltarja sv. Elizabete in sv. Antona Padovanskega, kapela Žalostne Matere Božje, nov tlak, spovednice, lestenci … Leta 1937 so bile nameščene klopi, 1949 je izdelal načrt za opremo zakristije, pri koncu življenja pa še krstilnico.
Krstilnico je Plečnik postavil v zadnji del cerkve, k vhodu. Da krst vodi k evharistiji, je pokazal tudi z ornamenti vinske trte na stropu in na omarici za sveta olja. »Cerkev sv. Frančiška je eden ključnih spomenikov Plečnikove sakralne umetnosti,« zaključi Prelovšek.
Opremljanje se je nadaljevalo še po arhitektovi smrti (prižnica in obhajilna miza). Sodelovali so Plečnikovi učenci.

SV. MIHAEL, BARJE (4)
Cerkev je sad dolgoletnega prijateljevanja z duhovnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Prvi načrti so bili narejeni že kmalu po Plečnikovi vrnitvi v Ljubljano, a je bilo denarja premalo, tudi zaradi povodnji na Barju niso gradili. Šele po 12 letih so na pobudo Plečnikovega nečaka, trnovskega kaplana Karla Matkoviča, spet začeli. Plečnik je cerkev narisal znova. Zaradi finančne stiske je iskal poceni rešitve, a se monumentalnosti in izvirnosti nikoli ni odrekel. Kljub omejitvam je želel doseči svoj ideal lepote. Za Boga. Moral je rešiti številne izzive gradnje na barjanski zemlji (za temelje je uporabil skoraj 350 do 8 metrov dolgih pilotov in stare tehnike kamna in negašenega apna.) Za gradnjo je uporabil bližnji podpeški kamen, a se kljub temu ni odpovedal bogastvu barv. Slikovito vhodno stopnišče in zvonik z linami (tako je lažji in ga barjanska zemlja lažje nosi) navdušita vsakogar. Cerkev je sad mojstrovega obvladanja različnih tehnik, iznajdljivosti in osebne ponižnosti: veliko lesa, stebri iz betonskih cevi (prvotno namenjenih kanalizaciji), kamen, ki so ga po Ljubljanici s čolni vozili iz Podpeči.
Notranja oprema je izjemno sporočilna: iz srede oltarja Križani izteza desnico proti ljudstvu, nad glavnim oltarjem visi tehtnica z mečem, na kamnit steber je pritrjen ščit sv. Mihaela. Klopi imajo iz jagod rožnega venca sestavljene stebričke, posebni so lestenci iz turških kavnih mlinčkov, volovskega roga ... Z izbranimi predmeti in motivi je Plečnik želel nagovoriti preproste ljudi na obrobju Ljubljane, a danes navdušuje vse od malih občudovalcev do največjih umetnikov lepega.
Plečnik je dejal, da je zaradi igre svetlobe v cerkvi mogoča izjemna duhovna zbranost, »ki je primerljiva samo še z zbranostjo v uršulinski cerkvi«.

URŠULINSKA CERKEV, KONGRESNI TRG (5)
Plečnik je ob urejanju Kongresnega trga uršulinsko cerkev še bolj vključil v mesto, os trga, ki povezuje uršulinsko cerkev s palačo Slovenske filharmonije, je poudaril z nizom vitkih visokih stebrov. S Plečnikovo ureditvijo je uršulinska cerkev postala osrednja stavba trga.
Prenovil je fasado, naredil stopnišče z balustradami pred vhodom v cerkev (1930 in 1931), dodal stebra v prezbiteriju cerkve in uredil dve kapelici, ki »stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko skriti. V levi stranski ladji je kapelica Žalostne Matere Božje. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol. /…/ Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. V desni kapelici je kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti,« navajajo uršulinke v svoji spletni predstavitvi cerkve.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA, TRNOVO (6)
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve.
Pred cerkvijo je Plečnik uredil manjši park, ki je preurejen v spominski park slovenskih impresionistov.Uredil je fasado, tlakoval prostor pred cerkvijo (in nanj postavil dve stari svetilki), v cerkvi pa so njegova dela: urejen prezbiterij in preddverje z lestencema (eden od njiju ima podobo božje ladje in je prenešen iz cerkve sv. Jožefa), Finžgarjevo večno luč (ki je sprva visela), nosilec za procesije s kipcem Janeza Krstnika, Finžgarjev ciborij …
Župnija Trnovo je izdala zloženko o cerkvi in njeni opremi, s poudarkom na Plečnikovih delih: https://zupnija.trnovo.info/sakralna-umetnost-cerkve-sv-janeza-krstnika-1-in-2-del/
Plečnik je tri desetletja prijateljeval s sosedom, trnovskim župnikom Franom Saleškim Finžgarjem. Arhitekt ni imel veliko resničnih prijateljstev, a »trnovska soseda umetnika« je vezala močna prijateljska vez. O njej pričajo številne ohranjene fotografije. »Blizu njegove smrti sem ga šel obiskat … Ko sem mu stisnil roko, me je prijatelj živo pogledal … Bil je svetla luč, ki ji je ginilo življenje in je mirno čakala, kdaj ugasne. Vedel sem, da se poslavljam od umirajočega velikega umetnika, ki ga Slovenija ne bo zlepa podobnega učakala.« (F. S. Finžgar)

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. CIRILA IN METODA, BEŽIGRAD (7)
Kjer je danes Bežigrad, je bil že v emonskih časih zadnji konec mestnega pokopališča. Leta 1779 je tam ob cerkvici sv. Krištofa nastalo osrednje ljubljansko pokopališče. Na začetku 20. stoletja so ga zaprli, saj se je Ljubljana začela širiti proti severu. Plečnik je pripravil urbanistični načrt za Bežigrad, po katerem naj bi osrednja os tekla od sv. Krištofa do današnjih Žal. Načrti so žal ostali na papirju.
Zaradi vse večjega števila prebivalcev so pri sv. Krištofu začeli z rednimi nedeljskimi mašami. P. Kazimir Zakrajšek je prosil Plečnika, da je napravil načrt za novo cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je leta 1934 postavil ob sv. Krištofa. Med obema cerkvama je nastal prostor klinaste oblike, ki si ga je Plečnik zamislil kot kapelo Žalostne Matere Božje. Ljudje vedo povedati, da je bilo tu posebno intimno molitveno vzdušje. Plečnik je bil genij oblikovanja prehodov, kar je pokazal tudi za Bežigradom. Baročna cerkev je namreč imela tlak nižje kot nova, tako se je po treh stopnicah prehajalo iz ene ladje v drugo.
Oblast je obe cerkvi podrla leta 1958 zaradi gradnje Gospodarskega razstavišča. Frančiškani so se kot po čudežu v tistih časih uspeli dogovoriti, da so Plečnikovo cerkev preselili na sedanjo lokacijo (kar gre gotovo pripisati prav dejstvu, da je Plečnikovo delo) na Vodovodni cesti.
Pokopališko zgodbo je Plečnik vključil tudi v notranjo opremo cerkve: na marmornih ploščah v prezbiteriju so vklesana imena rajnih s starega pokopališča, pa tudi nekaterih takratnih dobrotnikov, ki so gradnjo finančno podprli. V fasado je dal vzidati opuščene nagrobnike, ki pa jih med ponovno gradnjo niso vključili v fasado, ampak v tlakovce pred cerkvenim vhodom.
Zadnji Plečnikov poseg v cerkev je bila postavitev nastava glavnega oltarja s Križanim iz med vojno porušene frančiškanske cerkve v Brežicah. Pod Križanim pa sta podobi zavetnikov: sv. Metoda je naslikal domačin Leon Koporc, sv. Cirila pa Izidor Mole. V celotno kompozicijo je Plečnik zajel teologijo sv. Cirila iskanja »pradedne časti« – milosti, ki jo je Adam izgubil v raju, mi pa smo jo dobili nazaj v novem Adamu pod križem, s katerim nam je bilo podarjeno odrešenje.
Dokumentarni film z naslovom Plečnikov skriti biser (Feguš Film), ki pripoveduje zgodbo o Plečnikovi cerkvi sv. Cirila in Metoda, si lahko ogledate tule: https://www.fegusfilm.com/plecnikov-skriti-biser

NAVJE (8)
Ostanek pokopališča in hkrati zasnove velikega načrta »Plečnikovega Bežigrada« je Navje, spominski park velikim slovenskim kulturnikom, ki je umeščen ob vzhodni rob starega pokopališča pri sv. Krištofu.

SV. FLORJAN, STARA LJUBLJANA (9)
Arhitekt je preuredil podružnično cerkev sv. Florjana, ki je zaradi Marijine milostne podobe, pred katero so se dogajali čudeži, postala priljubljena božja pot. Uredil je stopnišče, stranski vhod spremenil v glavnega, nad njim je podoba Šent­florjanske Žalostne Matere Božje. Kamnit glavni vhod je uporabil za nišo Robbovega kipa sv. Janeza Nepomuka (ki je bil sprva v kapelici ob mostu čez Savo). Uredil je tudi bližnjo pot, ki vodi na Ljubljanski grad.

PODRUŽNIČNA CERKEV, SV.JERNEJ, SPODNJA ŠIŠKA (10)
Stara cerkev, kot cerkvi sv. Jerneja v Spodnji Šiški pravijo domačini, je ena najstarejših cerkva v Ljubljani (prva omemba 1370). Cerkev je bila po letu 1936 sanirana: po Plečnikovih načrtih so uredili vsa pročelja, dodali odprt hodnik, stopnišče s svetilnikom in zasadili drevje.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. VIDA, ŠENTVID (11)
Ker v cerkvi ni bilo primernega prostora za krstilnico, je arhitekt umestil krstni kamen ob stranski oltar. »Staro oltarno mizo je opremil z visokim nastavkom z dvema vitkima stebroma in arhitravom ter se tako približal klasicističnemu slogu cerkve. Kljub temu pa je suhoparnost obstoječe arhitekture omilil s čisto neakademskimi brstnimi kapiteli in bazami ter menjavo svetlega in temnega kamna,« zapiše Prelovšek.

ŽUPNIJSKA CERKEV SV. SIMONA IN JUDA TADEJA, ČRNUČE (12)
Leta 1953 je Plečnik pripravil načrte za leseno oblogo v cerkvi in več različic za glavni oltar. Izvedli so vratca na tabernaklju, misijonski križ, velikonočni svečnik, prenosni kip sv. Srca Jezusovega na monumentalnem podstavku, lestenec s kipom Ecce homo, opremo veroučne sobe nad zakristijo, križ na pokopališču ter nekaj nagrobnikov duhovnikov. Kot obredni sedeži pa se v cerkvi sedaj uporabljajo Plečnikovi stoli iz Vzajemne zavarovalnice.
Ključno Plečnikovo delo v cerkvi je krstilnica, na njenem vhodu je mogočen portal, notranji prostor je obložen s keramičnimi ploščicami s podobo orla in križem v medaljonu, vrata v krstilnico so iz kovane mreže. V krstilnik so vklesani križci. Pokriva ga masiven medeninast pokrov. Prostor polnijo še številne druge oblike, tudi lestenec nad krstilnikom: zlat pleteninast venec, Plečniku ljub motiv. Krstilnice si trenutno žal ni mogoče ogledati.

STOLNICA (13)
Plečnik je osnoval in stolnici podaril škofov prestol (na levi strani oltarja, 1952). Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.

DRUGA PLEČNIKOVA SKRALNA DELA V LJUBLJANI

• Župnijska cerkev sv. Antona na Viču: (14) Plečnikova je ograja na koru (načrtoval jo je leta 1956, izvedena pa je bila po njegovi smrti) ter v prezbiterju lesena okna s kovanim okrasjem na oratorijih.
  Dopolnil je stopnišče pred cerkvijo Sv. Trojice (1930).
• Uredil je vaško jedro Polja: trg pred cerkvijo Device Marije Vnebovzete (načrti iz leta 1935).
• Plečnikov je tudi vhodni porton na pokopališče na Viču, oblikovan kot propileje z vitkimi stebri, ter grobnica družine Prijatelj (kot stebrna lopa).
• Kapelica Matere Božje (Cesta na Vrhovce) je bila posvečena leta 1938. Je zaprtega tipa, z zidanim podstavkom in dvignjenim delom s streho dvokapnico. Zgrajena je bila na pobudo družine Dovjak. Marijin kip je delo kiparja A. Kogovška.
• Po arhitektovem načrtu je bil na Marijin steber, ki stoji na Levstikovem trgu (ob šentjakobski cerkvi), leta 1938 ponovno postavljen baročni Marijin kip iz brona (1681, J. V. Valvasor in Wolf Weissenkirchner ml.). (16)
• Plečnik je po smrti dr. Antona Korošca naredil načrt za grobno ploščo na Navju in za križ, ki naj bi bil obešen v arkadah. Viseči križ je bogato dekoriran. Zaradi političnih razmer je bil Koroščev križ umaknjen v cerkev Marijinega oznanjenja (LJ). (15)
  Prenovil je kamniti Hrenov križ. Ob preureditvi Ambroževega trga (1940) ga je postavil na steber s stopničastim podstavkom, obdal s štirimi konfini in obsadil z osmimi kostanji.
  Uršulinska gimnazija je danes poimenovana Gimnazija Jožeta Plečnika Ljubljana. Osnovna stavba je postavljena po njegovih načrtih (1941).
  Plečnikov je tudi obok v pritličju škofijskega dvorca in spominska plošča Napoleonu.
  Eno velikih Plečnikovih nedokončanih del je Baragovo semenišče (del načrtov za Bežigrad). Stavba zaradi vojne in povojnih razmer nikoli ni služila svojemu namenu. (17)

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.

Poletni prilogi Ognjišča 2022 smo posvetili Jožetu Plečniku in njegovim sakralnim delom. V prvi smo arhitektu sledili po Sloveniji, druga je bila posvečena sakralni dediščini v njegovi dragi Ljubljani. Upamo, da med velikimi in malimi biseri najdete namig za izlet, morda greste k maši v kakšno Plečnikovo cerkev ali pa raziščete sledi velikega arhitekta v krajih, ki so vam blizu.

VELIKAN IN NJEGOVA VERA
Pri Plečnikovih delih je nesmiselno ločevati arhitekturno od duhovnega. Zanj to nista bila dva svetova, ampak ena celota. Bil je ponižen vernik, ki pa se je zavedal veličine svojega talenta. Ko je snoval cerkve in cerkveno opremo, je bil v mislih s svojo mamo, preprosto ženo, ki je svoje hrepenenje po lepem nahranila v cerkvi. Vsako jutro pred delom je šla k maši in malega Jožeta peljala s seboj. Ta njena predanost Bogu in hrepenenje po lepem sta mojstrovo delo prežemala vse dni. Cerkev je bila njegovi mami salon, kjer se je naužila lepote, še več, prostor, kjer jo je lepota vodila k Bogu, in to je Plečnik želel vsakemu človeku. Cerkve je želel približati preprostim ljudem – lepota je tudi zanje! Hotel je, da se vsak počuti enak in vreden. Zato se je potrudil razumeti ljudi in običaje krajev, kjer je gradil in ustvarjal. Trdil je, da za Boga ni nič dovolj dobro. S predano pobožnostjo in zvestobo Bogu je prepojena vsa njegova umetnost.

V Plečnikovem letu si vzemimo čas, da nas svetniški kandidat navduši in nagovori tudi duhovno: Če načrtujete dopust v Posočje, zavijte še na Šentviško planoto, če greste kolesarit po Prekmurju, obiščite cerkev v Bogojini. Kamnik ima izdelano turistično ponudbo, katere del je posvečen tudi Plečniku.

LJUBLJANSKA ŠKOFIJA

1 KRVAVEC, PASTIRSKA KAPELA MARIJE SNEŽNE
Ko je Plečnik snoval manjše sakralne stavbe, so v njegovih delih našle prostor arhitekturne misli, ki jih na velikih stavbah ni mogel izraziti. Navdih za pastirsko kapelico na Krvavcu je našel v francoski srednjeveški arhitekturi. Narejena je iz grobo klesanega kamna, nosilna zidova sta podaljšana naprej v vhodne lope, na sredi je še kamnit opornik za zvon, ki skupaj s podaljšanima nosilnima zidovoma kaže »trojnost«, ki jo je Plečnik rad uporabljal – tako je v velikih in malih delih izkazoval čast Sveti Trojici.
V cerkvi sv. Ambroža pod Krvavcem je po Plečnikovi zamisli urejen lesen kasetni strop. Plečnik se ni nikoli branil tudi malenkostnih del v odročnih krajih.

2 CERKLJE NA GORENJSKEM
Vhodne lope župnijske cerkve Marijinega Vnebovzetja v Cerkljah na Gorenjskem so izdelane tako prepričljivo, da povprečen ljubitelj arhitekture in sakralnega ne opazi, da niso nastale že v 18. stoletju, ko je bila cerkev zgrajena, ampak so delo mojstra Plečnika. Njegov je tudi križ na tabernaklju.
Plečnik je leta 1938 v Cerkljah zasnoval tudi pokopališče. Vežico si je zamislil v svetlih belo-oranžnih barvah; tako kot na vseh drugih pokopališčih je tudi tu želel sporočiti, da smrti sledi novo življenje v svetlobi in veselju.

3 ŠKOFJA LOKA
Plečnik je povezoval preproste ljudi, jih vključeval v svoje delo. Povezoval je posvetno in sakralno, v arhitekturi pa je bil mojster povezovanja dela naših prednikov s sodobnimi koncepti. Tako je v cerkvi sv. Jakoba v Škofiji Loki gotsko zasnovo cerkve prepletel s svojim sodobnim arhitekturnim slogom in dodal pridih antičnega, zgodnjekrščanskega. Cerkev je tako vsa njegova: spovednica, krstilnica, križev pot, serija luči, med katerimi so oblike keliha, papeške tiare, pa tudi motivi iz narave. Pečat dodajo srednjeveški koronski lestenci.

Poseben odstavek gre nameniti škofjeloški krstilnici, ki simbolično povezuje rojstvo človeka in rojstvo za večnost. Plečnik je izdelal ciborijski oltar in mu dodal motiv Božjega groba. Škofjeloško krstilnico uokviri kamnito stebrišče iz rdečega hotaveljskega kamna, arhitekt je povezal gotsko in antično.

4 KRANJ
Z ureditvijo okolice cerkve Matere Božje Rožnovenske je Plečnik Kranju podaril mogočen mestni vhod na vrhu Mohorjevega klanca. Kamnito stopnišče, vodnjak in slikovite arkade usmerijo pogled k cerkvi. Če iščete dobro točko za fotografiranje, jo boste tu gotovo našli.

5 BREZJE
Plečnikovi načrti za obliko trga in parka pred brezjansko baziliko so nastajali v poznih tridesetih letih.

6 BREZNICA
V župnijski cerkvi Žalostne Matere Božje v Breznici je Plečnikova krstilnica. Na sredi prostora stoji star krstni kamen (ki je bil pred tem v ljubljanski stolnici), zanj je mojster oblikoval pokrov. Ob kamnu stojita medeninasta svetilnika, medeninasta je tudi stropna svetilka. Na desni strani stoji križ, najverjetneje delo Plečnikovega učenca Antona Bitenca. V kotih krstilnice štirje stoli z naslonjali posnemajo kamnite portale.

7 DOMŽALE
V Domžalah v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete je Plečnik s svojim učencem Antonom Bitencem na prošnjo župnika Matije Tomca obnovil in povečal kor. Zamislil si ga je monumentalno (v enem kosu), podaljšal ga je do oken. Tudi tu je Plečnik delo dal domačima mojstroma: Maksu Kovaču in Marjanu Smolnikarju, po Smolnikarjevih besedah je »bil kor v celoti izdelan iz tri leta starega hrasta. Celotna konstrukcija kora je lesena in so jo sestavili v Vrečarjevi delavnici. Moški so kor v enem kosu ročno odnesli v cerkev na Goričici. Predhodno ni bilo za kor opravljenih nobenih statičnih izračunov, zato so njegovo vzdržljivost preverili tako, da so po postavitvi nanj poslali sto domačinov. Konstrukcija kora je vzdržala in tehnični pregled je bil tako opravljen« (TIC Domžale).

8 DOB PRI DOMŽALAH
Na mestu, kjer je stal oltar sv. Mihaela, si je Plečnik zamislil krstilnico s prižnico, ki se opira na devet stebrov iz podpeškega kamna, pod njo je krstni kamen, razpelo in omarica za liturgični pribor. Načrte zanjo je risala Erna Tomšič, Plečnikova učenka, ki je dela v krstilnici po mojstrovi smrti tudi zaključila.

9 KOMENDA
V župnijski cerkvi sv. Petra je Plečnik postavil slikovit in simbolno bogat tabernakelj: sveta posoda z dvignjenim pokrovom, je eno od Plečnikovih zadnjih del. Tabernakelj je bil zasnovan po vzoru baročnega Glavarjevega vodnjaka pred komendskim gradom, danes ga lahko vidite umeščenega v dozidano Marijino kapelo.
Plečnik je v Komendi uredil tudi trg pred cerkvijo.

10 KAMNIK
Krstilnica za župnijsko cerkvijo je eno zadnjih Plečnikovih del, po smrti jo je zaključila njegova učenka Majda Nerima. Plečnik je rad uporabil podpeški kamen, tudi stene kamniške krstilnice so obložene z njim tako, da je vstavljen v hrastove okvire. Dokler so prostor še uporabljali za krščevanje, je bil na sredini prostora krstilnik iz belega marmorja z medeninastim pokrovom, nad katerim je visel križ iz marmorjev, vdelanih v medeninaste okvirje, ki je danes v prvi kapeli na desni strani cerkve.
Zanimiva je tudi zgodba kopije brezjanske Marije na levi strani ladje kamniške župnijske cerkve. Okvir zanjo, ki ga je izrezbaril Maks Bergant, je Plečnika navdušil. Pod sliko je zato Plečnik oblikoval podstavek, ki sliko povzdigne »na oltar«.
Večina Plečnikovih del na Kamniškem je nastala po drugi svetovni vojni. Med njegova največja dela sodi kapela Božjega groba v frančiškanskem samostanu, ki je nastala iz manjše veže na prehodu iz samostana v cerkev. Kapela je asimetrična, prezbiterij je postavljen v ožjem delu, kjer je bil prej hodnik. Širši del pa je spremenjen v oratorij, usmerjen k velikemu oltarju samostanske cerkve. Stene Božjega groba je opremil z lučkami.
Plečnik je rad uporabljal napise, tu je nad kapelo dodal napis iz Svetega pisma: Dopolnjeno. Na lesenem delu pa: Ljudstvo moje, povej, kaj sem ti storil.

11 ZGORNJE STRANJE
Veliko delo je Plečnik opravil tudi v Zgornjih Stranjah, kjer je prenovil v vojni močno poškodovano župnijsko cerkev sv. Benedikta. Po vojni ni bilo denarja za surovine, zato se je Plečnik poslužil preprostih materialov: betona, lesa in rečnih kamnov. Mojster je enako spoštoval preprost material in z njim ravnal, kot bi bil drag. Prav tako je v novo cerkev z veseljem vgradil elemente, ki so jih domačini iz stare cerkve uspeli rešiti: marmorno obhajilno mizo, kipec Dobrega Pastirja ... Kar so ljudje pred njim dobro naredili, je mojster nerad zavrgel.
Posebna je tudi krstilnica – Plečnik je v povojnem času oblikoval številne krstilnice, s posebnim čutom za presežno. Oprema krstilnic in izjemno tenkočutno oblikovane podrobnosti govorijo o Plečnikovi posebni naklonjenosti prostoru, kjer se začenja pot večnosti. V Stranjah krstni kamen (alabastrna posoda) visi s stropa, na stropu pa so izrezljani tramovi, luč v prostor prinaša osem dekorativno oblikovanih kovanih svetilk. Kot je zapisal Franc Stele: »Cerkev v Stranjah in njena krstilnica sta resnični muzej Plečnikove umetne obrti.«

12 NEVLJE
Na mestu nekdanje Marijine kapele je Plečnik zasnoval krstilnico, iz prejšnje kapele je vzel oltarni kip in podstavek, za Marijo je dodal žarke. Krstni kamen, ki stoji v desnem delu kapele, je sestavljen iz vaze in podstavka, vsak element je iz drugačnega marmorja. Okenska zavesa so železne čipke, stene krstilnice pa so tudi tu obložene s hrastovimi ploščami. Tako je arhitekt v krstilnicah dosegel toplino.

13 MENGEŠ
Mengeška krstilnica je mogočna in vsa okrašena. Rdečkast hotaveljski kamen povzdigne prostor, ki ga v eno celoto zaključi stop, kjer so rdeče črte na beli podlagi (tehnika sgrafitto). Velik križ visi z ogradja nad krstnim kamnom, vanj so vdelani okrogli kosi kamna različnih barv. Križ pritegne pogled tudi zato, ker ga je Plečnik nagnil naprej nad krstni kamen – tako kot se Jezus nagiba k novokrščencu.

14 HORJUL
V Horjulu je Plečnik uredil pokopališče, v župnijski cerkvi sv. Marjete je bil po njegovem načrtu postavljen nov krstni kamen in podaljšan kor.
Zanimiva je tudi zgodba nastanka kapelice sv. Antona. Tedanji horjulski župnik Franc Nastran je mojstra Plečnika prosil za načrt kapelice. Plečnik je predlagal, da načrt rišejo študentje prvega letnika, vaščani pa naj izberejo, kar jim bo najbolj všeč. Plečnik je sodeloval pri vseh rešitvah, najbolj zadovoljen je bil z rešitvijo Dušana Grabrijana. Vaščani pa so izbrali načrt Janka Omahna, ki je pobarval in spremenil vrhnji del kapelice. Omahen je gradnjo nadzoroval in sam narisal freske, zato se kapelice drži ime Omahnova kapelica.

15 PRESKA PRI MEDVODAH
Zasnovo gorske cerkvice s Krvavca je Plečnik ponovil tudi pri Marijini kapelici v Preski pri Medvodah, ki stoji na samem sredi njiv. Le da ta nima podaljšanih nosilnih zidov, trojnost je Plečnik dosegel s sredinskim opornikom, ki se razprostre v razpelo. Zvonik je samostojen, del arhitekturne celote je tudi zasajeno drevje. V kapeli je kopija slike brezjanske Marije, notranje stene so poslikane, v krogih sta votivna napisa. Kapelico je postavil trgovec Lovro Hafner po smrti edinega sina, za katerega si je želel, da postane duhovnik. Opremo (angele, Kristusa nad vrati in zvon) so po njegovi smrti prenesli v kapelico v Veliki Nedelji.

16 DOLNJI LOGATEC In ZAPLANA
Kapela padlim v prvi svetovni vojni v Dolnjem Logatcu je bila sprva skromna, a so ji leta 1928 dozidali arkadno stebrišče. Načrt za spomenik je pod vodstvom arhitekta Jožefa Plečnika izdelal njegov učenec Ciril Oblak.
V župnijski cerkvi sv. Urha in sv. Martina na Zaplani svete maše darujejo na Plečnikovem kamnitem oltarju. Plečnik je za župnijo Zaplana izdelal tudi moštranco.

17 RAKEK
Plečnik je bil mojster prezidav starih cerkva. Na Rakeku je v jedru ohranil staro cerkev, ki se je s spremembo smeri znašla v sredini nove cerkve. Ohranil je prezbiterij in zvonik ter med obema načrtoval vhod v cerkev. Podstrešje stare cerkve je preuredil v kor z orglami, dodal je je še obok, ki nosi streho. Cerkev je pod Plečnikovim nadzorstvom projektiral arhitekt Janez Valenčič.
Če se po Plečnikovih sledeh odpravljate na Notranjsko, v Rakeku zavijte še na pokopališče in si oglejte Žagarjevo grobnico kot monumentalni primer Plečnikove pokopališke arhitekture.

18 MARTINJAK
Plečnik je tik pred začetkom druge svetovne vojne načrtoval zvonik k cerkvi sv. Vida v Martinjaku. Čudovita cerkev, ki slovi po kasetnem stropu iz leta 1621, je bila leta 2015 temeljito prenovljena in si tudi zaradi Plečnikovega zvonika zasluži mesto na seznamu vaših poletnih ogledov.

19 STIČNA
V stiški baziliki je Plečnik oblikoval kamnit tabernakelj z dvojnimi vrati: ene za ljudstvo druge za meniški kor. Arhitekt je v Stični oblikoval tudi nadstrešek nad Križanim na meniškem pokopališču nasproti glavnega vhoda v stiško baziliko.
Če boste raziskovali Plečnika, obiščite tudi osrednjo razstavo Muzeja krščanstva na Slovenskem v Stični, kjer si lahko ogledate dva Plečnikova keliha (tretji – Dolinarjev kelih pa je del razstave Zlata sled v Narodnem muzeju Slovenije). V muzeju imajo tudi križ, razpelo, krizmarij in klečalnik, ki jih pripisujemo Plečniku.

20 RIBNICA
Zvonika na ribniški župnijski cerkvi sta po vojni dolgo čakala, da pride primeren čas za prenovo. Mojster Plečnik dela dolgo ni želel sprejeti, saj je bil že zelo star. A po vztrajnem prepričevanju je vendarle poprijel in izrisal čudovita zvonika ter se tako z velikim delom še enkrat podpisal na dolenjski del zemljevida Slovenije. Plačila za delo ni želel sprejeti. »Jaz imam svojo plačo, ki mi zadostuje za življenje. Čutim se dolžnega, da delam, kar in kolikor morem,« je odgovarjal vedno znova. S svojim neizmernim talentom je tako svetniško vračal Bogu vse prejeto.
Plečnikov podpis pa najdemo tudi pri bližnjem Sv. Gregorju, rojstnem kraju Janeza Evangelista Kreka, kjer je Plečnik uredil streho zvonika.

ŠE DRUGA PLEČNIKOVA SAKRALNA DELA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI

• Hotedršica je vas Plečnikovih dedov – kraj, kamor se je Plečnik rad vračal. Leta 1935 so po njegovih načrtih uredili prostor okoli cerkve in župnišča. Vhod na pokopališče pa je ostal nerealiziran.
• Dobrova: Lestenca v veži samostana Marijinih sester na Dobrovi in štirje lestenci v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja
• A Ena najslikovitejših Plečnikovih kapelic je bila samostanska kapela na begunjskem gradu, a jo lahko občudujemo le še na fotografijah. Redovnicam sv. Vincencija Pavelskega je uredil tudi dva paviljona.
• B V Šentjakobu ob Savi je v cerkvi sv. Jakoba uporabljena oprema iz nekdanje kapelice v Begunjah.
• Pri sv. Lenartu nad Selško dolino so po arhitektovi smrti uporabili enega od načrtov za prenovo ribniških zvonikov. Na mestu današnje cerkve pri Sv. Lenartu je pred vojno stala barokizirana gotska cerkev.
  Prenovljena cerkev in župnišče sta delo Plečnikovega asistenta Janeza Valentinčiča, za zvonik pa so uporabili Plečnikovo neizvedeno različico zvonikov v Ribnici.
• V Železnikih je Plečnik obnovil ostrešje župnijske cerkve sv. Antona Puščavnika, a tudi tega njegovega dela ni več možno videti.
• Droben podpis je Plečnik pustil v Zagorju ob Savi, kjer je poskrbel za luči, postavljene v obliki križa, opremil je tudi zakristijo.
• C Po Plečnikovih načrtih so izdelana oboja stranska vrata v cerkvi sv. Ane v Tunjicah.
• Tudi v Kostanju v Tuhinjski dolini ni šlo vse po načrtih. Streho za cerkev sv. Doroteje je po Plečnikovi zamisli risal A. Bitenc, a žal dela niso tekla po načrtih in so streho odstranili.
• D V Dražgošah je Plečnik uredil oltar v Marijini kapeli, ki pa je sedaj odstranjen oz. krasi družabne prostore v župnišču.

 

KOPRSKA ŠKOFIJA

21 PONIKVE NA TOLMINSKEM
Cerkev obiskanja Device Marije – Na Šentviški gori na Tolminskem stoji v vasi Ponikve še ena Plečnikova podeželska cerkev. Med vojno je bila prejšnja skoraj v celoti uničena, Plečnik je vhod izpod večjega zvonika premaknil na mesto nekdanjega prezbiterija, spremenil je tudi lego slemena, v svojem slogu je notranjost naredil razgibano, kot je razgibana pokrajina, v katero je cerkev umeščena (pogled na doline Soče, Idrijce in Bače). Ponikve se splača obiskati že zaradi njihove lege, Plečnikov biser pa naj bo pika na i. Tolminski muzej je ob 50-letnici smrti arhitekta Plečnika v prostoru nad nekdanjo zakristijo uredil manjšo razstavo o zgodovini in obnovi cerkve. »Na starih fotografijah je lepo vidna nekdanja baročno zasnovana cerkev, razstavljeni so tudi različni dokumenti, ki pričajo o naporni poti, ki jo je moral župnik Janez Lapanja opraviti, preden je lahko začel z obnovo.

Razstavljene so še kopije izvedenih in neizvedenih načrtov, ki so jih za obnovo cerkve in notranjo opremo izdelali arhitekt Plečnik in njegovi asistenti.« (Tolminski muzej).

 

NOVOMEŠKA ŠKOFIJA

22 MOKRONOG
V novomeški škofiji najdemo sledi Plečnika v Mokronogu, kjer je pri cerkvi sv. Egidija Plečnik povišal in utrdil zvonik.

23 PRELOKA
V Preloki so v župnijski cerkvi sv. Trojice Plečnikovi lestenci.

24 DOBRNIČ
V Dobrniču pa sta v cerkvi sv. Jurija zanimivi spovednici ter krstilnik.

 

MARIBORSKA ŠKOFIJA

25 PLEČNIKOVA DELA V MARIBORSKI ŠKOFIJI

• Plečnik je prijateljeval z jezuiti. Uredil jim je samostansko kapelo, v katero vodi kratko pokrito stopnišče z arkadno odprtima stranskima stenama. Na levi je pokrit vhod v samostansko stavbo in značilen  Plečnikov steber. Jezuitom je Plečnik uredil tudi grob Družbe Jezusove na magdalenskem delu pokopališča na Pobrežju.
• V Mariboru je Plečnikova tudi ovalno privzdignjena ploščad na Slomškovem trgu pred cerkvijo, s stebrički in piramidnimi hrasti. Celoten trg je kasneje po njegovih načrtih uredil arhitekt Branko Kocmut.
• V Rogaški Slatini pa je leta 1926 Plečnik preuredil zdraviliško kapelo sv. Ane.

 

CELJSKA ŠKOFIJA

26 ZGORNJA REČICA PRI LAŠKEM
Cerkev sv. Antona Puščavnika – Načrte za cerkev je izrisal Plečnikov asistent Janez Valentinčič, a je Plečnikov pečat nemogoče spregledati. Tudi samo gradbišče naj bi obiskal vsaj trikrat. Tako je notranjost »po Plečnikovo nesimetrična«, lesen strop pa podprt s stebrički na konzolah, Plečnikovega vpliva ne more skriti niti oltar. Zanimiva je zasnova balkonov na zvoniku, katerih nadstreški zvonjenje usmerjajo po dolini.
Že sam pogled na cerkev pove, da je »sestrična« cerkva na Barju in Rakovniku – vse tri so nastajale v podobnem času.

DRUGA DELA V CELJSKI ŠKOFIJI

• A Če se boste ob velikem šmarnu podali na kakšno Marijino božjo pot, lahko poromate na Svete gore nad Sotlo. Romarsko cerkev Božje Matere krasi Plečnikova svetilka. Plečnik je pripravil tudi načrt, kako bi bilo možno vseh pet romarskih cerkva na Svetih gorah med seboj povezati.
• B Marija v Dobovi pa je umeščena na Plečnikov podstavek.

27 TABOR V SAVINSKI DOLINI
V župnijski cerkvi sv. Jurija je Plečnik uredil krstilnico, postavljena je ob levem stranskem vhodu v cerkev. Križ, tlak in svečniki oblikujejo prostor za krstilnik, križ je okrašen s kamni, pogled pa zbeži k napisu: Prerojeni iz vode in Svetega Duha.

 

ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA

28 BOGOJINA
Cerkev Gospodovega vnebohoda – Plečnik je vzljubil Prekmurje in Prekmurce, ko je obiskoval in nadziral dela v Bogojini. Preprostim in delovnim ljudem, ki so se vajeni sklanjati k svoji rodovitni zemlji, je želel podariti prostor, kjer se bodo lahko zazrli v Boga. Nikoli ni maral podirati, kar so ljudje pred njim dobro naredili, zato je tudi v Bogojini v svoje delo vključil staro cerkev in jo »oblekel« v svojo mojstrovino. Dela v Bogojini so potekala v letih od 1924 do 1927. Arhitekt je želel pripraviti prostor miru, spokojnosti, zbranosti – ko je gradil cerkve, je vedno hotel ljudem pomagati, da bi lažje molili. Želel je, da prostor iz človeka kar sam izvabi češčenje.
V cerkev vstopimo skozi star glavni vhod z zvonikom, kjer ni mogoče spregledati Plečnikovih sledi: značilnih likovnih oblik ter pročelja nad vhodom z velikim stebrom s Kristusovim kipom. Notranjost cerkve pa je mojster zaznamoval s stebri in lesenim stropom, ki je okrašen s številnimi lončeninastimi izdelki domačih lončarjev. Na pobočju Bogojinskih goric je tako nastalo najznamenitejše prekmursko svetišče.

29 GRAD NA GORIČKEM
Plečnik je v Bogojini dobro spoznal Prekmurje in vzljubil Prekmurce. »Eno zadnjih mojstrovih del je bila cerkev v Gradu na Goričkem, ki je nikoli ni videl, a je zavzeto spremljal njeno obnovo,« piše Damjan Prelovšek v knjigi Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče 1999. V cerkvi so zgradili nov obok z notranjimi šilastimi opornimi bloki. Strop se tako lepo ujema z gotskim prezbiterijem. Po stenah pa je dal namestiti lončene lučke. Uspela mu je slikovita prenova – kljub starosti in delu na daljavo.

30 MARTJANCI
V župnijski cerkvi sta Plečnikovo delo krstni kamen, angel na oltarju in oltarni kip sv. Martina iz belega marmorja v človeški velikosti. Pa tudi nagrobnik župnika Jožeta Horvata na martjanskem pokopališču.

31 SV. JURIJ OB ŠČAVNICI
V stari župnijski cerkvi sv. Jurija ob Ščavnici je Plečnikova obhajilna miza in misijonski križ, ki ga sedaj lahko vidimo pred cerkvijo.

M. Pezdir Kofol, Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.