Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

 

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

 

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

 

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

 

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

Za vse tiste, ki še vedno prebivajo v Sloveniji, pa so lahko njihove besede pomembna spodbuda, da biti Slovenec ni kar nekaj in da slovenstvo ni nekaj samoumevnega. Oboje je močan del nas, povezuje nas s predniki, iz korenin katerih smo zrastli, daje nam zanos, da lahko rastemo naprej. Včasih slišim koga reči, da smo prelahko prišli do lastne države in da je zato ne cenimo dovolj. Ko je človekova potreba po nečem izpolnjena, se je pogosto nič več ne ne zaveda, saj ga pomanjkanje ne moti več. Mislim, da je podobno tudi s potrebo po pripadnosti narodu. Želim si, da bi dandanes mladi znali začutiti v sebi ljubezen do domačega. Da bi se v globaliziranem svetu znali identificirati s slovenskim in bi tako nosili v svet naše domače vrednote, ki jih – najsi se tega zavedajo ali ne – delajo edinstvene.
Ali tudi ti čutiš podobno ljubezen do Slovenije, kot veje iz zgornjih vrstic? Ni ti treba zapustiti njenih meja, da bi v sebi čutil globoko naklonjenost državi, ki je tvoj dom. Lahko pa prisluhneš tistim, ki so jo zapustili in kljub polnemu življenju na tujem v svojem srcu še vedno nosijo Slovenijo. Upam, da ti bodo njihove besede v navdih!

 

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina ... Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.

Karantanci – naši predniki
Slovani, ki jim takrat še nismo mogli reči Slovenci v današnjem smislu besede, saj kot narod še nismo bili izoblikovani, so vzhodne Alpe in porečje tamkajšnjih rek poselili v času med drugo polovico 6. in začetkom 9. stoletja. Naseljeni Slovani sprva niso bili popolnoma svobodni, saj so bili vključeni v gospostvo Avarov. Plačevati so jim morali davek ter se udeleževati njihovih bojnih pohodov. Leta 623 so se Slovani uprli in pod vodstvom Sama osnovali lastno državno tvorbo, katere naslednica je bila država Karantanija, ki je bila neodvisna v letih 658 do 745. Ljudstvo Karantancev je bilo večetnična skupnost, čeprav vsekakor velja, da so bili to Slovani. Karantanija je bila kneževina, kneza pa so ustoličevali na knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Pomembno vlogo so imeli tudi t. i. kosezi, ki jih imamo lahko za zametek karantanskega plemstva, katerega razvoj je bil prekinjen po letu 745, ko je Karantanija padla pod bavarsko in frankovsko nadoblast. S tako rekoč popolno likvidacijo domačih plemičev, torej vodilnega sloja ljudi, je ljudstvo ostalo brez domačih voditeljev in je bilo tako »obsojeno«, da ostane »narod hlapcev«, kot se je izrazil Cankar.
Približno v tem obdobju lahko govorimo o postopnem pokristjanjenju Karantancev, ki je bilo sicer versko dejanje, a je imelo tudi politične posledice – pomenilo je prevzem osnovnih etničnih norm in s tem podlago za skupno življenje z drugimi nastajajočimi narodi.
Kot najpomembnejšo pričo vstopanja Karantancev (oz. Slovencev) v krščansko skupnost lahko omenimo Brižinske spomenike, ki so sicer versko besedilo, a hkrati prva zapisana slovenska beseda.

Pomen samostanov v srednjem veku
Kot je bila prva zapisana slovenska beseda versko besedilo, velja enako tudi za naslednja stoletja, v katerih je bilo prav krščanstvo glavni motor  napredka in kulture, pa tudi narodnega zavedanja v tistem času. Gotovo velja nekaj: Samostani so bili na Slovenskem najpomembnejši nosilci kulturnega življenja v srednjem veku.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila ...). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Iz poznega srednjega veka poleg Celovškega, Rateškega in Stiškega rokopisa poznamo še najmanj osem različnih zapisov v slovenščini.

Reformacija ter katoliška obnova
Tudi na Slovenskem se je reformacija začela z zahtevami po obnovi Cerkve. Vrhunec se je odvijal v drugi polovici 16. stoletja, ko se je organizirala Protestantska cerkev, ki je uživala visoko podporo s strani plemstva. Po mestih so začele nastajati protestantske šole. Med najvidnejše predstavnike reformacije spada Primož Trubar, ki s svojima knjigama Katekizem in Abecedarij iz leta 1550 stoji na samem začetku slovenske književnosti. S Cerkveno ordingo pa je postavil temelje Protestantski cerkvi na Slovenskem. Med pomembne pridobitve, ki jih je Slovencem dal protestantizem, šteje prvi prevod Svetega pisma (1584), delo Jurija Dalmatina. Knjiga Zimske Urice avtorja Adama Bohoriča pa je veljala za prvi slovenski pravopis oz. slovnico. To delo je kot edina knjiga naših protestantov doživljalo ponatise in priredbe še v 18. stoletju! Nadaljnji razvoj reformirane Cerkve je prekinila
odločna protireformacija. Vzporedno z njo je potekala tudi notranja obnova Katoliške cerkve. Nosilca sta bila redova kapucinov in jezuitov. Prvi so se ukvarjali s pridigarskim in spovedniškim delom med najširšimi sloji prebivalstva, drugi pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraževalni ravni. Sad njihovega marljivega dela je bila recimo boljša izobrazba med duhovniki, ki so bili večinoma domačini (skoraj edini intelektualci tistega časa), poleg tega se je razmahnilo tudi versko življenje (ustanavljale so se številne bratovščine, kongregacije itd.). Dijaki jezuitskih
kolegijev so prirejali gledališke igre, kapucini pa pasijonske procesije za širše množice (tak primer je znameniti Škofjeloški pasijon patra Romualda Štandreškega. Gre za prvo znano v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo). K rabi slovenščine pri verskih obredih je spodbujal ljubljanski škof Tomaž Hren. Po njegovem prizadevanju je papež duhovnikom dovolil uporabljati Dalmatinov prevod Biblije. (12. stol. po Kr.)

Narodni »preporod«
Z izidom Kraynske grammatike avguštinca Marka Pohlina leta 1768 se je na Slovenskem začelo prvo obdobje narodnega gibanja, imenovano narodno prebujenje oz. narodni »preporod«. Pohlinu so kmalu sledili razni pisci, ki so se marljivo lotili izdajanja slovnic, slovarjev, pesmaric, priročnikov itd., obenem pa zapisovali ljudske pesmi ter prevajali Sveto pismo in druga verska besedila. Slovenščini se je tako odpirala pot v javno rabo. K »preporodu« so seveda precej pripomogle razsvetljenske ideje, ki so vdirale tudi v naš prostor. Širila so se nova znanja in spoznanja (družboslovje, naravoslovje), v deželnih glavnih mestih so se odpirale javne knjižnice in liceji. V tem času je delovalo veliko mož, ki so s svojimi talenti, znanjem in prizadevnostjo pripomogli k notranjemu bogatenju in plemenitenju slovenskega naroda. Če recimo omenimo le najpomembnejše: Giovanni Antonio Scopoli,
Baltazar Hacquet, škof Janez Herberstein, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Žiga Zois (ki je deloval kot mecen), Janez Krstnik Novak, Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Narodni »preporod« je bil sicer zelo nepovezano gibanje, a je kljub temu dobil pristaše v večini dežel, kjer so živeli Slovenci. Tudi kasneje, v prvi polovici 19. stoletja, se je število narodno usmerjenih Slovencev vztrajno večalo. Med ljudmi, ki so se imeli za Slovence, so bili ljudje različnih poklicev, največ je bilo med njimi duhovnikov. Razvijala se je slovenska književnost. Krog ustvarjalcev okrog jezikoslovca Matije Čopa in pesnika Franceta Prešerna se je trudil, da bi slovenščina imela še večjo veljavo. V štiridesetih letih 19. stoletja je začel izhajati tudi prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis.

Kaj so Slovencem dali Francozi?
Leta 1809 so našim krajem zavladali Francozi, Napoleon je ustanovil Ilirske province, katerih sedež je bil v Ljubljani. Ljudje so bili francoski okupaciji v glavnem nenaklonjeni, predvsem zaradi težkih davčnih bremen in vojaške obveznosti. Zemljiške reforme, ki so jo vsi pričakovali, Francozi niso izvedli, nekaj pridobitev pa je le bilo: ukinjeni so bili plemiški davčni privilegiji, sodišča so postala državne ustanove, posebej pomembna za razvoj slovenske
zavesti pa je bila uvedba slovenskega jezika v osnovne šole in gimnazije. Kot uradni jezik pa slovenščina še ni bila sprejeta. Krog tistih, ki so se navduševali nad francosko politiko, je bilo zelo ozek. V glavnem so to bili nekateri uradniki, trgovci in izobraženci, med njimi tudi Valentin
Vodnik, ki je kot hvalnico Napoleonu spesnil Ilirijo oživljeno. (16. stol. po Kr.)

Progam Zedinjene Slovenije
Progam Zedinjene Slovenije je bil skupna ideja večine političnih programov za združitev ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci. Prvič se je zahteva po »Zjedinjeni Sloveniji« pojavila že v revolucionarnem letu 1848 (celovški kaplan Matija Majar), oglasili so se tudi na Dunaju živeči slovenski izobraženci in študentje. Poleg združitve naroda v enotno politično telo (pod Avstrijo) so bile v programu navedene tudi zahteve po javnem priznanju slovenščine, po univerzi ter povezavi z ostalimi slovanskimi narodi. Gibanje ni imelo podpore pri kmetih in večjem delu meščanstva, ker so se njegove ideje marsikomu zdele preveč skrajne. Slovencem je namreč takrat še primanjkovalo samozavesti, niso namreč še verjeli v to, da lahko živijo kot en narod. Živeli so v različnih deželah (Štajerska, Koroška, Kranjska, Istra in Goriška) in se bolj kot Slovence čutili za pripadnike teh dežel. Zedinjeni Sloveniji je močno nasprotoval tudi nemški del prebivalcev monarhije. Po uvedbi dualizma (rojstva Avstro-Ogrske) leta 1867 je program Zedinjene Slovenije končno padel v vodo. (17. stol. po Kr.)

Čitalnice in tabori – javno izkazovanje narodne zavesti
Šestdeseta leta 19. stoletja veljajo za zlato dobo čitalniškega gibanja. Prva čitalnica je bila ustanovljena v Trstu, nato v Mariboru, Ljubljani in Celju, skozi vsa šestdeseta leta pa še po drugih slovenskih mestih in trgih. Ob koncu desetletja je bilo na Slovenskem 57 čitalnic s 4000 člani. V njih so se zbirali izobraženci, meščani in razni veljaki, na Primorskem tudi kmetje. V prostorih čitalnic so prirejali t. i. besede, prireditve s predavanji, govori ter kulturnim programom (glasbene točke, gledališke igre). Temu je ponavadi sledil zabavni del – ples. Za branje je bilo vedno na voljo časopisje ter knjige. Čitalnice so tako imele velik pomen pri utrjevanju narodne zavesti in medsebojnih vezi. V letih 1868–1871 je prvič prišlo do množičnih zborovanj, ki so imela
narodnozaveden značaj. Po češkem zgledu so jih imenovali »tabori«, pobudo zanje pa so dali štajerski Slovenci. V omenjenem obdobju je bilo na celotnem slovenskem ozemlju 18 taborov, največji pa se je odvijal v Vižmarjah pri Ljubljani, ki se ga je udeležilo kar 30.000 ljudi. Če ni šlo drugače, so ljudje na tabore prihajali tudi peš, nekateri oblečeni v noše in z zastavami. Prvi so tabore organizirali mladoslovenci (»liberalci «), ki so se jim kasneje pridružili tudi staroslovenci (»klerikalci«). Osrednji del taborov so predstavljali govori narodnih voditeljev in poslancev, ki so se zavzemali za Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine na urade ter v šole, za ustanovitev slovenske univerze ter rešitev gospodarskih problemov. Po končanih taborih so udeleženci ponavadi sprejeli resolucije, ki so jih naslovili na oblasti. (18. stol.)

Država SHS in boji za severno mejo
Konec prve svetovne vojne ter propad Avstro-ogrske monarhije sta za Slovence pomenila veliko prelomnico. 29. oktobra 1918 je namreč nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je sicer obstajala le kak mesec, a Slovenci smo si v njej vladali sami. Prvič v zgodovini! Slovenski del države je do združitve vodila Narodna vlada, ki je organizirala tudi slovensko vojsko. Država SHS sicer ni bila mednarodno priznana, vendar je več držav z njo navezalo diplomatske stike in tako priznalo njen obstoj. Slovenski voditelji so v tistem času preveč optimistično upali, da bo pri določanju državnih meja upoštevano načelo samoodločbe. V nasprotju s tem je Italija zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom. Enako kot zahodna ni bila urejena severna meja nove države. Slovenska stran se je zavzemala za to, da bi vse s Slovenci poseljeno ozemlje prišlo v novo državo, nemška pa si je želela mejo na reki Dravi. Do odločne akcije za zaščito slovenskega ozemlja je prišlo na Štajerskem, kjer je general Rudolf Maister v imenu Narodnega sveta prevzel oblast v Mariboru. Do akcije je prišlo tudi na Koroškem. Slovenski prostovoljci in bivši srbski ujetniki so zasedli ozemlje južno, ponekod pa celo severno od Drave. Zaradi nezmožnosti dogovora v Narodni vladi, kolikšen del Koroške naj zahtevajo, je vprašanje meje ostajalo odprto (boji so se medtem nadaljevali), dokončno pa je postalo zapečateno s porazom slovenske strani na Koroškem plebiscitu oktobra 1920. 1. decembra 1918 se je Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)

Prvi protifašizem v Evropi
Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je skoraj tretjina Slovencev – Primorcev – prišla pod Italijo. Z naraščajočim pritiskom fašizma se je rodilo podtalno odporniško gibanje, imenovano TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka). V zgodovino se je zapisalo celo kot prvo protifašistično gibanje v Evropi! Njena glavna cilja sta bila združitev Primorske z matico ter upor proti raznarodovanju slovenske manjšine. »Tigrovci« so izvajali atentate na pomembne fašistične veljake in napade na centre poitalijančevanja, čez mejo na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z britansko obveščevalno službo itd. Leta 1930 je sledil prvi tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili in usmrtili štiri pripadnike gibanja, mnoge pa obsodili na zaporne kazni. Leta 1941 se je odvijal drugi proces, na katerem so usmrtili še pet »tigrovcev«. Po tem letu se je večji del članov gibanja pridružil partizanstvu

Odpor med drugo svetovno vojno
Leta 1941 je Slovenijo doletela velika tragedija, ko se je začela druga svetovna vojna in so jo »razkosali « kar trije okupatorji – Nemci, Italijani in
Madžari. Tudi slovenska politika tistega časa se je znašla v težkem položaju. Kar se tiče oboroženega odpora, so se predstavniki predvojnih političnih strank odločili za taktiko »čakanja«, kar pomeni, da bi z odporom počakali toliko časa, dokler ne bi bil okupator dovolj šibak, da med civilnim prebivalstvom ne bi povzročal preveč žrtev. Ta taktika je bila mogoče primerna za dogajanje v ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, žal pa ne za Gorenjsko in Štajersko, kjer se je nad civilnim prebivalstvom z vso ihto (izseljevanja itd.) začel znašati nemški okupator, dosti bolj nasilni od italijanskega. Komunisti so s pridom izkoristili počasnost ostalih  strank – sami so aktivirali določen del ljudi ter jih vključili v lasten odpor proti okupatorju. Med partizane se je kljub komunističnemu predznaku vključil velik del Slovencev, ki so bili med drugim tudi verni in so si iskreno prizadevali za osvoboditev lastne dežele. Njim gre vse priznanje. Seveda pa je partizansko gibanje že skoraj od samega začetka umazal madež revolucije. Tako je protifašistično naravnanost Slovencev komunistična oblast zlorabila že med vojno, še bolj pa ob njenem koncu in po njem.
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.

Smrtni krči Jugoslavije in rojstvo Slovenije
Za simbolni začetek konca Jugoslavije imamo lahko smrt Josipa Broza Tita leta 1980. Z gospodarsko krizo, ki je nastopila v osemdesetih letih, je prihajalo do vse večjih nesoglasij in prepirov med republikami. Slovenci so bili za večjo demokratizacijo družbe, nasprotovali so politični togosti Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v  desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.

OBLAK, Sandro. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2011) 6, str. 68-73.

Ob vedno daljšem dnevu poskusite – ne glede na generacijsko umeščenost – navesti dejavnost, zaradi katere se vselej počutite boljše. Celo še tako prizanesljivi užitki – kot so pomladno kofetkanje na terasi, nakupovanje ali večerno posedanje na kavču pred ekrani – nas včasih lahko pustijo hladne in neizpolnjene. Le tek nikoli ne razočara, saj je dvig razpoloženja zajamčen. To ve vsak, kdor teče ali je to vsaj poskusil. Tek je preprost in cenejši od vseh drugih športov, velikokrat pa tudi od dohtarja.

Povabljeni, da skozi naslednje vrstice skupaj odtečemo maraton dobre volje, ki je imamo ob vsakem teku ali potekavanju zmeraj več. Brez skrbi; tokrat ne bo vklopljene štoparice. To je bila tista stvar, zaradi katere smo ob šolskem teku doživljali nočne more. Ste za? No, pa se z lahkotnim tempom kar odpravimo čez vse argumente, ki gredo teku in vašemu zdravju v prid.

V ISKANJU SPROSTITVE
Za vsesplošno tekanje, trimčkanje, ali če hočete, tek, pomešan s hojo, se kljub dostopnosti mnogi še zmeraj ne odločajo. Pomislek, ki se ustvari, je povezan z že omenjeno štoparico. Tek naj bi šel z roko v roki s tekmovalnostjo. A naj pri našem miselnem procesu ne bo več tako. Naj bo naš pomenski koren raje takšen, da bomo začeli povezovati tek s trimčkanjem, tekaško druščino in tekaškimi užitki. Drugo je postranskega pomena. Hkrati lahko z navduševanjem za tek potegnem analogijo z molitvijo. Tudi pri molitvi nam ne sme biti merilo štoparica – torej čas, kar pa ne pomeni, da je popolnoma vseeno, koliko molimo oz. tečemo.

Lotimo se molitve na enak način – načrtujmo, kdaj lahko molimo, koliko časa nam uspe najti za molitev, predvsem pa se trudimo za rednost in stalnost.
Šport na vrhunski ravni ima to smolo, da zaradi svoje intenzivnosti naj ne bi prinašal ravno obilja užitka – razen ob vrhunskem rezultatu. To za seboj potegne ogromno odrekanja, kar pa ne velja za nas rekreativne smrtnike. Efekt našega teka moremo in tudi moramo pojmovati samo kot sprostitev telesa in duha. Seveda nekateri tekmujejo, vendar je to drugotnega pomena. Lahko je dodatna motivacija, ki pa se ji tek kot tak ne sme podrejati. Vsak časovni limit (ki si ga postavimo), v katerem naj bo pretečen kilometer, je le v naši glavi. Vsak si pač postavlja svoje cilje rekreacije. Velikokrat pa pozabljamo, da je rekreacija po Slovarju slovenskega knjižnega jezika razumljena kot »dejavnost, s katero se človek telesno in duševno sprosti in okrepi«. Izpostavljam telesno in duševno ter besedo okrepi. Nič več in nič manj.

NEKDAJ ATLET, DANES PA ZICLEDER
Zgornja definicija Slovarja razbija podobo, ki tiči naši v kolektivni zavesti in je kar noče zapustiti – namreč, da moraš za tek imeti izkušnje, biti športnik in biti v tem že dolgo. Vaja dela mojstra – če mojster dela vajo :) Podobno je tudi tu. Tek ni samo za tekače, ampak se s tekom tekač tudi naredi. Zopet se tu lahko naslonimo na analogijo molitve. Tudi moliti ni nekaj, kar bi takoj obvladali. Vendar z malimi zmagami in osvojenim ritmom, ki ga vključimo v svoj vsakdan, tako molitev kot tek postajata del nas.
Pri teku pa gre pa tudi za nekaj prvinskega – v pozitivnem pomenu besede. Če je človek želel preživeti, je dolga tisočletja tekel, da je sploh kaj ujel, nabral ali zbežal pred pretečo nevarnostjo. Glede na konstitucijo današnjega homo sapiensa je bil takratni človek naravnost atlet. Takšna naporna vsakdanjost je trajala vse do strmega vzpona v 20. stoletju. Naš civilizacijski napredek je v obratnem sorazmerju s telesno pripravljenostjo. Danes smo bolj v pridobivanju tiste druge kondicije, ki jo imenujemo zicleder. Včasih smo tekli zaradi preživetja, danes pa tečemo zaradi resetiranja, raz(s)tresanja po celodnevnem sedenju. Raziskava revije American Journal of Epidemiology, narejena na nežnejšem spolu, razkriva, da sedenje ubija, tek pa oživlja. Anketiranke, ki so navedle, da sedijo ves čas svojega delovnika, se starajo hitreje kot njihove vrstnice, ki po dolgotrajnem sedenju tudi telovadijo.

TEKAŠKI ZAKAJ
Preden gremo kupit tekaške čevlje, si je smiselno postaviti vprašanje: Čemu sploh teči? Zakaj se pridružiti vedno večji množici tekačev? Posebej se moramo s tem ubadati kristjani, ki že po naravi ne sprejmemo vseh novotarij kar tako, le zaradi njih samih. Zakaj torej teči? Želimo s tekom kaj nadomeščati, v njem iskati nekaj, kar nam manjka? Če je odgovor pritrdilen: ali nam potemtakem zaradi teka kaj pomembnega spolzi proč? Še pred nekaj leti so se množice lažje – in brez takšnih filozofskih pomislekov – prelevile v tekače in tekačice. Povlekel jih je zgled prijateljev in njihove udeležbe na različnih prireditvah. Tako so padli not. Vedno so imeli pred seboj cilj naslednje tekaške prireditve in priprave nanjo v dobri tekaški druščini. Danes, po koroni, je moč opaziti, da so se tekaške množice prečistile. Mnogi so s preklicem številnih organiziranih maratonov nehali obuvati tekaške copate. Njihova motivacija je bila zunanja, in ko so med korono ostali sami, je bilo na lepem konec vsega tekaškega zanosa. A je bilo to tudi zdravilno. Danes je tek postal zopet bolj sprostitvena tehnika, in ne toliko š(t)opanje. Tekači, ki so ostali, so povečini spet začeli teči zaradi teka samega. Kristjanom pa tek lahko predstavlja posebne užitke, saj tako ubijemo dve muhi na en mah. Med tekom imam čas; čas zase in za Boga. Koliko navdihov dobijo ljudje v gibanju!

MITI O TEKU
Če imate namen še malce oklevati, preden oblečete tekaško majico, smo za vas pripravili še nekaj mitov. Tudi če se na koncu ne boste odločili za tek, pa vas naprošamo, da spodnjih zablod vsaj ne širite naprej.

Mit #1:
Tek naj bi škodil kolenom.

Bostonska univerza je odkrila, da si z rednim tekom okrepimo kolena, krepimo pa tudi kosti in sklepe. Če dodamo še postopnost, bo mit izpadel le še kot dober argument, ko se nam ne bo dalo ganiti se s kavča :)

Mit #2:
Tek te bo izčrpal ob vseh obveznostih.

Nasprotno. Tek vam lahko podaljša bivanje na zemlji oz. vas ohranja nad njo :) Življenje si tako raztegnemo za dobrih pet let. Obširna raziskava v Journal of Nutrition je redno vadbo povezala tudi z manjšim tveganjem za nastanek nekaterih vrst raka. Nevroznanstvenik Bussey s cambriške univerze pa je prišel do zaključka, da tek ohranja možgane mlade tudi v visoki starosti.

Mit #3:
Tek je dober antidepresiv.

Tek zmanjšuje učinke posttravmatske stresne motnje, ki se pojavi kot trdovraten, nepričakovan stres večjih razsežnosti zaradi določene življenjske krize. Prav tako zmanjšuje depresije in motnje spanja, kot ugotavlja Journal of Psychiatric Research. Ne moremo pa trditi, da nadomešča psihiatrično zdravljenje, če ga potrebujemo.

Mit #4:
Tek je za mlade in fit.

Že bežno opazovanje z ene izmed klopc v večjih parkih nam bo dalo uvid, da je več tekačev 60-letnikov kot pa 25-letnikov. Podobno opaža tudi legenda slovenskega teka Marko Roblek: »Povprečna starost tekača se zvišuje. Še pred 10 in več leti si po vsej Evropi videl pretežno mlado populacijo med 30 in 35 leti. Danes pa se takšnih evropskih maratonov – kamor vodim Slovence – udeležujejo večinoma 50- in 60-letniki.«

Mit #5:
Tek je monoton in dolgočasen.

Tako se bo izrazil samo tisti, ki nikoli ne teče. Če zavijemo na gozdne ali poljske stezice, se intenzivnost gibanja v hipu poveča. Z različnimi metodami tekaške vadbe bo tek postal še zanimivejši. Prav tako pa bo učinkoval tudi na različne mišične skupine.

TEKAČI, KI STE JIH GOTOVO ŽE OPAZILI
Pri teku je moč zapaziti tudi tekaške posebneže. Ne glede na vaš horizont – naj bo to ob sprehajanju po parku, s kolesa, iz avtomobila ali kar z domače terase, jih ne morete zgrešiti. Vendar pozor: ko se boste odločili za tek, jim nikar ne postanite podobni!

• Nerazumljivo dober star tekač. Srebrnolas as, ki je navadno oblečen v preveliko in sprano majico z neke daljne tekaške prireditve. Tehnične in funkcijske majice so zanj le mit. Namesto njih se trmasto oprijema bombažnih majic – in zaradi znoja tudi one njega.
• Izkušen tekač, ki se zmrduje nad krajšimi razdaljami. Takšen tudi ne zna pohvaliti začetnikov in njihovega napredka. Zna pa še kako dobro vihati nos, češ, jaz sem pri tvojih letih že odtekel maraton.
• Nepoklicni trener. Gre za suhljat, ki tako na tekaških prireditvah kot na lahkotnem popoldanskemu teku vse utruja s svojimi dobronamernimi nasveti. Če ga ne upoštevaš, je močno užaljen. Če pa ga poslušaš, strumno čaka do konca, da ti lahko dahne: »Vidiš, sem ti rekel, da deluje!« Njegova zagretost nam je lahko zgled pri našem oznanjevanju evangelija.
• Narcis z neta. Gre za mlajšega tekača, ki v soboto že navsezgodaj, četudi dežuje, objavi: »Ravnokar pretekel 19 km s povprečno hitrostjo 4:39/km. #tek #tečem #hvaležen« Preden pride dan kakšne velike tekme, bodo sledilci takšnih že dodobra utrujeni od vseh možnih objavljenih priprav.
• Vrečka bonbonov in nindža. Če tečemo v mraku, je seveda smiselno, da imamo kakšno majčko žive barve. Vendar se nekateri vedno oblečejo v kup kričečih barv, da so videti kot vrečka bonbonov. Vse je živo oranžno, fluorescentno zeleno in v oči bodeče rumeno. Antipod temu pa je tekač nindža, ki je oblečen v medlo črne barve, tako da se kar zlije z okolico. Morda upa, da je v temnih oblačilih videti vitkejši? Ali pa da ga bo mimoidoči režiser ponucal za kakšno grozljivko?
• Tekač z otroškimi vozičkom. Teče z malčkom, privezanim v vozičku. Zaradi tega požanje veliko odobravanja, pa tudi opazk. Ko pride na cilj, bruha ali otrok ali on. Navadno pa kar oba :)

BOŽJI TEK S ČLOVEKOM
Vsi dobro poznamo priliko o izgubljenem sinu (Lk 15). Za današnjo temo je zanimiva beseda iz Lukovega evangelija, ko je izrecno zapisano, kako oče priteče k sinu. Oče se požene v tek, da bi prišel do sina prvi – preden ga vidijo vaščani. V tistem času ni bilo pogosto videti, da bi človek tekel. To je bilo povezano s takratno tuniko – oblačilom, ki pač ni bilo narejeno za hitre premike. Med tekom bi vse vihralo in videla bi se golota očetovih nog, s čimer bi se osramotil. Na drugi strani pa bi bil osramočen tudi sin.

V tistem času so bili običaji tudi na tem področju drugačni. Da je oseba dojela, kaj je storila, so imeli poseben obred izobčenja in vnovične vključitve v skupnost. Prav to je želel oče prihraniti sinu. Hitro je stekel k njemu, ko je ta še neopazno hodil na začetku vasi. Oče je s tem skupnosti in predvsem sinu pokazal, da je še zmeraj vreden vse ljubezni.
Podobno doživljamo tudi mi, posebej v postnem času. Naš Oče v zakramentu sv. spovedi priteče k nam, da bi nas opral greha in s tem povezane sramote. To naredi tako, da sprejme našo sramoto in jo naloži ponižanemu Sinu, ko prevzame podobo hlapca (Flp 2) ter je za nas razpet na križ.

ČLOVEK ČLOVEKU TEKAČ
Sami se Bogu ne moremo odkupiti za ta njegov tek. Gre za popolni milostni dar. Ko se nas dotakne, spoznamo svoje sinovstvo in hčerinstvo. Presunjeni od globoke izkušnje začnemo drugemu umivati noge (Jn 13). In (s)tečemo k sočloveku. Povabljeni smo, da mu podamo roko in ga povabimo na (fizični) tek ali pa mu s kakšno drugo gesto damo vedeti, da je (še) zaželen, kljub napaki, ki jo je storil. Kot molimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor ...«, se tudi mi trudimo odpuščati »svojim dolžnikom« in oni nam.
Kakšna veličina je torej, da si med seboj priznamo svojo šibkost – da smo vsi grešniki. V ničemer nismo boljši od drugih. Vendar izmenično tečemo eden k drugemu – da se dvigamo in po padcih spet vstajamo nazaj v objem (= odnos). To je naše »smiselno bogoslužje« (Rim 12,2).

TEK KOT PRILOŽNOST
Tudi v zaključku bomo tek naslonili na molitev. Kajti tek je (lahko) tudi molitev. Enako kot molitev tudi tek preobraža človeka. Fiziologija teka me spodbudi, da pogledam na življenje na višji ravni. Podobno se zgodi pri molitvi. Navdan sem z globljim, drugačnim pogledom. Izstopiti iz svojih (toksičnih) miselnih procesov je nehoteni cilj tako teka kot molitve. Tek je ob pravilni uporabi lahko dobra navada in pobuda, lahko pa se spremeni v zablodo in odvisnost. Po začetniških dokazovanjih in postavljanju različnih spokorniških in tekaških rekordov pride človek do spoznanja, da res ne potrebuje veliko, da je srečen. Zadošča, da enostavno je. Ko nas to spoznanje presune v vsem našem bitju in žitju, postane tek molitev. In molitev tek. In življenje postane čudež, čudež pa je takrat, ko je za nas vsaka travica cvet – in ne obratno.

J. Mevec, Glavna tema. Mladinska priloga, v: Ognjišče 5 (2022), 52-56.

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

 

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Gotovo ste že kdaj posodili denar in čakali na vračilo ... Zamuda pri vračilu 30 evrov še ni takšna težava. Kaj pa če oseba 30 minut zamudi na dogovorjeno kavo? Kako in kdo ti bo povrnil tvoj izgubljeni čas? Naj se zamudnik še tako trudi z opravičilom, ti pa s povzdigovanjem glasu – izgubljenega časa se ne da vrniti. Ko pa sami sebi dopustimo, da zamujamo življenje, je katastrofa izgube še toliko hujša. Zato ne zamudi letošnjega postnega časa.

V naši dobi je veliko parazitov, ki nas požirajo. Bodisi smo aktivni z več hobiji, ekrani ali pa se poslužujemo brezplodnih debat. Parazit tvojega časa je nekaj, kar ti vzame pozornost. Tako ti kmalu zmanjka časa, da bi prišel v stik s samim seboj.

Dolgo časa si pred tem zatiskamo oči, ko vendarle sprevidimo svojo zmoto, pa spoznamo, kaj je pravo bistvo življenja. In k temu nas usmerja tudi postni čas.
Spokorniške discipline seveda niso cilj, jih pa potrebujemo, da naravnamo »naše noge na pot miru« in se v naši smrtni senci damo razsvetliti (Lk 1,79) v koristni porabi časa. S tem bo tudi prišlo tisto izobilje, zaradi katerega je Jezus prišel, da bi nam ga podaril (Jn 10,10). Navrzimo le aktualen primer preventivnih koronaukrepov, zaradi katerih se je zdesetkal čas naših prostočasnih dejavnosti in (p)raznega veseljačenja. Je pa vprašanje, s čim smo zapolnili ta čas. Ali ga morda ne zapravljamo preveč za kr neki?

IZPUSTITI IGRO (ŽIVLJENJA)
Glagol »izpustiti« se je v 17. stoletju uporabljal tudi pri igri s kartami. Vzklik »Naprej!« je bil za soigralce jasen znak, da so oni na potezi. Še danes pri kartah in v življenju s to izjavo (tiho) potrdim in celo dovolim, da igra (življenja) teče naprej in mimo mene. Dokler gre le za kartanje, je sicer dokaj vseeno, kako se odločimo.
Če pa s svojimi dejanji – in besedami – posredno govorimo »Naprej!«, pa to nikakor ni dobro. Tako pri taroku kot v življenju se (skoraj) zmeraj izkaže, da je bogato nagrajen tisti, ki si upa – četudi nima ravno najboljših okoliščin.

ČAKANJE NA IDEALNI DOBITEK
»Kako naj bi bil svet urejen?« se večkrat zalotimo, ko krožimo okoli raznih vizij. S takšnim sanjarjenjem ni sicer nič narobe, dokler gre za enkraten dogodek. To se ti zgodi med vožnjo z avtobusom ali pa v tistih debatah, ko rešujemo svet 🙂 Problematično pa postaja, ko se začnem tako tudi vesti in verjeti tem sanjarijam. Takrat postanem nesposoben za akcijo, saj se »itak ne bo nič spremenilo«, »itak je svet že zavožen …«.
Z nerealnimi sanjarijami se zavijem v pasivnost, ker »sem obupal nad svetom in nad svojo filozofijo življenja«. A me Sirah kaj hitro spodbode in spodbudi: »Brez obotavljanja se vrni h Gospodu in ne zavlačuj iz dneva v dan« (5,7).

POST KOT ODPOVED IDEALIZIRANJU
Post je priložnost, da svoje življenje naravnamo na prave tirnice. Da nehamo slediti svojim (nerealnim) sanjam. Da nehamo letati s cveta na cvet in poskušati vedno nekaj novega. V takšnem poskušanju novitet namreč upamo, da bomo vendarle odkrili deželico, kjer se cedita mleko in med. Takšna idealna deželica gotovo ne obstaja, zatrjuje benediktinec Anselm Grün. »Ne morem najti varnosti in svobode in širjave v enem.« Vedno bo kakšna stvar, ki bo oteževala gotovost. Velikokrat želimo preizkusiti marsikaj, če ne že kar vseh možnosti, ki so trenutno na obzorju. Vendar se ne znamo dokončno odločiti – za stabilnost. Neki mistik pravi, da vsaka pot vodi skozi ožino – in le če si upamo iti skoznjo, se nam bo odprla širjava. Mnogi se te ožine ustrašijo. Njihovo življenje se tako nikoli ne razširi.

DUHOVNI BOJ
»Nadenite si celotno
Božjo bojno opremo,
da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam.«
Ef 6,11
Eden izmed osnovnih postnih aksiomov je, da je duhovni boj – in posledično hudič – prisoten tudi danes. Ni bil le z Jezusom v puščavi. V vsakem divja duhovna vojna z enim samim vprašanjem: »Boš sledil Bogu ali hudiču?« Vsak od nas daje na to vprašanje odgovor s svojim življenjem, pa če se tega zaveda ali ne. Vemo pa, da ne moremo sedeti na dveh stolih. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24). Gotovo boš enega bolj ljubil in/ali celo drugega sovražil.
Duhovni boj se v nas bije tudi z zamenjavo kesanja in krivde. Poslanstvo hudiča je, da nas najprej vabi v greh, ko pa grešimo, nam trka na vest: »Nisi vreden Božje ljubezni.« Čista shizofrenost! Zato je zanj popolnoma ustrezno grško poimenovanje diabolos – tisti, ki deli. Bog pa nas vabi, da se kesamo svojih prestopkov. Kesanje nas vodi k spovedi. Po njej so grehi izbrisani – ni jih več in Bog nas ne obtožuje, čeprav ve, da smo določeni greh naredili še stotič.

VSTANI IN HODI! DRZNI SI ŽIVETI!
V Markovem evangeliju se srečamo z zgodbo o ozdravljenju hromega, ki ga spustijo skozi streho. »Odpuščeni so ti grehi,« mu pravi Jezus. Sedaj pa »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« (Mr 2). Kaj se pravzaprav skriva za ohromelostjo tega človeka? Grün odgovarja, da si je hromi naložil krivdo in tako zamudil življenje. Samoobtoževanje lahko gre celo tako daleč, da si iz čistega perfekcionizma – iz strahu da bi storil napako – ne upam storiti niti koraka več. Vsaka postelja se spremeni v grob, če iz nje ne vstanemo. Tako postanemo pasivni – dobimo duhovne preležanine. Tišini groba podelimo prednost pred izzivi vsakdanjika. Iz postelje namreč lahko vse odlično opazujemo. In vemo vse najbolje. Seveda le v teoriji.
Jezus pa nam kaže drugo pot. Ko reče hromemu, naj vstane in vzame svojo posteljo, hoče, da gre v življenje in se bori naprej. Vstani, zapusti varnost svoje postelje in si drzni živeti. Le tako v razmerju do svojih strahov izidemo kot zmagovalci. Postelja je pri tem podoba naših osebnih blokad, zavor in negotovosti. Vse to je treba vsak dan sprejeti kot križ in ga nositi, hkrati pa se truditi, da se spremenimo. Brez truda se namreč prav nič ne premakne. Nikakor pa ne gre vse po maslu. Kdor zapusti udobje svoje postelje, je lahko v vsakem trenutku ranjen in premagan. Vedno se sicer lahko umakneš nazaj – če nočeš izgubiti, vendar z umikom nikoli ne moreš zmagati.

USTVARJALNOST
Razjasnimo morebiten nesporazum. Post ni tako pust 🙂 Lahko pa to postane z napačnim razumevanjem. Postane nasproten svojemu namenu in posledično nezanimiv. Večkrat se ga (napačno) razlaga kot nekakšno poduhovljenje. Po drugi strani pa dobimo asociacijo odpovedovanja. Ne! Post ni 40 dni pasivnosti in zamujanja svojega življenja. Grün razlaga, da »prezgodaj stremeti v nebo in preskočiti zemeljsko nikogar ne vodi v življenje, ampak je beg pred njim«.
Poleg odpovedi – za katere je seveda prav, da si jih naložimo – pomeni post tudi spodbudo k ustvarjalnosti. Veliki psiholog Carl Gustav Jung pravi, da bi moral človek »v prvi polovici življenja razviti močan ego«. Vendar pri tem ni mišljen tisti ego (jaz), ki diši po egoizmu. Jung ima v mislih ego, ki »se bori za življenje, ki se uveljavlja in želi v življenju nekaj doseči«. Gre torej za pot osebne rasti.
Jezus prihaja in te želi ozdraviti prav tam, kjer najbolj boli. Da pa do tega duhovnega zdravljenja lahko pride, si je treba priznati svoje slabe plati in s pomočjo odpovedi – ki v nas spodbujajo disciplino – zapustiti starega človeka s slabimi navadami. Post je torej predvsem soočenje s konkretnostjo življenja. Soočiti se »z lastno agresivnostjo, spolnostjo in lastnimi strastmi. Šele tako bomo lahko prinašali duhovne sadove,« še zatrdi Grün.
Če torej mislimo, da je treba le štancati zdržke in ostale spokorne discipline, se motimo. Primera za to sta Exodus 90 in Fiat 90 – dva čudovita programa duhovne rasti pred veliko nočjo. Vendar se lahko spremenita v veliko zablodo, če nam je bistvo le program sam. Če pristanemo na to, smo »pripadniki elitne duhovnosti, ki iščemo samega sebe, namesto da bi odkrivali in dali prostor drugemu« in Drugemu (Bogu), pa zatrdi psihologinja Kathrin Asper.

DOBER IN SLAB EGO
Zgoraj smo uporabili besedo ego, ki jo navadno enačimo z nečim slabim. Naša prva asociacija ob besedi ego je verjetno egoizem. Seveda je asociacija pravilna, opozoriti pa je treba, da ego ni nujno slab. Poznamo slab, pa tudi dober ego. Povedano drugače: obstaja dobra in slaba ljubezen do sebe. Dobra ljubezen se nam zgodi takrat, ko sebe izpustimo. Ali kot zatrdi Grün: »Pozabiti nase je cilj vsake kontemplacije.« O tem govori tudi Jezus: Kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel ...
Kontemplacija in nasploh vsa molitev pa postane toksična, ko jo »izvajamo« zaradi dejstva, da se nismo pripravljeni soočiti z lastnim življenjem, še zatrdi Grün. In tu nastopi slaba – patološka – ljubezen. Tisto, kar navadno poimenujemo z izrazom ego. Denimo: »Anja je pa en velik ego.« Ta se izraža v pretirani naravnanosti nase. Kot pravi psiholog Kernberg: »Egostični – narcistični – človek ne more pozabiti nase in sam sebe vedno postavlja na prvo mesto.« Vemo, da se kdaj pa kdaj moramo postaviti na prvo mesto in poskrbeti za svoje zdravje. Vendar pa skušajmo povabiti k sebi tudi drugega in mu dati prostor v svojih mislih, besedah in dejanjih.

VDANOST: BITI V TOKU
Alternativa prej omenjenim stanjem zasanjanosti, idealiziranju, ohromelosti, perfekcionizmu in narcističnemu postopanju je pokorščina in vdanost. Madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihayli pa je to razložil kot stanje človeka, ki doživi srečo le takrat, kadar je »v toku«. Tok je druga beseda za predanost. Biti v toku – biti predan – se torej zgodi, ko se nečesa lotim s predanostjo, zanosom, energijo. Takrat s svojim navdušenjem pozabim nase (na svoje egoistične potrebe, želje, podobo idealnega sveta …). Izpustim torej sebe. Sem popolnoma predan, na razpolago dejavnosti ali osebi, ki je trenutno položena predme. Ko bomo tako delali, ne bomo več daleč od Božjega kraljestva …

ZA POPOTNICO
Post je torej veliko več od tistega petkovega zdržka od mesa. Tudi ni le akcija tipa: »40 dni brez« nečesa. Post je namenjen ustvarjalnosti v naši osebnostni in duhovni rasti. Vse v našem življenju tvori celoto. Skrb za dober odnos do telesa, disciplina v duhovnosti in brzdanje svojih čustev pripomore h kvalitetnejšemu življenju, ki si ga želimo. Že sv. Benedikt je trdil, da delo in molitev hodita z roko v roki. »Na obeh področjih je bistveno, da se osvobajamo ega. Prepustiti se Bogu in prepustiti se delu gre v isto smer. Prepustim se, da pozabim (le) nase.« Naj bomo v tem postnem času odprti za osebnostno preobrazbo in tako konkretno odgovarjamo Jezusu na njegovo veselo oznanilo (kar je evangelij), ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

 

NAUK OLIMPIJSKEGA OGNJA
Ob spremljanju naših športnih asov nam dajo misliti. Z dobro poglobitvijo v športnikovo pot nam ledeni kri. Vrhunski športniki nam lahko približajo post, čeprav se nam ne zdi ravno moderen. In čeprav vidimo le kolajne in stopničke ... Za vsem tem stoji velika askeza. Koliko treningov je bilo potrebnih? Kolikšna bi bila pavšalna ocena pokurjenih kalorij? Čemu vsemu so se morali odpovedati? Janja Garnbret se je nekoč le namuznila, ko sva po nekem intervjuju za našo revijo debatirala o skalnem plezanju. »Ja, rada grem v skalo ... A le med božičnim odklopom, sicer pa časa ni ...« Dan vrhunskega športnika je do potankosti sestavljen za nekaj mesecev vnaprej. Za odstopanje ni veliko prostora. Ne moreš popivati že četrte kave v tem tednu in iti jutri na morje. Ali pa kar tako po navdihu dodati ta ali oni konjiček ... Ko damo na sito svoje življenje, ugotovimo, da imamo pravi all inclusive paket. Ko se nečemu odpovemo za pičlih 40 dni, pa to razglašamo, kot da bi bili narodni heroji 🙂
Športniki pa so nam zgled še v nečem. Naj to ponazorim z naslednjo šalo, ki ulovi dva kolega. »Razmišljam, da bi kupil nov avto,« reče prvi. »Pa si to lahko privoščiš?« ga resno vpraša kolega. »Seveda. Razmišljanje me nič ne stane.« 🙂 Pomembna so torej naša dejanja, naša izvedba. Prazno besedičenje in lepe sanjarije nam ne pomagajo k spremembi. Tako kot je športnik sam na startni poziciji, smo sami tudi mi – v ringu življenja. Ne, ne moremo se zanašati in se zgledovati po drugih, saj je življenje naše in le eno. Zato pošteno zavihajmo rokave in pojdimo izzivom naproti! Enkrat bomo bolj uspešni in bomo prišli na stopničke, spet drugič pa bomo zasedli 15. mesto. Ali – kar je še huje – neslavno 4. mesto. Vse te uvrstitve različnega kova nas vodijo v boljšo različico samega sebe. To je znal mojstrsko ubesediti alpinist Zaplotnik v svoji – sedaj že ponarodeli – krilatici: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vendar ni Nejc povedal nič novega, naša zlata medalja nas čaka ob koncu življenja v nebesih. Vse parabole uspehov pa nas vodijo do nje.

MEVEC, Janez. Ne zamudi svojega življenja. (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 3, str. 52-56.
več v knjigi: Anselm Grün: Ne zamujaj svojega življenja in v knjižici Ne zamudi svojega življenja - žepni seminar

 

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.