Jože Plečnik, naš Frančišek Asiški

Plecnik Joze1Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki, so njegovo delo. Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnici: ARH. JOŽE PLEČNIK 1872-1957.
Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke Božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu.
Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z Njim. »Morebiti starši molijo zame in ti tudi zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečino. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«
Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica! Ker zna moliti s srcem in ker je pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli vsa njegova umetnost.
Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni Božji ljubezni. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca Božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec Božje slave.
Njegova čista in ponižna duša povsod vidi Božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanja napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.
Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno Božjih sledov, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v Božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve po Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernakelj je studenec žive vode, monštranca je drevo življenja, kelih Božje srce …
Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reci mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem - ne On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«
Za svoje delo ni nikoli delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda Boga nobena stvar ni prelepa!«
V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.
Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Plecnik Joze2 

PLEČNIKOVI “UTRINKI”
Kmalu po njegovi smrti 7. januarja 1957 je Mohorjeva družba v svojem Književnem glasniku (februar 1957) napovedala dragoceno knjigo, ki bi Plečnika predstavila v njegovi besedi. Zapisali so: »Plečnikovega kulturnega pomena za Slovence ne bi mogli v celem doumeti, če bi ga poznali samo kot oblikovalca neštetih presenetljivo lepih in trajnih arhitekturnih spomenikov in načrtov. Slovenskemu ljudstvu ga je treba predstaviti tudi v njegovi besedi, v njegovih utrinkih, domislicah, izrekih. Tak kot je bila njegova arhitektura, njegove misli o lepoti, njegove zamisli, načrti, takšen je bil Plečnik tudi kot človek: plemenit, iskren, bister, jedrnat. Iz razgovorov z mnogimi ljudmi vseh poklicev bo uredništvo Mohorjeve družbe izbralo Plečnikove izreke, utrinke njegove življenjske modrosti in jih strnilo v knjigo, ki naj pokaže velikega umetnika tudi v njegovem modrovanju o delu, o življenju, o poštenosti, o resnici, o mnogih drugih stvareh.«

 

Knjiga žal ni izšla, ostalo je le pri napovedi, ki ji je bilo za vzorec ‘priloženih’ nekaj Plečnikovih ‘utrinkov’; odbrali smo nekatere.

  • Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.
  • Vsem pa in vam tudi povem: če ne bi delal, bi ne rastel. Rastel pa sem, to vem.
  • Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda.
  • Nikdo ne ve, od kod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  • Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase.
  • Najlepše je, ako človek lahko reče: Jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar.

več:

ČUK, Silvester. Kamen govori o Bogu. (Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš). Ognjišče, 1965, leto 2, št. 4, str. 23.23.

ČUK, Silvester. Jože Plečnik. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 1, str. 28-29

ČUK, Silvester. Plečnikova hiša. (Domače ognjišče). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53

Zajemi vsak dan

Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene ob pravem času.

(Pregovori)
Nedelja, 3. Julij 2022
Na vrh