Od msgr. Silvestra Čuka, urednika Ognjišča smo se poslovili v petek, 16. januarja 2026.

Ob 10. uri smo ga sodelavci in drugi verniki sprejeli v koprski stolnici do 12. ure so se pred njegovo krsto zvrstili številni, ki so ga poznali, njegovi sorodniki, rojaki iz župnije Črni Vrh, Izole, Kopra ... tisti, ki so ga srečevali na njegovih poteh ... brali njegove knjige, članke v Ognjišču ... ves čas pa je slovo od pokojnega Silvestra spremljala molitev ...

Ob 12. uri je bila pogrebna maša, ki se je je  udeležilo okrog 70 duhovnikov.

nagovor koprskega škofa Jurija Bizjaka

Dragi bratje mašniki, dragi sorodniki, bratje in sestre, domači in gostje. Sožalje!

Naš brat Silvester je bil rojen 1 januarja 1940 v Lomeh, župnija Črni Vrh nad Idrijo. Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu (1946-1954), gimnazijo v Ajdovščini (1954-1958, teološko fakulteto v Ljubljani (1958-1965). Mašniško posvečenje je prejel 28 junija 1964 na Sveti Gori. Po novi maši je bil nedeljski kaplan v Šempetru pri Gorici (1964-1965) in v Postojni (1965); vikar v Slivju in Brezovici (1965-1966). Leta 1966 je doživel hude poškodbe na cesti in bil skoraj celo leto v bolnišnici in na postelji. Potem je bil več kot 50 let duhovni pomočnik v stolnici in nedeljski kaplan v Izoli (1967-2021). Zadnja leta je bil duhovni pomočnik v stolnici (2021-25). Urednik Ognjišča je bil v letih (1965-2007), kjer je bil dejaven tudi po upokojitvi do svojega odhoda v večnost.

Naš brat Silvester je bil mož žive vere, trdnega upanja, dejavne ljubezni. Izvéden v modrosti in pravičnosti, v srčnosti in zmernosti. Delaven in vztrajen, zanesljiv in redoljuben. Kakor čebela in kakor mravlja (Prg 6,6). Iz globokega prepričanja, da samo od sebe ne nastane nič, da je vse treba narediti! Kakor piše apostol Pavel: 'Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje' (Flp 2,12). Silvestrov oče je bil čevljar, kar nam kliče v spomin znano rabinsko zgodbo, ki lepo označuje tudi našega Silvestra: Veliki rabinski modrec Israel Salanter (1810-1883) je nekoč prenočeval v čevljarjevi hiši. Pozno ponoči je Salanter videl moža, ki je še delal pri utripajoči in skoraj ugasli svetilki. Rabi Salanter je stopil k možu in mu dejal: 'Poglej, kako pozno je; tvoja svetilka pojema. Čemú še delaš?' Čevljar, ki ga rabinove besede niso zmedle, je odgovoril: 'Dokler svetilka gori, je mogoče popravljati!'

Naš brat Silvester je bil velik učitelj in vzgojitelj. Kakor pravi latinski pregovor: 'Serva ordinem, et ordo servabit te. Ohrani red in red te bo ohranil!' Kakor pravi spev v čast pastirjem: 'Pastir ljubi svoje brate in sestre in mnogo moli za ljudstvo.' Kakor piše prerok Malahija: 'Ustnice duhovnika naj ohranjajo spoznanje in iz njegovih ust se pričakuje pouk, ker je poslanec Gospoda nad vojskami' (Mal 2,7). Kakor pravi tudi evangelij: 'Pismouk je podoben hišnemu gospodarju, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro' (Mt 13,51). In kakor apostol Pavel naroča svojemu učencu Timoteju v Efez: 'Oznanjuj besedo, vztrajaj, v ugodnih in neugodnih časih; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem' (2 Tim 4,2). 'Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, za svarjenje, za poboljševanje, za vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln, za vsako dobro delo pripravljen' (2 Tim 3,16-17). 'Učitelji Cerkve bodo blesteli kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge poučili v pravičnosti, so kakor zvezde za vso večnost' (Dan 12,3).

Naš brat Silvester je bil velik mislec in raziskovalec. Kakor pravi psalmist: 'Iščite Gospoda in njegovo mogočnost, vedno se ozirajte za njegovim obličjem' (Ps 105,4). In kakor pravi kralj Salomon: 'Brez zahrbtnega namena sem se naučil modrosti, brez zavisti jo delim' (Mdr 7,13). 'Pošlji jo iz svetih nebes, od prestola svojega veličastva jo pošlji, da bo pri meni in bo z menoj delala, da bom spoznal, kaj ti ugaja' (Mdr 9,10). Bil je zvest v malem, kakor pravi David: 'Gospod, moje srce ni ošabno, moje oči niso prevzetne. Ne pristopam k prevelikim delom, ne k takšnim, ki me presegajo' (Ps 131,1). Verjamemo, da bo slišal Gospodove besede: 'Prav, dobri in zvesti služabnik, v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil' (Mt 25,21).

Naš brat Silvester je bil velik pisec in prevajalec. Njegova življenjska pot je najtesneje povezana z Revijo Ognjišče, ki je začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi skoraj šest desetletij resnično obsežen in ogromen. Napisal je večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in druge. Predstavil je na stotine znanih slovenskih in drugih osebnosti. Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine ter sodeloval pri objavi nekaj slikanic za otroke. Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. Objavil je tudi številna izvirna literarna dela za odrasle. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
V bibliografskem sistemu je navedenih okrog 900 njegovih enot. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in izbrušen jezik. Za svoje delo na duhovniškem in uredniškem ter pisateljskem področju je leta 2014 ob svoji zlati maši prejel odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje SŠK. Leta 2020 mu je Škofija Koper ob 80-letnici življenja podelila Odličje svetega Jožefa delavca.

Najlepši nauk, ki nam ga je zapustil, pa je verjetno ta: Kako je dve veliki izgubi, ki ju je doživel, pretvoril v izjemno velik dobiček in izjemno veliko bogastvo. Prva njegova velika izguba je bila, da ni smel na študij v Rim, druga njegova velika izguba pa je bila huda poškodba na cesti. Iz obeh izgub je s svojim preprostim pristopom in s svojim vztrajnim delom iztržil bogastvo, ki ga molj ne bo pojedel in ga rja ne bo razžrla. Dragi Silvester, hvala za tvoj privlačen zgled in za tvoje zvesto pričevanje. – Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

SLOVO V IMENU SODELAVCEV REVIJE in RADIA OGNJIŠČE  (dolgoletni sodelavec Marko Čuk)

Dragi Silvester.

V imenu tvojih sodelavcev na Ognjišču in Radiu Ognjišče, bi se ti rad ob zemeljskem slovesu zahvalil za vse, kar si storil za nas, za vse bralce revije in knjig založbe Ognjišče, za poslušalce Radia … pa tudi za Cerkev na Slovenskem in slovenski narod!

Rojaka sva, v črnovrški fari doma, na pobočju Javornika; ti spodaj, jaz dobro uro hoda višje. Vsak po svoji strani gore sva odšla v svet … Bog pa v svoji brezmejni modrosti vodi naša pota in piše ravno s krivuljami. Najprej je ‘krivuljo’ tvoje nesreče s kolesom obrnil tako, da te je pripeljal k Boletu; potem pa je tu še moja ‘krivulja’: pred 42. leti sem prišel v Koper in oče urednik Bole me je sprejel na uredništvo. Ti si bil tam že petnajst let urednikova ‘desna roka’. Znašel sem ob dveh ustvarjalcih mladinskega lista, ki se mu je tedaj naklada že strmo dvigala in se bližala 100.000. Spremljal sem vajino delo: ‘seje uredništva’ na štiri oči, izmenjavo kratkih besed, tu in tam kakšen vic ... vse je delovalo silno usklajeno. Res sta bila posrečena dvojica, po značaju tako zelo različna, pri delu pa tako učinkovita ... Težko si sprejemal novosti, spremembe … tudi mene si sprejel bolj zadržano. Pa sva se kmalu ujela in v naslednjih letih tudi marsikaj naredila skupaj. O svojem delu nisi veliko govoril. Ko sem pripravljal kazalo za 20 let Ognjišča, sem te spraševal po psevdonimih in kraticah pod članki … in odkril, da si vsak mesec sam napisal, prevedel, priredil, opremil … skoraj pol Ognjišča. Pa se ti to ni zdelo nič takega, rekel si samo, da sta Bole in Bojan ustanovitelja, ti pa izvrševalec njunih zamisli.

 Vse, kar je Ognjišče izdalo v prvih tridesetih letih je šlo skozi tvoje roke: jezikovno in pravopisno si ‘likal’ vsa besedila … vsi po vrsti smo ‘zardevali’ in se učili. Prepričan si bil, da je ta tvoj občutek za jezik dediščina gimnazijske profesorice Lojzke Brus, in njenih spodbud za branje domačih klasikov. Ljubezen do knjig si vedno postavil na prvo mesto, rekel si, da imaš to po svoji mami. Koliko si jih prebral v svojem življenju, koliko si jih prevedel in tudi sam napisal. Hvala za poljudna in prijazna povabila k branju, hvala za vse prevode, v zadnjih letih predvsem knjižic in slikanic za otroke, hvala za vsa plemenita življenjska sporočila, ki jih zajemamo iz tvojih knjig. Tu je še dediščina tvojega očeta: tvoje druženje s svetniki, o katerih si najprej pisal v Ognjišču, potem za Radio Ognjišče in iz tega je nastala knjiga Svetnik za vsak dan (zadnjo izdajo sva pripravila prav pred nekaj meseci in jo tudi letos prebirajo na radiu). Še nekaj ti je bilo zelo drago: odkrivanje osebnosti iz naše preteklosti, ki so s svojim ustvarjalnim delom na raznih področjih prispevali pomemben delež v slovensko kulturno zakladnico. Bralci se s hvaležnostjo spominjamo tvojih skrbno pripravljenih prilog, večino si jih napisal sam, po skrbnem zbiranju in temeljitem študiranju virov. Predolgo bi trajalo naštevanje, … vse tja do risanja in pripravljanja križank, izbiranja vicev … misli za koledarje, podobice, pisanja posvetil, voščil … za katera si bil pravi mojster. Na uredništvu je do tvojega odhoda v bolnišnico veljalo: “bo že Silvester kaj napisal”.

Občudoval sem tvojo natančnost in zavzeto delo: pri pisanju si vedno vedel, kaj hočeš povedati, imel si točno mero, znal si delati povzetke, pisal si jasno in razumljivo … z malo besedami si znal povedati veliko. Tudi tole, kar imam v rokah bi mi verjetno precej ‘sfriziral’, kot si rad rekel. Hvala ti tudi za to, da si pred dvajsetimi leti ‘udomačil’ računalnik in nam prihranil nekaj dela.

In sredi vsega tega dela, obveznosti, si bil ti, Silvester, oče Silvester, po značaju vesele narave, dobrohoten, prijazen … ko je kdo dregnil v tvoj red in delovni ritem, si pa znal pokazati, da si tudi ti “krvav pod kožo”. Zelo pa si bil pozoren do sodelavcev, zanimal si se za naše družine, nas obiskoval, spremljal si odraščanje naših otrok … Ne morem mimo tvoje dobrote, saj si bil do zadnjega, naš ‘dobri mož’, naš ‘Miklavž’ na Ognjišču in tudi daleč naokrog … Vedel si za vse rojstne dneve, vse obletnice. V prvih letih si nas vabil na sobotne večerje, vsako leto smo se vsi sodelavci, prijatelji, znanci z družinami zbrali okrog tebe za tvoj god.

Tvoj delavnik je bil umirjen, vse je potekalo po redu, ki si se ga zelo natančno držal: od jutranjega pregledovanja pošte, prebiranja časopisov do rednega dela, prevajanja ali pisanja za Ognjišče. Dopoldne si se kot “apostol trgovin”, kot si v šali sam dejal, odpravil na obvezen obhod po Kopru. Na ulicah in trgih si rad ogovoril tega in onega, za vsakega naključnega znanca si imel vedno pripravljeno kakšno ‘iskrico’. Znal si tudi dobro opazovati: ves ta ozek krog tvojih poti je bil zate pravi “svet v malem” … in o tem, kar si doživel, si lahko dolgo pripovedoval in kaj tudi na kratko zapisal v dnevnik, ki si ga pisal več kot petdeset let. Večkrat na dan si prišel na upravo ali v knjigarno Ognjišča, sedel in klepetal z gospemi, povedal kakšno modro, smešno štorijo … spraševal.

Živel si blizu, se preselil bližje in zadnje leto najbližje − v prostore očeta urednika. Proti koncu so se tvoje poti vedno bolj krajšale … nazadnje so ostali tvoji jutranji obvezni odhodi v stolnico, k daritvenemu oltarju. Maša je bila zate vedno najvažnejši dogodek dneva; delo, ki si ga čez dan opravljal pa je bila molitev prenesena v življenje. Tudi vsako Ognjišče se je začenjalo z molitvijo. Več sto si jih v teh letih prevedel, priredil, štirideset let si izbiral misli za vsak dan, da so lahko bralci zajemali duhovno hrano.

Zadnja leta, ko si imel več težav z zdravjem, si kljub bolečinam delal naprej, nikoli nisi rekel, da imaš dovolj. Težko te je bilo prepričati, da bi odložil težo dneva, meseca. Po dolgem premisleku si se vendarle odločil, da boš delal še kaj drugega … Razmišljal si, da bi morda pripravil spomine na očeta … že si začel prepisovati njegova pisma in svoje zapiske …

Pa se je ‘krivulja’ spet obrnila drugače: dan zatem, ko si sredi novembra oddal zadnji članek za Ognjišče, si nesrečno padel. Ko je šlo po operaciji že na bolje, sva na praznik Brezmadežne zadnjič govorila po telefonu iz zdravilišča … Naslednji dan po kapi nisi mogel več govoriti … v bolnišnici si preživel božič, svoj god, rojstni dan … Na praznik Sv. Treh kraljev sva se v bolnišnici zadnjikrat videla. Prinesel sem ti pozdrave vseh z Ognjišča, ti prebral besede tolažbe z blagoslovom škofa Petra … gledal si me s široko odprtimi očmi, verjamem, da si me slišal, a nisi imel več moči, da bi dal kakšno znamenje. Čutil sem, da je to slovo: naslednji dan si se rodil za večnost.

Silvester, nekoč si mi govoril, da je treba “živeti Božji danes” in da bo jutri še en ‘Božji danes’ … da je vsak dan potrebno navdušenje, čisto veselje, srčnost − ne pa evforija in pretiran zanos … da velik plamen zagori in kmalu ugasne, drobna lučka pa tiho gori in sveti, razsvetljuje … in se použiva. Tako si živel tudi ti.

Naj lučka vsega dobrega, kar si naredil za nas, za bralce revije, naših knjig, poslušalce Radia Ognjišče … sveti še dolgo po vsej domovini in širše. Hvala ti za vse, dragi Silvester.

Tako kot tvoj sopotnik Bole, tudi ti ostajaš v spominu srca.

pripravil Marko Čuk - fotografije Benjamin Pezdir

41. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, je včeraj odprl svoja vrata na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na tej promociji slovenske literature in spodbujanja branja se tudi letos predstavlja večina slovenskih založb (tudi Založba Ognjišče), ki razstavljajo svoje najnovejše ali najbolj prodajane izdaje knjig, od leposlovja do strokovnih del.
Obiskovalcem je v času sejma omogočen nakup knjig po ugodnejših cenah.
Od ponedeljka, 24. 11. 2025, do nedelje, 30. 11. 2025 na sejmu pričakujemo veliko število obiskovalcev (lansko leto skoraj 60.000, 110 razstavljavcev, 280 dogodkov). To potrjuje, da je Slovenski knjižni sejem največja kulturna prireditev v Sloveniji. Geslo letošnjega sejma je: Branje je potovanje.
(več na spletni strani SKS.)

Založba Ognjišče vas vabi na dva dogodka v času sejma:

V petek, 28. novembra ob 16. uri, na Odru mladih

Jure išče zvezdo z repom
Jure Sešek tudi letos brska po Miklavževem košu. Jejhata, kaj vse je notri, same krasne nove slikanice za pridne otroke! Pridite, Jure nam bo prebral Zvezdo repatico in Legendo o Miklavževem svetniškem kolegu, svetem Martinu.

V soboto, 29. 11. 2025 ob 10. uri na Pogovorni postaji

Nebeška pot ali kako romamo Slovenci
Blaž Lesnik se bo pogovarjal s: sodelovali bodo Žarko A. Mlekuž, Andreja Grahek, Nace Novak
Pogovor o slovenski romarski dediščini, o novih romarskih poteh v Sloveniji in zamejstvu. O razliki med romanji in pohodi ter mostovi med enim in drugim. Slovenci smo Marijin narod, tudi ko nas loči meja, nas ona povezuje, zato bomo v središču pogovora imeli njeno Nebeško pot, Cammino Celeste.

Na sejmu se predstavlja tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim ... in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista  ...

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 58 let ...

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor, kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2025. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja ...  Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča.  Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

torek, 25. 11. do sobote, 29.11. od 9. do 20. ure
v nedeljo, 30. 11. pa vas sejem vabi od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk, fotografije Maruša Čuk.

(ob obletnici) 16. oktobra 2019 je mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl blagoslovil prodajalno s kruhom “za dušo”, kakor je sam imenoval nove prostore Slomškove knjigarne na Gosposki ulici v Mariboru. Nadškofa Cvikla namreč vsak dan med jutranjim sprehodom “v tej ulici pozdravi vonj svežega kruha” iz bližnje pekarne. Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi duhovno, ki potrebuje “kruh za dušo: to so besede Svetega pisma, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, … besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri,” je dejal nadškof. Zato je vesel, da bodo ljudje, ki gredo po najbolj prometni ulici v Mariboru, odslej lahko zavili v prodajalno Ognjišča, saj kljub temu, da se danes zdi, da so mnogi ljudje neverni, je “po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je življenje, ki ga sedaj živijo, prazno in brez smisla”.

Direktor založbe Ognjišče Miha Turk je orisal zgodovino Ognjišča, ki se je začela z izdajanjem istoimenske revije, nadaljevala z založbo, pred leti pa so delovanje nagradili s “ponudbo nabožnih spominkov in darilnim programom”. Odprli so več knjigarn, pred leti pa prevzeli Slomškovo knjigarno in založbo v Mariboru. Slomškova knjigarna bo drugo leto praznovala že 30-letnico in ima za seboj lepo zgodovino. Nova stavba je precej prostorna, “zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji,” je še orisal poslanstvo novih prostorov v štajerski prestolnici direktor Turk. (foto in besedilo Božo Rustja)

več:
nagovor nadškofa Alojza Cvikla

Spoštovani g. Miha Turk, drage sodelavke in sodelavci Slomškove knjigarne in Slomškove založbe, dragi gostje in redni obiskovalci Slomškove knjigarne, vse vas prisrčno pozdravljam!
Vesel sem, da vam je uspelo priti do vaših prostorov. Prostorov, kjer ste doma.
V tem času, ko ste bili najemniki naših prostorov, skoraj 30 let, je med nami bilo lepo in korektno sodelovanje.
Mislim, da se to sodelovanje sedaj, ko boste na svojem, ne bo pretrgalo, ampak še nadgradilo. Saj smo vsi v istem vinogradu, v službi istega Gospoda in z istim ciljem, da po nas in naših prizadevanjih raste božje kraljestvo: kraljestvo ljubezni, resnice, miru, sprave…
Vsako jutro grem po tej ulici in vedno me pozdravi vonj svežega kruha od vaših sosedov – »Hiša kruha«.
Človek ni samo telesno bitje, smo tudi duhovna bitja, ki potrebujemo »kruh za dušo«: to so besede SP, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, besede kulture, umetnosti, besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri….
Zato sme vesel, da ste odslej bolj na »prometni ulici«, kjer vsak dan gre mimo nešteto ljudi.
Želim si, da bi začutili iz vaših prostorov ta vonj »kruha za dušo«, kajti med nami je na eni strani vse manj ljudi, ki priznavajo, da so verni, a po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je to življenje,ki ga sedaj živijo, je prazno in brez smisla.
Na vabilo ste se podpisale vse sodelavke in vsi sodelavci Slomškove knjigarne ni Slomškove založbe.
Želim vam, da ostanete med seboj povezani, da se bo to čutilo, ko človek stopi v te prostore.
Bodite pa tudi ljudje srca, ki znajo sprejeti drugega, mu prisluhniti, svetovati, kajti, če se bodo obiskovalci čutili tako sprejete, vas bodo večkrat obiskali in našli tu to, kar iščejo. »kruh za dušo«.
Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali na tak ali drugačen način pri pripravi teh prostorov.
Hvala vsem vam, ki ste danes prišli in še boste prišli.
Dobri Bog naj izlije svoj blagoslov ne samo na nove prostore, ampak na vas, ki boste tukaj delali in na vse tiste, ki bodo vstopali v Slomškovo knjigarno in založbo!
Naj Slomškova knjigarna in Založba postaneta kraj nove evangelizacije in kraj, kjer bodo ljudje naši to kar, iščejo, da bodo »potešili« svojo lakoto po  »kruhu za dušo« in bo tako njihovo življenje postajalo lepše in polnejše.

direktor založbe Ognjišče Miha Turk je ob odprtju knjigarne povedal:

Dovolite, da na kratko predstavimo prostore, v katerih se nahajamo, po novem sta tu na Gosposki 17 Slomškova knjigarna in Slomškova založba, ki delujeta v okviru podjetja Ognjišče, založniška dejavnost iz Kopra.
Ognjišče je seveda najprej mesečnik, drugo leto bo praznovalo svoj 55 rojstni dan. V teh letih je že do dobra zrasel in obrodil sadove. Prvi tak sad je že kmalu po začetku založba Ognjišče, ki od vsega začetka skrbi za širjenje verskih knjig in branje dobrih duhovnih vsebin.
V zadnjem desetletju smo knjigam dodali še ponudbo nabožnih spominkov  in darilni program. Strankam skušamo našo ponudbo predstaviti v lepih, prijaznih in dobro založenih knjigarnah; ki jih imamo v Kopru, v Kranju, na Ptuju in v Mariboru.
Slednje dve, torej Slomškovo knjigarno na Ptuju in Slomškovo knjigarno v Mariboru, smo skupaj s Slomškovo založbo septembra 2013 prevzeli od Slomškove družbe v okviru Nadškofije Maribor, s skupno željo, da bi se naša dejavnost v Mariboru ohranila in širila.
Slomškova knjigarna je bila ustanovljena leta 1990 in je Mariborčanom poznana na Slomškovem trgu 3, Slomškova založba pa nekoliko kasneje. Torej bo Slomškova knjigarna drugo leto praznovala trideseti rojstni dan. Verjetno je torej dovolj stara, da »gre na svoje«, če se nekoliko pošalim. 
Zaradi nejasne usode s stavbo, v kateri smo domovali, in ker smo želeli knjigarno primerno povečati, jo narediti še bolj dostopno in na očeh, smo iskali primeren prostor za novo domovanje.
Premislek kam iti, ni bil lahek. Možnosti, kje dobiti primeren prostor, niso vedno v skladu z željami. Kot kaže, je našo stisko in željo, slišal »Nekdo zgoraj« in uspelo nam je pridobiti te prostore, bivšo trgovino Peko, v samem središču mesta; ne daleč stran, kjer smo bili prej, pa vendar še nekoliko bolj dostopno.
Ko smo prejeli nove ključe, se je pravo delo šele začelo. Veliko stvari je bilo treba postoriti, veliko truda smo vložili v te prostore. Večina tega je danes očem skrito, dobesedno v tleh, v stropu, za zidovi… Nekaj pa je na očeh, upamo; da vam je všeč.
Vsem, ki so nam v tem procesu pomagali, bi se rad iz srca zahvalil! Veliko jih je sodelovalo, preveč, da bi naštel vse, pa vendar samo najnujnejše. Najprej hvala odvetniku Mirku Filipoviću, AB biroju ter projektantskemu podjetju Inteleko in direktorju Andreju Vurušiču z vsemi izvajalci, ki so na objektu opravljali razna dela; posebna hvala ELEKTRO SEGR d.o.o. oziroma Sebastjanu Grünfeld, in na koncu posebna hvala za lepo pohištvo mizarskemu podjetju Kampo in direktorju Marku Kajzerju. Hvala vsem mojstrom!
Stavba, v kateri smo je velika, zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji.
Čutim posebno dolžnost, da se ponovno zahvalim vsem mojim sodelavcem! Še posebej vam, ki delate tu v Mariboru, in ste ob svojem rednem delu, zavzeto pomagali pri prenovi in selitvi prostorov.
Hvala! Upam, da se boste na Gosposki počutili dobro!
Nenazadnje hvala tudi vsem poslovnim partnerjem s katerimi sodelujemo. Preveč jih je, da bi jih vse naštel. Če se sprehodite po policah, boste opazili, kdo vse so in prav vsem se lepo zahvaljujemo ter si želimo dolgega in uspešnega sodelovanja.
Hvala vsem, ki ste prišli danes in vsem, ki prihajate redno v Slomškovo Knjigarno! Upamo in želimo si, da bi se tu še velikokrat srečevali in potrudili se bomo, da vam bo pri nas lepo! Vedno dobrodošli!
Naša želja je, da bi prenovljena Slomškova knjigarna v samem središču mesta, na križišču raznih poti, ostala in še bolj postala eno od duhovnih središč in stičišč, saj, če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
Ali če ponovim za blaženim Antonom Martinom Slomškom: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici konca kongresa)
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

več:
ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Novoizvoljeni papež Leon XIV., ki je doslej vodil kongregacijo za škofe, je konec lanskega leta pisal koprskemu škofu Petru Štumpfu in se mu je v imenu papeža Frančiška zahvalil, da je sprejel vodenje koprske škofije.
V pismu je zapisano, da je papež Frančišek z veseljem sprejel izraze hvaležnosti in sinovske predanosti, ki jih je škof Štumpf izrazil ob svojem imenovanju. Sedaj že pokojni papež Frančišek je novemu koprskemu škofu podelil apostolski blagoslov ter mu zagotovil svojo molitveno podporo pri njegovem škofovskem poslanstvu.

Danes mu je koprski ordinarij pisal nazaj, tokrat kot papežu.

Spoštovani in ljubljeni sveti oče, papež Leon XIV., Božje ljudstvo Škofij Koper in Murska Sobota v Sloveniji skupaj s svojim pastirjem, menoj nevrednim služabnikom škofom Petrom, se Bogu zahvaljuje, da svoje črede nikoli ne zapusti in ji je tudi danes namenil vrhovnega pastirja po svojem srcu.

Želimo Vam veliko milosti Svetega Duha, v kateri naj se krepi Vaša človeška modrost. Vsemogočni Bog naj Vam daje zdravja in telesnih moči, da boste mogli Božje ljudstvo potrjevati v veri.

Skupaj z verniki obeh škofij Vam izražam spoštovanje in popolno predanost kot našemu papežu.

Obenem Vam izražamo svoje najgloblje občutje: imamo Vas radi. Obljubljamo Vam dar mnogih molitev.

Koprska in murskosoboška škofija sta Vaši, zato vedno dobrodošli. Tukaj ste doma med prijatelji.

Želim izraziti tudi svojo osebno hvaležnost, da ste mi stali ob strani ob imenovanju za koprskega škofa.

Mati Marija, naša Pomočnica, naj bo vedno z Vami,

Sinovsko vdan se Vam zahvaljujem se za Vašo očetovsko pozornost.

+Peter Štumpf SDB
koprski škof
in Apostolski Administrator škofije Murska Sobota

"Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam!“ (‚Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža!‘) je ob 19.13 minut zvečer oznanil kardinal protodiakon Dominique Mamberti z osrednje lože bazilike svetega Petra in s tem Rim in svet obvestil o izvolitvi novega Petrovega naslednika. 267. rimski škof je postal kardinal Robert Francis Prevost, ki si je ob izvolitvi izbral ime Leon XIV.. Rojen je bil v Združenih državah Amerike, letos bo dopolnil 70 let, je prvi papež ki prihaja iz ZDA, drugi za Frančiškom, ki ne prihaja iz Evrope in prvi iz avguštinskega reda.

Prevost se je rodil 14. septembra 1955 v Chicagu v zvezni državi Illinois Louisu Mariusu Prevostu francoskega in italijanskega rodu ter Mildredi Martínez španskega rodu. Ima dva brata, Louisa Martína in Johna Josepha. Otroštvo in mladost je preživel v Združenih državah Amerike, kjer je najprej študiral v malem semenišču očetov avguštincev, nato pa na univerzi Villanova v Pensilvaniji, kjer je leta 1977 diplomiral iz matematike in študiral filozofijo. V Saint Louisu je istega leta vstopil v noviciat reda svetega Avguština v Saint Louisu. Večne zaobljube je izrekel 29. avgusta 1981 in uspešno končal teološki študij v Chicagu. Leta 1982 je bil poslan v Rim na študij kanonskega prava na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1982 in čez dve leti pridobil licenciat iz kanonskega prava, nato pa je bil poslan na misijon v Chulucanas v perujski Piuri v Peruju, kjer je deloval dve leti. Leta 1987 je doktoriral in bil imenovan za voditelja za duhovne poklice in odgovornega za misijone v provinci v Illinoisu. Leto zatem je bill poslan na misijon v perujski Trujillo kot vodja skupnega programa formacije za avguštinske pripravnike, kjer je bil štiri leta prior skupnosti, voditelj formacije in učitelj zaobljubljenih članov. V nadškofiji Trujillo je predaval kanonsko, patristično in moralno pravo v semenišču.

Papež Frančišek ga je leta 2015 imenoval za škofa perujske škofije Chiclayo, kasneje mu je zaupal še škofijo Callao. Njegovo škofovsko geslo je „In Illo uno unum“, besede, ki jih je sveti Avguštin izrekel v pridigi, razlagi 127. psalma, da „čeprav nas je kristjanov veliko, smo v enem Kristusu eno“. Pred dvema letoma ga je Frančišek poklical v Rim za prefekta dikasterija za škofe in predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko. Na konzistoriju leta 2023 mu je podelil kardinalski naslov. Kot vodja dikasterija se je udeležil zadnjih apostolskih potovanj papeža Frančiška.

Ob 19.23, se je novi papež Leon XIV. pojavil na osrednji loži vatikanske bazilike, da bi pozdravil Rim in svet:

„Mir z vami! Dragi bratje in sestre, to je prvi pozdrav vstalega Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal svoje življenje za Božjo čredo. Tudi jaz želim, da bi ta pozdrav miru vstopil v vaša srca, da bi dosegel vaše družine, vse ljudi, kjerkoli že so, vse narode, vso zemljo. Mir z vami!

To je mir vstalega Kristusa, razoroženi mir in razorožujoči, ponižni, vztrajni mir. Prihaja od Boga, Boga, ki nas vse brezpogojno ljubi. V ušesih  še vedno slišimo ta šibki, a vedno pogumni glas papeža Frančiška, ki blagoslavlja Rim!

Papež, ki je blagoslovil Rim, je tisto velikonočno jutro podelil svoj blagoslov svetu, vsemu svetu. Dovolite mi, da nadaljujem s tem istim blagoslovom: Bog nas ljubi, Bog ljubi vse vas in zlo ne bo zmagalo! Vsi smo v Božjih rokah. Zato brez strahu, združeni z roko v roki z Bogom in drug z drugim pojdimo naprej. Smo Kristusovi učenci. Kristus gre pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most do Boga in njegove ljubezni. Pomagajte tudi nam, potem drug drugemu, da bomo gradili mostove, z dialogom, s srečanjem, ki nas bo vse združilo, da bomo vedno eno ljudstvo v miru. Hvala vam, papež Frančišek!

Zahvaljujem se tudi vsem bratom kardinalom, ki so me izbrali za Petrovega naslednika in da skupaj z vami hodim kot združena Cerkev, ki si vedno prizadeva za mir, pravičnost, ki si vedno prizadeva delovati kot moški in ženske, zvesti Jezusu Kristusu, brez strahu oznanjati evangelij in biti misijonarji.

Sem sin svetega Avguština, avguštinca, ki je dejal: „Z vami sem kristjan in za vas škof“. V tem smislu lahko vsi skupaj hodimo proti domovini, ki nam jo je pripravil Bog.

Rimski Cerkvi poseben pozdrav! [aplavz] Skupaj moramo iskati, kako biti misijonarska Cerkev, Cerkev, ki gradi mostove, vzpostavlja dialog in je vedno odprta, da z odprtimi rokami sprejme, kot je ta trg. Vsi, vsi, ki potrebujejo našo dobrodelnost, našo navzočnost, dialog in ljubezen.

In če mi dovolite besedo, pozdrav vsem in še posebej moji dragi škofiji Chiclayo v Peruju, kjer verno ljudstvo spremlja svojega škofa, deli svojo vero in daje toliko, tako veliko, da še naprej ostaja zvesta Cerkev Jezusa Kristusa.

Vsem vam, bratje in sestre iz Rima, Italije, vsega sveta, želimo biti sinodalna Cerkev, Cerkev, ki hodi, Cerkev, ki si vedno prizadeva za mir, ki si vedno prizadeva za dobrodelnost, ki si vedno prizadeva biti blizu zlasti tistim, ki trpijo.

Danes je praznik Device svetega rožnega venca iz Pompejev. Naša mati Marija želi vedno hoditi z nami, nam biti blizu, nam pomagati s svojo priprošnjo in ljubeznijo.

Zato bi rad molil skupaj z vami. Skupaj molimo za to novo poslanstvo, za vso Cerkev, za mir na svetu in prosimo Marijo, našo Mater, za to posebno milost.“

Papežev pozdrav se je zaključil z molitvijo Zdrava Marija, blagoslovom Urbi et Orbi in podelitvijo popolnega odpustka.

Po izvoilitvi je Matteo Bruni, vodja Tiskovnega urada Svetega sedeža, spomnil na nekatere poudarke iz govora novega papeža. Papež Leon XIV. je „uporabil prve Jezusove besede po veliki noči, besede miru, razoroževanja in razoroževanja“, in govoril o „dialogu“ v svetu, ki se ga pogosto rušijo konflikti in napetosti. „Bog nas ljubi, ljubi vas vse in zlo ne bo zmagalo.“ Ta blagoslov Leona XIV. je spomnil tudi na nekatere Frančiškove zadnje besede, izrečene na velikonočno nedeljo.

Izbira imena je po mnenju Brunija očiten "sklic“ na njegovega predhodnika Leona XIII, ki je maja 1891 objavil encikliko Rerum novarum, iz katere izhaja sodobni družbeni nauk Cerkve. „Jasno je, da gre za nenaključno sklicevanje na moške in ženske, na njihovo delo, tudi v času umetne inteligence,“ je poudaril Bruni. Frančiškan dr. Miran Špelič pa meni, da je imel Prevost z imenom Leon XIV. morda bolj v mislih papeža Leona Velikega oz. Leona I., ki je na neki način nadaljeval Avguštinovo teologijo. "Mislim, da mu je tudi zato Leon tako pri srcu in da bo tudi on sam kot avguštinec znal Avguštinovo teologijo postaviti v 21. stoletje." Sveti Avguštin iz 4. stoletja je bil sicer eden od osrednjih cerkvenih učiteljev in mislecev, ki je poudarek dajal predvsem Božji ljubezni.

nekaj misli papeža Leona XIV

pripravil M. Čuk

PRIPRAVE ZA VOLITVE

Apostolska konstitucija Pavla VI. Romano Pontifici Eligendo od leta 1975 določa, kako naj potekajo volitve novega papeža. Janez Pavel II. jo je  leta 1996 v apostolski konstituciji  Universi Dominici Gregis dopolnil, postopek konklava pa v novejšem času urejata tudi dve listini (motuproprija) papeža Benedikta XVI. De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motuproprij Normas nonnullas iz leta 2013. Konklave pripravlja kardinalski kolegij, ki se vsak dan zbira na sejah ali kongregacijah. Te seje so ali splošne (generalne) in na njih obravnavajo važnejša vprašanja redne cerkvene uprave in volitev novega papeža. Udeležujejo se jih vsi kardinali, navzoči v Rimu. Vodi jih kardinal dekan (trenutno Giovanni Battista Re) ali prodekan; če sta eden in drugi že prešla zgoraj omenjeno starostno mejo, pa kardinal, ki je prvi po 'stažu'. Te splošne seje (kongregacije) se vrstijo od dneva papeževe smrti in devet dni po pogrebu, ko se za pokojnega opravljajo posebne prošnje in molitve. Potem so še posebne seje, ki bi jih lahko imenovali tudi seje ožjega odbora, v katerem so kardinal kamerleng (trenutno kardinal Kevin Farrell) in trije drugi kardinali, vsak iz enega reda (škofov, duhovnikov in diakonov), določeni z žrebom. Na posebnih sejah pretresajo manj pomembna vprašanja ki jih je treba sproti reševati.

Na eni prvih splošnih sej preberejo prvi del papeževe konstitucije Universi Dominici Gregis in potem vsi kardinali po posebnem obrazcu zaprisežejo, da bodo skrbno varovali tajnost v času priprav na konklave in med konklavom. Že v petek, 26. aprila 2025, peti dan po smrti Frančiška, so kardinali na splošni seji izpolnili določbe 13. člena njegove apostolske konstitucije. Določili so dan, uro in potek papeževega pogreba imenovali so dve komisiji, ki vsaka šteje po tri člane. Prva ima nalogo določiti tiste, ki bodo poleg kardinalov volilcev smeli stopiti v konklave pred samimi volitvami. To so: tajnik kardinalskega zbora; vodja Urada za papeške bogoslužne slavesnosti; papeški ceremonijerji; duhovnik, ki ga izbere kardinal, ki predseduje konklavu, da mu pomaga pri opravljanju njegove službe; dva redovnika, odgovorna za papeško zakristijo; redovniki različnih jezikov za spovedovanje; dva zdravnika in zdravstveno osebje; osebje, ki skrbi za dvigalo v apostolski palači; osebje, odgovorno za menzo in čistilne storitve; osebje za prevoz volivcev iz Doma svete Marte v apostolsko palačo; polkovnik in major Papeške švicarske garde, zadolžena za nadzor Sikstinske kapele; direktor vatikanske varnostne službe in civilne zaščite z nekaterimi sodelavci. Vsi ti (okrog sto) so v ponedeljek, 5. maja 2025 v kapeli Paolina izrekli in podpisali prisego molčečnosti o poteku konklava. Druga komisija pa je zadolžena za ureditev konklava, pripravo sob za bivanje kardinalov  itd. Na eni zadnjih sej so opravili tudi prastaro obredno dejanje: zlomili so 'Ribičev' prstan (prstan pokojnega papeža z njegovim grbom – Ribičev pa se imenuje po sv. Petru, ki je bil po poklicu ribič, preden je šel za Jezusom) in pečatnik pokojnega papeža. Določili so tudi dan in uro začetka konklava: v sredo, 7. maja popoldne, že dopoldne pa bo somaševanje za izvolitev novega papeža vodil dekan kardinalskega zbora Giovanni Battista Re. Konstitucija določa da se konklave ne sme začeti prej kot petnajst dni po papeževi smrti in ne kasneje kot dvajset dni po tem dogodku. To precej dolgo obdobje čakanja je namenjeno temu, da bi se kardinali, raztreseni po vsem svetu, zbrali v Rimu. Zdaj v tem pogledu ni težav, saj so moderna prevozna sredstva razdalje zelo skrčile. Že na pogrebu Frančiška se je zbrala večina kardinalskega zbora, ki po konzistoriju novembra 2024 šteje 252 kardinalov. V tem času morajo seveda tudi pripraviti vse potrebno v prostorih, ki bodo obsegali konklave. Letos je delo še posebej zahtevno, saj je kardinalov volilcev 133, torej več kot prejšnja volilna leta (1963, 1978, 2005, 2013).papež Janez Pavel II je s konstitucijo določil, da v konklavu ne sme biti več kot 120 kardinalov, vendar pa je Frančišek imenoval več novih kardinalov in tako razveljavil to določbo. Od 6. maja, do srede zjutraj (do 10. ure, ko se je začela maša Pro eligendo Pontifice) kardinali volivci lahko pridejo v Dom svete Marte (Casa Santa Marta). V tej petnadstropni stavbi, ki ima 128 sob, in je bila zgrajena v času papeževanja Janeza Pavla II., bodo bivali med konklavom. Sobe jim dodelijo z žrebom.

Popoldne so se kardinali volilci zbrali v molitvi v Pavlinski kapeli v vatikanski apostolski palači, nato pa so se ob 16.30 v procesiji odpravili v Sikstinsko kapelo, kjer se je začel konklave za izvolitev 267. papeža vesoljne Cerkve. V konklave (pod ključ) je vstopilo 133 kardinalov (dva kardinala se zaradi zdravstvenih težav volitev ne bosta udeležila). Največ je Evropejcev (53), sledijo Američani (37), zatem pa Azijci (23), Afričani (18) in Oceanijci (4). Najmlajši kardinal volilec je Avstralec ukrajinskega porekla, star 45 let, najstarejši pa je 79-letni Španec. Vsi konklavisti so prisegli, da bodo čuvali tajnost ki je zavarovana z najtežjo cerkveno kaznijo izobčenja Ob dotiku evangelija slovesno izjavijo, da bodo volili res tistega, za katerega so po svoji vesti prepričani, da je najbolj primeren primeren da ne bodo podlegli nobenim vplivom, prigovarjanjem ali zastraševanjem od zunaj. Besedilo prisege prebere dekan kardinalskega zbora, ker pa je Giovanni Battista Re starejši od 80 let in ni med volilci, je to vlogo prevzel italijanski kardinal Pietro Parolin. Na poziv 'Extra omnes' (Vsi ven!) vodje Urada za papeška bogoslužna slavja škofa Diega Giovannija Ravellija so  se iz kapele umaknili vsi razen kardinalov volivcev. Posebna komisija, v kateri je prefekt papeške hiše, posebni papeški delegat za vatikansko mesto in poveljnik švicarskih gardistov, zapre konklave od zunaj. Dokler papež ne bo izvoljen, se vrata ne odpro. Od 15. ure dalje so izključeni vsi sistemi za prenos telekomunikacijskih signalov za radijske mobilne telefone na ozemlju mestne države Vatikan. S tem naj bi zagotovili izolacijo kardinalov med konklavom. Sledi prvo glasovanje in štetje glasov .... Pred začetkom glasovanja bodo kardinali poslušali govor posebej imenovanega pridigarja (Cantalamessa), ki bo pojasnil trenutno stanje Cerkve in predlagal lastnosti, potrebne za novega papeža.

POTEK VOLITEV

Po apostolski konstituciji Pavla VI. Romano Pontifici Eligendo  so volitve veljavne, če potekajo po treh načinih. Prvi način se imenuje izvolitev po soglasni potrditvi ali po navdihu (per inspirationem). O taki izvolitvi govorimo takrat, ko kardinali volilci, kakor navdihnjeni od Svetega Duha, sproščeno in svobodno imenujejo na glas nekoga in sicer soglasno za papeža Taka izvolitev je možna samo v konklavu in izrečena mora biti z besedo 'izvolim' (eligo). Eden od volilcev, brez posebnih predhodnih pogovorov ali posvetovanj, s komerkoli, sam od sebe vstane in pravi: 'Prevzvišeni očetje, upoštevajoč izredno krepostnost in preizkušenost prečastitega N.N., sodim, da je vreden biti izvoljen za papeža in ta hip ga volim'. Če bi vsi drugi kardinali, brez izjeme rekli: 'Izvolim ga' (kdor ne more govoriti, to besedo napiše), bi bil imenovani veljavno izvoljen za papeža. Malo je verjetno, da bi ta prvi način prišel v poštev.

Drugi način se imenuje izvolitev 'po sporazumu' (per compromissum). O njej bi govorili tedaj, ko bi se v posebnih okoliščinah kardinali volilci dogovorili, da oblast izvoliti novega pastirja katoliške Cerkve zaupajo skupini, izbrani iz svojih vrst, potem ko so bila vrata konklava že zaprta Ta skupina mora šteti najmanj devet in največ petnajst članov. Vsi kardinali volilci pa se morajo prej natančno pogovoriti o volilnem postopku 'komisije', ki so ji sporazumno zaupali nalogo izvoliti novega papeža Komisija se potem umakne v ločen prostor. Ko je po dogovorjenem postopku prišla do zaželenega rezultata, se vrne v kapelo In objavi ime izvoljenega Tudi ta način je precej neobičajen.

Običajno volitve novega papeža potekajo po tretjem načinu – z glasovanjem (per scrutinium). Glasovanje je tajno. Izvoljen je kandidat, ki je dobil dve tretjini glasov plus enega Ta način volitve poteka v treh stopnjah.

Razdelitev glasovnic
Prva stopnja obsega pripravo in razdelitev glasovnic; izžrebanje devetih kardinalov, ki bodo šteli glasovnice in nadzorovali potek glasovanja; izpolnitev glasovnic (ime kandidata mora vsak kardinal napisati po možnosti tako, da po pisavi ne bo mogoče soditi, kdo je avtor); prepognitev glasovnic. Glasovnica ima tiskan napis 'Eligo in Summum Pontificem' (Izvolim za najvišjega pastirja), spodaj pa je prostor za ime.
Glasovanje
Druga stopnja pomeni glasovanje v pravem pomenu besede in obsega: oddajo glasovnic v za to določeno posodo na oltarju; mešanje in štetje glasovnic (če se število glasovnic ne ujema s številom volilcev, se glasovnice sežgejo, ne da bi jih pregledali); branje glasovnic. Vsak kardinal pride – po ustaljenem prednostnem redu – k oltarju in v dvignjeni roki drži prepognjeno glasovnico, da jo vidijo kardinali, ki bodo šteli glasovnice. Pri oltarju poklekne in nekaj časa tiho moli, potem pa izreče naslednje besedilo prisege: 'Kličem za pričo Kristusa Gospoda, ki me bo sodil, da sem svoj glas oddal tistemu, za katerega pred Bogom sodim, da naj bi bil izvoljen.' Potem vrže glasovnico v posodo in se vrne na svoje mesto.
Štetje glasovnic
Ko so oddane vse glasovnice, prvi član komisije, ki šteje glasovnice, posodo dobro pretrese, da se premešajo, potem se začne štetje glasovnic. Sledi branje glasovnic: prvi iz komisije vzame glasovnico, jo odpre in potihoma prebere ime ter jo poda drugemu, ki jo prav tako potihoma prebere in jo da tretjemu, ki glasno in razumljivo bere ime, napisano na vsaki glasovnici. Kardinali volilci imajo pred seboj posebno razpredelnico, kamor vpisujejo izid volitev.
Izvolitev
Za izvolitev rimskega papeža sta potrebni vsaj dve tretjini glasov. V konkretnem primeru konklava, ki se bo začel v sredo, 7. maja, bo za izvolitev papeža potrebnih 89 glasov. Ne glede na to, ali je papež izvoljen ali ne, morajo revizorji preveriti glasovnice in zapiske, ki so jih naredili preštevalci glasov, da bi se prepričali, da so natančno in zvesto opravili svojo nalogo. Takoj po reviziji, preden kardinali volivci zapustijo Sikstinsko kapelo, se vse glasovnice sežgejo v peči, ki je bila prvič uporabljena med konklavom leta 1939. Pregledovalci ob pomoči tajnika kolegija in vodje slovesnosti, ki ga medtem pokliče zadnji kardinal diakon, zažgejo volilne skrinjice. Druga peč, priključena leta 2005, se uporablja za kemikalije, ki morajo dati barvo dimu iz zgorelih glasovnic, ki bo prihajal iz dimnika na strehi Sikstinske kapele: črno v primeru neizvolitve in belo v primeru izvolitve.

Glasovanje poteka vsak dan, in sicer dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne. Če se kardinali volivci ne morejo dogovoriti o osebi, ki naj bo izvoljena, se po treh dneh brez rezultata glasovanje prekine za en dan: za odmor in molitev, prosto razpravo med volivci in kratko duhovno spodbudo, ki jo poda prvi kardinal diakonskega reda. Nato se glasovanje nadaljuje. Če po sedmih glasovanjih še ni odločitve, je spet premor e pride do izvolitve, sledi še en premor za molitev, pogovor in opomin, ki ga poda višji kardinal duhovniškega reda. Nato sledi še en niz sedmih glasovanj, in če do izvolitve ne pride, je še en odmor za molitev, pogovor in spodbudo, ki ga vodi višji kardinal škofovskega reda. Nato se glasovanje nadaljuje z največ sedmimi glasovanji in če tudi po 33. in 34. glasovanju do izvolitve ne pride, morajo kardinali izbirati med dvema imenoma, ki sta v prejšnjem glasovanju prejeli največ glasov.Tudi pri teh glasovanjih je potrebna dvotretjinska večina, vendar pri teh glasovanjih ta dva kardinala, ne smeta glasovati.

Kardinal, ki predseduje konklavu, postavi izvoljenemu obredno vprašanje: 'Ali sprejmeš svojo kanonično izvolitev za najvišjega pastirja? ' Vsi kardinali se pridejo poklonit novoizvoljenemu papežu, potem se vsi skupaj zahvalijo Bogu, novi papež pa z zunanje lože cerkve svetega Petra podeli svoj prvi apostolski blagoslov 'Urbi et orbi' (Mestu (Rimu) in svetu). Čez kakšen dan (navadno prvo nedeljo) sledi 'kronanje" – papež tudi na zunaj začne izvrševati svojo visoko in odgovorno službo.

Ne bomo se spuščali v ugibanja kateri kardinal bo izvoljen za novega papeža Če verujemo v delovanje Svetega Duha, ki ga je Kristus obljubil svoji Cerkvi, potem smo lahko prepričani, da bo na Petrov sedež prišel mož, ki bo v tem trenutku najbolj odgovarjal sedanjim potrebam in pričakovanjem Cerkve in sveta. Naš aktivni delež pri volitvah novega papeža bo vztrajna molitev. 'Tako izvolitev novega papeža ne bo nekaj, kar bi bilo ločeno od božjega ljudstva,' pravi apostolska konstitucija, 'nekaj, kar zadeva samo zbor volilcev, ampak bo v nekem smislu dejanje vse Cerkve.'

NEKAJ VOLILNIH ZANIMIVOSTI

• Zdajšnji konklave naj bi po mnenju italijanskih opazovalcev trajal dlje kot hitre papeške volitve leta 2005 in 2013. Trenutno namreč še ni nobenega jasnega favorita. Kardinali pa so prepričani, da bodo papeža hitro izvolili. Frančišek je bil leta 2013 izvoljen v petem krogu, pred dvajsetimi leti je bil  Joseph Ratzinger izvoljen že v četrtem volilnem krogu.
• Enkrat samkrat v zadnjih stodvajsetih letih je bil novi papež izvoljen že v tretjem krogu: leta 1939, ko je Eugenio Pacelli v konklave vstopil kot nesporni favorit. Volitve bi lahko zaključili že v drugem krogu, vendar so tretji krog izpeljali, da bi povsem izključili kakršno koli nepravilnost.
• Kratek konklave se je zgodil tudi avgusta leta 1978, ko je bil v četrtem krogu za papeža izvoljen Albino Luciani (Janez Pavel I.). vse ostale papeške volitve v 20 stoletju so trajale od tri do pet dni. Janez XXIII. je bil leta 1958 izvoljen četrti dan po enajstih volilnih krogih, Pij XI. leta 1922 pa po petih dneh v štirinajstem volilnem krogu.
• Povsem drugačni zakoni za konklave pa so veljali v preteklih stoletjih. Še za izvolitev Gregorja XVI. so kardinali leta 1831 potrebovali skupno 54 dni. Tudi pri njegovem predhodniku Piju VIII. so volitve trajale več kot mesec dni. Konklave v Benetkah, ko so iskali naslednika za Pija VI., ki ga je odpeljal Napoleon, je med leti 1799 in 1800 trajal kar tri mesece in pol.
• Glede Benedikta XIV. se kardinali leta 1740 niso mogli zediniti celih osem mesecev. Nikakor se tudi ni zaključil konklave v Viterbu (1268-1271). Kljub slabi prehrani in neugodnim bivanjskim razmeram so kardinali novega papeža izbrali šele po skoraj treh letih.
• V začetku 19. stoletja so Italijani predstavljali še 60 % kardinalskega zbora: pri volitvah Pija X. (1903) je bilo izmed 63 volilcev kar 39 Italijanov. Dvajset let kasneje, ko so volili Pija XI., je bilo Italijanov še okoli polovica; podobno tudi leta 1939, ko je izmed 63 volilcev Pija XII. podprlo 34 Italijanov. Njihov delež pa se je na volitvah Janeza XXIII. in pet let kasneje Pavla VI. zmanjšal že na tretjino. Na obeh konklavih leta 1978 je izmed 111 volilcev iz Italije izhajal vsak četrti.  V tretjem tisočletju je razlika očitna: pri volitvah leta 2005, ko je bil izvoljen Benedikt XVI., je volilo 20 italijanskih kardinalov; leta 2013 jih je bilo 28, letos pa bo novega papeža volilo 19 kardinalov Italijanov
• Za izvolitev papeža je potrebno zbrati najmanj dve tretjini vseh glasov volilcev. Papež Benedikt XVI., ki je sicer prevzel dekret o papeških volitvah 'Universi dominici gregis' svojega predhodnika iz leta 1996, je v besedilu na novo jasno določil sporni 75. člen.
• Da bi se izognili predolgem zasedanju konklava, je Janez Pavel II. kardinalom namreč omogočil, da po 33 ali 34 neuspešnih volilnih krogih z dvotretjinske preidejo na absolutno večino. Ta predpis pa pušča prostor za taktično manevriranje in morebitne igrice posameznih skupin, kot so kasneje ugotovili cerkveni pravniki. Zato je Benedikt XVI. leta 2007 z dodatkom Motu proprio to možnost ponovno ukinil.
• Zdaj velja, da se konklave v vsakem primeru mora zaključiti z dvotretjinsko podporo novemu cerkvenemu poglavarju (v letošnjem primeru je to 89 glasov). Ostale možnosti, ki bi dopuščale manipulacijo, je Janez Pavel II. ukinil že leta 1996.
• Leta 2005 je bilo 117 kardinalov z volilno pravico, dva kardinala pa se volitev nista udeležila (zdravstvene težave). Če je bilo takrat število Evropejcev in neevropejcev z 58 proti 57 skorajda izenačeno, je bilo pri Frančišku s 60 glasovi bolj usmerjeno na staro celino, medtem ko jih je 55 prihajalo z vseh drugih celin. Letos pa so prvič v prednosti "neevropejc"i: 80:53. (Evropejcev (53), sledijo Američani (37), zatem pa Azijci (23), Afričani (18) in Oceanijci (4).)
• Med kardinali volivci je tudi 33 kardinalov, ki prihajajo iz 17 različnih redov: pet je salezijancev, štirje frančiškani, štirje so jeziiti, trije minoriti,dva dominikanca, dva lazarista, dva redemptorista in dva vincencijana  ter avguštinec, kapucin, bosonogi karmeličan, cistercijan; med kardinali je še predstavnik Sekularnega inštituta Pija X., , misijonar reda Consolata, misijonar Srca Jezusovega, skalabrinec in član Kongregacije Svetega Duha.

pripravlja Marko Čuk

VOLITVE PAPEŽA NEKDAJ

Prvi papež je bil apostol Peter. Izmed dvanajsterih najožjih učencev ga je za to službo izbral sam ustanovitelj Cerkve, Jezus Kristus. Dal mu je 'oblast ključev' (Mt 16, 18) in nalogo, da bi v veri potrjeval svoje brate (Lk 22,32). Po Jezusovem vnebohodu so apostoli Petra smatrali za Kristusovega namestnika v mladi Cerkvi. Priznavali so mu prvenstvo (primat) v apostolskem zboru (kolegiju).

Apostol Peter je tek svojega življenja končal z mučeniško smrtjo v Rimu, prestolnici imperija, kjer je bil škof.  Petrovi nasledniki, škofje mesta Rima, so vedno veljali za voditelje vesoljne Cerkve. Imenovali so jih papeže (prvič najdemo ta naziv v Rimu na nekem nagrobniku iz druge polovice 4. stol.), O njih ne vemo veliko več kot le imena in vrstni red. Med njimi je bilo veliko mučencev, kajti to so bila stoletja krvavih preganjanj Cerkve.

Kako so bili izvoljeni? Kakor tedaj večino škofov, so tudi rimske škofe volili duhovniki skupaj z ljudstvom. Nekatere stare krščanske listine povejo, da so verniki sprva imeli aktivno volilno pravico pri izbiranju svojih škofov, kasneje pa je bila ta volilna pravica oslabljena v pravico sprejetja (aklamacije) kandidata, ki so ga bili izvolili duhovniki. Izvoljeni ni smel še biti škof. Po izvolitvi so mu škofovsko posvečenje podelili sosednji škofje. Od 4. stol. dalje so se v volitve rimskega škofa vmešavali rimski cesarji in razni germanski vladarji (z neposredno postavitvijo novega škofa, s posegi na volitvah, z raznimi ukrepi in določbami itd.). V 5. stol. je začela naraščati moč rimskih aristokratskih družin in senata. Ljudstvo, preprosti verniki, za katere je bil škof postavljen, so bili od volitev izrinjeni. Na volitvah so se pojavljali kandidati raznih strank: rimskega senata in aristokracije, vzhodnogotskih vladarjev in bizantinskih cesarskih upraviteljev. Bilo je veliko nereda in umazanih iger. Papež Simah (498–514) je na sinodi v Rimu (499) izdal prva določila o volitvah papeža. Njegovo izvolitev je potrdil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki je razsodil, da je papež tisti, ki je bil izvoljen prvi in je prejel večje število glasov. Reda še precej časa ni bilo.

Končno je sinoda v Lateranu (769) je omejila volilno pravico samo na klerike in prepovedala, da bi za to službo volili laike. Cesar Ludovik I. je v posebni pogodbi (leta 817) priznal neodvisnost papežev od cesarjev, vendar je ta listina pogosto obveljala le na papirju.

Ta zmeda je vladala vse do leta 1095, ko je papež Nikolaj II., po rodu Nemec, na sinodi v Lateranu izdal dekret o volitvi papeža: volilno pravico imajo samo kardinali, svetne sile se ne smejo vmešavati v volitve. Duhovščina In verniki so Imeli pravico izreči soglasje, prav tako tudi cesar, veljavno pa je bilo le to, kar so sklenili kardinali. Ta odlok je naletel na nasprotovanje raznih vladarjev, ki so še kar naprej želeli odločati o tem, kdo bo papež. Na koncilu v Lateranu (1179) je bilo določeno, da je veljavno Izvoljen tisti papež, ki je prejel dve tretjini glasov kardinalov volilcev. Zaradi zavlačevanja papeških volitev je koncil v Lyonu (1274) vpeljal konklave po vzoru volitev v nekaterih italijanskih mestnih komunah ali po kapitljih dominikanskega reda. Tam je bilo določeno, da ostanejo kardinali ob kruhu, vinu in vodi, če v osmih dneh ne izvolijo papeža. Prvič so tako volili papeža Inocenca VI. (1352–1362), ki je bil Francoz in je Cerkev vodil iz Avignona kamor se je leta 1309 naselil Klemen V. Pri volitvah papeža Gregorja XII. (1406 – 1415) so prvič uporabljali glasovalne listke. Za njegove vlade sta bila še dva protipapeža: nemška stranka je izvolila Aleksandra V., za njim pa Janeza XIII. pariška univerza, ki si je prizadevala za obnovo Cerkve, pa je izbrala protipapeža Benedikta XIII. Koncil v švicarskem mestu Konstanci (1415) je hotel napraviti red. Namesto Gregorja XII., ki je odstopil, je 30 koncilskih očetov izbralo papeža Martina V. (1417–1431). Nove določbe odločno prepovedujejo ta način Izvolitve papeža Sledilo je obdobje renesančnih papežev, ki so se bolj brigali za umetnost, znanost in druge svetne zadeve kot pa za duhovne koristi Cerkve. Mnogi so prišli do te visoke službe s simonijo – z denarjem. Papež Julij II. (1503–1513) je določil, da je simonistična volitev neveljavna.

Papež Pij IV. (1559 – 1565) je v svojem odloku o papeških volitvah določil, da smejo kardinali v konklave vzeti s seboj po enega tajnika, kar je veljalo vse do omenjenega odloka Pavla VI. iz leta 1975, Mnogi papeži so z raznimi odloki zavračali 'veto', ki so ga ob papeških volitvah na določene kandidate postavljali razni vladarji. Najodločneje je to storil sv. Pij X. (1903 – 1914) s konstitucijo 'Vacante Sede Apostollca' (Ko je izpraznjen apostolski sedež) in Zakonik cerkvenega prava (kan. 160) določa to listino kot edino veljavno. Že Pij XI. je (1922) določbe nekoliko spremenil, občutno pa je to storil Pij XII. (1945), kajti lateranska pogodba med Italijo In Vatikanom (1929) je papeža naredila povsem svobodnega. O volitvi papeža je izdal posebno listino (motuproprij) tudi papež Janez XXIII., apostolska konstitucija Pavla VI. pa razveljavlja vse prejšnje določbe.

Pripomniti velja, da so bili od leta 1389 (Bonifacij VIII.) za papeže Izvoljeni samo kardinali, od leta 1523 (Klemen VII.) pa samo Italijani. To je mogoče opravičiti z dejstvom, da je papežev prvi naslov 'škof Rima', šele potem sledi osem drugih naslovov, od katerih prvi je 'namestnik Jezusa Kristusa'. 

pripravlja M. Čuk