Najraje od vsega v tem mojem majhnem in kratkem življenjcu imam nebo. Veliko, širno nebo, ki je tukaj v Idriji sicer nekoliko manjše, kot je na domačem Vipavskem ali v Rimu, vendar nebo, ki je vedno tako zelo prostrano, da ima tudi zame kak kvadratni meter, ne glede na to, kako se tisti dan počutim. Roke iztegnem pod njim, zamižim in sem kljub vsem sponam, ki si jih kdaj tudi prostovoljno nadenem, prost, velik, kakor je veliko moje srce, in imam končno veliko prostora za svoja hrepenenja, za pomanjkanja, za neuresničljivost, ker je moje telo preslabotno in moje življenje premajhno. Na nebu, ej, tam pa sem lahko kot ptica, ki nima meja in lahko poje in gleda in moli in ljubi, ne da bi morala paziti na korake.
Zato imam tako rad nebo. Nebo, ki se kakor jaz vsak večer odene v barvo, ki je še ni bilo in je ne bo več. Nebo, ki je vsak dan mlado, vsak dan drugačno in novo. Včasih zaljubljeno zardi, drugič se v sivini potuhne, kot da ga je sram. Spet drugič se veličastno razkazuje v vsem razkošju, včasih pa kot igrače navihano razmeče oblake. Kdaj te pogreje, kdaj te preseneti, kdaj te očara, kdaj te pomiri. Zato je tako lepo, tako domače. Kot da bi zrl v ogledalo, se kdaj zazdi, ko med vsem delom za trenutek postojim pred oknom in samo gledam in gledam …
Kot življenje je, res. In življenje ni črno-belo, pisano je. Življenje je kot nebo, polno sonca in polno oblakov in polno barv. In srečno živiš, ne takrat, kadar čakaš, da bo nebo brezmadežno modro, ne, temveč takrat, kadar je vsaka barva neba, življenja lepa, celo za tisti trenutek najlepša, samo zato, ker je edinstvena, pa četudi je zelo temna, tudi če nima ne sonca ne zvezd.
In najlepše pesmi so tudi take kot nebo, kot življenje, da so komu žalostne, komu lepe, prav take pač, da ujamejo življenje, kakršno je tisti trenutek, takšno, kot ne bo nikoli več. Ker je takšna tudi lepota, ki jo razumemo, sprejmemo, vzamemo kot dar, kot nocojšnje nebo je, ki ima takšno lepoto, kakršno potrebujemo nocoj. In je ne bo nikoli več, res nikoli več, kot tudi mene, ki sem lep samo v perspektivi tega čudno hitrega trenutka.
Lepota je lepa, ker je minljiva. In ni samo sladka, je tudi kisla in grenka in slana, a vseeno lepota, tako kot zgodba Štefane in Bertolina, o kateri je pel Iztok Mlakar in ki jo tako rad vedno znova zapojem, iz srca, kot bi šlo za mojo zgodbo, kot bi pel o samem sebi in vsem, kar sem, da ob njej potočim solzo v temnem večeru in ob zadnji noti, tako preprosti in do bolečine dovršeni, s kratkim vzdihom spet vstanem in grem na pot. Pod nebo, ki je nocoj spet tako, da ob njem lahko pogledam zvezde in rišem med njimi neko svojo pot. Pot, ki je ni prehodil še nihče in ki je nihče več ne bo, pot, ki jo moram narediti sam. In so ob meni samo pesmi, pesmi mojega življenja, s katerimi sem se srečal, s katerimi smo si drug drugemu dali jesti, preden smo spet morali na pot.
Imeti njegove pesmi je kot imeti prijatelja, ko si sam.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 12 (2022), 73.

Čas je zrel, počasi, a zanesljivo že spet stopamo v tisto vedno težje, glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo?
Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in napol v obupu iskala rešilno bilko, s katero bomo rešili glavno zagato svojega življenja in svojim dragim pokazali ... kaj jim bomo z darili pokazali? Da jih imamo radi? Da jim želimo dati nagrado za pridnost? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti – da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali nesocialni čudaki?
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Globoko nam je že segla miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto, posebno do otrok, enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo svojo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Saj si govorimo drugače, a v resnici si mislimo, da si toliko vreden, kolikor vredna darila dobiš, in si toliko dober, kolikor draga darila kupuješ. Kljub temu da nam večina daril bolj ali manj ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si ponavadi kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti.
Prejšnji teden se mi je eden od župljanov ponudil, da mi opere avto. Verjamem, da se mu je zasmilil, moj vedno bolj in bolj umazani in zanemarjeni konjiček, ki mu nisem posvečal nič več časa, kot je bilo to nujno potrebno. Trenutek njegovega vprašanja, ali lahko to naredi, iz veselja, ne iz dolžnosti, si bom verjetno zapomnil za vse življenje. Da je pripravljen nekdo zate žrtvovati nekaj časa, nekaj svoje energije, namesto da bi ležal pred televizijo in hrustal čips, to je tisto, kar mi je dalo vedeti, da me ima rad. Neprecenljiv občutek, vam povem.
In ravno to je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino, ker nas zares hrani samo ta, ne pa darila.
Ampak da bom to končno dojel, bo treba darilom in življenju dodati še veliko ponižnosti ter vedno več ljubezni kot denarja.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 88.

Bil sem nenavaden otrok. Medtem ko so moji sošolci in prijatelji na veliko poslušali Backstreet Boys in Take That, sem jaz od veselja skakal do stropa, ko mi je brat za rojstni dan podaril moj prvi CD. In ta prvi CD ni bil nič drugega kot zbirka hitov nesmrtnega genija Wolfganga Amadeusa Mozarta. Glede na to, da so mi starši nekaj let prej na mojo željo podarili še kaseto Straussovih valčkov, potem veste, da ni šlo za muho enodnevnico. To ni bilo edino, kar je bilo posebnega na meni. Grizel sem se skozi kupe knjig, na veliko sem raziskoval naravo in bil sem sanjač. Baje da sem se že takrat velikokrat nekam zamaknil in me ni bilo več v tem svetu. Tako se je velikokrat zgodilo, da so me morali zjutraj dobesedno preganjati, ker se je staršem mudilo v službo, jaz pa sem se med obuvanjem nogavic nekam zamislil, da sem pozabil na vse ostalo.
Bil sem nenavaden otrok. Toda od kod, povejte mi, pride nekoč, nekega dne do trenutka, ko samemu sebi pokažeš hrbet in začneš živeti – drugače? Morda tako kot vsi. Ena takih mojih zablod je povezana tudi z glasbo, ki sem jo poslušal ob koncu osnovne šole. Po moji navdušenosti za klasiko je prišlo nekaj, čemur ne znam dati imena. No, pravzaprav je imelo ime. Reklo se ji je Aqua in njen največji hit je bil Barbie Girl.
Si morete misliti, kako hitro se lahko človek obrne in postane povsem plehek. Celo tako hitro, da se tega niti ne zaveda. Vsaj tedaj se nisem. In če se zdaj spomnim na to, ne morem verjeti lastnim ušesom. Saj ne da pesem ni spevna, bil je pač hit, kakršnih je bilo na tone, toda da sem take pesmi poslušal in prepeval cele dneve in kar naprej, temu se pač ne morem dovolj načuditi. Kot da ne bi bil več jaz …
Tako se zgodi. Tako se dogaja. Vedno. Naše dragocenosti, naše lepote, tisto, kar smo si izbrali za svoje, za lepo in za dobro, če hočete reči drugače, naše vrednote, vse to je vsak dan, vedno znova na preizkušnji. Družba, šola, prijatelji, pa mediji in še vse ostalo pač ponuja svoje dragocenosti, svoje lepote, ki za nas niso nujno dobre. A se jih po navadi prodaja v lepi obleki, da se nam zdijo lepe in dobre in pomembne, boljše od tistega, kar imamo sami.
Da so v resnici plehke in prazne, sem ugotovil šele pozneje. Prepozno, bi rekel sam. Pač nisem razmišljal o tem. Samo pograbil sem in vzel, kar je bilo vabljivo kot košček čokolade na mizi. Pa ni bila čokolada. Samo košček rjavega stiropora, puhlo in prazno. A tudi zaradi takih zablod sem se naučil, kako zelo pomembno je bdeti nad sabo, se opazovati, biti pozoren, kdo pravzaprav si, kaj se s tabo dogaja, kako in v kaj se spreminjaš. Kdo vpliva nate in v koga te spreminja? To je pomembno, da ti ne bi kdo izmaknil tistega, kar je v tebi dragoceno. Aja, pa še to sem se naučil. Da je tisti, ki ti kaj takega pove – da morda nisi več to, kar si bil –, res pravi prijatelj. Kajti pravi prijatelj ni nikdar napoti, razen če si na napačni poti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 11 (2022) 75.

Zdaj več ne greš od nas
Na spomlad sem že videl tvoj obraz,
ko češnjam cvetje trgala si z glave.
In spet sem videl te poletni čas,
ko s točo rjula si čez žitne trave.

Zdaj je jesen. Zdaj več ne greš od nas.
Ker boš trgatev z nami praznovala
povsod si že postavila vešala
iz golih vej, štrlečih v beli mraz.

Zmrazi me, ko berem to Gradnikovo pesem, Mors victrix ji je dal ime, »Zmagujoča smrt« bi ji nekoliko olepšano rekli po naše, saj pač nekoliko melanholičnega pogleda na naš svet ne maramo, kakor da bi kdo hotel najti nekaj, kar bi pokvarilo idilo milnega mehurčka našega trenutnega počutja. Podobno kakor žalost smo tudi smrt popolnoma pregnali na obrobja naših mest in življenj, tam so zdaj pokopališča, tam so ljudje, ki so umrli jeseni in pozimi, spomladi in poleti, prav tako, kakor pravi Gradnik. Samo še vsake toliko trpimo, da nas ošvrkne, ko kot strašljiva neznanka stopi na prag naše hiše in koga vzame … In zato jo tudi hitro odslovimo, naj gre čimprej proč, da se je ne bi več spominjali, luknjo, ki jo je napravila, pa karseda hitro napolnimo s čim drugim …
Ker nam nekaj vzame, nekaj lepega in dragocenega, nekaj, kar bomo pogrešali, zato je ne maramo, zato polnimo te s smrtjo zavrtane luknje z zabavo, z delom ali čimerkoli drugim, to prazno, votlo, pusto, grdo in težko prostorje. Tako jo nekako skušamo odpoditi stran, ona pa ostaja tu, kar naprej se vrača in nas ne pusti pri miru, spomladi, poleti, jeseni in pozimi, vsakič z drugim obrazom pride, a vsakič tako kruta, da je ne bi prezrli, da je ne bi mogli pozabiti. Ne zaradi njene krutosti, zaradi njene pomembnosti zdaj več ne gre od nas. Da bi to, kar nam je izkopala praznega in težkega v našem življenju, enkrat končno dopustili …
Smrt je namreč milostni dar Boga ljudem. Poglejte vendar na jesen, kako nekaj lepega, čeprav otožnega je gledati drevo, ko list za listom izgublja svojo poletno podobo, kako nekaj normalnega je, da nam novembra koraki šumijo. Smrt je nekaj normalnega, večna spremljevalka življenja je, za roko ga drži, kakor majhnega otroka, ki še ne ve natančno, kam. Z njo se namreč učimo spuščanja stvari in ljudi, ne glede na to, kako težko je to, učimo se dajati in se poslavljati, se odpovedovati nekomu, nečemu, kar imamo radi, kar tako ali tako nikdar ni bilo naše, zavedati se, da je bilo vse samo nezasluženi dar, s tem spoznavati, kako ljubljeni smo in tako postajati svobodni in polni zaupanja: da bi nekoč kakor češnjevi cvetovi v viharju ali žitne trave v toči ali pa v belem mrazu tudi mi zmogli oditi, da bi bili sposobni zadnji trenutek izročiti Bogu vse, kar imamo, svoje življenje. Da se bi mu mogli popolnoma prepustiti, da se bi mu mogli popolnoma vreči v objem.
Tega ne znamo kar tako, strah nas je dajati, ker mislimo, da ne bomo nič, ko bomo vse izgubili. Za to se učimo s smrtjo, z vsako, še tako majhno smrtjo, z vsakim grižljajem, ki ga poklonimo, vsako jesen, ko odidejo lastovke v neznano, vsako jutro, ko odidemo drug od drugega, vsak večer, ko pokopljemo dan: da smo, kar smo, Božji ljubljenci, namreč, in da nikoli ne bomo nič drugega, tudi brez tega, kar imamo.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 11, str. 84

Kako na začetku novembra vse žari … Vsepovsod se rumeno in rdeče kot kresovi v logeh svetijo listi dreves in grmov, posebno ko jih osvetli sonce, tako močno in tako pretresljivo lepo zasvetijo v jesenski dan, da te presune resnica, kako lep postane svet, življenje, tik preden ima umreti … Kakor sonce, ki najlepše zažari ravno, ko zaide za hrib …
In se potem spomnim na svojega očeta, kako lepo so njemu žarele oči, ko je umiral, morda še nikoli prej ni imel takih, kako topla je bila tedaj njegova roka, ko sem jo prijel in jo stisnil k sebi, kako je bilo tistega dne, ko sem prišel k njegovi postelji in ga srečal mrtvega, kako sem mu tistega dne obležal na sicer negibnih prsih, ki pa so bile še vedno mehke in tople kot njegovo dobro srce … Kot krhki listi, ki v najlepši podobi padejo na tla. In takih je še veliko ljudi. Nekaj jih obiskujem, ker ne morejo več hoditi, ker lahko samo še ležijo in čakajo, da dozorijo. Nanje se spomnim ob žarečem ruju in krvavih listih trt v praznem vinogradu. Takšnega nasmeha, kot ga imajo oni, obrani vseh sadov, nima nihče drug na tem svetu, niti tisti, ki se imajo za najsrečnejše ljudi.
Kako se v življenju sveti minljivost!
Ko sem bil otrok, sem se tako zelo veselil sprehoda po pokopališču na večer vseh svetih, koliko je bilo tedaj sveč, kako se je vse rdeče svetilo, celo čez pokopališke zidove je planila luč, na cesto, na ulice, od daleč je bilo videti, od kod v temi vznika svetloba. Nič teme ni bilo, ne, in toplota se je plazila med vsemi tistimi grobovi, ki smo jih otroci dojemali kot nekaj strašljivega, odrasli pa kot nekaj mrzlega in hladnega. Tistega večera pa je bilo vse drugače, kot novembrsko listje se je svetilo pokopališče, vse polno je bilo lepega in svetlega, končno tako, kakor tisti ljudje, ki so tam ležali za vedno, in njihova preminula življenja, ker so bila taka, žareča, topla, prijetna, in tisti večer so se mi zdela, kot bi vsa njihova milina in dobrota stopila skupaj in zasvetila vsemu svetu naenkrat …
Iz dneva v dan poznam vedno več ljudi, katerih listje se sveti tam, katerih plamen je vsaj za trenutek osvetlil tudi moje korake, in včasih se ustavim pred njimi, pred grobovi, v tišini stojim tam in samo gledam to lepo žarenje. In si mislim, kako lepo bi bilo, da bi nekoč tako zažarel tudi sam … In potem me obsije zahajajoči žarek, čez strehe se potrudi do zidu in osveti plazeči se zardeli list. Potem vidim, saj ni drugega treba, kakor da samo čakaš, da si samo tam, kjer raseš, kjer so ti bile dane korenine, da dozoriš na njih in se nastaviš rumenemu soncu, samo to, potem postane tako lepo vse tisto slabotno in krhko človeško, ko ga pogledaš v siju sonca, vse drugače, vse bolj žlahtno, vse bolj sveto.
Nežno pobožam grudo, pod katero leži moj oče, zmolim zanj in prosim, naj pazi na nas. Potem grem spet na pot, na cesto, nad katero se je že znočilo. In ko premagujem kilometre proti domu, se na vsakih nekaj metrov utrne drobcena luč. In vem, da nisem sam.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 73.

Zadnje čase sem vedno bolj utrujen od nenehnega vzbujanja pozornosti, ki nam ga servira glasbena industrija. Da, tudi pri glasbi se dela vse samo po principu vzbujanja pozornosti – koliko razgaljena, koliko kričeča, koliko provokativna, koliko predrzna bo pesem. Naš svet je postal svet tabloidov, mastnih naslovov, vse delamo za »pet minut slave«; menda je to tisto, kar v življenje nekega človeka prinese nesluteno srečo odrskih luči …
A veste, da so zares dobre pesmi preproste. Ko je pesem nevsiljiva, preprosta in enostavna, in prav zato tako dobra, da ti je že prvič, ko jo slišiš, v trenutku všeč. Brez kričanja in dokazovanja, kako dober glas ima pevec. Njegov glas je preprosto tam, da pove zgodbo, in ne kaže samega sebe, tako nastane lepa pesem. Ena od njih je Stingova Fields of Gold.
Škoda samo, da sem jo prvič slišal šele na zaključni prireditvi, ko smo se po maturi poslavljali od gimnazije. Moral bi jo slišati prej, veliko prej, ko sem prvič vstopal v razred, misleč da moram izstopati, misleč da se moram dokazati, da bom nekaj veljal. Prepričan sem bil, da so tisto, kar pri ljudeh šteje, nagrade, priznanja, aplavzi. Da je to vrednost človeka. Pa sem se motil. Najboljše pesmi so preproste. Najlepše besede so preproste. Najboljši ljudje so preprosti.
Ampak tega me verjetno ne bi naučil niti Sting s svojo čudovito pesmijo, pa četudi bi mi vsako jutro peli Fields of Gold. Moral sem pač doživeti, kar sem doživel. Moral sem doživeti ponižanje, ko sem jaz, vedno najboljši pri šolskih spisih, pri prvem eseju dobil dvojko. Moral sem dobiti prvi cvek v življenju – pri matematiki. Moral sem spoznati, da me ne marajo vsi. Moral sem doživeti razočaranje v ljubezni. Moral sem skupaj z vsemi drugimi sošolci dobiti ukor samo zato, ker nismo hoteli povedati, kdo v razredu je naredil neko neumnost. Moral sem požreti svoje principe in ponos. Moral sem biti neroden nogometaš. In moral sem se naučiti smejati se svojim napakam. Vse to in še kaj drugega, da sem ugotovil, da sem vreden in nekomu dragocen tak, kot sem, ne zaradi dosežkov. Preprosto tak, kot sem, s svojimi lepotami in slabostmi.
Takrat so mi zaploskali.
Ko se je šlo za to, ali mi na koncu štirih let pripada priznanje za vse, kar sem v tistih letih naredil za šolo in razred, birokracija pač ni dopuščala priznanj za dosežke, ki niso bili dokazljivi. Takrat mi je sošolec vpričo vseh rekel, da ga ne potrebujem. Da so moje priznanje oni, ki so me smeli spoznati.
Takrat sem se naučil biti preprost. In takrat sem se naučil,
da se samo s preprostimi ljudmi da živeti.

M. Rijavec: MP kolumna, v: Ognjišče 10 (2022) 73.

Če bi moral izbrati svoj idealni poklic, bi ... bil prijatelj. Na mizi bi pustil goro dela in šel z njim rabutat češnje. Po dolgem in napornem dnevu bi se v mrzli noči z njim zagledal v zvezde in bentil, ker nisem videl utrinka. Napisal bi pesem zanj. Kupil bi mu darilo, česar res ne znam in kar mi je v velik napor. Pustil bi se zbuditi ob treh zjutraj, da bi ga poslušal, ko mu je težko, in na vsake tri sekunde bi vzdigoval svoje zaspane veke kot tritonsko skalo. Molčal bi, ko bi me obtožil za nekaj, kar mu leži na duši. Prepiral bi se z njim, užaljen zaloputnil vrata in čez minuto naredil najtežje dejanje na svetu – prišel bi nazaj. Objel bi ga, kot da ga zadnjič vidim. Pokazal bi mu risanke iz svojega otroštva. Šel bi z njim po ulici, da bi slišal, kako naju ljudje opravljajo. Stal bi ob postelji in ga tolažil, dokler ne bi zaspal. Zaprl bi telefon in bi se pogovarjal z njim. Bil bi z njim, ker tak ne bo nikdar več.
Bil bi prijatelj, in ne, da bi imel prijatelja. To je ta razlika, ta velika in težka razlika, ki odloča, kakšno in kako dolgo bo naše prijateljstvo z nekom. Srečal sem že ljudi, ki so se pritoževali, da nimajo prijateljev. Kot iz topa sem vedno ustrelil: »Če hočeš imeti prijatelja, potem bodi najprej ti nekomu prijatelj.« A ko zdaj to razmišljam, vem, da bi moral temu še nekaj dodati. Če hočeš imeti prijatelja, ga nikdar ne boš imel. Imel boš molzno kravo, imel boš paznika, imel boš varuha, imel boš zabavljača, imel boš družbo, ne boš pa imel prijatelja. Ker prijatelja ni mogoče imeti. Biti moraš prijatelj. Dajati. Tvegati, da bo tvoja ljubezen izrabljena, da boš razočaran, da ljudje ne bodo hoteli biti tvoji prijatelji. Živeti kot človek, ki čaka. Sejati v njivo, na kateri je mnogo ptic – in ena izmed njih je tvoj prijatelj.
Se splača? Ne, ne splača se. In biti prijatelj se ne sme splačati, sicer bi prijateljstvo izgubilo tisto, kar je pri njem najbolj vrednega. Pa čeprav se nam zdi, da bi bilo tako nemogoče živeti. Je pa lepo biti prijatelj. Ne zato, ker nekoga imaš, ampak ker ima nekdo tebe.
Ne vem, če znam biti prijatelj. Večina ljudi, ki me pozna, bo rekla: »Ja, seveda znaš. Krasen prijatelj si.« In to bo rekla zato, ker sem družaben človek, ker imam toliko in toliko prijetnih sposobnosti, ker marsikaj znam in zmorem. Ampak to, ali sem res prijatelj, bi vedel šele takrat, ko bi mi bilo vse to odvzeto. Vedel bi, da sem prijatelj, ko bi grešil in bi prosil odpuščanja, ne da bi vedel, da mi bo gotovo odpuščeno. Ko ne bi mogel dati ničesar, samo svojo nemoč. Ko bi imel rad, vedoč, da mi tisti, ki ga imam rad, ne bo vračal ljubezni. Ko bi bil nekomu prostor za ljubezen.
Postati to je zame smisel življenja. Moje poslanstvo. To vidim, ker mi Gospod vsak dan več jemlje, vsak dan več, kdaj je to zame celo preveč. Včasih kričim, jezim se Nanj, včasih obupano sprašujem, zakaj. Ni odgovora. Samo moje življenje, s katerim zelo zelo počasi postajam nekdo. Upam, da – prijatelj.

M. Rijavec, Mladinska priloga: Kolumna, v: Ognjišče 8 (2019), 90.

Jeseni pride spet tisti lepi čas, morda najlepši v vsem letu – čas, ko se obira trte … Spet tisti lepi čas, ko se med trganjem oglasita pesem, smeh in ko se utrujenost pomeša s hvaležnostjo. Kako lepo se jo čuti, kadar je čas, da gremo skupaj med trte, ko nas kmet povabi, da pomagamo pri »b'ndimi«, trgatvi po naše, ker sem iz družine, v kateri nismo imeli vinograda. Vseeno, na b'ndimi so vsi dobrodošli, vsak par rok, ki bi rad pomagal, četudi drži škarje samo za kakšno uro ali dve, ker je to vesel dogodek – in veselja se ne da in se ne sme skrivati zase, sicer ga pravzaprav ni. Za veselje je družba obvezna!
Seveda je najbolj veselo tedaj, kadar so trte zdrave in grozdi polni, kadar je trgatev polna sonca in veselja, takrat je b'ndima en sam užitek. Drugače je, če je letina slaba, če jo je vreme zagodlo, če je poleti udarila peronospora, suša, če je klestila toča ali kakšna druga nezgoda. Potem je tudi b'ndima žalostna; kako težko je gledati tiste napol gnile grozde, ki visijo z utrujenih trt, kako težko jih je brati, jih trebiti, kakor da bi iskal zrnce zlata v blatu, kako dolgo traja, preden se napolni brenta, ah, kako težko je šele kmetu, ki mu je šel celoletni trud skorajda v nič …
Toda kljub vsemu je na koncu vsake letine b'ndima in na koncu vsake b'ndime vino in pršut, ne glede na vreme, ne glede na obilnost in sladkobo grozdja, in štruklji tudi, in to mi je od vsega pri b'ndimi najlepše, da je človek na koncu leta vendarle, vsemu navkljub, sposoben hvaležnosti. Morda je zato vino tako dobro, morda je zato vsaka kaplja res kakor košček sonca s teh naših lepih bregov, ker je res vsaka kaplja, naj bo sladka ali grenka, hči zahvale.
S hvaležnostjo pa je tako, da je, če je pristna in iz srca, vedno nekoliko težka. Vedno se ob njej človek začne počutiti majhen, zaveda se namreč, da nič ni samo sad njegovih sposobnosti. Nenazadnje prav to najbolj očitno pokaže slaba letina, da je tisto, kar mu je dano, ko nazadnje dvigne kozarec svojega vina, da bi nazdravil, vendarle srečanje njegovega truda in velike Božje dobrohotnosti, njegove pridnosti in dobre volje ljudi, ki so se odzvali njegovemu vabilu. Res, zato je vino nekaj tako dobrega in zdravilnega, ker je to nekaj, v čemer je toliko truda, potu, celo krvi, bi rekel, in nekaj, kar je prignalo na kup ljudi, in tisto, kar je po »čudnem slučaju« vse to združilo in prevrelo in se očistilo.
Teh besed ne pišem za vinogradnike in vinarje, prepričan sem, da jim je vse to že dolgo jasno. To pišem zase. Da bi bil vsak moj kozarec, ki ga spijem, vsaj toliko poln hvaležnosti kakor vina. Da bi se v vsakem požirku zavedal, da ga nisem vreden, pa sem ga po »čudnem slučaju« vendarle dobil. In da bi tako razumel tudi Sveto Kri, ki si je za svoje mesto med nami izbrala prav tisto, kar priteče iz b'ndime.
Na zdravje!

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 54, št. 9, str. 75.