Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

 

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju ...). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju 🙂 Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Gotovo ste že kdaj posodili denar in čakali na vračilo ... Zamuda pri vračilu 30 evrov še ni takšna težava. Kaj pa če oseba 30 minut zamudi na dogovorjeno kavo? Kako in kdo ti bo povrnil tvoj izgubljeni čas? Naj se zamudnik še tako trudi z opravičilom, ti pa s povzdigovanjem glasu – izgubljenega časa se ne da vrniti. Ko pa sami sebi dopustimo, da zamujamo življenje, je katastrofa izgube še toliko hujša. Zato ne zamudi letošnjega postnega časa.

V naši dobi je veliko parazitov, ki nas požirajo. Bodisi smo aktivni z več hobiji, ekrani ali pa se poslužujemo brezplodnih debat. Parazit tvojega časa je nekaj, kar ti vzame pozornost. Tako ti kmalu zmanjka časa, da bi prišel v stik s samim seboj.

Dolgo časa si pred tem zatiskamo oči, ko vendarle sprevidimo svojo zmoto, pa spoznamo, kaj je pravo bistvo življenja. In k temu nas usmerja tudi postni čas.
Spokorniške discipline seveda niso cilj, jih pa potrebujemo, da naravnamo »naše noge na pot miru« in se v naši smrtni senci damo razsvetliti (Lk 1,79) v koristni porabi časa. S tem bo tudi prišlo tisto izobilje, zaradi katerega je Jezus prišel, da bi nam ga podaril (Jn 10,10). Navrzimo le aktualen primer preventivnih koronaukrepov, zaradi katerih se je zdesetkal čas naših prostočasnih dejavnosti in (p)raznega veseljačenja. Je pa vprašanje, s čim smo zapolnili ta čas. Ali ga morda ne zapravljamo preveč za kr neki?

IZPUSTITI IGRO (ŽIVLJENJA)
Glagol »izpustiti« se je v 17. stoletju uporabljal tudi pri igri s kartami. Vzklik »Naprej!« je bil za soigralce jasen znak, da so oni na potezi. Še danes pri kartah in v življenju s to izjavo (tiho) potrdim in celo dovolim, da igra (življenja) teče naprej in mimo mene. Dokler gre le za kartanje, je sicer dokaj vseeno, kako se odločimo.
Če pa s svojimi dejanji – in besedami – posredno govorimo »Naprej!«, pa to nikakor ni dobro. Tako pri taroku kot v življenju se (skoraj) zmeraj izkaže, da je bogato nagrajen tisti, ki si upa – četudi nima ravno najboljših okoliščin.

ČAKANJE NA IDEALNI DOBITEK
»Kako naj bi bil svet urejen?« se večkrat zalotimo, ko krožimo okoli raznih vizij. S takšnim sanjarjenjem ni sicer nič narobe, dokler gre za enkraten dogodek. To se ti zgodi med vožnjo z avtobusom ali pa v tistih debatah, ko rešujemo svet 🙂 Problematično pa postaja, ko se začnem tako tudi vesti in verjeti tem sanjarijam. Takrat postanem nesposoben za akcijo, saj se »itak ne bo nič spremenilo«, »itak je svet že zavožen …«.
Z nerealnimi sanjarijami se zavijem v pasivnost, ker »sem obupal nad svetom in nad svojo filozofijo življenja«. A me Sirah kaj hitro spodbode in spodbudi: »Brez obotavljanja se vrni h Gospodu in ne zavlačuj iz dneva v dan« (5,7).

POST KOT ODPOVED IDEALIZIRANJU
Post je priložnost, da svoje življenje naravnamo na prave tirnice. Da nehamo slediti svojim (nerealnim) sanjam. Da nehamo letati s cveta na cvet in poskušati vedno nekaj novega. V takšnem poskušanju novitet namreč upamo, da bomo vendarle odkrili deželico, kjer se cedita mleko in med. Takšna idealna deželica gotovo ne obstaja, zatrjuje benediktinec Anselm Grün. »Ne morem najti varnosti in svobode in širjave v enem.« Vedno bo kakšna stvar, ki bo oteževala gotovost. Velikokrat želimo preizkusiti marsikaj, če ne že kar vseh možnosti, ki so trenutno na obzorju. Vendar se ne znamo dokončno odločiti – za stabilnost. Neki mistik pravi, da vsaka pot vodi skozi ožino – in le če si upamo iti skoznjo, se nam bo odprla širjava. Mnogi se te ožine ustrašijo. Njihovo življenje se tako nikoli ne razširi.

DUHOVNI BOJ
»Nadenite si celotno
Božjo bojno opremo,
da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam.«
Ef 6,11
Eden izmed osnovnih postnih aksiomov je, da je duhovni boj – in posledično hudič – prisoten tudi danes. Ni bil le z Jezusom v puščavi. V vsakem divja duhovna vojna z enim samim vprašanjem: »Boš sledil Bogu ali hudiču?« Vsak od nas daje na to vprašanje odgovor s svojim življenjem, pa če se tega zaveda ali ne. Vemo pa, da ne moremo sedeti na dveh stolih. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24). Gotovo boš enega bolj ljubil in/ali celo drugega sovražil.
Duhovni boj se v nas bije tudi z zamenjavo kesanja in krivde. Poslanstvo hudiča je, da nas najprej vabi v greh, ko pa grešimo, nam trka na vest: »Nisi vreden Božje ljubezni.« Čista shizofrenost! Zato je zanj popolnoma ustrezno grško poimenovanje diabolos – tisti, ki deli. Bog pa nas vabi, da se kesamo svojih prestopkov. Kesanje nas vodi k spovedi. Po njej so grehi izbrisani – ni jih več in Bog nas ne obtožuje, čeprav ve, da smo določeni greh naredili še stotič.

VSTANI IN HODI! DRZNI SI ŽIVETI!
V Markovem evangeliju se srečamo z zgodbo o ozdravljenju hromega, ki ga spustijo skozi streho. »Odpuščeni so ti grehi,« mu pravi Jezus. Sedaj pa »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« (Mr 2). Kaj se pravzaprav skriva za ohromelostjo tega človeka? Grün odgovarja, da si je hromi naložil krivdo in tako zamudil življenje. Samoobtoževanje lahko gre celo tako daleč, da si iz čistega perfekcionizma – iz strahu da bi storil napako – ne upam storiti niti koraka več. Vsaka postelja se spremeni v grob, če iz nje ne vstanemo. Tako postanemo pasivni – dobimo duhovne preležanine. Tišini groba podelimo prednost pred izzivi vsakdanjika. Iz postelje namreč lahko vse odlično opazujemo. In vemo vse najbolje. Seveda le v teoriji.
Jezus pa nam kaže drugo pot. Ko reče hromemu, naj vstane in vzame svojo posteljo, hoče, da gre v življenje in se bori naprej. Vstani, zapusti varnost svoje postelje in si drzni živeti. Le tako v razmerju do svojih strahov izidemo kot zmagovalci. Postelja je pri tem podoba naših osebnih blokad, zavor in negotovosti. Vse to je treba vsak dan sprejeti kot križ in ga nositi, hkrati pa se truditi, da se spremenimo. Brez truda se namreč prav nič ne premakne. Nikakor pa ne gre vse po maslu. Kdor zapusti udobje svoje postelje, je lahko v vsakem trenutku ranjen in premagan. Vedno se sicer lahko umakneš nazaj – če nočeš izgubiti, vendar z umikom nikoli ne moreš zmagati.

USTVARJALNOST
Razjasnimo morebiten nesporazum. Post ni tako pust 🙂 Lahko pa to postane z napačnim razumevanjem. Postane nasproten svojemu namenu in posledično nezanimiv. Večkrat se ga (napačno) razlaga kot nekakšno poduhovljenje. Po drugi strani pa dobimo asociacijo odpovedovanja. Ne! Post ni 40 dni pasivnosti in zamujanja svojega življenja. Grün razlaga, da »prezgodaj stremeti v nebo in preskočiti zemeljsko nikogar ne vodi v življenje, ampak je beg pred njim«.
Poleg odpovedi – za katere je seveda prav, da si jih naložimo – pomeni post tudi spodbudo k ustvarjalnosti. Veliki psiholog Carl Gustav Jung pravi, da bi moral človek »v prvi polovici življenja razviti močan ego«. Vendar pri tem ni mišljen tisti ego (jaz), ki diši po egoizmu. Jung ima v mislih ego, ki »se bori za življenje, ki se uveljavlja in želi v življenju nekaj doseči«. Gre torej za pot osebne rasti.
Jezus prihaja in te želi ozdraviti prav tam, kjer najbolj boli. Da pa do tega duhovnega zdravljenja lahko pride, si je treba priznati svoje slabe plati in s pomočjo odpovedi – ki v nas spodbujajo disciplino – zapustiti starega človeka s slabimi navadami. Post je torej predvsem soočenje s konkretnostjo življenja. Soočiti se »z lastno agresivnostjo, spolnostjo in lastnimi strastmi. Šele tako bomo lahko prinašali duhovne sadove,« še zatrdi Grün.
Če torej mislimo, da je treba le štancati zdržke in ostale spokorne discipline, se motimo. Primera za to sta Exodus 90 in Fiat 90 – dva čudovita programa duhovne rasti pred veliko nočjo. Vendar se lahko spremenita v veliko zablodo, če nam je bistvo le program sam. Če pristanemo na to, smo »pripadniki elitne duhovnosti, ki iščemo samega sebe, namesto da bi odkrivali in dali prostor drugemu« in Drugemu (Bogu), pa zatrdi psihologinja Kathrin Asper.

DOBER IN SLAB EGO
Zgoraj smo uporabili besedo ego, ki jo navadno enačimo z nečim slabim. Naša prva asociacija ob besedi ego je verjetno egoizem. Seveda je asociacija pravilna, opozoriti pa je treba, da ego ni nujno slab. Poznamo slab, pa tudi dober ego. Povedano drugače: obstaja dobra in slaba ljubezen do sebe. Dobra ljubezen se nam zgodi takrat, ko sebe izpustimo. Ali kot zatrdi Grün: »Pozabiti nase je cilj vsake kontemplacije.« O tem govori tudi Jezus: Kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel ...
Kontemplacija in nasploh vsa molitev pa postane toksična, ko jo »izvajamo« zaradi dejstva, da se nismo pripravljeni soočiti z lastnim življenjem, še zatrdi Grün. In tu nastopi slaba – patološka – ljubezen. Tisto, kar navadno poimenujemo z izrazom ego. Denimo: »Anja je pa en velik ego.« Ta se izraža v pretirani naravnanosti nase. Kot pravi psiholog Kernberg: »Egostični – narcistični – človek ne more pozabiti nase in sam sebe vedno postavlja na prvo mesto.« Vemo, da se kdaj pa kdaj moramo postaviti na prvo mesto in poskrbeti za svoje zdravje. Vendar pa skušajmo povabiti k sebi tudi drugega in mu dati prostor v svojih mislih, besedah in dejanjih.

VDANOST: BITI V TOKU
Alternativa prej omenjenim stanjem zasanjanosti, idealiziranju, ohromelosti, perfekcionizmu in narcističnemu postopanju je pokorščina in vdanost. Madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihayli pa je to razložil kot stanje človeka, ki doživi srečo le takrat, kadar je »v toku«. Tok je druga beseda za predanost. Biti v toku – biti predan – se torej zgodi, ko se nečesa lotim s predanostjo, zanosom, energijo. Takrat s svojim navdušenjem pozabim nase (na svoje egoistične potrebe, želje, podobo idealnega sveta …). Izpustim torej sebe. Sem popolnoma predan, na razpolago dejavnosti ali osebi, ki je trenutno položena predme. Ko bomo tako delali, ne bomo več daleč od Božjega kraljestva …

ZA POPOTNICO
Post je torej veliko več od tistega petkovega zdržka od mesa. Tudi ni le akcija tipa: »40 dni brez« nečesa. Post je namenjen ustvarjalnosti v naši osebnostni in duhovni rasti. Vse v našem življenju tvori celoto. Skrb za dober odnos do telesa, disciplina v duhovnosti in brzdanje svojih čustev pripomore h kvalitetnejšemu življenju, ki si ga želimo. Že sv. Benedikt je trdil, da delo in molitev hodita z roko v roki. »Na obeh področjih je bistveno, da se osvobajamo ega. Prepustiti se Bogu in prepustiti se delu gre v isto smer. Prepustim se, da pozabim (le) nase.« Naj bomo v tem postnem času odprti za osebnostno preobrazbo in tako konkretno odgovarjamo Jezusu na njegovo veselo oznanilo (kar je evangelij), ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

 

NAUK OLIMPIJSKEGA OGNJA
Ob spremljanju naših športnih asov nam dajo misliti. Z dobro poglobitvijo v športnikovo pot nam ledeni kri. Vrhunski športniki nam lahko približajo post, čeprav se nam ne zdi ravno moderen. In čeprav vidimo le kolajne in stopničke ... Za vsem tem stoji velika askeza. Koliko treningov je bilo potrebnih? Kolikšna bi bila pavšalna ocena pokurjenih kalorij? Čemu vsemu so se morali odpovedati? Janja Garnbret se je nekoč le namuznila, ko sva po nekem intervjuju za našo revijo debatirala o skalnem plezanju. »Ja, rada grem v skalo ... A le med božičnim odklopom, sicer pa časa ni ...« Dan vrhunskega športnika je do potankosti sestavljen za nekaj mesecev vnaprej. Za odstopanje ni veliko prostora. Ne moreš popivati že četrte kave v tem tednu in iti jutri na morje. Ali pa kar tako po navdihu dodati ta ali oni konjiček ... Ko damo na sito svoje življenje, ugotovimo, da imamo pravi all inclusive paket. Ko se nečemu odpovemo za pičlih 40 dni, pa to razglašamo, kot da bi bili narodni heroji 🙂
Športniki pa so nam zgled še v nečem. Naj to ponazorim z naslednjo šalo, ki ulovi dva kolega. »Razmišljam, da bi kupil nov avto,« reče prvi. »Pa si to lahko privoščiš?« ga resno vpraša kolega. »Seveda. Razmišljanje me nič ne stane.« 🙂 Pomembna so torej naša dejanja, naša izvedba. Prazno besedičenje in lepe sanjarije nam ne pomagajo k spremembi. Tako kot je športnik sam na startni poziciji, smo sami tudi mi – v ringu življenja. Ne, ne moremo se zanašati in se zgledovati po drugih, saj je življenje naše in le eno. Zato pošteno zavihajmo rokave in pojdimo izzivom naproti! Enkrat bomo bolj uspešni in bomo prišli na stopničke, spet drugič pa bomo zasedli 15. mesto. Ali – kar je še huje – neslavno 4. mesto. Vse te uvrstitve različnega kova nas vodijo v boljšo različico samega sebe. To je znal mojstrsko ubesediti alpinist Zaplotnik v svoji – sedaj že ponarodeli – krilatici: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vendar ni Nejc povedal nič novega, naša zlata medalja nas čaka ob koncu življenja v nebesih. Vse parabole uspehov pa nas vodijo do nje.

MEVEC, Janez. Ne zamudi svojega življenja. (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 3, str. 52-56.
več v knjigi: Anselm Grün: Ne zamujaj svojega življenja in v knjižici Ne zamudi svojega življenja - žepni seminar

 

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.

Popularnost in škodljivost elektronske cigarete

Epidemija se vrača. Tokrat v podobi elektronskih cigaret, katerih uporaba navkljub padcu rabe tobačnih izdelkov rase, najbolj med mladimi. Težave s tobakom in nikotinom med mladimi so v zadnjih tednih polnile tudi naš medijski prostor, saj čedalje več šol sporoča državi in institucijam, da stvar uhaja izpod nadzora. Pa sploh vemo, o čem govorimo?

Kolaps pljuč pri 12-letni deklici Sarah v Veliki Britaniji zaradi zasvojenosti z električno cigareto (EC) oziroma vejpom; 26-letna Jodie je dobila hudo pljučnico, vrtoglavico, težko dihanje in bila hospitalizirana, potem ko je redno kajenje zadnji dve leti nadomestila s kajenjem EC.
V ZDA je bilo zaradi posledic kajenja EC v zadnjih treh letih hospitaliziranih več kot 2800 oseb. V Veliki Britaniji o epidemiji uporabe sodobnih tobačnih izdelkov, kot so EC, govorijo predvsem pediatri, ki poročajo o povečanem številu otrok in mladostnikov, pri katerih so ugotovili večje poškodbe na pljučih, zmanjšano kapaciteto pljuč, bolečine v prsih in celo – kot v zgoraj omenjenem primeru – kolaps pljuč.

SLOVENIJA NI IZJEMA
Če bi kdo hitel z razlago, da se to dogaja v tujini, na žalost podatki niso nič kaj spodbudni niti v Sloveniji. Po skrbnem prebiranju spletnih svetovalnic, klepetalnic, kjer dobesedno 10- ali 12-letni otroci in mladostniki zastavljajo različna vprašanja, je opaziti, da je precej vprašanj povezanih s temo tako popularnega vejpanja, kajenja vodnih pip ali jemanja fuge. Uradne številke v razvitih državah, tudi pri nas, potrjujejo, da se zaradi močne zakonodaje in učinkovitih ukrepov nad nadzorom porabe tobaka odstotek kadilcev znižuje – vendar samo v primerih, ko govorimo o klasičnem kajenju cigaret. Pri sodobnih tobačnih izdelkih je stvar v porastu. To potrjuje tudi pogovor z dr. Heleno Koprivnikar z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je potrdila, da se uporaba EC pri nas povečuje, in to kar precej. Zaskrbljujoče je, da predvsem pri otrocih in mladostnikih. Tematika, ki jo je z mislijo na mlade gotovo treba osvetliti.

TOBAČNA INDUSTRIJA SI MANE ROKE
Tobačni izdelki doživljajo novo pomlad – svojo novo popularnost. Na žalost je sposobnost tobačne industrije, da manipulira in nagovarjanja nove uporabnike tobačnih izdelkov, vse bolj zavita v ovitek neškodljivosti. Ta bi rada, da se njihove izdelke dojema kot sladke bombončke, kot prigrizek ali igračo. Na tak način želijo svoje izdelke tudi predstaviti, predvsem mlajši populaciji, zato so zapakirali EC v zelo ljubke in barvite različice, celo v oblikah priljubljenih figuric junakov iz risank ali filmov jih najdemo. Naj ne bo odveč opozorilo, da je elektronska cigareta lahko videti kot igračka, ali šminki podoben tulec, USB-ključek ali risani junak iz Mignonov, Simpsonovih itd. Tobačna industrija je prepoznala, da to področje ni dovolj regulirano, niti sankcionirano, zato se poslužuje teh oblik, ki naj bi bile mlajši populaciji zabavne, prepoznavne in katerim ta generacija tudi zaupa. Ne gre več za občutek ta grdi, grdi tobak, ampak oh kako lepa barva, kako lepa oblika, kako prijetni okusi, pa ne kadi se in ne smrdi  …

Eno od vprašanj iz spletnih klepetalnic, ki nazorno pokaže, da so sodobni tobačni izdelki prisotni že pri zelo nizkih starostih, in kako velika zmeda ter nevednost vlada na tem področju:
Pozdravljeni!
Zanima me, ali lahko umreš, če kadiš elektronske cigarete in jemlješ fuge pri 12 letih?
In še eno vprašanje (mogoče tudi za moje vrstnike): ali je res, da če te psihično nekaj muči (na primer: se režeš, problemi v šoli, problemi doma ...), lahko pomagajo kajenje, vejpi oz. puffi, droge, da se boljše počutiš?
Hvala, če boste odgovorili! 

Vse to daje občutek, da je uporaba teh izdelkov varna, neškodljiva, in predvsem, da ne vodi v zasvojenost. To seveda potiska prodajne številke navzgor. Število uporabnikov v mladostniški dobi raste. Žalostno je, da so ob tem do neke mere na preizkušnji vsi rezultati in prizadevanja zagovornikov nadzora in celo prepovedi tobaka. Težko dobljene bitke za zmanjševanje števila kadilcev se počasi spodkopava, in kot rečeno število kadilcev sodobnih tobačnih izdelkov raste. Verjetno največja nevarnost je, da bo prav zaradi oblik, barv in okusov kajenje EC postalo ter se razumelo kot všečno, kulsko, in bo del določene identifikacije mladih – kajti ravno vanje je z vso to paleto barv, okusov in oblik usmerjeno trženje tobačne industrije.

KAJ SO SODOBNI TOBAČNI IZDELKI
Elektronske cigarete so skupina zelo raznolikih izdelkov, ki se hitro spreminjajo. Vsebujejo številne arome, ki so zelo privlačne za otroke in mladostnike. Nekatere elektronske cigarete naj bi bile brez nikotina, a tudi te pogosto vsebujejo nikotin, kljub navedbam proizvajalcev. Uporabnik elektronskih cigaret je izpostavljen številnim zdravju škodljivim kemičnim snovem, tudi rakotvornim. Kolikšna je izpostavljenost tem zdravju škodljivim snovem, je odvisno od vrste elektronske cigarete, vrste tekočine in tudi od načina uporabe. Ogrevani tobačni izdelki uporabnika izpostavijo podobnim zdravju škodljivim snovem kot kajenje cigaret. Trditve in hotenja tobačne industrije, ki želi prikazati, kako je to neškodljivo in da ima vejpanje v določeni obliki celo pozitivne učinke, so enostavno zavajanje.

Kajenje je pregreha
Je kajenje greh? Gotovo je to eno od pomembnejših vprašanj, ko govorimo o prepovedanih in zdravju škodljivih stvareh. Sploh za mlade, kajti če nekaj ni greh, to torej lahko počnemo. Podajmo kratek odgovor iz Svetega pisma:
»Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. (1 Kor 6,12-20)
Ni nujno, da kajenje takoj označimo za greh – je pa lahko zelo na poti h grehu. Temu primerno se jezikovno tudi izražamo do določenih jedi, stvari, ko posegamo po njih: da so pregreha. Niso greh, vendar pa smo zelo pod vprašanjem, ali se znamo brzdati, odreči, imeti mero pri poseganju po teh rečeh.
Tobak in z njim povezani izdelki gotovo spadajo med pregrehe, še toliko bolj, če se zavedamo, da s tem škodujemo svojemu zdravju, in če po njih posegamo kot mladoletni, saj tako kršimo zakon, po katerem je uporaba teh izdelkov do dopolnjenega 18. leta na sploh prepovedana.

MANJ DIMA, MANJ ŠKODLJIVO?
Če se osredotočimo na EC, je prav, da jih najprej predstavimo, vsaj v osnovni klasifikaciji, tako po tehnični kot po vsebinski uporabi se namreč ločijo še na številne podzvrsti.
Pri EC gre za več vrst sodobno zasnovanih tobačnih izdelkov, ki jih najdemo tudi pod drugimi imeni: e-cigareta, vejp, vape, uparjalnik, nekateri temu rečejo kar inhalator. Na tržišču so se pojavile pred dobrimi 15 leti, bistveno pa so se razširile po letu 2010.
Na kratko povedano so elektronske cigarete (EC) izdelki, ki s pomočjo baterije segrevajo tekočino, da se ta spremeni v aerosol, ki ga nato vdihuje uporabnik. Glavne sestavine tekočine so nikotin, vlažilci, arome in voda. Na voljo so tudi tekočine brez nikotina. EC ne vsebujejo tobaka (vsebujejo pa lahko nikotin, odvisno od tekočine) in v njih ne poteka gorenje. Energijo daje vgrajena baterija. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da se EC ob uporabi različnih tekočin lahko uporablja za uživanje in vdihavanje različnih prepovedanih drog, najpogosteje kanabisa.
V osnovi poznamo EC za enkratno ali večkratno uporabo. Pri EC za enkratno uporabo je že vse vključeno in zapakirano v napravo, ki jo uporabnik lahko kupi – cene se gibljejo od 3 pa vse do 15 evrov, odvisno od znamke, okusa in količine potegov ali dimov, kot se je reklo primerljivo s cigaretami. V eni povprečni EC za enkratno uporabo je vsebnost nikotina primerljiva z dvema škatlicama cigaret. Tokrat ne bomo šli v širšo predstavitev EC za večkratno uporabo, gre pa v osnovi za enako napravo, le da se za kajenje dokupuje tekočino, baterije ... Po takšnih izdelkih posegajo predvsem starejši kadilci, saj je treba imeti nekaj znanja glede mešanja tekočin, doziranja nikotina, polnjenja ...

Tobačna industrija ni dobrodelna organizacija
Tobačna industrija se ukvarja s prodajo tobaka in tobačnih izdelkov z željo po zaslužku. In ravno upad prodaje klasičnih cigaret in tobaka je pripeljal do tega, da so izpad dobička začeli nadomeščati z novimi izdelki, ki naj bi bili zanimivi tudi novim, predvsem mlajšim uporabnikom.
Ob koncu leta 2021 so pri največjem prodajalcu tobačnih izdelkov, Philip Morris, sodobni tobačni izdelki predstavljali že 30 odstotkov celotne njihove prodaje. In odkrito govorijo – kako ironično –, da v želji po evoluciji v širšem zdravstvenem pogledu nameravajo povečati prodajo do leta 2025, tako da bi takrat v njihovem prodajnem deležu sodobni tobačni izdelki že predstavljali več kot polovico celotne prodaje. In predstavljajo si, da na ta način prispevajo k boljšemu zdravju prebivalcev.

Če torej ostanemo na področju EC za enkratno uporabo, je njihov problem tudi v tem, da prihajajo na tržišče iz različnih delov sveta, cenejše različice največkrat s Kitajske, kjer je nevarnost vsebnosti nepoznanih in potencialno nevarnih snovi v tekočini toliko večja. Resnici na ljubo namreč konkretnega nadzora nad kakovostjo ni. Ponovno poudarjam, da mnogi zagovarjajo uporabo EC z argumentom, da izpostavljajo uporabnike manjšim koncentracijam nekaterih strupenih snovi kot običajne cigarete, ne povedo pa, da jih lahko izpostavijo večjim koncentracijam drugih strupenih snovi. Ravni nekaterih strupenih snovi v aerosolu določenih ogrevanih tobačnih izdelkov so lahko za vsaj 200 % višje kot v tobačnem dimu. Posamezne pa dosežejo še višje ravni – tudi 1000 % višje.
Po spletu in med mladimi se lahko tako prodaja marsikaj in najstniki bodo vedno iskali čim cenejše izdelke. To je tudi razlog, da toliko mladih posega po EC, saj so relativno poceni, eno EC lahko uporabljajo od nekaj dni do tedna ali dva in po končanem delovanju jo enostavno odvržejo.

AROME – KOT PRI SLADOLEDARJU
Kupovanje EC je zaradi arom in izbiranja okusa, ki ga želi uporabnik zaznavati pri kajenju, kot izbiranje sladoleda. Privlačne arome so eden najpomembnejših ali celo najpomembnejši dejavnik izbire izdelka. Večina mladostnikov in mladih odraslih ob prvi uporabi tobačnega ali povezanega izdelka uporabi takega z aromo. Arome zmanjšujejo zaznavanje škode in povečujejo pripravljenost poskusiti izdelke. Kdo se ne bi uprl zapeljivi jagodi, osvežilni limeti z meto ali eksotičnemu mangu s pridihom papaje? Ste bolj sladkosnedni tip? Imajo aromo malinove tortice ali limoninega sirovega kolača, za tiste, ki radi kofetkajo, imajo različne kavne okuse ... Število tržnih znamk je že več let nekaj manj kot 500, močno pa je v zadnjih letih naraslo število arom, predvsem sladkih in sadnih, trenutno jih je na voljo približno 15.600 in to število še rase.

Okoljski problem
Za mlade se smatra, da so v precejšnji meri gonilo okoljske ozaveščenosti in pravičnosti. Vendar ne pri EC. Vsaj ne pri EC za enkratno uporabo, po katerih posega večina mladoletnih. Lahko celo rečemo, da so EC za enkratno uporabo samo še eden od pokazateljev, kaj pomeni kultura odmetavanja. Uporabi in odvrzi. Ob dejstvu, da je EC kompleksna naprava, v kateri imamo baterijo, plastiko, steklo …, je recikliranje praktično nemogoče. EC za enkratno uporabo tako predstavljajo zelo veliko okoljsko težavo. Teh odpadkov je vsako leto več in ne vemo, kaj početi z njim

EPIDEMIJA VEJPANJA
Internet in družabna omrežja ponujajo industriji neizmerne možnosti za doseganje potencialnih kupcev.
Podatki mnogih držav po svetu kažejo, da so v zadnjih petih letih dosegle najnižje ravni uporabe cigaret in da se je kampanja ozaveščanja o škodljivosti kajenja še kako izplačala – a hkrati ravno v teh državah podatki tudi kažejo, kako eksponentno raste število uporabnikov EC. Ponekod se število uporabnikov vsako leto podvoji. Tudi v Sloveniji – z enega odstotka 15-letnih uporabnikov v letu 2014 je do leta 2022, v samo devetih letih, ta številka narasla na 19 odstotkov 15-letnih uporabnikov.
Upravičeno lahko govorimo o pravi epidemiji vejpanja. Zato ne bo odveč poziv, da se je glede uporabe EC treba pogovarjati po družinah in vse dišeče, mamljive, zabavno zapakirane izdelke tobačne industrije še vedno predstaviti kot zelo škodljive. Tudi najlepše zavit in zapakiran strup je na koncu samo strup, pa četudi ena petina sošolcev zaradi modernosti in popularnosti trdi, da ni tako.

 

dr. Helena Koprivnikar, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Za osvetlitev problematike uporabe sodobnih tobačnih izdelkov smo se po nekaj odgovorov in informacij napotili tudi na Nacionalni inštitut za javno zdravje.

- Kako je vse večja prisotnost e-cigaret na trgu vplivala na rast uporabe le-teh (in posledično cigaret), predvsem pri mlajši populaciji? Kaj bi izpostavili kot največjo težavo prisotnosti e-cigaret na trgu v povezavi z mladimi?
EC so v Sloveniji takoj za tobačnimi izdelki za kajenje najpopularnejši izdelek med mladimi, razširjenost njihove uporabe se hitro zvišuje, med mladimi izraziteje kot med odraslimi. O trenutni uporabi EC je v letu 2022 poročalo 2 odstotka 11-letnikov, 7 odstotkov 13-letnikov, 19 odstotkov 15-letnikov in 18 odstotkov 17-letnikov, medtem ko je med odraslimi (18–74 let) 7 odstotkov trenutnih uporabnikov (največ, 16 odstotkov, v starostni skupini 18–24 let). Med letoma 2014 in 2022 se je delež trenutnih uporabnikov EC med 15-letniki pomembno zvišal, in sicer z enega odstotka v letu 2014 na 10 odstotkov v letu 2018 in na 17 odstotkov v letu 2022. Pogosta je uporaba EC s konopljo: v letu 2021 je kadarkoli v življenju uporabilo EC s konopljo 9 odstotkov anketiranih dijakov 2. letnika srednje šole, trenutno pa 6 odstotkov.
Ključni dejavniki za uporabo EC med mladimi so dostopnost številnih raznolikih arom, intenzivna promocija na internetu, družbenih medijih, lastnosti najnovejše generacije EC (diskretna uporaba, zasvojenost se lahko razvije hitreje in močneje), privlačne oblikovne lastnosti embalaže in EC, poleg tega so mladim, tudi mladoletnim, v Sloveniji EC zelo dostopne.
Uporaba izdelkov, ki vsebujejo nikotin, pri otrocih, mladostnikih in mladih odraslih predstavlja pomembna dodatna tveganja. Mlajši kot je posameznik ob začetku uporabe nikotina, bolj verjetno in močneje bo postal zasvojen. Izpostavljenost nikotinu v obdobju intenzivnega razvoja možganov lahko privede do trajnih škodljivih učinkov na kognitivne sposobnosti, motenj v delovnem spominu, pozornosti, razpoloženju in zaznavanju zvoka ter zvečane impulzivnosti ali tesnobnosti ter višjega tveganja za uporabo drugih drog.

- Ali lahko iz kazalnikov razberemo, da se bo trend padanja uporabe tobačnih izdelkov zaradi novih tehnologij spet obrnil in bomo beležili čedalje več (novih) kadilcev?
Uporaba EC pri mladih za okoli trikrat zviša tveganje, da bodo začeli kaditi cigarete oz. postali kadilci cigaret, tudi pri tistih mladih, ki so bili sicer ocenjeni kot nizko rizični za kajenje in ki verjetno nikoli ne bi začeli kaditi. EC so na trgu še kratek čas, njihova uporaba se izrazito povečuje v zadnjih letih, tako da bomo morali počakati na podatke, ki bodo pokazali vpliv uporabe EC na kajenje tobačnih izdelkov.

- Kot lahko beremo, so določene države že v celoti prepovedale prodajo nekaterih elektronskih cigaret, tekočin … Kako je z načrti omejevanja pri nas in kaj lahko na tem področju še pričakujemo?
Trenutno je v obravnavi predlog sprememb Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov, ki za EC vključuje dva pomembna ukrepa za zmanjšanje poseganja mladih po EC. Prvi je prepoved vseh arom v EC, z izjemo nekaterih tobačnih arom. Arome so pogosto razlog za izbiro izdelka, zmanjšujejo rezkost aerosola, zaznane so kot manj škodljive za zdravje, tako povečajo privlačnost ter olajšajo začetek in nadaljevanje uporabe EC med mladimi. Prepoved arom je namenjena tudi zaščiti zdravja, saj arome niso ustrezno raziskane glede škodljivih posledic za zdravje ob njihovem dolgoročnem vdihavanju. Za določene arome že danes vemo, da so zdravju škodljive, nekatere lahko povzročijo hude bolezni pljuč.
Drugi ukrep je izenačitev regulacije EC tekočin z in brez nikotina, kar bo zagotavljalo, da se EC tekočinam brez nikotina ne bo dodajalo različnih dodatkov, ki so osnova za zavajajoče trditve.
Uporaba EC izpostavi uporabnika znatnim ravnem zdravju škodljivih snovi, številne še niso ustrezno raziskane glede učinkov na zdravje (predvsem arome). Med škodljivimi učinki kratkoročne uporabe EC so resne posledice za zdravje dihal, epileptični napadi in zasvojenost z nikotinom, tveganja dolgoročne uporabe pa še niso znana, saj so EC na trgu še prekratek čas. EC imajo pomembne negativne učinke na okolje.
Ključno je, da pred uporabo EC z ustreznimi ukrepi zaščitimo otroke, mladostnike in mlade odrasle ter druge ranljive skupine. NIJZ podpira čimprejšnjo uveljavitev predlaganih sprememb zakona. Ključni pa so še drugi strogi ukrepi, predvsem: prepoved EC za enkratno uporabo; povečanje spoštovanja prepovedi prodaje mladoletnim; znatno zmanjšanje števila prodajnih mest; enotna embalaža; vzpostavitev visokih cen EC.

- Eno so medicinsko-zdravstveni podatki, drugo je zakonodaja. Četudi ti veji naredita vse, kar je v njuni moči, še vedno ostaja vzgojno-izobraževalni vidik. Kaj lahko naredimo na tem področju, da se zameji uporaba tovrstnih izdelkov?
Veliko lahko naredijo šolski in zdravstveni delavci, starši, lokalna skupnost, in sicer s spodbujanjem in omogočanjem zdravih izbir, zdravega načina življenja, z učenjem veščin, razkrivanjem vpliva medijev, interneta, družbenih omrežij, industrije, vrstnikov in družine na začetek uporabe, spodbujanjem kritičnega razmišljanja in zavedanja o manipulativnih praksah industrije, povečanjem znanja, oblikovanjem odgovornega odnosa in stališč do teh izdelkov in še posebej z lastnim zgledom pa tudi popravljanjem precenjevanja uporabe ter krepitvijo varovalnih dejavnikov. V zdravstvenem in šolskem sistemu potekajo številni preventivni programi.

 

Monika Merhar, vzgojiteljica v Domu Janeza Boska v Želimljem in
Špela Pucelj, svetovalna delavka v Jegličevcem dijaškem domu

Da bi dobili še kakšen vpogled v stanje uporabe sodobnih tobačnih izdelkov med najstniki, smo se z nekaj vprašanji obrnili na dva dijaška domova

- V kolikšni meri opažate, da mladi posegajo po elektronskih cigaretah? Je prisotnosti e-cigaret več, kot je bilo prisotnosti običajnih cigaret? 
Monika:
Mladim so elektronske cigarete zelo privlačne, dobrega okusa, ravno zaradi tega dokaj hitro posegajo po njih. Marsikateri dijak pove, da se je z njimi srečal (imeli so jih sošolci, starejši učenci) že v osnovni šoli. Vsekakor je njihova prisotnost večja kot pri navadnih cigaretah, saj na prvi pogled ni zaznati večje škodljivosti za zdravje. Predvsem pa jih je veliko lažje prikriti odraslim osebam, elektronske cigarete pa so tudi dostopnejše nepolnoletnim na trgu.
Špela:
Elektronske cigarete ali vejpi, kot jim mladi pravijo, so najstnikom postali cenovno dostopni, predvsem pa jih zelo lahko skrijejo, saj so pogosto podobni pisalom v peresnicah oziroma v žepu in ne zbujajo toliko pozornosti. V primerjavi s cigaretami jih je težje zavohati, so prijetnejšega okusa, lahko bi rekla, da bolj moderni. Vsekakor pa opažam, da se uporablja precej manj običajnih cigaret uporablja – menim, da je kar precejšen vzrok v zavedanju škodljivosti. Uživanje elektronske cigarete pa je postalo nekakšna družbena dejavnost: pogosto vidimo dijake, ko stojijo v krogu in si podajajo vejp.

- Koliko se morate v vaši vzgojno-izobraževalni ustanovi ukvarjati s tovrstno problematiko? 
Monika:
V našem dijaškem domu se seveda ukvarjamo tudi s to problematiko.
Pri nas namreč velja ničelna toleranca do kakršne koli uporabe nikotinskih pripravkov in drugih prepovedanih substanc. Z dijaki se o tem predvsem veliko pogovarjamo in jim poskušamo osvetliti vse pasti in škodljivosti uporabe takih substanc. Torej delamo predvsem na preventivi. Se pa včasih soočamo tudi s samo uporabo, in takrat ustrezno ukrepamo. Trudimo se, da smo na to pozorni in ne gledamo stran, a se obenem zavedamo, da je predvsem uporabo elektronskih cigaret zelo lahko prikriti.
Špela:
Menim, da se pri nas s to problematiko veliko ukvarjamo, a še vedno premalo glede na njeno razširjenost. Žal mladi po elektronskih cigaretah najpogosteje posežejo, ker želijo poskusiti nekaj novega, drugačnega, da bi ustrezali podobi svojih vrstnikov oziroma da ne bi izstopali. Ker so elektronske cigarete trenutno mladim zelo dostopne, sem precej prepričana, da o njihovi razširjenosti vemo zares premalo.

- Se mladi kljub privlačni embalaži in promociji te škodljive razvade zavedajo njene nevarnosti za zdravje?
Monika:
Večina mladih pravi, da se sprva niso zavedali, da gre pravzaprav za škodljiv pripravek, ki spominja na navadne cigarete in druge nikotinske izdelke. Elektronske cigarete so namreč po okusu in vonju povsem drugačne, in ravno zaradi tega marsikoga hitreje zapeljejo v svet odvisnosti. Okus je namreč tako dober in privlačen, da uporabnika vedno znova vabi k ponovni uporabi. Menim, da se kljub vsemu mladi vse bolj zavedajo, da so e-cigarete nevarne za zdravje, a jim vseeno ostajajo privlačne. Problem je predvsem v tem, da je področje uporabe elektronskih cigaret razmeroma novo in posledice njihove uporabe niso tako jasne, kot je to pri navadnih cigaretah.
Špela:
Z našimi dijaki se precej pogovarjamo o uporabi elektronskih cigaret, o do sedaj znanih škodljivih učinkih, predvsem pa jih želimo opozoriti na to, da dejansko ne vemo, kako delujejo na dolgi rok. Prevladuje namreč mnenje, da če elektronska cigareta ne vsebuje nikotina, ne škoduje – kar pa seveda ne drži. Predvsem se o tem pogovarjamo s tistimi, pri katerih jo najdemo; dijaki morajo potem ob prisotnosti vzgojitelja sami obvestiti svoje starše. Nikakor ne želimo pri dijaku ali dijakinji, ki ga/jo vidimo z vejpom, pogledati stran, češ, saj to ni nič takega, četudi ga/jo vidimo izven zidov našega zavoda. Ozaveščanje poteka ves čas, tako preko individualnih kot tudi skupinskih pogovorov.

- Kam spada ta razvada z e-cigaretami glede na širši nabor tako ali drugače prepovedanih stvari? Je med najbolj prisotnimi, ali je za mlade bolj zanimiva kakšna druga razvada ali prepovedana stvar?
Monika:
Vsekakor je njihova uporaba zelo razširjena, ker so tudi zelo lahke dostopne. Enostavno se jih da naročiti po spletu, kjer nihče ne preverja starosti kupcev, prevzamejo pa jih lahko tudi v paketomatih. Ravno tako jih po navadi dobijo oziroma kupijo od starejših vrstnikov. Naši dijaki pravijo, da je vseeno alkohol tisti, po katerem še vedno več posegajo tako oni kot tudi sovrstniki. Medtem ko za splošno generacijo mladih pravijo, da je uporaba elektronskih cigaret zelo razširjena. 
Špela
Med mladoletnim prepovedanimi stvarmi je večja prisotnost alkohola kot elektronskih cigaret, ki pa po mojem mnenju zasedajo drugo mesto. Najbolj razširjena razvada, ki sicer ni prepovedana, pa je prekomerna uporaba pametnega telefona. Za njegove škodljive učinke vemo vsi, z njim pa imamo težavo tako odrasli kot najstniki. Zaznavamo pa tudi porast uporabe fug in poživitvenih pijač, po katerih mladi posebej posegajo v času povečane količine učenja.

 

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 11 (2023), 52-56.

(...) Sluh je eno od naših petih čutil. Zanimivo, da ga po pomembnosti ne uvrščamo na prvo mesto, saj navadno rečemo, da je najpomembneje videti. Pa vendar: zaradi sposobnosti sluha se lahko naučimo govoriti in brati, komunicirati z drugimi, s pomočjo sluha imamo tudi nadzor prostora 360 stopinj okoli sebe. In to naše čutilo je dandanes v hudi nevarnosti, saj živimo v tako hrupnem svetu kot še nikoli do zdaj. Vrednosti decibelov so vedno višje, tako v naravnem okolju kot pri uporabi raznih naprav. Nekaj tega hrupa smo deležni v zunanjem okolju, nekaj si ga v obliki glasbe privoščimo tudi na lastno željo. .

ZVOČNA ONESNAŽENOST
Hrup seveda največkrat povezujemo z različnimi zvoki v naravnem okolju, kjer smo priča nekemu nezaželenemu, zlasti preglasnemu in neprijetnemu zvoku, ki nas največkrat kar zmoti. Vsak dan v svojem okolju slišimo različne zvoke premikajočega se prometa, letal, vlakov, strojev, gradbene mehanizacije ... Običajno so ti zvoki na varni ravni in ne poškodujejo našega sluha. Toda zvoki so lahko škodljivi, če so preglasni, četudi za kratek čas, ali ko so hkrati glasni in trajajo dlje časa.
Hkrati lahko potrdimo, da je veliko več hrupa v mestnem okolju – kot kažejo podatki, že več kot polovica svetovnega prebivalstva danes živi v mestnih območjih, delež pa naj bi se do leta 2050 povečal na 68 odstotkov. Tako lahko hrup in trušč dodamo v kategorijo onesnaževanja okolja, ki se dogaja na področju našega sluha – zato govorimo o zvočnem onesnaževanju.

Čeprav v Sloveniji nimamo res velike prestolnice, kjer bi prebivalce in promet šteli v milijonskih številkah, je raven hrupa v glavnih in večjih mestih po Sloveniji vseeno povečana, a hkrati precej manj kot v velemestih.

Podatki za Ljubljano kažejo, da so prebivalci visokim vrednostim hrupa zaradi prometa (nad 65 dBA) izpostavljeni precej manj (14 %) kot v povprečju ostali Evropejci (20 %), število prebivalcev Ljubljane, ki so zaradi prometa obremenjeni z nočnim hrupom, je 14 %, v Evropi pa kar 30 %.
Hkrati je v mestih bistveno bolj prisotno nočno življenje in tudi po slovenskih mestih je zaslediti več civilnih iniciativ, ki si prizadevajo za zmanjšanje hrupa, hrupne glasbe in druženja do jutranjih ur.

SLUŠALKE, SLUŠALKE, SLUŠALKE
Poleg hrupa in zvokov iz naravnega okolja je z razvojem tehnologije čedalje večja nevarnost za naš sluh uporaba naprav za gledanje in poslušanje video in zvočnih vsebin. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da trenutno več kot 430 milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi izgube sluha, še mnogo več pa jih je na poti tja. Zaradi uporabe različnih tehničnih naprav, največkrat različnih oblik slušalk, so še posebej ranljivi mladi. V preteklosti je veljalo, da je večja težava za sluh prisotnost splošnega hrupa, dandanes pa vse več otrok in mladostnikov trpi za okvaro sluha, povzročeno z izpostavljenostjo preglasni glasbi v slušalkah ali na glasbenih prireditvah; SZO ocenjuje, da je več kot 1,3 milijarde mladostnikov in mladih odraslih po vsem svetu v nevarnosti izgube sluha zaradi izpostavljenosti nevarnim praksam poslušanja glasbe. Zdravstveni delavci po svetu svarijo pred hudo nevarnostjo izgube sluha pri precejšnjem deležu ljudi, zlasti zaradi lastnega škodljivega ravnanja, pri čemer izstopa uporaba slušalk.
Kot lahko vidimo na infografiki, sta proizvodnja in prodaja slušalk v velikem porastu. Resda so tudi v 90-ih letih prejšnjega stoletja in ob prehodu v zdajšnje stoletje obstajali walkmani, discmani, na katere so bile pripete žične slušalke, vendar je bila uporaba teh naprav minorna v primerjavi z deležem pametnih mobilnih naprav in številom slušalk med mladimi danes. Prav prisotnost mobilnih naprav, možnost predvajanja zelo različnih video in zvočnih vsebin kadarkoli in kjerkoli, hkrati pa privlačnost brezžičnih slušalk so pripeljale do tega, da je trendovsko imeti ves čas v ali na ušesih slušalke ter imeti glavo zapolnjeno z zvokom.
Mnogi starejši te potrebe mladih seveda ne razumejo, vendar je že veliko študij in raziskav pokazalo, kako pomembna je glasba v življenju mladih, saj jo povezujejo z užitkom, sprostitvijo, mnogim prinaša veselje ali jih razvedri. V trenutkih, ko si nadenejo slušalke in prisluhnejo glasbi po svojem izboru, se jim zdi, da določene težave izgubijo svojo težo, za nekaj časa jim glasba celo pomaga pozabiti na skrbi. Glasba ima za mlade tudi posebno moč, saj v njih vzbuja različna čustva, v njej lahko najdejo energijo, da jim občutek moči, da nekaj zmorejo. Razlogov za poslušanje je torej veliko, vendar to še ne zmanjša nevarnosti za sluh – le-ta se namreč skriva v glasnosti.

NEVARNA GLASNOST
Kolikokrat je torej priporočena uporaba slušalk? Kakšna je še primerna raven glasnosti? Varnost poslušanja je odvisna od jakosti zvoka, trajanja in pogostosti poslušanja. Ti dejavniki so med seboj povezani in skupaj določajo, kaj je in kaj še ni škodljivo. Upoštevati moramo, da lahko glasbo nižje glasnosti poslušamo dlje, visoke jakosti pa manj časa. Gotovo lahko vsak dan nekaj ur poslušamo glasbo, podkaste ali druge vsebine, če to počnemo v razponu med 60 in 75 decibelov. Za zgornjo mejo pa si moramo zapomniti, da lahko pri jakosti 89 dBA glasbo brez posledic poslušamo do 5 ur na teden. Če ta čas skrajšamo na cca 2 do 3 ure na teden, je glasbo še varno poslušati pri jakosti, nižji od 92 decibelov. Vendar to so zgornje, skrajne vrednosti, zato je na mestu nasvet, da naj ne bi nikoli poslušali glasbe na slušalkah preko 70-odstotne vrednosti nastavitve jakosti, raje manj. Pri poslušanju glasbe in drugih zvočnih vsebin s slušalkami strokovnjaki priporočajo nakup in uporabo slušalk s funkcijo zmanjševanja šumov iz okolice (angl. noise cancelling). S tem, ko slušalke aktivno znižajo šume in druge zvoke iz okolice, vam namreč ni treba povečati jakosti zvoka, da bi preglasili hrup iz okolja. Ob tem pa je treba biti še bolj pozoren na okolico, da ne preslišimo določenih zunanjih zvokov, ki so lahko pomembni za našo varnost in zdravje.

Nekaj ključnih priporočil s strani SZO za ohranjanje sluha:

- Znižajte jakost zvoka svojih prenosnih avdio naprav, maksimalna jakost naj bo le 60 %.
- Uporabljajte naglavne (supraavralne) slušalke s tehnologijo izničenja zunanjih zvokov, s tem boste pridobili čistejši zvok. Tako bo glasba že pri manjši jakosti prišla bolj do izraza.
- Omejite čas, ki ga preživite v hrupnih prostorih. Na glasnih zabavah se vsaj enkrat na uro za najmanj pet minut umaknite v tiho okolje.
- Za svoje pametne telefone uporabljajte široko dostopne aplikacije, ki merijo raven jakosti zvoka. Tako se boste lahko z gotovostjo prepričali, ali je zvok v vaši okolici škodljiv za vaš sluh.
- Uporabljajte čepke za ušesa in zaščitne slušalke. Posamezna uporaba ublaži glasnost za približno 15 do 30 dB. Skupna uporaba obeh pa k temu doda še dodatnih 10 do 15 dB. Na ta način lahko jakost zvoka znižamo tudi do 45 dB.

GLASNOST ZVOKA
Glasnost zvoka je največkrat izražena z enoto decibel. V okolju je veliko zvokov, od šelestenja listja (20 do 30 decibelov) do grmenja (120 decibelov) in zavijanja sirene (120 do 140 decibelov). Pri 120 dB je tudi prag bolečine – vsak zvok, ki ima raven hrupa višjo od 120 dB, že povzroča fizično bolečino. Vendar je treba tudi vedeti, da so človeškemu ušesu škodljivi že zvoki s precej nižjo ravnjo hrupa. Že zvoki, ki dosežejo 85 decibelov ali več, lahko poškodujejo človekova ušesa. In virov, ki proizvajajo zvok takšne glasnosti, je veliko – tolikšno raven lahko dosega promet na glavni cesti, motorna kosilnica, vlaki, če stojimo tik ob progi (90 do 115 decibelov), in glasen rock koncert (110 do 120 decibelov). Televizijo običajno gledamo pri ravni okoli 60 dB.
Iz povedanega je razvidno, kakšno škodo povzročamo svojim ušesom, če poslušamo glasbo s slušalkami na ravni hrupa nad 80 decibelov. Hkrati si velja zapomniti pomen trajanja hrupa za vpliv na naš sluh in telo. Če smo izpostavljeni hrupu 85 dB za 40 ur, to za uho predstavlja enak stres kot izpostavljenost 95 decibelom za 4 ure ali 105 decibelom za 24 minut.

IN KAR NAENKRAT NASTOPI – TIŠINA!
Nasprotje hrupa je tišina. Blažena tišina. Čeprav za mnoge nevzdržna. Tišina je dandanes pogosto možna samo še takrat, ko v rokah ne držimo kake tehnične naprave. Življenja torej ne živimo več prosto, ampak smo v nenehnem afektu potrebe po povezanosti. To nas dela nemirne, razdražljive, neizpolnjene, kot da nam nekaj manjka. Radi bi bili dejavni, slišani, videni v tem realnem in tudi digitalnem svetu. Zato je tišina za mnoge tako mučna …
Zamisli si, da si sam v gozdu, brez mobilnega telefona, brez družbe in sogovornikov. Kako bi se počutil? Bi prisluhnil zgolj zvokom narave, tudi tišine, z veseljem in mirno, ali bi bili prisotni občutki tesnobe, nemira, razdražljivosti?

Potrditev, da so slušalke trenutno med najbolj zaželenimi in uporabljanimi tehničnimi napravami potrjujejo tudi prodajne številke iz leta 2022 in časov digitalnih bonov. Takrat so upravičenci, šolarji od sedmega razreda dalje, dijaki in študenti za nakup slušalk namenili več kot 5 milijonov evrov. Vsak upravičenec je dobil dobropis v vrednosti 150€. In tako se je v tistem obdobju s pomočjo digitalnih bonov kupilo neverjetnih 42.370 slušalk.
Samo za primerjavo, da je druge računalniške opreme v obliki prenosnih, tabličnih in namiznih računalnikov bilo kupljenih 21.746 enot.

Večina ljudi je danes nemirnih in razdražljivih prav zaradi vsega šundra in hrupa. Mnogi se tega zavedajo in si želijo ter iščejo tišino in umirjenost. Bolj kot postajamo hrupna, z glasbo in glasnostjo zapolnjena družba, več je iskanja raznih metod in načinov, kako najti tišino. Ni čudno, da so v porastu delavnice meditiranja, telovadbe, joge – mnoge ponudbe, kjer se išče mir.
A kristjani že od Kristusa dalje vemo, kdo nam lahko da pravi mir. Če povežemo mir s tišino, lahko rečemo, da nam je tišina dana zato, da najprej lahko slišimo Gospoda. Da se brez šumov, hrupov in drugih zvočnih dražljajev prepustimo njemu. Nato, da lahko sploh slišimo sebe.

V nenehnem vrtincu dogajanja, hrupa, zvočnih in vidnih dražljajev ne utegnemo sproti zaznavati vsega, kar se nam dogaja, še toliko manj smo v takšnem okolju lahko pristni in slišni samemu sebi. Pa se zavedamo, da nam ravno tišina omogoča in ponuja možnost, da se bolje spoznamo?

»EFFATHA! EFFATHA! BODI ODPRT!«
To so besede zapovedi, ki jih Jezus v evangeliju govori, da bi gluhemu povrnil sluh (Mr 7,31-37). Kakor vsa Jezusova čudežna ozdravljenja ima tudi to ozdravljenje globlji pomen od tistega, kar vidimo na površini.
Jezus človeku odpre ušesa, da bi slišal. Si predstavljamo, da bi sedaj oglušeli in kar naenkrat ne bi več slišali? Bili bi zapisani večni tišini.
Ko govorimo o zvokih in hrupu, se pogovarjamo predvsem o tem, da slišimo preveč stvari, da poslušamo preglasno. Poslušamo in prisluhnemo najrazličnejšim melodijam, nagovorom, zvokom. Kar naprej smo polni zvokov, pa nam še ni dovolj.
Na prvi pogled bi se dandanes zdelo, da je Jezusova prilika sodobnemu človeku nepotrebna – saj vendar slišimo še preveč stvari. A takšno gledanje je zgolj površinsko. Ozdravitev, ki jo ponuja Jezus v omenjenem evangeliju, je več kot le fizično-funkcionalna. Jezus nam želi v tem dejanju sporočiti, da prihaja ozdravljat tudi našo duhovno gluhoto. To je pravo ozdravljenje, ki ga Jezus želi doseči v vsakem od nas; ne nujno zato, da obnovimo svoj fizični sluh, da lahko slišimo zvoke sveta okoli sebe, ampak da omogočimo svoji duši, da sliši in je pozorna na Božji glas.

BOG NAS NAGOVARJA V TIŠINI!
Pogosto je prav hrup sveta tisti, ki nam lahko prepreči, da bi slišali Božji glas. Včasih je to hrup naših razpršenih misli in razpršenosti naših zadolžitev in interesov, drugič hrup skrbi in dvomov. Pomembno je, da se naučimo utišati sebe in resnično poslušati Božji glas. Namerno moramo v življenju ustvariti mirne čase in prostore, da lahko zmanjšamo glasnost ne samo v okolici, ampak tudi v svoji glavi.

Naredite v svojem zasedenem življenju prostor, da slišite Božji šepet. Na to nas opominja tudi sveta Mati Terezija: »Bog govori v tišini srca in to je čas, ko govori z vami. Da bi ga bili sposobni slišati, morate biti kot majhen otrok. Če se z Bogom soočite v molitvi in tišini, vam bo spregovoril. Poslušanje je začetek molitve. To, kar poslušamo, je glas Boga, ki ne zavaja in se ne pusti zavajati. Če torej ohranjamo tišino, ni treba tišini ničesar dodati; če govorimo ali odgovarjamo, delamo napake. V tišini srca spregovori Bog; pustimo mu, naj nas napolni, šele nato spregovorimo mi. Pogosto izrekamo besede brez usmiljenja. Te prihajajo od nas, iz našega srca, ne od Boga, ki govori po nas. To je zato, ker ne poslušamo.«

Ker smo nenehno v dogajanju, imamo občutek, da je tišina nesmiselna, da je stran vržen čas, ker se v njej pač nič ne dogaja. Enako se nam zdi, ko smo nagovorjeni, da v molitvi prisluhnemo Bogu. Prepričani (in celo zafrustrirani) smo, da Boga ne moremo slišati, zato se nam ne zdi smiselno biti v molitvi in tišini. Če pa nam zvoki tega sveta nudijo toliko pestrosti … A ta nas vsej jakosti navkljub pušča prazne. Zapomniti si torej moramo, da Bog šepeta. Ne kriči. Ne bo nam snel slušalk, ne bo odstranil ušesnih čepkov, izklopil radia v avtu ali nas potisnil v cerkev ali v naš kotiček za molitev. Bog spoštuje našo svobodo, vendar gotovo pozna potrebe naše duše. Ko bomo sposobni vztrajati v tišini, bomo tudi zaslišali njegov šepet.
Zato se zlasti takrat, ko imamo možnost izbire, trudimo čim večkrat izbirati tišino. Ne samo zaradi molitve oziroma da bi slišali Božji glas, ampak tudi zaradi naše umirjenosti, da bi slišali sebe – ter tudi ohranjali svoj sluh.

M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 1 (2024), 52-56.

Papež Frančišek je v želji, da bi okrepil vlogo Svetega pisma določil, da je v bogoslužnem koledarju 3. nedelja med letom, ki je običajno ob koncu januarja, posvečena obhajanju, razmišljanju ter razširjanju Božje Besede. Prehod v novo leto je tudi priložnost, da lahko v novo koledarsko leto stopimo skupaj s Svetim pismom, lahko tudi z obljubo, da bomo v letu 2020 vsak dan posegli po tej knjigi.
Sveto pismo (SP), knjiga vseh knjig, je sveta knjiga kristjanov. V njem je zapisano Božje razodetje, hkrati pa predstavlja temeljne vrednote, spoznanja, verovanje ter etični kodeks kakor tudi živo sporočilo vsega naštetega po komentarjih, literarnih, glasbenih in likovnih stvaritvah na temelju svetopisemskih motivov.

NAJVEČKRAT PREVAJANA KNJIGA
Sveto pismo je po zadnjih podatkih (oktober 2019) prevedeno v 3.385 jezikov od 7.111 uradnih svetovnih jezikov, kar pomeni dobrih 46 %. Pri tem ne smemo pozabiti dejstva, da so prevodi Svetega pisma pomagali pri soustvarjanju narodnih jezikov. Tudi slovenščina se je začela razvijati s pomočjo Dalmatinovega prevoda Biblije (1584). Zakaj pa so prevodi potrebni? Ker omogočajo, da (ne)verniki berejo Božjo besedo v domačem, poznanem jeziku.
.
SEPTUAGINTA
Septuaginta je prvi grški prevod SP Stare zaveze (SZ), ki je nastal v 3. in 2. stol. pred. Kr., v starodavnem egipčanskem mestu Aleksandrija. Prevod je dobil ime po sedemdesetih prevajalcih. Prevedli niso le hebrejskega (judovskega) svetopisemskega izročila, ki vsebuje 24 knjig, temveč tudi druga besedila, ki pa jih kot kanonična priznavamo le katoličani in pravoslavni. Zanje se uporablja ime devterokanonične knjige, judje in protestanti pa jih prištevajo med apokrife.

VULGATA
Vulgata (lat. splošno razširjena, sprejeta) je latinski prevod SP z začetka 5. stoletja, v večini delo svetega Hieronima. Nastala je na pobudo papeža Damaza, iz želje, da bi Cerkev imela zanesljiv in homogen latinski prevod Svetega pisma. Splošno veljavo pa je Vulgati zagotovil cesar Karel Veliki leta 800. Leta 1546 jo je tridentinski koncil razglasil za avtentično. Zaradi napak pri prepisovanjih in razvoja tekstne kritike so Vulgato temeljito revidirali. 25. aprila 1979 je izšla Nova Vulgata, ki je nadomestila staro, saj je postala uradna verzija za rabo v latinskem bogoslužju in za dokumente Katoliške cerkve latinskega obreda.

SLOVENSKI PREVODI BIBLIJE
Jurij Dalmatin velja za prvega slovenskega prevajalca Biblije. Njegov protestantski prevod SP je izšel leta 1548. Potrebnih je bilo več kot dvesto let, da je izšla katoliška izdaja SP, imenovana Japljeva Biblija, ki je izhajala med letoma 1783–1802. A prevod je pošel. SP je želel pripraviti lavantinski škof Anton Martin Slomšek, ker pa so o tem razmišljali tudi predstavniki ljubljanske škofije, je Slomšek prevod prepustil njim. Tako je pod mentorstvom škofa Antona Alojzija Wolfa nastala t. i. Wolfova Biblija. Prevajanje je vodil Jurij Volc (1805–1885), ki mu je pomagalo več kot deset drugih prevajalcev (npr. A. Čebašek, A. Gollmayer, L. Jeran, F. Metelko, M. Ravnikar). Prevajali so po Vulgati in nemški Alliolijevi Bibliji, iz katere so povzeli tudi opombe. Prevod je izšel v šestih zvezkih z letnicami 1856 do 1859. Stritarjev Novi zakon (1882) bil večkrat ponatisnjen. Katoliški krogi so ga imeli za protestantskega.

Stritar je sicer prevedel tudi nekatere knjige Stare zaveze. Za pesniško preoblikovano izdajo SP je poskrbel Simon Gregorčič. Prevod Joba in Žalostink je izšel leta 1904. Poseben pomen ima tudi prevod grške NZ v prekmurščino, za katerega sta poskrbela brata Štefan in Mikloš Küzmič, znan kot Küzmičev Nouvi zakon (1771). Protestanti so leta 1914 dobili celoten prevod Charskovega SP. Poseben pomen ima Mariborski prevod SP (1959–1961), ki ga je pripravljal dr. Matija Slavič. Gre namreč za prvi prevod SZ knjig iz hebrejščine v slovenščino, medtem ko je celotna NZ prevedena iz grškega izvirnika. Prevod je vstopil v bogoslužno rabo. Leta 1974 je izšla popravljena različica Mariborske izdaje, imenovana Ekumenska izdaja SP, saj so jo pripravljali katoličani in protestanti. Ob štiristoletnici prvega prevoda je leta 1984 izšel Jubilejni prevod NZ, ki so ga pozneje vključili v Standardni prevod SP (1996), ki je dosledno preveden po izvirniku.

NOV PREVOD PRED VRATI
Kmalu zatem so se začele priprave na prevajanje Jeruzalemske izdaje SP, ki je najbolj priznan in vpliven katoliški prevod SP po drugi svetovni vojni. Gre za klasičen prevod, ki teži k skladnosti z izvirnim besedilom, s skrbjo ohranjanja duha izvirnika, poleg tega pa upošteva literarne kritike ter dodaja obsežne opombe. Leta 2010 je izšla Jeruzalemska izdaja Nove zaveze in Psalmov, 2013 modrostnih in preroških knjig, 2014 Peteroknjižja in 2015 zgodovinskih knjig. Celotno besedilo SP Jeruzalemske izdaje bo izšlo letos.
Se tudi ti sprašuješ, zakaj se nova izdaja imenuje Jeruzalemska?
Poimenovanje je povezano z dejstvom, da je pobuda za prevajanje komentiranega prevoda nastala v okviru francoske biblične šole v Jeruzalemu. Prva izdaja (Bible de Jérusalem) je tako izšla v francoščini leta 1956.
In še zanimivost: Dodatna vrednost slovenske izdaje Jeruzalemske Biblije je v tem, da opombe niso preprosto prevedene iz francoskega izvirnika, temveč so okrepljene z drugimi viri, zato ima slovenska izdaja v povprečju 20 % več opomb kot francoski izvirnik.

KANON NZ
Omenili smo že, da se kanon SZ nekoliko razlikuje. Pri kanonu Nove zaveze (NZ) pa obstaja popolno soglasje med vsemi Cerkvami, identično je tudi zaporedje spisov. Slednje se je tekom zgodovine spremenilo. Sprva so bili evangeliji razvrščeni po vrstnem redu Mt, Jn, Lk, Mr, medtem ko so danes v vrstnem redu Mt, Mr, Lk, Jn. Pavlova in katoliška pisma pa so porazdeljena od najdaljšega do najkrajšega v določeni skupini.

IZDAJA ZA MLADE
Poleg opisanih izdaj Svetega pisma, so v ekipi projekta Youcat pripravili tudi Sveto pismo za mlade – Youcat Biblija. Za knjigo so izbrali besedila iz Stare in Nove zaveze, vključena so bogata pričevanja, tako svetnikov kot mladih, ter izbrane fotografije. Vse to daje temu Svetemu pismu za mlade še dodatno vrednost. Na začetku »knjige vseh knjig« je vključenih 10 pravil, ki nas vodijo pri branju Biblije. Taka izdaja želi še posebej motivirati ne samo za branje, ampak da lahko v njej najdejo mladi spodbudo za molitev, pomoč drugim, premišljevanje o veri.

Pri izdajah za mlade in otroke je pomembno vlogo odigrala tudi založba Ognjišče, ki je že leta 1968 izdala Kratko sveto pismo s slikami. In prav to prvo sveto pismo s slikami je potem izhajalo v več ponatisih skozi leta in leta ... in tudi v novem tisočletju - nazadnje v prenovljeni izdaji leta 2012 in zadnjem ponatisu 2017. Če seštejemo vso naklado, to pomeni skupaj več kot 160.000 izvodov in s to številko je najbolj prodajana knjiga v slovenščini vseh časov - in še vedno je v prodaji. Še bolj se je izdajanje knjig s svetopisemsko vsebino razmahnilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, posebno ob 400-letnici prvega popolnega prevoda Svetega pisma (1984). Založba Ognjišče je iz leta v leto dopolnjevala zbirko pomembnih svetopisemskih knjig, in jih uspešno razširjala med bralce. Med njimi je najbolj pomembna knjiga Svetopisemski vodnik izšla v nakladi 10.000 izvodov in doživela ponatis - danes nekaj nepojmljivega. Med bralce se je hitro razširila prav tako zelo potrebna Enciklopedija Svetega pisma ... V današnjem času je zanimanje za Sveto pismo manjše, toda pri založbi Ognjišče še vedno redno ponatiskujemo nekatere uspešne starejše izdaje, jih izdajamo v prenovljeni podobi ... Tudi ta novejši čas ima svojo svetopisemsko uspešnico Zgodbe Svetega pisma (v 365 zgodbah, po ena za vsak dan) – v treh letih je doživela štiri ponatise, skupaj je bilo v 22 letih natisnjenih več kot 35.000 izvodov te izdaje, ki je še vedno v prodaji.
Seznam "svetopisemskih" izdaj naše založbe (in ponatisov), ki so izšle v 53. letih izdajanja knjig (aprila 1967 je izšla prva) ... (spletni dodatek o izdajah založbe Ognjišče Marko Čuk)

KDO IN KDAJ JE RAZDELIL SP NA VRSTICE IN POGLAVJA?
Kot je zapisala Maria Carmela Palmisano v knjigi Uvod v Novo zavezo, so vse izdaje Svetega pisma danes razdeljene ne le po naslovih posameznih 'knjig', temveč znotraj teh na poglavja in vrstice. Poglavja so krajši ali daljši odlomki, posamezno lahko vsebujejo 6 (npr. v Ps 150) ali tudi 176 vrstic, kolikor jih je v Ps 119. Tudi vrstice ali verzi so različno dolgi. Štefan Langton, profesor v Parizu, škof v Canterburyju (+1228), je Sveto pismo v latinščini razdelil na poglavja in jih oštevilčil. Vrstice je v poglavjih Stare zaveze oštevilčil Sante Pagnini iz Lucce (1528), vrstice Nove zaveze pa je določil in oštevilčil Robert Estienne (1555). Luter in Dalmatin imata delitev na poglavja, a še ne na vrstice. Hebrejska Biblija je že prej imela svojo delitev na bogoslužne odlomke (po hebr.: “parašah“ v ednini in “parašot” v množini). Slednje je Pagnini upošteval, vendar je treba vedeti, da so te delitve (od Pagninija in Estienneja) najprej nastale za latinsko besedilo, potem so jih prenesli na hebrejske in grške izdaje in seveda na novejše prevode. V nekaterih izdajah angleških prevodov sem in tja naletimo na delno drugačno izročilo štetja vrstic. Razlike so tudi pri nekaterih devterokanoničnih knjigah ali delih knjig, kjer se obseg grškega besedila včasih razlikuje od obsega v latinski Vulgati (npr. Sir, Est, Tob).

NAČINI BRANJA SVETEGA PISMA
Večina kristjanov se s Svetim pismom sreča že v otroštvu. Otroke najbolj pritegnejo barvne ilustracije. V ta namen obstajajo tudi izdaje otroških Svetih pisem, kjer so predstavljene pomembnejše pripovedi in ki so pomemben korak za uvajanje otroka v poznavanje zgodovine razodetja. Vsak mlad kristjan prejme Sveto pismo ob prejetju zakramenta, a ker gre za tako debelo knjigo, polno gostega besedila, mnogi vanjo niti ne pogledajo. Poleg tega Sveto pismo ni roman, pa čeprav najdemo v njen primere romantične ljubezni, ni znanstvena fantastika, kljub temu da določeni odlomki dajejo prosto pot človekovi domišljiji (prim. Raz), ni kriminalka, četudi so Kristusa ubili. Sveto pismo namreč vsebuje vse literarne zvrsti, hkrati pa jih presega. In kako naj ga potem beremo? Obstajajo različni pristopi.

ALI SI VEDEL, DA OBSTAJA SEZNAM, KAKO V ENEM LETU PREBRATI CELO SVETO PISMO?
Vsak dan prebereš nekaj odlomkov, in tako boš s pomočjo seznama lahko v enem letu vsaj deloma predelal celotno SP. Vsekakor pa ni pomembno, koliko Svetega pisma prebereš, temveč da razmisliš o tem, kaj ti želi sporočiti. Takšen princip branja imenujemo lectio divina (več o tem si lahko prebereš v oktobrski glavni temi o meditaciji v krščanstvu). Pri tem lahko slediš cerkvenemu koledarju, lahko pa Sveto pismo odpreš na poljubnem mestu ter mu dovoliš, da te samo nagovori. Modernizacija je prinesla tudi vrsto uporabnih aplikacij, preko katerih dobiš na svoj pametni telefon dnevne citate iz Svetega pisma. Gre za praktično zadevo, svoj pomen pa doseže takrat, ko nas citati resnično nagovorijo ter povabijo k boljšemu življenju. Ampak pozor!
Nekateri citati so sami po sebi dovolj močni, prav tako kot določeni odlomki. Kljub temu pa jih lahko popolnoma razumemo šele takrat, ko poznamo kontekst, v katerem so bili povedani. V nasprotnem primeru namreč lahko pride do zlorab. Če ponazorim s primerom: ali si vedel, da v Svetem pismu piše, da ni Boga? (Ps 14,1). Če bi prebrali le ta stavek, bi lahko začeli z razpravami, da Sveto pismo hkrati zanika to, kar razodeva. Le če preberemo celotno vrstico, vidimo celoten kontekst. Piše namreč: »Bedak pravi v svojem srcu: 'Ni Boga.'«
Strokovnjakom, ki se ukvarjajo s preučevanjem svetopisemskih besedil v širšem kontekstu, pravimo biblicisti oz. eksegeti. Za preučevanje uporabljajo t. i. eksegetsko analizo.

 

FLISAR, Urška (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2020) 1, str. 60-65.