Ko dozori žito, ko se klasje kakor mirni valovi morja nežno pozibava v poletnem vetru in mu debelo zrnje mehko sklanja glave pod soncem, prav tedaj, ko se med škrlatnim makom mimoidočemu kot biseri nekoliko zamolklo svetlikajo njegovi pripognjeni vratovi, se vedno ustavim pred poljem in si potihem povem tisto res lepo, pretresljivo resnično Kuntnerjevo pesem:
Sprva si seme,
ljubezen sejavčeva,
da te poseje,
da te pozabi ...
Potem si pšenica,
zrela za igro
z vetrom
in s kosci.
Potem si nekomu
vsakdanji kruh.
Ko dozori žito, so ponavadi tudi duhovniška posvečenja, med zlato zemlje kapnejo prve rdeče kaplje krvi mladih, ki si še upajo v neznano; oni dan pa sem se med zrelimi klasi peljal na pogreb duhovnika, dopolnil je svojo žetev in tudi sam padel na tla, težak od bogate letine. Tam smo bili, v čudni tišini kropljenja na grobu so padala v zemljo semena, njegovi dnevi, ki jih bomo pozabili, njegove besede, ki so izzvenele, njegovo delo, ki ga bo slejkoprej odnesel čas in ga bo prekrilo nekaj drugega, novejšega …
Tako je bilo gotovo že mnogokrat poprej v njegovem življenju, kakršno življenje, takšna smrt. Kaj ni namreč duhovniško in drugo vzgojno delo eno samo mahanje po zraku, eno samo metanje v nič, eno samo zapravljanje bogastva, od katerega imaš bore malo, če sploh kaj? Da te poseje, da te pozabi, zato delaš, za to se trudiš, za pozabljanje, ne za hvalo, za izgubljanje, ne za čestitke, ne za priznanja in nagrade, prej za otožnost nad razdanim imetjem, takšna je pač ljubezen. Morda zato duhovniki tako radi popravljamo fasade, na koncu v statistiko s ponosom napišeš kvadratne metre, evri in kubiki so nam ljudem tako zelo hvaležna in tako oprijemljiva znamenja uspeha, in življenje se zdi kar nekoliko bolj smiselno, ko hodiš po ulici z medaljo na prsih ali vsaj med aplavzom. Čeprav nazadnje tudi ta utihne. Nazadnje si samo seme, ki pade v zemljo in utihne …
Življenje duhovnika (in verjetno ne samo duhovnika) je življenje praznih dlani ob večeru, nič nimaš, samo pogled na polje, kdaj tudi na od nevihte povsem uničeno polje, nič, samo pót, ki se tolikokrat spremeni v solze. Morda pa je to tisto, biti nekomu vsakdanji kruh, ki nima nobene vrednosti, dokler za zmeraj ne izgine v ustih, in ki pravzaprav resnično živi šele v smehu otrok, ki te niti niso poznali. Kruh se jé, ne pa gleda, kruh se jé, ne pa štedi v omari. In nazadnje vendarle občutiš nekakšno srečo, nazadnje občutiš svoj smisel, ko razumeš, da si zato tu, da si nekomu kruh, vsakdanji kruh, ne le za enkrat, za vsak dan, nekakšno tiho zadovoljstvo te zastre, ko zapreš oči vedoč, da si naredil, kar si moral – in za to ne rabiš zahvale, niti rezultatov.
Morda pa je to tisto, biti kruh, živeti tako, da živiš v ljudeh, ki si jim bil za nekaj trenutkov podarjen, da počasi izgineš v njih kakor seme v zemlji in zraseš v njihovih mnogih cvetovih …

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 7 (2020),71.

Tako doni v naši domači cerkvi na večer 21. julija, vedno natanko tisti dan, ko ta starozavezni prerok, zavetnik naše župnije, »svet Denou«, kot mu pravimo po domače, tudi goduje. Po mnogih hišah štruklji na mizi, v zraku pa ves dan posebno slovesno vzdušje, »tonklači«, pritrkovalci, se povzpnejo na »ter«, zvonik, in potem se čez vaške strehe kakor himna razlije pesem zvonov. Drugačen dan se napravi tako, župnijski praznik, ponekod bi rekli »šagra«, drugje »žegnanje«, »opasilo« ali kako drugače.
Vedno pridemo prepoteni v njegovo cerkev, ne samo od poletne vročine, ki je tiste dni menda najhujša v vsem letu; med dopusti in obiranjem breskev so skušnjave, kaj izbrati, komu ali čemu dati prednost, vedno tako zelo velike, tako zelo močne in privlačne so drugačne, lažje ali ugodnejše ali bolj dobičkonosne rešitve – in je potrebno veliko napora, da človek izbere tisto, kar je v tistem trenutku najbolj prav in najpomembnejše. Zato se človek za praznik menda mora spotiti, menda se med potnimi kapljicami na čelu velikokrat spočnejo res modre misli, te so namreč vedno sad težkih in odgovornih odločitev.
Po slovesni maši – zanjo vedno poskrbi kateri od naših rojakov – vedno krenemo na ulice naše vasi, pesmi pojemo, ko se Jezus sprehaja po prahu naših vsakodnevnih steza, med tihimi žalostmi, dvomi in napori, ki jih oko ne vidi, On pa jih, za svoje počivališče jih izbere, res, ne usede se samo na mize pri Balohovih, Komencavih, pred gasilskim domom in na placu, vse hiše na svoji poti poljubi, pri vseh želi biti doma. Zato je pred posebnim Gostom naša mama s tako natančnostjo v popoldanski vročini likala prte, jih postavljala leto za letom pred hišo, kljub temu da jih je burja vedno znova navihano privzdigovala in gasila sveče. Zato je tata odšel v gozd in nasekal jesenove mladike, da so Mu naredile senco; tako mu je povedal, da smo ga pri nas veseli. Konšolirjevi so pristavili oleandre in Županavi pometli cesto. In potem je prišel, kot Kralj in kot Prijatelj, veličastno in hkrati prijetno domače, in ravno pod našo hišo vsako leto znova povedal: »Zato tudi vi ne iščite, kaj boste jedli in kaj boste pili. Ne delajte si s tem skrbi!« (Lk 12,29) Tako lepo je vedeti, da On zadostuje.
Zato še vedno, če le morem, pridem na naš krajevni praznik. Rad imam ta mehki občutek, da je Bog res tu med nami, da skrbi za nas, da sedi ob naših mizah; in sladke vonjave v vročini, ki med procesijo po vasi počasi usiha in se nato preseli v srca ljudi. Pred cerkvijo se še nekoliko zadržimo, se ustavimo in poklepetamo, spijemo glaž in prigriznemo, kar so pripravile pridne gospodinje. Malenkost, preden spet zdrsnemo na svoje samotne poti, malenkost, od katere se živi, namesto samo preživi. Bog in ljudje, to je vse, kar imamo. Tega sem se naučil ob številnih odpovedih, ki jih prinese tako poletno praznovanje, ob skrbeh, naporu in tudi prilagajanju urnika svojih počitnic, da je vedno nekdo, ki je pomembnejši od mojih načrtov in mojih želja.
Ta izbira prinaša blagoslov

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 7 (2021) 73.

Kako priti do lepega telesa

Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste zadevo resno zagrabili – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini.
Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ravno, in da je mehko, kjer bi si želeli, da bi bilo trdno, telo ni krivo za nič, zaradi česar ga ne maramo. Telo pač nima besed, zato uporablja drugačna sporočila. Če ima česa preveč, to pokaže tako, da se slabo počutimo. Ravno tako, če imamo česa premalo. Če ne dojamemo namiga, da je telo postalo ali skladišče za naša poželenja ali berač za stvari, ki jih potrebuje, pa mu jih ne damo, potem odreagira, kot odreagira. S podočnjaki, skrčeno držo, z alergijami ali maščobnimi blazinami, ki molijo čez pas.
To je tisto, kar nas pred ogledalom boli: telo namreč vsem pove, kakšni smo v resnici. In na plaži, kjer ni na njem skoraj nobene prikrivajoče cunjice, je to še toliko bolj očitno.
Zato so geli, trebušnjaki in stradanje čisto odveč. Samo še ena od mask so, ki si jo poveznemo na obraz. Četudi jo gradimo mesec ali dva, je to še vedno maska, ki jo bomo septembra pospravili na police telovadnic. Za božič se bomo spet prenajedali, kolo pa nam bo rjavelo na dežju. Trebušček bo rasel, dokler nas ne bo spet zaskrbelo, da bi ga bilo mogoče dobro skriti. In tako je naše telo vse kaj drugega kot svetišče (1 Kor 6,19). Bolj kot to je nosač drobnih večernih sladkih razvad in suženj, ki mora za dobro fasado garati in stradati.
Če pa bi razumeli, da je treba zmerno in zdravo jesti ne zato, da bi shujšali, ampak da bi se dobro počutili, če bi vedeli, da je telovadba potrebna, ker gibanje pomlaja telo, izloča strupe in izboljša pretok krvi, in ne, ker se z njo pride do postavnih mišic, če bi se odpočili, ko smo utrujeni, vstali, ko smo dolgo sedeli, in če bi šli v trgovino ali k maši peš namesto z avtom, potem ne bi potrebovali nobene mučne in zahtevne priprave za na plažo. Ne zato, ker bi bilo naše telo s tem podobno tistemu na reklamnih panojih, ampak ker bi na ta način svoje telo, kakršno pač že je, končno imeli radi.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 88.

Z veliko modro torbo na hrbtu sem šel po poti v šolo, po betonskem zidku mimo sosedove hiše, in si pel, kakor sem slišal Andreja Šifrerja: »Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država …« Bilo je leta 1991 in takrat je dejansko umirala država, v kateri smo živeli. Da se bo rodila nova, mi v drugem razredu osnovne šole še ni bilo prav jasno. Vedel pa sem, celo jaz, ki še nisem vedel za družbo in politiko, da se nekaj dogaja, in to nekaj resnega, ker so vsaka večerna poročila Tomaž Terček in ostali začenjali z odnosi med Beogradom in Ljubljano. In vsi so se pogovarjali o tem. Še mi, ki nismo vedeli za razloge in za ovire. Bili smo samo ponosni. Zelo ponosni, da bomo imeli svojo državo.
A ko sem pel to pesem, ko sem si jo mrmral tam po Kolodvorski navzgor, me je bilo tudi strah. V meni je sicer tlelo otroško veselje z veliko navdušenja, a po tihem se je povsod govorilo tudi, da bo vojna. In vojne sem se nadvse bal. Umrla bo država … Res lahko umre. In kaj bo potem z nami? Kaj če umremo skupaj z njo? Kaj če nas potegne v smrtonosni vrtinec?
In bila je vojna. Kratka, a vseeno resna vojna. Imel sem pripravljeno svojo najnujnejšo prtljago, drobceno knjižico ter svojega plišastega zajca; to dvoje sem pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo vsi tekli v zaklonišča, pravzaprav v garažo enega od sovaščanov, ki bi jo malce konkretnejši napad zlahka pognal v zrak. A kaj zato, branili smo državo, novo, mlado državo, za katero so hoteli, da bi umrla, pa čeprav se je komaj rodila, in branili smo jo tako, da smo branili svoja življenja. Ker – kaj je država, ki nima prebivalcev? Pa četudi so to plišasti zajci!
In smo jo ubranili, s knjigami in mojim plišastim živalskim vrtom vred. Vojna je minila in jaz sem bil ponosen. Vsepovsod sem risal nove zastavice in grbe, pel sem Zdravljico. Rodila se je država in bila mi je kot moja mala sestrica, ki je nikoli nisem imel. Morda zato danes težko gledam in razumem ljudi, ki jim ni veselje razobešati naše lepe zastave, ki ob predvajanju Zdravljice ne čutijo ničesar, ki so jim proslave ob praznikih in domovinske pesmi brez zveze. Ne razumem, ker vem, da lastna država ni samoumevna. Ne razumem, ker imam rad svojo državo, svojo domovino, pa naj bodo na oblasti taki ali drugačni ljudje, levi ali desni. Ne razumem, ker je domovina nekaj neskončno večjega od politike in ker vem, da je ne ljubiti svoje domovine in ne ljubiti svojih staršev popolnoma ista stvar.
In ja, vojne za državo še ni konec. Pa ne govorim o »usodnih časih«, niti ne pravim, da je na vratih nova vojna, govorim o tem, da naš narod menda izumira, ne toliko glede etnične pripadnosti, kolikor v svojih vrednotah, v stvareh, ki so nam (bile) svete. Nekaj se razkraja, umira, in za to niso krivi ne politiki ne priseljenci ne kdo drug. »Na koga bomo poj pljuval, ko umrla bo država?« Na nikogar. Ker svojega naroda ne bomo ohranili tako, da bomo druge ubijali, zasmehovali, izganjali, sovražili, ampak da bomo svoje ljubili.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 73.

… se dan obesi, moč mu po rasti prične počasi pojenjati, spet se začne krajšati in izgubljati svojo pomladno življenjsko moč. Vsako leto je tako, vedno enak cikel, ki se ponavlja in mu nič ne more do živega. Nekaj naravnega je, da začnejo moči kakor dnevu, kakor svetlobi sonca nekoč tudi človeku popuščati – da nisi vedno fit in v formi, da ne gre vedno vse najbolje. Naravno je, res, da se o kresi dan obesi, poraz in nemoč in usihanje sta nam naravna. Morda celo koristna.
Naši predniki so od nekdaj zato ta dan, dan najkrajše noči, predvečer 24. junija, praznovali s kresom. Luč so prižigali, ko jih je zaskrbelo, da se začenja spet pot proti zimi, proti dnevu najkrajše svetlobe. Ni šlo za isto stvar, ki smo jo potem delali za prvi maj, morda je prvomajski kres nastal iz bolj praktičnih razlogov, zaradi obilice odpadnega vejevja, ki so ga v tem času ljudje otrebili drevju, da bi naredili prostor novemu življenju in menda tudi novim smetem, glede na to, da se je na majskih kresovanjih večkrat kurilo tudi gume in ostale smeti. S kresom, tistim prvopoletnim ognjem, pa so naši predniki želeli pomagati soncu, da se ohrani in ne omaga. Ponudili so mu svojo pomoč.
Menda v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo, da ne bodo prehitro ostali brez sonca, brez svetlobe. Ker je svetloba tista, ki daje človeku živeti, veliko bolj kot moč, kot mladost, kot sposobnosti, saj se oči še veliko bolj kot drugim svetijo starim ljudem, ki so omagali na postelji, tako sem videl. Svetlobo so prisiljeni iskati drugje, kot jo iščemo tisti pri močeh: v hvaležnosti za človeka, ki jih obišče, ki jim navlaži ustnice, ki na vse pretege napenja svoje glasilke, da bi ga slišali, ki jim ponudi trenutek časa; tako se naslonijo na sočloveka, na pomoč, na ljubezen, in njihovo življenje zasije kot sveča, tudi če gre proti dnevu najkrajše svetlobe. Ko imamo nekoga, za kogar smo hvaležni.
Zato je tako pomembno kuriti ognje v teh dneh prvega pojemanja luči. To je lastno človeku, ki se boji teme. Ne mižati, ne ignorirati slabega, ampak premagovati ga, in sicer tako, da svoje življenje namesto na svoje moči raje naslonimo na drugega, na odnose, ki jih živimo – iz njih je svetloba ali pa tema našega življenja. Postati oseba, za katero bo nekdo hvaležen, ne v prilizovanju in razvajanju, temveč tako, da bom svetil s tem svojim kresom, grel, odganjal zveri in kuhal večerjo; da bom drugemu prisotnost, pa četudi moteča; da ne bom šel stran, tudi ko bi to rad naredil. Kajti svetlobi pojemajo moči, če ji ne pomagamo, če vsak s svojimi željami ne podkuri ognja, se če jim ne odpove, da bi to poleno drugim svetilo in jih grelo.
Baje je morala za kres na kresno noč vsaka hiša dati nekaj dračja, sicer pri hiši ni bilo blagoslova. Zato nocoj kurim kres: svoje načrte in svoja pričakovanja sežigam. Tiho sedim ob njem in tuhtam, če bi se dalo tudi brez praprotnega semena slišati kaj več, kot se sliši sicer; na kresno noč je vse mogoče …k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.)
Vem. Kot vsi, ki sem jim to doslej povedal, boste odmahnili z roko. Nimamo denarja. Potovanja so za bogate. A to drži le deloma. Potovanja so sicer res za tiste z denarjem. A tisto – če mislite »all-inclusive« in vse, kar je temu podobnega – niso potovanja. So samo ogledi znamenitosti. Potovanja pa so … nekaj drugega. Nekaj povsem drugega.
Jesti sir pod širokim zvezdnatim nebom v Bretaniji. Poslušati petje menihov, ki so ta sir naredili. Voziti se 26 ur brez spanja in potem iti na poroko. Stati celo noč v neskončnih kolonah in na koncu gledati sončni vzhod na Vršiču. Umolkniti na normandijski obali, kjer je v enem dopoldnevu umrlo 2000 vojakov, in poslušati morje, kako žalostno šumi. Zgroziti se v krematoriju v Dachauu. Vsrkavati dišave na bazarju v Istanbulu. Občudovati vero muslimanov v Modri mošeji. Bati se, kam te bo odpeljal samoimenovani vodič v Jeruzalemu. Smrdeti po kameli. Vsake pet minut odpirati dežnik v Dublinu. Usesti se na pločnik pred pub in poslušati koncert na ulici. Teče s stranišča, da ne bi zamudil vlaka za Jungfraujoch. Spati na senu pod cvilečimi polhi. Še opolnoči iskati kraj, kjer boš zaspal. Deliti si sobo 2 x 2 metra s še petimi prijatelji. Imeti mašo na armaturi v avtu. Sezuti si čevlje z nog po celodnevni hoji. Iskati mehanika v krajih, kjer ne govorijo nič drugega kot le katalonsko. Drenjati se na podzemni železnici v Barceloni. Dočakati trenutek, ko po celem dnevu iz oblakov prikaže veličastni Matterhorn.
To so potovanja. Trenutki, ki te spremenijo. Dogodki in ljudje, ki ti razširijo obzorje. Spoznanja, do katerih prideš samo tako, da jih vidiš, da se jih dotakneš, da pustiš, da se te dotaknejo. Tako so dragocena ta srečanja, ker zaradi njih drugače gledaš na to, kaj ti trobita televizija in računalnik. Drugače gledaš ljudi, ki si jih obsojal, ker jih nisi poznal in drugače presojaš dogodke svojega ter drugega sveta. S potovanji postaneš kritičen do tega, kar ti pravijo drugi, in tega, v kar si bil prepričan sam. In ni boljšega za rast človeka in rast družbe. Vsako potovanje je res potovanje v drugi svet, iz katerega pelje pot tudi vase. Zato je treba na potovanja: da imaš zgodbe in da sam postaneš zgodba.
In za vse to ni treba veliko denarja. Ni treba, da spiš v hotelih, dovolj je trd armafleks pod zvezdami. Ni treba razkošnih večerij, dovolj je frtalja iz cvetic na travniku. Ni treba bazenov, kavča, ni treba vsak dan druge obleke in začrtanega programa. Treba je samo – iti. Ker je pot tista, ki te ustvari in ki ti daje smisel.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 06, str. 90.

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

ČUDEŽI

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je – strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim, ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.
(Jn 2,1-11)

Nisem verjel, da se človek lahko spremeni, da lahko postane drugačen, nisem verjel. Ker se v bistvu ne more, človek je tak, kot je, samo maske menjava, enkrat lepšo, drugič gršo, ko se potrudi, je nekoliko bolje, ko se ne, pa je tak, kot je. Berite psihoanalitike, človek nezavedno sledi vzorcem svojih staršev, obnaša se kot oni, enake barabije počenja, in se ne spreminja, samo maske menjava. Voda je voda. Baraba je baraba.
Potem pa sem sedel na postelji svojega očeta. Čudna svatba je to bila, ne bi ji tako rekli, bolezen, krivična do tako dobrega človeka, trda in zahtevna, premočna do močnega moža, spremenila ga je. Najprej je protestiral, vstajal, ko ni mogel stati, padal na tla, potem je vpil. »Domov, domov,« je neutrudno ponavljal v domu upokojencev, hotel je biti spet to, kar je bil prej, in jaz sem hotel, da bi bil nekdo, ki je bil prej. A ni več mogel biti.
Človek se spremeni. Ne takrat, ko sam hoče, ampak ko pusti, ko sprosti svoje stisnjene mišice, ki se trudijo biti kot prej, ko končno izpusti svoja trda prepričanja, ko se poslovi od svojih želja in načrtov, ko se končno neha upirati in pusti, da ga življenje izkleše v skulpturo po Božji zamisli. Iz vode v vino. Ne vem, v kaj se je spremenil moj oče, nisem mogel videti, samo čutil sem, kako zelo mehak je postal njegov utrujeni objem, bolj kot kadar koli prej, kako zelo sijoče njegove oči, kako zelo zgovorna njegova tišina, z njo je molil, z njo me je ogrel, tudi ko ni več dihal, ko sem se samo naslonil na njegove prsi in srkal to toploto. Spremenil me je.
Ljudje se spreminjamo, a počasi, kot slika v ogledalu. Ko kdo potrpi z nami, ko kdo razume, zakaj smo taki, kakršni smo, ko kdo odpusti, ne enkrat, sedemdesetkrat sedemkrat. Ljudje se spreminjamo, ko kdo verjame, da se lahko. Takrat se namreč šele pustimo spremeniti, nehamo se upirati spremembi, spreobrnjenju, ko čutimo, da je nekdo celo s preizkušnjami nežen z nami, da nas tako spreminja iz vode v vino, kakor se zarja počasi iz teme prelevi v dan.
»Kar koli vam reče, storite.«

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 2 (2023),73.