Velikokrat se je že to zgodilo, že neštetokrat ista situacija kot tista prejšnji teden, ko sem stal v vrsti pred delikateso. Niti ne vem več, ali sem si zaželel mortadele ali pršuta, od tistega čakanja v vrsti sem si zapomnil neko povsem drugo mesnatost. Pa da ne boste mislili, da je šlo za kakega nevzgojenega paglavca, na vrsti je bil moški srednjih let, menil bi, da se ima samega sebe za precej pomembnega človeka, tako je izgledalo, ko je delavki za pultom naročil: »Daj mi žemljo in deset dek kuhanega pršuta.«
Ta grobi »daj mi« me je zdrznil. Delavka na oni strani pulta se mi je zasmilila; ogovarjal jo je, kakor da spada med njegovo najnižjo služničad, majhna je bila pred njim kot njegova kultura pred njo. In kakor v procesiji so mi nato cepali pred spomin, eden za drugim - otrok, ki me je pri verouku prijel za rit, pa otroci, ki ne znajo več pozdravljati, in oni, ki ne znajo vikati, bolj ali manj isti otroci so to, pa dekleta, ki jim moški ne odpirajo več vrat pri avtu, voznik, ki se ne zna zahvaliti, kadar se mu umakneš, da gre lahko mimo po ozki cesti … In na drugi strani spomin iz gimnazijskih let, ko nas je v prvem (!) letniku, zelene mladce, nek profesor pri pouku redno vikal.
Tistega našega srednješolskega profesorja sem globoko spoštoval. Tako pač je, kot te nekdo spoštuje, se to spoštovanje vrača, saj je vendar tako, da si do drugih tak, kakršen si tudi do sebe. Nobene maske, nobene hinavščine ni v tem, nobenega prilizovanja, če se komu priklonimo, če koga spoštljivo ogovorimo, če nekomu odpremo vrata. Nasprotno, zdi se mi, da so prav te male podrobnosti vsakdana iskanje in občudovanje lepega. Tega pa res ni več. Planinci na gorah nabirajo kondicijo in žige, razgled jim ne pomeni kaj dosti. Turisti naredijo sliko in gredo naprej, po drugo znamenitost. Mame na sprehodih s svojimi otroki preverjajo instagram, ne gledajo jih več, vsakdanji so jim že. Nebo gori v rdečih odtenkih, ljudem pa se to ne zdi nič posebnega.
Zato razmišljam, če ni za vsesplošno pomanjkanje vljudnosti dandanes morda krivo vse večje zanemarjanje pomembnosti lepega, estetike torej. Ker pač vse vedno bolj teži k uporabnosti, funkcionalnosti stvari, je lepota postala malodane nek nepotreben in nepomemben privesek, saj, razumljivo, od nje vendar ni kaj prida koristi. In če gledamo s tega vidika, tisti »daj mi« niti ni več tako nepričakovan. Saj je bilo vendar možakarju pomembno predvsem to, da bi, sestradan, zagrizel v slastni sendvič, ne pa, ali mu ga bo dala vesela ali užaljena prodajalka. Ona je vendar tam zato, da uresničuje naše želje, ne pa, da dobiva pohvale na račun svoje frizure …
Če razumete ironijo in to, v kakšne skrajnosti lahko pripelje podobno razmišljanje, potem ni treba filozofirati, kako pomembna je za obstoj človeka lepota. In da je človek in človeški tisti, ki jo zna iskati, ki jo zna občudovati, ko mu pride naproti. Tisti, ki gleda zvezde v zimski noči, tudi če ga že pošteno zebe. Ste vedeli, da je človek edino bitje, ki gleda v nebo?

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 2 (2019), 73.

Z marsičem rasemo, s sprva nerodnimi koraki, s špinačo v ustih, da bi nekoč postali močni kot mornar Popaj, pa s prvimi knjigami in prijateljstvi, s simpatijami in razočaranji tudi. Pa tudi z glasbo, ker se nam nekatere pesmi zarijejo nekam globoko v možgane, v srce, kakor da smo tudi nekatere pesmi, ki so nas spremenile, ki so v nas rasle, ker nas spomnijo na čisto posebne trenutke našega življenja, ko smo postajali to, kar smo. Tako je tudi glasba naša identiteta, poglejte recimo naše ljudske pesmi, otožne, nežne, nič kaj ostre in sunkovite, ali pa napitnice, koliko vse to pove o Slovencih …
Morda bom zato z lahno rdečico na licu napisal, da je bila ena prvih pesmi, ki sem jih pel kot otrok – čeprav se tega sam niti ne spomnim, so mi pač povedali, da je bilo tako – poleg vseh Metuljčkov Cekinčkov in podobnih otroških popevk tudi veliki hit Plavega orkestra iz leta 1985 Bolje biti pijan nego star. In če veste, da imam dva brata, ki sta bila v času mojega ranega otroštva nadobudna najstnika, to sploh ni več nobeno presenečenje. Saj veste, kako najstniki nekatere komade poslušajo na vse pretege, si jih mrmrajo, malodane hodijo v ritmu popularnih zvokov, in tako sem jaz kot papiga ponavljal za njima, ne da bi sploh vedel, kaj govorim.
Tako sem se naučil žalostne pesmi, za katero nisem imel pojma, o čem govori, kajti če bi vedel, bi se je verjetno branil z vsemi štirimi. Ko si otrok, se izogibaš vsemu črnemu in slabemu kot hudič križu. In pijanost je imela zame kot otroka vedno vonj po bruhanju, ki je vel izza kakega zidu okoli diska Charlie, ko smo se v nedeljo zjutraj sprehodili v cerkev. Nekaj neprijetnega torej.
Vendar kot otrok vseeno verjameš, zaupaš, se prepustiš, tistim seveda, ki te obkrožajo, tistim, ki te imajo radi, ki pazijo nate, ki se s teboj igrajo. Verjameš jim tako zelo, da delaš tudi stvari, ki jih sicer nikoli ne bi. Recimo poješ pesmi o pijanosti, ker se zaradi njih med temi ljudmi počutiš fino. Preprosto zato, ker verjameš ljubezni. Ker si otrok. Naiven, bi rekli. Jaz pa bi rekel: pijan od ljubezni. In nič ni narobe, če si pijan od ljubezni. Ker se takrat rešijo vsi problemi, kadar res veš, da si ljubljen, in te nihče ne more prepričati o nasprotnem. A potem raseš in te življenje žal prepriča, da ne verjameš več ljudem, ki te imajo radi, da bolj zaupaš problemom. Ne verjameš več ljudem, ki ti pravijo, da si dober, ampak problemom, ki ti pravijo, da si slab. In to je vir vseh težav. Po navadi se človek zato napije: ker ne verjame več v svojo lepoto in dobroto. In postaja star. Pijan in star.
Kako lepo je bilo biti otrok. Pa ne zato, ker tedaj nismo imeli težav, temveč ker smo kot otroci bolj verjeli ljubezni kot čemurkoli drugemu. Zato jih nismo niti opazili, bile so preprosto manjše od staršev, bratov, prijateljev, igrač, od vse te ljubezni. In smo bili tako res kot pijani – in vendar bolj trezni kot kadarkoli potem v odraslem življenju … Napiti od resnične resničnosti, ki se je moram spet učiti. »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2022), 73.

Nocoj ne morem spati. Pred očmi mi kakor sence dreves v vetru čez srebrno mesečino švigajo stvari, ki jih obžalujem, skrbi, ki mi polnijo glavo in srce. Veliko jih je, tako mnogo, da se mi zazdi, kakor da ni drugega v meni, kot da sem tudi sam sestavljen iz njih, trepetajočih senc in obžalovanj, tako kot one v meni se tudi jaz obračam po postelji in iščem zavetja, ki ga ni. Naenkrat nisem več sam. Okoli mene se prikažejo ljudje, ki sem jih razočaral, in njihove žalostne oči, pa stvari, ki sem jih naredil narobe, tako zelo mi je žal zanje, in za tiste, ki jih sploh nisem naredil, pa bi jih moral. Pa za moje grehe, za katere se zdi, da po njih nič več ni tako, kot je bilo poprej. Ker res ni … In potem vznika še vse, kar me čaka in česar me je strah – na tako zelo tankem ledu hodi človek, kadar želi biti srčen, čuteč, topel duhovnik …
Vstanem, nobenega smisla nima, da se še naprej mučim na razburkanih rjuhah. Stopim do kuhinje in si pripravim čaj, morda me bo toliko pomiril, da bom zmogel zaspati. Medtem ko čakam, da se za malenkost ohladi, se naslonim na okensko polico in gledam sveže zapadli sneg pred hišo, park, ki je bil še včeraj jesensko turoben, nocoj pa je mehak in spokojno nedotaknjen. Samo pod drevesi so se nabrali kupčki, ki niso zmogli ostati na vejah, tam ob strani, vzdolž ceste, pa vodi par korakov, ne vem, čigavih, stopinje so sveže, očitno od nekoga, ki ravno tako ni mogel mirno, kot vsa ostala Idrija, potoniti v noč, in je šel svoj mir iskat med tišino padajočega snega.
Gledam stopinje in te počasi izginjajo; črno stopalo je najprej osivelo, se potem obelilo, nato pa je iz minute v minuto postajalo vedno plitvejše, vedno mehkejši so bili robovi, dokler ni grobost človeškega koraka nazadnje povsem izginila med snežno belino …
Svoj pogled umaknem na mizo, tam je še vedno darilo prijateljice, plezalke, glineni podstavek v obliki nežno odprtega cveta, na katerega mi je v cvetne liste zapisala »Popusti prijem«. Ona ve, da izgubiš preveč energije, če se preveč krčevito držiš oprimkov. Ali dogodkov, preteklosti, skrbi. Razumem. Izpusti, Marko, ne popolnoma, ne vsega, to bi bila brezbrižnost, toda pusti, naj gre, kar bi moralo že oditi. Tudi tisto, kar bi rad obdržal, tudi izginulo sled mimo hiše, za katero mi je žal, da je ni več, nekoliko manj osamljena je bila noč zaradi tistih črnih korakov. Milost novega, ki prihaja vsako leto vsaj enkrat, vsaj na začetku, vsaj tisti prvi dan, je dar Boga v tej beli noči. Dar poslavljanja od stvari, ki jih ne morem spremeniti, in stopanja v čisto belo novost.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Bogve, kdo je šel pred mano,
bogve, kdo za mano gre.

Vse poti so večno stare,
vse gredo nasproti smrti.
Vsem je na začetku rojstvo,
vsak korak je večno nov.

Križemsvet gredo stopinje,
križemsvet gazi po snegu.
Ena izmed njih je moja,
nanjo pada, pada sneg.

(Kajetan Kovič, Bela pravljica)

M. Rijavec, Mladinska priloga (kolumna), v: Ognjišče 1 (2020), 73.

Sedel sem ob računalniku in se trudil, da bi za voščilo prijatelju skupaj postavil par besed, ki bi povedale nekaj več, ki bi dale vsaj zaslutiti, kaj mu ob njegovem praznovanju zares želim. Ni šlo. Moje misli so bile kot dan, ki se je počasi razgubljal v oblakih, dan, ki ga je veter stisnil ob zid.
Tisti trenutek se je zunaj nekaj premaknilo in mojo sobo je objela medla, a topla rumena svetloba.
Odvlekel sem se k oknu in občudoval čudež tega dneva, sonce, ki se je prebilo čez oblake, da bi, tik preden zdrsne čez obzorje, pobožalo mojo dušo. In sem umolknil. Umolknil in samo gledal, v hvaležni zamišljenosti, brez misli, brez besed.
Svet trenutek se rodi, ko se začne tišina.
Take svetosti, ki sem jo doživel tisti trenutek, je potrebovalo moje srce, da je našlo prave besede. Tisti trenutek mi je spremenil dan, postavil ga je v popolnoma drugačno luč. Ali bolje rečeno – nasploh v luč. V tihi očaranosti sem doživel svetost, ki sem jo potreboval. Svetost, ki jo potrebuje vsak človek. To je kot kruh za dušo, kot plašč za od hitenja in skrbi premraženo človeško srce. Čutiti svetost, ki ti je blizu, ki se te dotika. Čutiti svojo nevrednost in majhnost, svojo žejo po njej in zato neizmerno hvaležnost. In umolkniti pred vsem tem, ker je takrat človekovo srce prepolno dobrega, svetega, lepega …
Nekaj takega kot tisti sončni žarek je zame sveti večer. Večer, ko je Bog blizu, ko se Bog dotika človeškega srca. Večer, ki od človeka zahteva, da se ustavi in umolkne, da ne bi zdrsnil mimo njega.
Sveti večer se zame začne, ko se vse okoli hiše, morda pa kak trenutek tudi v njej, ovije v tišino. Ko pade mrzel mrak in se svet umiri. Ko se človek v sklanjanju nad jaslice, v obešanju okraskov na božično drevo, v mesenju kruha, v pripravi praznične mize, v blagosti kadila in blagoslovljene vode za trenutek s tišino pokloni skrivnosti svete noči. S tišino občudovanja in hvaležnosti, ker človek pred njo nima pravih besed. Ker jih ne potrebuje. Samo gledati mora. Gledati skrivnostnost Ljubezni, ki objema človekovo revščino kot otrok.
Vzeti si čas za tišino na sveti večer je zame sveta obveza. Tišino, ko okušam dobroto kruha. Tišino, ko postavljam božično drevo. Tišino, ko položim dišeč mah v moje navadno, vsakdanje okolje. Tišino, ko z veliko skrbjo postavljam figure iz oljkovega lesa. Tišino, ko se ob zadnji, najmanjši figuri zaustavim, jo v nerodni hvaležnosti pobožam s konicami prstov in jo postavim med Jožefa in Marijo.
Ta tišina. Verjamem, da je v njej moje upanje. Da se v njej na meni neznan način rodijo besede tolažbe za potrte. Da se tam skrivajo nasmehi za brezbrižne, sprava s sovražniki, ideje za naveličane, pot za tavajoče, čas za pozabljene. Zato je ta tišina sveta. Ker me poboža kot dlan nekoga, ki me ima rad. Ker mi dobro dene. Ker v meni naredi prostor, da se rodi Beseda. Ker me pomiri in pripravi, da se zavem, kolikšno srečo imam, da sem človek. Človek, ki ga ljubi Bog.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 73.

Najraje od vsega v tem mojem majhnem in kratkem življenjcu imam nebo. Veliko, širno nebo, ki je tukaj v Idriji sicer nekoliko manjše, kot je na domačem Vipavskem ali v Rimu, vendar nebo, ki je vedno tako zelo prostrano, da ima tudi zame kak kvadratni meter, ne glede na to, kako se tisti dan počutim. Roke iztegnem pod njim, zamižim in sem kljub vsem sponam, ki si jih kdaj tudi prostovoljno nadenem, prost, velik, kakor je veliko moje srce, in imam končno veliko prostora za svoja hrepenenja, za pomanjkanja, za neuresničljivost, ker je moje telo preslabotno in moje življenje premajhno. Na nebu, ej, tam pa sem lahko kot ptica, ki nima meja in lahko poje in gleda in moli in ljubi, ne da bi morala paziti na korake.
Zato imam tako rad nebo. Nebo, ki se kakor jaz vsak večer odene v barvo, ki je še ni bilo in je ne bo več. Nebo, ki je vsak dan mlado, vsak dan drugačno in novo. Včasih zaljubljeno zardi, drugič se v sivini potuhne, kot da ga je sram. Spet drugič se veličastno razkazuje v vsem razkošju, včasih pa kot igrače navihano razmeče oblake. Kdaj te pogreje, kdaj te preseneti, kdaj te očara, kdaj te pomiri. Zato je tako lepo, tako domače. Kot da bi zrl v ogledalo, se kdaj zazdi, ko med vsem delom za trenutek postojim pred oknom in samo gledam in gledam …
Kot življenje je, res. In življenje ni črno-belo, pisano je. Življenje je kot nebo, polno sonca in polno oblakov in polno barv. In srečno živiš, ne takrat, kadar čakaš, da bo nebo brezmadežno modro, ne, temveč takrat, kadar je vsaka barva neba, življenja lepa, celo za tisti trenutek najlepša, samo zato, ker je edinstvena, pa četudi je zelo temna, tudi če nima ne sonca ne zvezd.
In najlepše pesmi so tudi take kot nebo, kot življenje, da so komu žalostne, komu lepe, prav take pač, da ujamejo življenje, kakršno je tisti trenutek, takšno, kot ne bo nikoli več. Ker je takšna tudi lepota, ki jo razumemo, sprejmemo, vzamemo kot dar, kot nocojšnje nebo je, ki ima takšno lepoto, kakršno potrebujemo nocoj. In je ne bo nikoli več, res nikoli več, kot tudi mene, ki sem lep samo v perspektivi tega čudno hitrega trenutka.
Lepota je lepa, ker je minljiva. In ni samo sladka, je tudi kisla in grenka in slana, a vseeno lepota, tako kot zgodba Štefane in Bertolina, o kateri je pel Iztok Mlakar in ki jo tako rad vedno znova zapojem, iz srca, kot bi šlo za mojo zgodbo, kot bi pel o samem sebi in vsem, kar sem, da ob njej potočim solzo v temnem večeru in ob zadnji noti, tako preprosti in do bolečine dovršeni, s kratkim vzdihom spet vstanem in grem na pot. Pod nebo, ki je nocoj spet tako, da ob njem lahko pogledam zvezde in rišem med njimi neko svojo pot. Pot, ki je ni prehodil še nihče in ki je nihče več ne bo, pot, ki jo moram narediti sam. In so ob meni samo pesmi, pesmi mojega življenja, s katerimi sem se srečal, s katerimi smo si drug drugemu dali jesti, preden smo spet morali na pot.
Imeti njegove pesmi je kot imeti prijatelja, ko si sam.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 12 (2022), 73.

Čas je zrel, počasi, a zanesljivo že spet stopamo v tisto vedno težje, glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo?
Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in napol v obupu iskala rešilno bilko, s katero bomo rešili glavno zagato svojega življenja in svojim dragim pokazali ... kaj jim bomo z darili pokazali? Da jih imamo radi? Da jim želimo dati nagrado za pridnost? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti – da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali nesocialni čudaki?
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Globoko nam je že segla miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto, posebno do otrok, enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo svojo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Saj si govorimo drugače, a v resnici si mislimo, da si toliko vreden, kolikor vredna darila dobiš, in si toliko dober, kolikor draga darila kupuješ. Kljub temu da nam večina daril bolj ali manj ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si ponavadi kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti.
Prejšnji teden se mi je eden od župljanov ponudil, da mi opere avto. Verjamem, da se mu je zasmilil, moj vedno bolj in bolj umazani in zanemarjeni konjiček, ki mu nisem posvečal nič več časa, kot je bilo to nujno potrebno. Trenutek njegovega vprašanja, ali lahko to naredi, iz veselja, ne iz dolžnosti, si bom verjetno zapomnil za vse življenje. Da je pripravljen nekdo zate žrtvovati nekaj časa, nekaj svoje energije, namesto da bi ležal pred televizijo in hrustal čips, to je tisto, kar mi je dalo vedeti, da me ima rad. Neprecenljiv občutek, vam povem.
In ravno to je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino, ker nas zares hrani samo ta, ne pa darila.
Ampak da bom to končno dojel, bo treba darilom in življenju dodati še veliko ponižnosti ter vedno več ljubezni kot denarja.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 88.

Bil sem nenavaden otrok. Medtem ko so moji sošolci in prijatelji na veliko poslušali Backstreet Boys in Take That, sem jaz od veselja skakal do stropa, ko mi je brat za rojstni dan podaril moj prvi CD. In ta prvi CD ni bil nič drugega kot zbirka hitov nesmrtnega genija Wolfganga Amadeusa Mozarta. Glede na to, da so mi starši nekaj let prej na mojo željo podarili še kaseto Straussovih valčkov, potem veste, da ni šlo za muho enodnevnico. To ni bilo edino, kar je bilo posebnega na meni. Grizel sem se skozi kupe knjig, na veliko sem raziskoval naravo in bil sem sanjač. Baje da sem se že takrat velikokrat nekam zamaknil in me ni bilo več v tem svetu. Tako se je velikokrat zgodilo, da so me morali zjutraj dobesedno preganjati, ker se je staršem mudilo v službo, jaz pa sem se med obuvanjem nogavic nekam zamislil, da sem pozabil na vse ostalo.
Bil sem nenavaden otrok. Toda od kod, povejte mi, pride nekoč, nekega dne do trenutka, ko samemu sebi pokažeš hrbet in začneš živeti – drugače? Morda tako kot vsi. Ena takih mojih zablod je povezana tudi z glasbo, ki sem jo poslušal ob koncu osnovne šole. Po moji navdušenosti za klasiko je prišlo nekaj, čemur ne znam dati imena. No, pravzaprav je imelo ime. Reklo se ji je Aqua in njen največji hit je bil Barbie Girl.
Si morete misliti, kako hitro se lahko človek obrne in postane povsem plehek. Celo tako hitro, da se tega niti ne zaveda. Vsaj tedaj se nisem. In če se zdaj spomnim na to, ne morem verjeti lastnim ušesom. Saj ne da pesem ni spevna, bil je pač hit, kakršnih je bilo na tone, toda da sem take pesmi poslušal in prepeval cele dneve in kar naprej, temu se pač ne morem dovolj načuditi. Kot da ne bi bil več jaz …
Tako se zgodi. Tako se dogaja. Vedno. Naše dragocenosti, naše lepote, tisto, kar smo si izbrali za svoje, za lepo in za dobro, če hočete reči drugače, naše vrednote, vse to je vsak dan, vedno znova na preizkušnji. Družba, šola, prijatelji, pa mediji in še vse ostalo pač ponuja svoje dragocenosti, svoje lepote, ki za nas niso nujno dobre. A se jih po navadi prodaja v lepi obleki, da se nam zdijo lepe in dobre in pomembne, boljše od tistega, kar imamo sami.
Da so v resnici plehke in prazne, sem ugotovil šele pozneje. Prepozno, bi rekel sam. Pač nisem razmišljal o tem. Samo pograbil sem in vzel, kar je bilo vabljivo kot košček čokolade na mizi. Pa ni bila čokolada. Samo košček rjavega stiropora, puhlo in prazno. A tudi zaradi takih zablod sem se naučil, kako zelo pomembno je bdeti nad sabo, se opazovati, biti pozoren, kdo pravzaprav si, kaj se s tabo dogaja, kako in v kaj se spreminjaš. Kdo vpliva nate in v koga te spreminja? To je pomembno, da ti ne bi kdo izmaknil tistega, kar je v tebi dragoceno. Aja, pa še to sem se naučil. Da je tisti, ki ti kaj takega pove – da morda nisi več to, kar si bil –, res pravi prijatelj. Kajti pravi prijatelj ni nikdar napoti, razen če si na napačni poti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 11 (2022) 75.

Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84