Čas je zrel, počasi, a zanesljivo že spet stopamo v tisto vedno težje, glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo?
Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in napol v obupu iskala rešilno bilko, s katero bomo rešili glavno zagato svojega življenja in svojim dragim pokazali ... kaj jim bomo z darili pokazali? Da jih imamo radi? Da jim želimo dati nagrado za pridnost? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti – da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali nesocialni čudaki?
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Globoko nam je že segla miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto, posebno do otrok, enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo svojo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Saj si govorimo drugače, a v resnici si mislimo, da si toliko vreden, kolikor vredna darila dobiš, in si toliko dober, kolikor draga darila kupuješ. Kljub temu da nam večina daril bolj ali manj ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si ponavadi kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti.
Prejšnji teden se mi je eden od župljanov ponudil, da mi opere avto. Verjamem, da se mu je zasmilil, moj vedno bolj in bolj umazani in zanemarjeni konjiček, ki mu nisem posvečal nič več časa, kot je bilo to nujno potrebno. Trenutek njegovega vprašanja, ali lahko to naredi, iz veselja, ne iz dolžnosti, si bom verjetno zapomnil za vse življenje. Da je pripravljen nekdo zate žrtvovati nekaj časa, nekaj svoje energije, namesto da bi ležal pred televizijo in hrustal čips, to je tisto, kar mi je dalo vedeti, da me ima rad. Neprecenljiv občutek, vam povem.
In ravno to je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino, ker nas zares hrani samo ta, ne pa darila.
Ampak da bom to končno dojel, bo treba darilom in življenju dodati še veliko ponižnosti ter vedno več ljubezni kot denarja.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 88.

Bil sem nenavaden otrok. Medtem ko so moji sošolci in prijatelji na veliko poslušali Backstreet Boys in Take That, sem jaz od veselja skakal do stropa, ko mi je brat za rojstni dan podaril moj prvi CD. In ta prvi CD ni bil nič drugega kot zbirka hitov nesmrtnega genija Wolfganga Amadeusa Mozarta. Glede na to, da so mi starši nekaj let prej na mojo željo podarili še kaseto Straussovih valčkov, potem veste, da ni šlo za muho enodnevnico. To ni bilo edino, kar je bilo posebnega na meni. Grizel sem se skozi kupe knjig, na veliko sem raziskoval naravo in bil sem sanjač. Baje da sem se že takrat velikokrat nekam zamaknil in me ni bilo več v tem svetu. Tako se je velikokrat zgodilo, da so me morali zjutraj dobesedno preganjati, ker se je staršem mudilo v službo, jaz pa sem se med obuvanjem nogavic nekam zamislil, da sem pozabil na vse ostalo.
Bil sem nenavaden otrok. Toda od kod, povejte mi, pride nekoč, nekega dne do trenutka, ko samemu sebi pokažeš hrbet in začneš živeti – drugače? Morda tako kot vsi. Ena takih mojih zablod je povezana tudi z glasbo, ki sem jo poslušal ob koncu osnovne šole. Po moji navdušenosti za klasiko je prišlo nekaj, čemur ne znam dati imena. No, pravzaprav je imelo ime. Reklo se ji je Aqua in njen največji hit je bil Barbie Girl.
Si morete misliti, kako hitro se lahko človek obrne in postane povsem plehek. Celo tako hitro, da se tega niti ne zaveda. Vsaj tedaj se nisem. In če se zdaj spomnim na to, ne morem verjeti lastnim ušesom. Saj ne da pesem ni spevna, bil je pač hit, kakršnih je bilo na tone, toda da sem take pesmi poslušal in prepeval cele dneve in kar naprej, temu se pač ne morem dovolj načuditi. Kot da ne bi bil več jaz …
Tako se zgodi. Tako se dogaja. Vedno. Naše dragocenosti, naše lepote, tisto, kar smo si izbrali za svoje, za lepo in za dobro, če hočete reči drugače, naše vrednote, vse to je vsak dan, vedno znova na preizkušnji. Družba, šola, prijatelji, pa mediji in še vse ostalo pač ponuja svoje dragocenosti, svoje lepote, ki za nas niso nujno dobre. A se jih po navadi prodaja v lepi obleki, da se nam zdijo lepe in dobre in pomembne, boljše od tistega, kar imamo sami.
Da so v resnici plehke in prazne, sem ugotovil šele pozneje. Prepozno, bi rekel sam. Pač nisem razmišljal o tem. Samo pograbil sem in vzel, kar je bilo vabljivo kot košček čokolade na mizi. Pa ni bila čokolada. Samo košček rjavega stiropora, puhlo in prazno. A tudi zaradi takih zablod sem se naučil, kako zelo pomembno je bdeti nad sabo, se opazovati, biti pozoren, kdo pravzaprav si, kaj se s tabo dogaja, kako in v kaj se spreminjaš. Kdo vpliva nate in v koga te spreminja? To je pomembno, da ti ne bi kdo izmaknil tistega, kar je v tebi dragoceno. Aja, pa še to sem se naučil. Da je tisti, ki ti kaj takega pove – da morda nisi več to, kar si bil –, res pravi prijatelj. Kajti pravi prijatelj ni nikdar napoti, razen če si na napačni poti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 11 (2022) 75.

Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84

Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.

Zadnje čase sem vedno bolj utrujen od nenehnega vzbujanja pozornosti, ki nam ga servira glasbena industrija. Da, tudi pri glasbi se dela vse samo po principu vzbujanja pozornosti – koliko razgaljena, koliko kričeča, koliko provokativna, koliko predrzna bo pesem. Naš svet je postal svet tabloidov, mastnih naslovov, vse delamo za »pet minut slave«; menda je to tisto, kar v življenje nekega človeka prinese nesluteno srečo odrskih luči …
A veste, da so zares dobre pesmi preproste. Ko je pesem nevsiljiva, preprosta in enostavna, in prav zato tako dobra, da ti je že prvič, ko jo slišiš, v trenutku všeč. Brez kričanja in dokazovanja, kako dober glas ima pevec. Njegov glas je preprosto tam, da pove zgodbo, in ne kaže samega sebe, tako nastane lepa pesem. Ena od njih je Stingova Fields of Gold.
Škoda samo, da sem jo prvič slišal šele na zaključni prireditvi, ko smo se po maturi poslavljali od gimnazije. Moral bi jo slišati prej, veliko prej, ko sem prvič vstopal v razred, misleč da moram izstopati, misleč da se moram dokazati, da bom nekaj veljal. Prepričan sem bil, da so tisto, kar pri ljudeh šteje, nagrade, priznanja, aplavzi. Da je to vrednost človeka. Pa sem se motil. Najboljše pesmi so preproste. Najlepše besede so preproste. Najboljši ljudje so preprosti.
Ampak tega me verjetno ne bi naučil niti Sting s svojo čudovito pesmijo, pa četudi bi mi vsako jutro peli Fields of Gold. Moral sem pač doživeti, kar sem doživel. Moral sem doživeti ponižanje, ko sem jaz, vedno najboljši pri šolskih spisih, pri prvem eseju dobil dvojko. Moral sem dobiti prvi cvek v življenju – pri matematiki. Moral sem spoznati, da me ne marajo vsi. Moral sem doživeti razočaranje v ljubezni. Moral sem skupaj z vsemi drugimi sošolci dobiti ukor samo zato, ker nismo hoteli povedati, kdo v razredu je naredil neko neumnost. Moral sem požreti svoje principe in ponos. Moral sem biti neroden nogometaš. In moral sem se naučiti smejati se svojim napakam. Vse to in še kaj drugega, da sem ugotovil, da sem vreden in nekomu dragocen tak, kot sem, ne zaradi dosežkov. Preprosto tak, kot sem, s svojimi lepotami in slabostmi.
Takrat so mi zaploskali.
Ko se je šlo za to, ali mi na koncu štirih let pripada priznanje za vse, kar sem v tistih letih naredil za šolo in razred, birokracija pač ni dopuščala priznanj za dosežke, ki niso bili dokazljivi. Takrat mi je sošolec vpričo vseh rekel, da ga ne potrebujem. Da so moje priznanje oni, ki so me smeli spoznati.
Takrat sem se naučil biti preprost. In takrat sem se naučil,
da se samo s preprostimi ljudmi da živeti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 10 (2022) 73.

Če bi moral izbrati svoj idealni poklic, bi ... bil prijatelj. Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in kar mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več.
Bil bi prijatelj, in ne, da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka razlika, ki odloča, kakšno in kako dolgo bo naše prijateljstvo z nekom. Srečal sem že ljudi, ki so se pritoževali, da nimajo prijateljev. Kot iz topa sem vedno ustrelil: »Če hočeš imeti prijatelja, potem bodi najprej ti nekomu prijatelj.« A ko zdaj to razmišljam, vem, da bi moral temu še nekaj dodati. Če hočeš imeti prijatelja, ga nikdar ne boš imel. Imel boš molzno kravo, imel boš paznika, imel boš varuha, imel boš zabavljača, imel boš družbo, ne boš pa imel prijatelja. Ker prijatelja ni mogoče imeti. Biti moraš prijatelj. Dajati. Tvegati, da bo tvoja ljubezen izrabljena, da boš razočaran, da ljudje ne bodo hoteli biti tvoji prijatelji. Živeti kot človek, ki čaka. Sejati v njivo, na kateri je mnogo ptic – in ena izmed njih je tvoj prijatelj.
Se splača? Ne, ne splača se. In biti prijatelj se ne sme splačati, sicer bi prijateljstvo izgubilo tisto, kar je pri njem najbolj vrednega. Pa čeprav se nam zdi, da bi bilo tako nemogoče živeti. Je pa lepo biti prijatelj. Ne zato, ker nekoga imaš, ampak ker ima nekdo tebe.
Ne vem, če znam biti prijatelj. Večina ljudi, ki me pozna, bo rekla: »Ja, seveda znaš. Krasen prijatelj si.« In to bo rekla zato, ker sem družaben človek, ker imam toliko in toliko prijetnih sposobnosti, ker marsikaj znam in zmorem. Ampak to, ali sem res prijatelj, bi vedel šele takrat, ko bi mi bilo vse to odvzeto. Vedel bi, da sem prijatelj, ko bi grešil in bi prosil odpuščanja, ne da bi vedel, da mi bo gotovo odpuščeno. Ko ne bi mogel dati ničesar, samo svojo nemoč. Ko bi imel rad, vedoč, da mi tisti, ki ga imam rad, ne bo vračal ljubezni. Ko bi bil nekomu prostor za ljubezen.
Postati to je zame smisel življenja. Moje poslanstvo. To vidim, ker mi Gospod vsak dan več jemlje, vsak dan več, kdaj je to zame celo preveč. Včasih kričim, jezim se Nanj, včasih obupano sprašujem, zakaj. Ni odgovora. Samo moje življenje, s katerim zelo zelo počasi postajam nekdo. Upam, da – prijatelj.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 8 (2019), 90.

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se kar je bilo mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.
Enako huda sveta jeza me je zgrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve izpred oltarja prinesel povsem izmučeno cvetje in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega, kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.
Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, postali smo brezvoljni, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimer koli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.
In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.
To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem zato, ker se je nekdo trudil z menoj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 88.

Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek ...
Precej pozornosti damo na to, da bi se imeli v življenju »fajn«, se vam ne zdi? Da bi se lepo in dobro počutili. Vendar posledica te želje, s katero ni seveda nič narobe, ni hvaležnost, ko nekaj takega doživimo, ampak neprestano hlastanje po »posebnih« trenutkih, po doživetjih, po zabavah. Poglejte samo, kako močno se širi ponudba zabavne industrije, poglejte, kako veliko turistov je po vsem svetu, ki morajo vsi nekaj videti, nekaj doživeti, sicer njihov dopust nima nobene vrednosti. V strahu, da nam morda ne bi bilo »fajn«, iščemo možnosti, da nam bo. Kajti človek, ki v življenju ne doživi nečesa »fajn«, svoje življenje razume kot totalno katastrofo, kot da je nekaj narobe z njim, počuti se manjvredno, depresivno.
V lovu za »fajn« trenutki se zato za vsako ceno izogibamo neprijetnostim vseh vrst, tudi dolžnostim, »teženju«, dolgočasju in sploh vsem stvarem, ki od nas zahtevajo nekaj truda, trpljenja in potrpljenja. Vanje stopimo, ko pač res moramo, ko smo v to dobesedno prisiljeni. Takrat, ko začnemo rutinsko življenje odraslih ljudi, misleč, da je to nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ker smo oropani »žuranja« mladostniških let. Kot da je v življenju res vredno in pomembno samo tisto, kar je »fajn« …
Pravijo, da v življenju vsega skupaj nismo srečni niti pet odstotkov časa. Res, tako zelo malo. In menda to velja tudi za tiste, ki jim zavidamo »fajn« življenje, tiste z Instagrama, ki trenutno živijo tako drugačno življenje od našega. Morda je v njih še manj sreče kot v nas. Kar pa ne pomeni, da je »sreča« edino merilo tega, da ima življenje svojo vrednost. Življenje postane vredno šele tedaj, ko razumeš, da je življenje težko in da s tem ni nič narobe, da je prav táko, kot mora biti. Da je v njem vse na pravem mestu, prijetno in naporno, dolgočasno in zanimivo, smrt in življenje, pesem in bolečina, da ima vse, prav vse svojo vrednost in pomembnost – tudi to, da nocoj pišem članek, ko bi lahko bil na koncertu. In da so trenutki prijetnosti samo še en košček v tem širnem mozaiku, nič bolj in nič manj pomembni od katerih drugih koščkov.
Vendar je za to treba najprej razumeti, da je vsakdanjost ravno tako bogata kot izrednost, da je na morju ravno toliko lepot kot okoli moje hiše in da staremu ne manjka nič od tistega, kar ima mladi. Kdor to ve, mu zaradi tega resda še ni »fajn«, ima pa življenje rad. In verjetno je to tisto, kar je potrebno, da je živeti lepo. Tudi če je težko.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 9 (2019) 90.