O navadi, ki mi je spremenila pogled na svet
Včasih se vprašam o smiselnosti mladcev, ki kot napol mrtvi ležijo v mlačni mlaki lastnega bruhanja in še cel naslednji dan odganjajo mijavkanje iz svoje glave. In ves ta proces – kljub ne najbolj prijetnim posledicam – na skoraj do potankosti enak način ponavljajo teden za tednom. Ali pa neprestane glasne zahteve o legalizaciji konoplje, tudi te mi ne dajo miru. Ker mislim, da so zdravilni učinki te razvpite rastlinice pri večini vzklikajočega ljudstva še vedno v zelo temni senci dima, zaradi katerega je tale plevel tako zelo priljubljen. Ali pa tako zelo priljubljene elektronske škatlice, ki te v trenutku odpeljejo v svet, kakršnega si želiš imeti.
Bolj ali manj mi je jasno, zakaj je tako. Pretežko je živeti. In ker je svet vse drugo kot prijeten kraj, se –da bi vsaj za trenutek pozabili na grozljivo resničnost – poslužimo katere koli zadeve, ki bi to solzno dolino spremenila v stanje vsaj začasnega nasmeha. Četudi vemo, da mu bo sledilo mukotrpno plačevanje računov, nam je to vseeno bolj sprejemljivo, kot dan na dan gledati, kako se potapljajo jadrnice naših otroških sanj in idealov. Obupno je. In v tem nezadovoljstvu je nemogoče živeti.
Dva načina sta, preko katerih lahko svet postane življenju bolj prijazen kraj. Prva možnost je, da se ga napijemo. Druga je zahvaljevanje.
Menda je to tisto, čemur kristjani pravimo velikonočni pogled na življenje. Videti v svetu in v lastnem življenju več dobrega kot slabega, Boga, močnejšega od hudiča, ali, bolje rečeno, manj Božje zlobe in več njegove ljubezni. S konkretnimi dokazi, seveda, da je lepo tukaj in zdaj, z dokazi Božje ljubezni sredi vse krutosti, ki jo premore življenje, ne samo v besedah, ne samo v jalovih obljubah, da bo nekoč lepše in bolje. Upijanjati se s sanjami o lepoti v daljni prihodnosti na onem svetu je prav isto kot zvrniti liter bambusa, da se laže nasmeješ.
Nekega nezadovoljnega februarskega popoldneva mi je bilo vsega tega dovolj. Hotel sem videti lepoto. Hotel sem nehati jamrati in začeti živeti. Bral sem knjigo Ann Voskamp, Tisoč darov, in se odločil, da se bom v postu začel več zahvaljevati, drugače rečeno, da bom začel v svojem dnevu iskati konkretne stvari, ki sem jih občutil kot Božje darove. In sem začel, najprej s tistimi velikimi, očitnimi, kot sta topel sončen dan in obisk prijatelja, potem pa sem videl še manjše, tiste skorajda nevidne, samoumevne darove. In sem, utrujen od celega dneva ugotovil, da nimam dovolj časa in energije, da bi naštel vse. Preveč jih je bilo. Preveč darov, da bi jih mogel našteti.
Sedaj se post končuje, jaz pa ne bi rad nehal. Rad bi nadaljeval svojo postno akcijo, ker mi je kot učencema v Emavsu odprla oči (Lk 24,31). Bolj srečno sem začel živeti in mirneje spati. Mogoče je res, da je svet krut in življenje pretežko, morda je res najbolje mižati in si tam, pod vekami, ustvariti nek novi svet, lepši in boljši od tistega, ki si ga je zamislil Stvarnik. Vendar pa bi bil v tistem svetu sam, v tem pa nisem. In to vem zaradi hvaležnosti, ki mi je v grobu ustvarila veliko noč.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 70.

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje: nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.
Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čim prej prišli do plamena, ki bi vžgal presušene gobe in zakadil v nebo veselo novico, da se je prijelo. Ena prvih aleluj, ki so razprle skale otroškega srca. Takrat se je zame začela velika noč.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Nositi drugim vonj po praznikih je odtlej zame nekoliko težja naloga. Prav hitro se človek pod bremeni vsakdanjosti ujame v rutino, da dela nekaj istega kot lani, isto kot vedno, samo da spelje. Vendar je čar praznikov, da so vsakič drugačni, čeprav delamo eno in isto stvar. Vendar ni potica nikdar enaka kot lani, nikdar ne moreš enako zapeti iste pesmi, kot je plamen velikonočnega ognja vedno drugačen, večno spremenljiva stvar. To je tisto, kar daje praznikom vonj, narediti nekaj več, spotiti se ob mesenju kruha, zmrzovati v jutru, da prideš do ognja, vedno znova pozdraviti, iti do hiše, kamor si lani nisi upal, narediti nekaj drugače kot bi sicer. Ker tudi Jezus letos ne bo vstal kot lani, drugače bo, drugače mora biti, drugje in na novo ga moram videti, da bi se velika noč zares zgodila. Ker ni stare velike noči, samo konzerva je vedno ista, preluknjana in črna, ogenj pa je vedno mlad.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

V času mojega otroštva smo glasbo v glavnem poslušali na kasetah. In to na doma presnetih kasetah, originalne so bile za življenje za železno zaveso seveda predrage. Kot moja dva brata sem tudi sam stal ob radiu in poskušal ujeti tiste popularne komade, da bi jih slišal, ko bi hotel; ni bilo preprosto kot zdaj, ko si na spletu zavrtiš karkoli in kadarkoli. Kot rjuhe iz različnih starih koščkov so bile te miksane kasete, lepe, ker so imele nekaj, česar ti kupljena nikoli ne da. Bile so edinstvene.
Takrat so bile stare vinilne plošče že v zatonu, počasi so prihajali v modo videospoti. A za slovensko TV so bili tisti pravi videospoti predragi, si predstavljam, zato je bilo videti kakega res prava redkost, tako velika redkost, da sem si zapomnil enega prvih, ki sem jih videl. Za razliko od ostalih, ki bi si jih zapomnil po natupiranih frizurah in spranih kavbojkah, se mi je ta vtisnil v spomin zaradi svoje vsebine, ki me je do dna prestrašila in vznemirila. To je bil kultni videospot Pink Floydov Another Brick in the Wall.
Ne vem točno, zakaj me je tako zelo zgrozil, toda podobe iz tega videospota so se mi tako močno vžgale v spomin, da se ob njem v meni še danes dvigne neko temačno nelagodje. Vse v tem videospotu je grozno: dogajanje, temne barve, nobene prijaznosti, nobenega nasmeha. Pristno, boste rekli, tako kot mora biti ob takem besedilu. In je res, na nek način sem vesel, da sem že kot otrok videl te izmaličene, skoraj enake obraze učencev, ki sedijo ali hodijo, kot bi bili na tekočem traku. Da me je te enoličnosti groza tudi danes. In je prav tako, ker me je mora biti.
Menda bi zato ta pesem sodila v vzgojo mladostnikov – ah, ne, kar vseh ljudi, saj drug drugega vzgajamo celo življenje –, da bi si jo vsake toliko zavrteli, kot prizore druge svetovne vojne, tiste iz getov in taborišč, da ne bi pozabili, da ne bi pozabili tudi danes, kakšne ljudi morebiti ustvarjamo, povsem nezavedno seveda. V glavi pač imamo vsak svojo pot in vsak svojo podobo, kakšen naj bi bil videti človek ob meni, da bi bil v redu, da bi bil zadovoljen z njim. In se nam ne zdi pravi, če nam ne ustreza – tako smo prišli do tolikih in tolikih obstranosti v tem današnjem svetu. In zato si zaslužim pinkfloydovsko grozljivko, ker je početi točno to, ustvarjati ljudi po svojem okusu, grozljivka. Kajti če s čim uničujem človeka ob sebi, potem ga uničujem s tem, da zahtevam, da misli kot jaz ali kakor jaz hočem. In še huje: če sem zadovoljen, da je ubogljiva ovca, ki posluša in prikima vsemu, kar mu rečem in kar zahtevam od njega.
Ne prenesem, ko me hoče kdo spraviti v kalup, še vedno ne, prav besen sem na take ljudi, kar vprašajte tiste okoli mene, pa ne ker ne prenesem avtoritete, ampak ker ne prenesem tega videospota. Zahvalite se Pink Floydom, tisti, ki me zato ne prenašate – oni so me naučili, da sem nekdo takrat, kadar plujem po svoje, velikokrat proti toku. Sem pač miksana kaseta, ne da se je kupiti v trgovini, lepa zaradi svoje nenavadnosti, čeprav težka za poslušanje.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2022), 73.

Na gregorjevo se ptički ženijo. In na gregorjevo se luč v vodo vrže.
Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Od tod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem naznanjajo svetlejše in lepše čase.
To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi, in tako je moje srce velika ropotarnica reči, ki jih ne potrebujem (več) in ki jemljejo prostor novemu. Novemu, ki bi tako rado prišlo, ki je izbralo v meni svoje mesto, ki bi tako rado kot ptiček, ki se hoče ženiti, razprostrlo svoja krila, življenje, ki je vedno novo in mlado kakor tudi na to pomlad, pa se nima kje ugnezditi, ker ni prostora. Novi izzivi, novi odnosi, novi spopadi, nove odločitve so tu – jaz pa … nekje drugje.
Morda je zato vzdušje pri nas še vedno nekoliko kilavo; tudi če so časi slabi, si ne želimo preveč novih, radi bi nazaj v staro normalnost, ki je ostala samo še spomin. Kako že gre tista slovenska: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. In tako imamo dlani zasedene s starimi vrabci, mogoče so celo že poginili, stare čase tiščimo k sebi, čeprav so že davno umrli in je gotovo, da jih ne bo več. Pomlad potrebuje prostor. Za sonce se moramo odpovedati brljavi svetilki, jo vreči v vodo in pustiti, da jo čas odnese, kamor mora.
Življenje in luč prihajata na svet, ne glede na to, kaj se na njem dogaja – nič ne more ustaviti pomladi. Razlika med dobrimi ali slabimi časi je, tako verjamem vedno bolj, torej samo v tem, ali pomladi pustimo zacveteti tudi v sebi. Ker gre res za odločitev, kako bom gledal na svet in na življenje samo, čemu bom pustil, da prevzame moje srce.
Gregorjevo je torej praznik ljudi, ki so začutili, kako veliko spremembo v človeku naredi življenje, ko mu pustimo, da vstopi v nas. Kajti porajajoče se novo življenje, ki ga slutimo v poganjanju zelenja, v žvrgolenju ptic, v daljšanju dneva in krajšanju noči, je nekaj, kar lahko v nas sproži veselje. In ta praznik je spodbuda, naj pustimo življenju prostor v našem vsakdanu. Da zavržemo mrtve navade, zamere, togosti in strahove, predsodke in prepričanja, da se od česa poslovimo, da se česa očistimo. Da si dovolimo, da nekdo stopi v nas, drugačen, z vsem tveganjem, ki ga to prinaša. Življenje pač v nas drugače ne more priti. Kajti življenje vedno pride od zunaj, preko drugega, preko svetlobe in preko ljubezni.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

Do smrti ne bom pozabil tistih opojno lepih večerov, ko me je oče pospremil v posteljo. Sam sem se do vratu zakopal v tople rjuhe in si za družbo vzel medvedka, oče pa se je ulegel poleg mene, vzel knjigo in začel brati. In sva šla, v svetove, ki jih nisem nikdar videl, a ki sem jih živel, kot bi bili moji lastni. Največkrat je tam na postelji norčije uganjala Pika Nogavička s Tomažem in Anico, pogosto so k oknu z barko prišli tudi pogumni fantje Bratovščine Sinjega Galeba, pa še mnogo drugih junakov od blizu in daleč, princi in kralji, vile in škratje, zmaji, kozlički in prašički ... Užival sem v njihovi družbi, tako zelo, da sem se vedno krepko zdrznil, ko je kdaj pa kdaj očetov glas zamrl. Njegova glava je omahnila nad knjigo, utrujen je bil od teže celega dneva. Pa sem ga zbudil, češ: »Daj še, daj še!« Nisem razumel njegove utrujenosti, ko pa je tako napeto, ko se vendar toliko dogaja! In se je zdrznil, si pomel oči in nadaljeval, dokler nisem jaz omahnil v sanje. Neverjetno razkošje, vam povem, zaspati, vtem ko ti nekdo bere pravljico!
V eni od tistih zgodb živim tudi sam. Veste, da so si zgodbe tako zelo podobne, za nekatere že vemo, kako se bodo končale, še preden se začnejo. In jih vseeno radi poslušamo, ker bi radi vedeli, kako bodo prišle do konca. Poslušamo jih zato, ker zgodbe niso nikdar docela izmišljene, vedno je v njih tudi nekaj resnice, nekdo jih je doživel, te zgodbe, nekdo je srečal zmaja in se boril z njim, nekdo je poljubil žabo in je iz nje nastal lepi mladenič. Ne moremo živeti brez njih, ker moramo vedeti, prepričati se moramo, da pred svojimi zmaji nismo nemočni, da žabe niso samo grde in da se kdaj lepota skriva pod pepelom, kjer je ne bi nikdar iskali, ne bi nikdar nataknili izgubljenega čeveljca v cape oblečenemu dekletu.
Koliko resnice je v teh zgodbah! In nekdo nam jih mora povedati. Da bi lahko ob večeru mirno zaspali, ker vemo, da bo zlobni volk nazadnje vendarle padel v vodnjak, da ne bo odpihnil hiše tretjemu prašičku. Da bi v temi življenja vedeli, da bo nekdo prišel in nas rešil, ko bomo zaprti v nekem smrdečem trebuhu. Povedati, na glas, slišati ga moramo, kako nam o tem govori, kakor da je on to doživel … ker potem verjamemo, da je to res. Da happy end ni le hollywoodska izmišljotina.
Pa boste rekli, da je to vendarle izmišljotina, da srečni konci ne obstajajo. Res? Ne verjamete, da bo na koncu lepotica poljubila zver? Da bodo vsi živeli srečno do konca svojih dni? Res ne verjamete? Toda to je tako. Če pa tega ne veste, je tako samo zato, ker vam nihče ni povedal o tem. Ubožčki …
Če bi imel otroke, bi jim vsak večer pripovedoval zgodbe. Tudi ko bi že znali brati. Usedel bi se na njihovo posteljo in jih odpeljal na drugi konec sveta, v zgodbe, ki jih bodo živeli čez deset let in se takrat spomnili, da so jih že nekje slišali: »Tata nam je povedal zanje.« Hvaležni bi mi bili. Rekli bi si, da jim je nekdo polepšal življenje, ko jim je povedal, kakšno je v resnici. Medtem ko je pravil izmišljene zgodbe. Umrl bi srečen.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 01, str. 90.

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.

Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.«
Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila; ogovarjal jo je, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim - otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ki se ne zna zahvaliti, kadar se mu umakneš, da gre lahko mimo po ozki cesti … In na drugi strani spomin iz gimnazijskih let, ko nas je v prvem (!) letniku, zelene mladce, nek profesor pri pouku redno vikal.
Tistega našega srednješolskega profesorja sem globoko spoštoval. Tako pač je, kot te nekdo spoštuje, se to spoštovanje vrača, saj je vendar tako, da si do drugih tak, kakršen si tudi do sebe. Nobene maske, nobene hinavščine ni v tem, nobenega prilizovanja, če se komu priklonimo, če koga spoštljivo ogovorimo, če nekomu odpremo vrata. Nasprotno, zdi se mi, da so prav te male podrobnosti vsakdana iskanje in občudovanje lepega. Tega pa res ni več. Planinci na gorah nabirajo kondicijo in žige, razgled jim ne pomeni kaj dosti. Turisti naredijo sliko in gredo naprej, po drugo znamenitost. Mame na sprehodih s svojimi otroki preverjajo instagram, ne gledajo jih več, vsakdanji so jim že. Nebo gori v rdečih odtenkih, ljudem pa se to ne zdi nič posebnega.
Zato razmišljam, če ni za vsesplošno pomanjkanje vljudnosti dandanes morda krivo vse večje zanemarjanje pomembnosti lepega, estetike torej. Ker pač vse vedno bolj teži k uporabnosti, funkcionalnosti stvari, je lepota postala malodane nek nepotreben in nepomemben privesek, saj, razumljivo, od nje vendar ni kaj prida koristi. In če gledamo s tega vidika, tisti »daj mi« niti ni več tako nepričakovan. Saj je bilo vendar možakarju pomembno predvsem to, da bi, sestradan, zagrizel v slastni sendvič, ne pa, ali mu ga bo dala vesela ali užaljena prodajalka. Ona je vendar tam zato, da uresničuje naše želje, ne pa, da dobiva pohvale na račun svoje frizure …
Če razumete ironijo in to, v kakšne skrajnosti lahko pripelje podobno razmišljanje, potem ni treba filozofirati, kako pomembna je za obstoj človeka lepota. In da je človek in človeški tisti, ki jo zna iskati, ki jo zna občudovati, ko mu pride naproti. Tisti, ki gleda zvezde v zimski noči, tudi če ga že pošteno zebe. Ste vedeli, da je človek edino bitje, ki gleda v nebo?

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 2 (2019), 73.

Z marsičem rasemo, s sprva nerodnimi koraki, s špinačo v ustih, da bi nekoč postali močni kot mornar Popaj, pa s prvimi knjigami in prijateljstvi, s simpatijami in razočaranji tudi. Pa tudi z glasbo, ker se nam nekatere pesmi zarijejo nekam globoko v možgane, v srce, kakor da smo tudi nekatere pesmi, ki so nas spremenile, ki so v nas rasle, ker nas spomnijo na čisto posebne trenutke našega življenja, ko smo postajali to, kar smo. Tako je tudi glasba naša identiteta, poglejte recimo naše ljudske pesmi, otožne, nežne, nič kaj ostre in sunkovite, ali pa napitnice, koliko vse to pove o Slovencih …
Morda bom zato z lahno rdečico na licu napisal, da je bila ena prvih pesmi, ki sem jih pel kot otrok – čeprav se tega sam niti ne spomnim, so mi pač povedali, da je bilo tako – poleg vseh Metuljčkov Cekinčkov in podobnih otroških popevk tudi veliki hit Plavega orkestra iz leta 1985 Bolje biti pijan nego star. In če veste, da imam dva brata, ki sta bila v času mojega ranega otroštva nadobudna najstnika, to sploh ni več nobeno presenečenje. Saj veste, kako najstniki nekatere komade poslušajo na vse pretege, si jih mrmrajo, malodane hodijo v ritmu popularnih zvokov, in tako sem jaz kot papiga ponavljal za njima, ne da bi sploh vedel, kaj govorim.
Tako sem se naučil žalostne pesmi, za katero nisem imel pojma, o čem govori, kajti če bi vedel, bi se je verjetno branil z vsemi štirimi. Ko si otrok, se izogibaš vsemu črnemu in slabemu kot hudič križu. In pijanost je imela zame kot otroka vedno vonj po bruhanju, ki je vel izza kakega zidu okoli diska Charlie, ko smo se v nedeljo zjutraj sprehodili v cerkev. Nekaj neprijetnega torej.
Vendar kot otrok vseeno verjameš, zaupaš, se prepustiš, tistim seveda, ki te obkrožajo, tistim, ki te imajo radi, ki pazijo nate, ki se s teboj igrajo. Verjameš jim tako zelo, da delaš tudi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Recimo poješ pesmi o pijanosti, ker se zaradi njih med temi ljudmi počutiš fino. Preprosto zato, ker verjameš ljubezni. Ker si otrok. Naiven, bi rekli. Jaz pa bi rekel: pijan od ljubezni. In nič ni narobe, če si pijan od ljubezni. Ker se takrat rešijo vsi problemi, kadar res veš, da si ljubljen, in te nihče ne more prepričati o nasprotnem. A potem raseš in te življenje žal prepriča, da ne verjameš več ljudem, ki te imajo radi, da bolj zaupaš problemom. Ne verjameš več ljudem, ki ti pravijo, da si dober, ampak problemom, ki ti pravijo, da si slab. In to je vir vseh težav. Po navadi se človek zato napije: ker ne verjame več v svojo lepoto in dobroto. In postaja star. Pijan in star.
Kako lepo je bilo biti otrok. Pa ne zato, ker tedaj nismo imeli težav, temveč ker smo kot otroci bolj verjeli ljubezni kot čemurkoli drugemu. Zato jih nismo niti opazili, bile so preprosto manjše od staršev, bratov, prijateljev, igrač, od vse te ljubezni. In smo bili tako res kot pijani – in vendar bolj trezni kot kadarkoli potem v odraslem življenju … Napiti od resnične resničnosti, ki se je moram spet učiti. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2022), 73.