Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.

Zadnje čase sem vedno bolj utrujen od nenehnega vzbujanja pozornosti, ki nam ga servira glasbena industrija. Da, tudi pri glasbi se dela vse samo po principu vzbujanja pozornosti – koliko razgaljena, koliko kričeča, koliko provokativna, koliko predrzna bo pesem. Naš svet je postal svet tabloidov, mastnih naslovov, vse delamo za »pet minut slave«; menda je to tisto, kar v življenje nekega človeka prinese nesluteno srečo odrskih luči …
A veste, da so zares dobre pesmi preproste. Ko je pesem nevsiljiva, preprosta in enostavna, in prav zato tako dobra, da ti je že prvič, ko jo slišiš, v trenutku všeč. Brez kričanja in dokazovanja, kako dober glas ima pevec. Njegov glas je preprosto tam, da pove zgodbo, in ne kaže samega sebe, tako nastane lepa pesem. Ena od njih je Stingova Fields of Gold.
Škoda samo, da sem jo prvič slišal šele na zaključni prireditvi, ko smo se po maturi poslavljali od gimnazije. Moral bi jo slišati prej, veliko prej, ko sem prvič vstopal v razred, misleč da moram izstopati, misleč da se moram dokazati, da bom nekaj veljal. Prepričan sem bil, da so tisto, kar pri ljudeh šteje, nagrade, priznanja, aplavzi. Da je to vrednost človeka. Pa sem se motil. Najboljše pesmi so preproste. Najlepše besede so preproste. Najboljši ljudje so preprosti.
Ampak tega me verjetno ne bi naučil niti Sting s svojo čudovito pesmijo, pa četudi bi mi vsako jutro peli Fields of Gold. Moral sem pač doživeti, kar sem doživel. Moral sem doživeti ponižanje, ko sem jaz, vedno najboljši pri šolskih spisih, pri prvem eseju dobil dvojko. Moral sem dobiti prvi cvek v življenju – pri matematiki. Moral sem spoznati, da me ne marajo vsi. Moral sem doživeti razočaranje v ljubezni. Moral sem skupaj z vsemi drugimi sošolci dobiti ukor samo zato, ker nismo hoteli povedati, kdo v razredu je naredil neko neumnost. Moral sem požreti svoje principe in ponos. Moral sem biti neroden nogometaš. In moral sem se naučiti smejati se svojim napakam. Vse to in še kaj drugega, da sem ugotovil, da sem vreden in nekomu dragocen tak, kot sem, ne zaradi dosežkov. Preprosto tak, kot sem, s svojimi lepotami in slabostmi.
Takrat so mi zaploskali.
Ko se je šlo za to, ali mi na koncu štirih let pripada priznanje za vse, kar sem v tistih letih naredil za šolo in razred, birokracija pač ni dopuščala priznanj za dosežke, ki niso bili dokazljivi. Takrat mi je sošolec vpričo vseh rekel, da ga ne potrebujem. Da so moje priznanje oni, ki so me smeli spoznati.
Takrat sem se naučil biti preprost. In takrat sem se naučil,
da se samo s preprostimi ljudmi da živeti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 10 (2022) 73.

Če bi moral izbrati svoj idealni poklic, bi ... bil prijatelj. Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in kar mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več.
Bil bi prijatelj, in ne, da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka razlika, ki odloča, kakšno in kako dolgo bo naše prijateljstvo z nekom. Srečal sem že ljudi, ki so se pritoževali, da nimajo prijateljev. Kot iz topa sem vedno ustrelil: »Če hočeš imeti prijatelja, potem bodi najprej ti nekomu prijatelj.« A ko zdaj to razmišljam, vem, da bi moral temu še nekaj dodati. Če hočeš imeti prijatelja, ga nikdar ne boš imel. Imel boš molzno kravo, imel boš paznika, imel boš varuha, imel boš zabavljača, imel boš družbo, ne boš pa imel prijatelja. Ker prijatelja ni mogoče imeti. Biti moraš prijatelj. Dajati. Tvegati, da bo tvoja ljubezen izrabljena, da boš razočaran, da ljudje ne bodo hoteli biti tvoji prijatelji. Živeti kot človek, ki čaka. Sejati v njivo, na kateri je mnogo ptic – in ena izmed njih je tvoj prijatelj.
Se splača? Ne, ne splača se. In biti prijatelj se ne sme splačati, sicer bi prijateljstvo izgubilo tisto, kar je pri njem najbolj vrednega. Pa čeprav se nam zdi, da bi bilo tako nemogoče živeti. Je pa lepo biti prijatelj. Ne zato, ker nekoga imaš, ampak ker ima nekdo tebe.
Ne vem, če znam biti prijatelj. Večina ljudi, ki me pozna, bo rekla: »Ja, seveda znaš. Krasen prijatelj si.« In to bo rekla zato, ker sem družaben človek, ker imam toliko in toliko prijetnih sposobnosti, ker marsikaj znam in zmorem. Ampak to, ali sem res prijatelj, bi vedel šele takrat, ko bi mi bilo vse to odvzeto. Vedel bi, da sem prijatelj, ko bi grešil in bi prosil odpuščanja, ne da bi vedel, da mi bo gotovo odpuščeno. Ko ne bi mogel dati ničesar, samo svojo nemoč. Ko bi imel rad, vedoč, da mi tisti, ki ga imam rad, ne bo vračal ljubezni. Ko bi bil nekomu prostor za ljubezen.
Postati to je zame smisel življenja. Moje poslanstvo. To vidim, ker mi Gospod vsak dan več jemlje, vsak dan več, kdaj je to zame celo preveč. Včasih kričim, jezim se Nanj, včasih obupano sprašujem, zakaj. Ni odgovora. Samo moje življenje, s katerim zelo zelo počasi postajam nekdo. Upam, da – prijatelj.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 8 (2019), 90.

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se kar je bilo mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.
Enako huda sveta jeza me je zgrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve izpred oltarja prinesel povsem izmučeno cvetje in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega, kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.
Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, postali smo brezvoljni, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimer koli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.
In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.
To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem zato, ker se je nekdo trudil z menoj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 88.

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek ...
Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah. Poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki v življenju ne doživi nečesa »fajn«, svoje življenje razume kot totalno katastrofo, kot da je nekaj narobe z njim, počuti se manjvredno, depresivno.
V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč, da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« …
Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z Instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost – tudi to, da nocoj pišem članek, ko bi lahko bil na koncertu. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov.
Vendar je za to treba najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 9 (2019) 90.

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu – čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo. Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna!
Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna; kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki visijo z utrujenih trt, kako težko jih je brati, jih trebiti, kakor da bi iskal zrnce zlata v blatu, kako dolgo traja, preden se napolni brenta, ah, kako težko je šele kmetu, ki mu je šel celoletni trud skorajda v nič …
Toda kljub vsemu je na koncu vsake letine b'ndima in na koncu vsake b'ndime vino in pršut, ne glede na vreme, ne glede na obilnost in sladkobo grozdja, in štruklji tudi, in to mi je od vsega pri b'ndimi najlepše, da je človek na koncu leta vendarle, vsemu navkljub, sposoben hvaležnosti. Morda je zato vino tako dobro, morda je zato vsaka kaplja res kakor košček sonca s teh naših lepih bregov, ker je res vsaka kaplja, naj bo sladka ali grenka, hči zahvale.
S hvaležnostjo pa je tako, da je, če je pristna in iz srca, vedno nekoliko težka. Vedno se ob njej človek začne počutiti majhen, zaveda se namreč, da nič ni samo sad njegovih sposobnosti. Nenazadnje prav to najbolj očitno pokaže slaba letina, da je tisto, kar mu je dano, ko nazadnje dvigne kozarec svojega vina, da bi nazdravil, vendarle srečanje njegovega truda in velike Božje dobrohotnosti, njegove pridnosti in dobre volje ljudi, ki so se odzvali njegovemu vabilu. Res, zato je vino nekaj tako dobrega in zdravilnega, ker je to nekaj, v čemer je toliko truda, potu, celo krvi, bi rekel, in nekaj, kar je prignalo na kup ljudi, in tisto, kar je po »čudnem slučaju« vse to združilo in prevrelo in se očistilo.
Teh besed ne pišem za vinogradnike in vinarje, prepričan sem, da jim je vse to že dolgo jasno. To pišem zase. Da bi bil vsak moj kozarec, ki ga spijem, vsaj toliko poln hvaležnosti kakor vina. Da bi se v vsakem požirku zavedal, da ga nisem vreden, pa sem ga po »čudnem slučaju« vendarle dobil. In da bi tako razumel tudi Sveto Kri, ki si je za svoje mesto med nami izbrala prav tisto, kar priteče iz b'ndime.
Na zdravje!

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 9, str. 75.

Nekje med odraščanjem so se mi prikupile pesmi Vlada Kreslina. Ne znam povedati, zakaj, morda zaradi neke skrivnostne otožnosti, ki veje iz njih, neke zamišljenosti, ki mi je od nekdaj tako zelo domača. Spomnim se recimo, kako počasi sem si navsezgodaj, nekega jutra, ko se še ni zdanilo, ko se je vsem mudilo v službo, ker so me pred tem morali še oddati v vrtec, obuval nogavice in mislil na kdove kateri odtenek sveta, ki je obstajal samo v moji glavi. Nekje sva se našla, menda »tam v meglicah nad mursko vodó«, od katere se blešči prvi žarek, v tihem občudovanju narave, ki je najlepša zjutraj. »Nekega jutra, ko se zdani.« Zato je ta zame njegova najljubša.
Pa ne zato, ker bi bil ljubitelj zgodnjih ur, v bistvu je ravno narobe, vsako zgodnje vstajanje je zame velika muka. Kaj hočeš, rana ura – slovenskih fantov grob. A morda so jutra prav zato tako lepa, zaradi napora, veliko najlepših stvari takih nastane zaradi napora, in jutra so vedno taka. Posebno tista jutra, ko moram res zgodaj vstati. In to se ne zgodi pogosto. Toda če za kaj z veseljem in brez poležavanja vstanem, če je kaj, zaradi česar bi vstal tudi sredi noči, tudi če sem spal samo uro ali dve, potem je za to samo en dober razlog.
Najzgodnejša in najlepša jutra so tista, ki me odpeljejo v hribe.
Takrat vstanem ob štirih, bolj mrtev kot živ, si umijem obraz s čim bolj mrzlo vodo, na hitro nekaj spravim vase, obujem tevice, pograbim gojzarje in nahrbtnik, in potem grem. Z nekim posebnim vznemirjenjem, ki mu ne najdem para. Vse še spi, ceste so prazne, nebo je že nekoliko manj črno, tam na vzhodu se preliva v modro. Prižgem radio. In potem čakam, čakam, da jih vendarle zagledam. Gore.
Tako so videti moja jutra, ko grem v hribe. Izmučeno telo mora ubogati nemirno srce. Vse samo zaradi hribov. Sem pač zaljubljen vanje. Kaj je takega tam? Tam je lepo. Vse je lepo. Navadna potka s kamenčki je lepa. Ptičje petje. Kapljica rose na robu cveta. Prvi žarek, ki posveti skozi pajčevino. Kot bister studenec hladen zrak. In sonce. Oblaki. Veter, ki se ti zaganja v čelo in v prsi. Razgledi, do kamor ti seže oko. Pa trdnost skal. Vztrajnost cvetlic. In mir. Nadnaravna lepota.
Do take lepote se lahko pride samo z garanjem. Pa ne zato, ker bi bila lepota samo tam, ampak zato, ker se moraš potruditi, da prideš do nje. In hribi ti pomagajo, da se potrudiš. Odpovedati se postelji, gledati v klanec, po katerem se ti ne da iti, razmišljati, da bi se raje usedel, kot hodil, ustrašiti se strmih previsov in prepadov, trpeti žulje in vročino in kdaj tudi lakoto in žejo, vse to so stvari, ki se dogajajo vsakomur, tudi meni, tudi tistemu, ki rad gre v hribe. Nobena pot ni lahka. Ima pa vsaka pot svojo lepoto. In če je ne iščeš, če je ne opaziš, boš težko prišel do konca. A s koncem tokrat ne mislim do vrha, temveč do dna. Do dna svojega srca.
Zato tako rad hodim v hribe. Ker te hribi spremenijo. Nazaj nikoli ne prideš enak. Tam se umakneš drvenju in zakonom vsakdanjosti in se učiš živeti. Zato: če ne znaš živeti, pojdi v hribe. Če pa znaš, potem si že tam.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 8 (2022) 73.

Okoli 12. avgusta zvečer se po navadi zavlečem v kako vas »Bogu za hrbtom«, kjer je premalo luči za civilizacijo in dovolj teme za čudaka, kakršen sem, uležem se na tla in potem strmim in gledam to čudo »solz svetega Lovrenca«, kupa utrinkov, ki jim znanstveniki precej manj romantično rečejo perzeidi. Ta oblak lebdečega kamenja, ki zažari, ko zaide v našo atmosfero, mi je tako ljubo gledati, da mi pri tem ni žal niti nočnega mraza niti vlage, ki se v nekoliko višjih krajih precej obilneje useda na trave, in ki je – to je precej dobro znano vsem, ki me poznajo – sicer res ne prenašam najbolje. A ko gre za utrinke, je vredno potrpeti prav vse. Tudi boleč vrat, če pozabim na armafleks.
V meni izzovejo vsakič večje občudovanje. Kakor da tiste noči spet postanem otrok, gledam in se čudim nad veličino neba nad nami, nad čudovitim stvarstvom in še bolj čudovitim Stvarnikom, ki se je tega »spomnil«. In s sabo pripeljem prijateljico, potem jih skupaj gledava in štejeva (četudi pri njej nimam nobene možnosti, da bi jo pri tem prehitel), oprezava za njimi, se trudiva, ko je bil dan pred tem predolg in oči nočejo več ubogati, srce pa bi še kar in kar gledalo in čakalo, da se z neba spusti kakšen z res velikanskim repom, »praščon« sva ga poimenovala.
Utrinki so sicer vedno pritegovali ljudi, to čudo »zvezde, ki se spusti z neba«, kakor da bi se nekaj tistega nedosegljivega, nečesa »nad« vsem pritlehnim, kar živimo iz dneva v dan, vsaj za trenutek zdelo nekoliko bližje, nekoliko bolj naše, nekoliko bolj resnično. Popolnoma razumem, zakaj so si v tistih trenutkih tako radi kaj zaželeli in verjeli, da se jim bo želja tudi uresničila; kako tudi ne, ko pa je bilo nebo toliko bližje, da bi lahko slišalo tisto, česar mu sicer med roji satelitov, jatami letal in raket ni uspelo. Tudi sam nisem nič drugačen – če zanemarimo tisto o željah, je noč utrinkov, ki se kakor solze po trpečem licu mučenika, praznujočega svoj god par dni prej, spuščajo čez obzorje, ena od tistih, ki jih nočem prespati. Preprosto lepo je, včasih tako zelo, da se z neba »solza« skotali tudi po mojem licu.
Zaradi zvezd? Morda. Še bolj pa se mi zdi, da zato, ker je to ena redkih noči, ko si dovolim, da razumem, čutim, okušam, kako me ima Bog rad. Zapisal bom pogosto uporabljeno krilatico, s katero si iz dneva v dan lažemo, »tako bi moralo biti večkrat«, četudi vemo, da ne bo. Ljudje imamo same sebe od vseh stvari in ljudi še najmanj radi in si težko privoščimo trenutke uživanja v občutku ljubljenosti, čeprav jih tako zelo pogrešamo in potrebujemo. Ker se je treba zanje potruditi. Veliko udobneje je samega sebe zanemarjati, veliko lažje ne dopustiti si, da bi se počutil dobro. Lažje je nergati, jamrati. Ker se slabo vidi samo od sebe, za lepo in dobro pa se je treba potruditi, da bi ga videl, da bi ga opazil. Tako kot čuditi se ob »solzah svetega Lovrenca«. In si pustiti ob njih zajokati tudi sam.
Kaj boste torej počeli v noči z 11. na 12. avgust?

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 8, str. 75.