41. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, je včeraj odprl svoja vrata na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Na tej promociji slovenske literature in spodbujanja branja se tudi letos predstavlja večina slovenskih založb (tudi Založba Ognjišče), ki razstavljajo svoje najnovejše ali najbolj prodajane izdaje knjig, od leposlovja do strokovnih del.
Obiskovalcem je v času sejma omogočen nakup knjig po ugodnejših cenah.
Od ponedeljka, 24. 11. 2025, do nedelje, 30. 11. 2025 na sejmu pričakujemo veliko število obiskovalcev (lansko leto skoraj 60.000, 110 razstavljavcev, 280 dogodkov). To potrjuje, da je Slovenski knjižni sejem največja kulturna prireditev v Sloveniji. Geslo letošnjega sejma je: Branje je potovanje.
(več na spletni strani SKS.)

Založba Ognjišče vas vabi na dva dogodka v času sejma:

V petek, 28. novembra ob 16. uri, na Odru mladih

Jure išče zvezdo z repom
Jure Sešek tudi letos brska po Miklavževem košu. Jejhata, kaj vse je notri, same krasne nove slikanice za pridne otroke! Pridite, Jure nam bo prebral Zvezdo repatico in Legendo o Miklavževem svetniškem kolegu, svetem Martinu.

V soboto, 29. 11. 2025 ob 10. uri na Pogovorni postaji

Nebeška pot ali kako romamo Slovenci
Blaž Lesnik se bo pogovarjal s: sodelovali bodo Žarko A. Mlekuž, Andreja Grahek, Nace Novak
Pogovor o slovenski romarski dediščini, o novih romarskih poteh v Sloveniji in zamejstvu. O razliki med romanji in pohodi ter mostovi med enim in drugim. Slovenci smo Marijin narod, tudi ko nas loči meja, nas ona povezuje, zato bomo v središču pogovora imeli njeno Nebeško pot, Cammino Celeste.

Na sejmu se predstavlja tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim ... in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista  ...

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 58 let ...

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor, kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2025. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja ...  Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča.  Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

torek, 25. 11. do sobote, 29.11. od 9. do 20. ure
v nedeljo, 30. 11. pa vas sejem vabi od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk, fotografije Maruša Čuk.

(ob obletnici) 16. oktobra 2019 je mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl blagoslovil prodajalno s kruhom “za dušo”, kakor je sam imenoval nove prostore Slomškove knjigarne na Gosposki ulici v Mariboru. Nadškofa Cvikla namreč vsak dan med jutranjim sprehodom “v tej ulici pozdravi vonj svežega kruha” iz bližnje pekarne. Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi duhovno, ki potrebuje “kruh za dušo: to so besede Svetega pisma, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, … besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri,” je dejal nadškof. Zato je vesel, da bodo ljudje, ki gredo po najbolj prometni ulici v Mariboru, odslej lahko zavili v prodajalno Ognjišča, saj kljub temu, da se danes zdi, da so mnogi ljudje neverni, je “po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je življenje, ki ga sedaj živijo, prazno in brez smisla”.

Direktor založbe Ognjišče Miha Turk je orisal zgodovino Ognjišča, ki se je začela z izdajanjem istoimenske revije, nadaljevala z založbo, pred leti pa so delovanje nagradili s “ponudbo nabožnih spominkov in darilnim programom”. Odprli so več knjigarn, pred leti pa prevzeli Slomškovo knjigarno in založbo v Mariboru. Slomškova knjigarna bo drugo leto praznovala že 30-letnico in ima za seboj lepo zgodovino. Nova stavba je precej prostorna, “zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji,” je še orisal poslanstvo novih prostorov v štajerski prestolnici direktor Turk. (foto in besedilo Božo Rustja)

več:
nagovor nadškofa Alojza Cvikla

Spoštovani g. Miha Turk, drage sodelavke in sodelavci Slomškove knjigarne in Slomškove založbe, dragi gostje in redni obiskovalci Slomškove knjigarne, vse vas prisrčno pozdravljam!
Vesel sem, da vam je uspelo priti do vaših prostorov. Prostorov, kjer ste doma.
V tem času, ko ste bili najemniki naših prostorov, skoraj 30 let, je med nami bilo lepo in korektno sodelovanje.
Mislim, da se to sodelovanje sedaj, ko boste na svojem, ne bo pretrgalo, ampak še nadgradilo. Saj smo vsi v istem vinogradu, v službi istega Gospoda in z istim ciljem, da po nas in naših prizadevanjih raste božje kraljestvo: kraljestvo ljubezni, resnice, miru, sprave…
Vsako jutro grem po tej ulici in vedno me pozdravi vonj svežega kruha od vaših sosedov – »Hiša kruha«.
Človek ni samo telesno bitje, smo tudi duhovna bitja, ki potrebujemo »kruh za dušo«: to so besede SP, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, besede kulture, umetnosti, besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri….
Zato sme vesel, da ste odslej bolj na »prometni ulici«, kjer vsak dan gre mimo nešteto ljudi.
Želim si, da bi začutili iz vaših prostorov ta vonj »kruha za dušo«, kajti med nami je na eni strani vse manj ljudi, ki priznavajo, da so verni, a po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je to življenje,ki ga sedaj živijo, je prazno in brez smisla.
Na vabilo ste se podpisale vse sodelavke in vsi sodelavci Slomškove knjigarne ni Slomškove založbe.
Želim vam, da ostanete med seboj povezani, da se bo to čutilo, ko človek stopi v te prostore.
Bodite pa tudi ljudje srca, ki znajo sprejeti drugega, mu prisluhniti, svetovati, kajti, če se bodo obiskovalci čutili tako sprejete, vas bodo večkrat obiskali in našli tu to, kar iščejo. »kruh za dušo«.
Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali na tak ali drugačen način pri pripravi teh prostorov.
Hvala vsem vam, ki ste danes prišli in še boste prišli.
Dobri Bog naj izlije svoj blagoslov ne samo na nove prostore, ampak na vas, ki boste tukaj delali in na vse tiste, ki bodo vstopali v Slomškovo knjigarno in založbo!
Naj Slomškova knjigarna in Založba postaneta kraj nove evangelizacije in kraj, kjer bodo ljudje naši to kar, iščejo, da bodo »potešili« svojo lakoto po  »kruhu za dušo« in bo tako njihovo življenje postajalo lepše in polnejše.

direktor založbe Ognjišče Miha Turk je ob odprtju knjigarne povedal:

Dovolite, da na kratko predstavimo prostore, v katerih se nahajamo, po novem sta tu na Gosposki 17 Slomškova knjigarna in Slomškova založba, ki delujeta v okviru podjetja Ognjišče, založniška dejavnost iz Kopra.
Ognjišče je seveda najprej mesečnik, drugo leto bo praznovalo svoj 55 rojstni dan. V teh letih je že do dobra zrasel in obrodil sadove. Prvi tak sad je že kmalu po začetku založba Ognjišče, ki od vsega začetka skrbi za širjenje verskih knjig in branje dobrih duhovnih vsebin.
V zadnjem desetletju smo knjigam dodali še ponudbo nabožnih spominkov  in darilni program. Strankam skušamo našo ponudbo predstaviti v lepih, prijaznih in dobro založenih knjigarnah; ki jih imamo v Kopru, v Kranju, na Ptuju in v Mariboru.
Slednje dve, torej Slomškovo knjigarno na Ptuju in Slomškovo knjigarno v Mariboru, smo skupaj s Slomškovo založbo septembra 2013 prevzeli od Slomškove družbe v okviru Nadškofije Maribor, s skupno željo, da bi se naša dejavnost v Mariboru ohranila in širila.
Slomškova knjigarna je bila ustanovljena leta 1990 in je Mariborčanom poznana na Slomškovem trgu 3, Slomškova založba pa nekoliko kasneje. Torej bo Slomškova knjigarna drugo leto praznovala trideseti rojstni dan. Verjetno je torej dovolj stara, da »gre na svoje«, če se nekoliko pošalim. 
Zaradi nejasne usode s stavbo, v kateri smo domovali, in ker smo želeli knjigarno primerno povečati, jo narediti še bolj dostopno in na očeh, smo iskali primeren prostor za novo domovanje.
Premislek kam iti, ni bil lahek. Možnosti, kje dobiti primeren prostor, niso vedno v skladu z željami. Kot kaže, je našo stisko in željo, slišal »Nekdo zgoraj« in uspelo nam je pridobiti te prostore, bivšo trgovino Peko, v samem središču mesta; ne daleč stran, kjer smo bili prej, pa vendar še nekoliko bolj dostopno.
Ko smo prejeli nove ključe, se je pravo delo šele začelo. Veliko stvari je bilo treba postoriti, veliko truda smo vložili v te prostore. Večina tega je danes očem skrito, dobesedno v tleh, v stropu, za zidovi… Nekaj pa je na očeh, upamo; da vam je všeč.
Vsem, ki so nam v tem procesu pomagali, bi se rad iz srca zahvalil! Veliko jih je sodelovalo, preveč, da bi naštel vse, pa vendar samo najnujnejše. Najprej hvala odvetniku Mirku Filipoviću, AB biroju ter projektantskemu podjetju Inteleko in direktorju Andreju Vurušiču z vsemi izvajalci, ki so na objektu opravljali razna dela; posebna hvala ELEKTRO SEGR d.o.o. oziroma Sebastjanu Grünfeld, in na koncu posebna hvala za lepo pohištvo mizarskemu podjetju Kampo in direktorju Marku Kajzerju. Hvala vsem mojstrom!
Stavba, v kateri smo je velika, zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji.
Čutim posebno dolžnost, da se ponovno zahvalim vsem mojim sodelavcem! Še posebej vam, ki delate tu v Mariboru, in ste ob svojem rednem delu, zavzeto pomagali pri prenovi in selitvi prostorov.
Hvala! Upam, da se boste na Gosposki počutili dobro!
Nenazadnje hvala tudi vsem poslovnim partnerjem s katerimi sodelujemo. Preveč jih je, da bi jih vse naštel. Če se sprehodite po policah, boste opazili, kdo vse so in prav vsem se lepo zahvaljujemo ter si želimo dolgega in uspešnega sodelovanja.
Hvala vsem, ki ste prišli danes in vsem, ki prihajate redno v Slomškovo Knjigarno! Upamo in želimo si, da bi se tu še velikokrat srečevali in potrudili se bomo, da vam bo pri nas lepo! Vedno dobrodošli!
Naša želja je, da bi prenovljena Slomškova knjigarna v samem središču mesta, na križišču raznih poti, ostala in še bolj postala eno od duhovnih središč in stičišč, saj, če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
Ali če ponovim za blaženim Antonom Martinom Slomškom: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici konca kongresa)
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

več:
ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Novoizvoljeni papež Leon XIV., ki je doslej vodil kongregacijo za škofe, je konec lanskega leta pisal koprskemu škofu Petru Štumpfu in se mu je v imenu papeža Frančiška zahvalil, da je sprejel vodenje koprske škofije.
V pismu je zapisano, da je papež Frančišek z veseljem sprejel izraze hvaležnosti in sinovske predanosti, ki jih je škof Štumpf izrazil ob svojem imenovanju. Sedaj že pokojni papež Frančišek je novemu koprskemu škofu podelil apostolski blagoslov ter mu zagotovil svojo molitveno podporo pri njegovem škofovskem poslanstvu.

Danes mu je koprski ordinarij pisal nazaj, tokrat kot papežu.

Spoštovani in ljubljeni sveti oče, papež Leon XIV., Božje ljudstvo Škofij Koper in Murska Sobota v Sloveniji skupaj s svojim pastirjem, menoj nevrednim služabnikom škofom Petrom, se Bogu zahvaljuje, da svoje črede nikoli ne zapusti in ji je tudi danes namenil vrhovnega pastirja po svojem srcu.

Želimo Vam veliko milosti Svetega Duha, v kateri naj se krepi Vaša človeška modrost. Vsemogočni Bog naj Vam daje zdravja in telesnih moči, da boste mogli Božje ljudstvo potrjevati v veri.

Skupaj z verniki obeh škofij Vam izražam spoštovanje in popolno predanost kot našemu papežu.

Obenem Vam izražamo svoje najgloblje občutje: imamo Vas radi. Obljubljamo Vam dar mnogih molitev.

Koprska in murskosoboška škofija sta Vaši, zato vedno dobrodošli. Tukaj ste doma med prijatelji.

Želim izraziti tudi svojo osebno hvaležnost, da ste mi stali ob strani ob imenovanju za koprskega škofa.

Mati Marija, naša Pomočnica, naj bo vedno z Vami,

Sinovsko vdan se Vam zahvaljujem se za Vašo očetovsko pozornost.

+Peter Štumpf SDB
koprski škof
in Apostolski Administrator škofije Murska Sobota

"Annuntio vobis gaudium magnum: habemus Papam!“ (‚Oznanjam vam veliko veselje: imamo papeža!‘) je ob 19.13 minut zvečer oznanil kardinal protodiakon Dominique Mamberti z osrednje lože bazilike svetega Petra in s tem Rim in svet obvestil o izvolitvi novega Petrovega naslednika. 267. rimski škof je postal kardinal Robert Francis Prevost, ki si je ob izvolitvi izbral ime Leon XIV.. Rojen je bil v Združenih državah Amerike, letos bo dopolnil 70 let, je prvi papež ki prihaja iz ZDA, drugi za Frančiškom, ki ne prihaja iz Evrope in prvi iz avguštinskega reda.

Prevost se je rodil 14. septembra 1955 v Chicagu v zvezni državi Illinois Louisu Mariusu Prevostu francoskega in italijanskega rodu ter Mildredi Martínez španskega rodu. Ima dva brata, Louisa Martína in Johna Josepha. Otroštvo in mladost je preživel v Združenih državah Amerike, kjer je najprej študiral v malem semenišču očetov avguštincev, nato pa na univerzi Villanova v Pensilvaniji, kjer je leta 1977 diplomiral iz matematike in študiral filozofijo. V Saint Louisu je istega leta vstopil v noviciat reda svetega Avguština v Saint Louisu. Večne zaobljube je izrekel 29. avgusta 1981 in uspešno končal teološki študij v Chicagu. Leta 1982 je bil poslan v Rim na študij kanonskega prava na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvinskega. Duhovniško posvečenje je prejel leta 1982 in čez dve leti pridobil licenciat iz kanonskega prava, nato pa je bil poslan na misijon v Chulucanas v perujski Piuri v Peruju, kjer je deloval dve leti. Leta 1987 je doktoriral in bil imenovan za voditelja za duhovne poklice in odgovornega za misijone v provinci v Illinoisu. Leto zatem je bill poslan na misijon v perujski Trujillo kot vodja skupnega programa formacije za avguštinske pripravnike, kjer je bil štiri leta prior skupnosti, voditelj formacije in učitelj zaobljubljenih članov. V nadškofiji Trujillo je predaval kanonsko, patristično in moralno pravo v semenišču.

Papež Frančišek ga je leta 2015 imenoval za škofa perujske škofije Chiclayo, kasneje mu je zaupal še škofijo Callao. Njegovo škofovsko geslo je „In Illo uno unum“, besede, ki jih je sveti Avguštin izrekel v pridigi, razlagi 127. psalma, da „čeprav nas je kristjanov veliko, smo v enem Kristusu eno“. Pred dvema letoma ga je Frančišek poklical v Rim za prefekta dikasterija za škofe in predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko. Na konzistoriju leta 2023 mu je podelil kardinalski naslov. Kot vodja dikasterija se je udeležil zadnjih apostolskih potovanj papeža Frančiška.

Ob 19.23, se je novi papež Leon XIV. pojavil na osrednji loži vatikanske bazilike, da bi pozdravil Rim in svet:

„Mir z vami! Dragi bratje in sestre, to je prvi pozdrav vstalega Kristusa, dobrega pastirja, ki je dal svoje življenje za Božjo čredo. Tudi jaz želim, da bi ta pozdrav miru vstopil v vaša srca, da bi dosegel vaše družine, vse ljudi, kjerkoli že so, vse narode, vso zemljo. Mir z vami!

To je mir vstalega Kristusa, razoroženi mir in razorožujoči, ponižni, vztrajni mir. Prihaja od Boga, Boga, ki nas vse brezpogojno ljubi. V ušesih  še vedno slišimo ta šibki, a vedno pogumni glas papeža Frančiška, ki blagoslavlja Rim!

Papež, ki je blagoslovil Rim, je tisto velikonočno jutro podelil svoj blagoslov svetu, vsemu svetu. Dovolite mi, da nadaljujem s tem istim blagoslovom: Bog nas ljubi, Bog ljubi vse vas in zlo ne bo zmagalo! Vsi smo v Božjih rokah. Zato brez strahu, združeni z roko v roki z Bogom in drug z drugim pojdimo naprej. Smo Kristusovi učenci. Kristus gre pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most do Boga in njegove ljubezni. Pomagajte tudi nam, potem drug drugemu, da bomo gradili mostove, z dialogom, s srečanjem, ki nas bo vse združilo, da bomo vedno eno ljudstvo v miru. Hvala vam, papež Frančišek!

Zahvaljujem se tudi vsem bratom kardinalom, ki so me izbrali za Petrovega naslednika in da skupaj z vami hodim kot združena Cerkev, ki si vedno prizadeva za mir, pravičnost, ki si vedno prizadeva delovati kot moški in ženske, zvesti Jezusu Kristusu, brez strahu oznanjati evangelij in biti misijonarji.

Sem sin svetega Avguština, avguštinca, ki je dejal: „Z vami sem kristjan in za vas škof“. V tem smislu lahko vsi skupaj hodimo proti domovini, ki nam jo je pripravil Bog.

Rimski Cerkvi poseben pozdrav! [aplavz] Skupaj moramo iskati, kako biti misijonarska Cerkev, Cerkev, ki gradi mostove, vzpostavlja dialog in je vedno odprta, da z odprtimi rokami sprejme, kot je ta trg. Vsi, vsi, ki potrebujejo našo dobrodelnost, našo navzočnost, dialog in ljubezen.

In če mi dovolite besedo, pozdrav vsem in še posebej moji dragi škofiji Chiclayo v Peruju, kjer verno ljudstvo spremlja svojega škofa, deli svojo vero in daje toliko, tako veliko, da še naprej ostaja zvesta Cerkev Jezusa Kristusa.

Vsem vam, bratje in sestre iz Rima, Italije, vsega sveta, želimo biti sinodalna Cerkev, Cerkev, ki hodi, Cerkev, ki si vedno prizadeva za mir, ki si vedno prizadeva za dobrodelnost, ki si vedno prizadeva biti blizu zlasti tistim, ki trpijo.

Danes je praznik Device svetega rožnega venca iz Pompejev. Naša mati Marija želi vedno hoditi z nami, nam biti blizu, nam pomagati s svojo priprošnjo in ljubeznijo.

Zato bi rad molil skupaj z vami. Skupaj molimo za to novo poslanstvo, za vso Cerkev, za mir na svetu in prosimo Marijo, našo Mater, za to posebno milost.“

Papežev pozdrav se je zaključil z molitvijo Zdrava Marija, blagoslovom Urbi et Orbi in podelitvijo popolnega odpustka.

Po izvoilitvi je Matteo Bruni, vodja Tiskovnega urada Svetega sedeža, spomnil na nekatere poudarke iz govora novega papeža. Papež Leon XIV. je „uporabil prve Jezusove besede po veliki noči, besede miru, razoroževanja in razoroževanja“, in govoril o „dialogu“ v svetu, ki se ga pogosto rušijo konflikti in napetosti. „Bog nas ljubi, ljubi vas vse in zlo ne bo zmagalo.“ Ta blagoslov Leona XIV. je spomnil tudi na nekatere Frančiškove zadnje besede, izrečene na velikonočno nedeljo.

Izbira imena je po mnenju Brunija očiten "sklic“ na njegovega predhodnika Leona XIII, ki je maja 1891 objavil encikliko Rerum novarum, iz katere izhaja sodobni družbeni nauk Cerkve. „Jasno je, da gre za nenaključno sklicevanje na moške in ženske, na njihovo delo, tudi v času umetne inteligence,“ je poudaril Bruni. Frančiškan dr. Miran Špelič pa meni, da je imel Prevost z imenom Leon XIV. morda bolj v mislih papeža Leona Velikega oz. Leona I., ki je na neki način nadaljeval Avguštinovo teologijo. "Mislim, da mu je tudi zato Leon tako pri srcu in da bo tudi on sam kot avguštinec znal Avguštinovo teologijo postaviti v 21. stoletje." Sveti Avguštin iz 4. stoletja je bil sicer eden od osrednjih cerkvenih učiteljev in mislecev, ki je poudarek dajal predvsem Božji ljubezni.

nekaj misli papeža Leona XIV

pripravil M. Čuk

PRIPRAVE ZA VOLITVE

Apostolska konstitucija Pavla VI. Romano Pontifici Eligendo od leta 1975 določa, kako naj potekajo volitve novega papeža. Janez Pavel II. jo je  leta 1996 v apostolski konstituciji  Universi Dominici Gregis dopolnil, postopek konklava pa v novejšem času urejata tudi dve listini (motuproprija) papeža Benedikta XVI. De Aliquibus Mutationibus In Normis De Electione Romani Pontificis iz leta 2007 ter motuproprij Normas nonnullas iz leta 2013. Konklave pripravlja kardinalski kolegij, ki se vsak dan zbira na sejah ali kongregacijah. Te seje so ali splošne (generalne) in na njih obravnavajo važnejša vprašanja redne cerkvene uprave in volitev novega papeža. Udeležujejo se jih vsi kardinali, navzoči v Rimu. Vodi jih kardinal dekan (trenutno Giovanni Battista Re) ali prodekan; če sta eden in drugi že prešla zgoraj omenjeno starostno mejo, pa kardinal, ki je prvi po 'stažu'. Te splošne seje (kongregacije) se vrstijo od dneva papeževe smrti in devet dni po pogrebu, ko se za pokojnega opravljajo posebne prošnje in molitve. Potem so še posebne seje, ki bi jih lahko imenovali tudi seje ožjega odbora, v katerem so kardinal kamerleng (trenutno kardinal Kevin Farrell) in trije drugi kardinali, vsak iz enega reda (škofov, duhovnikov in diakonov), določeni z žrebom. Na posebnih sejah pretresajo manj pomembna vprašanja ki jih je treba sproti reševati.

Na eni prvih splošnih sej preberejo prvi del papeževe konstitucije Universi Dominici Gregis in potem vsi kardinali po posebnem obrazcu zaprisežejo, da bodo skrbno varovali tajnost v času priprav na konklave in med konklavom. Že v petek, 26. aprila 2025, peti dan po smrti Frančiška, so kardinali na splošni seji izpolnili določbe 13. člena njegove apostolske konstitucije. Določili so dan, uro in potek papeževega pogreba imenovali so dve komisiji, ki vsaka šteje po tri člane. Prva ima nalogo določiti tiste, ki bodo poleg kardinalov volilcev smeli stopiti v konklave pred samimi volitvami. To so: tajnik kardinalskega zbora; vodja Urada za papeške bogoslužne slavesnosti; papeški ceremonijerji; duhovnik, ki ga izbere kardinal, ki predseduje konklavu, da mu pomaga pri opravljanju njegove službe; dva redovnika, odgovorna za papeško zakristijo; redovniki različnih jezikov za spovedovanje; dva zdravnika in zdravstveno osebje; osebje, ki skrbi za dvigalo v apostolski palači; osebje, odgovorno za menzo in čistilne storitve; osebje za prevoz volivcev iz Doma svete Marte v apostolsko palačo; polkovnik in major Papeške švicarske garde, zadolžena za nadzor Sikstinske kapele; direktor vatikanske varnostne službe in civilne zaščite z nekaterimi sodelavci. Vsi ti (okrog sto) so v ponedeljek, 5. maja 2025 v kapeli Paolina izrekli in podpisali prisego molčečnosti o poteku konklava. Druga komisija pa je zadolžena za ureditev konklava, pripravo sob za bivanje kardinalov  itd. Na eni zadnjih sej so opravili tudi prastaro obredno dejanje: zlomili so 'Ribičev' prstan (prstan pokojnega papeža z njegovim grbom – Ribičev pa se imenuje po sv. Petru, ki je bil po poklicu ribič, preden je šel za Jezusom) in pečatnik pokojnega papeža. Določili so tudi dan in uro začetka konklava: v sredo, 7. maja popoldne, že dopoldne pa bo somaševanje za izvolitev novega papeža vodil dekan kardinalskega zbora Giovanni Battista Re. Konstitucija določa da se konklave ne sme začeti prej kot petnajst dni po papeževi smrti in ne kasneje kot dvajset dni po tem dogodku. To precej dolgo obdobje čakanja je namenjeno temu, da bi se kardinali, raztreseni po vsem svetu, zbrali v Rimu. Zdaj v tem pogledu ni težav, saj so moderna prevozna sredstva razdalje zelo skrčile. Že na pogrebu Frančiška se je zbrala večina kardinalskega zbora, ki po konzistoriju novembra 2024 šteje 252 kardinalov. V tem času morajo seveda tudi pripraviti vse potrebno v prostorih, ki bodo obsegali konklave. Letos je delo še posebej zahtevno, saj je kardinalov volilcev 133, torej več kot prejšnja volilna leta (1963, 1978, 2005, 2013).papež Janez Pavel II je s konstitucijo določil, da v konklavu ne sme biti več kot 120 kardinalov, vendar pa je Frančišek imenoval več novih kardinalov in tako razveljavil to določbo. Od 6. maja, do srede zjutraj (do 10. ure, ko se je začela maša Pro eligendo Pontifice) kardinali volivci lahko pridejo v Dom svete Marte (Casa Santa Marta). V tej petnadstropni stavbi, ki ima 128 sob, in je bila zgrajena v času papeževanja Janeza Pavla II., bodo bivali med konklavom. Sobe jim dodelijo z žrebom.

Popoldne so se kardinali volilci zbrali v molitvi v Pavlinski kapeli v vatikanski apostolski palači, nato pa so se ob 16.30 v procesiji odpravili v Sikstinsko kapelo, kjer se je začel konklave za izvolitev 267. papeža vesoljne Cerkve. V konklave (pod ključ) je vstopilo 133 kardinalov (dva kardinala se zaradi zdravstvenih težav volitev ne bosta udeležila). Največ je Evropejcev (53), sledijo Američani (37), zatem pa Azijci (23), Afričani (18) in Oceanijci (4). Najmlajši kardinal volilec je Avstralec ukrajinskega porekla, star 45 let, najstarejši pa je 79-letni Španec. Vsi konklavisti so prisegli, da bodo čuvali tajnost ki je zavarovana z najtežjo cerkveno kaznijo izobčenja Ob dotiku evangelija slovesno izjavijo, da bodo volili res tistega, za katerega so po svoji vesti prepričani, da je najbolj primeren primeren da ne bodo podlegli nobenim vplivom, prigovarjanjem ali zastraševanjem od zunaj. Besedilo prisege prebere dekan kardinalskega zbora, ker pa je Giovanni Battista Re starejši od 80 let in ni med volilci, je to vlogo prevzel italijanski kardinal Pietro Parolin. Na poziv 'Extra omnes' (Vsi ven!) vodje Urada za papeška bogoslužna slavja škofa Diega Giovannija Ravellija so  se iz kapele umaknili vsi razen kardinalov volivcev. Posebna komisija, v kateri je prefekt papeške hiše, posebni papeški delegat za vatikansko mesto in poveljnik švicarskih gardistov, zapre konklave od zunaj. Dokler papež ne bo izvoljen, se vrata ne odpro. Od 15. ure dalje so izključeni vsi sistemi za prenos telekomunikacijskih signalov za radijske mobilne telefone na ozemlju mestne države Vatikan. S tem naj bi zagotovili izolacijo kardinalov med konklavom. Sledi prvo glasovanje in štetje glasov .... Pred začetkom glasovanja bodo kardinali poslušali govor posebej imenovanega pridigarja (Cantalamessa), ki bo pojasnil trenutno stanje Cerkve in predlagal lastnosti, potrebne za novega papeža.

POTEK VOLITEV

Po apostolski konstituciji Pavla VI. Romano Pontifici Eligendo  so volitve veljavne, če potekajo po treh načinih. Prvi način se imenuje izvolitev po soglasni potrditvi ali po navdihu (per inspirationem). O taki izvolitvi govorimo takrat, ko kardinali volilci, kakor navdihnjeni od Svetega Duha, sproščeno in svobodno imenujejo na glas nekoga in sicer soglasno za papeža Taka izvolitev je možna samo v konklavu in izrečena mora biti z besedo 'izvolim' (eligo). Eden od volilcev, brez posebnih predhodnih pogovorov ali posvetovanj, s komerkoli, sam od sebe vstane in pravi: 'Prevzvišeni očetje, upoštevajoč izredno krepostnost in preizkušenost prečastitega N.N., sodim, da je vreden biti izvoljen za papeža in ta hip ga volim'. Če bi vsi drugi kardinali, brez izjeme rekli: 'Izvolim ga' (kdor ne more govoriti, to besedo napiše), bi bil imenovani veljavno izvoljen za papeža. Malo je verjetno, da bi ta prvi način prišel v poštev.

Drugi način se imenuje izvolitev 'po sporazumu' (per compromissum). O njej bi govorili tedaj, ko bi se v posebnih okoliščinah kardinali volilci dogovorili, da oblast izvoliti novega pastirja katoliške Cerkve zaupajo skupini, izbrani iz svojih vrst, potem ko so bila vrata konklava že zaprta Ta skupina mora šteti najmanj devet in največ petnajst članov. Vsi kardinali volilci pa se morajo prej natančno pogovoriti o volilnem postopku 'komisije', ki so ji sporazumno zaupali nalogo izvoliti novega papeža Komisija se potem umakne v ločen prostor. Ko je po dogovorjenem postopku prišla do zaželenega rezultata, se vrne v kapelo In objavi ime izvoljenega Tudi ta način je precej neobičajen.

Običajno volitve novega papeža potekajo po tretjem načinu – z glasovanjem (per scrutinium). Glasovanje je tajno. Izvoljen je kandidat, ki je dobil dve tretjini glasov plus enega Ta način volitve poteka v treh stopnjah.

Razdelitev glasovnic
Prva stopnja obsega pripravo in razdelitev glasovnic; izžrebanje devetih kardinalov, ki bodo šteli glasovnice in nadzorovali potek glasovanja; izpolnitev glasovnic (ime kandidata mora vsak kardinal napisati po možnosti tako, da po pisavi ne bo mogoče soditi, kdo je avtor); prepognitev glasovnic. Glasovnica ima tiskan napis 'Eligo in Summum Pontificem' (Izvolim za najvišjega pastirja), spodaj pa je prostor za ime.
Glasovanje
Druga stopnja pomeni glasovanje v pravem pomenu besede in obsega: oddajo glasovnic v za to določeno posodo na oltarju; mešanje in štetje glasovnic (če se število glasovnic ne ujema s številom volilcev, se glasovnice sežgejo, ne da bi jih pregledali); branje glasovnic. Vsak kardinal pride – po ustaljenem prednostnem redu – k oltarju in v dvignjeni roki drži prepognjeno glasovnico, da jo vidijo kardinali, ki bodo šteli glasovnice. Pri oltarju poklekne in nekaj časa tiho moli, potem pa izreče naslednje besedilo prisege: 'Kličem za pričo Kristusa Gospoda, ki me bo sodil, da sem svoj glas oddal tistemu, za katerega pred Bogom sodim, da naj bi bil izvoljen.' Potem vrže glasovnico v posodo in se vrne na svoje mesto.
Štetje glasovnic
Ko so oddane vse glasovnice, prvi član komisije, ki šteje glasovnice, posodo dobro pretrese, da se premešajo, potem se začne štetje glasovnic. Sledi branje glasovnic: prvi iz komisije vzame glasovnico, jo odpre in potihoma prebere ime ter jo poda drugemu, ki jo prav tako potihoma prebere in jo da tretjemu, ki glasno in razumljivo bere ime, napisano na vsaki glasovnici. Kardinali volilci imajo pred seboj posebno razpredelnico, kamor vpisujejo izid volitev.
Izvolitev
Za izvolitev rimskega papeža sta potrebni vsaj dve tretjini glasov. V konkretnem primeru konklava, ki se bo začel v sredo, 7. maja, bo za izvolitev papeža potrebnih 89 glasov. Ne glede na to, ali je papež izvoljen ali ne, morajo revizorji preveriti glasovnice in zapiske, ki so jih naredili preštevalci glasov, da bi se prepričali, da so natančno in zvesto opravili svojo nalogo. Takoj po reviziji, preden kardinali volivci zapustijo Sikstinsko kapelo, se vse glasovnice sežgejo v peči, ki je bila prvič uporabljena med konklavom leta 1939. Pregledovalci ob pomoči tajnika kolegija in vodje slovesnosti, ki ga medtem pokliče zadnji kardinal diakon, zažgejo volilne skrinjice. Druga peč, priključena leta 2005, se uporablja za kemikalije, ki morajo dati barvo dimu iz zgorelih glasovnic, ki bo prihajal iz dimnika na strehi Sikstinske kapele: črno v primeru neizvolitve in belo v primeru izvolitve.

Glasovanje poteka vsak dan, in sicer dvakrat dopoldne in dvakrat popoldne. Če se kardinali volivci ne morejo dogovoriti o osebi, ki naj bo izvoljena, se po treh dneh brez rezultata glasovanje prekine za en dan: za odmor in molitev, prosto razpravo med volivci in kratko duhovno spodbudo, ki jo poda prvi kardinal diakonskega reda. Nato se glasovanje nadaljuje. Če po sedmih glasovanjih še ni odločitve, je spet premor e pride do izvolitve, sledi še en premor za molitev, pogovor in opomin, ki ga poda višji kardinal duhovniškega reda. Nato sledi še en niz sedmih glasovanj, in če do izvolitve ne pride, je še en odmor za molitev, pogovor in spodbudo, ki ga vodi višji kardinal škofovskega reda. Nato se glasovanje nadaljuje z največ sedmimi glasovanji in če tudi po 33. in 34. glasovanju do izvolitve ne pride, morajo kardinali izbirati med dvema imenoma, ki sta v prejšnjem glasovanju prejeli največ glasov.Tudi pri teh glasovanjih je potrebna dvotretjinska večina, vendar pri teh glasovanjih ta dva kardinala, ne smeta glasovati.

Kardinal, ki predseduje konklavu, postavi izvoljenemu obredno vprašanje: 'Ali sprejmeš svojo kanonično izvolitev za najvišjega pastirja? ' Vsi kardinali se pridejo poklonit novoizvoljenemu papežu, potem se vsi skupaj zahvalijo Bogu, novi papež pa z zunanje lože cerkve svetega Petra podeli svoj prvi apostolski blagoslov 'Urbi et orbi' (Mestu (Rimu) in svetu). Čez kakšen dan (navadno prvo nedeljo) sledi 'kronanje" – papež tudi na zunaj začne izvrševati svojo visoko in odgovorno službo.

Ne bomo se spuščali v ugibanja kateri kardinal bo izvoljen za novega papeža Če verujemo v delovanje Svetega Duha, ki ga je Kristus obljubil svoji Cerkvi, potem smo lahko prepričani, da bo na Petrov sedež prišel mož, ki bo v tem trenutku najbolj odgovarjal sedanjim potrebam in pričakovanjem Cerkve in sveta. Naš aktivni delež pri volitvah novega papeža bo vztrajna molitev. 'Tako izvolitev novega papeža ne bo nekaj, kar bi bilo ločeno od božjega ljudstva,' pravi apostolska konstitucija, 'nekaj, kar zadeva samo zbor volilcev, ampak bo v nekem smislu dejanje vse Cerkve.'

NEKAJ VOLILNIH ZANIMIVOSTI

• Zdajšnji konklave naj bi po mnenju italijanskih opazovalcev trajal dlje kot hitre papeške volitve leta 2005 in 2013. Trenutno namreč še ni nobenega jasnega favorita. Kardinali pa so prepričani, da bodo papeža hitro izvolili. Frančišek je bil leta 2013 izvoljen v petem krogu, pred dvajsetimi leti je bil  Joseph Ratzinger izvoljen že v četrtem volilnem krogu.
• Enkrat samkrat v zadnjih stodvajsetih letih je bil novi papež izvoljen že v tretjem krogu: leta 1939, ko je Eugenio Pacelli v konklave vstopil kot nesporni favorit. Volitve bi lahko zaključili že v drugem krogu, vendar so tretji krog izpeljali, da bi povsem izključili kakršno koli nepravilnost.
• Kratek konklave se je zgodil tudi avgusta leta 1978, ko je bil v četrtem krogu za papeža izvoljen Albino Luciani (Janez Pavel I.). vse ostale papeške volitve v 20 stoletju so trajale od tri do pet dni. Janez XXIII. je bil leta 1958 izvoljen četrti dan po enajstih volilnih krogih, Pij XI. leta 1922 pa po petih dneh v štirinajstem volilnem krogu.
• Povsem drugačni zakoni za konklave pa so veljali v preteklih stoletjih. Še za izvolitev Gregorja XVI. so kardinali leta 1831 potrebovali skupno 54 dni. Tudi pri njegovem predhodniku Piju VIII. so volitve trajale več kot mesec dni. Konklave v Benetkah, ko so iskali naslednika za Pija VI., ki ga je odpeljal Napoleon, je med leti 1799 in 1800 trajal kar tri mesece in pol.
• Glede Benedikta XIV. se kardinali leta 1740 niso mogli zediniti celih osem mesecev. Nikakor se tudi ni zaključil konklave v Viterbu (1268-1271). Kljub slabi prehrani in neugodnim bivanjskim razmeram so kardinali novega papeža izbrali šele po skoraj treh letih.
• V začetku 19. stoletja so Italijani predstavljali še 60 % kardinalskega zbora: pri volitvah Pija X. (1903) je bilo izmed 63 volilcev kar 39 Italijanov. Dvajset let kasneje, ko so volili Pija XI., je bilo Italijanov še okoli polovica; podobno tudi leta 1939, ko je izmed 63 volilcev Pija XII. podprlo 34 Italijanov. Njihov delež pa se je na volitvah Janeza XXIII. in pet let kasneje Pavla VI. zmanjšal že na tretjino. Na obeh konklavih leta 1978 je izmed 111 volilcev iz Italije izhajal vsak četrti.  V tretjem tisočletju je razlika očitna: pri volitvah leta 2005, ko je bil izvoljen Benedikt XVI., je volilo 20 italijanskih kardinalov; leta 2013 jih je bilo 28, letos pa bo novega papeža volilo 19 kardinalov Italijanov
• Za izvolitev papeža je potrebno zbrati najmanj dve tretjini vseh glasov volilcev. Papež Benedikt XVI., ki je sicer prevzel dekret o papeških volitvah 'Universi dominici gregis' svojega predhodnika iz leta 1996, je v besedilu na novo jasno določil sporni 75. člen.
• Da bi se izognili predolgem zasedanju konklava, je Janez Pavel II. kardinalom namreč omogočil, da po 33 ali 34 neuspešnih volilnih krogih z dvotretjinske preidejo na absolutno večino. Ta predpis pa pušča prostor za taktično manevriranje in morebitne igrice posameznih skupin, kot so kasneje ugotovili cerkveni pravniki. Zato je Benedikt XVI. leta 2007 z dodatkom Motu proprio to možnost ponovno ukinil.
• Zdaj velja, da se konklave v vsakem primeru mora zaključiti z dvotretjinsko podporo novemu cerkvenemu poglavarju (v letošnjem primeru je to 89 glasov). Ostale možnosti, ki bi dopuščale manipulacijo, je Janez Pavel II. ukinil že leta 1996.
• Leta 2005 je bilo 117 kardinalov z volilno pravico, dva kardinala pa se volitev nista udeležila (zdravstvene težave). Če je bilo takrat število Evropejcev in neevropejcev z 58 proti 57 skorajda izenačeno, je bilo pri Frančišku s 60 glasovi bolj usmerjeno na staro celino, medtem ko jih je 55 prihajalo z vseh drugih celin. Letos pa so prvič v prednosti "neevropejc"i: 80:53. (Evropejcev (53), sledijo Američani (37), zatem pa Azijci (23), Afričani (18) in Oceanijci (4).)
• Med kardinali volivci je tudi 33 kardinalov, ki prihajajo iz 17 različnih redov: pet je salezijancev, štirje frančiškani, štirje so jeziiti, trije minoriti,dva dominikanca, dva lazarista, dva redemptorista in dva vincencijana  ter avguštinec, kapucin, bosonogi karmeličan, cistercijan; med kardinali je še predstavnik Sekularnega inštituta Pija X., , misijonar reda Consolata, misijonar Srca Jezusovega, skalabrinec in član Kongregacije Svetega Duha.

pripravlja Marko Čuk

VOLITVE PAPEŽA NEKDAJ

Prvi papež je bil apostol Peter. Izmed dvanajsterih najožjih učencev ga je za to službo izbral sam ustanovitelj Cerkve, Jezus Kristus. Dal mu je 'oblast ključev' (Mt 16, 18) in nalogo, da bi v veri potrjeval svoje brate (Lk 22,32). Po Jezusovem vnebohodu so apostoli Petra smatrali za Kristusovega namestnika v mladi Cerkvi. Priznavali so mu prvenstvo (primat) v apostolskem zboru (kolegiju).

Apostol Peter je tek svojega življenja končal z mučeniško smrtjo v Rimu, prestolnici imperija, kjer je bil škof.  Petrovi nasledniki, škofje mesta Rima, so vedno veljali za voditelje vesoljne Cerkve. Imenovali so jih papeže (prvič najdemo ta naziv v Rimu na nekem nagrobniku iz druge polovice 4. stol.), O njih ne vemo veliko več kot le imena in vrstni red. Med njimi je bilo veliko mučencev, kajti to so bila stoletja krvavih preganjanj Cerkve.

Kako so bili izvoljeni? Kakor tedaj večino škofov, so tudi rimske škofe volili duhovniki skupaj z ljudstvom. Nekatere stare krščanske listine povejo, da so verniki sprva imeli aktivno volilno pravico pri izbiranju svojih škofov, kasneje pa je bila ta volilna pravica oslabljena v pravico sprejetja (aklamacije) kandidata, ki so ga bili izvolili duhovniki. Izvoljeni ni smel še biti škof. Po izvolitvi so mu škofovsko posvečenje podelili sosednji škofje. Od 4. stol. dalje so se v volitve rimskega škofa vmešavali rimski cesarji in razni germanski vladarji (z neposredno postavitvijo novega škofa, s posegi na volitvah, z raznimi ukrepi in določbami itd.). V 5. stol. je začela naraščati moč rimskih aristokratskih družin in senata. Ljudstvo, preprosti verniki, za katere je bil škof postavljen, so bili od volitev izrinjeni. Na volitvah so se pojavljali kandidati raznih strank: rimskega senata in aristokracije, vzhodnogotskih vladarjev in bizantinskih cesarskih upraviteljev. Bilo je veliko nereda in umazanih iger. Papež Simah (498–514) je na sinodi v Rimu (499) izdal prva določila o volitvah papeža. Njegovo izvolitev je potrdil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki je razsodil, da je papež tisti, ki je bil izvoljen prvi in je prejel večje število glasov. Reda še precej časa ni bilo.

Končno je sinoda v Lateranu (769) je omejila volilno pravico samo na klerike in prepovedala, da bi za to službo volili laike. Cesar Ludovik I. je v posebni pogodbi (leta 817) priznal neodvisnost papežev od cesarjev, vendar je ta listina pogosto obveljala le na papirju.

Ta zmeda je vladala vse do leta 1095, ko je papež Nikolaj II., po rodu Nemec, na sinodi v Lateranu izdal dekret o volitvi papeža: volilno pravico imajo samo kardinali, svetne sile se ne smejo vmešavati v volitve. Duhovščina In verniki so Imeli pravico izreči soglasje, prav tako tudi cesar, veljavno pa je bilo le to, kar so sklenili kardinali. Ta odlok je naletel na nasprotovanje raznih vladarjev, ki so še kar naprej želeli odločati o tem, kdo bo papež. Na koncilu v Lateranu (1179) je bilo določeno, da je veljavno Izvoljen tisti papež, ki je prejel dve tretjini glasov kardinalov volilcev. Zaradi zavlačevanja papeških volitev je koncil v Lyonu (1274) vpeljal konklave po vzoru volitev v nekaterih italijanskih mestnih komunah ali po kapitljih dominikanskega reda. Tam je bilo določeno, da ostanejo kardinali ob kruhu, vinu in vodi, če v osmih dneh ne izvolijo papeža. Prvič so tako volili papeža Inocenca VI. (1352–1362), ki je bil Francoz in je Cerkev vodil iz Avignona kamor se je leta 1309 naselil Klemen V. Pri volitvah papeža Gregorja XII. (1406 – 1415) so prvič uporabljali glasovalne listke. Za njegove vlade sta bila še dva protipapeža: nemška stranka je izvolila Aleksandra V., za njim pa Janeza XIII. pariška univerza, ki si je prizadevala za obnovo Cerkve, pa je izbrala protipapeža Benedikta XIII. Koncil v švicarskem mestu Konstanci (1415) je hotel napraviti red. Namesto Gregorja XII., ki je odstopil, je 30 koncilskih očetov izbralo papeža Martina V. (1417–1431). Nove določbe odločno prepovedujejo ta način Izvolitve papeža Sledilo je obdobje renesančnih papežev, ki so se bolj brigali za umetnost, znanost in druge svetne zadeve kot pa za duhovne koristi Cerkve. Mnogi so prišli do te visoke službe s simonijo – z denarjem. Papež Julij II. (1503–1513) je določil, da je simonistična volitev neveljavna.

Papež Pij IV. (1559 – 1565) je v svojem odloku o papeških volitvah določil, da smejo kardinali v konklave vzeti s seboj po enega tajnika, kar je veljalo vse do omenjenega odloka Pavla VI. iz leta 1975, Mnogi papeži so z raznimi odloki zavračali 'veto', ki so ga ob papeških volitvah na določene kandidate postavljali razni vladarji. Najodločneje je to storil sv. Pij X. (1903 – 1914) s konstitucijo 'Vacante Sede Apostollca' (Ko je izpraznjen apostolski sedež) in Zakonik cerkvenega prava (kan. 160) določa to listino kot edino veljavno. Že Pij XI. je (1922) določbe nekoliko spremenil, občutno pa je to storil Pij XII. (1945), kajti lateranska pogodba med Italijo In Vatikanom (1929) je papeža naredila povsem svobodnega. O volitvi papeža je izdal posebno listino (motuproprij) tudi papež Janez XXIII., apostolska konstitucija Pavla VI. pa razveljavlja vse prejšnje določbe.

Pripomniti velja, da so bili od leta 1389 (Bonifacij VIII.) za papeže Izvoljeni samo kardinali, od leta 1523 (Klemen VII.) pa samo Italijani. To je mogoče opravičiti z dejstvom, da je papežev prvi naslov 'škof Rima', šele potem sledi osem drugih naslovov, od katerih prvi je 'namestnik Jezusa Kristusa'. 

pripravlja M. Čuk

Na velikonočni ponedeljek popoldne so se sedanji in nekdanji ustvarjalci Ognjišča, sodelavci, duhovniki, poverjeniki, prijatelji in bralci Ognjišča zbrali v cerkvi sv. Marka nad Koprom, kjer so se Bogu zahvalili za 60 let izhajanja revije Ognjišče in za 30 let Radia Ognjišče. Na veliko noč, 18. aprila 1965, je namreč izšla prva številka tega mesečnika, kar se je potem razširilo še v založniško dejavnost in radio Ognjišče, ki je lani praznoval 30-letnico ustanovitve. Slovesnosti so se udeležili številni gostje, med njimi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, pomožni škof Anton Jamnik, koprski škof dr. Peter Štumpf, škof Jurij Bizjak, odgovorni urednik Ognjišča mag. Božo Rustja, direktor založniške dejavnosti Miha Turk, direktor Radia Ognjišče msgr. Franci Trstenjak ter mnogi sedanji in nekdanji sodelavci, uredniki in prijatelji Ognjišča. 

Slovesno somaševanje je vodil koprski škof Peter Štumpf, v pridigi pa nas je nagovoril škof Anton Jamnik, ki je ob evangeljske odlomku, ko se učencema na poti v Emavs pridruži Jezus, poudaril "da se je prav podobno pred 60. leti mnogim mladim, družinam bolnim in skritim iskalcem, pridružila revija Ognjišče, ki po Jezusovem vzoru, na izviren način oznanja veselo sporočilo upanja in veselja do življenja. Ognjišče je bilo že od mladih nog zasnovano tako, da najprej posluša in nato sliši bralca v njegovih dvomih, kritičnosti, preizkušnjah, bolečini, skupaj z njim išče odgovore… Ognjišče nas vsa ta leta vabi na pot iskanja, na pot vere ... spodbuja radovednost, vedoželjnost ... Besede Ognjišča, ustvarjajo živa občestva, tu ni več prostora za brezimno množico, za izključenost kogarkoli, za obsojanje, brezbrižnost, za digitalno osamljenost… Ognjišče nam lomi kruh Božje besede in prinaša veselo novico o Jezusovem vzoru ..."
Ognjišču je škof Jamnik zaželel, »da bi poslušalci in bralci, tudi v novih časih, ko izklopijo radio oziroma zaprejo revijo, v srcu čutili podobno kot učenca: "Ali ni bilo najino srce goreče v nama, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?«"

Ob praznovanju jubileja se je škof Jamnik ozrl tudi v prihodnost in zaželel, da bi Ognjišče še naprej pripovedovalo zgodbe, prepojene z upanjem, ki služijo resnici in ljubezni in da ne bi pozabili na srce. Potem je spomnil še na besede papeža Frančiška, ki je prav na velikonočni ponedeljek zjutraj odšel k Očetu. On je v poslanici za 59 svetovni dan sredstev obveščanja spodbujal: "Bodite blagi in nikoli ne pozabite obličja drugega; govorite na srce žensk in otrok v službi katerih opravljate svoje delo. Ne dovolite, da bi nepremišljeni odzivi vodili vaše sporočanje. Vedno sejte upanje, tudi kadar je težko, tudi kadar to stane, tudi kadar se zdi, da ne bo obrodilo sadu.Skušajte sporočati tako, da boste znali zdraviti rane naše človeškosti. Bodite priče in pospeševalci nesovražnega sporočanja, ki širi kulturo skrbi, gradi mostove in prodira v vidne in nevidne zidove našega časa." Iz tega "merila ljubezni" nas papež Frančišek spominja, da to kar smo, tudi sporočamo. To je izziv, ki zahteva osebno odločitev in pričevanje nas vseh. Da pa bomo to zmogli, je še kako potrebno, da vedno znova prisluhnemo šepetanju Svetega Duha, Duhu Resnice in Ljubezni.

»Bodimo občestvo poslušanja, razločevanja in ljubezni,« je ob koncu pozval škof Jamnik, »in skupaj z Ognjiščem gradimo živa občestva veselega pričevanja o upanju, ki nam ga podarja vstali Kristus.«

Ob koncu maše je škof Peter Štumpf Tiskovnemu društvu Ognjišče ob 60-letnici revije Ognjišče in 30-letnici Radia Ognjišče izročil najvišje odlikovanje Slovenske škofovske
konference in podrobno opisal rodovitno delo mnogih, od prvega glavnega urednika msgr. Franceta Boleta, dr. Bojana Ravbarja in Silvestra Čuka, pa
vse do danes, ko ekipa Ognjišča na nov način odgovarja na izzive časa.

Odličje sv. Cirila in Metoda Tiskovnemu društvu Ognjišče za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci

Slovenski škofje so 7. marca 2025 sprejeli sklep, da podelijo odličje sv. Cirila in Metoda za zvesto služenje Cerkvi med Slovenci Tiskovnemu društvu Ognjišče ob 60-letnici izhajanja revije Ognjišče in 30-letnici oddajanja Radia Ognjišče.

Utemeljitev priznanja
Slovenska škofovska konferenca je sklenila podeliti enotno odličje Tiskovnemu društvu Ognjišče, v okviru katerega izhaja revija Ognjišče in deluje Radio Ognjišče.

Revija Ognjišče
Revija Ognjišče je začela izhajati leta 1965 kot župnijsko glasilo župnij Koper in Postojna. V nekaj letih je postala vseslovenska revija, najprej namenjena zlasti mladim. Danes je družinska revija, v kateri vsak član družine lahko najde kaj zase.
Revijo so ljudje lepo sprejeli, saj je bila novost tako v takratnem katoliškem kot širšem medijskem prostoru.
Iskala je nove poti, da bi prišla do ljudi, zlasti mladih. Tako je iznašla nove žanre, kot so na primer pisma, s katerimi je »oče urednik«, msgr. Franc Bole, prišel v stik z bralci in jim dal neposredno priložnost oglašanja v reviji. V pismih in odgovorih nanje so se zrcalili življenjski problemi ljudi. Odgovori so bili dragoceni za verne ljudi, ki mnogokrat niso imeli nikogar, na kogar bi se lahko obrnili. Poleg tega so pripravljali pogovore (intervjuje), ki jih v takratnem katoliškem tisku ni bilo.
Ker je bilo v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja na voljo izredno malo knjig z versko vsebino, je Ognjišče začelo izdajati tudi knjige. Pri tem ne smemo pozabiti izdaj Svetega pisma, prirejenega za otroke in najstnike, ter drugih knjig za otroke in mladostnike.
Med njimi zavzema posebno mesto Kratko Sveto pismo s slikami, namenjeno družinam z otroki. Doslej je izšlo v nakladi več kot 140.000 izvodov in tako našlo pot do mnogih slovenskih družin ter postalo skoraj nepogrešljiv del verske vzgoje.
Revija Ognjišče in istoimenska založba sta po nastopu demokracije v Sloveniji ustanovili nov verski medij – Radio Ognjišče. Za ustanovitev sta prispevali tudi visoka denarna sredstva. Gotovo je danes ves tisk v krizi zaradi pojava elektronskih medijev in socialnih omrežij. Tiskovno društvo Ognjišče je v šestdesetletni zgodovini odigralo nenadomestljivo vlogo v verskem življenju v Cerkvi v Sloveniji. Tako si tudi sedanji uredniki prizadevajo iskati nove poti in načine za oznanjevanje evangelija s pomočjo tiska, ki mu ostaja zvesto še vedno lepo število ljudi.

Radio Ognjišče
Radio Ognjišče je leta 1994 ustanovilo Tiskovno društvo Ognjišče, ki je zagotovilo tudi finančna sredstva za nakup oddajnikov in tehnike ter ureditev prostorov.
Radio si vse od začetka prizadeva za kakovosten program in glasbo, pri čemer je 70 % slovenske.
Radio Ognjišče prinaša v slovenski prostor, tako med katoličane kot tudi med druge prebivalce, najprej duhovne vsebine, ki so zastopane v različnih oddajah in rubrikah. Upravičeno smemo reči, da skozi celoten program dihata evangelij in katoliški nauk. Svoje posebno mesto imajo tedenski duhovni nagovori škofov in nadškofov. Prav posebno vlogo pa ima vsakoletni radijski misijon, s katerim Radio Ognjišče približa versko sporočilo sodobnemu človeku ter odgovarja na aktualna verska in življenjska vprašanja.
V programu Radia Ognjišče je veliko oddaj in prispevkov o življenju vesoljne Cerkve in krajevnih Cerkva. Program poudarja učenje papeža, stališča Svetega sedeža, sporočila rimskih dikasterijev in sporočila iz posameznih slovenskih škofij ter Slovenske škofovske konference. Vse te informacije niso zaobjete le v posebnih oddajah, temveč so sestavni del dnevnih poročil in informativnih oddaj.
Zaradi poslanstva Radia Ognjišče se glasba izbira tudi iz zakladnice cerkvene glasbe in sodobne krščanske glasbe. Tako tudi glasbena govorica prinaša sporočilo Boga in o Bogu ter spodbuja k zvestobi Božjim načrtom.
V programu Radia Ognjišče so stalnica t. i. obvestila, ki prinašajo vabila posameznih župnij, dekanij in škofij.
Poleg duhovnih, verskih in cerkvenih vsebin je v programu Radia Ognjišče veliko izobraževalnih in kulturnih vsebin, ki poslušalca spodbujajo k zakonskemu in družinskemu življenju, gradnji sožitja in razumevanja med državljani, solidarnosti in socialnim razsežnostim, ohranjanju slovenske dediščine, ponosu ob slovenski samostojnosti in mnogim drugim vrednotam. Prav zato je Radio Ognjišče v slovenskem prostoru in pri različnih institucijah zelo dobro sprejet. Dober glas o Radiu Ognjišče pripomore, da sogovornikov za različne oddaje ni težko pritegniti. Večini sodelovanje v pogovornih oddajah predstavlja čast. Do sodelujočih gostov, tudi v političnih oddajah, so novinarji in voditelji spoštljivi. Pri delu jih ne vodi želja po senzaciji, ampak najboljša možna predstavitev določene vsebine. Radio Ognjišče je v slovenski medijski krajini prepoznan kot zelo profesionalen medij. To priznanje mu dajejo tudi ideološki nasprotniki.
Z radijskimi počitnicami, mini počitnicami, romanji, izleti, koncerti in drugimi dogodki se utrjujejo vezi med ustvarjalci in poslušalci programa.
Tiskovno društvo Ognjišče prejme odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje priznanje Katoliške Cerkve v Sloveniji, ker s svojo več kot šestdesetletno dejavnostjo z revijo in založbo Ognjišče ter Radiem Ognjišče nepogrešljivo oblikuje verski, kulturni in duhovni prostor v Sloveniji ter zvesto oznanja evangelij. Prizadevanja številnih sodelavk in sodelavcev vedno temelijo na poslušanju človeka, iskanju novih poti oznanjevanja in vzgoji za krščanske vrednote, kar je še posebej pomembno v času medijske pluralnosti in sekularizacije. Njihov vpliv sega daleč onkraj cerkvenih meja, saj z dostojanstvenim in profesionalnim pristopom gradijo mostove med različnimi ljudmi, skupnostmi in generacijami.

Predsednik Tiskovnega društva Ognjišče mag. Božo Rustja se je za prejem odlikovanja zahvalil takole:

Spoštovane sestre in bratje, spoštovani ustvarjalci Ognjišča in naši prijatelji, spoštovani duhovniki, spoštovanji gospod nadškof, spoštovani gospod škof in spoštovani gospod škof Peter Štumpf, ki ste danes vodil somaševanje in v imenu slovenske škofovske konference podelil priznanje, odličje sv. Cirila in Metoda.
Hvaležni smo za to priznanje. V roke sem ga prejel jaz, trenutni predsednik tiskovnega društva Ognjišče. Toda brez prejšnjih rodov od ustanoviteljev, ustvarjalcev, urednikov in časnikarjev, piscev in lektorjev, delavcev v tehničnem uredništvu, v upravi in drugod tega priznanja ne bi bilo. Za to medaljo se skriva desetletja dela in truda, tudi preganjanja in trpljenja, preizkušenj in bojev. Bogu hvala za vse in mnoge sodelavce, poverjenike, naročnike in bralce ter vse, ki so na kakršenkoli način podpirali naše delo. In ga še podpirate.
Mogoče ni naključje, da se Bogu zahvaljujemo za 60-let Ognjišča na dan, ko se je iz zemeljskega življenja poslovil papež Frančišek, ki se je trudil, da bo v jeziku, razumljivem sodobnemu človeku, oznanjal evangelij. Naj bo odslej tudi naš priprošnjik pri nebeškem Očetu, da bi tudi mi zmogli dobro opravljati to nalogo.
Skromen začetek in razvoj revije nam govori, da Bog velikokrat dela na skromen in skrit način. Iz skromnega lističa se je rodila bogata revija. Iz poskusov izdajanja knjig založba, katere značilnost so knjige z visoko naklado. Ta rast nas uči, kaj more Bog po ljudeh narediti z darom uboge vdove. Prav skromni list je postal čez tri desetletja osnova, tudi materialna osnova, za nov, danes zelo uspešen medij slovenske Cerkve: Radio Ognjišče.
Kdor dela v Cerkvi in kdor dela za Gospoda, ne sme delati za priznanja in pohvale. Zanj mora biti zavest, da dela za Boga in z Bogom v službi ljudi največja čast. Toda priznanje Cerkve v Sloveniji nam sporoča, da je Cerkev opazila naše delo pri reviji, založbi in radiu Ognjišče. Ko so duhovnika, ki je bil po drugi svetovni vojni obsojen in v zaporu, vprašali, kako gleda na to preganjanje, je odvrnil: »Povej mi, kdo te preganja, in povem ti, kdo si«. Če te preganjajo malopridni ljudje, je to priznanje. Mi bi danes lahko rekli: Povej mi, kdo ti daje priznanje, in povem ti, kdo si. Zato je priznanje za nas tudi in predvsem obveza. Obveza, da se bomo še naprej trudil pri svojem delu in iskali novih poti za oznanjevanje evangelija v današnjem svetu tudi s pomočjo sodobnih medijev.  Bog plačaj in Bogu hvala za vse dobro

pripravil MČ